UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Riva Piazzutta 18 - Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10. — 12. ure
KATOLIŠKI TEDNIK
ZIDE VSAKO SREDO
Poštni ček. račun it. 9-17768 — Poštnina plačana v gotovini — Spediz. in abbonamento postale 11 Gruppo
Leto IV. Štev 7.
GORICA DNE 18. FEBRUARJA 1948.
Cena L. 15
Postni pastirski list goriškega nadškofa za leto 1948
Karel Margotti
po božji in apostolskega sedeža milosti
nadShof in metropolit gorici
knez Svetega rimskega cesarstvo, itd. itd.
častiti duhovščini in vsem vernikom pozdrav in blagoslov !
Častiti bratje in predragi sinovi in hčere!
Medtemi ko draga nam podoba brezmadežnega Srca Marijinega nadaljuje svoje »romanje« po naši nadškofiji in vsepovsod deli materinsko tolažbo in bla* goslov, se bliža sv. postni čas.
Prišla je torej ura, ko moramo vsem vernikom Naše nadškofije spregovoriti o važni dušnopastir* ski zadevi, kakor Nam nalaga višjepastirska služba in očetov« ska ljubezen do poverjenih Nam duhovnih otrok.
Govoriti vam hočemo o neki zadevi, ki se bo komu zdela za pastirja duš neprikladna, ker je v zvezi s političnim življenjem in državljanskimi dolžnostmi Naših vernikov. Vemo, da Nam bodo očitali, da uganjamo poli* tiko. Toda če se politika slabo vodi in zlorablja, lahko postane orožje v rokah sovražnikov Bo* ga in duš in povzroči veliko ško* do veri in nravstvu. V takih pri* merih je sveta dolžnost Cerkve, da dvigne odločno svoj glas in zahteva od svojih vernikov s Kristusovimi besedami :	Dajte
Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega !
Vse stvari so od Boga — za Boga
Bog je Stvarnik in Gospod vseh stvari. Ustvaril jih je sebi v slavo. Vse stvari, ki so nižje od človeka, je Bog ustvaril ne« posredno za človeka, t. j. da človek po njih spoznava svojega Boga in njegove lastnosti, ki se v vseh bitjih več ali manj zrca* lij o. Človek sam pa naj bi iz stvari spoznanega Boga častil, mu služil in ga ljubil ter se tako po smrti večno zveličal v nebe* si h. — Od Boga — za Boga, to je izvor in namen vsega stvarstva. Nihče ni tako jasno kot Krištus pokazal človeku smisla njegove* ga lastnega bitja in vseh bitij, ki ga obdajajo. S svojim zgle* dom in božanskim naukom nas je učil, da moramo v vseh rečeh iskati le božje volje in slave. Po njegovem nauku mora biti naša prva skrb, da v vsem in povsod najprej uveljavimo božje kralje* stvo, t. j. priznanje njegovega gospostva, njegove volje, nje* govih zapovedi, ki so vtisnjene v človeško srce, napisane na ta* blah sinajskega postavodajalca, oznanjene na različne načine po prerokih, v poslednjem času pa predvsem po učlovečenem' Sinu božjem in njegovi nezmotljivi Cerkvi.
Tudi človeška družba mora služiti Bogu
Iz tega je razvidno, da mora hiti človek podvržen božjemu kraljestvu ves in z vsemi odno« saji do ljudi in stvari, ki ga ob* Rajajo. Bogu mora služiti ne le kot posameznik, ampak tudi kot družabno bitje v družini in dru* £ih družabnih krogih do nn-dna* rodnega občestva. Torej ni mo* goče, da bi bil kdo človek po božji volji, ako izpolnjuje zapo* vedi le kot posameznik, a isto
voljo božjo krši kot družinski oče, mati, mož, žena, sin, hči — ali kot državljan ali kot človek, ki ima kako besedo v mednarod* nem življenju.
Kdor bi hotel trditi, da ima Bog pravico govoriti le od duše do duše, da pa nima pravice za* povedati, ko gre za odnošaje med človekom in človekom v širših občestvih, kot je n. pr. dr* žava, bi delal svojemu Stvarniku veliko krivico in bi bil gotovo siabši od poganov, ki ne poznajo razodetja.
To je veljalo v vseh časih in na vseh krajih. To veliko resni* co in najvažnejšo dolžnost vse* ga človeštva napram Bogu pa moramo v današnjih dneh prav posebno naglasiti in podčrtati. Saj že nekaj desetletij gledamo z zaskrbljenostjo, kako hočejo brezverci vso človeško - družbo poposvetnjačiti, odtrgati od Bo* ga in njegove Cerkve, zabrisati vse sledove vezi, ki jo sporni* njajo, da je tudi ona božja stvar, ki mora Bogu služiti.
Kako je tudi svetna družba dolžna Bogu služiti?
Kako pa je tudi svetna družba dolžna Bogu služiti? — Gotovo ne tako kot n. pr. Cerkev, katere neposredna dolžnost je ljudi po* uče vati in vzgajati v zadevah, ki se tičejo Boga in večnega zveli* Čanja. Posvetne družbe imajo neposredno le tustranske name* ne, t. j. so dolžne podpirati člo* veka, da raste v naravnem spo* znanju ciljev in potov tustran* ske sreče in popolnosti, ter mu pomagati, da to srečo doseže. Zelo bi se pa družba varala, ako bi hotela ustvarjati kako tu* stransko človeško blaginjo brez Stvarnika ali celo proti njemu, kajti le od Boga izvira tudi vse tristransko dobro in brez njego* ve Previdnosti in blagoslova je vsako človeško delo prazno in vodi le v pogubo. Ko je Bog na Sinaju oznanjal svoje zapovedi, je izrecno poudaril, da je na iz* polnjevanje teh zapovedi nave* zana vsa sreča, kakor je z njih kršitvijo združeno vsako gorje in božje prekletstvo.
Zato je vsaka človeška druž* ba —- torej tudi država — dolžna priznavati v zakonodaji in v vsem življenju svojega Stvarni* ka in njegove sv. zapovedi. Prav* tako je dolžna spoštovati tudi Cerkev in ji pustiti popolnoma neokrnjeno vso tisto svobodo, katera je tej božji ustanovi po* trebna ali tudi le koristna, da more uspešno vršiti svojo nalo* go, t. j. posvečevati vse narode in jih voditi k Bogu.
Kako velika družabna zabloda' bi torej bila tista, ki bi gnala državne voditelje narodov k predrznemu prizadevanju, da bi človeka kakor koli osrečili na ta način, da bi v njem ubijali misel na Boga in njegove zapovedi in zatirali tisto ustanovo, ki ima to posebno nalogo, da ljudi vzgaja za Boga in nebesa, t. j. Cerkev.
Ločitev Corkve od države
Ta zabloda, ki smrtonosno razkraja človeško družbo in jo peha iz nesreče v nesrečo, je vo* dilo tistih, ki med našim ljud* stvom tako močno poudarjajo potrebo ločitve države od Cer* kve. Ta stvar ne bi pomenila naj večje nesreče, ako bi jo ra* zumeli tako kot v nekaterih dr« žavah, kjer uživa Cerkev zares popolno svobodo in se država
nikakor ne vtika v cerkvene za* deve, kakor se tudi Cerkev ne vtika v zgolj državne posle, pač pt. državljane najuspešneje vzgaja, da iz ljubezni do Boga vestno izpolnjujejo tudi vse pra* vične državne postave in dolž« nosti.
Toda med nami poudarjajo ločitev Cerkve od države ljudje, ki bi radi ločili državo od Cer* kve tako, kakor se dandanes marsikak nezvest in pokvarjen mož loči od svoje zakonske že* ne, ko jo najprej zaničuje, po* tem pretepa in skuša izstradati, nazadnje pa jo vrže na cesto ali ubije.
Tega nauka se zelo radi okle* pajo ljudje, ki so najprej zavr* gli božje zapovedi in si do ne* znosnosti otežili vest, katero so potem skušali pomiriti s tem, da so vero popolnoma zavrgli. In to vero, ki jim vedno vzbuja slabo vest, bi radi z uničenjem verskih ustanov in predstavni« kov popolnoma zatrli. Tako upa* jo ti grobi materialisti, da jim bo uspelo pozabiti na večnost in na težki obračun na njenem pragu ter si zgraditi popolno srečo na tej zemlji. Ta pa je bila, je in bo kljub takemu početju solzna do* lina predvsem za greš-1 n i k e , ki so zavrgli upanje na stalno bivališče v večni domo* vini.
Družba, ki bi "Vrgla iz svoje srede Boga in Cerkev, bi bila podobna človeškemu telesu, ki ga je zapustila neumrljiva duša; bila bi mrlič, ki širi okrog sebe smrad, strup in smrt. Taka druž* ba ne bi odgovarjala svojemu prvemu namenu :	ne bi bila
Bogu v slavo in ne človeku v pomoč na poti v večno domovi* no. kar morajo biti človeku prav vse stvari. Taka družba bi bila zrela za uničenje kakor vsaka stvar, ki ne ustreza svojemu na* menu.
Vprašanja, na katera si mora jasno odgovoriti vsak veren katoličan
Zdaj vas prav odkrito vpra* šamo, dragi verniki : Ali ste vi za tako državo? Ali ste vi za to, da bo naša država brez Boga in brez božjega blagoslova? Ali ste vi za to, da se država spremeni v veliko vzgajališče ljudi brez Boga in vere? Ali ste vi za to, da postane država družba ljudi, ki so podobni nespametni živini brez vsakega spoznanja duhov* nih dobrin in brez hrepenenja po n jih, čreda, ki se gnete okrog korita gmotnih dobrin, od kate* rega se drug drugega odrivajo, ob katerem se iz zavisti in so* vraštva pobijajo ter drug drugega pokončujejo? Ali hočete, da se taka družba drži skupaj brez ve* zi ljubezni in pravice s samo silo, tako da bo v njej na eni strani ozek krog brezsrčnih valptov in nasilnežev, na drugi pa ogromna čreda sužnjev, polnih sovraštva in onemogle jeze in maščevalno* sti — prava podoba pekla?
Vsa ta vprašanja so največje važnosti prav danes. Vi vsi mo* rate takoj odgovoriti, ali ste za državo, kjer vlada Bog in se v njej spoštujejo resnica, pravič* nost, ljubezen, vzajemno sode* lovanje vseh za blagor vseh — ali pa ste za državo brez Boga, kjer ni ne resnice ne pravice ne ljubezni ne sočutja ne usmilje* nja ne sodelovanja med raznimi stanovi in posamezniki, ampak le laž, krivica, sovraštvo in na*
silje.
