Plutarh
Vzporedni življenjepisi: Kimon - Lukul, Nikias - Kras
Prevod, opombe, spremna študija in uredila: Maja Sunčič, Ljubljana 2014, 330 strani
Knjiga Maje Sunčič Vzporedni življenjepisi: Kimon - Lukul, Nikias - Kras je razdeljena na dva dela. V prvem delu je spremna študija Plutarhovi moralni portreti, v drugem delu pa je prvi slovenski prevod življenjepisov Lukul, Nikias, Kras in novi slovenski prevod Kimona. Izbrana življenjepisa sta v paru s primeq'avo na koncu, vsi prevodi pa imajo sprotne opombe.
Spremna študija je razdeljena na štiri poglavja. V poglavju Vzporedni življenjepisi kot moralni portreti avtorica predstavi Plutarhovo biografsko metodo, pri tem pokaže pomen zgledov in paralelizem kot temelj Plutarhovega pristopa. Skozi par Kimon - Lukul predstavi metodologijo Plutarhovih moralnih portretov. Na primeru izbranih vrlin analizira Plutar-
hovo rabo moralnega besedišča pri slikanju moralnih portretov, pri čemer so slabosti obravnavane kot bolezni.
Pri analizi izbranih Vzporednih življenjepisov Maja Sunčič predstavi ideje, ki presegajo ozka politična ali moralna vprašanja in se vpisujejo v mikro- in makrokozmos medčloveških odnosov, kar je značilnost Plutar-hove metode. Ta vidik obravnava v poglavju Plutarhov junak proti množicam, kjer analizira vprašanje obvladovanja množic in demagogije na konkretnih primerih Kimona, Lukula, Nikia in Krasa. Vprašanje medčloveških odnosov in njihove različne interpretacije glede na kontekst obravnava tudi v poglavju Plutarhov junak proti vsem. Sooča se z vprašanji politike kot boja, morale in (krivične) vojne, saj je
Plutarh mirovnik, vendar v nekaterih okoliščinah dopušča vojno in jo celo odobrava. Osvetljuje avtorjev pogled na razvoj osebnosti in nedoslednosti pri obravnavi vrlin oziroma slabosti. V poglavju Helenizacija proti orientalizaciji predstavi oba nasprotna konstrukta, ki ju Plutarh uporablja kot paralelo. Helenizacija nastopa kot integralni del Plutarhovega programa vzgoje, orientalizacija se delno ujema s toposi, delno pa je nasprotna Plutarhovim načelom.
Avtorica kot največje odlike Vzporednih življenjepisov poda avtorjev izraziti občutek za psihološko opazovanje in komentiranje znanih zgodovinskih dogodkov, kar pa omogoča različne možnosti branja. Vzporedni življenjepisi so obenem politični portreti, kar ne preseneča, saj je bila za antične ljudi politika vse, način vsakdanjega življenja, to pa vidimo v avtoq'evih političnih spisih v Moralia in tudi v Vzporednih življenjepisih. Politiko so v antiki uvrščali na področje morale, zato sta bili politika in mo-
rala zanje neločljiva dvojica. Tudi Plutarhu je politika vse, še večjo težo pa daje morali. Kljub temu avtorica opozori, da bomo pri Plutarhu, ki vseskozi zagovarja visoka moralna načela v politiki in v vsakdanjem življenju, opazili, da zlasti v Vzporednih življenjepisih pogosto daje prednost političnemu pragmatizmu in učinkovitosti pred moralnimi načeli in imperativi ter zastopa makiavelistično načelo "cilj upravičuje sredstva".
