ZBORNIK KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE 1957 Uredili: MILOŠ STARE J O Š K O KROŠELJ JANKO HAFNER PAVLE RANT PAVLE F A J D I G A 14. KNJIŽNA IZDAJA SVOBODNE SLOVENIJE Ovitek: Pogled skozi mrežasto okno v Slovenijo z njenimi značilnostim Delo akad. slikarja in kiparja Franceta Goršeta, Cleveland - Ohio, USA 11131974 Izdala in založila SVOBODNA SLOVENIJA, Buenos Aires, Ramon L. Falcon 4158 JANUAR F K It BS 1 A K 1 2 3 4 5 T Novo leto — Obrezovanje Gospodovo S Ime Jezusovo Č Genovefa P Angela S Simon, Telesfor 1 | P Ignacij 2 S Svečnica — nez. praznik 3 4 5 6 7 8 9 N 4. Po Razgl. — Blaž. Jezus pomiri vihar na morju, Mt. 8, 23-27 P Andrej Korsini T Agata S Tit Č Romuald 19,23 ( P Janez iz Mathe S Ciril Aleksandrijski 6 7 8 9 10 11 12 N Sv. Trije kralji — Razglaše- nje Gospodovo. Mt. 2,1-12 P Valentin T Severijan S Julijan 3, 6 ( Č Viljem P Higin S Ernest 10 11 12 13 14 15 16 N 5. Po Razgl. — Sholastika. O sejalcu, Mt. 13, 24-30 P Lurška Mati božja T Evlalija S Katarina Č Valentin 12,38 O P Favstin in Jovita S Julij ana 13 | N 1. Po Razgl. — Sv. Družina. 12 letni Jezus v templju, Lk. . 2, 42-52 14 | P Hilarij 15 j T Pavel pušč. 16 | S Marcel 2,21 O 17 Č Anton pušč. 18 | Pv Stol sv. Petra v Rimu 19 S Marij in tovariši 17 18 19 20 21 22 23 N 1. Predpostna — Donat. Delavci v vinogradu, Mt. 20, 1-16 P Simeon T Leon S Konrad, Suzana Č Eleonora 8,18 ^ P Stol sv. Petra v Antiohiji S Peter Damian 20 21 22 23 24 25 26 N 2. Po Razgl. — Fabijan in Sebastijan. Ženitnina v Kani, Jan. 2, 1-11 P Neža T Vincencij in Anastazij 17,21 ) S Rajmund Č Timotej P Spreobrnjenje sv. Pavla S Polikarp 24 25 26 27 28 N 2. Predpostna — Matija. O sejalcu, Lk. 9, 4-15 P Srečko T Matilda S Gabrijel M. B. Č Roman 27 N 3. Po Razgl. — Janez Zlat. Jezus ozdravi stotnikovega hlapca, Mt. 8, 1-13 28 i P Peter Nolask 29 | T Frančišek Šaleški 30 [ S Martina 17,24 • 31 j Č Janez Bosco ZNAKI LUNINIH MEN: ® mlaj O ščip prvi krajec k zadnji krajec Prva številka pove uro, druga minuto zcčetka mene. M ASIEC 1 1 P Albin 12,12 • 2 ! s Lucija 3 N 3. Predposlna — Kunigunda. Jezus ozdravi slepca, Lk. 18, 31-43 4 P Kazimir 5 T Hadrijan 6 S Pepelnica .7 Č Tomaž Akvinski 8 P Janez od Boga 9 S Frančiška Rimska 7,50 4 10 N 1. Postna — Pepelnična — 40 Mučencev. Jezus trikrat skušan, Mt. 4, 1-11 11 P Heraklij 12 T Gregor Veliki 13 S Rozalija — Kv. 14 e Matilda 15 p Klemen M. Hofbauer — Kv. 22,22 O 16 s Hilarij in Tacijan — Kv. 17 N 2. Postna — Kvatma — Pa- trik. Jezus se na gori spre- meni, Mt. 17, 1-9 18 P Ciril Jeruzalemski 19 T Sv. Jožef 20 S Feliks, Larg in Dionizij 21 Č Benedikt 22 P Katarina Genovska 23 S Jožef Oriol 1,4 ^ 24 N 3. Postna — Brezimna — Nadan. Gabrijel. Jezus izže- ne hudobnega duha, Lk. 11, 14-28 25 P Marijino Oznanenje — N. p. 26 T Emanuel 27 S Janez Damaščan 28 Č Janez Kapistran 29 P Ciril 30 S Janez Klimak 31 | N 4. Postna — Sredopostna — Modest Krški. Jezus nasiti 5.000 mož, Jan. 6, 1-15 5,9 • A V 11 I 1. 1 P Hugo 2 T Frcnčišek Pavelski 3 s Sikst 4 C Izidor 5 P Vincencij Fereri 6 S Krescencija 7 N 5. Postna — Tiha — Herman. Judje hočejo Jezusa kamenjati, Jan. 8, 46-59 7,16 4 8 P Albert 9 T Marija Kleofova 10 S Ezehiel 11 Č Leon Veliki 12 P Lazar — Marija 7 žalosti 13 S Hermenegild 14 N G. Postna — Cvetna — Justin. Jezus jezdi v Jeruzalem, Mt. 21, 1-9 8,9 O 15 P Anastazija 16 T Veliki torek — Lambert 17 S Velika sreda — Rudolf 18 Č Veliki četrtek — Apolonij 19 P Veliki petek — Leon IX. 20 S Velika sobota — Viktor 21 N Velika noč — Jezus vstane od mrtvih, Mt. 21, 1-9 19,00 > 22 P Velikonočni ponedeljek — Nez. pr. 23 T Vojteh 24 S Jurij 25 Č Marko — Prošnji dan 26 P Klet in Marcelin 27 S Peter Kanizij 28 N Bela nedelja — Pavel od Križa. Jezus se prikaže, Jan 20, 19-31 29 P Robert 19,54 • 30 T Katarina Sienska MAJ J U N 1.1 1 i S Sv, Jožef Delavec 2 | Č Atanazij 3 | P Najdenje sv. Križa 4 S Monika, Florijan 1 [ S Angela 2 | N 6. Povelik. — Erazem. O pri- čevanju sv. Duha, Jan. 15, 26-16, 1-4 3 | P Klotilda 4 | T Kvirin 5 | S Bonifacij 2,10 ( 6 | Č Norbert 7 j P Robert 8 | S Medard 5 | N 2. Povelik — Pij V. Jezus do- bri pastir, Jan. 10, 11-16 6 | P Janez pred lat. vrati. 22,29 | 7 T Stanislav 8 S Prikazen nadang. Mihaela 9 Č Gregor Nacianški 10 | P Antonin 11 S Filip in Jakob ap. 9 10 11 12 13 14 15 N Binkošti — Jezus govori o sv. Duhu, Jan. 14, 23-30 P Binkoštni ponedeljek - N. pr. T Barnaba S Janez Fakundski — Kv. 6,2 O Č Anton Padovanski P Bazilij Veliki — Kv. S Vid — Kv. 12 13 14 15 16 17 18 M 3, Povelik. — Pankrccij. Jezus napove svoj odhod, Jon. 16, 16-22 P Servacij 18,34 O T Bonifacij S Zofija Č Janez Nepomuk P Pashal S Venancij, Erik 16 N 1. Pobink. — Sv. Trojica. Je- zusu je dana vsa oblast, Mt. 24, 18-20 17 | P Adolf 18 T Marko in Marcelijan 19 S Julij ana 20 | G Telovo 6,22 \ 21 P Alojzij Gonzaga 22 | S Ahacij 19 20 21 22 23 24 25 N 4. Povelik. Peter Celestin. Jezus obeta sv. Duha, Jan. 16, 5-14 P Bernardin T Andrej Bobola 13,3 ) S Soter in Kajetan; Milan Č Janez Rossi P Marija Pomočnica kristjanov S Gregor VIL, Urban I. 23 24 25 26 27 28 29 N 2. Pobink. — Agripina. Prilika o veliki večerji, Lk. 14, 16-24 P Rojstvo Janeza Krstnika T Viljem S Janez in Pavel Č Ema Krška 16,53 • P Presv.. Srce Jezusovo S Peter in Pavel 26 27 28 29 30 31 N 5. Povelik. — Filip Neri. Jezus o moči molitve, Jan 16, 23-30 P Beda — Prošnji dan T Avguštin — Prošnji dan S Maksim — Prošnji dan 7,39 • Č Vnebohod P Marija Devica Kraljica sveta 30 | N 3. Pobink. — Spomin Pavla •ap. Prilika o izgubljeni ovci, | Lk. 15, 1-10 JULI »8 1 P Dragocena kri N.G.J.Kr. 2 T Obiskovanje D. M. 3 S Leon II. 4 č Urh 8,9 i 5 p Ciril in Metod 6 S Izaija, Marija Gcretti 7 N 4.Pobink. — Vilibald. Ču- dežni ribji lov, Lk. 5, 1-11 8 P Elizabeta 9 T Tomaž Moore 10 S Amalija 11 Č Pij I. 18,50 O 12 P Mohor in Fortunat 13 S Anaklet 14 N 5. Pobink. — Bonaventura. O grehu v misli in besedi, Mt. 5, 20-24 15 P Vladimir 16 T Karmelska Mati božja 17 S Aleš 18 <5 Kamil 19 P Vincencij Pavelski 22,17 ) 20 S Marjeta 21 N G. Pobink. — Daniel. Jezus nasiti 4.000 mož, Mt. 8, 1-9 22 P Marija Magdalena 23 T Apolinarij 24 S Kristina 25 Č Jakob st., ap. 26 P Ana 27 S Pantaleon 0,28 • 28 N 7. Pobink. — Viktor I. Lažnji- vi preroki, Mt. 7, 15-21 29 P Marta 30 T Abdcn in Senen 31 S Ignacij Loyola A V U I S T 1 Č Vezi sv. Petra 2 P Alfonz M. Ligvorij 14,55 i 3 s Ncjdenje sv. Štefana 4 N 8. Pobink. — Dominik. Kri- vični hišnik, Lk. 16, 1-9 5 P Marija Snežna 6 T Spremenenje Gospodovo 7 S Kajetan 8 Č Cirijak 9 P Janez M. Vianney 10 S Lavrencij 9,8 O 11 N 9. Pobink. — Tiburcij. Jezus joče nad Jeruzalemom, Lk. 19, 41-47 12 P Klara 13 T Hipolit in Kasijan 14 S Evzebij 15 Č Marijino vnebovzetje 16 p Rok 17 s Hiccint, Ljudmila 18 N 10. Pobink. — Helena. Fari- zej in cestninar, Lk. 18, 9-14 12,16 ) 19 P Janez Eudes 20 T Bernard 21 S Ivana Šantalska 22 e Brezmadežno Srce Marijino 23 p Filip 24 s Jernej, ap. 25 N 11. Pobink. — Ludovik. Je- zus ozdravi gluhonemega, Mt. 7, 31-37 7,32 • 26 P Ceferin 27 T Jožef Kclasancij 28 S Avguštin 29 Č Obglavljenje Janeza Krst. 30 P Roza Limanska 31 S Rajmund SEPTEMBER OKTOBER l 2 3 4 5 6 7 N 12. Pobink. — Egidij. Usmiljeni Samarijan, Lk. 10, 23-37 0,34 < P Štefan T Pij X. S Rozalija Č Lavrencij Justinicni P Caharija S Anastazij l 2 3 4 5 T Remigij S Angeli varuhi Č Terezija D. J. P Frančišek Asiški S Placid 6 7 8 9 10 11 12 N 17. Pobink. — Bruno. O največji zapovedi, Mt. 12, 34-46 P Marija Kraljica rožnega venca T Brigita 17,42 O S Dionizij Č Frančišek Borgia P Materinstvo BI. D. M. S Maksimilijan 8 9 10 11 12 13 14 N 13. Pobink. — Rojstvo Device Marije. Jezus ozdravi 10 gobavih, Lk. 17, 11- 19 P Peter Klaver 0,55 O T Nikolaj Tolentinski S Hiacint Č Ime Marijino P Notburga S Povišanje sv. Križa 13 1 N 18. Pobink. — Edvard. Jezus 1 ozdravi mrtvoudnega, Mt. 1 9, 1-8 14 | P Kalist 15 | T Terezija 16 | S Gal 9,44 ) 17 | Č Marjeta Marija Alacoque 18 1 P Luka 19 .j S Peter Alcantara 15 16 17 18 19 20 21 N 14. Pobink. — 7 Žalosti D. M. O božji previdnosti, Mt. 6, 24-33 P Ciprijan T Rane sv. Frančiška As. 0,2 > S Irena — Kv. Č Januarij P Evstahij in tov. — Kv. S Matej, ap. — Kv. 20 | N 19. Pobink. — Janez Kanci). Kraljeva ženitnina, Mt. 22) 1-14 21 | P Uršula 22 I T Kordula 23 | S Roman 0,43 • 24 | Č Nadangel Rafael 25 | P Krizant in Darij a 26 | S Evarist 22 23 24 25 26 27 28 N 15. Pobink. — Tomaž Villan. Jezus obudi mladeniča, Lk. 7, 11-16 P Lin, Tekla 15,18 • T Marija Rešiteljica jetnikov S Kamila Č Justina P Kozma in Damijan S Venceslav 27 | N 20. Pobink. — Kristus Kralj. O božjem kraljestvu, Jan. | 18, 33-37 28 | P Simon in Juda, ap. 29 | T Narcis 30 | S Alfred 6,48 ( 31 [ Č Volbenk 29 | 30 j N 16. Pobink. — Nadang. Mihael. Jezus ozdravi vodenič-nega, Lk. 14, 1-11 P Hieronim 13,49 ( NOVEMBER l 1 P Vsi sveti 2 1 S Verne duše 3 N 21. Pobink. — Just. O ne- usmiljenem hlapcu, Mt. 18, 23-35 4 P Karel Boromejski 5 T Caharija in Elizabeta 6 S Lenart 7 Č Engelbert 10,32 O 8 P Bogomir 9 S Božidar 10 N 22. Pobink. — Andrej. O davku cesarju, Mt. 22, 15-21 11 P Martin Tourski 12 T Martin I. 13 S Stanislav Kostka 14 Č Jozafat; BI. Nikolaj Tavelič 17,59 > 15 P Leopold 16 S Jedert 17 N 23. Pobink. — Gregor Čud. Jezus obudi Jairovo hčer, Mt. 19, 18-26 18 P Odon 19 T Elizabeta 20 S Feliks Valois 21 Č Darovanje D. M. 21,19 • 22 P Cecilija 23 S Klemen 24 N 24. Pobink. — Janez od Kri- ža. O razdejanju Jeruzalema in o vesoljni sodbi, Mt. 24, 15-25 25 P Katarina 26 T Silvester 27 S Virgilij 28 Č Gregor III. 29 p Saturnin 2,57 { 30 S Andrej, ap. DECEMBER 1 N 1. Adventna — Edmund. O poslednji sodbi, Lk. 21, 25-33 2 P Bibijana 3 T Frančišek Ksaverij 4 S Barbara 5 Č Saba 6 P Nikolaj 7 S Ambrozij 2,16 O 8 N 2. Adventna. — Janez pošlje učenca do Kristusa, Mt. 11, 2-10 9 P Brezmadežno spočetje Mari- jino — Lit. praz. 10 T Melkijad; Lavret. M. B. 11 S Damaz I. 12 Č Aleksander 13 P Lucija 14 S Dušan 1,45 ) 15 N 3. Adventna — Irenej. Janez pričuje o Kristusu, Lk. 1, 19-28 16 P Evzebij 17 T Lazar 18 S Pričakovanje Marijinega poroda — Kv. 19 e Urban 20 p Makarij — Kv. 21 S Tomaž, ap. — Kv. 2,12 • 22 N 4. Adventna — Demetrij. Ja- nez predhodnik Kristusov, 1 Lk. 3, 1-6 23 1 P Viktorija 24 1 T Adam in Eva — Sv. večer 25 1 s Božič — Rojstvo Gospodovo 26 1 č Sv. Štefan — Nez. pr. 27 1 p Janez Evangelist 28 1 S Nedolžni otroci 29 1 N Nedelja v božični osmini — Tomaž Kant. Simeonovo in Anino prerokovanje, Lk. 2, | 33-40 0,52 i 30 1 P David 31 T Silvester DECLARACION DE PANAMA Los presidentes de las republicas americanas, al conmemorar, en la noble ciudad de Panama la asamblea de los plenipotenciarios de los Estados americanos reunida en 1826 por convocatoria del libertador Simon Bolivar, que constituyo la primera manifestacion colectiva del panameri-canismo, y reconociendo la validez perenne de los ideales que animaron a los precursores de la solidaridad americana, suscribimos la siguiente declaracioni "1. E1 destino de America es desarrollar una civilizacion que haga reales y efectivos el concepto de libertad humana, el principio de que el Estado existe para servir y no para dominar al hombre, el anhelo de que la humanidad alcance niveles superiores en su evolucion espiritual y material y el postulado de que todas las naciones pueden vivir en paz y con dignidad. 2. La plena realizacion del destino de America es inseparable del desenvolvimiento economico y social de sus pueblos y, por lo tanto, ha-ce necesaria la intensificacion de los esfuerzos nacionales y de coopera-cion interamericana para procurar la solucion de los problemas econo-micos y elevar las condiciones de vida en el continente. 3. El exito de la Organizacion de Estados Americanos, garantia de paz entre los Estados miembros y de seguridad para el continente, demuestra tambien que se puede obtener, en los distintos aspectos de la vida internacicnal, una leal cooperacion entre naciones soberanas y nos estimula a la decision de robustecer los organismos interamericanos y sus actividades. 4. En un mundo en que la dignidad de la persona, sus derechos fundamentales y los valores espirituales de la humanidad estan grava-mente amenazados por las fuerzas totalitarias, ajenas a la tradicion de nuestros pueblos y a sus instituciones, America mantiene el designio su-premo de su historia: ser baluarte de la libertad del hombre y de la in-dependencia de las naciones. 5. America unida, fuerte y generosa, no solo ha de promover el bienestar del continente, sino que habra de contribuir lograr para el mundo los beneficios de una paz fundada en la justicia y la libertad, que per-mita a todos los pueblos, sin distincion de raza o čredo, trabajar con ho-nor y fe en el porvenir". Suscrita en la ciudad de Panama el 22 de Julio de 1956. PEDRO E. ARAMBURU, Argentina; HERNAN SILES SUAZO, Bolivia; JUSCELINO KUBITSCHEK, Brasil; IOSE FIGUERES, Costa Rica; FTJL- GENCIO BATISTA, Cuba; FRANCISCO IBANEZ, Chile; IOSE MARIA VELASCO IBARRA, Ecuador; DWIGHT D. EISENHOWER, Estados Unidos de Norteamerica; CARLOS CASTILLO ARMAS, Guatemala; PAUL E. MAGLIORE, Haiti; ADOLFO RUIZ CORTINES, Mejico; ANAS- TASIO SOMOZA, Nicaragua; RICARDO ALBERTO AR.IAS, Panama; ALFREDO STROESSNER, ParaguaY; MANUEL PRADO, Peru; HEC- TOR TRUJILLO MOLINA, Republica Dominicana; ALBERTO F. ZUBI- RIA, Uruguay; MARCOS PEREZ JIMENEZ, Venezuela THE DECLARATION OF PANAMA We, Presidents of the American Republics, commemorating in this hi-storic city of Panama the assembly of plenipotenciaries of the American states of 1826, convoked by Libertador Simon Bolivar, which constituted the first collective manifestation of Pan-Americanism; and recognising the continuing validity of the ideals which was the precursors of continental solidarity, subscribe to the following declaration: 1. — The destiny of America is to create a civilisation that will give tangible meaning to the concepl of human liberty, to the principles that the state is the servant of man and not his master, to the faith that man will reach even greater heights in his spiritual and material development and to the proposition that ali nations can live together in peace and dignity. 2. — A full realisation of the destiny of America is inseparable from the economic and social development of its peoples and therefore makes necessary the intensification of national and inter-American cooperative efforts to seek solution of economic problems and to raise the standards of living of the continent. 3. — The accomplishments of the Organisations of American States and assurance of peace among the member states and of security for the their activities. 4. — In a world in which the dignity of the individual, his funda-mental rights and the spiritual values of making are seriously threatened by totalitarian forces, alien to the traditions of our peoples and their insti-tutions, America holds steadfastly to its historic mission: to be a bulwark of human liberty and national independence. 5. — An America united, strong and benevolent will not only pro-mote the wellbeing of the contineni but contribute towards achieving for the whole world the benefits of peace based on justice and freedcm, in which ali peoples, vithout distinction as to race or creed, work with digni-ty and with confidence in the fuiure. Signed in the City of Panama this Twentysecond day of Iuly, 1956. PEDRO E. ARAMBURU, Argentina; HERNAN SILES SUAZO, Bolivia; JUSCELINO KUBITSCHEK, Brazil; JOSE FIGUERES, Costa Rica; FUL- GENCIO BATISTA, Cuba; FRANCISCO IBANEZ, Chile; HECTOR TRU- JILLO MOLINA, Dominican Republic; JOSE MARIA VELAZCO IBA- RRA, Ecuador; CARLOS CASTILLO ARMAS, Guatemala; PAUL E. MAGLIORE, Haiti; ADOLFO RUIZ CORTINES, Mexico; ANASTASIO SOMOZA, Nicaragua; RICARDO ALBERTO ARIAS, Panama; ALFRE- DO STROESSNER, Paraguay; MANUEL PRADO, Peru; ALBERTO F. ZUBIRIA, Uruguay; DWIGHT D. EISENHOVVER, United States; MARCOS PEREZ IIMENEZ, Venezuela Dr. MIHA KREK ŽAREK UPANJA Bog daj srečno novo leto 1957! Ko prihaja Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije zopet med nas, vse tako kaže, da bo v oziru mednarodnih odnosov in razmer leto 1957 zopet leto meddobja. S tem mislim na prehodno dobo po drugi svetovni vojni, ki se še ni končala. To je doba, ko je človeštvo razdeljeno z "zavesami", ki ločijo ne-svobodne reveže pod komunističnimi diktaturami od ostalih narodov. Mislim na to obdobje, ko znanost prodira v strašne skrivnosti narave, odkriva njene nove sile, pozna njih učinkovanje in ve, da morejo bistveno spremeniti način življenja v dobro ali slabo, pa koristnosti novih sil še ne more uporabljati. V tej čudno prehodni dobi največje države na svetu trošijo premoženja za novo, nezaslišano uničevalno orožje, čeprav se ga boje in vedo, da prav tako lahko uniči njih same kot sovražnika. V meddobju vedno bolj na široko prodira prepričanje, da ne narod, ne država nista sama v sebi zaključena družba, da je pravzaprav vse človeštvo vedno bolj povezano v medsebojni odvisnosti in je vsako blagostanje odvisno od harmoničnega sodelovanja, pa se vendar kopičijo mednarodna nasprotovanja in vžigajo vedno nove sovražnosti. Mislim na dobo gigantskega poizkusa komunizma vsiliti se vsem ljudem kot nova družbena in državna oblika. Trideset in več letna skušnja uči, da je komunizem zmota in zlo, hudobija in nesreča v enem, vendar v tej prehodni dobi še ni enotnega, skupnega, .skrajnega, popolnega odpora proti njemu. Pred novimi pojavi materialnega in družbenega življenja ubogi človek te prehodne dobe tava in dvomi, tiplje in išče in skuša, da bi se ohranil dotlej, ko bo prava rešitev prišla. To je meddobje, ki ga imam v mislih. Ne dajem nobene vere smehljaju na maskah sovjetske diplomacije in ne dostojnejšemu obnašanju teh lutk. Nedvomno so lažnive in varljive. Za njimi so še vedno divji obrazi svetovnih revolucionarjev. Zdi se mi pa, da je le nekaj znamenj, ki kažejo kot da je najhujše v tej zmedeni dobi prešlo, da je notranji razvoj v komunističnih deželah izsilil nekaj pojavov, ki kažejo, da je morda vendarle udarnost sil pekla prešla svoj višek. Moč komunističnega gospodstva, ki je vsa zgrajena na skrajnem sovraštvu vsega nadnaravnega, na popolnem zanikanju božje podobe v človeku, zametavanju osebnega dostojanstva in zato tudi osebne svobode, se zdi, da je nekaj izgubila na svoji brutalnosti. Nesrečni narodi, ki žive pod komunistično okupacijo, so sicer še sužnji kot so bili, a njih useda je vendar v nekih odtenkih za spoznanje milejša. Popuščanja komunistične diktature ne morejo biti istega kratkotrajnega, taktičnega značaja kot so bila med drugo svetovno vojno v Sovjetski Zvezi. Morajo torej biti posledica globljih, trajnih vzrokov. Popuščanja ne morejo prihajati iz dobre volje vodstva komunističnega režima, ker je njihov nauk o totalitarni oblasti države in partije ostal nespremenjen in oligarhija tiranov je ista. Če torej kljub železni roki najsilnejšega tiranstva, kar jih pozna zgodovina, sem in tja le posveti žarek, ki je kakor upanje v temi, pomeni to, da ga je rodila še močnejša, bolj osnovna sila, kot kdaj more postati totalitarna diktatura. Vlada Sovjetske Zveze je ob popisu prebivalstva ugotovila, da trideset let bojnega brezboštva ni uničilo verstva in najmanj krščanstva. Vsa poroči- la soglasno povedo, da je verski čut v drugih narodih, ki so šli skozi enako pranje možgan, ne samo ostal, ampak se poglobil in da nova mladina, ki je rastla v brezverski šoli in protiverski propagandi, išče resnice in Bega. V vrstah same komunistične stranke so vse številnejši ljudje, ki branijo osebne pravice članstva in občestva; med množicami komunističnih državljanov po sili, kjer komunizem nikdar ni imel več kot nekaj oportunistov, mora sedaj računati s spretnimi nasprotniki, ki poznajo njegove slabosti in ranljive točke. Tako je v gospodarskem življenju, tako je v kulturnem udejstvovanju. Ljudje upajo in goje hotenje po svobodnem uveljavljanju in napredku. Težko je sicer z zanesljivo točnostjo poznati razmere za železno in bambusovo zaveso, vendar pojavi očitnega nastopanja za večje osebne svoboščine širom komunističnega sveta nad vsak dvom dokazujejo, da rod, ki je zrasel pod komunizmom, ki ni doživel nič drugega kot komunistično državo in komunistično organizacijo, rod, ki drugih družabnih sistemov ne pozna, ki nič ne ve o načinu življenja v demokraciji, ta red nastopa, kjer le more za bistvene naravne vrednote človeške osebnosti in sili vodstvo totalitarne države k odstopanju. Poznavalci soglasno sodijo, da je posamezne odredbe notranjepolitičnega in gospodarskega značaja, ki pomenijo omiljenje dosedanjega stanja v komunistični državi, izsilila nevzdržna nujnost. Komunistično vodstvo skuša ohraniti bistvo svojega sistema z milejšimi oblikami izvajanja, zaveda pa se, da je val duhovne odpornosti in razpoloženja množic, ki vdira že tudi v vrste komunističnih služabnikov, naperjen prav proti korenini vsega komunističnega sestava in udarja na temelj komunistične zgradbe. V tem je upanje. Upanje, da iz neznanskega trpljenja in bolečin, iz strahotnega razočaranja raste ozdravitev. Upanje, da je nalet komunizma kot svetovno odločilne sile prešel svoj višek. Upanje, da bo naravna rast dobrega in zdravega — božjega — prebila dušečo skorjo oklepa, v katerega je vklenjen človek v komunistični državi. To upanje je dobilo prve sledi utemeljenosti. V novem letu bomo delali, hrepeneli in molili, da bi se utrdilo. Izgleda kot da bi v svobodni tujini živeči bratje in sestre, člani in udje zasužnjenih narodov mogli le bore malo pospeševati razvoj, ki to upanje daje. Razočaranj je veliko, uspehi so majceni, drobni, redki, komaj znertni. Toda zvesta in vztrajna služba idealu osvobojenja našega naroda mora biti in bo blagoslovljena. S