čebelarski opremi. Pogosti viri okužbe so zadnja leta tudi številna propadla čebelarstva in bolne družine, s katerimi trgujejo. Posebej nevarne za prenos bolezni so čebelje družine - klicenosci, ki zaradi ugodnih življenjskih razmer in večje čistilne sposobnosti ne zbolijo, povzročajo pa kopičenje koncentracije spor povzročitelja bolezni v medu in satju. Zato bi bila priporočljiva zakonska ureditev pregleda medu na navzočnost tega povzročitelja. Veterinarska služba te ukrepe že izvaja v okviru programa izvajanja preventivnih ukrepov. V sistematični nadzor nad hudo gnilobo so v Sloveniji vključena vsa čebelarstva.
Čebelarji, ki nameravajo spomladi krmiti čebele z medom, naj najprej poskrbijo za laboratorijsko analizo morebitne navzočnosti povzročitelja hude gnilobe čebelje zalege v njem. Vzorec mora vsebovati 50 g medu. Laboratorijske preiskave medu in voska opravijo določene enote Nacionalnega veterinarskega inštituta, zato se glede tega posvetujete z območnim veterinarjem za zdravstveno varstvo čebel. Čebeljim družinam, ki še živijo, omogočimo mirno prezimovanje! V tem letu Vam želim zdravja, predvsem pa veliko volje in moči za ohranjanje kranjske sivke! J"
ZGODOVINA ČEBELARSTVA
KdaS j© b3Qa »feranflska S©b©Da« prvi ©pBsarna am kdaD prva© zapasama?
Andrej Šalehar*, andrej.salehar@bf.uni-lj.si
Ob raziskovanju starega čebelarskega slovstva smo bili pozorni tudi na vprašanje, kdaj je bila »kranjska čebela« prvič opisana in kdaj prvič zapisana. Preučili smo veliko gradiva, v nadaljevanju pa naj vam v kratkem povzetku predstavim, kaj smo odkrili. Pri tem naj najprej poudarim, da naše najdbe verjetno niso zadnje niti dokončne, saj nas brskanja po starih in pogosto zaprašenih knjigah in tiskih vedno znova presenečajo z odkritji česa, česar do tedaj nismo poznali. O poimenovanju v zoologiji je v Slovenskem čebelarju pisal Gregori (2010). Verjetno je odgovor na vprašanje, zapisano v naslovu, že kdo iskal in tudi o tem kaj pisal, a tega doslej še nismo zasledili.
Prvi opis in poimenovanje
Podrobno in obširno je našo čebelo (apis mellifi-ca) že leta 1763 opisal Giovanni Antonio (Ivan Anton) Scopoli, utemeljitelj naravoslovja na Slovenskem, v svojem delu Etnomologia carniolica, v katerem jo najdemo pod številko 811.
Poimenovanje v latinskem jeziku je iz dela »Dis-sertatio de Apibus« (Razprava o čebelah), ki ga je Scopoli objavil leta 1770: Apes carniolae (kranjske čebele). Piše o Apis cerifera1 (voskonosna čebela)
zaslužni prof. dr., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko
1 Engel (1999) poroča, da je znanstveno poimenovanje Apis cerifera prevzeto za ukrajinsko medonosno čebelo -Apis mellifera sossimai, Engel.