Plutarhovi Vzporedni življenjepisi in spisi iz Moralia so bili prvič prevedeni v slovenščino kar nekaj stoletij pozneje kot v druge velike evropske jezike. Avtorica opozarja, da zato ne moremo govoriti o omembe vrednem vplivu na slovenske ustvarjalce ali mislece, primerljivem s tistim na slavne ljubitelje in bralce tega antičnega moralista in biografa - na primer na Shakespearja, Montaigna in številne druge. Prvi slovenski prevod Vzporednih življenjepisov smo dobili šele 1950 s So-vretovim prevodom Življenje ve-
likih Rimljanov (Katon starejši, Tiberij Grakh, Gaj Grakh, Marij, Sula, Pompej, Cezar, Cicero, Brut). Prevod je bil ponatisnjen leta 1981 v nespremenjeni obliki. Sovre v prevodu ne sledi Plutar-hovemu programu, saj je posamezni življenjepis ločil od njegovega para (pri bratih Grakh gre celo za razdelitev četvorke Agis in Kleomen - Gaj in Tiberij Grah), s katerim tvori biografsko celoto. Bralce je prikrajšal tudi za glavno značilnost Plutarhovih Vzporednih življenjepisov, in sicer za primerjavo, ki jo imajo pari in četvorka (brez para so Arat, Artakserks, Galba, Oton), v kateri avtor predstavi svoj izvirni komentar ter izpostavi podobnosti in razlike med izbranim Grkom in Rimljanom. So-vretov uvod ponuja le najnujnejše podatke o avtorju in njegovem delu. V bistvu gre za bolj ali manj povzetek izbranih življenjepisov, ne vsebuje pa analize. Po istem konceptu je So-vre pripravil tudi izbor grških življenjepisov Življenja velikih Grkov (Solon, Temistokles, Ki-
mon, Perikles, Alkibiad, Pelopi-das, Fokion, Pir, Agis, Kleomen). Tudi ta izbor je bil ponatisnjen v nespremenjeni obliki leta 1982.
Plutarhove spise preveva zavezanost Grčiji in provincialno-sti, pravi Sunčičeva, predvsem njegovi rodni Bojotiji in mestecu Hajroneja, kar v knjigi preberemo v uvodu v par Kimon - Lu-kul. Bil je meščan Hajroneje, Del-fov in Aten, pridobil pa je tudi rimsko državljanstvo. Kljub predanosti Hajroneji je bil kozmo-polit in je veliko prepotoval. Hkrati je bil eden od najbolj izobraženih posameznikov svojega obdobja. Njegova odlika je dobro poznavanje grške in rimske zgodovine, poznavanje slednje pa je bilo redko pri grških izobražencih v njegovem obdobju. Ker so njegova dela zakladnica antične kulture, predvsem grštva, je proučevanje Plutarha tudi danes velik izziv. V svojih spisih, zlasti v Vzporednih življenjepisih, promovira zlivanje grške in rimske kulture in tvori virtual-nega Grko-Rimljana, kar je bil tudi sam. Prav s tega vidika je
zanimiv za bralca v sodobni Sloveniji, ki jo kakor Plutarhovo Hajronejo označuje provincial-nost, je kritična avtorica, hkrati pa si prizadeva za slovensko-ev-ropsko identiteto, ki je prav tako konstrukt. Podobne primerjave najdemo v praktično vseh sodobnih evropskih kontekstih.
Za knjigo Maje Sunčič Plutar-hovi Vzporedni življenjepisi lahko rečemo, da s portreti slavnih grških in rimskih politikov in vojskovodij pritegne sodobnega bralca bolj kot druga antična dela, saj v njih najde enkratno mešanico biografije, morale in zgodovine. Ne manjkajo vzporednice s sodobnim časom: zlasti ko analiziramo ali moraliziramo vojne -od 'pravične' do 'prave' vojne - je makiavelističen pristop vedno uporaben.
Avtorica publikacije Vzporedni življenjepisi se s Plutar-hom ukvarja že več kot desetletje. Leta 2004 je oblikovala zbirko Dialog z antiko s Plutar-hom kot izhodiščno točko in v tem duhu pripravila knjigo Plu-tarhove ženske. Novost pristopa
je v obsežnih interpretativnih študijah, ki jih je upoštevala tudi v knjigi Dialogi o ljubezni (2005), ki vsebuje avtorjev spis Dialog o ljubezni, s prevodom, komentarji in spremno študijo. V letih 2006-2009 so izšle še štiri knjige s prevodi in komentarji spisov iz Moralia, vse pa imajo tudi obsežne spremne študije: Rimska vprašanja, Grška vprašanja (2006), Morala za vsakdanjo rabo (2007), Politika in morala (2008), Prerokbe za vsakdanjo rabo: pitijski dialogi (2009). V vseh šestih knjigah sledi sodobnim trendom pri raziskovanju Plutarha in v skladu s konceptom zbirke Dialog z antiko sodobnim bralcem želi približati in pokazati aktualnost tega antičnega avtorja in moralista. Ista izhodišča in koncepte je upoštevala tudi v pričujoči knjigi.
Karmen Medica