tem, da Slovenci v Argentini in drugi v južni, srednji in severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, Britaniji, Evropi in povsod kjer smo razseljeni, dejansko podpiramo naše molčeče brate in sestre v domovini, jim dajemo neprecenljivo moralno oporo in nekaj dejanske pomoči. Ko v tujini ohranjujemo slovensko krščansko skupnost in njeno kulturo, ne žlahtnimo le lastnega življenja kot naseljenci v začasnih domovinah; s tem ohranjamo dokument pravega značaja svojega naroda v meddobju in dokazujemo množicam doma in bodočim slovenskim rodovom, da smo in smo vedno bili eno z njimi v bolečinah in trpljenju, v željah in namenih. V dolgih letih v tujini so se mnoge naše osebne razmere že precej spremenile. Naši konkretni odnosi do nekdanje domače hiše, do službe, ki smo jo morali zapustiti, do sorodnikov in sosedov so se mnogokje čudno razpletli. Mnoge osebne navezanosti so odpadle. Kdo ve, koliko takih sprememb bomo še doživeli. To vse je minljivo. Trajna pa mora biti povezanost vseh Slovencev z rodno domovino. Samo tedaj smo politično zrel narod, če ljubezen in živo zanimanje za domovino naših očetov nikdar med nami ne vsahne. In končno, saj nimamo nič lepšega opravka, nič bolj našega, plemenitega, kot da z vsemi svojimi močmi in sredstvi delamo za osvobojenje Slovenije. Vsak žarek upanja naj nas znova vžge k molitvi za vztrajnost in blagoslov v tem veličastnem prizadevanju. i- GREGOR.TJ ROŽMAN, škol ljubljanski PISMO V LETO 1957 Vseameriška dijaška organizacija Pan-American Students Forum ima geslo: "BOG NAS JE NAREDIL SOSEDE, BODIMO SI PRIJATELJI!" (God made us neighbcrs, let's be friends). Pametno in zdravo geslo! Če se dija-štvo ameriške celine od Kanade do Ognjene zemlje poveže v prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju, bi mogel prihajajoči rod izobraženstva doseči v odnosih držav tega kontinenta uspehe, o katerih sanjamo. Dcbro in pravilno je to geslo tudi za vse druge kontinente, zlasti še za Evropo, ki je nacionalno tako boleče razbita, v kateri še vedno nevarno tli najbolj togi in kratkovidni nacionalizem, ki sosedstva enakopravnih težko prenaša, ker mu je ideal nadvlada nad drugimi "manjvrednimi" narodi. V tem geslu je kratko izraženo pravilno načelo o sožitju narodov, držav ali vladarskih sistemov. O sožitju — koeksistenci — je bilo zapisanih in govorjenih mnogo lepih besed, nekaj iskreno, nekaj pa neiskreno in hinavsko v zakrivanje lastnih slabih namenov. Tako ima ta beseda, kakor danes še mnoge druge, v raznih ustih različne pomene. Sožitje more pomeniti: vdaj se, žrtvuj osebno in narodovo svobodo in samostojnost in bodi še hvaležen za "osvoboditev". Sožitje v strahu: na obeh straneh vlada strah pred uničenjem zaradi atomskega orožja. Sožitje v taki ljubezni, ki sloni na pravičnosti. To je Tazmerje dobrega sosedstva v medsebojnem spoštovanju, ko je vsak pripravljen sosedu, ki je v tiski, pomagati. Vsaj pri večjih katastrofah se vzbudi v večini narodov in držav duh vzajemnosti in sosedstva. Mislim, da ima Organizacija Združenih Narodov pri tem velike zasluge. O sožitju v ljubezni in miru sedanji papež Pij XII. nenehno govori, podrobno opisuje koristi in nujnost takega sožitja. Neutrudljivo uči od prvih mesecev svojega pontifikata pa do danes. V poletju 1939, ko se je grozeče bližala druga svetovna vojna, se je ponovno obrnil na sprte stranke in jih rotil, naj se sporazumno poravnajo in prihranijo sebi in svetu strahote in uničenja moderne vojne. Še se spominjamo njegovega klica: "Nič ne zgubite z mirom, vse pa morete zgubiti z vojno." Kakor prerok! Niso ga poslušali — za mnoge mogočne je bilo vse izgubljeno. Med vojno, zlasti pa še po vcjni je vseh šestnajst let svojega vladanja, posebno v vsakoletnih božičnih nagovorih, predlagal in razlagal temeljna načela za mir in pravično ureditev vseh tistih vprašanj, ki povzročajo trenja med stanovi in motijo mir v notranjosti držav, in vseh tistih zadev, ki vznemirjajo odnose med državami in so kakor tleče iskre, ki morejo vsak trenutek zanetiti nov svetovni požar. Neumorno se trudi, da bi narodom in njihovim voditeljem dopovedal, da si pravičnost ne utira poti z orožjem, marveč s pametjo in razumom. Naj bi torej sprejeli norme, po katerih bi se sožitje v strahu nadomestilo s sožitjem v ljubezni. Prva leta po vojni se je zdelo, da gre glas Kristusovega namestnika na zemlji v gluho. Preveč so bili zmagovalci prevzeti zmage, ko so videli nacizem in fašizem strt pred seboj; komunizem pa se jim je zdel ukročen v zno--sljive meščanske manire. Toda, radi ali neradi, so morali polagoma le pri-"znati, da se tla še tresejo in da podzemeljsko še grmi: Mir je bil podpisan Tia papirju, v življenju narodov pa še ne. Tiho, skoraj neopaženo so vendar •sprejeli nekaj papeževih smernic. V velikonočnem govoru 1956 vernikom na trgu Sv. Petra in po radiu vsem katoličanom po svetu je sveti oče zaklical: "Vi brez dvoma predstavljane človeštvo Ibrez strahu, ki sredi viharjev in nasprotstev sedanjega sveta zna ohraniti na dnu svoje duše duha tiste vedrosti, ki je pripravljena vsak čas stopiti ncsproti zlu in neredu, da ju premaga z dobrim." Taka trdna, neustrašena vedrost prihaja le iz trdne in žive vere v Kristusa, v katero je ukoreninjeno vse naše življenje. On je premagal vse zlo. Nihče zla ne bo premagal, ako ne živi iz vere v Kristusa Odrešenika. Borba zoper zlo sedanjosti brez te vere ne more imeti uspeha. Morda že dolgo ni bila beseda evangelista Janeza tako aktualna, ko sedaj: "Vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In to je zmaga, ki premaga svet: naša vera" (I Jan 5, 4). Postavimo študentovsko geslo v naše razmere in življenje. Mnogo nam bi moglo koristiti in pomagati, da s pametjo in uvidevnostjo izkoreninimo' zlo, ki nas in naše sožitje zastruplja in, moram reči, preprečuje uspešnost dela tistim našim redkim prijateljem v svetu, ki bi nam bili sicer pripravljeni pomagati. Slovenci smo del južnih Slovanov. Sosede nas je naredil Bog, bodimo si torej vsaj dobri sosedje, še boljše, prijatelji brez zahrbtnosti. Ako skušajo večji narodi ustvariti prijateljske odnose s prav tako velikimi sosedi, koliko bolj mi južni Slovani — štiri ali pet malih narodov nas je, ki smo vsak zase malo pomembni v zboru narodov, vsi skupaj pa bi mogli vendar precej odtehtati. Če to geslo prilagodimo na sebe, na Slovence same: Bog nas je naredil Slovence, bodimo si torej —■ kaj? Slovenci smo, a nismo vsi po isti šabloni ustvarjeni. Bog ne ustvarja človeških bitij po kakem enotnem vzorcu ali modelu; vsak človek s telesnimi in duševnimi lastnostmi je originalna umetnina vsemogočnega Stvarnika. Naravno, da so razlike med nami; nismo vsi istih misli, nimamo vsi enakih načrtov, vsak po svojih zmožnostih skuša doseči svoj življenski smoter. Pri vsej raznolikosti pa smo si Slovenci "skoraj vsi" edini v cilju, ki ga naj naš narod na zemlji doseže. Ta cilj vsebuje svobodo, red, ki je za vse enako pravičen, mir, napredek v gospodarstvu, kulturi in sploh v vseh življenskih panogah. V glavnih potezah tega cilja se vsi strinjamo in moremo biti prijatelji. V posameznostih in v izbiri sredstev in potov, da ga dosežemo, pa smo-pogosto zelo različnih misli. O teh razlikah se more tudi pametno razpravljati med pametnimi ljudmi, dasi včasih zelo temperamentno in "skočiti v lase", pa pri tem vendar ohraniti spoštovanje do osebe, ki po našem mnenju: zastopa napačno zamisel ali pa skuša porabljati škodljiva sredstva. Od tod izvira velik del borb, v katere nas življenje in poklic vodita. S tem mora vsak človek računati. Borba je znak življenja in nas sili, da razvijemo svoje zmožnosti in nadarjenosti do najvišje stopnje. Tako nas borba spopolnjuje, če po-božjem zgledu spoštujemo osebno svobodo v vsakem človeku, tudi v tistem,, ki se moti. Verni Slovenci smo. Po veri v Boga, od katerega smo v svojem začetku in v svojem obstoju odvisni in smo mu za vse, kar storimo v življenju, odgovorni in h kateremu se končno vračamo, po tej veri smo si še bliže kakor po rodu, krvi in jeziku. V tem pogledu si moremo biti še bližji in še ožje sodelovati v isti miselnosti in isti usmerjenosti k zadnjemu cilju — Bogu. Če pa nam je krščanstvo živa vera in smo v Kristusu nadnaravno povezani kakor udje telesa in tvorimo nadnaravni organizem v smislu verske resnice o občestvu svetnikov, potem si moremo in bi morali biti bratje in' sestre — v Kristusu. Prvi oznanjevalci evangelija, apostoli, so v govorih in-pismih vernike nagovarjali vedno z "bratje". In kristjani so se imeli med seboj za brate in se čutili kot bratje, posinovljeni od Očeta v nebesih in poklicani za scdediče Kristusove. Naziv "brat" jim ni bila prazna beseda, ampak je izražala resnično nadnaravno stanje, katerega so se zavedali. Slovenci, verni in v živi zvezi s Kristusom — bratje in sestre! Naj nas leto 1957 nekoliko približa temu idealu. DOKUMENTI IN RAZPRAVE DR. IVAN AHČIN — Argentina Ob 40 letnici Majniške deklaracije DR. ANTON B. JEGLIČ, nadškof Ob času Majniške deklaracije MARIJAN MAROLT — Argentina Slovenska kmečka hiša I. A. — USA Pcvojna industrializacija Jugoslavije RUDOLF SMERSU — Argentina O zvezi, držav in o zvezni državi PAVLE RANT — Argentina Slovenci na krščansko demokratski tribuni IVAN EOH — USA Študij filozofije na ameriških kolegijih EDI GOBEC — USA Družba in družboslovje v Ameriki JOŠKO KROŠELJ — Argentina Ob 40 letnici smrti Dr. Jen. Ev. Kreka Dr. IVAN AHČIN Ob 40-letnici Majniške deklaracije Ko po 40 letih obnavljamo spomine na Majniško deklaracijo (30. V. 1917), jasno vidimo, da pri vsem velikem političnem pomenu, ki ga ima za slovenski narod, v resnici ni bila več kot etapa na poti politično dozorelega naroda v lastno državnost. Njen prehodni značaj se nam najbolj očitno pokaže, ako jo vokvi-rimo v zgodovino razvoja slovenske državne misli. PREDHODNIKI Razvoj Slovencev v narod gre po drugačni poti kot razvoj zapadno evropskih narodov. Ti so se razvijali preko države, fevdalne, pozneje pa največ absolutistične države. Državne meje so postale v tem primeru narodne meje, državna zaokroženost je začrtala tudi narodnostne meje. Država je oblikovala kulturo, znanost in leposlovje. Kulturno zedinjenje se je vršilo iz državnega središča, opremljenega z državno močjo in oblastjo. V popolnem nasprotju s tem razvojem je šel razvoj slovenskega naroda, ki ni imel ne lastnih vladarjev, ne narodne plemiške plasti, ki bi bila nosilni steber slovenske narodne zgradnje. Razvoj slovenskega naroda je šel po ovinku kulture, znanosti in literature v novo politično uveljavljanje in novo socialno do-grajenost. A tudi to je bilo mogoče šele po razkroju fevdalizma, ko smo Slovenci prenehali biti podložniški narod, ko je slovenski kmet svobodno zadihal, oproščen graščinske desetine, tlake in dajatev in ko so demokratične težnje po Evropi tudi slovenski inteligenci v zvezi z meščanstvom omogočile, da je v slovenski narodni prebuji postala vodilni politični činitelj. V "pomladi narodov" leta 1848. se tudi med Slovenci, ki so bili razdeljeni v več kronovin avstrijskega cesarstva, pojavi klic po "Zedinjeni Sloveniji". Njen glasnik je postal krog dunajskih Slovencev, ki je 20. aprila ustanovil društvo "Slovenija" in isti dan izdal svoj program, ki v prvi točki zahteva, "da politično razkroj eni narod Slovencev na Kranjskem, štajerskem. Primorskem in Koroškem kakor en narod se tudi v e-no kraljestvo, z imenom Slovenija sklene, in da ima zase svoj zbor". Istočasno so tudi graški Slovenci ustanovili svojo politično organizacijo "Slovenijo" in so v peticiji, ki so jo naslovili na cesarja in državni zbor, zahtevali, da se združi v eno celoto ozemlje, "kjer se slovensko govori". Klic po lastni slovenski državi je moral v naslednjih dveh desetletjih zaradi absolutizma, ki je zavladal v avstrijskem cesarstvu, v javnosti utihniti, toda živel je dalje v srcih in domovih slovenskih rodoljubov. A tudi v tej dobi slovenski politiki ne zamude nobene priložnosti, da ne bi v zvezi z ostalimi Slovani v monarhiji opozarjali na politične težnje slovenskega naroda po enakopravnosti, po narodni združitvi in lastni politični upravi. Čim je nova decembrska ustava 1867. uvedla zborovalno svobodo, so se po vsej Sloveniji vršila veličastna narodna zborovanja (doba taborov od 1868-1871), na katerih so slovenske množice navdušeno manifestirale za Zedinjeno Slovenijo. V "Ljub-1 anskem programu" (1867) so poslanci slovenskih dežel zahtevali Slovenijo v obsegu Kranjske, Južne štajerske, Južne Koroške in Primorske kot eno krono-vino z enim cesarskim namestnikom in enim deželnim zborom. Na velikem vseslovenskem shodu v Ljubljani, septembra 1897, na katerem so bili navzoči češki, hrvatski in ukrajinski zastopniki, je: bila ponovljena slovesna zahteva po združitvi vseh slovenskih pokrajin v e-no samo upravno telo z Ljubljano kot središčem. Tega leta so bile slovenske narodne zahteve postavljene zadnjič brez zveze z "jugoslovanskim vprašanjem". Kajti po aneksiji Bosne in Hercegovine 1908. je skušal dr. Ivan šušteržič z idejo trializma rešiti slovensko vprašanje, ko je 1909. predložil avstrijskemu prestolonasledniku Francu Ferdinandu obširno spomenico z načrtom, da se u-stanovi v okviru monarhije jugoslovanska država, ki bi obsegala vse hrvatske, srbske in slovenske pokrajine, ležeče v mejah monarhije. Toda trialistična misel, ki bi se dala uresničiti le ob odporu skoraj vseh političnih faktorjev dvojne monarhije, je dobila odločilni udarec s sarajevskim umorom (28. jun. 1914) in prvo svetovno vojno, za katero je bil sarajevski atentat le povod. Vojska je naredila konec vsemu razpravljanju o preureditvi Avstrije. Nemci so vojno oklicali za spopad med ger-manstvom in slovanstvom. Več kot triletno nemško preganjanje Slovencev in drugih Južnih Slovanov med vojsko je jasno pokazalo, kakšna usoda čaka predvsem Slovence ob nemški zmagi. Sredi silnega vojnega trpljenja in ob ogromnih krvnih žrtvah, ki so jih Slovenci morali utrpeti za mačehovsko Avstrijo, je kakor dolgo zadušen plamen z vso silo planila na dan zahteva po slovenski Dr. Janez Evangelist Krek, oče Majniške deklaracije. stari pravdi, po politični neodvisnosti in lastni, narodni državi. V maju 1917 so na Krekov predlog v "Jugoslovanskem klubu" zbrani poslanci sklenili, da kot tolmači narodne volje v slovesni izjavi ponove njegove državno-pravne zahteve. MAJNIŠKA DEKLARACIJA Tako je prišlo do "majniške deklaraci- parlamentu prebral predsednik kluba dr. je", ki jo je 30. maja 1917 v dunajskem Anton Korošec. Deklaracija se glasi: "V Jugoslovanskem klubu združeni poslanci izjavljajo, da na osnovi narodnega principa in hrvatskega državnega prava zahtevajo združitev vseh po Slovencih, Hrvatih in Srbih naseljenih predelov monarhije v eno samovladno in na demokratični osnovi zgrajeno državno telo in da bodo za uresničitev te zahteve svojega edinstvenega naroda vložili vse svoje sile. S tem pridržkom se bodo udeleževali parlamentarnega dela." "Avstrijski okvir" je omogočil v času je deklaracijo podpisal škof dr. A. B. vojske deklaracijsko gibanje. Na pobu- Jeglič, v kratkem času pa je slovensko do škofa Jegliča sta se za deklaracijo iz- narodno ženstvo za njo zbralo nad javili obe glavni slovenski stranki. Prvi 200.000 podpisov. Na mogočnih taborih, na katerih sta nastopala v začetku Krek in Korošec, kasneje pa zlasti Korošec, pa tudi drugi poslanci, in ki so se vršili po vseh večjih slovenskih središčih, si je dejansko ves narod osvojil zahteve deklaracije. In ta deklaracija je postala izhodišče velikega narodnega gibanja, ki je zajelo vse sloje prebivalstva in seglo do zadnje gorske vasi. Dan Krekovega pogreba, 13. oktobra 1917, v Ljubljani se je razvil v veličastno narodno manifestacijo. Ob odprtem grobu je govoril dr. Anton Korošec in pričel svoj govor s pomembnimi besedami: "Dvignite glave, ker bliža se Vaše rešenje". V odgovor so Nemci in Madžari svoj politični pritisk na "slovanske izdajalce" še povečali, a dunajska vlada je z meglenimi obljubami izjavljala, da bi se kvečjemu dalo govoriti o narodni avtonomiji v okviru dežel. Kar se posebej nas Slovencev tiče, bi Nemci v vsakem primeru hoteli "slovensko vprašanje" obravnavati ločeno od jugoslovanskega. Po izjavi ministrskega predsednika Sei-dlerja bi sicer ne bilo izključene, da bi se ustanovila jugoslovanska država, da pa na neben način morebitna Jugoslavija v okviru monarhije ne bo obsegala slovenskega ozemlja, ki leži Nemcem na poti'do Jadranskega morja. Prav tako je tudi njegov naslednik Hussarek hotel izigrati Slovence, ker se je kazal pripravljenega rešiti samo hrvatsko vprašanje, a pod nobenim pogojem tudi slovenskega. šele tik pred vojaškim zlomom je cesar Karel 16. oktobra 1918 izdal manifest z obljubo, da hoče preurediti Avstrijo tako, "da postane po volji svojih narodov zvezna država, v kateri tvori vsak narod na ozemlju, kjer je naseljen, svojo lastno državnost". Toda Slovenci so po stoletnih izkušnjah vedeli, koliko je dati na nemške obljube in kakšne bi bile slovenske narodne meje, ki bi jih krojil Dunaj. Saj so iz reformnega načrta že vnaprej iz-vzeli Trst z okolišem, ki naj bi dobil poseben statut. Zato je slovensko narodno zastopstvo vztrajalo pri zahtevi, da se vprašanje Slovenije ne rešuje delno, ampak v sklopu jugoslovanskega vprašanja, kateremu naj se prizna mednarodni značaj. 16. avgusta 1918 se je u-stanovil v Ljubljani pod predsedstvom dr. A. Korošca Narodni svet kot najvišja politična organizacija Slovencev in istrskih Hrvatov. V začetku oktobra pa je v Zagrebu pričelo poslovati Narodno Vi ječe*) kot vrhovno politično predstavništvo vseh avstro-ogrskih Južnih Slovanov, ki je 19. oktobra ponovilo zahtevo po zedinjenju "celokupnega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov na vsem etnografskem ozemlju, kjer danes živi, ne glede na katerekoli pokrajinske in državne meje, v eno same, edinstveno popolnoma suvereno državo, urejeno po načelih politične in ekonomske demokracije". Dne 29. oktobra 1918 je Avstrija položila crožje in sprejela Wilsonove pogoje o pravici narodov do samoodločbe. Naslednji dan, 29. oktobra**), so Slovenci v Ljubljani razglasili svojo svobo-. do in narodno državo. Predsedstvo Narodnega sveta je imenovalo prvo slovensko vlado za Slovenijo s predsednikom Josipom Pogačnikom. Tako se je po 70. letnem boju uresničila slovenska zahteva po Združeni Sloveniji z Ljubljano kot središčem. V NOVI DRŽAVI ZA ISTIM CILJEM Govorjenje o "enem političnem narodu, o eni državi od Beljaka do Soluna" • (Krek) v dneh osyobojenja bi utegnilo koga zapeljati, da so Slovenci zapadli nekemu novemu ilirizmu-jugosloven-stvu. Takšno, politično gotovo ne povsem natančno izražanje najde svojo najbolj razumljivo razlago in opravičilo v zunanjem političnem položaju mla- de politične tvorbe, ko je bilo treba naše državnopravne in ozemeljske terjatve utemeljevati z nacionalnim principom. Tujcem, ki so enačili narod z državo, kakor je to navada v zapadnem sve- (*) Člgni Narodnega veča v Zagrebu. Glej sliko v Koledarju-Zborniku Sv. Slov. za 1953, str. 175. tu, je bilo treba dokazovati, da so Jugoslovani en narod. A osnovna misel, ki jo je Evangelist Krek z "enim političnim narodom" vsekakor hotel izraziti, je bilo pričakovanje, da Slovenci v novi južncslovanski državi re bodo več le objekt vladanja, kakor se jim je to godilo v Avstriji, marveč da bedo kot popolnoma enakopraven član med ostalimi južnoslovanskimi narodi nosilci državne oblasti in sotvorci državne mis'i. A ko so Slovenci tako vroče želeli proč od Avstrije, so storili svoj zgodovinski korak zaradi tega, ker so upali v Jugosloviii uspešneje ohraniti svojo narodno samobitnost. Zaradi naglega zunanjega in notranjega političnega razvoja, ki je zahteval hitrih ukrepov, res ni bilo dovolj časa, da bi se mogli južnoslovanski narodi brez zunanjega prit i.a v miru pogovoriti o svoji bodočnosti. A da niti v tistih dneh zanosnega navdušenja nad osvobojenjem niso imeli Slovenci v mislih opustiti svojo narodno samobitnost in nobene volje, da bi se stopili v en narod z ostalimi južnimi Slovani, o tem nam zgovorno priča vse tedanje zadržanje dr. Antona Korošca in med Slovenci vodilne Slovenske ljudske stranke, kateri je Korošec načelo-val. Jasen dokaz je "ženevski pakt", katerega je Korošec kot predsednik Narodnega Viječa sklenil z N. Pašičem, ki je predsedoval srbski vladi (tedaj na Krfu), v katerem je v imenu srbske vlade bilo Narodno Viječe v Zagreba priznano za zakonito vlado Jugoslovanov bivše monarhije in Trumbič za njenega zastopnika pri zapadnih zaveznikih. N. Pašič ki je 8. nov. 1918 pakt podpisal, je nekaj dni kasneje odstopil kot predsednik srbske vlade, a srbska vlada na Krfu se je pričela direktno pogajati z Narodnim Viječem v Zagrebu, v katerem je prevladala srbsko-hrvatska koalicija s Svetozarjem Pribičevičem na čelu. Od Pribičeviča je srbska vlada namreč upala dobiti ugodnejših pogojev za zedinjenje, ki si ga je zamislila kot "razširjeno Srbijo", — kakor pa od Korošca, ki je hotel, da se prizna in izvede samoupravno načelo za prečanske pokrajine. Tako so Srbi izigrali "že- Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, prvi podpisnik Majniške deklaracije leta 1917, ob 30. letnici škofovanja v ljubljanski škofiji leta 1928. Slika je delo akad. slikarja Sterleta. nevski pakt". Narodno Viječe je ostalo brez lastnega zastopstva pri zaveznikih. Srbski delegat na Versaillski konferenci, Vesnič, je pristal na izvedbo Londonskega pakta (1915), ki je Italijanom dajal pravico, da zasedejo Dalmacijo in Slovenijo do Logatca. Korošcu je bila onemogočena pravočasna vrnitev iz Pariza v domovino še pred zedinjenjem (1. dec. 1918), ki po svojem brezpogojnem načinu dejansko ni ustrezal narodni volji