Marijan Tršar 1060 LIKOVNA UMETNOST NEKAJ MISLI OB BOLJKOVEM KIPARSTVU V MALI GALERIJI Sedem plastik, ki jih je razstavil kipar Janez Boljka v Mali galeriji, priča o nedvomni kvaliteti njegovega kiparskega snovanja. V primerjavi s prejšnjimi razvojnimi stopnjami moremo ugotoviti ne le vnovični vsebinski obrat k figuraliki od njegove strukturno abstraktne dobe varjenih kovinskih delcev in »zavrženih« stvari, marveč tudi kristalizacijo strukturnih detajlov, ki so iz nekdaj industrijsko »tipičnih« jeli preraščati v ho-teno in občuteno organske. Zakaj tudi privzete dele kipar ne uporabi več neposredno, ampak jih ali pregnete ali vstavlja v splete organskih mrež, ki si jih do kraja podrejajo. Nič več ne občutimo nadrobnosti kot metalne delce, kakršne moremo najti kjerkoli, in jih popartistično vključiti v govorico nove celote. Boljkove kiparske stvaritve pomenijo danes spojino, kjer so se posamezni deli odrekli pravici do posebnega glasu in so se neločljivo zlili v enovitost kiparjevega likovnega sporočila. Ob odlitih gnez-dastih pleteničjih in luskastih površinah ne občutimo več nekdanjega kontrasta med »neplemenitostjo« delcev žic, vijakov, puškinih cevi in kosov plošč; vse je kipar dvignil na raven obdelanih, osebno obarvanih oblikovitosti, ki jim je tuja vsaka industrijska shematičnost ali funkcionalna suhoparnost. Nove Boljkove plastike pomenijo — vsaj na zunaj — odmik od prejšnje konstruktivne sestavljenosti in zbujajo vtis baročne zagnanosti, impresionistično razkro-jene površine, trepetajoče v luči in sencah. Na zunaj pravim, zakaj brž odkrijemo tudi v njih koordinatno osje in konstruktivnost skeleta. Bik in Nosorog, 2ivali atomskega veka ali Atomska Veronika so primeri trdne gradnje, ki jo mehča in domiselno zakriva igriva površina, zbraz-dana z votlinami ter izboklinami. Razstavljeni opus skuša gledavca potegniti v razmišljanje o razpadanju, pe-renju privajenega zunanjega videza, hkrati pa ga navdaja z občutkom, da je neuničljivo bistvo živih organizmov. Vzlic razžrtosti figur, nekakšnih preživelih ostankov atomskega žar-čenja, je v svojem končnem učinku optimističen in budi vero v smiselnost organskega obstajanja. Še toliko bolj, ker so Boljkove plastike navkljub omenjeni »preperelosti« anatomije živih organizmov estetsko všečne, lepe, mikavne v tehnični pre-tanjenosti, plemenitosti obdelane površine in dovršenosti najmanjšega delčka. Ob tem kiparstvu se srečamo z mojstrom, ki zna dovolj jasno in prepričljivo izpričevati likovno sporočilo. Na drugem mestu sem že podrobneje razčlenil razvojni napredek Bolj-kovega povratka k organskim oblikam. Nisem pa načel vprašanja, ki se mi zdi ne le pri njem, marveč pri vrsti slovenskih likovnih stvaritev zadnjega časa značilno, nekak omen dobe. V mislih imam tehnično mojstrstvo, ki estetsko všečno protestira proti situaciji današnjega človeka. Že pri Janezu Berniku smo ugotavljali neizprosno jedko obsodbo današnjega vsega sitega, a ob tem osiromašenega človeka atomske dobe. Tudi v kiparstvu Draga Tršarja se njegove »množice« utapljajo čedalje bolj v anonimnost črede, potrebne vsemogočni industrijski proizvodnji. Pri Stupici je človeška figura zničena Nekaj misli ob Boljkovem kiparstvu v Mali galeriji 1061 do otroško primarnega zapisa tipične pojavnosti, brez karakterne individualnosti; ni le brez vsakršne epopeje in heroičnosti, marveč je celo oropana privajene vsakdanje verjetnosti. Pregljevi ljudje so prej polljudje kot nadljudje atomskega veka, ki si je drznil iz kozmosa sečd po makro-kozmosu. žgoče protestne poslanice v Meškovih »križnih kvadratih« likovno in »literarno« bičajo človeško tragikomedijo propadanja sredi ne-slutenega napredka. O razpadanju govorita Miheličev Kurent in Dafne nedavnega obdobja. Tudi med najmlajšo generacijo začutimo pridah ogorčenosti, protesta, obsodbe, ali vsaj registriranje te globlje, najbolj resnične resničnosti naših dni. Slikarstvo Kraševčeve, Jeraja, Logarja, Kalaša, Gatnika in Pengova ima trpek priokus