Pa ne zadostuje samo odgovor na ta vprašanja. Vprašati vas moramo še več! Ali ste priprav* ljeni vse storiti, kar je v vaših močeh, da se država spet popol* noma pokristjani in postane dom srečnih otrok božjih? Ali ste pripravljeni za tako državno občestvo tudi kaj žrtvovati — ali pa se mislite dati vkovati v okove suženjstva hudobnega du* ha brez vsakega odpora? Ljudje si večkrat iz strahu pred maj* hnimi žrtvami spletajo najstraš* nejše biče, katerih se potem na noben način ne morejo rešiti, čeprav bi radi v ta namen do« prinesli največje žrtve.
Volitve odločilnega pomena za vero in Cerkev
Na ta vprašanja si morate dati prav jasen odgovor še pred le* tošnjimi državnozborskimi vo« litvami. Pri teh volitvah ne gre več samo za kake posvetne reči, ki nimajo nobene zveze z Bo* gom, Cerkvijo in dušami. Ne gre več za kake zgolj politične ali gospodarske ali socialne ali na« rodne ali upravne zadeve, niti ne za to, ali naj bo država mo* narhija ali republika. Za nobeno tako stvar se Cerkev ne briga, ker ona mora skrbeti le za božjo čast in blagor duš. Toda pri le* tošnjih volitvah gre prav ZA BOGA in DLJŠE. Na volišču se bosta borili za oblast v državi predvsem dve stranki, vse dru* ge stranke same na sebi nimjajo za versko življenje nobene po* sebne važnosti, ampak bodo ve* ri in nravstvu v srečo ali pogubo le v toliko, v kolikor bodo pod* prle eno ali drugo teh dveh od* ločujočih strank. •
Dve stranki sta gle.de vere popolnoma jasno opredeljeni
Kateri sta ti dve stranki ?
a)	Ena je komunistična, ki se na vse načine vsiljuje vsem naro* dom in vsem stanovom ter jih skuša pridobiti z vsemi mogočimi lepimi obljubami. Ta stran* ka govori in piše, kakor da bi bila edina zagovornica vseh pra* vic, zlasti pa pravic delovnega ljudstva. Narodnim manjšinam slovesno zagotavlja, da jim bo dala vse narodne pravice. Pred* stavlja se kot nekaka zdravnica in čarovnica, ki edina more o* zdraviti vse bolezni človeške družbe. Poleg obljub splošne pravičnosti ponuja tistim, ki ji bodo pomagali do zmage, celo visoke denarne nagrade. V obljubah res ne more tekmovati s to stranko sploh nobena poštena stranka, kajti pošteni ljudje ve* do, da obljuba dolg dela in da nihče ne more dati reči, ki jih nima. Le brezvestni ljudje more* jo vse obljubljati, ker samo oni morejo brez sramu lagati in prav tako lahko obljubiti kakor oblju* bo prelomiti. Ta stranka ima še danes to preveliko drznost, da vernikom obeta tudi svobodo vere in vesti, čeprav že ves svet ve, da se niso vera, Cerkev ter verniki še nikjer v tako velikem obsegu, tako prebrisano in z vsemi razpoložljivimi sredstvi preganjali, kakor se preganjajo prav v tistih deželah, kjer je za« vladal komunizem.
Pred brezbožnim komuniz* mom svari sv. Cerkev vernike že sto let. Papeži in škofje so že neštetokrat dvignili svoj glas in svarili vernike pred tem krivim
naukom, ki pomeni prav za prav popoln odpad od vseh krščan* skih verskih in nravstvenih res* nic. Veliki papež Pij XI. je pred enajstimi leti izdal celo posebno okrožnico, v kateri je vsem na* rodom sveta prav nazorno poka* zal, kako veliko nesrečo bi pri* nesla zmaga te brezbožne sile vsem narodom, kateri bi ji po* magali do zmagt.Torej po toliko letih ne more biti med katoličan ni človeka, ki ne bi vedel, da svari Cerkev, katero smo vsi dolžni poslušati in ubogati, pred komunizmom kot pred največjo versko nevarnostjo, katera kaj lahko pripravi ljudi ne le ob zdravo, srečno in človeškega do* stojanstva vredno življenje na tem svetu, ampak tudi ob večno življenje. Zato pa tudi ni mogo* če dvomiti, da noben kristjan ne more dati brez velikega greha svojega glasu komunistični stranki. Človek, ki bi pri volit« vah iz katerega koli vzroka dal svoj glas komunistični stranki, bi se zelo pregrešil proti svoje* mu Bogu, sv. Cerkvi, svojemu narodu in svoji lastni družini, — predvsem pa proti svoji duši in proti dušam svojih nedolžnih otrok, katere bi na ta način iz* ročil na milost in nemilost naj* večjim sovražnikom zveličanja.
Mi na mejah dežel, izza kate* rih prihajajo dan za dnem obup* ni klici komunizmu usužnjenih narodov, bi se s podpiranjem komunizma še prav posebno pregrešili in bi zaslužili največje kazni božje, ako bi se vkljub vsem dosedanjim groznim iz* kušnjam tako trpečih bratov še nadalje pustili slepiti od komu* nističnih lažnih obljub in bi še nadalje sodelovali z najbolj zlo* često silo teme, ki je kdaj bičala grešni svet.
Ne pustite se slepiti
od narodnih gesel!
Mnogi se dajo slepiti od na* rodnih gesel in obljub narodne svobode in pravičnosti. Slovesno izjavljamo, da se Cerkev ne pe* ča in noče pečati z zgolj narod* nimi vprašanji, ker ne spadajo neposredno v njen delokrog, vendar vas mora prav resno po* svariti pred sovražniki vere in duš, ki bi vas radi zavedli v ver* ske in nravstvene zmote in dru* ge nesreče s poudarjanjem na* rodnih gesel in obljub. Komuni* zem, ki povsod brez srca in vesti preganja na vse mogoče načine ljudi svoje lastne krvi; komuni* zem, pred katerim morajo bežati povsod, kjer vlada, najboljši su novi lastnega naroda v mrzlo in večkrat tudi zelo krivično tujino, da si rešijo golo življenje, ta komunizem je zgubil prav vso pravico, da govori o kakem rodoljubju. Kako naj govori kak brat o ljubezni do svojega doma in rodu, ako njegovi najboljši bratje in sestre bežijo iz doma* če hiše pred njim, ker brezvest* no uničuje dom in preganja svo* jo lastno kri ?
Vsak človek, ki bi se iz narod* nih nagibov odločil za komuni* zem in bi ga pri volitvah podprl, da pride do oblasti, bi se ustav* ljal 'spoznani resnici in bi tako grešil proti Svetemu Duhu, kar bi bil po Jezusovem nauku ne* odpustljiv greh.
Iz tega sledi, da pravi katoli* čan ne more in ne sme prosto* voljno glasovati (gre za svobod* ne volitve!) za komunistično stranko brez velike pregrehe.
Pripravljen mora biti rajši na naj večje žrtve, kakor da bi so« deloval pri tako veliki krivici, kakršna čaka pod komunistično vlado Cerkev, narod in človeško družbo sploh.
b)	Druga stranka, katera se v tej uri ponuja krščanskim volivcem, je krščanska demokratična stranka. Nočemo trditi, da je ta stranka najbolj idealna možna krščanska stranka. Tudi tega ne trdimo, da so vsi kandidati nje« ne volivne liste nujno najbolj zgledni kristjani. Vse, kar je človeško, je pomanjkljivo. Toda v sedanjih razmerah in težkih okoliščinah je v Italiji samo ta stranka taka, da jo lahko z mir« no vestjo priporočimo vsem ka« toličanom. To pa samo zato, ker samo ta stranka nudi zanesljivo poroštvo, da bo v državnem živ« ljenju branila koristi Cerkve in duš. Samo ta stranka priznava danes v Italiji socialno kralje« stvo Kristusovo, t. j. samo ta stranka dela na to, da bi se kr« ščanska načela uveljavila v dr« žavnem življenju. Vemo, da ii ta naloga tudi v primeru popol« ne zmage ne bo lahka, vemo tu« di. da se bo mogla kdaj v kakem vprašanju zmotiti in morda kaj narobe ukreniti. Toda vemo tudi in zaupamo iz tehtnih razlogov, da njeni voditelji ne bodo tako ozkosrčni in samozavestni, da ne bi hoteli sprejemati dobro« hotnih nasvetov in da ne bi ho« teli pri državni zakonodaji in upravi izvajati vseh konsekvenc ali posledic, ki izhajajo iz načel krščanskega svetovnega nazira« nja. Med te spadajo gotovo tudi načela o pravičnem ravnanju z narodnimi manjšinami, katerim se morajo zajamčiti vse narodne pravice in popolna enakoprav« nost z državljani večinske narod« nosti. S krščansko demokracijo bomo lahko vsaj razpravljali in se pogajali ter skušali uveljaviti krščanska načela pravičnosti v državni zakonodaji in upravi; z zmago komunistične stranke pa bi se nehalo vsako koristno raz« •pravljanje in bi nam ostala sa« mo poganska, človeka in kristja« na nevredna sužnost.
Poslušajte glas sv. Matere Cerkve in ravnajte se po krščanski vesti!
S tem sm!o povedali vse glavne stvari, ki smo jih bili dolžni po« vedati v tej odločilni uri. Verniki, ki bodo poslušali Naš glas v tej
— poudarjamo močno še enkrat
— izrazito ver s k i zadevi, bo« do izpolnili svojo dolžnost in
bodo miogli biti v vsakem prime« ru mirni. Mirna vest pa je naš največji zaklad na zemlji.
Če bi pa kdo iz hudobije ali zaslepljenosti ta naš glas prešli« šal ali nam kake posvetne nagibe podtikal, naj pripiše sebi in ti« stim, od katerih se je dal prešle« piti, vso nesrečo, ki bo nujno prišla nad nje in njihov rod za« radi nepokorščine napram sv. Cerkvi, kateri ne bodo miogli nikdar očitati, da jih ni prav resno posvarila, ko so hodili ob robu tako usodnega prepada.