večine Hrvatov in Slovencev. Nič nas zato ne preseneča, da je že pri prvih debatah o načrtu nove ustave parlamentarno zastopstvo Slovenske ljudske stranke predlagalo uvedbo federalizma. Ves nadalnji dvajsetletni boj za slo- (**) Slovesna proglasitev Slovenskega narodnega osvobojenja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Glej sliko v Koledarju-Zbor-niku Svobodne Slovenije za 1953, str. 173. Dr. Anton Korošec gcvori za Majniško deklaracijo leta 19X7 na Vrhniki. vensko avtonomijo v Jugoslaviji je bil naperjen proti centralizmu in unitariz-mu, preti poenotenju kulture, jezika in uprave, zato ker je večinsko slovensko narodno zastopstvo v vseh teh poizkusih zrlo nevarnost za slovensko samobitnost in za neoviran razvoj slovenstva. Dr. Anten Korošec je vedno smatral, da je v povezanosti z ostalimi južnimi slovanskimi narodi za Slovence še najboljša narodno politična rešitev. Vendar pa takšna zveza ne sme biti tako tesna, da bi dušila samoraslost in samobitnost slovenstva. Jugoslavija naj bi bila sestavljena država, organizirana na federalističnem principu, kar je Kcrošec še posebno jasno izrazil v "Slovenski deklaraciji" 30. dec. 1932 leta. V njej se zahteva, da se da slovenskemu narodu v Jugoslaviji taka samostojnost, katera bo privlačila Slovence izpod tuje oblasti v Italiji, Avstriji in Madžarski. V ta namen je potrebna narodna samobitnost, ime in zastava, finančna samostojnost, politična in kulturna svoboda ter korenita socialna zakonodaja. Da se to doseže, morajo Slovenci, Hrvatje in Srbi s svobodno pogodbo na demokratski podlagi osnovati državo e-nakopravnih enot, katerih ena bodi Slovenija. Kljub temu, da deklaracija ostaja na stališču Jugoslavije, je centralistična in unitaristična vlada pričela nasilno preganjati "separatistične punk-taše" in je internirala tudi dr. Korošca, — prav zato, ker je v Slovenski deklaraciji pravilno zrla zahtevo po slovenski narodni neodvisnosti in po federativni preosnovi države. Kot zadnji člen v stoletnem boju za Zedinjeno Slovenijo oziroma za slovensko narodno suverenost pa je izjava Narodnega odbora za Slovenijo 29. okt. 1944, podpisana po vseh slovenskih demokratičnih strankah, ki v drugi točki slovenskega političnega programa zahteva: "Federativno, na demokratični podlagi in socialno pravično urejeno Kraljevino Jugoslavijo pod vladarsko hišo Karadjordjevičev, katere sestavni del je tudi narodna država Zedinjena Slovenija". Narodni odbor je še v času nemške zasedbe 3. maja 194-5 sklical na ljubljanskem Taboru narodno predstavništvo, ki je razglasilo novo slovensko oblast za vso Zedinjeno Slovenijo. PROBLEM MALEGA NARODA Vsi opisani degodki spadajo že v slovensko politično zgodovino, čim bolj se veča razdalja, tem jasneje vidimo orga-nični razvoj slovenske politične volje izza njene oživitve leta 1848. Enemu in drugemu se bo zdel počasen naš politični razvoj in zaostal v času. Danes, ko afriški rodovi zahtevajo in dobivajo lastno državno samostojnost, se ne more reči, — tako si bo mislil —, da smo Slovenci v osrčju kulturne Evrope prehiteli čas z zahtevo po lastni državnosti. . . Takšno umovanje se zdi na prvi po- gled upravičeno. Pa ni. In to iz dveh razlogov. Prvič , skriva očitek kasne slovenske politične dozorelosti. In to se nam zdi krivično. Kajti Slovencev ni našla spečih zarja politične svobode, ki se je leta 1848 razlila nad Evropo. Vodilna narodna plast se je takoj zavedla zgodovinskega trenutka, ker sicer bi glasniki "Združene Slovenije" ne mogli še v istem letu 1848 zapisati: "Minili so časi, ko so vladarji in njih malopridni svetovalci mislili, da je ljudstvo samo zato na svetu, da jim služi. Meča sila je v teku zgodovine Slovence ločila in razkropila, sila pa ni pravica, čeprav krivica in zlo skozi stoletja obstoji, zaradi tega nikoli ne bo postala pravica in dobro. Zato je opravičena želja po zedinjenju." Mirne duše smemo biti prepričani, da naši predniki leta 1848 niso bili manjši slovenski rodoljubi in narodnjaki, kakor smo mi danes, že pred sto leti niso nič manj slovensko narodno čustvovali, kakor vsak njihov sosed za svoj narod. Pomislimo le na Slomška in Prešerna! že davno so nosili v svojih dušah podobo Združene Slovenije, misel na lastno narodno državo. Po svojih močeh so se borili za uresničenje slovenskega narodnega ideala in seznanjali z njim vedno širše narodne plasti. Zahteva graških Slovencev po Združeni Sloveniji je namah zbrala 11.000 slovenskih podpisov, Majska deklaracija že nad 200.000. Danes pa je komaj kdo slovenskega imena, ki bi drugod kot v lastni državnosti zrl rešitev slovenskega vprašanja. Slovenska politična misel je v zadnjih stoletjih dobivala od časa do časa le nekoliko drugačno formulacijo, toda v svojem najglobljem bistvu in polni čistosti je bila spočeta že od prvih glasnikov "Združene Slovenije". Drugič je ob presoji dolge in trnove poti, po kateri se je vila slovenska politična misel, treba polno upoštevati težave, s katerimi se mora boriti majhen narod sredi večjih in močnejših sosedov. Znamenje velike žilavosti in življenjske sposobnosti je že golo dejstvo, da ostane pri življenju, da ga enostavno ne izbrišejo iz knjige živih. A še mnogo več sposobnosti je treba, da si pribori kolikor toliko ugodno mesto pod soncem. Tudi majhen narod ima potrebo po istih atributih kakor veliki narodi, nima pa istih sredstev in tudi ne moči, da bi jih nasproti zunanjemu svetu mogel uveljaviti. V svetu, v katerem velja le politična in vojaška sila ter denar, imajo za tistega, ki se sklicuje le na svojo naravno pravico do življenja, pogosto le pomilovalen pogled. Iz lastne izkušnje vemo, da so besede o človečan-stvu v ustih državnikov največkrat le lepe fraze, ki jim toliko pomenjajo, kolikor so njim samim v korist. Odločajo pa gospodarske in politične koristi. Mali narodi so za velike sile kaj pogosto le drobiž, s katerim poravnavajo medsebojne račune. življenjska problematika malega naroda je ravno v njegovi številčni in gospodarski šibkosti. Sredi velikih kresov, ki jih njegovi sosedje kurijo, je njegov plamen majhen. Ob vsakem večjem mednarodnem prepihu, kaj šele ob. viharju, je v nevarnosti, da ugasne. Prav zato mora voditelj malega naroda biti neskončno previden, da svojega malega broda ne razbije ob prvih čereh in da ga ne pogoltnejo zahrbtni vrtinci. Od njega ne moremo pričakovati širokih gest in udarcev s pestjo po diplomatskih mizah, kar si morejo privoščiti državniki, za katerimi stoje velesile. Pokojni voditelj dr. Korošec se je večkrat pritoževal, da mu očitajo "preveliko opreznost". "Hočejo gest", se je jezil, "kakor jih vidijo pri Rooseveltu ali Churchillu, pa ne pomislijo, da je za nami en milijon Slovencev, pa še ti so razdvoieni." Le če upoštevamo tudi to stran naše narodne zgodovine in iskreno priznamo tvorcem naše politične preteklosti zavest težke odgovornosti za usodo svojega malega naroda, moremo pravilno razumeti "okvire", v katerih so se pojavljale slovenske narodne zahteve. Krivično bi bilo očitati politično nedozorelost in pomanjkanje civilnega poguma slovenskim rodoljubom izza 1848. leta, ki so zahtevo po Združeni Sloveniji vokvi- rili s habsburškim žezlom. Ali ker Maj-niška deklaracija, razglašena med vojno, ko so žandarji in vojna sodišča sodila pravico, —- nosi avstrijski okvir. Ali da je slovenski parlament na ljubljanskem Taboru poslal pozdrav kralju Petru II... Majhen narod nagonsko išče opore v družbi mcčnejših sosedov. Leta 1918 so mnogi Slovenci zagovarjali na hitro roko zedinjenje s Srbijo iz strahu pred laškim in nemških sosedom. A 1945. leta je bila tragedija slovenskega naroda v tistih majskih dneh v tem, da je na predvečer realizacije lastne slovenr-ske državnosti zapadel pod komunistični totalitarizem, v katerem glavni odbor jugoslovanske komunistične stranke za kulisami "federativnih republik" izvaja dejansko neomejeno centralistično in unitaristično diktaturo. Morda ni nobena stvar bolj značilna za politične razmere, v katerih smo Slovenci živeli in živimo še danes, da je bila slovenska emigracija, ki je prvič v naši narodni zgodovini mogla svobodno, brez pritiska in političnega nasilja razglasiti slovenski narodni program. In ta program, ki izpoveduje naravno pravico Slovencev do narodne neodvisnosti in državne suverenosti, — ni kajpada z ničemer okvirjen! Svobodni volji naroda bodi prepuščeno, da si po svojih željah izbira obliko lastne vladavine, kakor tudi načine in pogoje, pod katerimi se hoče vezati s sosedi v širše politične tvorbe. * sfc * Ako smo Majniško deklaracijo imenovali etapo na slovenski poti, s tem ne podcenjujemo njenega pomena za slovenstvo. Vse postaje naše narodne rasti so postavljene ob zgodovinskih prelomnicah. A nobena ne pome-nja zastoja ali umika nazaj, ampak vsaka stoji v znamenju novega vzpona proti cilju. Res ni bila lahka naša pot v politično zorenje, a je častna in nas navdaja z upravičenim narodnim ponosom. častna je za voditelje, ki so v dobah hudih narodnih stisk umeli zdramiti narod in ga navdušiti za visoke cilje, kakršni so svojina le politično zrelih narodov. A častna je slovenska pot tudi za narod, ki je zvečine sledil svojim voditeljem in stremel za ponosnimi ideali v dobah, ki trenutno niso nudili nobenih tvarnih koristi, ampak navadno le škodo in preganjanje. Zato je pravično in vredno zrelega naroda, da se ob 40. letnem jubileju Majniške deklaracije hvaležno spomnimo njenih tvorcev, ki so vse svoje moči zastavili za srečnejšo bodočnost svojega ljudstva. Saj njihov nesebični zgled še vse do današnjega dne vzdržuje svetlo politično tradicijo, ki vsaj v svobodnem svetu med slovenskimi izseljenci zvesto čuva politično izročilo velikih prednikov, ga ohranja in celo bogati! Najnovejši program vodilne slovenske politične skupine je, nažalost,. mogel biti razglašen le med izseljenci, a ne kot strankarski monopol, marveč kot izraz političnega hotenja ogromne večine slovenskega naroda, ki veruje v resničnost napovedi svojega največjega političnega voditelja dr. Antona Korošca: "Slovenska pot se šele pričenja." ca&u "7Jlaftttike deMamcife" Nekaj mesecev pred svojo smrtjo je nadškof dr. Jeglič napisal članek za 20 letnico Majniške deklaracije. Kot je iz njega razvidno, je bil nadškof Jeglič za članek naprošen. Uredništvo Zbornika-Koledcrja ni moglo ugotoviti, ali je bil članek sploh kdaj v celoti natisnjen ali ne. Rokopis nam je dal iz prijaznosti na razpolago g. dr. Jože Velikonja, katerega mama je nečakinja pok. nadškofa Jegliča. Členek objavljavamo v celoti cb 40 letnici Majniške deklaracije. Je zanimiv po vsebini in dokumentaren, ker ga je napisal nadškof Jeglič, ki je igral odločilno vlogo ob času Majniške deklaracije. Nerad ustrežem Vaši želji, naj napišem svoje spomine na majniško deklaracijo. Moral bom le preveč o sebi govoriti in pa na zaporednost onih dogodkov se več ne spominjam. Vendar, kar vem in kakor vem, ncj po Vaši želji ob 20. obletnici sporočim javnosti, da se ne pozabi. I. OB ČASU DEKLARACIJE Ko so naši poslanci z majniško deklaracijo mogočno in odločno nastopili, sem bil jaz na kanonični vizitaciji. Meni se je zdela jako pomenljiva in dalekosežna, posebno zato, ker so se temelji avstrijske države vedno bolj majali in smo s strahom pričakovali časa, ko se bodo zrušili. Kaj bo onda z nami Slovenci? Ko sem se po opravljeni vizitaciji vrnil v Ljubljano, sem opazil neko napetost in pričakovanje. Toda zaradi politične nevernosti se nikdo ni upal za deklaracijo javno ganiti. Premišljeval sem/kaj bi bilo treba storiti, pa tudi molil sem. Ker je bila deklaracija vseslovenska zadeva, sem sklenil, da pozovem na posvetovanje voditelje vseh strank. Mislil sem na mogočen skupen korak za: pomoč našim poslancem. Mojemu pozivu so se vsi nekako radi odzvali. Prišli so k meni dr. Tcvčar, dr. Triller, zastopniki delavcev in drugi. Socialni demokratje se niso odzvali. Za zborovanje sem pripravil tekst v smislu deklaracije, ki naj bi ga vsi podpisali in ga je na mojo prošnjo sestavil dr. Aleš Ušeničnik. Na prvem sestanku smo se dogovorili o postopku. Voditelji so se hoteli še vsak s svojo stranko sporazumeti. Ker so bile stranke na korak pripravljene in ker nismo mogli pridobiti še drugih slovenskih škofij, pa se^ je mudilo, sva z dr. Trillerjem določila dan, kdaj naj našo izjavo istočasno prineseta "Slovenec" in "Narod". Tedaj je zelo zašumelo po Ljubljani in deželi. Posebno deželna vlada se je zganila, ker ji je bil naš korak skrajno neljub. Pisala je na Dunaj ministrstvu za navodilo, kako naj bi zoper škofa nastopila. Pri ljudeh je pa bruhnil na dan zadržani pogum. Začela se je izredno navdušena agitacija za podpise, ki naj bi odobrili noš nastop. Val navdušenja je prodrl v zadnjo slovensko vas, prodrl pa tudi čez meje naše Slovenije v Hrvaško, v Bosno in Hercegovino. Od povsod sem dobival pritrjevalna pisma, povsod so obetali, da se bodo nam Slovencem pridružili. Doma pri nas je bila samo ena črna, neljuba točka. Voditelj SLS dr. šušteršič se ni ujemal z nami; bil nam je zelo protiven. Sicer je podpisal našo izjavo, pa le nerad in ker sem ga jaz nekako moralno prisilil. II. PO DEKLARACIJI Po deklaraciji je razdor med nami rasel, odpor zoper dr. šušteršiča je bil od dne do dne silnejši. Ob tistem času je on z dvema prijateljema večkrat na sestanke skliceval duhovnike in cestarje. Vsi trije so jih spretno obdelovali in za dr. Š. pridobivali. Bil sem močno žalosten, toda molčal sem. Videl sem pa, da se vsa zadeva tako razvija, da na eni strani bo g. Š., z njim pa mnogo duhovnikov in cestarjev, na drugi strani bo pa ljudstvo, skoraj vsi izobraženci, posebno mlajši. Duhovniški ugled je hitro padal. Tiste jeseni so bile volitve delegatov za zborovanje v Budimpešti. Delegate so volili poslanci. Zborovali so izmenoma na Dunaju ali v Budimpešti. Gosp. dr. Š. je hotel, da bo na Dunaju tudi to leto za delegata voljen on. Toda od povsod so vedno bolj zatrjevali, da poslanci g. dr. Š. ne bodo volili. Da se poučim o položaju, sem šel na Dunaj, kjer je bilo ravno zasedanje državnega zbora. Tu sem se prepričal, da g. dr. Š. nima več pristašev. Niso ga marali Slovenci iz Kranjske, še manj oni iz Štajerske, Korošci so ga nekako sovražili, Hrvatje niso o njem niti slišati hoteli. Goriški poslanec prošt Fajdutti mi je svetoval, naj bi se g. dr. Š. odmaknil, iz javnosti in nekoliko časa živel v zatišju. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem šel h g. dr. šušteršiču. On je bil v začetku korekten, toda od leta do leta je postajal vedno bolj samovoljen, gospodstva željen in je druge vedno bolj teroriziral. Imel je pa tak ugled, da sem jaz mislil, da brez njega Slovenija ne bi mogla obstati. Ker sem se bal, sem ga večkrat svaril, češ, da bo hodeč po tej poti gotovo propadel. To sem mu povedal tudi sedaj, ko sem se vrnil z Dunaja. Opomini so bili brezuspešni. Ker je pa spoznal, da za delegata skoraj gotovo ne bo izvoljen, je sklical SLS in je dal izglasovati nalog poslancem, da ga morajo izvoliti. Vendar ni bil izvoljen. Ves ogorčen prihiti v Ljubljano, kot predsednik razpusti SLS in v strastnem oklicu hoče zbrati kmete v posebno stranko zoper nasprotnike. Jaz sem to pravočasno zvedel. Moral sem njegove pogubne nakane za še večji in bolj strastni razdor med nami preprečiti. S prijatelji sem se posvetoval. Napisal sem poziv za "Slovenca", v katerem sem povdar-jal, da stranka SLS še obstoji, da jo moramo obdržati, z nasprotniki pa postopati mirno in tako pripraviti zopetno soglasje. Listu "Domoljub" sem prepovedal ponatisniti šušteršičev poziv kmetom. G. dr. Š. ni imel nobenega lista na razpolago in tako sem ga jaz prehitel in sem vsaj zadržal ustanovitev strastne kmečke stranke. Razburjenost po deželi je bila velikanska. Nad polovico duhovnikov, in to jako dobrih in uglednih, se je zoper moj nastop odločilo. Oh,, kako me je srce bolelo! Toda upal sem, da bomo zopet edini, ko bo minula prva razdraženost in bodo gospodje mogli ves položaj mirno pre-rešetavati. In res, v nekoliko mesecih se je vse poleglo, duhovniki smo> se zopet zedinili, le mala peščica je ob strani stala. Položaj g. dr. Š. je postajal vedno bolj žalosten, kar nevaren. Dobiva! je grožnje, da ga bodo ubili. Zbal se je in je solznih oči zapustil domovino. Oh, prežalostni konec toliko vplivnega moža! III. ZEDINJENJE Prišlo je do zedinjenja pod vplivom majniške deklaracije. V predvečer se je v Ljubljani poleg "Zvezde" vršila proslava tega dne. Ker so mi zatrjevali, da cesar Karel od priseg odvezuje, sem se je udeležil tudi jaz. Bil sm zadnji govornik in sem približno to-le povedal: "Pozdravljena Jugoslavija! Ako jo bodo voditelji vladali v strahu božjem ter si prizadevali, da bi bili pravični vsem zedinjenim delom, nam bo Jugoslavija priljubljena domača hiša in bomo v njej zadovoljno živeli. Ako pa jo bodo vladali brez Boga, ako ne bodo gledali, da bi bili vsem delom pravični, onda gorje naši Jugoslaviji." Kako smo bili veseli manifesta, ki ga je tedanji kraljevič^ Aleksander v Beogradu pri ujedinjenju prečital! Toda kmalu je bil zavržen in do-tični so našo državo tako vladali, da sem večkrat zdihnil: "Ko bi bil na čelu naše,države njen najhujši sovražnik, bi komaj mogel njo tako pogubno vladati." Nadškof Jeglič ur , K/J tf oAVI^A, • ® ^ AJfi* hi /{Mn* /V &M* n^U ^ to )fit1' jftt+dfhf (MJ^^Ua * %^//Ui ^v L fi* faJU ^ ^^ ^ & C i'/ U -vvuj/ M.—------ Posnetek zadnjega odstavka rokopisa članka nadškofa dr. Jegliča o Majniški deklaraciji. MARIJAN MAROLT SLOVENSKA KMEČKA HIŠA Pred hišo na klopi sedim, natlačim tobak in kadim. 1. Saj imamo skoraj vse, kar smo imeli doma; če ni popolnoma enako in pristno, je pa vsaj podobno in ponarejeno. Če ni pri roki, je vsaj dosegljivo. Kdor ni svojcev že s seboj pripeljal, jih je lahko pozneje poklical, če je hotel in če so se svojci klicu odzvali. Dolineo, rojak iz Slovenske Krajine, najde ravnine dovolj takoj ob izkrcanju; seveda manjkajo topoli, pa so jim evkalipti vsaj od daleč podobni. Težje je za one, ki so prišli iz vinskih goric. Morajo že precej daleč na zahod potovati, pa pravijo, da ni tam tiste domačnosti kot na Dolenjskem in v Pilekiji. Iz Severne Amerike pa pišejo, da so tam nekje okrog Milwaukeeja ali kje že prav takšni griči kot na Dolenjskem, samo brez vinske trte. Gorenjec, Korošec in oni iz gornje Savinjske doline najdejo v Bari-ločah, pa tudi drugod po svetu, planine, ki so skoraj tako ali pa še bolj lepe, kot so bile doma. Še Kraševci pridejo na svoj račun: v argentinskih Predkordiljerah so se gozdovi prav tako posušili — ali so jih osušili moderni Benečani, ovčerejci — kot pri nas in imajo skal na pretek, čeprav niso iz čistega apnenca. Meščan najde mesta in predmestja, ki so postavim New York, Buenos Aires, Mel-bcurne še malo večja kot Celje, Maribor in celo Ljubljana. Društev se ne manjka; samo gasilnih je še bolj malo, če jih je že kaj. Družbe po gostilnah je še več. Poješ skoraj povsod lahko in igraš na odru, kot si to delal doma pri prosvetnem društvu. Dekleta so si omislila narodne noše in liki podjetni petelinčki so se jim pridružili fantje s pisanimi lajbči, krivčki in rdečimi marelami. V slovensko šolo ljubi starši lahko pošiljajo svoj drobiž, samo če hočejo. Gospodje duhovniki pridigajo po naše, lažje mašujejo ob slovenskem petju in še velikonočne potice po naše žegnajo. Ta in oni si je napravil celo bogkov kot v svoji ali v najeti sobi. Samo slovenskih hiš ni nikjer ali pa so tako redke, da jih ne najdem. Tistih slovenskih hiš ni, ki so bile tako lepo posejane povsod po slovenski zemlji, tu takšne, tam drugačne in smo jih pozdravljali s pesmijo: O j hišica očetova, Bog živi te! Hcdiš tu na jugu Buenos Airesa po predmestjih okrog Temperleya in Adrogueja in vidiš med drevjem vse polno iz opeke zidanih, dvorcev in veš: tu prebivajo Angleži. Greš na drugo stran, v San Andres, v Ballester, v Vi-cente Lopez in vidiš pristno ali še večkrat goljufivo markirano predalčje in veš: tukaj so Nemci iz severnih krajev. Včasih vidiš pol zidano hišo s precej položno streho in veš, da je gospodar Bavarec, alpski Avstrijec ali Švicar. "Hodil po zemlji sem tuji, pil nje bridkosti" in slovenskega doma nisem našel, da je bila bridkost še večja. Saj je bilo že doma včasih žalostno priti v kmečko vas. Podrli so stare hiše in postavili takšne, kot so si jih postavljali delavci v predmestjih in posebno trden gruntar si je postavil takšno, kakršno jo je imel gospod uradnik pod Rožnikom. Mnenja so bila deljena. Nekateri so zagovarjali misel, da moramo ohraniti stare lepotne vrednote kmečke hiše in jih pustiti takšne, kakršne stojijo že stoletja. Drugi so bili mnenja, da terja novi čas čisto nov dom. Tretji, da naj v novi dom prevzamemo staro okrasje. Vsako teh mnenj je imelo nekaj zase. Pa je veliki Plečnik sam začel kot že prej pri mestnih stavbah tudi za podeželske hiše brskati po izročilu in mu moramo dati prav. Kmečka hiša doma se je razvijala iz tradicije, počasi in se lagodno prelivala iz forme v formo, prehajala iz starejše gospodarske u-streznosti v novejšo potrebnost. Zidar, tesar in krovec so bili v vasi, če ne v domači, pa v sosednji. Lepotne vrednote so bile zasidrane in prilagodljive zgodovinskemu razvoju. Bile so celo t^ikšne, da se jih še letoviški arhitekti niso mogli ogniti. To lepo pričajo vile in gostišča v Bohinju, ki so slovensko delo in bolj naše kot blejske stavbe, katere so deloma zidali tujci. (Z Bledom je podobno kot z Bariločami, da so oboje zidali ljudje iz različnih dežel in z različnimi okusi pa neokusi, u-stvarili sračja gnezda in samo nepremakljivi, gospodujoči naravi se moremo zahvaliti, da sta Bled in Bariloče še vedno lepa.) V čem pa tiči tisto, čemur smemo reči slovenski ljudski stavbeni slog? V vsem, kar je slovenski ljudski