JETO 1930 — ŠTEVILKA 25.
Alf že?
Ni še teden dni od tega, kar mi je mati vsa obupana pisala pismo, v katerem se bridko pritožuje, kako se ji njena mlada, komaj štirinajstletna hčerka ozira po fantih. Nič novega mi ni bilo to, saj to vsak dan sama vidim; a bridko je za nas vse, ker se lepota in svetost ljubezni vleče v blato tako pogosto in na toliko načinov.
Dve stvari sta, zaradi katerih se dandanes zaradi prezgodnjega znanja naše mladine pritožujemo. Prvič z ene strani, da se res prav še otroci spuščajo v znanje, drugič z druge strani pa, da se starši iz prav sebičnih vzrokov upirajo temu, pa najsi bi bili njih otroci že zdavnaj zreli za že-nitev, oziroma možitev. Oboje je prav v temeljih narobe.
Če se namreč otroci prav zgodaj seznanijo, je posledica ta, da leta in leta hodijo skupaj, so si drug drugemu vzrok za greh, ali pa zgodaj/' prezgodaj stopijo v zakon, preden so telesno in duševno za to zreli, za težke in svete dolžnosti očeta in matere namreč. Slišimo in vidimo tako pogosto, da se dva morata vzeti in potem gresta na vrat na nos v zakon. Potem pa se prične žalostno zakonsko življenje, navadno s solzami in grenkobo, ker nista bila pripravljena ne telesno, ne duševno, ne moralng, ne glede oprave, ne glede izobrazbe.
Pa me vprašate, kako me je vprašala ena mati: >Kako pa naj jih varujemo pred prezgodnjim znanjem?« Priznam, to ni lahko vprašanje. Prvič, da pripravite otrokom dom pri-kupljiv. Le pomislimo, kako zgodaj
že iščejo otroci zabave, veselja! In če tega ne najdejo doma, ga gredo iskat drugam. Mislim torej, če je dom tak, da jih veseli, potem bodo radi doma in okoli doma. Važno je, da se starši otrokom nekako vžive v njihovo življenje tudi še potem, ko ne rabijo tako nujno njihove pomoči. Da so jim starši obenem prijatelji, s katerimi se morejo tudi porazveseliti in pozabavati. Da otroci ne čutijo trajno nad seboj tistega gospodu jočega tona, a kljub temu vedo za pravilno razmerje do staršev.
Dalje naj bi starši poleg lepega, družabnega in prikupljivega doma, ki seveda ni brez dela in brez skrbi, pripravili otrokom še kakšno posebno veselje za nedeljo, ali za praznike. Skromno vzgojeni otroci pač v tem cziru ne bodo pričakovali nemogočih stvari. Veselilo jih bo, če se v nedeljo oče in mati prav vsa posvetita njim. Kako lepi so sprehodi kmetske družine po rodni grudi, po domačih poljih in travnikih! Kako prijetni družinski večeri pozimi, ko se vsa družina zbere, skupaj počiva, eden pa čita in se nato razplete pogovor kar sam od sebe! Ali tudi kakšna domača igra, domina ali tombola za prav domače dobitke: orehe, suhe hruške, jabolka. Ali se res to in tako več ne da v naših kmetskih družinah? Prav gotovo! Le začeti je treba in začeti prav od začetka. Otroci se bedo tega navadili in se na to družinsko skupnost že vnaprej veselili.
Drugo pa je, da otrokom pokažete in dokažete, da je vsak svoje sreče kovač. Zato je treba, da otrokom že in potem doraščajoeim vzbudite in
gojite duha napredka, pravega stremljenja po lepem in visokem. Vcepiti jim morate v srce stanovsko zavest in stanovski ponos, da imajp v glavi druge, višje misli in zato vzbujajočo se čutnost obvladajo zaradi lepe in velike bodočnosti, ki jih čaka.
Seveda, če kdo nima pred seboj nikake bodočnosti, nobenega smotra, nikakega ideala, potem mu ne moremo zameriti, če se njegovo življenje izživlja zgolj v sedanjosti. Šele bodočnost, ki jo pričakuje, za katero dela, ga dviga in bodri, da se zna premagati, da hoče postati dober mož, dobra žena, da zna ceniti svojo moralno moč.
Res pa je, samo doma držati in zapirati v domačo hišo otrok ne morete. in tudi ne smete; sicer postanejo enostranski in ne bodo poznali življenja. Pustite jiih, naj v svoje fantovsko ali dekliško društvo; vpišejo naj se v Marijino družbo, ki je bila vedno dobra vodnica mladine in je še sedaj. Kazati pa morate razumevanje in zanimanje za društvo, v katerem so vaši otroci ter se v vsem poučiti, kaj delajo in kako se obnašajo. Potem otrokom nikoli ne bo prišlo na misel, da bi jim bilo društvo povod za slaba pota.