Potreba katoliškega tiska, predvsem pa molitve in žrtev
Vse dobre vernike spodbuja« mo, naj skrbijo, da se bodo te besede razglasile po vsej deželi in da ne bo človeka med nami. ki bi taval glede te tako važne zadeve v temi. Ob tej priliki vam zelo toplo priporočamo, da berite in širite katoliški tednik. Dandanašnji, ko lažniva propa« ganda neprestano zavaja verni« ke v zmoto, ni mogoče, da bi povprečen človek ostal trden v katoliških načelih glede javnega življenja, ako ne zajema nepre« stano luči in jasnosti glede teh vprašanj iz katoliškega časopisa.
Apostolske duše vabimo, naj posvetijo svoje najboljše moči širjenju katoliškega tiska. To je letos posebno važna apostol« ska zadeva.
Delati moramo, kakor da bi vse dobro zaviselo samo od nas. Toda obenem moramo tudi tako goreče moliti, kakor da bi vse zaviselo samo od božje pomoči. Zato naj odrasli in otroci pri za« sebnih in javnih molitvah ne« prestano molijo, da bi Bog vse katoličane tako razsvetlil, da bo« do spoznali svojo veliko odgo« vornost in dolžnost v tako važni zadevi in se tako obvarovali naj« večje nesreče ; strahovlade in sužnosti brezboštva.
Dušami žrtev pa kličemo : Žrtvujte se tudi v ta namen! Vsi ostali pa jim pri tem pomagajmo po svojih močeh.
Na vse Vas, čč. bratje, in na Vam izročene vernike kličemo luč in moč Sv. Duha ter tolažbo brezmadežnega Srca Njegove Neveste in naše Matere Marije in Vas blagoslavljamo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Dano v Gorici dne 2. februarja 1948, na praznik očiščevanja bi. Device Marije ali svečnice.
t KAREL, nadškof
Kaka je razlika med sodobnimi grešniki, n.
| pr. brezverci — skrunilci nedelj in praznikov — :	sleparji — razuzdanci itd., in komunisti?
Prvi kličejo božjo šibo, drugi pa so I božja šiba.
Še en pogled na oersko žiuljenje o Rusiji
Hrvatski verski list »Gore srca« pri« naša pod zgornjim naslovom sledeče ve« sti: »Versko življenje pravoslavne cer« kve v Moskvi je osredotočeno v cer« kvah, katerih je odprtih 45 v mestu sa« mt-m. Nekaj drugih nameravajo obno« viti, ker so bile med vojno poškodo« vane. To pomeni, da se bo število cer« kva v Moskvi povečalo. Pravijo, da je sodelovanje vernikov pri božji službi veliko. Ob nedeljah se vrši sv. maša po dvakrat, kar je velika novost za pra« voslavno cerkev, kjer je bila v navadi vedno le ena sama maša na dan v vsaki cerkvi, tudi ob praznikih. Verniki sc udeležujejo v lepem številu tudi sv. za« kramentov.
Sv. spoved v Rusiji
Do sedaj je bila pri pravoslavnih na« voda, da so opravljali navadno skupno javno spoved vseh vernikov v cerkvi, zadnje čase pa so začeli po običaju za« padne cerkve uvajati tajno spoved. Se« danji ruski patriarh Aleksij je že kot petrograjski nadškof zahteval od svo« jih duhovnikov, da so, kolikor le mo« goče, sprejemali posamezne spovedi vernikov. Svetoval je svojim duhovni« kom, da tudi v takih primerih, ko je obča spoved nujna, vendarle skušajo doseči, da se verniki vsaj na kratko ob« dolžijo svojih grehov v tajni spovedi, predno pristopijo k sv. obhajilu.
njih: 1. Odnošaji med Vatikanom in pra« voslavno cerkvijo v zadnjih 30 letih;
2.	Stališče pravoslavne cerkve do tako zvanega ekumenskega gibanja (gibanje za zedinjenje vseh cerkva); 3. Priznanje veljavnosti duhovniškega posvečenja v anglikanski cerkvi; 4. Odnošaji ruske pravosl. cerkve do starih vzhodnih cer« kva; 5. Vprašanje koledarja in drugih cerkvenopravnih zadev.«
Opombe
Tako piše list »Gore srca«; K temu poročilu bi mi dodali nekaj opomb za boljše razumevanje. Pravoslavna cerkev v sovjetski Rusiji še vedno živi in de« luje, toda, kot je tudi iz tega poročila razvidno, je njeno delovanje omejeno le na življenje v svetišču. V javnosti se cerkev ne sme pokazati. Dejstvo, da so v Rusiji zelo redke cerkve še vedno od« prte (dvomimo,, da jih je v Moskvi od prejšnjih več sto tudi le še 45) in da so tam še vedno duhovniki in škofje, ne pomeni, da komunizem ni proti veri in proti Bogu, temveč nam pove le to, da komunizem niti v Rusiji, svojem para« dižu, kjer nemoteno gospoduje že 30 let, ni mogel uničiti cerkve in izruvati
ljudem iz src vere v Boga. Prizadeval si je pač dovolj, da bi to oboje dosegel, kakor nam zgovorno pričajo pisana in ustna poročila, ki so prihajala in šc prihajajo iz sovjetskega paradiža. Usuž« njiti hoče pravosl. cerkev, da bi mu po« magala pri njegovih ekspanzivnih tež« njah. Zlasti pa bi rad šc nadalje slepil svet, ki ga še ni podjarmil, s trditvijo, da ni proti veri. Kar je v Rusiji še bo« goslužja, služi propagandi v zunanjem svetu.
Dejstvo, da uživa del pravosl. cerkve zaslombo pri državnih oblasteh in delno svobodo, ne pomeni, da uživa svobodo tudi katoliška cerkev. Ta je, kakor je sv. oče lani vsemu svetu glasno poto« žil, izročena hudemu in težkemu prega« njanju v vseh pokrajinah širnega sov« jetskega imperija: v Galiciji, Ukrajini, v baltskih državah in povsod drugod, kamor sega vpliv ruskega komunizma. Toda dejstvo, da pravosl. cerkev tudi po 30 letih najhujšega zatiranja še ved« no živi, nam daje trdno zaupanje, da bo še bolje prestala uro svoje preizkus« nje katoliška Cerkev, ki je edina dobila obljubo:	»Peklenska	vrata jc ne bodo
premagala.«
IAHATMA GANDHI
Gorečnost pravoslavnih duhovnikov
Še do nedavno jc pravoslavno sveče« ništvo zelo poredko pridigovalo v cer« kvi in poučevalo vernike, danes je te« mu povsem drugače. Ako bi danes duhovnik ne pridigal, bi mu očitali, da se ne drži ene svojih glavnih dolžnosti. V Moskvi pridigajo po vrsti vsi mestni župniki.
Pravoslavni vesoljni zbor
Moskovski patriarh Aleksij se že dol« go časa trudi, da bi sklical v Moskvo vesoljni zbor pravoslavne cerkve. To njegovo prizadevanje podpira tudi dr« žava. Zbor bi se bil moral vršiti pre« teklo jesen. Ali do otvoritve ni prišlo iz raznih »tehničnih« razlogov. (Zdi se, da zato ni prišlo do vesoljnega zbora, ker se ga nekateri pravoslavni patri« arhi izven Rusije niso hoteli udeležiti; predvsem ni hotel o tem nič slišati ca« rigrajski patriarh, ki je še vedno glava vzhodnih pravoslavnih cerkva). Metro« polit Gregorij je kot odposlanec ruske cerkve potoval po Ameriki in obiskoval pravoslavne naselbine z namenom, da bi jih združil med sabo in jih povezal z moskovskim patriarhom. (Zdi se, da mu to potovanje ni uspelo in da sc je moral vrniti domov s precej klavrnimi uspehi). Pravoslavni vesoljni zbor bi moral razpravljati o sledečih vpraša«
Dne 30. januarja t. 1. je pod moril« nimi streli svojega rojaka, ki mu je divja nacionalistična strast oborožila roko, izdahnil največji sin Indije Ma« hatma Gandhi. Napaden je bil, ko je bil na poti, da opravi svojo vsakdanjo molitev. Vsa Indija je zajokala ob nje« govi smrti in ves svet sc je zgrozil nad zločinom in izrazil svoje občuodovanje za velikega Indijca in žalost nad nje« govo tragično smrtjo. Gandhi ni bil vo« ditclj v navadnem pomenu besede, še manj politik. Bil je duhovni vodja in prerok svojega ljudstva, katero jc hotel osvoboditi in dvigniti predvsem du« hov no.
Mohandas Karamchand Gandhi sc jc rodil 1. 1869. v Porbondarju v Indiji iz ugledne in bogate družine,ki jc bila zc« lo verna. Z 12 leti se je že poročil, z 19 pa je odšel v London, da tamkaj do« vrši svoje vseučiliščne študije. Pred odhodom v London je materi obljubil, da bo živel čisto in da se bo vzdržal vina in mesa. V Londonu je preživel tri leta. L. 1891. sc je kot mlad odvetnik vrnil v domovino. Njegovo javno delo« vanje v prid indijskemu ljudstvu se začne 1. 1893, in sicer v Južni Afriki, kjer je Gandhi bival in delal med svo« jimi številnimi rojaki izseljenci. Položaj Indijcev v Južni Afriki je bil takrat obupen: preganjani so bili in izkoriščani kot živina. Gandhi sc je 20 let boril za njihove pravice in je končno le uspel, da je britanska vlada naklonila Indij« ccm v Južni Afriki vsaj nekaj svobo ščin in pravic. Med prvo svetovno voj« no je stopil v angleško armado z upa njem, da bo Velika Britanija dala In« dijcem neodvisnost prav radi pomoči, ki so jo Indijci nudili Angležem med prvo svetovno vojno. Toda varal se je in z njim milijoni Indijcev. Razočaran, toda ne obupan je začel po svetovni vojni svojo slovito borbo za svobodo Indije.
Njegov pokret jc kaj kmalu zajel vso Indijo. Cilj gibanja je bil: swaradž (ne« odvisnost Indije), sredstvo: pasivni od por. Gandhi je bil strašen sovražnik nasilja in prelivanja krvi. »Človeško do stojanstvo zahteva, da se ravnamo po višjem zakonu, po zakonu duhovne sile. Nasilje je zakon zveri. Hočem, da In« dija izvaja zakon nenasilja, da se tako zave svoje sile. Indija ima dušo, ki ne more umreti. Ta duša lahko kljubuje vsem gmotnim silam celega sveta«. Ta« ko je učil Gandhi, pri tem pa se je do« bro zavedal in to tudi poudarjal, da ne« nasilje ne pomeni suženjskega odobra« vanja zločina in krivic, temveč da po« meni nasprotno mobilizacijo vseh du« hovnih sil, ki so v človeku najmočnejše, za borbo proti zlu. Gandhi je bil glo« boko prepričan, da je duhovni svet neprimerno višji od snovnega, in zato je bil tudi neomajno prepričan o zmagi dobrega nad zlom. Boril se je za svo« bodo svoje domovine, toda brez so« vraštva v srcu do neprijatelja. Njegovo bojno geslo jc bilo: »Sovražim Anglijo, toda ljubim Angleže«. Sovražil je zlo, t. j. krivični sistem, ki je tlačil njegovo Indijo, toda ljubil je človeka, četudi mu je bil sovražnik. Zlo je hotel premagati,
ne da bi sam delal zlo in krivice, tem« več z duhovnimi sredstvi, s prepričeva« njem, z molitvijo, s postom (šestnajst velikih postov je podvzel v svojem živ« ljenju), z lojalno borbo tudi na politič« nem polju.