umetnik ustvaril. Gorenjska hiša ni bolj ali manj slovenska od prekmurske ali severne istrske in niti manj od tiste v sredini Slovenije. So razlike med njimi, slovenske so vse. "Narodni" slog ni namreč nekaj, kar mora biti v enaki meri vsemu narodu lastno, povsod, kjer isti narod biva, nespremenljivo. Bavarska hiša je tako zelo različna od one na Liineburški livadi kot kraška od belokranjske, pa sta onidve obe nemški in tidve obe slovenski. Še lepša je primerjava francoske alpske, sredozemske pa artoaške hiše, ki so prav tako vse francoske kot so vse naše slovenske. Pač je potrebno iskati v vseh različnih tvorbah narodovega duha in to niti ni pretežko. Zunanje oblike so na narodnostnih mejah dostikrat na obeh straneh meje podobne in celo enake. To ne veljo samo za Slovence na nemški, madžarski, hrvatski in laški meji, ampak prav tako za Špance in Francoze, za Francoze in Nemce, za Nemce in Dance, da ne omenjamo še drugih primerkov. Pri natančnejšem študiju se hitro pojavijo posebnosti. Če jih pa včasih ni, ni to nič hudega: sta pač oba dela obeh narodov enakih lepotnih nazorov in oba nazora sta lastna obema kot kulturni vrednoti obeh. Slovenija leži med tremi narodopisno močno različnimi kulturnimi krogi: med alpsko nemškim, sredozemsko romanskim in panonsko madžarsko - hrvatskim. Na vseh mejah imajo Slovenci s sosedi isto stavbeno gradivo: les, kamen, ilo. Neko svojevrstno slikovito pojmovanje domačije pa veže vsa ta do-movja v skupno vrednoto, ki ji je ime: slovenski kmečki dom. Pri tem nič ne škoduje, če se bahati Gorenjec posmehuje Primorcu, da kaže njegova hiša golo kamenje, kot da revež nima denarja za omet, ali če pomiljuje Kraševec Panonca zaradi revnosti ilovice, Gorenjcu pa zameri, da kamen z ometom zakrije. Hiša alpskega Nemca je tudi slikovita, pa vendar drugače kot hiša koroškega Slovenca in Gorenjca pa Savinjčana iz gorenjih predelov; Furlanova in Lahova hiša sta vse bolj pusti, tektonski, kot pa razgibana hiša našega človeka v Primorju. Hrvatova hiša je bolj abstraktna kot Belokranjčeva, Prekmurčeva se podaja v log, Madžarova v pusto. Že iz dotukajšnjih izvajanj je mogel bralec Hiša približno iz leta 1700 v Srednji vasi v Bohinju (Iz Karlovškove knjige "Slovenski domovi") spoznati, da obstajajo na Slovenskem trije poglavitni tipi hiše: alpski, kraški in vzhodni. Tako jih je opredelil že slavni slavist Matija Murko in za njim bolj točno Stanko Vurnik, ki se je ves posvetil slovenski ljudski umetnosti. V isto trojnost je razdelil Vurnik — ali bolje: iz iste trojnosti izločil in izbral — ljudsko (narodno) nošo in ljudsko (narodno) pesem. Vsi ti trije tipi se pa v sredini Slovenije shajajo in prepletajo in slišati je bilo že mnenja, da je prav ta središčni "slog" v ljudski arhitekturi pravi slovenski slog. To je zmota: je pravi slovenski slog, pa ne edini! Te osrednje stavbene tipe kmečkega doma je bolj iz zemljepisnega kot narodopisnega gledanja porazdelil v krajevne skupine geograf Melik. Ker takšna porazdelitev res ustreza tudi posameznim stavbinskim značilnostim, sta jo sprejela tudi Karlovšek in zlasti Ložar, ki je po Vurniku naš najtehtnejši etnograf in zlasti tudi strokovnjak v poznavanju kmečkega doma. Kmečki dom je precej raztegljiv pojm. Je Hiša v Žireh iz XVII. stoletja (Narodopisje 1) lahko bajta, je lahko grunt in je lahko tudi dvorec vaškega mcgotca, obcestna krčma in kmetija obenem. Da, še kakšna manjša graščina je izdelek istih zidarjev, ki so navadno stavili kmečke hiše ali vsaj kmetom pomagali z dobrimi navodili. V ljudsko arhitekturo pa spadajo tudi gospodarska poslopja. Kjer so hlevi, parne, kašče itd. prizidani k stanovanjskemu poslopju ali postavljeni v najbližjo bližino, so pač sestavni deli domačije. Lepe, ljubezni in pažnje vredne pa so take stavbe tudi, kadar stojijo zase, kje daleč, pa naj so to kozolci, pastirski stani ali v globeli postavljeni mlini in žage. Mi se bomo v naslednjem omejili na domačijo v ožjem pomenu. Bolj zamotan je zgodovinski vidik. Iz katerega časa mora biti hiša, da je še izdelek ljudske arhitekture in da ji še lahko rečemo "slovenski kmečki dom"? Za primerjavo opozarjam na članek o narodnih nošah v predlanskem Zborniku. Ni ljudska arhitektura samo tisti klasični, najbolj učinkoviti hram neke gotove dobe, cvetoče dobe ljudske umetnosti, ampak tudi njegovi, morda skromnejši nasledniki vse dotlej, ko je v to stavbarstvo posegel neusmiljeno meščanski polir iz obrtne šole, če ne celo inženir ali arhitekt, ki dela po istem kopitu za mesto in za vas. Ljudska arhitektura se neha tam in takrat, koder in kjer preneha ustvarjati prirojen skupnostni stav-binski čut za iste ali vsaj podobne potrebe po udobnosti in čut za skupni, vsej okolici lastni okras. Poudarek je na prirojenosti čuta, morda je lahko tudi privzgojen, ne more pa biti vsiljen. Kdaj pa ta čut res preneha, ni vedno lahko ugotoviti. Sodobnik, ki je zaverovan v tradicijo in je morda še starinoslovec po vrhu, se bo zgrozil ob novotariji, ki pa se bo izkazala potomcu tudi kot stvaritev takega skupnostnega, samo novejšega čutenja. V različnih predelih naše domovine je ta čas nastopil prej ali pozneje ali pa ljudska umetnost še traja in je krivično reči, da traja samo v nazadnjaških predelih. Prej bi lahko rekli, da traja tam, kjer je bil ta lepotni čut bolj popolno razvit. Obrtno šolstvo, doba gnojničnih jam, asanacija vasi so gotovo pripomogli k u-miranju ljudske umetnosti in stavbarstva posebej, čeprav to umiranje ni bilo nujno. Še več je pripomoglo lastno kmetovo hotenje po po-meščanjenju, pa tudi to še ni nujni vzrok propada ljudske arhitekture. Izseljenci, ki so šli skozi Falingsbostel in tam obiskovali kmečke domove in kmečke vasi, so se lahko prepričali, kako lepo živita skupaj stara in po starem preurejena arhitektura z najbolj modernimi pridobitvami gospodarske smoternosti, higienske zahtevnosti in z željo po kulturni pa celo lenobni udobnosti, kot so klavirji, divani in še marsikaj, česar si niti vsak meščan ne privošči. Tudi doma ni vsaka novotarija ka-zila lepe vaške slike in ta vaška slika je bila kljub vsemu še vedno tako lepa, da je res čudno, zakaj smo pri zidavi novih domov v tujini nanjo popolnoma pozabili. Narodopisci opazujejo in preučujejo ljudsko stavbarstvo z dveh vidikov: z gospodarskega, praktičnega, uporabnostnega na eni in z lepotnega ali estetskega na drugi strani. Obe vrednoti, gospodarska in lepotna, se mnogokje stikata in čim več takih skupnih mest je na domu, tem popolnejši je. Za gospodarsko ustreznost je važen talni načrt, t. j. razporeditev prostorov v stanovanjskem poslopju in pa razporeditev drugih gospodarskih prostorov. Talni načrti pri nas za stanovanjsko stavbo so skoraj povsod isti: simetrija ob veži. Vhod v stavbo je v sredi podolžnega pročelja bodisi s ceste ali skoraj še večkrat z dvorišča. Skozi ta vhod stopiš v vežo, ki sega do nasprotne hišne stene. Ta veža je največkrat predeljena v dva prostora: spredaj v pravo vežo in zadaj v kuhinjo. Iz veže vodita na vsako stran vrata v dva približno enaka prostora, ki je eden po- glavitni stanovanjski prostor, v večini slovenskih krajev imenovan "hiša", drugi pa sluz. včasih tudi za stanovanje, za klet ali za delavnico, če je domača obrt pri hiši. Pri količkaj večjih domovih tadva prostora ne zavzemata celotne globine stavbe ,ampak sta zadaj na vsaki strani, vštric kuhinje še dva manjša prostora, ki jima pravijo kamre, štibelci, čum-nate ali še kako drugače. Štibele iz hiše je navadno spalnica za gospodarja in gospodinjo. Če služi prostor na eni strani veže za hlev, potem nima vhoda skozi vežo, ampak od zunaj. V kočah revnejših slojev je večkrat eno krilo ob veži odpadlo. Ta splošni tip ima razne posebnosti v različnih krajih. Tako je veža — kuhinja na Krasu zelo široka in se ljudje čez dan in zvečer zadržujejo največ v njej. V pohorskih dimnicah je ognjišče v stanovanjskem prostoru in je dim. speljan v vežo; podobno je v ckolici Brežic pri starejših hišah. Ta simetrična porazdelitev nikakor ne vpliva na oko dolgočasno, ker vodi na eni strani veže lestev ali stopnišče na podstrešje (v enonadstropnih hišah v "drugi štuk"), v kuhinji je pa ogr.jišče pač na tisti strani, od koder se kuri peč v hiši. V Ziljski dolini in okrog Vrhnike je še simetrija prostorov nekoliko premaknjena. Ta simetrična razdelitev ni samoslovenska, kot tudi je njena razširjenost značilna za skoraj vse slovenske kraje. Tudi zgodovinski razvoj, ki je privedel do tega tipa, utegne biti v različnih slovenskih krajih različen. Na zunaj ta razdelitev tudi ni povsod očitna, zlasti ne v stegnjenih gorenjskih in vogalnih pa ključastih prekmurskih stavbah, še manj tam, kjer je eno krilo leseno, drugo zidano. Je pač plod stoletnih praktičnih izkušenj. In si je res težko misliti kaj bolj pripravnega. V tujini, kjer razpolaga izseljenec samo z ozkim lotom, je težko prilagoditi ta način, tem lažje pa tam, kjer je zemljišče večje in ima veža lahko vhod skozi vrtiček. Kmečki dom ni samo stanovanjsko poslopje, ampak tudi tisti prostori, ki služijo shrambam, živini in takemu delu, ki v stanovanjske prostore ne spada (mlatvi i. p.) Medsebojno razmerje poslopij je tudi lepotnega učinka, a še bolj gospodarskega pomena. Imamo na Slovenskem več načinov, ki niti niso, vsaj povsod ne, vezani na gotov krajevni, narodopisni okoliš. Stegnjeni dom. To je stara frankovska oblika kmetije, kjer so vsi prostori pod isto stre- i|§igp|. Hiša v Domžalah iz leta 1828. (Karlovšsk, Slov. domovi) ho v enem poslopju. Na enem. krilu so stanovanjski prostori po že opisanem načinu. Na diugem krilu v poljubnem redu hlev, listnjak, skedenj in še ka', vendar tako, da imajo posebne vhode s čelne strani. Vrhkletna hiša stcji na pibočju. Spodaj £o hlev, listnjak in klet, zgoraj stanovanjski prostori, v katere prideš cd prcčeke st ani naravnost z dvignjenega brega, od zadnje pa (največkrat po lesenih) stopnicah in hodniku. Poslopja v isti vrsti. Hiša stoji zase, gospodarska poslopja pa pasamič ali pod er.o drugo streho v isti črti kot stanovan'sko poslopje. Vzporednost. Stanovanjska poslopje stoji v eni čiti, na drugi strani dvorišča, borjača pa vzporedno s stanovanjskim poslopjem gospodarsko poslopje ali več gospodarskih poslopij. Dvorišče je na obeh nezazidanih koncih odprto ali vsaj samo zasilno zagrajeno. Gručasti domovi. Posamezna poslopja si stojijo vsakosebi v poljubnem redu ali reredu, kakor je največkrat v takih slučaj h to zahtevalo varčevanje s prostorom ali pa so prav" takšno razporeditev zahtevale talne razmere (skale, studenec i. pod.) Dom na vogel. Stanovanjski trakt je v eni ostanki, smemo vsaj od 15. stol. naprej računati tudi z zidanimi ali pol zidanimi stavbami. (Stavbeni členi visoke umetnosti so namreč vedno našli svoj odmev tudi v kmečkih stavbah, najsi je duh, ki lepotnost teh stavb preveva, izrazito ljudski.) Dve hiši iz Beneške Slovenije (Trinkov Koledar 1955) črti, pravokotno nanj pa je na enem koncu prizidan trakt gospodarskih prostorov. Dom v ključu. Gospodarski prostori so na obeh krilih prislonjeni pravokotno k stanovanjskemu traktu ali tvorijo skupaj dva trakta na vogel; v redkih primerih je tudi stanovanjski trakt pravokotno lomljen. — Oba ta dva zadnja načina sta domača v Prekmurju. Dom v štirikotniku. Niso zazidane s poslopji vse štiri strani kot pri velikih graščinah, dostikrat celo samo dve. Toda vse skupaj je ograjeno z zidom ali močno leseno ograjo; na Krasu z zidom, pri večjih kmetijah v Beli krajini s trdrim, stalnim plotom. Razen na Krasu je bila slovenska kmečka hiša v prvem tisočletju še povsod drugod po Slovenskem lesena, verjetno zlasti v nižinah tudi vsaj deloma ilovnata. Kdaj točno so pričeli v alpskih predelih poleg lesa uporabljati tudi kamen za zidarje, je težko reči. Ker so pa večkrat ohranjeni v zidanih delih gotski Alpska hiša v širšem, Vurnikovem pojmovanju, zavzema vso slovensko Koroško, severni del Beneške Slovenije, severni kos Goriške, na Kranjskem vso Gorenjsko, obmejni del Notranjske, na štajerskem nekako zahodno polovico, približno do južne železnice. Iz tega širšega czemlja izločajo v novejšem času et-ncgrafi in geografi slovensko alpsko hiše v ožjem pomenu besede in prištevajo semkaj na Koroškem ziljsko in deloma še rožansko hišo, r.a Kranjskem pa domove nekako v radovljiškem okraju. So pa tudi v ožjem alpskem okolišu razlike, ki jim je iskati vzrokov v različni časov-nosti nastanka in zlasti v večji ali manjši premožnosti gospodarja, ki si je dom postavil. Tako imamo v bohinjskem kotu še stegnjene domove, kjer si delijo gospodarski prostori enotno streho s stanovanjskimi, pa mogočne visoke stanovanjske stavbe, ki stojijo zase in kraljujejo nad gospodarskimi poslopji. Ne samo za ožji alpski kot, ampak za ves alpski okoliš je z lepotnega gledišča — in to gledišče bomo odslej prvenstveno upoštevaii — važno sožitje lesa in zidane stene, ki je skoraj domala povsod ometana in pobeljena. Za našo hišo je nadalje, in to ne samo za alpsko, značilna neka raznolikost v podrobnostih, da težko najdeš dve stavbi, ki bi si bili popolnoma na las enaki: vsaka ima neke posebnosti, ki jih soseda nima. In te posebnosti so največkrat v obdelavi lesa, zlasti v izrezljani or-namentiki. Bogatejša alpska hiša ima videz nadstrop-nosti, čeprav so stanovanjski prostori navadno omejeni ra pritličje. Pritličje je ali v celoti zidano, ali pa je ena polovica lesena in sicer tista polovica, kjer sta v njej poglavitna stanovanjska prostora "hiša" in "štibelc". V tem primeru je ta del pritličja zgrajen iz polovičnih debel mehkega lesa, v vogalih vezanih na rogle. Najlepši del pa je leseni "gank", nič podprti hodnik, ki zavzema navadno dve ali tri stranice stavbe; ena ali dve, manj vidni, če ne zakriti, pa sta gladko leseno nadalje- kakšen balkon, je sestavljen iz desk, prav tako lesena stena nad njim do slemena strehe. Navadno so vsaj deske, ki tvorijo ograjo, podolžno ornamentalno izrezljane na robovih, kjer se stikajo. Vrstijo se v teh ornamentnih geometrični motivi (krog, trikotnik, kvadrat) z rastlinskimi (cvet, list), verskimi (križ, kelih) in s srci. Na polico ganka spadajo rože, posebno viseči nagelji. To leseno nadstropje, ki ga obdaja gank, navadno v notranjščini ne služi za stanovanje, ampak bolj za shrambe. Kjer ima tudi zidan del svoje nadstropje — gank je v tem slučaju omejen na stransko steno že pod krovom strehe — tam je stena na pročelni strani okrašena s freskami. Vendar so te freske vokvirjene v me-daljone in ne zavzemajo toliko prostora kot na južnem Bavarsku n. pr. v Oberammer-gauu. Streha je strma, po navadi čopasta, pa ne vedno. Streha na čop je značilna ne samo za ves širši alpski okoliš, ampak tudi za velik del ostale Slovenije in je brez dvoma eden izmed najpomembnejših lepotnih členov slovenske hiše. Je pa še važnejši čop v tem ozi-ru tam, kjer segajo zidane stene do vrha strehe. Proti koncu prejšnjega stoletja so pričeli tesarji čop opuščati in so bili s tem zadovoljni tudi zidarji in krovci, ker jim je to delo poenostavilo. V naših Alpah pa marsikje že prej čop iz lepotnih namenov ni bil potreben, postavim tam, kjer je bila lesena stena drugače okrašena, morda s še enim vrhnjim, ožjim gankom ali z bogatimi izrezi v deskah. Alpska streha sega daleč čez stene, da jih varuje pred dežjem in da daje nekaj varstva tudi drvam, zloženim ob steni. Najlepše so tiste strehe, ki so pokrite s skodlami, ki so značilne tudi še za zgornjo Savinjsko dolino. Na splošno lahko rečemo, da je na severozahodu, v pravih Alpah, pri lepotnem kontrastu zidanih in lesenih sten poudarek na lesu. Kolikor niže v alpska predgorja prihajamo, toliko večji pomen zadobivajo zidani deli, čeprav je les še vedno nepogrešljiv so-tvorec hišne lepote, vse dol do Krasa. Zlasti izginjajo strehe, krite s skodlami, ki jih je nadomestila slamnata streha. Danes je slamnatih streh seveda tudi že malo, toda njihov '.epotni pomen je bil velik in je dajala slamnata streha beli steni prav posebno izrazit okvir. Posebne pozornosti so v alpskem predgorju vredna vrata in okna. Tudi v gornjih alpskih Pogled na dvoriščno stran kraške hiše v Spodnjem Kobdilju (Bar.ernhaus in Oe. U) predelih prevladujejo polkrožno zaključena vrata (tudi še šilastolcčna, gotska so se o-hranila), toda pri lesenem okrasju niso tako zapazna kot niže doli, kjer so zidane stenske ploskve večje. Vrata imajo lepe kamnite okvire, pa tudi ckna so vokvirjena s kamnitimi ali v trden omet vtisnjenimi policami in zidci, odprtine oken krasi umetelno kovano železno omrežje; lesovje vratnih kril je lepo zloženo in cbito z raznim lepim okovjem za "pante" in. ključavnice. Posebno monumentalne po velikosti sten in veličini strmih streh so hiše bogatih kmetov v škofjeloško-cerkljan.skem okolišu. Ker je bilo tam precej podobarsko-slikarskih delavnic, so tudi slikane freske in kipci v vdolbinah sten precej pogosti. Ganki ginevajo oz. se razkrajajo v ograje iz redkih stebričev, včasih živo barvnih. Zanimiv je pojav, ki menda še nihče ni o njem obširneje pisal, da v smeri Krim - Ljubljanski vrh - Hrušica, torej v krajih z lesnim bogastvom, les kot zunanji, vidni stavbeni material ni poznan drugače kot samo še v gradivu siromašne bajte. Pač pa se pojavljajo zidane, na kamnitih Božidar Jakac, Slovenska hiša v Istri (Karlovšek, Slov. domovi) Kraška hiša je kamnita, dostikrat neome-tana in ima zelo položno streho, pokrito v starejših časih s skriljem, pozneje največkrat z žlebaki, korci. Tudi za kraško hišo je značilna njena slovenska slikovitost. Gospodarski prostori so 'razporejeni, združeni v gručo stavb okrog dvorišča — borjača, dostikrat z cidanimi ograjami. Stavbe so razčlenjene s stopnišči, poživljene z loki — kolonami in majhnimi prizidki. Gospodarska značilnost je kamin, ki je ponavadi prizidek ali vsaj poudarjen izrastek velikega kuhinjskega prostora ter se končuje v vitkem dimniku. Pri alpskih hišah dimnika, ki je novejšega porekla, zaradi lesenega okrasja skoraj ne zapaziš; pri kraških pa ima kaminski dozidek z dimnikom skoraj isti lepotni pomen kot tam gank. Kraška hiša je arhitektonsko pomembna tudi zato, ker je zunanjost bolj kot kjerkoli drugod na Slovenskem izraz notranjosti. Če gledaš alpski ali vzhodnoslovenski kmečki dom, pa si tujec in ne veš, kako so naši domovi v notranjisti prostorno razdeljeni, si moraš pač šele notranje prostore razgledati, da vse to zapopadeš. Pri kraškem domu ti pa že kaminski prizidek pove, kje je tisti prostor, kjer mati kuhajo in potem že lahko sklepaš, kako so razporejeni tudi drugi prostori. Kakor tudi sta živinica in drobnica Krašev-cu dragoceno blago, ju ne bo nikoli vzel pod hišno streho. Imamo tudi na Krasu ob pobočjih vrhkletne hiše, da je spodaj klet za vinski in drugi pridelek, toda vrhhlevna hiša, da bi bil spodaj hlev, je komaj morda lahko kakšna izjema. Prav v tem se slovenska primorska hiša loči od italijanske pa tudi dinarske. Lesa je na Krasu malo, kamna je v izobilju. Lesen je samo latnik ^a vinsko trto, ki je skoraj nujen okras domače hiše, najsi se gospodarju vinograda v lazu zunaj ne manjka. K vsej slikovitosti grupacije stavb, k vsej členovitosti posameznih objektov, k zelenju in senci vinske trte moraš pa tudi na Primorskem prišteti še zelenje in cvetje, ki ga gojijo dekleta na balandurju pa tudi v oknih in zaživiš tf rič skromnejši krasoti kot na Žili ali na Bledu. Seveda so tudi v kraški hiši od severne Istre do Svete Lucije na Mostu precejšne razlike. Razlike obstajajo zlasti v tem, da so ponekod domovi bolj raztreseni, v nekaterih Belokranjski dvor v Drašičih (Karlovšek, Slov. domovi) stolpcih poveznjene arkade, pa spet le pri pomožnih stavbah nižje vrste: pri kaščah in svinjskih hlevih. Bolj čvrsto se držijo ganki severno od Save noter v Kamniško polje in tudi še onstran Trojan, čeprav niso več tako bohotni kot v Bohinju. Na Goriškem prehaja alpska hiša v kraško med Bovcem in Tolminom. Bovška hiša je še s skodlami krita in je v vrhnjem delu lesena. Tudi je streha še strma. Pravih gorenjskih gankov tu ni, pač pa so poživljene zunanjšči-ne s stopnišči, zidanimi dohodi k glavnim vratom pa tudi k drugim vhodom. — Hiša v Benečiji pod Matajurjem je vkljub siromašno-sti dežele navadno nadstropna. Strehe so že bolj položne. Zelo značilni pa so lahki leseni hodniki z lesenimi stopnišči, ki sicer strogo kubične stavbe zelo poživijo. Vrhhlevna hiša v Prelesju ob Kolpi (Karlovšek, Slov. domovi) krajih pa močno stisnjeni v gručaste vasi. V teh vaseh je lepotnega pomena še medsebojna povezanost posameznih domov in je tudi v življenju Kraševcev vaška povezanost bolj prisrčna kot marsikje drugod. 