Potem se tudi sin ne bo bail ali sramoval, povedati očetu in materi, da je našel tisto, ki mu je všeč in dekle-hčerka ne bo skrivala pred materjo, da jo ima ta-le rad. Vse srčne skrivnosti otrok bodo potem zvedeli starši pravočasno in bedo mogli z ljubeznivo besedo marsikaj svetovati, kar bo v korist še poznim rodovom.
Kako jejmo jabolka.
Jabolko je v vsakem oziru naš najvažnejši sad. Glede sestavin snovi, glede okusa in zlasti še glede velike trpežnosti in vsakovrstne uporabnosti presega daleč vsa druga sadna plemena. Žal, da tega sadu ne uživamo tako, kakor bi bilo prav, da bi si obrnili v prid vse njegove izredne lastnosti in vrline in ga popolnoma izkoristili
Najprej moramo povdarjati, da jejmo jabolka kar le mogoče surova in skožovred. To je prvo in najvažnejše pravilo. Tik pod kožo se nahajajo razne snovi, ki jako ugodno vplivajo na prebavo in ki jih vse zavrže, kdor jabolka lupi. Vrhutega ravna jiako potratno, ker ne odstrani samo kože, ampak z njo vred tudi dobršen del mesa. Le tehtajte neolup-ljena jabolka in potem olupke, pa se boste prepričali, da zavržete % do Vs jabolk in sicer v zdravstvenem oziru najvažnejši del!
Preden jabolka jemo, jih temeljito umijmo, če mogoče pod vodovodom.
Otroci in tudi zdravi odrasli ljudje, ki nimajo prav dobre zobe, zlasti sekavce (sprednje zobe), naj uživajo jabolko brez noža, tako da ga o d -g r i z u j e j o. To je najnaravnejši in zato tudi najboljši način uživanja sadja. Povžije naj se tudi pešcišče, ker je baš v njem mnogo važnih snovi, ki jih v drugem mesu ni.
Mnogo ljudi, zlasti starejših, ima pa slabe zobe. Taki pa ne morejo grizti celega jabolka Razrežejo naj ga — seveda v koži — na krhlje in naj počasi povžijejo posamezen kr-helj. V obeh slučajih je treba jabolko temeljito žvečiti, sicer ga prebavila težko predelajo in popolnoma izrabijo. Pri takem načinu uživanja za vržemo samo pecelj in muho.
Stari ljudje, ki imajo komaj še kaj malega zob, ali pa nič ne morejo jesti surovih jabolk niti v krhljih. Zanje jih moramo pa nastrgati naribati na strgalniku, da dobimo kašnato tva-rino, ki se da povžiti tudi brez zob. Da tudi v tem slučaju jabolk ne lupimo in da porabimo tudi peščišče je umevno samo ob sebi.
Jako nespametno in sila potratno ravnajo gospodinje, ki za kuhali j e jabolka lupijo. Le zakaj bi jih ne kuhali v koži in zametali najboljši del?! Pa kako lupijo jabolka! če so bolj drobna, gre kar polovica v olupke in izrezke in v pominjek. Seveda denejo potem v kompot ali čežano mnogo sladkorja, pa dobi slaščico,
ki ima kaj malo okusa po jabolkih. Koliko bolj okusna Je čežana iz ne-olupljenih jabolk, pa seveda tudi kompot! Kdor je tako razvajen, da bi ga motile kožice, naj da čežano pretlačiti. Tako se bodo izločile res same kože; snovi pa, ki so bile pod kožo, bodo ostale v jedi. Kože v kompotu lahko odstranjujemo sproti pri uživanju, ako bi jih nikakor ne mogli ali pravzaprav ne marali pojesti.
Zadeva z lupljenjem jabolk je prav taka kakor s črnim in belim kruhom. Že davno dognana resnica je, da je kruh iz na črno zmletega žita — torej iz moke, ki je neprese-jana, in ki ima v sebi vse sestavine žitnega zrna mnogo bolj re diven in zdravju prikladen nego beli kruh, pa jedo vendarle rajši beli nego črni kruh.
Če hočemo jabolka uživati tako kakor je bilo povedano, morajo biti čista — to je brez napak. Črvivih, krastavih, obtclčenih; nagni-tih, slabo razvitih plodov ne moremo jesti brez ncža. Za sveže uživanje moremo uporabljati torej samo tako-imenovana namizna jabolka.
H.
Dr. Anton Brecej:
Revmabzem in podobne bo ezm.