In s temi sredstvi je Gandhi zmagal. Po 20 letih trde borbe je pripravil mo« gočno Anglijo do tega, da je 15. avgu« sta 1947 dala Indiji neodvisnost. To je dosegel brez revolucije, brez hujskanja, brez sovraštva, brez prelivanja krvi. Tragično in značilno obenem je, da jc padel kot žrtev tistih načel, ki jih je vedno v svojem življenju tako odločno obsojal. Njegovo ljudstvo mu je dalo časten naslov: Mahatma — velika duša — in s tem najlepše označilo vso veli« čino njegove osebnosti. Bil je velik duh, ki je z nepremagljivo silo veroval v svet duhovnih vrednot in se zanje boril. Da« si pogan, je bil po duši in prepričanju zelo blizu krščanstvu, katerega je viso« ko cenil. Njegov nauk in zgled kličeta modernemu nasilnemu svetu: Ne nasilje in sovraštvo, temveč ljubezen in duh bosta zmagala!
JUTRANJA ZARJA
Jutranja zarja nas opozarja:
Novi je dan z neba nam poslan.
Zvezde nehajo migljati, sonce začne nam sijati.
Soncu, ki ves svet vzdržuje,
Stvarnik da, kar potrebuje. —
Na vzhodu nebo te že rdeče svari in prosi goreče:
Ne bodi, oj človek, ne bodi zaspan, vstani pa pridi na polje, na plan! —
Ubrano zvonovi se zdaj oglasijo, po drevju pa ptički lepo žvrgolijo. Petelin seveda tudi zapoje, lenobe on noče poznati tvoje. —-
Jutranja zarja nas opozarja:
Novi je dan, ne bodi zaspan!
Franc Ribič izseljence, rudar
Kdo je za vojno ?
Sv. oče neprestano vabi vernike in vo« ditelje vseh narodov k delu in molitvi za mir. Zato je po komunističnih nazo« rih vojni hujskač.
Komunisti finansirajo razgrajače, ne« tijo nemire, pripravljajo revolucije — in tihotapijo čez meje miroljubnih na« rodov orožje. In oni so »miroljubni« ljudje.
Bedak, ki jim te reči verjame, mora biti bedak prav velikega kalibra.
Nova knjiga o delovanju demonskih sil
Bogoslovni profesor msgr. Sheen iz Aimerike je izdal knjigo o delovanju demonskih sil. Knjiga je izredno zani« miva, ker preiskuje, v koliko se pojav« ljajo demonske sile v komunizmu in nacizmu. Med drugim je napisal tudi tele stavke: »Nova doba, v katero sto« parno, je verska doba človeške zgodovi« ne... Poslej ne bo več bojev za kolonije in narodne pravice, marveč za duše. Odslej se bodo ljudje delili v dvoje ver, v vero Boga — človeka in v vero člove« ka—iboga; v vero Boga, ki je postal človek, in v vero’ človeka, ki se je na« redil za Boga; v brate v Kristusu in v ljudi, ki se družijo v znamenju Anti« krista.«
OOOOOOOC OOOOOOOOOOOOOOOC OOOOOOOO OOOOOOOC OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOOO OOOOOOOC oooooooooooooooo oooooooo
Slovenski begunci in esuli
Naše misli glede zadeve državljanstva in begunskih podpor, o kateri smo začeli pisati v zadnji številki našega lista pod naslovom: ,,črka ubija - duh oživlja"
Merodajnim činiteljem v premislek
Naša navada je, da o vsaki stvari povemo jasno svoje mne« nje, čeprav se s tem komu tudi zamerimo. Tako želimo tudi .o tej zadevi povedati svojo misel, ki naj jo blagovolijo merodajni činitelji upoštevati v javni bla« gor.
Mirovne pogodbe kajpada ne moremo spremeniti ne mi in ne Italija, čeprav bi jo radi v mar« sikateri točki, ker je gotovo ni« so narekovale ne gospodarske ne druge koristi ljudstva, ki biva na tej zemlji že stoletja.
Nikjer pa ni rečeno v mirovni pogodbi, da bi Italija ne smela podeliti državljanstva tistim Slo« vencemi ki so sicer bivali 10. VI. 1940 na italijanskem ozemlju, ki je sedaj pripadlo Jugoslaviji, a sami želijo ostati italijanski dr« žavljani še nadalje.
Tudi ni rečeno v mirovni po« godbi, da bi ne bilo primerno, da se podeli italijansko držav« Ijanstvo tistim Slovencem, ki so bili tu že več let nastavljeni in je bilo morda od rojstva vse nji« hovo življenje navezano na Go« rico, čeprav so bivali prej kje v okolici — ali morda celo od roj« stva pod goriško občino. Esuli so tu komaj eno leto in še manj!
V tej zadevi bi smeli imeti najmanj težav tisti, ki so vedno trdili, da je slovenski jezik samo eno izmed italijanskih »narečij«, kakor n. pr. kalabreščina ali pic«
monteščina. To trdijo o jeziku Beneških Slovencev še danes.
Posebne ozire narekuje Italiji v tem pogledu misel na to, da so Slovenci v Italiji toliko let nosili vsa državna bremena z vojaško službo vred, a da so bili pod fašizmom tako poniževani, da bi morala čutiti demokratič* na Itailja nekako moralno dolži nost, da s svojo naklonjenostjo v sedanji stiski skuša vsaj neko> liko popraviti vse gospodarske in kulturne krivice preteklosti.
Res je, da italijanska narod« nost narekuje Italijanom neko posebno dobrohotnost napram beguncem italijanske narodno« sti, vendar tudi v tem pogledu ni zadeva povsem jasna.
Ali je bilo res v italijanskem interesu, da so Italijani iz Istre v množicah bežali iz italijanskih mest, čeprav niso imeli na vesti ne zločinov iz prejšnje dobe in tudi niso bili radi idejne borbe proti komunizmu osebno tako ogroženi, da bi morali bežati iz strahu za golo življenje? Sloven« ci pa so samo zaradi varnosti življenja zapustili svoje domo« ve, čeprav niso zagrešili drugega, kakor da so odklanjali tisti ko« munizem, katerega so tudi m no« gi Italijani prav izdatno podpi« rali in mu pomagali do oblasti v Jugoslaviji.
Glede begunskih podpor raz« nih mednarodnih dobrodelnih u« stanov je pa naše globoko prepri« Čanje, da inozemstvo, ki podpi« ra Italijo, nikakor ne misli od
Zmerno
Srce brezmadežno
"if_
11	*~^	~	r>i	f	w	^
il j- . ppl 1	V"1.........fj-O- i-	f	r If - • jf J
I vh T i	r T	\Z7 i / r	r.	f
r - ce brez-modez -	/70	//?	jvp /<i> • i/j;9 s fr njem	s/	pre - bo denoiZk
j
77
z«
f ,& f £ f r f ;.'	1 ll 7
CP brez-maoez - ria //? jve /<i> j i/j<» S trnjem 5/ pre - bo-deno^zio -l/n bi s /) .S*’- A/ ksc <> Tro-he, hi za ■ Sli so na grešnopot,iri grehe tre- ba je oo-ko-re, Ta - ho, Mo■ ri ja,nas učij. f(er
1 ' i ‘ i J i
4-4-
ŽE
3=
T
f“
r
f
"trp-bov V ne -sto - to i/u - bo-zon z a- h	m afer - no. M/
ff ......	,	M
c/ - nov, grp-hov 77 . ne-sto - to lju - bo-zon za- h	trta..	.
ne ~jjrp-s1o-no	doj-gos	ro	- ket	da	bi	se	usmilil	jih	Gospod. Sr9,
oresnik sam je	ne 'pre	*	- /v,	/jo	-	A<p	- r/>	do-brin	j/	ir - //.s". Nat
^ £ J- 4	i j	j J.	j-l	j j i j
J-
=F=T:
U' j 7
)0 - cč5- /77(7 zo z ao-sTo- v a - ji	20 rtu - do pt - 'jp i/&eh !Ju - a); ^/<7.
tTFn J ^	! /I
/)5 - ei? - /bo zp v- do-sTo- va-ii  	...	,	.-.	,..
ce brezma-,dez - no Mo	ri - je}	mo -	h - ti	bo -	ce	mo s le- boj, da
Z Je- zu-jom-^p mi tr -	pi - mo	za	de-Ir	—	—	—*- -+-
ha - do	bi - '/P
/; +:	A-	v,_________
S
mn
a are i ne - qn ive-ta.ste-
S> 2 i j - l' }
Tnf
j i f
i- v ! r t p r t \
y
n L
Oi
£
t >. •	'■	:	^	f	T 1	'
faz-bo Tp - bi,	$\ie-tc	M c! - A	2/ -	ve	- ti	vp-dno	n
je; 21/J ViSVO-ji	}<r- t)i	umi) P	VlP
■^baj nmj fa- fo - i/i d( - //
T -/T I
mr-Jo *s>r.
-'hal nmS fa - /». * 4// 0^ - // - - mo, c/n bc> oh • va - ro
du - šp ir> jim da po - hoj oh - va - ro - v nn pe - t/fa
ji—-i—L
r
Ta pesem bo dobro služila za ljudsko petje ob priliki romanja Matere božje in ob prvih sobotah. Pevski zbori in verniki naj si jo izrežejo iz lista ali prepišejo. Četrta nota v 3. laktu je osminka.
teh podpor izključevati ali pri njih zapostavljati tiste bivše italijanske državljane, ki so mo« rali bežati pred rdečim nasiljem:. Vsaka dobrodelna ustanova ho* če podpirati predvsem tiste, ki so najbolj potrebni, ne glede na jezik, ki ga govorijo.