6. Med vzhodnoslovenskimi domovi sta najbolj značilna belokranjski na južnem in prekmurski na severnem krilu. Vmesne pokrajine po lepoti in prisrčnosti hiš nikakor ne zaostajajo za belokranjskimi ali prekmurskimi, so pa več ali manj variante enega ali drugega tipa ali pa obeh; imajo pa tudi prav svojske posebnosti, kot so brežiške dimnice, barvanje zunanjih sten itd. Pravijo, da je pri belokranjskem domu laže slediti zgodovinski razvoj kot marsikje drugod in da je bila svoje dni veža bivališče čez dan, kot še dandanes na Krasu; seveda je bila veža bolj obširna kot pa so jih pozneje gradili. Prostoroma ob veži pravijo prva in zadnja hiša, štibelc in kamra imata mesto le v boljših hišah, a v prav revnih manjka tudi zadnja hiša. Te razlike v notranjosti dajejo tudi na zunaj že po velikosti hišam precej mnogovrsten videz. Mnogo je vrhkletnih in največkrat obenem vrhhlevnih hiš, tam pač, kjer je stiska za prostor. Pa tudi pri večjih kmetijah je stanovanjska hiša vsaj vrhkletna, če le tla to dopuščajo. Premožnejši dom v Beli krajini je pa tak, da stoji stanovanjski prostor zase, hlev in ob njem morda še skedenj pa njemu nasproti. Prostor vmes se imenuje dvor in je ena stranica še zadelana z manjšimi poslopji; svinjaki, po jato in morda dero. Tista stran četverokotnika, odkoder je dohod na dvor, pa zapira ograja, oziroma jo odpirajo dvorna vrata. Stara belokranjska hiša je bila lesena, zdaj najdemo pol lesene in pol zidane in šele v novejšem času zidane. Pod ometom se še marsikje skriva leseno ogrodje. Konstrukcija se razlikuje od alpske v tem, da je belokranjska bolj tektonska: Belo-kranjec postavi najprej na voglih in kjer je potrebno še vmes pokončne "stope" in položi nanje grede. Te nosilce tudi potem drugače pobarva in jim pusti, da kažejo svoje nosilne funkcije. Posebno tam, kjer je hiša vrhkletna ali vrhhlevna, je z ene strani dohod v stanovanjsko nadstropje po lesenih stopnicah in lesenem hodniku, ki je pa podprt, ne viseč. Stara streha je bila vedno slamnata in čopa- Prekmur;ki dom v ključu. Lipovci (Karlovšek, Slov. domovi) sta. Brajda je tudi v tej deželici hišam v lep ckras. V Prekmurju so bile še v začetku prejšnjega stoletja vse hiše lesene, ne vemo pa točno, če so svoj les tudi kazale ali pa so ga gospodarji rajši zadelali z ilovnatim ometom. A prav takrat so grofje pritiskali na kmete, naj rajši uporabljajo opeko, da se izognejo požare m. Vendar je še vedno zelo mnogo hiš lesenih, pa so skoraj vse ometane. Tudi omet varuje pred ognjem. Druga značilnost, ki jo je takrat ugotovil raziskovalec Czaplovics, je bila ta, da so bile pred pičlim poldrugim stoletjem prekmurske hiše še dimnice, kar pomeni toliko, da niso kurili v prikleti (veži) ali posebni "kiinji", ampak v izbi ali iži, ki je stanovanjski prostor, največkrat na levi od prikleti. Splošna razdelitev prostorov je pa Hiše v Hribcah pri Rakeku (Ztirka J. Goloba) eni vrsti, vendar to ni pravilo, vsaj pri premožnejših hišah ne. Bolj pogost je zatočni hram, kjer je gospodarski del stavbe prislo-njen pravokotno na vogel stanovanjskega trakta; vmesni prostor je največkrat odprta pa pokrita pojata. Ta tip dveh pravokotnih kril je razširjen tudi noter v štajersko stran,, na Dravsko polje in se tu imenuje dom na akel. Če so pa gospodarski objeti prislonjeni k stanovanjski zgradbi pravokotno na obeh krilih in tvori tako ves hram tri stranice če-tverokotnika, potem pravijo, da stoji hram v ključu. Odprta stranica štirikotnika je navadno obrnjena k cesti in zaprta z leseno o-grajo. Je pa še večkrat tako, da tvori stanovanjski trakt eno stranico, gospodarski pa dve skupni, lomljeni. Na drugačen kot gorenjski in po svoje učinkovit način kaže tudi prekmurski hram lepo sožitje zidu (ali navideznega zidu) pa lesenih stavb v gospodarskem traktu. Stara streha je tudi v Prekmurju slamnata. Čop tudi v starejših stavbah ni pravilo in po gradivu, ki z njim razpolagam, bi bilo soditi tako-le: kjer sega v stranskih stenah zid do vrha, tam je streha navadno čopasta; kjer pa je vrhnji del lesen, čop večkrat odpade. Tudi za Prekmurje velja, da ima vsak hram svoje posebnosti. Ena bi bile tu in tam frčade — ne vem, kako jim pravijo —, ki drugod pri slamnatih strehah niso navadne. V prejšnjih treh poglavjih smo se omejili nekako na središča pomembnejših hišnih tipov, pa vendar tudi že nakazali nekaj medsebojnih prehodov, medsebojnega vplivanja-Med alpskim kotom, Krasom, Belo krajino in Prekmurjem leži večji del naše slovenske domovine in prav na tem pretežnem slovenskem ozemlju se ti trije (ali štirje) osnovni tipi prelivajo drug v drugega, deloma pa živijor pač v nekoliko spremenjenih oblikih drug poleg drugega in se smeri njihovih vplivov sekajo. Tako so hiše okrog Postojne skoraj bolj podobne belokranjskim kot one ob zgornji Kolpi, ki imajo več kraških elementov. Tudi vrhhlevne hiše pod Kureščkom so bolj' "belokrajske" kot postavim one na dalje proti vzhodu ležeči Muljavi, ki bi skoraj lahko stale na Kamniškem polju. Samo največja značilnost Bele krajine, pravokotni "dvor'r skoraj ne sega čez Gorjance. So pa tudi v osrednji Sloveniji v vsakem okolišu posebnosti, ki jih na periferijah ni. Tako v kamniškem okraju z lesenimi koli Hiša na G. Vrhu pri Grobelnem. Gl. belo-progasto barvanje lesa! (Zbirka J. Golob) tudi v Prekmurju dobila tisti, že večkrat o-menjeni slovenski značaj: priklet, ki je služil včasih celo za pomožno spalnico in tudi za mlatenje žita, je danes isto kot gorenjska veža in je predeljen v "kunjo" zadaj. Na levi strani je iža, na desni kamra; manjših zadnjih prostorov (štibelcev) navadno ni. Od kamre naprej pa se vrstijo štale, giimlo, lev, parna in še kakšen gospodarski prostor. Ka-mri pravijo ponekod tudi zadnja iža (primerjaj imenovanje v Beli krajini!). Hiša v teh krajih ima vsaj ob čelni strani, večkrat tudi ob drugih stranicah, izpeljan podstin, nekakšen tlakovan hodnik, čez katerega je podaljšana streha. Pri bogatejših hišah je podstin pcdprt in podoben odprti lopi. Nekaj podobnega poznajo tudi veliki domovi v Beli krajini in je to posebnost, ki sega daleč noter na slovanski vzhod in na Balkan. Prostori, kot smo jih našteli, so lahko vsi v Hiša pri Rogaški Slatini. Gl. obrobne "stope" (Zbirka J. Golob) podprte strehe. Ti koli služijo bolj temu, da se skladovnice drv ne podrejo, kot pa podpori streh. Velika raznolikost je pri hišah v ljubljanski okolici. Zelo mikavne so hiše — po večini vrhhlevne in razmeroma velike — v celjski okolici. Na vzhodnem robu Štajerske je tektonika morda še bolj poudarjena kot v Beli krajini. Prav med obema vzhodnima poloma "panonske" hiše je zelo v navadi stalno slikanje zunanjih sten, delo, ki je navadno pridržano ženskim rokam. Barvi sta poleg bele največkrat modra in zelenkasta, nanje pa ponekod še nanesejo enostavno ornamen-tiko. Drugod spet nanesejo v lesenih stavbah med brune široke plasti bele malte. Samo eno posebnost naj še navedemo, že •omenjeno dimnico, kjer ne kurijo v srednjem prostoru, ampak v "hiši", v stanovanjski sobi. V lepotnem oziru, ki nas najbolj zanima, stvar ni važna; vendar jo omenimo, ker je narodopisno vendar zanimiva. Do zadnjega je živela dimnica na Pohorju. Ognjišče pohorske dimnice je bilo odprto. Čeprav so bile v sobi naprave, ki naj bi dim odvajale v vežo, je vendar bila soba še vedno zakajena in težnja po udobnosti je na Pohorju dimnice že odpravila. Bolj trdožive so v okolici Brežic, kjer pa nimajo odprtih ognjišč, ampak kurijo v "hiši" krušno peč in v njej kuhajo. * * * In sedaj bi morali popisati še vse naprave v hiši in v gospodarskih poslopjih. Bogkov kot s križem in podobami pa jaslicami, ja-vorjevo mizo in mentergo, vprego, stope in vinsko stiskalnico in še vse polno stvari, ki so tukaj takšne, drugod drugačne. Vse te stvari so tako navezane na hišo kot oltarji in prižnica na cerkev. Pa bi spis preveč narastel in posebno težko bi bilo piscu pri srcu, ko bi pisal o peči v hiši. Takrat bi mu spomin r.a hruške, ki so se sušile na peči, in na sladki vonj črnega kruha, ki so ga mati pekli, in še spomin na Prelčevo peč, kjer je obljubil Francki večno zvestobo, vrgel pero iz rok in bi moral oddati v tiskarno nedokončan popis. Uporabljena literatura: Vurnik, Slovenska kmečka hiša. IS 1926. — Melik, Slovenija I, 2, 1936. — Karlovšek, Slovenski domovi, 1939. — Ložar. Kmečki dom in kmečka hiša. Narodopisje Slovencev I, 1944. Vrhhlevna hiša v Zagradu pri Celju. Drugod je navadno hiša prislonjena k bregu podolž (Zbirka J. Golob) I. A. POVOJNA INDUSTRIALIZACIJA JUGOSLAVIJE i. L. 1918 je »našla Jugoslavija na svojem področju vsega skupaj 1831 industrijskih podjetij, do 1. 1938 pa je njihovo število narastlo na 4257. V Sloveniji sami je števila industrijskih podjetij poskočilo od 453 v 1. 1918 na 912 do 1. 1938. Nad 2400 industrijskih obratov Je bilo v mlinski, tekstilni in lesni industriji, sledile s d jim po številu elektrarne, kovinska, kemična in usnjarska industrija. Težka industrija je bila v primeri z drugimi precej slabo razvita, obstojala je le iz nekaj podjetij, ki pa so imela skoraj vsa zelo veliko zmogljivost. Na splošno pa je medvojna industrija obstojala iz majhnih podjetij. I.. 1938 je bilo komaj G47 tovarn, ki so zaposljevale več kot 100 delavcev vsaka. Samo nekaj nad 1400 podjetij je imelo več kot po en milijon dinarjev kapitala in samo 17 je bilo takih, ki so imela več kot po 100 milijonov. Vsa industrija je bila močno pod vplivom tujega kapitala; posebno velika podjetja v metalurgiji, kemični, lesni, tekstilni, kovinski in mlinski industriji so bila popolnoma ali vsaj delno odvisna od tujega kapitala. Največji del industrije se je bavil s proizvodnjo blaga za dnevno uporabo. Čeprav ni bila zmeraj v domačih rokah ali pa se je morala boriti s pomanjkanjem kapitala, je vendarle proizvajala blago dobre kakovosti, tako da je bil domači trg vedno založen vsaj z dobrim, ako ne naravnost prvovrstnim blagom, ki vsaj po trpežnosti ni zaostajal za tujimi izdelki. Ta uspeh je treba v precejšnji meri pripisati ne samo dobremu tehničnemu in trgovskemu vodstvu naših tovarn, ampak predvsem strokovno dobro izvežbanemu delavstvu, ki ga na splošno r.i nikoli primanjkovalo. Ni pa bila predvojna industrija brez napak. Težka industrija je bila preslabo razvita in mnogo industrijskih surovin so brez potrebe izvažali. Na drugi strani pa je bila skoraj vsa industrija v eni ali drugi obliki odvisna od u-voza surovin, pomožnega materiala, strojev. Tuji kapital je bolj hlastal za dobičkom kot pa za modernizacijo svojih obratov. Cene industrijskemu blagu so bile pogosto previsoke v primeri s cenami deželnih pridelkov. Razvoj industrije ni bil tako hiter, da bi bil mogel zaposliti dotok novih delavcev, zaradi česar so bile delavske plače skoraj redno pod nor-malo. Druga svetovna vojna je ves industrijski sistem popolnoma uničila. Skoraj četrtina tovarn, posebno velikih, je bila porušena zaradi bombardiranj, požigov, posebno v krajih,, kjer je divjala državljanska vojska. Okoli 1000 tovarn je bilo demontiranih. Kar pa je tovarn ostalo v pogonu, so morale delati za okupatorje in obratovati nad zmogljivostjo, tako da so bili kmalu vsi stroji popolnoma izrabljeni, surovine pa izčrpane. Strokovno delavstvo se je razteplo, tehnična in trgovska vodstva so se razbežala, proizvodnja za civilne potrebe je prenehala. Tako je bila industrija v 1. 1945 prava slika industrijskega pokopališča. Kar je bilo ustvarjeno v 20 letih, je bilo uničeno v kratki dobi 4 let. II. Ko so komunisti prevzeli 1. 1945 oblast nad Jugoslavijo, so naprtili industriji kar tri namene: hoteli so izvršiti čim prej tisti del svojega ideološke programa, ki pravi, da so industrializirane države najboljše področje za uveljavljanje komunističnega družabnega reda. Da bi mogla kaka pretežno poljedelska država postati komunistični raj, to ne stoji zapisano v nobenem komunističnem abecedniku. Ako hoče torej Jugoslavija postati komunistična država — so rekli — mora v njej industrija prevzeti vodilno mesto in izpodriniti poljedelstvo, sicer s komunizmom ne bo nič. Komunisti so dalje hoteli s pomočjo industrije ustvariti pravi delavski proletariat, ki ni navezan ne na rodno hišo ne na rodno zemljo. Takega proletariata v Jugoslaviji med obema svetovnima vojnama skoraj ni bilo. Ideal vsakega delavca je bil, da se dokoplje do svoje hišice in da ostane v kraju svoje mladosti. Zato je razumljivo, zakaj je komunistična stranka imela ob začetku vojne komaj kakih 15.000 borbenih članov, dočim je število industrijskega delavstva pred začetkom druge svetovne vojne znašalo okoli 300.000. Komunisti so ho- teli ne samo povečati število industrijskega delavstva do take mere, da bi prevladalo nad poljedelskim stanom, ampak iz delavca napraviti pravega proletarca, ki naj bi pozabil na svojo hišo in rojstni kraj, zato pa se z dušo in telesom zaveroval v tovarniško poslopje in stroj, na katerem dela. Ko bo delavec enkrat postal le neke vrste živi inventar industrijske produkcije, potem bo hitro dozorel za komunistično vero. Končno je bila industrija potrebna komunistom kot očitna propaganda, da pokažejo, kako zaostala je bila Jugoslavija pred 1. 1945. in kako strašno hitro napreduje po vojni pod komunističnim vodstvom. Tovarniška poslopja in tovarniški dimniki naj bi postali podoba nove napredne Jugoslavije; to pada v oči in dela gotovo velik vtis na preprostega človeka, posebno če mu natrobijo v ušesa kopo številk o proizvodnji, zaposlenosti, modernih strojih i. t. d. Kaj pa je poleg tovarniških poslopij, dimnikov in strojev še potrebno za industrijo, na to komunisti niso dosti mislili. III. V 1. 1945 so komunisti napravili načrt obnoviti vsa predvojna pod;etja, jih modernizirati in razširiti, komasirati in jim kar čez noč dodati še toliko novih podjetij, da bo Jugoslavija napravila vtis industrijske dežele. Pokazalo pa se je že po nekaj mesecih, da s svojimi načrti letajo visoko nad oblaki. Hitro so morali ugotoviti, da manjka vsega, razen neizvežbanega in nediscipliniranega delavstva. Manjkalo je gradbenega materiala, strojev, surovin, pomožnega materiala, manjkalo je strokovnega delavstva, tehničnih in gospodarskih vodstev. Zato so načrti za obnovitev industrije tekom 1945-1946 spodleteli na celi črti. Planiranja na hitro roko je bilo nič koliko, izvršenega pa skoraj nič. Kar pa se je ustvarilo, je bilo delo navdušenja med delavstvom v posameznih krajih, tovarnah in industrijah. To navdušenje se ni dosti zmenilo za komunistično planiranje, ampak naredilo, kar se je sploh narediti dalo. Tako se je zgodilo, da je bila večina malih tovarn popolnoma likvidirana in njihovi stroji preneseni v večje industrijske objekte, da skoraj nobeno podjetje ni bilo obnovljeno v polnem obsegu in da o kakšnih večjih novih tovarnah, ki bi bile postavljene v tisti dobi, skoraj ni mogoče govoriti. Komunisti se pa iz težav, na katere so naleteli pri obnovi industrije, niso ničesar naučili. Niso uvideli, da je država gospodarsko preveč izčrpana, da manjka vsega in da ni mogoče u-stvarjati čudežev kar čez noč. Mislili so, da je treba neuspehe pri obnovi pripisati površnemu planiranju: vse se je namreč planiralo na vrat na nos, iz rok v usta. Zato so začeli iskati pomoči v planiranju na dolgo roko, po ruskem zgledu. Ta zamisel je rodila Petletni plan. IV. Petletko so začeli ustvarjati tekom 1. 1946, uzakonjena je pa bila v aprilu 1947. Trajati bi morala do 1. 1951., pa so jo morali podaljšati za eno leto do 1952. Petletka je bila zamišljena strogo na liniji komunistične miselnosti in se ni prav nič ozirala na to, kaj je bilo gospodarsko možno. Ta brezobzirnost do dejanskega gospodarskega položaja je vznemirila celo Moskvo, ki je bila zaradi tega proti osnovnim načelom jugoslovanske Petletke. Ta namreč ni samo zanemarila poljedelstva, železnic, stavbenega gibanja, ampak celo vse panoge v lahki industriji. Zgostila se je samo na razvoj rudnikov, elektrarn, metalurgije, strojne in električne industrije. Komunisti so se zainteresirali samo na kopanju rud, premoga, na proizvodnji pogonske sile, na izdelovanju strojev za težko industrijo in elektrarne; kar so govorili o napredku ostalih gospodarskih panog, so bile prazne besede, plitva propaganda. Kar so pa planirali, je moralo biti "veliko". Tako so zasnovali načrte za velike tovarne, pa niso vprašali, kako bodo zidali velike tovarniške objekte, odkod bodo zanje vzeli stroje, kako jih bodo oskrbeli s surovinami in pogonsko silo, odkod bodo vzeli strokovno delavstvo, predvsem pa, od kod bodo dobili potrebni kapital. To dobo so komunisti sami pozneje krstili za čas megalomanije in priznali, da je bilo celo planiranje zelo površno, potratno, predimenzionirano in da je rodilo nešteto napačnih investicij, ki so po nepotrebnem in brez haska požirale milijarde dinarjev in večji del finančnih podpor, ki jih je Jugoslavija dobivala iz inozemstva. To spoznanje pa ni prišlo kar čez noč. Potrebna je bila cela vrsta razočaranj in udarcev, preden so se prebudili iz svojih sanj. Prvi udarec so jim zadali Rusi in njihovi sateliti, ki jim petletka že od samega začetka ni bila po godu. Do 1. 1948 so dobavili komaj senco tega, kar je Jugoslavija mislila, da bo dobila od njih za industrializacijo, pa še to so morali visoko preplačati. Po 1. 1948 so pa dobave z vzhoda kmalu popolnoma usahnile. Prelom z vzhodom je prisilil Jugoslavijo, da je petletko precej predelala: črtati so, morali iz nje vse načrte, kako bodo dokončali obnovo, kako bodo začeli s pospeševanjem kmetijstva, prometa in stavbenega gibanja, da, celo planiranje za težko industrijo so morali omejiti r.a kakih 300 projektov, ki so jih krstili za "ključne objekte". Pa še teh objektov niso mogli mogli dovršiti ne do 1. 1952, pa tudi ne do 1. 1956. Precej od njih je še danes nedograjenih, med njimi posebno elektrarne. V. Ko so komunisti uvideli, da tudi s planiranjem na dolgo roko ni nič, so prešli 1. 1952 na planiranje na eno leto, kar so krstili za "letne društvene plane". Ta oblika planiranja je elastičnejša in omogoča eksperimentiranje od leta do leta. Zato so vsi letni društveni plani od 1952 dalje sami eksperimenti z gospodarstvom v celoti, ki se borijo vsako leto z drugimi težavami. Vsako leto pa se ponavljata posebno dve težavi, ki ležita kakor mora nad jugoslovanskim gospodarstvom: pomanjkanje kapitala in naveličanost ljudi. EsJcperimentiranje z industrializacijo je leto za tf.tom požiralo povprečno nad eno četrtino celotnega narodnega dohodka. Od vsakega zasluženega ali pridelanega dinarja je šlo leto za letom v srednjem 28 par za investicije v industriji, poleg tega pa še večji del pomoči iz tujine, posebno iz Severne Amerike. To pa je zelo hudo breme, ako pomislimo, kako mali so o-sebni "letni dohodki v Jugoslaviji. So na primer manjši od povprečnega enomesečnega osebnega dohodka v Združenih državah. Berač težje prenaša odbitke od dohodkov kot bogataš. V celem so komunisti investirali v industrijo o-koli 1,278 milijard dinarjev. In to je veliko, če pomislimo, da so v 1945-1955 znašali vsi letni federativni proračuni skupaj 1,912 milijard dinarjev. Ni torej čudno, da se pomajkarje kapitala čuti vedno huje od leta do leta. Poleg tega pa manjka še tujih plačilnih sredstev, posebno dolarjev. Jugoslavija ima vsako leto primanjkljaj v zunanje - trgovinski bilanci in ta znaša redno nad 100 milijonov dolarjev. Zato pa dolgovi v tujini rastejo od leta do leta, njihovo plačevanje pa postaja vedno večje breme. Na ta način je Jugoslavija stalno na robu bankrota. Da plača zapadle dolgove, dela nove, to je njena finančna politika. Pretirane investicije so eden izmed glavnih razlogov za to ne ravno rožnato stanje. Ljudje vse to vidijo, tega ne razumejo, čutijo pa, da nekaj ni prav. Pclašča se jih obup, ki rodi apatijo do dela, in tega se režim najbolj boji. To ga je ravno prisililo, da je spremenil kurz industrijske politike v 1. 1956. Ne manjka pa tudi drugih težav v gospodarstvu, ki jih je rodila enostranska in pretirana industrializacija. Ker se komunisti niso sami nič brigali za povečanje produkci'e deželnih pridelkov, ampak jo celo zavrli z napačnimi agrarnimi reformami, poizkusi s kolhozi in s pretiranim obdavčevanjem kmetskega stanu, je država pridelala po vojni vsako leto manj hrane kot pred vojno, dočim je prebivalstvo rarastlo za skoraj dva milijona. Ta prirastek pa ni ostal na deželi, preselil se je večinoma v mesta in trge, kjer je samo povečal povpraševanje po hrani. Jugoslavia je morala začeti uvažati hrano, posebno žita, in jo plačevati z dolarji na škodo ravno tako potrebnega uvoza industrijskih surovin, strojev in potrošnega blaga. Pri takem stanju ni čudno, da so stroški za prehrano rastli, država pa ni mogla v zadostni meri zvišati dohodkov tistim, ki žive od plač in mezd. Začelo se je goditi vsem od kraja vedno slabše, kar je mnoge zapeljalo v kriminal, mnoge v brezbrižnost in okup, mnoge v lov za postranskimi zaslužki in dohodki ob zanemarjanju rednih poklicnih dolžnosti, i. t. d. Padanje življenjskega standarda je začelo razjedati vse, kar so komunisti ustvarili in smatrali kot novi družabni red; pod navidezno mirnim površjem so se razpasle vse strasti, ki jih rodi velika revščina, posebno med mladino, in to do take mere, da je začelo skrbeti komuniste same, kaj bo. Pretirana industrializacija je strašno poslabšala stanovanjske razmere, ki so bile že same po sebi slabe ob koncu vojne. Še do 1. 1956 ni bilo vse obnovljeno, kar je bilo porušeno stanovanjskih prostorov tekom vojne; novega so pričeli graditi malo, pa še to je ostalo deloma nedovršeno zaradi poman kanja gradbenega materiala in gradbenih obrti. Samo v Sloveniji manjka ra primer nad 100.000 stanovanj, v Ljubljani sami pa živi tretjina prebivalstva v kleteh ali podstrešjih; vsaj komunisti sami so to trdili še pred nekaj leti. Načrtov za večje stanovanjsko gibanje sicer ni manjkalo, vedno pa je manjkal potreb:i kapital, ki so ga vtaknili v industrijo. V nič manj obupnem stanju je vzdrževanje stanovanjskih stavb. Posledica takega razvoja je, da se vsak krčevito drži stanovanjskih prostorov, ki jih ima, saj selitev praktično ni mogoča brez nevarnosti, da ostaneš na cesti. To je zelo slabo vplivalo na razvoj industrije same. Vsaka tovarna je namreč navezana samo na lokalno prebivalstvo, od daleč ne more dobiti ne strokovnih tehničnih sil, r.e izvežbanih delavcev, ker jim ne more preskrbeti stanovanj. Mnoge tovarne morajo zaradi tega zmanjšati obseg obratovanja, včasih pa tudi obratovanje kar ustaviti. Marsikatera tovarna ima dograjene objekte, pa ne obratuje v njih, ker ne more preskrbeti stanovanj strokovnemu delavstvu. Lokalni strokovni delavci uživajo na ta način neke vrste monopol, ki ga seveda pošteno izrabljajo v škodo delavski disciplini, ceni in kakovosti blaga. Pretirana industrializacija je popolnoma prezrla dejstvo, da razvita industrija rabi dobre železnice, ceste, rečni in pomorski promet. Vse to je bilo zanemarjeno. Je bilo sicer zgrajenih nekaj novih cest in železnic, zato pa obstoječih niso popravljali. Vozne parke na železnicah so le za malenkost povečali z novimi vozili, zato pa obstojajo v precejšnjem delu iz voz, ki so še iz cesarsko - kraljevih časov. Avtomobilov, rečnega in pomorskega brodovja skupaj pa ;'e bilo 1. 