Morda se ne rabi v našem jeziku noben izraz za označenje bolezni tako pogos.oina kakor revmatizem. Beseda je grškega izvora, reuma pomeni nekako tok, stari zdravniki so rabili to označbo za bolezni, kjer se je kakšna tekočina nabirala, ali pa tudi za bolezni, ki so se po telesu nekako razlivale. Da je ' revmatizem tako znan med našimi ljudmi, pomeni, da so revmatične bolezni med nami zelo razširjene. Zmeda glede teh bolezni ali nepravilno pojmovanje in za-menjavanje je pa celo pri izobraženejših ljudeh tako splošno, da se zdi potrebna razprava o teh več ali manj si podobnih bolezni, ki naj razbistri pojme o njih in ki naj tudi pomore, da se jih lažje otepamo.
Revmatične bolezni niso baš nevarne ali smrtonosne bolezni. Ker radi njih samih ljudje ne mro kaj pogostoma, spadajo torej med redkejše smrtne vzroke. Pač pa je vseh teh bolezni svojstvena posebnost, da mučijo ljudi, jih silno ovirajo pri delu in jim ogrožajo samostojno pri-
dobitno življenje. Kaai tega žalostnega dejstva je narodno-gcspodarski pomen teh bolezni silen in za nas Slovence izredne važnosti. Po izkazih socialno zavarovalnih ustanov (bolniških blagajn, rudarskih skladnic in dr.) povzročajo revmatične bolezni skoraj toliko stroškov za zdravljenje, hrana-rino in vsakovrstne pcdpore ko vse druge bolezni skupaj.
Rev matične bolezni so bolezni delovnega ljudstva. Naš narcdič sestoji po ogromni večini (nad %) iz delovnih slojev. Iz ten-a prevdarka je razvidno, kolikega pomena za gmotno in s tem tudi duševno plat življenja so te vr*!e bolezni. In kmet-s k i stan posebej tepejo revmatične nadlege v enaki, če ne hujši meri, gospodarska škodljivost teh bolezni je na kmetih še bolj občutna. Tudi s tega splošnega vidika je poznanje revmatičnih bolezni potrebno zlasti onim, ki se' baviio z zadevami splošne blaginje po poklicu ali oa iz dobrosrčnosti in človekoljubnosti. Pa si ogle'mo revmatične bolezni po poglavitnih oblikah.
I. Akutni sklepni revmatizem aH udnica.
Bistvo te bolezni se izraža v zaporednem ali hkralnem vnetju več sklepov, ki se čez nekaj dni ali tednov poleže in porazgubi, a se kaj rado ponavlja in dela o v a r e tudi drugod po telesu, največkrat na srcu. Bolezen je združena z vroč-nioo, zelo občutnimi bolečinami v napadenih sklepih in močnim potenjem. Po svojem pojavljanju in potekanju se udnica tako pri-podablia mnogim kužnim boleznim, da jo že davno štejejo med nje, dasi njeno kužilo še dandanes m neoporečno ugotovljeno. Iztaknili so v le vrste bolnikih neke glivice (ali bakterije), ki povzročajo pri poskusnih živalih slične bolezenske spremembe, a dognanja še niso zaključena.
Udnica se pojavlja v prehodnih letnih časih pogostneje, jeseni in po-ebno spomladi znatno v višjem številu kakor pozimi ali poleti. Opazovali" so češče primere udnice po nekaterih krajih in v družinah, kjer je obolelo več oseb hkrati ali zaporedoma na udnici. Od nekdaj že povzroča udnica skrbi voinim upravam; po napornih pohodih na vežbah ali v vojni oboleva redno več;e število doslej zdravih vojakov radi udnice. V nekih primerih so se bolniki celo v bolnicah nalezli te bolezni od soseda z udnico. Vsa ta opazovanja pričajo, da je akutni rev-matizem kužna bolezen posebne vrste, podoben prisadnim krvnim boleznim.
Udnica pa ni dedna bolezen, kakor mnogi mislijo. Res da je sklepni revmatizem pri nekaterih družinah med przdniki ir potomci pogostnejši ko' v drugih družinah, a ta okolnost ne dokazuje dednosti udnice, marveč potrjuje splošno izkušnjo, da ljudje enakega telesnega ustroia podlega'o v enakih življenjskih razmerah enakim škodljivostim
lažje in češče ko drugi.
Glede spola ne dela udnica posebne izbire. Gotovo oboleva na sploh dvakrat toliko moških zavoljo udnice ko žensk, a ta razlika ne gre na rovaš spola, ampak poklicnih škodljivosti. V enakih življenjskih razmerah je število obolenj pri obeh spolih enako.