brezciljnosti, odtujenosti svo jemu bistvu; deloma celo obupa. OHO-jevska skupina skuša z zanikanjem stare estetike protestirati proti vsemu, kar še premoremo. In vendar pri vsej tej »protestnosti« ugotavljamo, da so stvaritve, ki jo izražajo, predvsem estetsko »lepe«, všečne, budeče občudovanje ne zgolj zavoljo dovršenosti tehnične izvedbe — ta ni zavira, ampak je conditio sine qua non umetniku, ki ima kaj izraziti! — marveč že zavoljo načina, kako predstavijo to »likovno vsebino«. Če to deloma ne velja za Pregljeve sočutje budeče »ekstrakte človeškega fizisa«, pa moremo za vse druge trditi, da je njihov protest na prvi pogled privlačen, neodbijajoč. Brutarta, denimo Velickovičeve »gnusne človeškosti«, slovensko slikarstvo z izjemo Pregljevega ne mara ali ne zmore. Kazno nam je prirojen občutek za tehnično popolnost in estetski videz, ki naj bi neposredno ne napadal ustaljenih estetskih norm, ampak jih »spodjedal« na skrivaj. Poglejmo na nekaj primerih, kako dosegajo ta protest v estetski in teh- nični mikavnosti našteti slikarji in kiparji. Najpogostejši način, ki jim je na voljo, je ustvarjanje notranjih nasprotij. Pri Stupioi opazimo vsebinski in oblikovni prepad med nebogljeno, malone razčlovečeno figuro pa med vsakdanje neoporečnimi predmeti, ki jo obkrožajo, ji spletajo Janez Boljka, Atomska Venera »venčke«, ustvarjajo strukture z industrijsko uniformiranim črkovjem, z geometriziranimi liki in zapisi v ozadju itd. Ta notranja »razklanost«, ki je na prvi pogled nitd ne občutimo, osmišlja in intenzificira sli-karjevo pripovedovanje o osamljenosti in človeški revi, ki hi sicer učinkovalo površinsko, morebiti celo neiskreno. Drago Tršar najde podobno »dvojnost« v čisto organskem strukturnem reliefu »množic«, ki ga potlej posoja na kubuse ali vtika v votline geometrijsko in organsko abstraktnih oblik. Občutek »relativnosti«, netrdnosti vsega živega še poudarja s »stalaktitsko-stalagmitsko« Ciril Zlobec 1062 obojnostjo kompozicije. Zelo preta-njen in nedvomno učinkovit notranji spopad si je iznašel Janez Bernik. Z mešanico treh, štirih slogovnih različic, spojenih z ustvarjalno močjo v celino slike, izpoveduje resnico o današnjem mozaično razsekljanem življenju. Tudi iz Miheličevih grafik in slik moremo izluščiti geometrijsko »pavšalne« oblike, ki s svojo mirnostjo in objektivno pravilnostjo burijo razcvetelost rastlinskega in mikro-organskega pleteničja. Meškove pri-mitivistične figuralne kompozicije v »okencih« sredi jasnega tlorisa nekakšne večne arhitekture ustvarjajo napetosti, ki izzivajo našo obsodbo in ogorčenost. Podobna vloga je namenjena tudi neprostorskemu arhitektonskemu ozadju, ki se v njem zgubljajo nebogljene figurice Krašev-čeve. Medtem ko se Logar in Pengov izražata z bolj ekspresivno figuraliko, pa skuša Jeraj človeški figuri nadeti suhoparnost industrijskega obrisa. V Boljkovem kiparstvu ne moremo nikjer zaslediti podobnih »dvojnosti« ali slogovnih neenotnosti, ki bi ustvarjale notranje napetosti. Kipar nam o žuganju atomskega uničenja govori z oblikami, ki nas s svojo po-menskostjo opozarjajo na scvrta in razžrta telesa, s svojo likovno vsebino, se pravi z občutjem, ki ga gledavcu vizualno posredujejo, pa govore hkrati o plemenitosti tvari, o redu v neredu, o neuničljivosti vsega tvarno bivajočega. Tudi to je način protesta, čeravno sprevržen v svoje nasprotje, prej dojemljiv kot doživ-ljiv. To je bržčas vzrok, da so mnogi gledavci občutili pri Boljkovih plastikah predvsem estetsko nepogreš-ljivost in izredno mikavnost tehničnega mojstrstva, še več, očitali so mu estetsko tehnicistično samouži-vaštvo. Sodim, da po krivici. Res pa se pričujoča razvojna stopnja bliža nevarnemu robu in kipar bo moral svoji dovršeni likovni izraznosti poiskati enako prepričljivo vsebinsko izpovednost. Zakaj ne moti se staro pravilo, ki pravi, da v umetnosti velja gledavcu z oblikami zbuditi doživetje. Boljkov superiativ likovnega izražanja še ni dosegel superlativa izpovedovanja. Marijan Tršar