1956 manj kot 1. 1941. Tako prometno stanje pa resno ovira pošiljanje blaga, na katero so tovarne tako zelo navezane. Ves jugoslovanski prometni sistem je zastarel in izčrpan; treba bi bilo na desetine miljard dinarje/, da bi ga vsaj malo spravili v dostojno stanje; do sedaj so vse te mi-ljarde šle v industrijo. VI. Pretirala industrializacija pa je komunistom dokazala, da so tudi v ckviru industrializacije sams naredili vse polno računov brez krčmar-ja, ki so še danes neporavnani in ki spreminjajo celo industrializacijo v veliko blamažo. Komunisti so namreč čisto prezrli, da je za dobro obratovanje v vsaki tovarni treba ne samo tovarniških poslopij, strojev in dimnikov, ampak predvsem prave lege za tovarno, zadostnih virov kvalitetnih industrijskih surovin in pomožnega materijala, izvežbanega in discipliniranega delavstva, strokovnih kadrov tehničnih in upravnih uradnikov, dobrih ravnateljev, zadostne pogonske sile, primernega trga za tovarniške izdelke, in še prav posebej pa obratnega kapitala. Komunisti pa so se zaverovali samo v tovarniška poslopja, dimnike in stroje, kajti vse to so dobra sredstva za propagando. Postojmo za trenutek samo pri nekaterih zanemarjenih pogojih za industrializacijo! Strokovnega delavstva je bilo pred vojsko za silo še kar zadosti. Vojska je vrste strokovnih delavcev zdecimirala, dotok naraščaja pa zaustavila. Komunisti so za to vedeli in skušali nadomestiti izgube v strokovnih vrstah z eksperimentiranjem v odpiranju industrijskih in sličnih šol. Ta poiskus se je popolnoma ponesrečil, kajti te šole niso imele ne primernih učnih prostorov, ne kvalificiranih učiteljev, ne učbenikov in drugih učnih pripomočkov, pa tudi ne prilike, da bi svoje učence praktično vežbale v strokovnih delavnicah. Materijal, ki je prihajal iz teh šol, se je najraje razbežal po raznih pisarnah; kar pa ga je odšlo v tovarne, ni prišlo v roke izkušenim mojstrom, predde-lavcem in delavcem in ni moglo postati to, kar so od njega pričakovali. Zato danes niti ena tovarna ne razpolaga z zadostnim številom strokovnih delavcev, pri mnogih pa je pomanjkanje po takem delavstvu tako veliko, da ovira razmah produkcije ali ga celo onemogoča; tovarne imajo stroje, pa ne obratujejo, ker ni ljudi, ki bi znali na njih delati. Da pri takem stanju zelo trpi tudi povprečna kakovost jugoslovanskih industrijskih izdelkov, ve vsakdo ki jih je imel v rekah. In pri tem število strokovnega delavstva pada že od 1. 1952. dalje. So tovarne, ki imajo komaj 50% potrebnega strokovnega delavstva. Zato pa je po tovarnah neizvežbanih delav-jev več kot preveč. Vsaka tovarna ima svoje "mrtve brigade", to je delavce, ki ne ve kaj z njimi početi. Komunisti so jih tekom let spravili v tovarne v želji, da iz njih narede iz-vežbane delavce in prave proletarce. Izvežbati jih niso mogli, ker ni bilo nikogar, ki bi jih vežbal, kajti stari izkušeni strokovni delavci se z novo nedisciplinirano delavsko maso niso hoteli ukvarjati. V prave proletarce pa tudi niso dozoreli; še zmeraj so na rodno hišo in domačo zemljo bolj navezani kot pa na tovarniška poslopja in tovarniška dvorišča, posebno oni, ki so prišli s kmetov. Tovarne so zanje vir dohodkov, domačije pa vir življenja. Ti "pol delavci", kot jih komunisti imenujejo, so postali za tovarne gospodarski, za komuniste pa družbeni balast. Zato jih hočejo komunisti poslati nazaj na kmete, menda kar nekih par sto tisoč, kajti poljedelskih delavcev zelo primanj- kuje. Ta poiskus se bo verjetno ponesrečil; kdor ne ljubi dela na kmetih, se mu bo preje ali pozneje izmuznil, posebno, če ga je samo sila nagnala na deželo. Komunisti tudi niso imeli posebne sreče pri izbiranju lege tovarn. Najraje so jih zidali v bližini mest, da bi ta mesta hitro sproletari-zirali, ali pa v zaostalih krajih, da bi tam pridobili ljudi za komunizem. Tako je zrastlo na jugu Jugoslavije precej tovarn, ki so daleč od elektraren, daleč od surovin, ki jih rabijo, brez lokalne delavske tradicije, brez potrebnih prometnih zvez i. t. d. Te tovarne so stale o-gromne vsote, sedaj le počasi in z velikimi stroški usvajajo način proizvajanja in je sploh vprašanje, ali bo njihova produkcija kdaj zmožna konkurence. V Sloveniji imamo tak primer v Strnišču. Tam so postavili veliko tovarno aluminija, pa je morala že po nekaj mesecih omejiti obratovanje, ker nima dosti elektrike; bo trajno breme za slovensko gospodarstvo. Še hujše stvari pa so se dogodile po Srbiji, Macedoniji in Črni gori. Močno so se komunisti uračunali tudi pri o-ceni prirodnih bogastev, ki naj bi hranila industrijo. Že je začelo primanjkovati prvovrstne železne, bakrene in antimonove rude, pojemajo žile živega srebra in svinca. Posebno so bile napačne kalkulacije o zalogah raznih glin; komunisti so zidali tovarne v upu, da bodo tovarne lahko rabile domačo glino, sedaj pa morajo te tovarne uvažati surovine, ker ni domačih v pripravni kakovosti. V živilski industriji imajo v načrtu zgraditi tovarne za predelavo mesa prav v takih krajih, ki ne bodo mogli nikoli postaviti dosti živine na trg. Še bolj so se pa komunisti urezali pri uvozu industrijskih surovin, polfabrikatov in pomožnega materijala. čisto so spregledali, da je prav vsaka tovarna navezana na uvoz tega ali onega blaga. Tak uvoz pa absorbira velike vsote dolarjev, ki jih tako zaradi trajne pasivne bilance v zunanji trgovini ni nikoli zadosti. Zato mora mnogo novih tovarn obratovati samo od slučaja do slučaja, kakor pač dobijo dolarje za nakup surovin; to velja posebno za tekstilno, usnjarsko, kemično in gumarsko industrijo. Ker se te industrije ne morejo založiti v zadostni meri s surovinami primerne kakovosti, so njihovi izdelki navadno podpovprečne kvalitete. Hud udarec za vso industrijo, staro in novo, je pa pomanjkanje elektrike. Komunisti so sicer planirali celo vrsto novih velikih elek- trarn, pa so se z dograditvijo zakasnili za cela leta. Tako je začelo primanjkovati elektrike že 1. 1950 in je stanje od leta do leta hujše. Kar ;"e še planirane, pa nedovršene proizvodnje e-lektrične sile, bo komaj zadostovalo za dosedanje industrijske potrebe, rezerve pa ni nobene. Medtem je mnogo predvojnih elektrarn že popolnoma zastarelih in se bodo kmalu ustavile same od sebe, ako jih ne bodo obnovili. Denarja v ta namen pa ni videti nikjer. Končno je bilo veliko tovarn zidanih na preširoki podlagi. Ako bi bile kdaj v polnem obratu, ne bi mogle prodati svoje produkcije, ker je jugoslovanski trg premajhen. Strojna industrija ne more prodati na domačem trgu niti 50% tega, kar bi lahko proizvajala pri polni izrabi kapacitete. Večina novih velikih podjetij bo morala torej obratovati v zelo omejenem obsegu ali pa izvažati. Za izvoz pa ni dorastla: ne more konkurirati s tujino ne v ceni, ne v kvaliteti, ne v kreditiranju. Pri vsem tem pa še manjka industrijske inteligence kljub mnogim novim visokošolskim zavodom, ki so bili ustanovljeni po vojni. Kar prihaja iz teh šol, se najraje potopi v administracijo, ne mara iti v tovarne; menda čuti, da učenost, ki jo dajejo te šole, ni zadostna za prevzem odgovornih mest v industriji. Ako bi človek sodil po posameznih primerih, ki se pokažejo od časa do časa v tujini, bi smatral, da je tak občutek zelo realen in upravičen. Ne smemo pa prezreti, da se vsi ti nedostat-ki nanašajo pretežno samo na težko industrijo. Lahka industrija, ki dela blago predvsem za dnevno uporabe, je še na slabšem. Ni bila deležna ne temeljite obnove, ne modernizacije, ne povečanja zmogljivosti. Ravno narobe: takoj po vojni je bilo veliko podjetij demontira-nih in njihov strojni park razmetan po vsej državi, kjer leži še danes deloma neizrabljen. Le tako si moremo razložiti, zakaj je število industrijskih podjetij padlo od 4,257 v 1. 1938 na 2,436 v 1. 1954 in to vkljub vsemu zidanju novih tovarn. Kar je pa tovarn v lahki industriji obstalo in obratovalo po vojni, je bilo njihovo proizvajanje bolj podobno vegetiranju kot organiziranemu delu .Država jim ni dajala dovolj obratnega kapitala, ni dodeljevala dovolj surovin in pogonske sile, odvzemala je strokovno delavstvo, in pobirala ves dobiček. Še celo dobičke, ki so jih tovarne namenile za obnovo strojev in moderniziranje obratov, je država pobrala in vtaknila v težko industrijo. Posledica takega zanemarjanja lahke industri- je je bilo vedno večje pomanjkanje vseh vrst blaga za vsakdanjo rabo, od šivank in britvic do poljedelskega orodja. To pomanjkanje se je še bolj čutilo, ker so komunisti v začetku preganjali samostojno obrt, pozneje pa jo samo tclerirali in ravno obrtniki so bili v Jugoslaviji tisti, ki so tako blago znali popravljati, predelavati in deloma tudi proizvajati. Tako je komunistični način industrializacije dovedel do tega, da je industrijskega blaga zmanjkalo, da ga še danes ni dosti, da je zelo malo izbire v takem blagu, zato pa je to blago pretežno slabe ali vsaj podpovprečne kakovosti. To pomanjkanje je najbolj očiten znak napačne industrializacije. VII. Človek bi mislil, da je vsaj delavski stan imel kaj koristi od take industrializacije. To je le deloma res. Res je, da se je število industrijskih delavcev povečalo od okoli 300,000 v 1. 1938 na približno 632.000 v 1. 1954. Takrat se je pa naraščanje delavstva ustavilo in namen komunistov je, da ga od 1. 1956 naprej polagoma zmanjšajo. Povečanje delavstva gre izključno v korist -neizvežbanemu delavstvu. Brezposelno kmetsko prebivalstvo, med njim mnogo malih posestnikov, je sililo v tovarne. Tej delavski plasti ni bilo mnogo do tega, da bi postala kvalificiran, delavski element. V tovarne so šli zaradi tega, da povečajo že itak zelo skromne dohodke kmetskih posestev. Ti delavci ne poznajo ne delavske tradicije, delavska disciplina jim je zoprna, mislijo bolj na kmetsko delo, ki ga opravljajo po odhodu iz tovarne; so večno utrujeni, ker dejansko delajo v tovarni in doma. Razumljivo je, da jih stari delavci, ki jim je tovarniški zaslužek edini dohodek, gledajo postrani in da tako v vsaki tovarni vlada med delavci prikrita razdvojenost, ki delavsko produktivnost samo še zmanjšuje. Pri vsem tem pa je v Jugoslaviji obstojala brezposelnost in še obstoja. L. 1953 je bilo okoli 81.000 delavcev brez posla, njihovo število se je v 1. 1954 in 1955 nebistveno zmanjšalo, 1. 1956 je pa zelo narastlo. Delavske plače so že od vojne dalje zelo nizke. Zelo široko vzeto bi lahko rekli, da povprečne tedenske mezde z nadurami vred znašajo 4-6 dolarjev, dodatne ugodnosti v obliki otroških doklad, plačanih dopustov i. t. d. 3-5 dolarjev, poleg tega pa delavci uživajo še vse dobrote socialnega zavarovanja, kar povprečno zopet nanese par dolarjev. Vse skupaj bi torej naneslo v najboljšem slučaju okoli 10 do- larjev na teden. Je pa vse to cenjeno zelo optimistično, kajti čiste mesečne mezde so na primer znašale 1. 1954 samo okoli 15 dolarjev. Razumljivo je, da se delavec pri takih mezdah ne bo gnal za večjo storilnostjo. In ravno to hočejo imeti komunisti od njega. Že nekaj let skušajo na vse načine delavce prisiliti do večjih naporov pri delu in se ne boje niti najbolj osovraženih kapitalističnih metod, kot so na primer visoke norme, akordno delo; te metode skušajo vpeljati, kjer le morejo. Kar očitno priznajo, da hočejo z večjim izžemanjem delavstva nadomestiti tisto mehanizacijo produkcije, ki je ne morejo kupiti zaradi pomanjkanja kapitala. Da žanjejo pri teh naporih uspehe, dokazuje najbolj očitno dejstvo, da mnoge tovarne niso zainteresirane na večji mehanizaciji produkcije, ker jo z uspehom nadomeščajo s ceneno delavsko silo. Da hočejo delavce še bolj izžemati, je jasno. Komunisti grozijo z redukcijami na celi črti in vsak delavec se bo bal za svoj kruh in potrpel. Kolikor pa bo mogel, se bo maščeval in odškodoval s tiho opozicijo: kjer se bo le dalo, bo delal počasi ali vsaj zanikrno in površno. Torej ne samo v kmetijstvu, tudi v tovarnah ni pravega veselja do večje proizvodnje, kar se pa po navadi prezre. VIII. Komunisti so že 1. 1953 spoznali, da po tej poti z industrializacijo ne morejo naprej. Vsi znaki so že takrat kazali, da pretirane investicije vodijo končno v inflacijo, ki je grozila že od takrat naprej in danes le s težavo zadržujejo njen razmah. L. 1955 pa so nevarnosti široke inflacije že narastle tako daleč, da so vznemirile vse gospodarsko življenje v Jugoslaviji. Zato so 1. 1956 sklenili, da industrializacijo temeljito preusmerijo, in so si za to izbrali sledeča pota: Vse investicije v težki industriji je treba u-staviti. Nobeno novo podjetje ne bo več ustanovljeno, ako se za tak korak ne odloči sama centralna vlada. Kar še ni dozidanega, se tudi ne sme nadaljevati brez izrecnega dovoljenja centralne vlade. Pravi, da ga bo dala samo za rudnike, elektrarne in še nekaj nedovršenih podjetij. Tudi ni več dovoljeno, da bi se obstoječi objekti težke industrije povečavali pod krinko rekonstrukcije, modernizacije, racionalizacije i. t. d. Kar pa bo kapitala na razpolago, naj gre v lahko industrijo, potem ko bodo potrebe po njem v kmetijstvu, prometu in stavbenem gi- banju vsaj za silo pokrite. Kredita naj bodo deležne predvsem tiste panoge v lahki industriji, ki predelujejo domače surovine, bodisi za domač trg ali za izvoz. Tako hočejo lahko industrijo ne samo modernizirati, ampak tudi razširiti, pri tem pa zidati predvsem majhne tovarne, za katere ni treba delati velikih investicij. Na ta način bi moralo priti na trg več potrošnega blaga, kar bi pritisnilo na cene, zmanjšalo nevarnost nadaljnje inflacije in zboljšalo življenjski standard. Vse tovarne brez izjeme pa morajo predvsem in edinole gledati, da povečajo in zbolj-šajo proizvodnjo brez vsake dodatne modernizacije ali razširitve in s čim manjšim številom delavcev. Kar imajo, s tem morajo shajati; naj si pomagajo, kakor vedo in znajo. Poleg tega morajo tovarne, ki so do sedaj delale pretežno samo stroje in orodje za težko industrijo, presedlati na produkcijo takih stvari, ki jih rabi lahka industrija ali pa domač konsum. čim več blaga za domačo potrošnjo, to mora biti geslo za vsako tovarno brez izjeme. Kdor se ne bo hotel pokoriti temu geslu, bo izgubil kredit pri banki. V dosego tega cilja je dovoljeno izže-mati delavstvo pod krinko "večje delovne storilnosti". Vsaka tovarna mora dalje napeti vse sile, da bo kaj izvozila. Zunanja trgovina je vse preveč globoko pasivna, vsako podjetje je dolžno, da ji pomaga iz te pasivnosti, pa naj to stane kar hoče. Stalo bo pa to res dosti, kajti jugoslovanski produkti so veliko predragi v primeri s tujo konkurenco. Istočasno 'pa si morajo tovarne bolj pomagati med seboj kot so si do sedaj. Izbiti si morajo iz glave, da morajo vse dele svojih izdelkov izdelovati same; naj jih rajše naroče pri tistih podjetjih, ki so za tako proizvodnjo že specializirana. Da bodo pa vsi načrti res izvršeni, so komunisti na veliko okrr.ili poslovno samostojnost posameznih podjetij. Vse bo znova prišlo pod centralno nadzorstvo federalne vlade. Vse to bo hudo prizadelo republiške vlade in okrajne odbore, ki so so se zadnja leta navadili, da kar po svoje šarijo z investicijami, cenami, delitvijo dobička v industriji i. t. d. Te lokalne samostojnosti je sedaj konec. Novo linijo v industrializaciji je prevze Beograd v roke. IX. Da komunisti mislijo zares s svojo novo industrijsko politiko, je videti že po njenih prvih učinkih. Gradbena industrija se nahaja od za- četka 1956 v tihi krizi. Novih velikih industrijskih objektov ni več v načrtih, kar je pa začetega in na pol izvršenega, pa nihče ne ve, kdaj se bo delo nadaljevalo in kdo ga bo plačal. Z njo vred je prišla v krizo industrija gradbenih strojev, ki jih ne upa nihče več kupovati. Strojna industrija, ki je bila cela leta več kot dobro zaposlena, bo vesela, če bo v 1. 1956 mogla obratovati s 50% zmogljivosti. Celo železarnam in jeklarnam se nabirajo zaloge težkih profilov prej pa so bile razprodane vnaprej za cela leta, dočim jim lahkega blaga primanjkuje. Ker morajo od sedaj dalje vse tovarne bolj paziti na povečanje in pocenitev produkcije in na zboljšanje kakovosti blaga, so nenadoma odkrile, da imajo veliko preveč neizvežbanega delavstva, ki ga bo treba odpustiti, na drugi strani pa veliko premalo strokovnih delavcev in ir.ženirjev, ki jih ni od nikoder na ponudbo. Med delavstvom pa se je začel boj za kruh, vsak se boji, da bo odletel in gleda, da bi to nevarnost prevalil na svojega bližnjega. Dalje se je med tovarnami pojavilo kar nepričakovano precej smisla za sodelovanje v produkcijskih procesih. Preje je hotelo vsako podjetje izdelovati vse kar rabi, in v ta namen neprenehoma večalo investicijske programe; sedaj ni več denarja za take namene, treba je iskati pomoči pri sosedu. Tako so tovarne prisiljene, da se vedno bolj specializirajo, čeprav s tem izgube nekaj na svoji proizvajalni "avtonomiji". Za mnoge tovarne je pa domači trg sploh skoraj popolnoma odpadel. To so tiste velike tovarne, ki delajo opremo za elektrarne in težko industrijo. Ker v izvozu ne upajo konkurirati s tujimi podjetji, morajo sedaj čim hitreje presedlati na proizvodnjo novih industrijskih predmetov za domačo potrošnjo in pa opreme za domačo lahko industrijo. Ta prehod pa ni lahek, ker tovarnam manjka vsaka skušnja v spremembi produkcijskih načrtov. Ti in še mnogo drugih učinkov novega industrijskega kurza namigujejo, da se 1956 industrija že nahaja v delni krizi. Zgubila je svoje dosedanje privilegije; kot enaka med enakimi gospodarskimi vejami se ne zna znajti; so jo komunisti preveč raznežili. Lovila se bo sem-ter tja in še bolj razgalila vse napake, ki so jih dosedaj delali komunisti na industrijskem področju. Tako bo postala industralizacija za komuniste breme in hkrati kazen za brezvestno propagando, ki so jo delali z njo do 1. 1956. RUDOLF SMERSU O zvezi držav in o zvezni državi " -"' " Rudolf Smersu, r. JŠfc 19. X. 1905 v Ljublja- jBJ ni. Istotam maturiral in diplomiral na prav-ni fak. 1930 imenovan Mt 'T za polit, upravnega v uradnika na Rabu, ^HL- 1931 pa za pravnega , J ref. na OUZD v Ljub- Jgm ljani. V dijaških letih ^HhH^HHMF se udejstvoval v kat. j^Hjj^SJcpipP Au^^L mlad. organizacijah, HBHh| zlasti v Orlu, pozneje H^ mm HIH se posvetil soc., sindikalnemu in polit, delu. Sodeloval pri ustanovitvi Zveze združenih zasebnih nameščencev in Zveze združenih delavcev. 1933 bil imenovan za člana Izvršnega sveta SLS, 1938 izvoljen za poslanca za Ljub-ljano-okolico. Med II. svet. vojno in kom. revolucijo sodeloval pri ustanovitvi Slovenske legije, katero je vodil do konca 1943. Sedaj živi v Argentini. Deluje v raznih slov. organizacijah ter publicistično s članki socialne in politične vsebine. I. Državna misel med Slovenci Od Napoleonove Ilirije dalje je opažati med Slovenci vedno večje zanimanje tudi za držav-nopravna vprašanja. Iz tega zanimanja so se rodile razne ideje o ureditvi slovenskega prostora, ki so bile bolj ali manj realne. Vse te ideje pa so imela eno osnovo, čeprav ni bila ta vedno enako določno izražena. Slovenski narod je hotel svobodo in samostojnost. Konkretnejšo formulacijo je to stremljenje dobilo leta 1848 z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Ta zahteva je glasno odmevala po taborih v letih 1868-1871. Še določnejšo obliko je dobila v majski deklaraciji leta 1917. Ker pa nista 1. december 1918 in Vidovdanska ustava prinesla Slovencem tiste svobode in samostojnosti, katero je slovenski narod zahteval, se je zanimanje za državnopravna vprašanja in borba za svobodo in samostojnost nadaljevala in dobila svoj vidni izraz v avtonomi-stičnem gibanju, v Koroščevih "punktacijah", v tretjemajskih sklepih in v programu Slovenske ljudske stranke. Če danes na kratko premotrimo razna državnopravna stremljenja in izjave Slovencev, moremo ugotoviti, da sta se v teh stremljenjih vedno izražali dve osnovni ideji; 1) priboriti slovenskemu narodu državnopravno samostojnost in 2) to samostojno edinico povezati z bližnjimi ali daljnimi sosedi. Opazimo pa tudi, da sta bili obe ideji v teku zgodovine podvrženi nekemu razvoju. Tako je na eni strani prvotna nejasna ideja slovenske državne samostojnosti dobivala vedno bolj določne in konkretne oblike, na drugi strani pa se je vedno bolj določno izoblikovala tudi ideja povezave z drugimi državami. V tem pogledu sta zlasti važni in zanimivi dve izjavi: tretje-majski sklepi na Taboru v Ljubljani (3. maja 1945) in program Slovenske ljudske stranke (23. aprila 1954). Tretjemajski oklic ustanavlja narodno državo Slovenijo kot sestavni del demokratično in federativno urejene Jugoslavije. Program SLS postavlja zahtevo po samostojni slovenski državi; glede njene povezanosti z drugimi državami pa smatra, da je svobodna povezanost držav na slovanskem jugu najnaravnej-ša in najboljša. Narod sam pa odloči s splošnim, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slovenije v vsako zvezo držav. V tretjemajskem oklicu prihaja do izraza pojem zvezne ali federativne države, čeprav moremo reči, da je dejansko slovenski parlament na Taboru tedaj sprejemal sklepe, ki spadajo v delokrog popolnoma samostojne države. V programu SLS pa prihaja do izraza možnost ustanovitve zveze držav ali kon federacije. Oba navedena pojma - zvezna država ali federacija ter zveza držav ali konfederacija — spadata v območje federalizma. Zato ne bo odveč, ako si na kratko ogledamo, kaj je federalizem na splošno in kakšni sta njegovi najbolj vidni in najbolj izraziti obliki t. j. zveza držav in zvezna država. II. O federalizmu na splošno Združene države Severne Amerike so bile prve, ki so za svojo državnopravno ureditev uporabile besedo federalizem. S tem pa seve- da iri rečeno, da se je pojem federalizma rodil šele v najnovejši dobi. Nasprotno, federalizem je po svojem bistvu tako star, kot je staro človeštvo. Federalizem je namreč tisto državnopravno stanje ali teženje k temu stanju, v katerem več držav sklene živeti skupaj v neki višji državni obliki (Nell-Breuning). Ta višja državna oblika se imenuje tudi sestavljena država. Nasprotje federalizma je na eni strani edinstvena (enotna ali unitarna) država, na drugi strani pa Zveza narodov. Federalizem se torej giblje v tem silno širokem prostoru in obsega najrazličnejše vrste medsebojne povezave držav. Ta povezava je lahko tako močr.a in trdna, da so posamezni členi v veliki meri opustili svojo državnost in jo prenesli na skupno višjo državno obliko; lahko pa je ta povezava zelo rahla, zelo elastična, da moremo komaj še govoriti o neki državni obliki. Po mnenju Nell-Breuninga je federalizem primeren za velike in obširne pokrajine, na katerih živijo razni narodi, ki želijo dobiti ali pa ohraniti na eni strani svojo državnost, na drugi strani pa se zaradi različnih razlcgov želijo povezati med seboj. Toda v zgodovini imamo tudi primere, da so se federalistične težnje pojavljale ne samo na velikih prostorih, ampak tudi na manjših (Švica, Nizozemska i. dr.). Ogromno knjig in razprav je bilo že napisanih o tem, katera oblika državnega življenja je najboljša in najprimernejša. Državo-slovci vseh časov in vseh narodov so v svojih spisih nagrmadili razloge, ki govore za edinstveno državo, drugi pa so zopet zbrali razloge zoper njo in so z vso silo svojega duha in peresa zagovarjali federalizem. Dr. Ahčin je v svoji Sociologiji zbral te razloge in navaja prednosti in pomanjkljivosti sestavljene in edinstvene države ter pravi, da so zagovori, ki govore v prid sestavljenih držav, naslednji: 1) Ohranitev izročila, običajev, ustanov in jezika prebivalstva vsake države. Od tcd lažje sporazumevanje in sloga med državljani kljub nekaterim različnostim in posebnostim posameznih delov. Ljudstvo ne čuti nasilnega in umetnega poenotenja, ki bi bilo v nasprotju z ljudskim čutenjem in njegovo tradicijo. 