Velika in očitna pa Je izbira udnice glede življenjske dobe. Udnica je bolezen mladosti. Udnica nastopa prvič v približno 50% vseh primerov v dobi od 10—20 let, v 25% med "20. in 30. letom, po 12—13% v prvem in četrtem desetletju. V kasnejši dobi (po 40. letu) se pojavlja udnica prvič bolj izjemoma. Vsekakor treba tej posebnosti udnice posvečati vso pozornost.
Kaj je udnici povod?
Od nekdaj že velja prehlad kot poglavitni »vzrok« revmatizmu. Dandanes pojmujemo zdravniki prehlad nekoliko drugače in mu pripisujemo pri postanku udnice zares pogostno vlogo prožila ali pogojne priložnosti za obolenje. Deset ljudi zaloti nevihta in jih premoči do kože, vsi so enako daleč do doma, vsi enako opremljeni, domov pri-šedši se vsi enako oskrbe. Koliko njih jih oboli? Ako so ti ljudje mestni pomehkuženci, morda 3 ali 4 ali celo več, ako pa so to čvrsti kmetski ljudje ali celo planinski pastirji, morda nobeden, kvečemu eden ali dva. Prehlad utrjenemu človeku ne škodi mnogo, neutrjenemu ali pomehkuženemu pa sproži kako bolezen, najraiše tisto, ki jo je že prej kdaj imel, nahod, vnetje golta ali grla, vnetje ušes ali kaj podobnega. Te bolezni so pa znane kot nekake kužne bolezni, povzročene po razpašenju ali razrasti nekih glivic, ki jih nosimo vedno v sebi, a se začno razvijati in nas delati bolne, ko naslonijo motenja v krvnem obtoku ali sestavi krvnih sokov radi premraženja ali shlajenja telesa. Te bolezenske kali so vedno v nas ali okoli nas kakor kali plesni, ki se v vlažnem prostoru takoj pojavi in vedno ponavlja, dokler ostane prostor vlažen. Plesen izgine v izsušenem prostoru sama.
Tako približno si predstavljamo raznierie prehlada do udnice in podobnih bolezni. Znano je, da mraz sam ne škcdi toliko, če je suh, vlaga in mokrota sta pa nevarni družici. Tako obolevajo Ijud;e, ki opravljajo svoje poklicno delo v vlažnih ali mokrotnih prostorih, zlasti če so izpostavljeni toplotnim izpremembam. Rudarji, natakarji, peki, ku-harii sprevodniki, perice, sodarji in slični poklici dajejo velik prispevek k številu rev-mat;kov, orav tako tudi naši kmetje, ponajveč radi zaduhlih in vlažnih bivališč.
Tudi napor ima za postanek udnice velik pomen. Revmatično vnetje se orav rado pojavi v udih, ki so podvrženi težkemu delu in se potem razpase še po drugem telesu; Pri natakarju se začen:a udnica v nožnih ali kolenskih sklepih, pri pericah na rokah ali za-
pestih, pri težakih, ki teže dvigajo in nosijo, v hrbtenici ali kokiiu ali ramah, pri vojakih obolevajo po napornih pohodih sklepi v be-drih. Približno enakega pomena kakor napor so tudi poškodbe sklepov. V otolčer.em ali zvinjenem sklepu se začenja revmatično vnetje, ki se brž ali polagoma razleze še na druge.
Potek akutnega sklepnega rev-m a t i z m a je v glavnih potezah tak-le: Časih kar nagloma z mrzličnim tresenjem, časih bolj polagoma po vnetju golta ali' močnega nahoda se razvije hudka vročina (do 40° C m čez). Istočasno nastopijo v sklepih čimdalje hujše bolečine, ki se stopnjujejo pri vsakem najmanjšem pregibu ali dotiku. Napadeni sklep je že vidno zabrekel in vroč. Bolnika obliva večkrat obilen pot, ki močno diši pO kislem, močn-o ga žeia, tišči ga ležišče, ker je vsako premikanje zelo boleče. Tako muke-polno stanje se vleče dneve in tedne, bol ik je v svoji nebogljenosti navezan na strežbo in nego drugih.
Le redkokdaj oboli samo en sklep, navadno je več sklepov hkrati napadenih ali pa se vnetje seli iz sklepa v sklep. Po statističnih podatkih iz velikih bolnic so največkrat napadeni pri enkratnem oboleniu š(irje sklepi. Vrstni red, kako si udnica izbira sklepe, je večinoma ta-le: Največkrat oboli nožni (ali skočni) sklep, za njim pride koleno, potem rama, zapestje, komolec, kolk, v istem redu prsti na rokah in nogah. Zelo redkokdaj obolita čeljustna sklepa, kar je seve zelo obzirno; tak bolnik je namreč v rabi ust (za sprejemanje hrane in govorjenje) pač skrajno oviran.