■ Narodnostni oziri so veliko* krat zelo hvalevredni, toda nad „ narodnostjo je človečanstvo in še više krščanska ljubezen.
Poleg tega ne pozabimo, da ne bo še ne danes ne jutri konca sveta in da bo Italija v bodočno* sti še potrebovala dobrih odno* šajev s slovanskimi narodi, ki bodo prej ali slej nujno ozdra* veli od rdeče kuge. In takrat ne bo vseeno, kako je Italija ravna* la s Slovenci v tej strašni uri pre* izkušnje.
Naj še dodamo, da je Italija vrnila italijansko državljanstvo
ITALIJANSKA VLADA JE IZDA* LA 11. II. PROGLAS na italijanski na* rod, v katerem pravi, da je določila v smislu sklepa ustavodajne skupščine 18. april za dan volitev v državno zbor« nico in senat. Nadalje izjavlja, da bo zastavila vse sile v to, da se bodo v o* litve izvršile mirno in popolnoma svo* bodno. Zajamčena bo vsem strankam tudi svoboda, da svojim volivcem raz* ložijo svoj program v tisku in na pro* pagandnih zborovanjih.
Proglas opozarja državljane, da sc imajo v prvi vrsti zahvaliti ameriški pomoči, ako v državi ni lakote in ako ni vsa industrija ohromela. Italija po* trebujc sodelovanja z drugimi evrop* skimi državami po Marschallovem na* Črtu, ako naj se gospodarsko utrdi in dvigne. To naj imajo pred očmi vsi vo* livei, ki jim je do tega, da bi vse stran* ke sodelovale pri delu /a napredek v pravičnosti in za razvoj demokracije v nrru.
ZAPLEMBA STRELIVA 1\T OROŽ* JA. Po raznih krajih v Italiji so zaple* nili -varnostni organi velike količine streliva in orožja. — Poročajo tudi o podvigih raznih zločincev celo proti duhovnikom. Kake barve so ti mojstri, lahko vsak ugane.
TUDI SOVJETSKA ZVEZA BO OBJAVILA zaplenjene listine o pogaja* njih med Nemčijo, Anglijo in Ameriko. V Ameriki pravijo, da se take objave ne bojijo, ker ne bo mogla prinesti nič takega, kar ne bi bilo že znano diplo* matskim krogom in svetovni javnosti. — Sovjete pa je spravila objava tajnih nemških listin v tako zadrego, da sma= trajo njihova opravičila v Ameriki za »zelo ubožna na vsebini.«
V Ameriki pripravljajo že za letos natis »izbire najbolj važnih delov dveh knjig listin o nemško*sovjetskih odno* šajih od 1. 1939 do 1. 1(>41«, ki izidejo pozneje.
DAVID E. LILIENTHAL, PREDSED, NIK AMERIŠKE KOMISIJE ZA A* TOMSKO ENERGIJO je imel goyor, v katerem je izjavil, da obstoji rešitev problemov atomske dobe v razširjenju znanja glede atomske energije.
Izjavil jc, da izpopolnjujejo Združene države atomsko bombo, vendar dosta* vil, da ne sme strah pred atomsko bom*
tistim Nemcem iz Južne Tirol* ske, ki so optirali za Nemčijo. Koliko laže stori to Slovencem, ki so po mirovni pogodbi izgu* bili državljanstvo!
In končno ne gre za tako veli* ko število ljudi, da bi bilo z nji* mi kakor koli ogroženo italijan* stvo italijanskega dela Primorja.
Glejmo na to vprašanje od katere koli strani, tudi resnič* nim koristim Italije same bo v prid, ako bo z vsemi svojimi biv* šimi državljani ravnala ne samo po kakih črkah, ki jih sama ]?re* klinja, ampak po zdravem kr* ščanskem čutu, ki odlikuje itali* janski narod in mu narekuje, da ravna kot s svojimi s tistimi biv* Šimi državljani, ki želijo bivati v njenih mejah, dokler se ne bo* do mogli vrniti na svoje domo* ve, po katerih tako srčno hre* penijo.
bo dovesti do zmotnih sklepov. O atomskem orožju je izjavil, da se mogo* če malo razsodnim zdi atomska bomba najboljše sredstvo za to, da dovede s strahom svet do tega, da bo dober ali vsaj pameten. »Toda — je dostavil Li* lienthal — strah je zaveznik, kateremu se sme le malo zaupati: strah zamore povzročiti tudi paniko in zamore biti vir najbolj fantastičnih sanj.«
»Če sc pa s strahom ne more uspeti, po katerem sredstvu moramo seči, da pridemo do miru ? Odgovor je le eden: razširitev znanja in razumeva* nja«, — da bodo vsi narodi spoznali ve* l'ke možnosti, ki jih nudi uporaba atom« ske energije v mirotvorne smotre«. Z atomsko energijo je Previdnost dala na* raščajočemu človeškemu rodu ne le no* vo sredstvo uničevanja, ampak pred* vsem novo sredstvo proizvodnje in možnosti življenja za vse, ki so si bili marsikdaj radi omejenih sredstev drug drugemu na poti.
GENERAL DWIG.HT D. FISEN* HOVER jc zapustil mesto načelnika glavnega stana ameriške vojske in pred* stavil svojega naslednika generala Omarja N. Bradleva, katerega je ozna* čil za »največjega taktika našega časa.«
AMERIŠKO ZUNANJE MINISTR* STVO JE OBJAVILO IZJAVE VELE* POSLANIKA ZDRUŽENIH DRŽAV V IRANU, ki je zavrnil sovjetske trditve o domnevni vojaški dejavnosti Združe* nih držav v Perziji'in jih označil ne le za popačene in izmišljene od začetka do konca, temveč tudi za grožnjo, kar je treba še bolj obžalovati.
IZ POROČILA!, KI GA JE PREDLO* ŽIL ODSEK ZDRUŽENIH NARO* DO V ZA GOSPODARSKE ZADEVE Socialnemu gospodarskemu svetu je raz* vidno, da je še vedno trajajoče pomanj* kanje živil po skoro celem svetu največ* ji gospodarski povojni problem.
»Dve leti po koncu vojne — navaja poročilo — proizvaja svet manj, kot je proizvajal v prejšnjem desetletju, in to za prebivalstvo, ki je zdaj za 200 mili* jonov večje.«
V BRITANSKI CONI NEMČIJE SO O TVORILI VELIKO NOVO KUL* TURNO SREDIŠČE. To središče se na* haja v Engelsburgu, v gradu iz 18. sto*
V vse hiše več božje luči in zato v vsako hišo »Slovenskega Primorca"!
Ietja. Ima gledališče in angleško knjiž* nico, več čitalnic in veliko dvorano za prirejanje razstav. Poleg tega razpolaga s posebno dvorano za radijske oddaje in s kinodvorano, kjer bodo predvajali vzgojne in kulturne filme. Predsednik novega kulturnega središča, ki je Ne* mec, je izjavil, da bo ta ustanova znat* no pripomogla k zboljšanju kulturnega življenja.
ČUDA »ELEKTRONSKIH MOZGA* NOV«. Največji računski stroj na sve* tu, ki ga imenujejo »elektronski možga* ni« je sedaj pričel računanje točnih luninih leg v 19. in 20. stoletju. Ta ču* doviti računski stroj je opremljen z 12500 elektronskimi cevmi in je stal 750000 dolarjev.
Stroj more v eni sekundi izvršiti 3500 seštevanj ali odštevanj devetnajstšte* vilčnih števil in 50 množenj ali 20 de* ljenj s štirinajstštevilčnimi števili.
Za računanje luninih leg v dveh sto* letjih bi morali milijoni matematikov delati vse življenje, medtem ko bodo »elektronski možgani« izvršili potrebne račune v približno dveh letih.
PISMO
IZ šv/ct
Dragi Urh !
Pismo, ki si ga pisal Žefu iz Rima, me je dobilo v najdemokratičnejši deželi Evrope. Švica je dežela, kjer vlada pra* va verska, kulturna in civilna svoboda.
Mislil boš morda, da sem se udeležil olimpijskih iger, ki so se ravno tc dni končale. Tudi to me je precej zanimalo, tembolj ker je bilo zastopanih 28 dr* žav. Tudi Jugoslavija je imela svoje za* stopnike med tekmovalci in med časni* karji. Toda medtem ko so se Čehi in Slovaki zelo dobro obnesli in zavzeli drugo svetovno mesto, nas Slovencev ni doletela taka sreča. Na žalost nobeden od naših igralcev ni vzbujal pozornosti. Pač pa jo je vzbudil neki časnikar, ki se ni držal tvojega nasveta, »da je go* vorjenje srebro, molčanje pa zlato«. Spregovoril je in tako v par besedah podal sliko svobodne Jugoslavije. Bilo je takole:
»Otvoritve olimpijskih iger se jc ude* ležil tudi predsednik Švicarske zveze g. Henrik Celio. Po otvoritvi si je hotel ogledati tudi centralo mednarodnega ti* ska, ki je bila nastanjena v hoitelu »Pri jezeru«. Predsednik se je čisto prijatelj* sko pogovarjal s časnikarji raznih na* rodnosti, in to na tako domač način, da je neki jugoslovanski časnikar vprašal Švicarja, če je to mogoče župan mesta St. Moritz (v področju tega mesta so sc namreč itekme vršile), ali pa predsednik tiskovnega društva. Toda ko mu je Švi* car prijazno in 7. nasmehom odgovoril, da je to predsednik, torej najvišja oblast Švice, je na debelo pogledal in ves začuden dejal: »Ni mogoče! Pa brez poUci)e?l« '	|
To so seveda tukajšnji časopisi obja* vili in je neki tednil? tako zaključil: Le« po priznanje za naše demokratske usta* nove in običaje. Jaz pa dodam:	Lepo
potrdilo o svobodi, ki vlada za železno zaveso!