in v podnapisu zapiše Apis mellifica, kot nam kaže spodnji izrez iz njegovega dela:
Petkovšek (1977) je poročal, da je Scopoli razpravo o čebelah razdelil na 17 poglavij (opazovanj). Iz njih sklepamo, da je dobro poznal razmere ali pa je imel dobre vire ali mentorje, ki so ga opozorili na posebnosti čebelarjenja v posameznih delih historične Kranjske Je pa pri tem še ena zanimivost, ki jo je Petkovšek (1977) povzel po Miheliču (1958), in sicer, da » _ podrobnješa primerjava in analiza Scopolijeve Razprave z Glavarjevim2 Odgovorom nam namreč jasno kaže, da je Scopoli razen prvega in tretjega poglavja (opazovanja) in nekaj v drugem in devetem opazovanju, vse drugo bolj ali manj spretno prepisal iz Glavarjevega »Odgovora«, prevedel v latinščino in deloma drugače razporedilDodajmo še, da sta v delu zapisana tedanja slovenska izraza za matico in trote (maternza in trotta). Scopolijevo delo v slovenskem prevodu je objavil tudi Slovenski čebelar: Pirnat (1916-1917) in Wester (1935). Zanimiv je tudi Westrov naslov prevoda dela: Ivan Anton Scopoli o kranjski čebeli in čebelarstvu. Obe Scopolijevi deli sta dandanes neposredno dosegljivi na spletu. Wester (1935) tudi piše, da je dal Scopoli nazivu »cerifera« prednost pred nazivom »mellifica« (medot-vorka), ki ga je uporabljal v svoji »Entomologiji Sobanova (2004) je objavila »Joannes A. Scopoli -Carl Linneaus. Dopisovanje 1760-1775« in v enem
2 Glavar, Peter Pavel: Vorschlag - Beantwortung zur Verbesserung der Bienen-Zucht in den k. k.Erbländern, 1768.
Izpis iz dela Dissertatio de Apibus in Scopolijeva risba (bakrorez) naše čebele.
od prvih pisem je Linne zapisal: Žuželke so moje veselje; če si ml jih pripravljen kaj poslati In bom med njimi našel nove, jih nikoli ne bom imenoval, ne da bi Te spoštljivo omenil Morda je prav v tem stavku ključ odgovora o izbiri imena.
Drugi opis in poimenovanje
sta bolj znana in sta v nemškem jeziku iz leta 1857. Najdemo ju v Roschützevem članku »Aus Un-terkrain (Z Dolenjske)«, ki je bil tega leta objavljen v Bienen-Zeitungu. Po opisu naše čebele avtor njeno ime omenja v stavku:
Prevod: Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska.
(ÜHi it im rtni THaljf im^ nb^rMfitfr iJirnr, Fl Hftf I-If TriinLf^f:
V pripisu urednika je zapis kranjska čebela:
In kdaj v slovenskem jeziku?
Novice (1857) v zapisu »Kmetijske skušnje« pišejo: Da bi bile laške čbele pridniše od druzih dežel Da so pridniši pa od nemških ali pa slovenskih, tega jim pa tudi nobeni viži verjeti ne moremo Isto ime »slovenske čbele« so Novice zapisale tudi leta 1867. Tam je zapisano še: da so naše čbele vse skrbi in hvale vredne V sestavku »Nova zaloga kranjskih bčel (čbel)« iz leta 1870, objavljenem v Slovenskem gospodarju in Novicah, je neposredno zapisano ime: kranjska čbela (bčela). V Kmetijskih in rokodelskih novicah (1871) je v sestavku »Naprej čbeloreja slovenska!« omenjeno, da je »prišla kranjska čbela v zadnjih letih tako v ceno Slovenski narod (1872) v podlistku Bučelar piše: »kranjska bučela«. V reviji Slovenska čebela je bilo leta 1873 v dveh sestavkih neposredno zapisano ime »kranjska čebela«. Zanimiv je tudi sestavek
Naslovnici: Dissertatio de Apibus (1770) in Entomologia Carniolica (1763)
»Razne vrste bučel«, ki ga je leta 1873 objavil Slovenski gospodar. V njem je opisanih devet »plemen čebel«, med njimi posebej »kranjska bučela«.