Pri revmatičnem vnetju sklepa se v sklepu nabere v večji ali manjši množini neka sirot-kasta tekočina, še bolj pa vsklepni gožvi (t. j. sklepnem mrenastem ovoju) in sklepnih vezeh, da so ti deli napeto prepojeni s to tekočino. Zabreklost kot znak in posledica vnetja sega časih celo na izvensklepne kite in mišice. Ta sirotkasta tekočina se po končarem vnetju porazgublia, dalje ostajajo s-sireni kosmiči; prej mehka in prožna gcžva ostaja odebeljena in okorela. Ognoji pa se revmatično vneti sklep le izjemoma ' kdaj, morda sam ozavoljo neprimernega ravnanja ž niim.
Udnica spada med na>bolj mučne bolezni in je radi pogostnih zapleflja-jev (ali komplikacij) zelo nevarna. K revmatičnem vnetju sklepov se kaj rade pritaknejo vnetja drugih, za življenje važnih organov.
Najbolj običajne in nevarne so srčne komplikacije, skoraj vsak drugi bol~ik z udnico dobi vnetie pri srcu. Vname se najrajši notranja srčna mrenica s srčnimi za-klopnicami, pa tudi srčna mišica in zunanja tnrena. Ves osrčnik se časih napolni s sirot-kastim izcedkom do napetosti. Tako obolelo srce seveda težko opravila svoje neodložljivo delo in časih odpove — bolnik z udnico umre
radi srčne komplikacije. Ako prestane bolnik prvo vnetno stanje srca, mu navadno ostane večja ali manjša napaka srca trajna, največkrat v obliki lažjih ali hujših okvar v srčnih zaklopnicah. Srčne napake grene človeku življenje leta in desetletja, predno ga končajo.
Kakor srčna, tako se vnamejo tudi druge mrene, posebno prsna ali rebrna mrena, bolj redkokdaj pljuča. Zelo pogostne pri ud-nici pa so motnje možganov in ž i v -c e v. Časih se pojavi silna razdražencst možganov, ki se stopnjuje do blodnosti, časih pa nastopi otopelost do omotične omrtvelosti, časih zagrabijo človeka, posebno otroka rajše splošni krči, časih se ga pa poloti posebna živčna bolezen, ki ji pravimo vidovica (bolezen ali »ples« sv. Vida).
Tekom udnice je prebava redno motena že radi vročnice, pa tudi zavoljo drugih škodljivosti. Celo na koži se kažejo raznovrstni spuščaji, na kitah se delajo zrna-ste tvorbe.
Vse te nevšečnosti, ki spremljajo udnico, se večajo do neznosnosti ker se akutni sklepni revmatizem tako rad ponavlja in žnjim te ali pritikline, zlasti pa srčne bolezni. Novi napadi udnice se dosti rajše in lažje pojavljajo ko prvi napad, najmanjša neprevidnost jih sproži. Kaj čuda, da peša revmatikom radi telesne nebogljenosti tudi življenski pogum!
JI. Kronični sklepni revmatizem ali skrnina.
Skrnina se časih izcimi iz navadne udnice tako, da po vsakem novem napadu udnice ostajajo v sklepih kakršnekoli posledice, ki ovirajo gibnost udov; napadi postajajo milejši, a sklepi čez dalje manj gibni.časih so napadi že izprva manj silni a zato nežnejši, da sklep stalno ckoreva. Polagoma se sklepi tako učvrščajo in zraščajo,da so pepel oma negibni, mišičje okoli njih se gubi, namesto gibčnih udov vidimo ob telesu toga kolena s pokvarjeno obliko.
To vrsto sklepnega revmatizma opazujemo pri ljudeh, ki so po švojein poklicu redno izpostavljeni škodljivostim, pri pericah, strojarjih in tudi pri kmetskih ljudeh. Skrnina redoma ne kvari notranjih organov, zato dosegajo ljudje s kroničnim revma-tizmom visoko starost kot popolni hiralci, ki se sami ne morejo premikati in ne morejo sami niti jesti. Žive mrliče vidimo pogosto po hiralnicah in neredkoma po kmetskih domovih.
Var'te egerr, var'te !už!
Nezgode in nesreče niso v gospodinjstvu nikaka redkost. Marsikdo pa je mnenja, da raste z napredujočo tehniko, ki nam sicer delo lajša, število nezgod. To pa ne drži. Nasprotno! — Možnost nezgod se je
cd takrat, ko smo začeli opuščati petrolejko, pa do danes, ko jo že marsikje nadomeščata plin in elektrika, precej zmanjšala. Tehnične novosti sicer lahko povzročajo nove nevarnosti, vendar pa je pri njih dovolj preskrbljeno za varnost.