Toliko, kar se tiče olimpijskih iger. Zdaj pa nekaj v odgovor na 'tvoje pismo iz Rima. V njem praviš, da se je treba
boriti proti nasprotnikom tako, da jim bo borba v sladko tolažbo in veselje. Kaj takega še v Švici niso dosegli! Ne morem sicer razumeti, kako je mogoča proti sovražniku ali bolje rečeno proti nasprotniku taka borba, ki bi mu de* lala veselje in mu bila v tolažbo. Mislim, da tudi danes drži rek; »Resnica v oči bode«. Posebno ne razumem, kako jc mogoče boriti se proti največjemu na* sprotniku današnjega časa, proti brez* božnemu komunizmu, in mu istočasno biti v veselje in tolažbo. Če je komuni* zem, kakor nas žalostna izkušnja uči, laž, kako naj se resnica bori proti laži, ne da bi ta borba zadala globoke rane, kakor jih zadaja nam komunizem? Zato, dokler bo Slovenski Primorec hotel ob* javljati resnico, ne bo nikoli v veselje in tolažbo temu največjemu sovražniku, razen če bo nehal biti katoliški tednik in bo začel govoriti samo o petletki in o odličnem gospodarstvu v Jugoslaviji. Pa tudi tu, ako bo hotel povedati resni* co, komunistom ne bo naredil veselja. Praktični primer naj to pojasni. Kmet v Jugoslaviji, ki ga dobro poznam, je moral oddati na Prevod, torej državi, 2.400 kg žita; 1.300 kg krompirja in 3 prašiče. Vse to za 13.000 Din, medtem ko mora plačati 65.000 Din davka. Za* ključek? Lahko ves svoj pridelek proda, pa še s tem davka ne bo plačal. Torej dasi bi se omejili na gospodarsko vpra* šanje, tudi tu se ne bi mogli ravnati po tvojem nasvetu, ker laž in resnica bosta ostala večna nasprotnika.
Nadalje praviš, da je »govorjenje srebro, molčanje pa zlato«. Tudi to bo večkrat držalo, a ne v borbi proti ko* munizmu, v borbi za resnico. To že sam dobro veš, da kadar gre za resnico in pravico proti laži in krivici, imamo ne samo pravico govoriti, ampak kot kato* ličani tudj dolžnost, ako nočemo postati sodelovalci laži in krivice. To pravico nam daje že naša pamet in človeška pro.
stost. Pa so nam jo priznali tudi na mednarodnem zborovanju, ki se je vr* šilo meseca decembra v Ženevi v Švici. Tu so razpravljali o človeških pravicah in so zaključili to, kar ni nič novega za nas, da človek ni svoboden le glede ve* rc in vesti, ampak da mora imeti toliko svobode, da to vero tudi izpoveduje, »najsi bo to posamezno ali v družbi«:. Prav tako mora imeti svobodo za po* učevanje verskih naukov in za širjenje in pridobivanje drugih za svojo vero* izpoved. Ko gre za mladoletnika, imajo starši pravico izbirati verski pouk, ne da bi jim smel kdo to zabraniti.
Kljub vsem tem pravicam in dolžno* stim, ki jih imamo kot ljudje in še bolj kot katoličani, bomo torej molčali ali pa še naprej na vse grlo vpili proti krivici in lažnivi propagandi naših največjih nasprotnikov?
Ne! Resnico bomo morali še naprej podpirati, da tudi pri nas zaživimo tisto svobodo, ki jo, kljub raznim jezu kom in veroizpovedim, ima Švica.
Prav lepe pozdrave vsem dragim slo* venskim rojakom, posebno pa tebi
Tvoj ZLATKO
OPOMBA.
Manj brihtnim bralcem moramo po* jasniti, da Zlatko le potrjuje, kar je. Urh po svoje povedal. Izobraženec iz Neaplja nam piše:	»Moja želja jc, —
verjetno je to želja vseh Vaših čitate* ljev — da bi URH še dolgo, dolgo živel, cvetel, se razvijal ter nam svoje doživ* ljaje in ideje po možnosti redno spo* ročal vsaj do tedaj, ko »vremena Kranj* cem bodo se zjasnila«.
VAŽNO ODKRITJE O MALARIJI. Dva britanska znanstvenika sta napra* vila važno odkritje na področju razisko* vanj o malariji.
Do zdaj niso mogli dognati, kje se razvija v človeškem telesu tisti mikrob,
OKNO o SVET
»TIGRI “ - APOSTOLI
1. DELAVČEVA DRUŽINA.
Delopustnega dne zvečer.
Oče sedi pri mizi in drži v žuljavi roki moskovski dnevnik »Pravdo«. Nasproti mu sedi mati, vitka ženska pri tridesetih letih. V njenih črnih laseh se vijejo tu pa tam žc belosrebrnc niti. Sklonjena je nad raztrga* nimi fantovskimi hlačami in vbada iglo ter prirezuje s škarjami. Praznični mir vlada v mali delavski sobi, le tiktakanje stenske ure, škrtanje Škarij ter šumot ča* sopisa ga motijo zdaj pa zdaj.
Spodaj je nekdo zaloputnil hišna vrata. Po lesenih stopnicah razbijajo zdaj težke stopinje podkovanih fantovskih čevljev. Oče odloži časopis in mati prestane z delom. Sobna vrata sc sunkoma odpro in fant srednje postave se požene čez prag ter vrže kapo v kot.
» Končno vendar ! Dolgo sva te danes čakala,« reče mati in ga ošine z očitajočim pogledom. Oče ne* kaj zamrmra in se ozre na uro, na kateri je mali kaza« lec že prekoračil deseto.
Fant je drzno vrgel nazaj dolge črne lase, ki so mu silili čez čelo : » Saj nisem rekel, da me morata čakati. Lahko bi že šla v svoje gnezdo ! «
»Tako, Miša ! Teh tvojih drznih odgovorov sva sicer že dolgo vajena. Zadnje dni pa prihajaš vedno
pozno domov, « reče oče. » Mislim, da sem še vedno jaz gospodar v hiši. Kje si bil, govori ! «
» Kaj pa to tebe briga ! «
Oče vstane in krepko povleče zrak skozi nos.
» Fant ! Pridi sem ! V sobi diši sumljivo po smod* kah in žganju najslabše vrste ! Prinesi mi palico, ki je tam v kotu ! Sit sem že tega gobezdanja in pohajanja. Pred Bogom sem odgovoren za tvojo vzgojo. No, ali bo kaj kmalu ? «
Jazen pogled zadene očeta.
» Še na misel mi to ne pride. Sam zaslužiš udarce, ko v dvajsetem stoletju še veruješ v Boga, Naveličan sem že vajinih pridig. Fantje drugih staršev imajo več prostosti in zato lepše življenje. Zdaj gremi v posteljo. Dosti tega ! «
Krepka zaušnica je očetov odgovor na neotesano iantovo govorjenje. Miša se obrne in gre proti spalnici. Pred vrati se pa še enkrat ozre in zakliče z jeznim gl a* som : » Za to vam še poplačam. Pride že priložnost ! Ne zabite tega večera ! «
S truščem zaloputne vrata za seboj, se sleče in s par močnimi sunki v spečega brata Dimitrija leže v posteljo. Brat se zbudi in hoče navezati pogovor, a Miša je slabo razpoložen.
CO) «»	«»
»Vedno huje je s temi otroki,« potoži oče materi. »Ves ugled sva že izgubila. Le s čim sva si to zaslužila. Se štirinajst let nima paglavec, pa se že tako postavlja. Kako se bo to končalo ? «
»Vedela sem, da pride tako. Moralo je tako priti! Saj sem ti vedno pravila : »Dajva svoja otroka krstiti.« J i nisi hotel. Zdaj rasteta kot prava pogana, brez va* jeti in brez vesti ! «
» Kako naj bi pa delala drugače ! Radi krsta pač nisem mogel postaviti svojega zaslužka v nevarnost. Danes bi delal v Sibiriji brezplačno, če bi bil sploh pri* šel živ tja. Mislim, da je bolje živeti pogansko življenje kot pravi pogan, nego živeti po pogansko in biti kri* stjan. «
» Lahko ti je govoriti tako ! Ves ljubi dan delava v tovlr.I?i *n ne veva, kod se sinova klatita in kakšne tovarišije imata. 2e v šoli jima učitelj smeši desetero božjih zapovedi. Zdaj pa, ko /je Miša že sprejet med brezbožne pionirje, sta otroka še bolj divja. Prav bo* jim sc za malega. Zdaj je sicer še dober, saj ima šele devet let. Tudi Miša je bil v njegovih letih prav dober in ljubezniv fantek.«
» Obupna zadeva s temi otroki ! Kam vodi vse to ? Stavim, da je bil Miša nocoj z ukradenim denar* jem v pohujšljivem kinu, ali pa ie.že spet vlomil v ka* ko hišo ali skladišče. Jaz ga ne smem v nobeni stvari več podučiti. Ge bo fant o nocojšnji zadevi v družini kje pripovedoval, bomo imeli takoj policijo v hiši. Vzrok : ogrožanje državne mladinske vzgoje ! Slvoje otroke smeš in moraš rediti, podučiti pa ne ! «
Zaskrbljen vzame oče spet časopis v roke in se poglobi v zadnjo oglasno stran. Mati zgane fantovske hlače na svojih kolenih, jih odloži in vstane.
o oooooooo oooooooc ->0000000 oooooooo ooooooog 00000000 oooooooo oooooooo oooooooo oooooooo c o oooooooo 00000000
Brez katoliškega tednika se ne boste rešili sodobnih I zmot in zank. Samo katoliška načela in življenje po njih \ morejo ozdraviti sodobno človeško družbo, ki ve, da je j bolna, a ne pozna vse svoje bolezni in njenih vzrokov. | Ne zdravimo samo vej, ampak predvsem korenine!! §
300000000000000000000000 X>000000OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
ki povzroča malarijo, od trenotka, ko ga vcepi komarjeva samica, pa do njegove* ga pojava v krvnih telescih po desetih dnevih.
Poizkusi so dokazali, da se ta bacil razvija v jetrih.
00000000000030000000^oOOOOOO30000000OOOOOOOCOOOOOOOO
Vprašanja, ki čakajo odgovora
Zelo veseli bi bili, če bi nam mogla tržaški komunistični organ »Primorski dnevnik« ali pa goriška »Soča« odgovo* riti in pojasniti sledeča vprašanja, ki nas že več časa mučijo:
1. Zakaj pišejo komunisti v vseh svo* jih publikacijah (v časopisju, v knjigah, celo v prevodih), ki izhajajo v Sloveniji in na Primorskem, besedo BOG skoraj stalno z malo začetnico (bog) proti vsem pravopisnim določilom (morda so pa tudi ta postala reakcionarna), ki zahte* vajo veliko začetnico? Kako se to uje* ma s trditvijo, da niso proti veri, da vero celo spoštujejo?