Za konec s predlogom
V čebelarski literaturi je najpogosteje zapisano, da je kranjsko čebelo prvi opisal in poimenoval August Pollmann leta 1879. Pollmann je dal kranjski čebeli znanstveno ime Apis mellifica car-nica že leta 1875, ni pa je prvi opisal. Njegov opis kranjske čebele v knjigi iz leta 1879 je bil podlaga za vpis kranjske čebele v sistematiko medonosnih čebel in tedaj je dobila zdaj veljavno znanstveno poimenovanje Apis mellifera carnica, Pollmann 1879. Brez dvoma je prvi to storil Scopoli, saj jo je leta 1763 v znamenitem delu Etnomologia carniolica obširno opisal pod številko 811, v delu Dissertatio de Apibus iz leta 1770 pa je njeno ime prvi zapisal v latinščini kot Apes carniolicae (kranjske čebele). Wraber (2008) je zapisal: »Scopoli je z obema izdajama svoje »Kranjske flore« (1760, 1772) ustvaril pionirsko in zanesljivo podlago za vednost o kranjskih, s tem pa tudi slovenskih rastlinah, glivah in lišajih.« Povsem enako velja tudi za »Etnomologia caniolica«, v kateri so opisane kranjske žuželke in med njimi kranjska čebela. Predlog, da bi dopolnili zapise o kranjski čebeli in jih prilagodili ugotovljenemu, se ponuja sam po sebi, pomembnost kranjske čebele pa se bo s tem samo še okrepila. J
Viri:
Čebelarstvo na Kranjskem. Poročilo trgovske zbornice. 1(1873)5, str. 34-35, Slovenska čebela.
Dolenec, Rihard: Naprej čbeloreja slovenska! 29(1971)3, str. 17, in št. 4, str. 25-26, Kmetijske in rokodelske novice.
Gregori, Janez: Poimenovanja v zoologiji in kitajske čebele. CXII(2010)4, str. 125-126, Slovenski čebelar.
Engel, Michael S. The Taxonomy of Recent and Fossil Honey Bees (Hymenoptera: Apidae; Apis). 8(1999)2, str. 165-196, Journal of Hymenoptera research.
Klimke, C.: Umno čebelarstvo in ljudsko blagostanje.

1(1873)4, str. 31-32, Slovenska čebela.
Kmetijske skušnje. Ktere skušnje so se z laškimi čbelami na Laškem dosedaj poterdile? 15(1857)38, str. 149, Kmetijske in rokodelske novice.
Laške čebele. XXV(1867)9, str. 67, Kmetijske in rokodelske novice.
Nova zaloga kranjskih čbel. 28(1870)16, str. 128, Kmetijske in rokodelske novice.
Nova zaloga kranjskih bčel. 4(1870)18, str. 72, Slovenski gospodar.
Petkovšek, Viktor: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. Razprave XX/2, Ljubljana 1977, 104 strani.
Pirnat, Makso: Čebelarstvo na Kranjskem pred stopet-desetimi leti. XIX(1916)1-2, str. 5-7, in št. 3-4, str. 37-39, ter XX(1917)7-9, str. 81-84, in št. 10-12, str. 122-124, Slovenski čebelar.
Pollmann, August: Die Honigbiene un ihre Zuhct. Berlin 1875, 229 strani.
Pollmann, August: Werth der verschiedenen Bienenracen und deren Varietäten, bestimt durch Urtheile namhafter Bienenzüchter. Berlin in Lepizig 1879, 70 strani.
Pribislav: Bučelar (Listek). 5(1872)112, Slovenski narod.
Razne vrste bučel. 7(1873)35, str. 282-283, Slovenski gospodar.
Roschütz: Aus Unterkrain. 13(1857)19, str. 225-226, Bienen-Zeitung.
Scopoli, Giovanni Antonio: Dissertatio de apibus, str. 7-47. V: Annus IV. historico-naturalis. Lipsiae, 1770, 150 strani.
Scopoli, Giovanni Antonio: Entomologia Carniolica : exhi-bens insecta Carnioliae indigena et distributa in ordi-nes, genera, species, varietates, methodo Linnaea-na. Vindobonae 1763, 420 strani.
Soban, Darinka. Joannes A. Scopoli - Carl Linneaus. Do-pisovanje/Correspondence 1760-1775. Prirodoslov-no društvo Slovenije, Ljubljana 2004, 349 strani.
Wester, Jos.: Ivan Anton Scopoli o kranjski čebeli in čebelarstvu. XXXVIII(1935)6, str. 87-89, št. 7, str. 104107, in št. 8, str. 124-128, Slovenski čebela.
Wraber, Anton. Scopolijeva razprava »Dubia Botanica«. V: Joanaes Antonius Scopoli. 1-2(2008), str. 63-67, Idrijski razgledi.