Najpogostejša nesreča, ki se v vsaki hiši kaj lahko in razmeroma tudi pogosto pripeti, je večji ali manjši požar. Strokovnjaki so mnenja, da povzroči tri četrtine vseh požarov le neprevidnost in nepravilno ravnanje s kurjavo ali razsvetljava Previdnosti je treba prav povsod, pa naj si imamo opravka s petrolejem, plinom ali elektriko. Zato moramo dobro poznati pravila, ki jih je treba upoštevati, kadar imamo opraviti z lučjo ali s kurjavo, pa tudi vedeti, kako si pomagamo, če vzlic vsej previdnosti na kakršen koli način izbruhne ogenj.
Pred vsem pomnimo tole: Vžigalice imejmo shranjene vedno samo na takem mestu, kjer jih otroci nikakor ne morejo doseči. Tudi k u -rivo (drva, oglje, premog, petrolej, špirit, naj ne bo preblizu štedilnika. Kuhalniki na špirit ali petrolej (samovarji) naj stoje vednno na podlagi iz negorljive tvarine, na primer azbesta. Vroč likalnik postavljajmo in puščajmo, da se ohladi, same na kovinastem ali lončenem podstavku. Perila ne sušimo preblizu peči ali štedilnika. Ako s u -širno drva na štedilniku ali peči, tedaj ne smemo pozabiti nanje temveč sušenje vedno skrbno nadzoruj-mo! (Sploh je porešno, pustiti drva in trske v štedilnikovi pečeci.) Na plinske luči ne natikajmo senčnikov iz tkanine (svile ali drugega blaga). Pepela ne devajmo v lesene posode ali škatlje iz lepenke! Pri kurjavi z vlažnim kurivom si ne skuša jmo pomagati s petrolejem; kajti polivanje drv s snovjo, ki se rada vžge, je zelo nevarno. Goreč; petrolejki nikoli ne prilivajmo petroleja. Najprvo je treba svetiljko ugasniti in jo šele potem iznova nas polniti. Isto velja za vse eorilce na
sp-irit Snažen J« z bencinom v bližini luči ali štedilnika je smrtuo-nevarno!!! Če imamo na večer opravka v kleti ali na podstrešju, je najbolje, da vzamemo v te prostore s seboj električno žepno svetiljkp namesto petrolejke ali sveče.
Če pa navzlic pravilnemu ravnanju izbruhne ogenj? Kaj pa potem? Takoj moramo pozvati gasilce (rešilno postajo) če je možnost za to in svoje sosede, da nam pomagajo pri gašenju, tudi če se nam zdi ogenj neznaten. Ako se nam vžge obleka, ne tecimo na presto, kjer se nam še bolj razvname zaradi vetrovnega ozračja, temveč zavijmo se v koc, plahto ali kako drugo tkanino^ ki nam je pri roki in se valjajmo po postelji ali po tleh. Kajti brez zraka ni ognja — treba ga je torej na ta način zadušiti. Gorečega petroleja in terpentina ne gasimo z vodo; najboljše je, če ga poskušamo udušiti s peskom ali z vlažnimi cunjami. Tleče ostanke pepela ali drv polijemo z vodo. Če začne goreti v stanovanju, velja tu glede razširjenja ognja isto pravilo. Čim manj zraka, tem hitreje udušimo požar — zaprimo torej okna in vrata, tecimo iz hiše in kličimo na pomoč.
Če se opečemo, ravnajmo z opeklino tako-le: Opekla mesta pokrijmo ali zavežimo, da zrak ne more do ni,ih. Ne polagajmo pa na rane vode ali mrzlih obkladkov, ki sicer lajšajo, s svojim hladom trenutno bolečine, ako jiih pa snamemo, pa povzročajo nove bolesti. Če nimamo vazelina ali borovega mazila pri roki, polagajmo na opeklino moko, mast ali olje. Ne stranjujmo z nabrekle kože mehurjev, ker baš ta varuje rano. Kadar so pa mehurji radi nakopičene tekočine preveč napeti, kar povzroča neznosne bolečine, jih pa smemo prebosti z iglo, ki smo jo preje razbelili in ohladili. Pri hujših opeklinah, ki segajo v globokejše kožne plasti, pa moramo nemudoma poiskati zdravniško pomoč.	Š. H.
Naročite »Slovenca« na ogled!
Milo in druga oralna sredstva.
Kako kuhamo milo?
Danes se ne izplača več kuhati milo doma, ker tovarne lahko pripravijo milo ceneje in mnogo bo jše kakovosti. Tovarna kupi surovine, ki so za kuho mila potrebne, v velik h množinah in znatno ceneje ko': gospodinje, ki bi jih kupova e po k o-gramih. Važnejša od cene pa je ka kovost mila, ki se v malih ko ičina» redkokdi^ posreči. Poznati je tret dobro surovine, kaler h kakovost st vedno menja. Še več je pa treba vaje pri kuhi mila. To je prava umetnost, ki se jo priuči še!e z Je :i.