2. Zakaj se komunisti skrbno izogi* bajo, da bi pri navajanju letnic zapisali izraz »pred Kristusom« ali »po Kristu* su«, temveč uporabljajo rajši nedomači izraz »pred našim, štetjem, po našem štetju«? (Prim. Škerlj, Izvor in razvoj človeka, Poljudno znanstvena knjižnica 4, passim.) Ali morda ne priznavajo Kristusovega rojstva? Ali pa se morda bojijo izgovoriti in zapisati Kristusovo ime? Iz prevelikega spoštovanja (»ne skruni božjega imena«)? Iz strahu, kot se hudič boji »žegnane« vode?
3. Zakaj je po 124. členu sovjetske ustave (»najbolj demokratična, ljudska napredna ustava, kar jih je bilo v zgo* dovini«) izrečno dovoljena protiverska propaganda, ni pa nikjer dovoljena ver* ska propaganda? Kako se to ujema s svobodo, demokracijo, spoštovanjem do vere itd?
4. Zakaj morajo imeti duhovniki v FRLJ (kjer jo Cerkev ločena od države in kjer vlada še nikdar videna, slišana, okušana verska svoboda) posebno vlad* no dovoljenje, da smejo maševati za vernike, spovedovati, obhajati, previde* vati bolnike? Zakaj nekaterim primor* skim duhovnikom tega dovoljenja niso dali? Zakaj tega niso zahtevali pod fa* šizmom in nacizmom in ne zahtevajo v reakcionarnih, imperialističnih, izkori* ščevalnih, zasužnjevalnih zapadnih drža; vah?
5. Kako naj si razlagamo sledeče bese* de velikega svečenika komunizma V. I. Lenina: »Vera je opij narodov. Vera je duhovno žganje, v katerem utapljajo sužnji kapitala svoj človeški lik... Naša propaganda vključuje nujno propagando brezboštva« (Novaja žiznj, 3. 12. 1905 ali Leninova dela v ruščini, zv. VII, I. del). »Vero moramo pobijati. To je abe* ceda vsakega materializma in zato tudi marksizma« (Dola, zv. XI, str. 1). Kako se te besede skladajo s trditvijo, da ko* munizem ni proti veri?
6. Ali vedo ti listi in zlasti njih so* trudniki, ki se imajo za bolj krščanske
od papeža, škofov in duhovnikov, da je Centralni odbor komunistične mladine SZ v svojem glasilu Komsomclskaja Pravda 18. 10. 1947 strogo obsodil ured* niški odbor mesečnika »Le Jeune Bol* chcvik«, ker je v štev. 5 —-6 1946 zago* varjal spravljivost vere v Boga in obi* skovanje cerkve s pripadnostjo h komu* nistični mladini, in da je podvzel proti omenjenemu glasilu zelo stroge korake, ker da kvari s takim pisanjem mladino?
Zabavno bi bilo slišati iz ust komuni* stov odgovor na ta vprašanja. Takih vprašanj bi lahko stavili še dolgo vrsto. Le lahkoverni simpatizerji OF si ne sta vijo nobenih vprašanj, ker so žrtvovali temu maliku celo svojo pamet.
DOMAČE NOVICE
SLOUEHSKI VERNIKI!
Ne pozabite, da je vsak petek ob osmih zvečer na Travniku postna pridiga. Prihajajte v takem številu, da bo cerkev polna. Naša doba potrebuje predvsem duhovne obnove, vse drugo bol potem šlo samo od sebe. »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove! pravičnosti in vse drugo vam bo navrženo!"
Bodite si drug drugemu apostoli in spodbujajte se k dobremu.
Žabnice
Dne 21. I. t. 1. smo objavili dolg do; pis iz Žabnic, v katerem nam dopisnik, ki ga dobro poznamo in o katerem ve mo, da pozna razmere v Zabnicah kot vsak domačin, toži, da bi bilo treba v tej vasi, kot v marsikateri drugi, dvig* niti versko in nravstveno žiljenje mla* dine po metodah modernega katoliške* ga dušnega pastirstva.
Sedaj se je oglasila neka gospodična, ki trdi, da je bil omenjeni članek pre* tiran in zlasti žaljiv za dekleta. Na na* še veselje nam pravi, da je v Zabnicah še precej dobrih deklet, da ljudje cer kev še obiskujejo in da tudi otroci radi hodijo k nauku. Ko smo primerjali oba dopisa, smo morali ugotoviti, da sta oba pisana z dobrim namenom. Razlika je le v tem, da je gospodična bolj občutljiva za dobri glas domače vasi in da najbrž ne ve, kakšno je versko živ* Ijcnje po naprednih katoliških deželah, medtem ko je prvi dopisnik malo bolj razgledan in stvaren. — Resnici na lju* bo moramo povedati, da smo ob priliki romanj na Sv. Višarje tudi sami že ugotovili, da je n. pr. obisk popoldan* ske službe božje v Zabnicah nenavadno majhen.
Ker je dopisnici pošteno ime »več vredno kot vse na svetu«, smo prepri* čani, da se bosta dopisnik in dopisnica z dobro voljo kaj lahko sporazumela in skupno delala na to, da se versko in
nravstveno življenje v Zabnicah le še bolj dvigne in da se ustanovijo pred* lagane organizacije ter močno razširi ka* toliški tisk, da bo ljudstvo pod slavni* mi Sv. Višarjami vedno bolj zgledno in versko ter narodno zavedno.
Vatikanski radio
oddaja v slovenskem jeziku ob četrtkih in sobotah ob sedmih zvečer ne le na valovni dolžini 31.06, ki se pri nas sla* bo sliši, ampak tudi na valu 50.26. — Poslušajte in sporočite, kako slišite.
IZ BENEČIJE ,,Papeška podporna komisija“
iz Vidma se je spomnila tudi naših be* guncev v Nadiški dolini. Poslala jim je po dva kg testenin na osebo. Naši be* gunei krvavo potrebujejo pomoči, tem* bolj, ker niti krušne karte nimajo. Zato so zelo hvaležni omenjeni komisiji, ki se jih je spomnila. Priporočajo se ji tudi za naprej.
Erbež
Preč. g. Janez Zupančič je moral pre* pustiti landarsko župnijo novemu župni* ku, sam pa je bil imenovan za župnega upravitelja župnije Erbeč v isti podbe neški občini. Težko so se Landarci lo* čili od tako dobrega duhovnika, katere* ga so v štirih mesecih prav dobro spo* znali kot vzornega duhovnega pastirja. V Erbeču pa so ga sprejeli z velikim navdušenjem. Vsa vas je bila okrašena s slavoloki in zastavami. Zastopniki ondotnih vasic so nabavili avto, da so ga pripeljali iz Barnasa, medtem ko mu je šlo vse ljudstvo nasproti in ga spremlja* lo v cerkev. Preč. g. Zupančič je imel vprav škofovski sprejem, četudi je le pro* vizorično nastavljen, ker ljudstvo se do* bro zaveda, kaj pomeni imeti duhovni* ka, ki razume in govori jezik otročičev starčkov, bolnikov in na splošno vseh, ki niso izvršili srednjih šol.
Preč. g. Zupančiču želimo, da bi Bog blagoslovil njegov trud v tej gorski župniji!
 «»--
Vsako tako poročilo nas zelo razve seli in zato prosimo Benečane, naj se večkrat oglasijo.
Bovec
Tukajšnjega g. kaplana je odvedla prejšnji teden OZNA. Prišla je po svoj navadi ponoči, ker sile teme bežijo pred dnevom. ■— Pa so se in se še vedno ne* kateri tolažijo, da morda rdeči le niso tako hudi in da se tudi z njimi da ži* veti, ako je človek previden.
Solkan
Tudi iz Solkana poročajo, da so v zadnjem času zaprli nekoliko »provid* nih« ljudi, ki so vedno upali, da »morda le ne bo tako hudo«. Kako hudo je, bo vsem ljudem, ki si prikrivajo oči še da* nes, pokazala bodočnost. Marsikdo je pljuval:	»Fej,	domobranci,	fuj, izdajal*
ci!«, ki se danes praska po pleši: »Ni* sem mislil, da bo tako!«
Livek
Šestindvajsetletni Štangarjev fant iz Ravni pri Livku je svoj čas že dvakrat pobegnil iz nasilne mobilizacije. Zadnji čas je bil begunec in je'delal kot gozdar v Benečiji. Domotožje ga je zvabilo do* mov. Brezsrčni domači terenci so ga iz osebnega sovraštva izdali. Vojaki so prišli in ga 5. ali 6. II. brez zaslišanja obesili pred domačo hišo, kjer je visel tri dni. — Kdaj bo konec zločinskega početja brezvestnih terencev in zločin* skega zlorabljanja oblasti?!
GOSPODARSKE
VESTI
Že spet prihaja nenaravna in nespametna legalna ura v deželo
V nedeljo dne 29. februarja bo po vsej Italiji vpeljana nova uradna ura. Ob dveh zjutraj te* ga dne se bodo morale pomak* niti vse javne ure za 60 minut naprej. Mislili smo, da bo te ne* naravne in zdravju škodljive ure vendar konec. Naj nam kdo razloži, koliko gospodarske ko* risti ima država od te nenaravne ure. Nadalje naj nam kdo po* jasni, ali bi se te koristi ne dale doseči tudi na ta način, da se določi poletni urnik le za izvest* ne urade in obrate, ne da bi mu* čil vse državljane, tudi kmete in otroke. Še prav posebno nera* zumljivo se nam zdi, da je treba uro spremeniti že v zimi. Dru* god bodo spremenili uro baje šele 3. nedeljo v aprilu.
Po našem mnenju je legalna ura koristna le za prave lenuhe in polegavce, ki so pozabili na lepi pregovor : » Rana ura, zla* ta ura!« Za pridne ljudi, ki morajo vedno zgodaj vstajati, zahteva pa prevelike žrtve, ker premnogi ne morejo iti k počit* ku eno uro prej.
VPRAŠANJE GORIŠKIH CESTNIH ZVEZ. Po listih so načeli vprašanje cestnih zvez našega mesta z ostalo Ita* lijo. Gorica je danes zvezana z ostalo Italijo samo po cesti Gorica*Videm* Benetke. Ta cesta je zelo neprimerna radi velikega ovinka na Videm. Zato so začeli misliti, da bi Gorico priključili cesti, ki veže Trst in Benetke preko Tr* žiča. Narediti bi se imela cesta iz Go* rice do Červinjana, kjer bi se priklju* čila oni, ki gre iz Benetk v Trst. Tako bi dobili dosti krajšo zvezo z Italijo.