2) Lastno upravo, s katero razpolaga vsaka zvezna država, je mogoče mnogo sklad-neje, hitreje in uspešneje prilagoditi potrebam in koristim ljudstva. 3) Prehod v unitarno državo, ako je zaželen, je mogoče iz federacije brez nasilja, okretneje in lažje izvesti. 4) Federacija je najboljše sredstvo proti pretirani centralizaciji in nadoblasti osrednje državne oblasti, ki prav v naši dobi škodljivo narašča. Samoupravni značaj federacije še najbolj ustreza krščanskemu pojmovanju družabne urejenosti. 5) Federativna (konfederativr.a) oblika države se zdi najbolj primerna v primerih, ko se več politično zrelih narodov organizira v skupno državo ali zvezo držav. Nasprotniki federativne države pa navajajo: 1) Federacija zahteva dvojno vlado in večje upravne stroške. Pogosto se pojavljajo tudi spori, v katerih ne odloča pravo, marveč volja močnejšega, to je osrednje vlade. 2) Tudi pravdoreki vrhovnega sodišča v prilog federativnih edinic malo zaležejo, ako se osrednja vlada brani priznati njih upravičenost. 3) Države, ki so bile nekoč konfederacije, kakor Nemčija ali Združene države Severne Amerike, teže po poenotenju, kar naj bi bilo znak, da je unitarna država uspešnejša in močr.e ša. 4) V federaciji se mnogo sil potroši za dosego in ohranitev ravnovesja med skupno državo in sestavnimi državami. Trošenje teh sil je brezplodno, ker življenja in napredka ne daje ohranjevanje obstoječega stanja, marveč volja po napredku in tvegani podjetnosti. 5) V času, ko se pogosto pojavljajo gospodarske krize širšega obsega, ki zahtevajo naglo, splošno odpomoč, je treba smatrati federacijo za preživelo državno obliko, katere gospodarstvo ima za cilj le krajevne potrebe. 6) V enotni državi so enostavnejša uprava in manjši izdatki za javne ustanove. Za zgled navajajo Nemčijo, ki je pred Hitlerjevo reformo imela 70 ministrov in 78 pokrajinskih u-pravr.ih enot, 2100 poslancev in 419 predstavnikov v državnem svetu, — po reformi pa je 11 ministrov zadostovalo za vso državo. 7) Različnost zakonov, posebno v zakonskem in trgovinskem pravu, povzroča v federaciji pogoste težave, ki otežkočajo njihovo izpolnjevanje. Zgled za to sta Švica in pa Združene države Sev. Amerike. 8) Unitarna država laže vodi trdno in smotrno zunanjo politiko kot pa federativna država, ki se je dolžna ozirati na voljo svo- jih sestavnih članic. (Dr. Ahčin, Sociologija II-2, str. 18-20). Kaj je pravzaprav bistveno za federalizem oz. za sestavljeno državo? Federalizem je nasprotje centralizma in ur.i-tarizma, je stremljenje, ki ga je tako odlično izrazil Pij XI v Quadragesimo anno, kjer postavlja načelo subsidiarnosti, samoupravno načelo in načelo "organičnega" pojmovanja države. Papež pravi namreč takole: "Kakor r.i dopustno jen-ati posameznikom in izročiti občini, kar zmorejo posamezniki s svojo močjo in svojo delavnostjo, tako je nepravično, povzroča veliko škodo in moti pravi red, če se io, kar zmorejo manjše družbe in nižje organizacije, izroča večji ali višji družbi" (Q. a. 79). Dejstvo je, da danes na svetu v splošr.em prevladujejo — vsaj pri narodih — federalistične težnje. Ko se govori o bodoči ureditvi Evrope, se pri tem naglaša, da more Evropo rešiti mesebojna povezanost v obliki federalizma. Ni pa nobene enotnosti in jasnosti glede tega, kaj mislijo pod to besedo eni in drugi. Zaenkrat je vidna samo ena velika misel, ki jo je tudi sedanji papež Pij XII pc-vdaril: le združena Evropa bo mogla izvršiti svcje zgodovinsko poslanstvo. Če bo ostala razbita in razprta, bo propadla. — Ni pa med •državniki še nobene jasnosti, kako naj se evropske države povežejo med seboj, še vedno sta namreč živi dve stremljenji: države si hočejo oh'ariti svojo suverenost ali vsaj večji del evoje suverenosti; mnogi narodi, ki še nimajo lastne države, bi si radi priborili svejo državr.cs'-. Vsi pa čutijo in spoznavajo potrebo po povezavi. Toda kako združiti ti dve .stremljenji in spoznanji? III. O zvezi držav Najprej nekaj besed o državi. Kaj je država? Na to vprašanje nam daje lop in jasen odgovor dr. Pitamic v svoji knjigi Država (na str. 44): Država je pravna organizacija ljudi na določenem prostoru, katera je neposredno podrejena meddržavnemu pravu in kateri so podrejene vse pravne orga-nizaci e na tem prostoru razen tistih, ki so sarre neposredno odvisne od meddržavnega prava. Bist.ena sestavina države je torej poleg -jjrsvne organizacije, ljudi in državnega ozem- lja zlasti še suverenost dižave. Po Pitamicu pa je suverena tista država, ki ni podrejena nobeni drugi državi, pač pa je podrejena meddržavnemu pravu in sicer neposredno brez vmesnega člena ali posredovalca. Pojem suverenosti je danes v pravni in pravnofilezofski literaturi precej sporen in se tolmači na najrazličnejše načine. Govori se o absolutni suverenosti — katere po mnenju mnogih državoslovcev sploh ni več — in o relativni suverenosti. Mnogi pa so celo mnenja, da ta izraz za današnjo moderno dobo Združenih narodov, meddržavnih pogodb, kolektivne varnosti in meddržavnega prava sploh ni več primerem. Zato je Pitamic opustil besedico suverenost v definiciji države in je ta pojem raje opisal. Kaj je zveza držav? Ako se dve ali več držav, ki imajo vse tiste lastnosti, ki smo jih zgeraj omenili, s pogodbo med seboj poveže v trajno zvezo držav s stalnimi organi in z namenom gojiti skupne, posebno zunanjepolitične interese svojih članov, tedaj nastane neka meddržavna organizacija, ki jo imenujemo zvezo držav ali konfederacijo (Staaten-bund, Confederation d' Etats - Pitamic str. 127). Trenutno ni na svetu nobene take zveze držav ali konfederacije. So pa v zadnjih stoletjih obstajale razne zveze držav, n. pr. Združene nizozemske države od 1579 do 1795, Severnoameriška konfederacija cd 1778 do 1787, Švicarska zveza do leta 1789 in nato še od 1803 do 1848, Korfederacija južnih držav Severi e Amerike- od 1861 do 1865. Zveza avstralskih kolonij od 1885 do 1895, Renska zveza od 1815 do 1866. Ali je taka zveza držav ali konfederacija ena država? Večina državoslovcev in z n imi tudi Pitamic so mnenja, da zveza držav ni ena država, ampak da je bistveno za to z- ezo prav to, da so njeni člani resnične in prave dižave, ki so r.epcsredno podvržene meddržavnemu pravu. Vsaka država - članica zveze držav ima prav zato, ker je prava država, lahko v drugih državah svoje poslanike, ima svojo vojsko, svojega vladarja, ki ni obenem vladar tudi drugih držav-članic zveze držav i. t. d. Lahko pa se države-članice zveze držav s pogodbo medseboj dogovorijo (in to se je v resnici tudi dogajalo), da imajo skupne poslanike, skupno vojsko i. t. d. Kljub temu pa je in ostane medsebojno razmerje tako povezanih držav samo meddržavno razmerje, kar je zlasti razvidno iz tega, da te obstaja nobeno državljanstvo konfederacije, ampak ostane tudi po podpisu pogodbe o ustanovitvi zveze držav še naprej državljanstvo posameznih držav. Dočim pri edinstveni državi ne moremo govoriti o možnosti njene razdružitve, ker je pač enota, je pri zvezi držav mogoča tudi razdružitev na način ,kakor se pač lahko razdruži vsako meddržavno pravno razmerje (Pitamic str. 130). In prav to je ena izmed bistvenih lastnosti zveze držav in prav v tej točki se zveza držav bistveno razlikuje ne samo od e-dinstvene države, ampak tudi od zvezne države, o kateri bomo še govorili. Kakšna pa je organizacija zveze držav ali konfederacije? Vrhovni organ je zbor delegatov posameznih držav. Ker so vse države enakopravne, so tudi vsi delegati enakopravni in za sklepanje je načelno potrebna soglasnost. Ti delegati izvolijo predsedstvo za formalno vodstvo poslov, določijo poslanike, vojaške poveljnike — v skladu s pogodbo, s katero se je ustanovila zveza držav. Rekli smo, da trenutno ne obstaja nobena zveza držav. Značilno pa je to, da ni imela dolgega življenja nobena zveza držav. Po mnenju Pitamica pomeni namreč zveza držav poskus združiti dve nasprotujoči si stremljenji; ustvariti iz več držav novo skupno, ki bi nudila vsem članom koristi enotne, velike države in vendar ohraniti vsem tem državam samostojnost in neodyisnost. Zaradi tega notranjega nasprotja je tudi pravno pojmovanje konfederacije precej težko. Vse dosedanje konfederacije so ali razpadle (Nemška zveza) ali pa so se izpremenile v zvezno državo (Združene države Severne Amerike, Švica, Avstralija) ali celo v edinstveno državo (Nizozemska — Pitamic str. 134). Eno glavnih načel pri delovanju konfedera-. cije je načelo soglasja. Tu ne velja volja ene države, niti ne volja večine držav, ampak soglasno volja vseh držav. Ker pa je že pri posameznih ljudeh zelo težko doseči soglasje, je tako soglasje še teže doseči pri državah. Ni pa s tem rečeno, da bi se pri pametni ureditvi zveze držav takega soglasja sploh ne dalo doseči. Skoraj petdesetletni obstoj švicarske zveze in Nemške .zveze kaže, da je konfederacija sposobna življenja. O zvezni državi Ko govorimo o zvezni državi ali federaciji (Bundesstaat), je prav, da imamo pred očmi Združene države Severne Amerike ali pa Švico. Nista pa to danes edini zvezni državi^ vendar lahko rečemo, da sta najbolj tipični in najbolje urejeni zvezni državi. Kako nastane zvezna država? Navadno nastane iz dveh ali več držav na ta način, da se te države združijo. Združijo pa se tako, da se vsaj v vprašanju obstoja združitve odrečejo svoji neposredni podrejenosti meddržavnemu pravu in organizirajo zvezo tako, da postane ona neposredno podrejena meddržavnemu pravu (Pitamic str. 138). Pri zvezni državi je iz dveh ali več držav z medsebojno pogodbo nastala nova država in so prejšnje države prenehale obstajati, dočim so pri zvezi držav — kakor smo videli —,. države, ki so se med seboj povezale, ostale še nadalje prave države. Združene države Severne Amerike so n. pr_ zvezna država, ki je nastala s pogodbo med posameznimi državami. S to pogodbo so se te neodvisne in samostojne države odpovedale svoji državni samostojnosti in so ustanovile novo skupno državo. Sedaj ne more nobena posamezna bivša severnoameriška država razvezati pogodbe in izstopiti iz zveze, ker je kot država prenehala obstojati. Nasprotno pa je pri zvezi držav; tam pa države še nadalje obstojajo in morejo — z ozirom na vsebino medsebojne pogodbe — sklepati tudi o razdružitvi zveze. Poznamo več vrst zveznih držav. Pri enih imajo zvezni deli, ki se imenujejo province, dežele, kantoni, ali pa tudi kar "države", čeprav niso nobene prave države, mnogo pravic, velik delokrog in veliko samostojnost, pri drugih pa imajo- ti zvezni deli manj pravic in manj samostojnosti. Toda to za zvezno državo ni najbolj važno. Bistvene važnosti za zvezno državo je, da posamezni deli zvezne države nimajo meddržavnih pravic in da se njihovo medsebojno razmerje ne presoja po meddržavnem pravu, ampak po zvezni ustavi in zveznih zakonih. Kakor smo zgoraj videli, vodi zvezo držav ali konfederacijo zbor delegatov posameznih držav; zvezno državo pa vodi skupni zvezni parlament. Posamezne zvezne pokrajine (pro- vince, kantor.i, "države") imajo navadno še svoje parlamente, ki sklepajo o zadevah, ki ne spadajo v delokrog zveznega parlamenta. Dočim ohrani pri zvezi držav vsak dižav-ljan državljanstvo svoje države, pa imamo T)ri zvezni državi samo eno državljanstvo. V Švici ima n. pr. pripadnost h kakemu kantonu samo po sebi za posledičo zvezno državKar,-:stvo. Pri zvezni državi je zelo važno vprašanje, kakšen delokrog imajo zvezni organi — zakonodajni, upravni in sodni. To je treba določiti v pogodbi, s katero se ustanovi zvezna država. Nadaljni razvoj pa gre po določilih zvezne ustave, ki zahteva navadno kvalificirano večino za spremembo ustave. V :zvezi držav se more medsebojno razmerje držav izpreminjati le soglasno, v zvezni dižavi pa zadošča večina. V kompetenco zveznih organov navadno spadajo: zunajne zadeve, vojska, promet, pošta, mera, der.ar, carina in zvezne finance. Ostalo navadno spada v delokrog pokrajinskih organov. Skoraj vse zvezne države imajo dva zakonodajna doma: parlament ali spodnji dom ter senat ali gornji dem. Senat zastopa koristi posameznih pokrajin - članic zvezne države. V Švici in v Združenih državah Severne Amerike pošlje vsak kanton oz. vsaka "država" po dva zastopnika v gornji dom, ki se v Švici imenuje stanovski svet, v Združenih državah pa senat. Gornji dom ima navadno velike pravice, zlasti pri ratif kaciji meddržavnih pogodb, imenovanju poslanikov, članov najvišjega sodišča i. t. d. V večini zveznih držav rešuje spoie, ki nastajajo med zveznimi organi in organi posameznih zveznih pokrajin, in pa tudi spore, ki nastajajo med posameznimi zveznimi pokrajinami, posebno rajvišje zvezno sodišče. To sodišče sodi tudi o ustavnosti zveznih zakonov. Najbolj znane zvezne države so canes: Združene države Severne Amerike, Venezuela, Brazilija, Argentina, Kanada, Švica, Nemčija, Avstrija, Avstralija. Britanskega imperija :ije moremo, smatrati niti za federacijo niti za konfederacijo; njegov ustroj je zelo kompliciran in tvori zato sestavljeno državo posebne vrste. Pač pa so nekatere članice britanskega imperija organizirane kot zvezne države (Avstralija in Kanada). Tudi glede komunističnih držav je sodba težka, ali spadajo med edinstvene države ali med zveze držav ali med zvezne države. -Po zapisani ustavi bi bila n. pr. Zveza socialističnih sovjetskih republik — zveza držav, posebno še zato, ker vsebuje ustava določilo, da sme vsaka republika svobodno izstopiti iz zveze. Na drugi strani pa imajo organi zveze tako velike kompetence, da bi bila ZSSR bližja zvezni državi. V resnici pa ni r.e eno na drugo; je centralistično urejena država, ker stoji za državnim aparatom komunistična stranka, ki odloča o vseh vprašanjih zunanje in notranje politike. Podobno je tudi z Jugoslavijo. Po črki ustave je zvezna država. Z ozirom na pravico do odcepitve, ki jo imajo posamezne republike, bi lahko bila celo zveza držav. Dejansko pa je centralistično urejena država, ki daje v ne-važnih zadevah nekaj avtonomije posameznim pokrajinam, ki se imenujejo "republike". Zaključek Del sveta ;e danes v komunističnih rekah. Za železno zaveso je ves slovanski jug in tudi naša slovenska domovina. Toda prej ali slej bo nečloveški in nenaravni, imperialistični in strogo centralistični komunistični sistem propadel. Tedaj bo Evropa zadihala in zaživela v novi svobodi in tedaj bo tudi nastopila priložnost, da se ra novo organizira in sicer na tak način, da bodo vsi narodi, ki to želijo, dobili svoje lastne države. V vseh starih in novih državah pa naj zmaga prepričanje, da so — prav tako kot so si posamezni ljudje po Kristusu bratje ned seboj — pa države sestre med seboj in je zanje in za ves svet bolje, da ne živijo in r.e životarijo kot izolirane edinice, ampak naj bodo med seboj povezane na tak ali drugačen način, da bodo tako mogle ob medsebojni vzajemni pomoli razviti vse svoje naravne sposobnosti in izvršiti svoje poslanstvo. PAVLE RANT SLOVENCI NA KRŠČANSKO DEMOKRATSKI TRIBUNI (Pregled delavnosti SLS v okviru Kršč. dem. zveze za Srednjo Evropo — CDUCE od maja 1955 do 30. junija 1956.) Ko je bil v aprilu 1955 končan drugi mednarodni kongres CDUCE, so se predstavniki vseh kršč. dem. strank narodov za železno zaveso — Poljske, Češko-Slovaške, Litve, Latvi-je, Madžarske in Slovenije-Jugoslavije podali na delo v smislu sklepov II. kongresa. Zato je poletje 1955 poteklo brez posebnih zunanjih slovesnosti in je šele na jesen ponovno oživelo tudi javno nastopanje CDUCE r.a različnih kongresih, bodisi v Evropi ali v Amerikah. VIII. kongres Mednarodne zveze mladih kršč. demokratov je bil v dneh 13. do 15. septembra v Tut-zingu na Bavarskem. Povabilu Union Internationale des Jeunes Democrates Chretiens — UIJDC se je odzvala tudi mladinska sekcija CDUCE, katere sedež Je v Parizu. Med 130 delegati je slovensko zastopstvo pod vodstvom Načeta Čretnika, glavnega urednika glasila mladinske CDUCE Nouvel Horizon, štelo pet oseb. Kongresa so se udeležili predstavniki vseh zahodnoevropskih mladinskih kršč. demokratskih strank; navzoči so bili prvič tudi zastopniki kršč. dem. stranke iz Vietnama. CDUCE so zastopali njen predsednik msgr. Kozi Horvath, njen tajnik Konrad Sieniewicz in zastopnik CDUCE v Parizu Severin Eusta-ehiewicz. V imenu zahodnoevropske kršč. dem. mladine je nemški zastopnik Majonica zahteval od merodajnih državnikov, naj store vse, da se zaustavi razdiralno delo komunizma, da se združi Nemčija in da pride do osvoboditve dežel, trenutno pod oblastjo ZSSR. Slovenski delegat Čretnik pa je še posebej poudaril, da je treba nadaljevati z borbo proti Titovi komunistični diktaturi, ki ni v ničemer drugačna od sovjetske. Zavzel se je v svojem krajšem govoru tudi za usodo pribežnikov s področja Jugoslavije na avstrijsko ozemlje ter tako nadaljeval borbo predstavnikov SLS za ukinitev vračanja beguncev bodisi iz Italije bodisi iz Avstrije. IX. kongres Nouvelles Equipes Internationales. Zahodnoevropska internacionala kršč. dem., strank — NEI je letni kongres 1955 priredila v Salzburgu v dneh od 16.—19. septembra. Tudi tega kongresa se je udeležila slovenska delegacija pod vodstvom Načeta Čretnika; s svojimi petimi člani je spričo 167 delegatov iz 17 svobodnih dežel SLS častno zastopala Slovenijo. V imenu CDUCE sta se kongresa udeležila msgr. Kozi Horvath in K. Sieniewicz. Letni kongresi NEI so se pričeli v maju 1947. ko so predstavniki posameznih porajajočih se evropskih kršč. dem. strank uvideli nujnost povezave teh strank na skupnih o-snovah. To prvo snidenje predstavnikov kršč. demokracije v Luzernu je začetek delavnosti NEI. Vsebina prvega kongresa v Luzernu je bila poleg povezave predvsem socialna obnova Evrope, trpeče na posledicah II. svetovne vojne. Drugi kongres v Luksemburgu je bil v znamenju naporov kršč. dem. politikov, kako vključiti zahodne Nemce v zah. skupnost. Na tem kongresu leta 1948 so Nemci prvič kot enakopravni sedeli s predstavniki zmagovitih narodov za isto mizo. Tretji kongres v Haagu je obravnaval problem organizacije Združene Evrope, četrti v Italiji je bil posvečen raziskavanju položaja kršč. demokracije v sodobni Evropi, peti v Nemčiji je razpravljal o Evropi in Svobodi, šesti v Pribourgu leta 1952 je segel v problematiko "meč in slabost kristjanov v evropskih demokracijah", sedmi v Toursu se je bavil z načrti nadnarodne organizacije in težavami, ki jih v Evropi povzroča pretirani nacionalizem. Osmi kongres leta 1954 v Bruges, Belgija, je obravnaval gospodarske in socialne probleme moderne demokratične družbe. Deveti kongres pa je bil posvečen naporom za združenje Evrope v eno samo nadnarodno in naddržavno telo. Da pa se bodo mogli postaviti osnovni temelji takšni bodoči Evropi, je kongres leta 1955. ob zaključku svojega zasedanja sprejel resolucijo, v kateri je poudarjeno, da resnično olajšanje mednarodne napetosti nujno za- hteva osvoboditev zasužnjenih narodov. Nizozemski minister J. Ziljstra, ki je sestavil resolucijo, je še posebej pribil, da sodobni velikani ne morejo graditi svet, ne da bi se ozirali ra Evropo, Evropa pa da ne more biti popolna, dokler milijoni njenih sinov žive za železnim zastorjem. Podobno tej resoluciji se je izjavil tudi predsednik NEI Belgijec M. de Schrijver, ki je ponovil bistvene točke resolucije NEI, sprejete 2. julija: 1) odstranitev vseh režimov, ki vzdržujejo koncentracijska taborišča, 2) vzpostavitev narodne svobode in 3) uvedba svobodnih volitev pod nadzorstvom Združenih narodov povsod, kjer so bile takšne volitve doslej nemogoče. Svojo pripadnost z Evropejci za železno zaveso so izjavili še kancler Raab iz Avstrre, Amintore Fanfani, gl. tajnik italijanske kršč. dem. stranke in bivši predsednik vlade ter Franz Strauss, minister zah. nemške vlade. Poleg navedenih so se kongresa udeležili tudi r.aslednji odličniki: Avstrija: zun. minister ing. Leopold Figi, predsednik parlamenta dr. Hurries, glavni tajnik Volkspartei dr. Maleta; Nemčija: podpredsednik parlamenta dr. Jae-ger, predsednik zun. pol. odbora v parlamentu dr. Kiesinger; Francija: šef poslanskega kluba MRP — Mouvement Republcain Popu-laire Robert Lecourt, gen. tajnik NEI Alfred Coste-FIoret; Nizozemska: M. E. Sassen, pod-predsedrik NEI; Anglija: Peter Smithers in Geoffrey Stevens, poslanca kons. stranke. Sprejem UN delegatov Vodstvo CDUCE je 27. oktobra povabilo so-m'šljenike in prijatelje kršč. dem. miselnosti med delegati posameznih držav pri Združenih narodih na družabni večer v Beekman Tower hotelu poleg palače UNO v New Yorku. Povabilu se je odzvalo 35 delegatov iz nasledn;ih držav: Avstrija, Belgija, Bolivija, Danska, Egipt, Grčija, Indija, Indonezija, Kanada, Južna Koreja, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Norveška, USA. Slovensko ljudsko stranko je na večeru zastopal njen načelnik dr. Miha Krek v spremstvu tajnika stranke, dr. Ludvika Puša in drugih članov. Naši predstavniki so odličnim gostom prikazali zasužnjeno domovino v pravi luči ter jim podali tudi pravo sliko v zvezi z mednarodnim položajem Jugoslavije. I. mednarodni kongres Kršč. dem. organizacije Latinske Amerike 8.