Milo kuhajo v tovarnah na različne načine. Imamo razne vrste mila, ki so ali iz različnih sestavin ali pa se po proizvajanju med seboj razlikujejo. V našle: irem hočemo popisati, kako kuhajo v milarnah navadno pralno milo.
V tovarnah kuhajo milo v železnih kotlih, ki drže od 500 do 10 000 1. •V teh kotlih pomešajo raztopino milnega kamna z razn mi olji in mastmi, kar nato segrevajo do vrenja. Pri mešanju masti z milnim kamnom se izvrši sprememba: masti zgubijo značilne maščobne lastnosti in se pretvorijo v milo. Pravimo, da se mast razmili.
Ko spoznamo, da so se vse masti spremenile v milo, ločilo milo od ostalih snovi z izsoljenjem. Zmesi mila dodamo potrebno množino raztopljene soli. V kotlu se po izsoljen.u loči zmes v dva dela, v spodnjo tekočino, ki jo imenujemo podlužnino in v milo, ki plava na podlužnini.
Izsoljenje je kočljiva točka pri kuhanju mila. Lahko uporablja tovarna še tako dobre surovine, toaa če mojster, ki kuha milo, slabo izšola, je milo slabo. Dober mojster pa s pravilnim izsoljenjem skuha lahko dobro milo tudi iz slabših surovin.
(Nadaljevanje.)

#*C3.w. E ® I vCif^lr® • M1 Mil • I • t®
V božični noči.
Noč srebrna je razpela svoja sinja krila, v noč božično misel sladka se je potopila;
gre na hribček v cerkev belo, . tamkaj okenca žarijo, tamkaj angelci nedolžni o tihem rojstvu govorijo.
Slava se razcvita v hramu spevi orgel vmes bučijo in slavijo božje Dete, božje Dete in Marijo-
Mirko Kunčič:
Modri kroiaček.
2.
Ko je kraljičina zvečer slišala, kako renči in godrnja medved v hlevu, je bila prepričana, da renči od veselja nad tako slastnim prigrizkom ...
Ko pa je zjutraj vsa zadovoljna, da se je na tako enostaven način iz-nebila snubača, vstaha, jo je čakalo veliko presenečenje: čil in zdrav je stopil kroiaček pred njo in ji voščil dobro jutro.
Nobene besedice ni megla spraviti razočarana kraljičina iz ust. Hočeš — nočeš, je morala držati besedo in privoliti v zakon.
Kralj je ukazal napreči zlato kočijo. Vanjo so posadili presrečnega krojačka in njegovo nevesto kraljičino. Medtem pa sta se druga dva krojačka splazila v hlev in rešila medveda iz neprijetne zanke. Strahovito renčeč jo je medved ubral za kočijo, v kateri se je vozil mladi par...
Ko je kraljičina zagledala razjarjenega medveda, jo je obšla smrtna groza. Oklenila se je krojačka z obema rokama in zaječala: »Oh, oh, oh! Medved je za nama in te hoče požreti!«
Krojaček pa ni izgubil prisotnosti duha. Jadrno se je postavil v kočiji na glavo, pomolil noge skozi okno in zakričal: »Hej, hej, boter kosmatinec, ali vidiš rogovile? Če se mi hitro ne pobereš odkoder si prišel, boš moral spet vanje!«
In medved se je res kar koj obrnil in prestrašen pokazal pete...
Brez nezgode je pridrdrala zlata kočija do cerkve, kjer sta si krojaček in kraljična segla v roko in si obljubila zvestobo do smrti. Prej ošabna in svojeglava kraljičina je postala prijazna in pohlevna ženica in je živela ob strani junaškega krojačka-kralja srečno in zadovoljno do smrti. Kdor ne verjame, plača cekin!
Šofarčkcm za bot?č!
Kar naenkrat bodo tu božične počitnice! Dobro vem, da se jih že vsi izredno veselite in da komaj čakate, da se pomakne koledar v drugo polovico decembra; potem pa s knjigami kar v kot — in uživali boste zopet za kratko dobo zlato prostost.
Zaradi prevelikega veselja do božičnih praznikov bo marsikak učen-ček kar urno odložil šolsko torbico kamor že in se tekom vseh počitnic ne bo več spominil nanjo. Toda če med tem časom mlajši bratec ali sestrica odnese in pokvari knjigo ali zvezek — to bo potem jadikovanja.