PROSTA KUPČIJA Z LESOM. Ker so zasebne cene lesa za kurjavo skoraj nižje kot uradne, je že ukinjena katera* koli omejitev proste lesne trgovine. Vsak sme popolnoma prosto kupovati in prodajati les za kurjavo.
CARINSKA ZVEZA MED ITALIJO IN FRANCIJO. Pogajanja za to zvezo se bližajo koncu. Vsaka carinska zveza prinaša dobiček in izgubo. Bodočnost bo pokazala to in ono.
POVIŠANJE PROFESORSKIH PLAČ. Dno 12. t. m. je ministrska seja dolo* čila za profesorje in učitelje mesečne poviške: za vsakega rednega profesor-ja 5000 lir študijske doklade, za vsakega izrednega profesorja pa 3000 lir. Rav* natelji dobe poleg tega še 6000 lir me* sečne doklade. Poleg tega dobe vsi pro* fesorji posebne doklade za popravljanje nalog za pisanje.
VINSKA UŽITNINA. Po najnovejši vladni odredbi je državna užitnina na vina vseh vrst za vso Italijo poenotena na 8 lir za liter.
40.000 AVTOMOBILOV. Vsi avtomo* bili, kateri niso imeli 21 konjskih moči, niso smeli v promet po naših cestah. Se* daj je vlada to prepoved ukinila. Pra* vijo, da bo na podlagi te ukinitve 40.000 avtomobilov, ki so do sedaj počivali po garažah, zopet prišlo v promet.
ŽIVILA, KATERA SE DELIJO TA TEDEN. Ta teden dobite po trgovinah sledeča živila na nakaznice; 1000 gr riža,
100 gr ječmena, 1000 gr testenin, 500 gr sladkorja. Ta delitev se bo vršila do-29. t. m.
SEZNAM KMEČKIH DELAVCEV, BIVAJOČIH V GORIŠKI OBČINI, za leto 1948 bo od 13. do 27. II. postavljen na vpogled pri občinskem Protokolnem uradu.
NOVE ŽIVILSKE NAKAZNICE. Go* riški občinski prehranjevalni urad j a v* lja, da je začel razdeljevati nove živih* ske nakaznice. Do 28. t. m. morajo biti nepreklicno razdeljene med občinstvo.
DAVEK NA PSE. Občina javlja, da morajo do 10. marca vsi posestniki psov preskrbeti živalim posebne ploščice, ki so na prodaj na občini. Po tej dobi bo* do pasjerejci, če ne bodo tej določbi zadostili, občutno kaznovani.
JAVNA DELA V GORICI. Mini* strski svet v Rimu je dne 14. t. m. pro* učeval med drugim tudi vprašanje jav* nih del v Gorici. Uspehi tega prouče* vanja še niso znani.
DELAVSKA POGODBA Z AR* GENTINIJO. Pogodba za izseljence, katero sta te dni podpisali Italija in Ar* gentinija, zagotavljata italijanskim pri* seljencem iste pravico kakor argentin* skim državljanom. Pot je brezplačna in vsaka zloraba priseljencev je izključena. Priselitev je neomejena. Zaželeni so predvsem novi kolonizatorji neobdela* nih zemlja. Kljub vsemu pa vendar na* Šim ljudem te izselitve ne priporočamo. Trebljenje pragozdov in obdelovanje pamp je najtežji poklic na svetu.
DIJAKI BEGUNCI OPROŠČENI TAKS. Dijaki iz tržaškega ozemlja in iz pokrajin, ki so pripadle tujim državam, so oproščeni vseh šolskih pristojbin, če študirajo v Italiji.
DELAVSKE STAVKE V BELGIJI. Ker se tudi v Belgiji čimdalje bolj po* javljajo delavske stavke, tako da so zadnje dni stopili v stavko vsi delavci plinarn, elektrarn in premogovnikov, je belgijska vlada odredila civilno mobili* zacijsko stanje. Na podlagi te odredbe bo strogo in težko kaznovan vsakdo, ki takoj ne nastopi dela.
Listnica uredništva
Tisti, ki je pisal, da ne mara več Urha, ker da se druži v Rimu z „bivšimi fašisti", je dokazal, da je Urh zanj preučen. Tudi nekateri drugi so si dali podobno izpri-čevalo. Uredništvo pa bo upoštevalo vse želje, zlasti pa želje tistih, ki se podpišejo s polnim imenom.
Iskrena hvala vsem dopisnike m.
DAROVI :
Dr. N. N., da bi nas Urh za dolgo ne zapustil, 1000; za Urhovo potovanje 500; dekleta iz sanatorija na Šempeterski ce* sti z geslom: Naj živi naš Urh! 1000; N. N. iz Štandrcža 130 + 200; dva Ve* drijanca ob odhodu v Belgijo 350; N. N. iz Gorice 500; Alfonz iz Richmonda v Kaliforniji 10 dolarjev; v spomin izgi* nulega oz. ugrabljenega sina Milkota da* ruje mama iz Proseka 500; da bi sin* ček dobro napredoval v semenišču, da* ruje mati 200; rodoljub iz Rima 1450 lir.
Bog povrni !
ZA »SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE« so darovali v januarju: g. Milost 1000; č. g. Štanta 500; dobrotniki iz Štmavra 1500; iz Štandrcža 2000; iz Štcverjana 2000; N. N. 2000 lir.
Bog povrni !
ZA »SLOVENSKO SIROT1ŠČE« :
Neimenovana gospa 100; neimenova* ni gospod nekaj obleke; Z. P. 300 lir.
V sem srčna hvala !
Odgovorni urednik Dr. BONAVENTURA MAHNIČ Katoliška tiskarna — Gorica
»V eš, kaj ? Za svoja otroka bi morala midva mo* liti. 1 o je še najboljše, kar moreva storiti. Ze prej bi bila morala pomisliti na to ! Človek tiara in se muči ves dan, zvečer pa je tako truden. Svetniške podobe sem bila skrila pod posteljno opravo. Milostno podobo »Kazanske Bogorodice« tudi in sv. razpelo je polet* nje. «
»Kakor ti drago. Škoditi nam molitev ne more ! Prej pa le še poglej, če otroka spita. Nevarno bi bilo za naju, če bi naju slišala. «
Mati gre tiho v sobo. Miša leži z zagrizenimi ustna* mi in se ne gane. Mali Dimitrij poleg njega pa vleče dreto in se ne prebudi. Olajšana se mati vrne in potegne zaboj iz skrivališča. Ven vzame rožni venec, milostno podobo in križ in razpiha prah z njih. Oče pripravi mizo in vzame košček sveče iz miznice.
I ako začneta oba zakonca kleče pred malim hiš* nim oltarjem molitev rožnega venea. Lučka razsvet* ljuje z milimi žarki obraz Bogorodice, ki je nekoč z z žalostjo v sreu iskala svojega edinega, zgubljenega otroka. Pred njeno podobo razgalita svoje skrbi polno srce.. . Tako najdeta v molitvi neizrečeno tolažbo. Do* brohoten smehljaj se igra na ustnah Tolažnice žalost* nih, kakor bi hotela reči : » Ne bojta se ! Vajina otro* ka vzamem jaz pod svoj materinski plašč in ju bom varno vodila skozi življenje.« Globoka in čista ljube* zen do otrok vzplamti v sreu očeta in matere. Kaj bi dala, da bi se zgodilo to, kar je skoraj nemogoče ; da bi otroka spet našla pot do Boga ! Vse, vse, kar imata,
bi dala z veseljem za to. Celo življenje !
Dolgo, dolgo sta tako molila. Ko sta spet vstala, se je bil kazalec na uri že pomaknil čez polnoč. Podobe spet shranita na varno in ležeta v posteljo. Mati razo* dene očetu, da je darovala svoje življenje za otroka. Presenečena je, ko ji oče odkrije, da je isto storil tudi on. Jutri bosta spet tako molila. To je edino učinkovito orožje, s katerim moreta premagati sovražnika, ki je v srcih njunih otrok zasejal tako strupen plevel.. .
«» «» «»
Dimitrij pa ni spal, ko se je mati ozirala po njem. Ves pogovor je slišal in se potuhnil ter smrčal. Ko je bila mati spet zunaj, sc je tiho splazil do vrat in gledal skozi luknjo v ključavnici. Tako je bil priča vse nočne pobožnosti.
Brezsrčen in porogljiv nasmeh je obkrožil usta malega brezbožnika. Da se morejo starši še pečati s takimi vražami ! Učitelj jimj je v šoli zatrdil, da take reči nič ne koristijo. Bo že jutri materi povedal, kar ji gre ! Po prstih je zlezel spet v posteljo in zagrabil zmagoslavno brata za lase. Miša je planil kvišku in zamahnil z roko.
» Pst ! « se je mali branil. » Ne tolči ! Pridi sem, pokažem ti nekaj smešnega ! Bodi tiho, prav tiho ! «
Oba sta se postavila h ključavnici in gledala skozi njo. Prav lepo sta videla podobo in klečeče starše. Le* gla sta spet v posteljo. » Kaj ne, Miša, da si zdaj vesel, da sem: te zbudil? « » Da, dobro je, da vem,« je zašepetal starejši.
» Zakaj ? «
» Jutri naznanim to policiji. «
Na mah je bil Dimitrij pokoncu in zastrmel skozi mrak na brata. »In potem?«
»Policija pride in odvede našega starega.«
» Ne stori tega, Miša, ne stori tega ! Ko bi bil vedel, da kaj takega storiš, bi ti tega ne pokazal. «
» Delam, kar hočem, in ti mi ne boš branil. «
» Povem materi, kaj misliš storiti. «
»Le predrzni se! Ne smeš povedati! Natreskam te in vseeno naznanim policiji. Se tebe odpeljejo... Ali si razumel ? «
» Da.«
» Poveš ? «
»Ne,« je izrekel Dimitrij boječe. »Kaj pa bo potem z nama ? «
» Z nama ? Krasno življenje bova imela ! Delala bova samo to, kar bova sama hotela. Domov bova pri* hajala, kadar bo nama všeč. Ne oče ne mati nam ne bosta več pridigala in naju strašila z Bogom, ki ga ni. « » Potem naju odpeljejo v mladinski dom, kjer bo* va morala spati z drugimi umazanimi sirotami pod isto streho ! «
»To se ne bo zgodilo, jamčim ti. Jedla bova sicer tam z ostalimi, a za plačilo si izprosim, da bova lahko spala doma. Ali ne bo to lepo ? Niti besedice ne smeš razodeti nikomur ! Mi obljubiš ? Na častno besedo ? « »Na častno besedo ! «
(Nadaljevanje)