Kolikokrat se primeri, da zadnji dan tega prostega časa tak šolar ali šolarica obupno išče zvezek, svinčnik, založeno knjigo itd. — Da se tudi vam ne pripeti podobna nesreča, morate dobro poskrbeti za svoje šolske potrebščine preden popolnoma pozabite na šolo. Shranite vse, kar je vašega prav lepo na varen prostor; le tako boste hitro našli kar potrebujete, ko bo zopet treba nastopiti pot v šolo.
Ali, nekaj drugega bi bilo še bolje! Gotovo ste že opazili, da vaša mamica pred prazniki natančno do-
spravlja po vsef hiši in tudi raznih omar in predelov ne pozabi pregledati. Pri tem delu ji vi ne morete mnogo pomagati, pač pa lahko storite nekaj drugega. Kaj, ko bi se ob tej priliki tudi vi lotili svojih omaric in predalčkov, kjer shranjujete šolske stvari, igračke in drugo. Če kdo izmed vas nima svojega varnega prostorčka za shranjevanje knjig in drugih reči, tedaj naj cb priliki pospravljanja lepo zaprosi mamico, da mu določi majhen prostor v omarici ali vsaj skromen predalček. Tja pa potem zložite prav vse, kar premorete. Šolske knjige zložite lepo skupaj, zvezke na poseben kup, peresnike, svinčnike in radirko pa v peresnico. Če imate že kakšen letnik »Angelčka« ali »Vrtca« ali kako povestno knjigo-, tedaj je to že majčkena knjižnica, ki mora biti seveda tudi lepo urejena na posebnem kupčku. Marsikdo izmed vas ima gotovo še nekaj igračk, tudi te naj bodo vedno lepo v redu shranjene, da se ne pokvarijo in ne zgube.
Ako bcste imeli na ta način vse svoje reči spravljene v redu že pred božičem, tedaj bedo prazniki za vas še lepši in še bolj brez skrbi. Ob zo-petnem pričetku šole pa vam ne bo treba kakor nerednežem iskati knjige kdovekod — saj bodo vse na določenem mestu, kamor ste jih spravili.	s K.
F. Wiedemann-M. K.:
Ptičje gnezdo.
Živel je kralj, ki je hodil redno vsak dan na lov.
Ko je nekega dne spet hodil po širnem gozdu in oprezoval za divjačino, je zagledal na nizkem drevesu ptičje gnezdo;. Vzpel se jo na prsie in pogledal vanj. Gnezdo je bilo prazno. Bilo pa je izredno lepo in umetno zgrajene, zato je kralju na moč ugajalo in Je sklenil, da ga vzame s seboj.
Skrbno ga je snel z drevesa, ga položil v lovsko torbo in se napotil
domov.
Ta kralj je imel v službi tri nad vse spretne in vešče zidarje. Poklical jih je naslednjega dne k sebi in jim dejal:
»Zgradili ste mi že mnogo krasnih palač in gradov. Danes imam pa posebno naročilo za vas. Zgradite mi gnezdo, ki bo popoincana slično temu ptičjemu gnezdu. Kdor od vas treh mi prinese najlepše gnezdo, dobi za nagrado dragocen zlat prstan. V treh dneh pa morate biti z delom gotovi! :
Zidarji so se spoštljivo priklonili in odšli. Vsi so si mislili na tihem: Takole ptičje gnezdo zgraditi — prava igrača! Saj zato ni treba drugega kot nekaj drobne slame, zelenega mahu in mehkega perja.«
Kralj je neprestano čakal, kdaj dovršijo zidarji naročeno delo. Pretekli pa sta dva dneva, pretekli so trije dnevi, a nobenega cd zidarjev ni bilo blizu.
Kralj se je razsrdil in jih poklical k sebi.
»No,« jih je ostro pogledal, >no, kako je z vašim delom? Ali ste ga že dokončali?«
Osramočeni so povesili zidarji glavo na prsa in odkritosrčno priznali:
»Odpusti nam, o kralj! Zgradimo ti palačo visoko in lepo, kot je še ni videl svet — s takšnim delom, kot je zgradba ptičjega gnezda, pa nam pri-zanesi! Vsa naša spretnost in umetnost je pred delom božjega stvarstva tako majhna in neznatna, da bi se lahko trudili leto dni in ne bi ustvarili tega, kar zmore drobna ptica ...«.-
In kralj se je zamislil in jih ni kaznoval, ker je bil moder in pravičen vladar. Spoznal je, kako resnične so njihove besede...
Jeklo za brušenje nožev, takozva-ni »šfrajhar« mora biti čisto, sicer je brez vrednosti ker ne brusi. Ako> je postalo mastno in umazano, pomoči ga v terpentin, nato pa v močno raztopino; sode.
Pošljite naročnino J