-11. decembra 1955 La Federacion Social Cristiana de Chile je v svojstvu predstavnice kršč. dem. miselnosti v čilenskem javnem življenju povabila na prvi kongres Kršč. dem. organizacije Latinske A-merike predstavnike že obstoječih odn. nastajajočih kršč. dem. strank v Južni Ameriki. Povabilo na kongres so podpisali: dr. Jorge Mardones Restat, univ. prof. in predsednik Federacije, bivši minister za zdravstvo, Rafael A. Gumucio, bivši podtajnik v poljedelskem ministrstvu, odvetnik in prof. katoliške univerze v Santiagu ter sedanji predsednik Falanje Nacional, Tomas Reves Vicuna, bivši predsednik Falan'e Nacional, bivši poslanec. Program kongresa je obsegal naslednje bistvene točke: 1) življenje in organizacija kršč. demokracije — njen razvoj in stanje v posameznih državah ter izgledi v bodočnosti, nje orga-nizranje, meč in predstavništvo na političnem, kulturnem in stanovskem področju; u-smeritev in značilnosti v politični borbi; enotnost spričo raznolikosti frakcij. 2) kršč. demokracija in mednarodni polo-ža: — zadržanje kršč. dem. strank napram diktaturam, komunizmu in imperializmu; politika blokov in sožitja; vpliv preko mednarodnih organizacij. 3) teoretično in praktično vskladenje gospo-darsko-socialne strukture po načelih kršč. de-kratske miselnosti — agrarna reforma, kapital in zasebna iniciativa, zadruge, naloge države, organizacija sindikatov. Kongresa so se udeležili predstavniki kršč. dem. strank iz Argentine, Bolivije, Brazila, Čila, Kolumbije, Peruja, Uruguaja. Navzoči pa so bili tudi predstavniki CDUCE, in sicer: prof. Adolf Prochazka, predsednik Izvršnega odbora CDUCE, Janusz Sleszynski, urednik špansko tiskanega biltena Informacion Demo-cvatica Cristiana, ki ga izdaja CDUCE za špansko govoreči svet, France Bajlec, prof. J. Kakarieka, Rudolf Smersu. Slovenska čla-ra CDUCE delegacije sta zastopala tudi vodstvo SLS. Za predsednika kongresa je bil izvoljen čilski senator in eden vodilnih članov Falanje Nacional Eduardo Frei Montalva, za podpredsednika pa na'vidnejši predstavnik novonasta-jajoče argentinske kršč. demokratske stranke dr. Manuel V. Ordoiiez. Dasi je bil program kongresa bistver.o navezan samo na probleme kršč. demokracije v deželah latinske Amerike, je vendarle ob pregledu delavnosti sorodnih strank po svetu tudi CDUCE preko svojih zastopnikov pedala obširno poročilo, ki je bilo posvečeno delavnosti in položaju kršč. dem. strank v tistih deželah za železno zaveso, katerih svobodni predstavniki tvorijo CDUCE. Poročilo je bilo zelo tehtno, ker so ga za posamezne države odn. razmere v njih napisali odlični poznavalci teh razmer. Vidno mesto v tem poročilu je bilo posvečeno Jugoslaviji, z njo pa posebej še Sloveniji. Ta del poročila je pripravil načelnik SLS dr. Krek. Velik del poročila je bil posvečen SLS, ki je bila pred drugo svetovno vojno edira izrazita kršč. dem. stranka na vsem področju Jugoslavije. Poročilu, katero je prebral slovenski delegat France Bajlec, so vsi navzoči pozorno sledili in ob koncu odobrili z dolgotrajnim ploskanjem. Takoj za tem poročilom je vstal dr. Ordonez in predlagal, naj kongres izreče posebno priznanje delegatom držav za železno zaveso. Branje poročil je bilo, kakor vse ostalo zasedanje kongresa, v prostorih čilskega parlamenta. V imenu NEI je bil na kongresu J. A. Aguirre, bivši predsednik baskovske vlade v izseljenstvu. Resnično demokratično miselnost krščansko •demokratskih strank je najjasneje povedal šef arg. delegacije dr. Ordonez, ko je med drugim dejal v svojem govoru: "Danes stojimo argentinski krščanski demokratje pred vami, da vam povemo našo pripravljenost pomagati v boju zoper tiranije kakršne koli vrste: tiranije z levice, ki poveličujejo snov in ustvarjajo novo suženjstvo, in tiranije z desnice, ki pretiravajo svoje poslanstvo in tako vodijo svet v zanikanje tiste krščanske miselnosti, o kateri sami pravijo, da jo hočejo izvajati". Mladinsko zborovanje v Milanu V dr.eh 14. in 15. januarja 1956 je Mednarodna zveza mladih krščanskih demokratov, članov zahodnoevropskih kršč. dem. strank sklicala zborovanje svojega glavnega odbora V Milanu. Iz zborovanja odbora pa se je navdušenje mladine razširilo v pravo manifestacijo kršč. dem. miselnosti sodobne evropske mladine, katero so ob tej priliki spremljali v njenih čustvih zastopniki zasužnjenih narodov, prav tako pa tudi predstavniki kršč. dem. mladine' iz Amerike. Navzoči so bili predstavniki naslednjih držav: Avstrija, Belgija, Francija, Nem- čija, Nizozemska, Italija, Luksemburg, Posar-je, San Marino, Španija, Švica, Anglija ter dižav za železno zaveso, članic CDUCE. Slovenijo sta zastopala Nace Čretnik in Marjan Struna. Mladinsko sekcijo CDUCE iz Pariza sta zastopala predsednik Jaroslav Vrzala (Čeh) in gl. tajnik St. Gebhardt (Poljak). Vrzala je bil tudi pooblaščeii, da govori v imenu vseh zasužnjenih mladincev - pristašev kršč. demokratske miselnosti. Izrecno je podčrtal, da dežele v srednjeevropskem prostoru niso premagane in da narodi tamkaj hočejo svobodo, jo pričakujejo in zanjo trpijo v upanju, da bodo kmalu slišali osvobodilni glas z zahoda. Navzočnost zastopnikov mladinske organizacije kršč. dem. strank v begunstvu je dala celotnemu zborovanju poseben značaj vseev-ropske povezanosti, ki je izzvenela v sklep glavnega odbora UIJDC, da je osvoboditev Srednje Evrope eden prvih in najvažnejših ciljev mladih kršč. demokratov iz vseh dežel. Ta temeljni sklep je bil narodom za železno zaveso sporočen po rimskem radiu in sicer slehernemu narodu v njegovem jeziku. Tako so ga lahko slišali tudi Slovenci doma. Nace Čretnik je na tem zborovanju v svoj-stvu glavnega urednika mladinske revije CDUCE poudaril nujno potrebo črpanja podatkov, ki jih glasilo prinaša, za delo posameznih narodnih kršč. dem. strank, posebej še italijanske, ki ima proti sebi najmočnejšo komunistično stranko na zahodu sploh. Zaupanje, ki ga evropska kršč. dem. mladina ima v begunske predstavnike izza železne zavese, se je najbolj pokazalo pri volitvah bodočega odbora, v katerega je prišel kot njegov glavni tajnik Poljak Edward Bobrowski, za člana Madžar A. Raksanyi in za načelnika urada za Azijo in Afriko St. Gebhard, Poljak, ki je hkrati glavni tajnik mladinske sekcije CDUCE. Kcngres prosvetne komisije Mednarodne zveze kršč. demokratov v Berlinu V dneh od 21. do 24. marca 1956 se je sešla v Berlirtu Prosvetna komisija Nouvelles Equi-pes Internationales — NEI. Namen sestanka je bilo proučevanje odnosov med zahodom in vzhodom in namerno je bil za kraj sestanka izbran Berlin, kjer se sleherni obiskovalec more na lastne oči prepričati o različnosti življenjskih sistemov tostran in onstran železne zavese. Zasedanja se je udeležilo okrog 50 de- legatov kršč. dem. strank iz zahodne Evrope, navzoči pa so bili tudi predstavniki CDUCE in nje mladinske veje. SLS sta na tem zasedanju zastopala Nace Čretnik iz Pariza in Marjan Struna iz Londona. Vrsto predavanj je pričel dr. Glaser, predsednik Prosvetne komisije NEI, ki je zlasti poudaril nujnost utrditve odločnega stališča proti komunizmu. Zgodovino sovjetske politike napram Nemčiji je podal dr. Johann Gradi, zatem pa je Robert Schuman, bivši predsednik francoske vlade in nje dolgoletni zunanji minister, govoril o Sožitju v francoskih očeh. Sledili so še ekspozeji msgr. Bela Varge, predsednika madžarskega Narodnega odbora in vodilnega člana CDUCE, o narodih za železno zaveso, angleških poslancev sir Tho-mas 0'Briena (laburist) in Brooman White (konservativec) o angleških vidikih na cdnos med vzhodom in zahodom, italijanskega delegata prof. Bettiola ter profesorja Prochazke, predsednika izvršnega odbora CDUCE, ki je govoril o temi: Demokracija — meja med svobodnim svetom in totalitarizmom. Slovenske odn. jugoslovanske poglede je podal Nace Čretnik. Prvi del svojega ekspozeja je posvetil važnosti idejne borbe proti komunizmu kot ideologiji. Ta postaja danes namreč važnejša kakor kdajkoli poprej in svobodni svet se je mora zavesti, dokler je še čas. Komunizem pa je povsod enak in tako tudi jugoslovanski komunizem ni nič drugačen po svojih metodah in ideologiji kot sovjetski. Drugi del nagovora je obsegal potrebo kulturne izmenjave med vzhodom in zahodom. Ob koncu je Čretnik poudaril problem beguncev na zahodu, posebej še jugoslovanskih, omenil vra-čarije . beguncev in pozval navzoče, naj store vse, kar je v njih moči, da ne bo več vračanja v bodočnosti. X. kongres NEI V Lukseirburgu so se v dneh od 25. do 27. maja zbrali predstavniki kršč. demokratskih strank, včlanjenih v NEI in CDUCE. Vodilni osebnosti tega zborovanja sta bila Robert Schuman in Paul van Zeeland, bivši belgijski min. predsednik. Poleg zastopnikov iz 19 dežel sta CDUCE zastopala msgr. Kozi Horvath in K. Sieniew'cz, jugoslovansko-slovensko delegacijo pa sta vodila Nace Čretnik in Marjan Struna. Kongresniki so soglasno odobrili resolucijo, ki izraža njihovo politično linijo gle- de dežel za železno zaveso. Resolucija se glasi: 1) Potrjujemo prepričanje NEI, da ne bo-resničnega miru, dokler zasužnjene dežele ne bodo svobodne, in izražamo neomajno zvestobo načelu svobodnega izražanja volje onih, ki so pod komunističnim ali kakršnim koli drugim diktatorskim režimom, v svobodnih volitvah pod mednarodnim nadzorstvom. 2) Vsem demokratskim strankam se mora. zagotoviti pravica, da obnovijo v polni svobodi svoje politično delovanje na osnovi temelj-- . nih svoboščin, kakor so očrtane v listini Zdru-žsnitf narodom in kakor jih vsebuje Splošna deklaracija o človečanskih pravicah. 3) Odločno moramo zahtevati, da se brez vsakega obotavljanja izpustijo na svobodo vsi prlitični jetniki in deportiranci. Še posebej se je problema zasužnjenih narodov dotaknil v svojem nagovoru predsednik CDUCE msgr. Kozi Horvath, ki je v Hrušče-vem udrihanju po Stalinu sicer videl vsaj nekaj sprememb v dosedanjem režimu, vendarle pa posvaril navzoče, naj ne pozabijo na končni komunistični cilj — uničenje zahodne civilizacije in podjarmljenje sveta. Sovjeti hočejo danes prav tako kakor pod Stalinom ohraniti v Srednji Evropi status quo, le da to pot z drugačnimi sredstvi. Msgr. Kozi Horvath je ob koncu govora obljubil, da se bodo kršč. demokratki politiki vrnili v svoje domovine takoj, ko jim bo dano zagotovilo, da bodo mogli zasledovati svoj politični in socialni program v domovini v isti svobodi, kakor jo doslej uživa samo komunistična partija. Glavni tajnik CDUCE Sieniewicz je pa poudari: 1) krščanska demokracija je zgrajena na prvenstvu duhovnega nad snovnim. Duh je,, ki snuje nove ideje na nespremenljivih načelih krščanstva. 2) Krščansko demokratsko gibanje je treba razširiti na Latinsko Ameriko, da ga tako postavimo na svetovno podlago. 3) Olajšanje položaja za železno zaveso gre na : a.čun trdnega in vztrajnega prizadevanja svobodnega sveta, in ne nazadnje krščanske demokracije, da se zagotove zasužnjenim narodom svoboda in človečanske pravice. Mladinsko zborovanje v Parizu Mladinska sekcija CDUCE je sklicala zborovanje glavnega odbora v Parizu v istih dneh — 2. in 3. junija 1956., ko se je tamkaj vršil kongres organizacije "Svobodne mladine Srednje in Vzhodne Evrope". Na ta način so mladi kr- žčanski demokrati — begunci mogli biti v častnem števila zastopani tudi na tem kcngresu. Slovensko delegacijo so sestavljali: Čretnik Nace in F. Mustar iz Pariza, Marjan Struna iz Londona in Zdenko Osana iz Belgije. CDUCE in njen tisk Kršč. dem. zveza Srednje Evrope izdaja svoj tiskan mesečnik Christian Democratic Review, skari dvomesečnik Cristiana. Informacion Democratica CHRISTIAN DEMOCRATIC REVIEW With Christian Democraev tovvards liberation and lustice krme n and nations v katerem je pretežni del člankov pisan v angleščini. V uredništvu tega mesečnika je področje Evropske zadeve zaupano dr. Ludviku Pušu, ki je tudi stalni član uredniškega odbora. Mesečnik izhaja v New Yorku. Mladinska sekcija CDUCE izdaja v Parizu francosko pisan mesečn k Nouvel Hcrizon, katerega glavni uredn k je Nace Čretnik. I1L JHIGIMIOINI = Publication mensuelle democrate-chretienne dEurope Centrale luillri-A™/ 1956. II- 12 - Pm 40 /f CDUCE izdaja dalje periodično razmnoženi-no Information Service, iz katerega angleški in ostali tisk more črpati snov o delovnosti CDUCE. Tudi pri tem biltenu sodeluje dr. Puš. Za špansko govoreči svet izdaja CDUCE ti- For immediate release! Krščanski sindikati Krščanski strokovničarji iz dežel za železno zaveso so po prihodu na svobodna tla ustanovili dve organizaciji: prva je imela svoj sedež v Parizu in je njen delokrog zajemal vse krščansko misleče strokovničarje in delavce, živeče v državah zahodne Evrope. Organizacija se je imenovala Federation Internationale des Travailleurs Chretiens Refugies et Emi-gres — FICTRE (Mednarodna zveza kršč. de-lavccv - beguncev in izseljencev). Njej sorodna organizacija s sedežem v New Yorku in z delokrogom v obeh Amerikah se je imenovala Central European Federation of Christian Tra-de Unions — CEFCTU (Srednje-evropska federacija krščanskih strokovnih društev). Ob koncu leta 1955 je bil med predstavniki o-beh organizacij podpisan dogovor, po katerem se bosta obe organizaciji zlili v eno pod imenom : Centrale Internationale des Syndicates Chietiens Libres d'Europe Centrale et Orien-tale (CISCL) odn. v angleščini: International Center of Free Christian Trade Unions of Central and Eastern Europe (ICFCTU) — Mednarodno središče svobodnih krščanskih sindikatov Srednje in Vzhodne Evrope. V glavnem odboru nove organizacije pripade Slovencem dvoje mest, medtem ko jo v kongresu te organizacije določenih šest mandatov za slovenske zastopnike. Podrobnosti dogovora o zlitju obeh organizacij v eno, ki je stopil v veljavo 1. januarja 1956, bodo izvedene do konca tega leta. CHRISTIAN DEMOCRATIC UNION OF CENTRAL EUROPE 471 Park Avenue New Vork 22, N. Y Tel. P Laza 3-1791 Countries represented: Czechoslovakra Hungary Latvia Llthuania Poland Yugoslavla INFORMATION SERViCE Glava Informacijskega biltena CDUCE Glava glasila CDUCE v španščini Publicado por la UNION DF.MOCRATA CRISTIANA DE EUROPA. CENTRAL 471 PARK AVENUE. NEW YORK 22, N. Y. Telefono: PLaza 3-1791 Grupo Democrata Cristiano Checoeslovaco Partido Democrata Cristiano Lituano Movimiento Democrata Cristiano Partido Laboral Cristiano de Polonia del pueblo hungaro partido esloveno democrata cristiano popular Partido Campesino Cristiano de Latvia Yugoeslavo Nueva Vork, Marzo-Abril, 1956 No. 8 (22) IVAN BOH Študij filozofije na ameriških kolegijih "V Ameriki so suha tla za filozofijo!" tako slišimo večkrat govoriti novodošle evropske izobražence. Verjetno je precej resnice na tej obsodbi. Pri tem je pa le treba nekaj važnega upoštevati ter ne tako kategorično posplošiti dejstva, ki velja samo za del ameriških visokih šol. Glede na študij čiste filozofije v ZDA bi morali razdeliti ameriške kolegije najprej v katoliške in nekatoliške; zadrje pa posebej še na protestantske in na čisto sekularne (državne in neodvisne privatne). V vsaki izmed navedenih šolskih zvrsti ima filozofski študij čisto svoj poudarek in sicer tako glede obsežnosti (exter,t) študija, kakor ga zahtevajo za B. A. (temeljno akademsko stopnjo), kakor tudi glede na vsebino. Vendar pa naj zadošča tukaj samo kratka splošna primerjava med študijem tega predmeta na katoliških in ne-katoliških zavodih: vsem zadnjim je skupna neka brezbrižnost do filozofije, v kolikor pa jo podajajo, ne gredo pri tem globlje kakor samo v dogmatičr.a načela logičnega pozitivizma. Nas tukaj zanimajo zlasti katoliški kolegiji. Na teh prevladuje na splošno dosledna tomi-s-tična filozofija; poudarja se objektivnost v spoznavni teoriji, možnost (possibility) metafizike, vkl'učro naravno spozranje božje eksistence, bistveno razlikovanje med duhom in materijo, neumrljivost človeške duše, objektivni svet vrednot, naravni moralni zakon i. t. d. Na večjih univerzah naletimo poleg tega še poudarek na nekatere točke eksistencializma, vpliv avguštinizma in priznar.je fenomenološke metode kot svojstvene metode filozofije. Predavanja o eksistencialni filozofiji so na vseh katoliških kolegijih, ki vodiio študije do masterske stopnje (M.A.) ali do doktorata (Ph. D.). Profesorji filozofije na teh zavodih se zaveda'o definitivnega doprinosa te filozofije k splošnemu razvoju človeške misli. Avguštinov duh se kaže ne toliko v šfevilu mož, ki naj bi jih imenovali avguštince, kolikor bolj v splošnem naziranju, da moramo filozofirati kot kristjani, ne pa kot nevtralni duhovi. Fenomenološka metoda kot edina legitimna me- toda filozofije si sicer še ni utrla poti dalje kot na Fordham in Georgetown ur.iverzi; zelo verjetno zato, ker so v angleščini na razpolago samo Husserlove "Ideje", "Formalna in transcendentalna logika", "Kartezijanska razmišljanja" ter komentarji k tem zadnjim delom velikega očeta te metode. Dočim so "Logične investigacije" (Logische Untersu-chungen) in "Filozofija aritmetike", ki razloži motiv za razvoj nove filozofske metode, skoraj neznane. Znano pa je, da pristaši mo-nakovske šole Pfaender, Scheler, von Hilde-brand, Schwarz in dr. smatrajo ravno ta del kot podlago realistične metode, medtem ko vodijo poznejši Husserlovi traktati nazaj v Kartezijev idealizem in s tem v isto bolezen, zoper katero je bila fenomenologija zam:šl'e-na kot zdravilo. Trditi, da so na ameriških katoliških kolegijih tla za filozofijo suha, bi bilo gotovo nepravilno. Če že re po globini prispevkov a-meriških katoliških mislecev, gotovo pa po poudarku študija tega predmeta v vseh programih za B. A. in celo za M. A., je treba priznati, da dobe ameriški diplomiran« dobro podlago in da velja filozofija celo za bolj važno kot pa predmet, v katerem naj bi bil diplomiranec specializiran. Povprečno se zahteva vsaj 18 semesterskih ur sholastične filozofije cd vseh študentov in dva tečaja ali izpit od vseh tistih masterskih kandidatov, ki niso študirali sholastike kot "urdergradua-tes", t. j. kot študentje za B. A. Tisti pa, ki so si izbrali študij filozofije za glavni predmet, morajo poleg teh splošnih tečajev vpisati še zgodovino filozofije in se tudi sic°v vsestransko poglobiti v probleme flozofije, če hočejo uspešno opraviti splošni izpit (Com-prehensive cxamination). Velja kot splošno pravilo: če kolegij ni dal študentu prepričanja, da so problemi filozofije vitalre važnosti, potem je zgrešil svoj smoter. Takš"o je sulošno mnenje ameriških katoliških vzgo'e-slovcev danes. Žal pa način podajanja filozofije na nekaterih kolegijih ni najboljši in dostikrat naravnost ubija naravno zanimanie za ta študij pri študentu. V večini zavodov uporablja- jo namreč stare učbenike in priročnike, podobne bolj slovarjem definicij in naštevanju distinkcij kot pa obravnavam filozofskih vprašanj, ki se stavijo človeku sama od sebe (ispontalneuosly) v njegovih najglobljih trenutkih intelektualnega življenja. Odpora zoper ta način podajanja je vedno več in na mnogih krajih skušajo nadomestiti priročnike s študijem filozofskih traktatov velikih filozofov samih. Katoličani v ZDA vzdržujejmo nič manj kot 233 neodvisnih kolegijev. Poleg tečajev sho-lastične filozofije, ki so predpisani za vse študente, skrbi vsaj 200 izmed teh kolegijev za specializacijo v čisti filozofiji do B. A. stopnje; nekako 25 do M. A. stopnje in (v letih 1948-56) 7 do doktorata (Ph. D.), in sicer: Catholic Univerzity, Fordham, St. Louis, Gergetown, Notre Dame, St. Bona-venture in Loyola v Chicagu. (Zavodi so našteti po vrsti glede na število doktoratov, ki so jih podelili v letih 1948-56). Na nekatoliških kolegijih pa je položaj dokaj drugačen. Ti se v glavnem ločijo med seboj po tem, da ne zahtevajo več kakor en ali dva tečaja iz čiste filozofije za splošno izobrazbo akademikov in da študirajo predmet samo tisti, ki so si ga izbrali za "major" ali za "minor", t.j. za glavni ali stranski predmet svoje specializacije. Drugače se pa razločujejo nekatoliški kolegiji od katoliških po tipu filozofije, ki jo oznanjajo, še do nedavnega je tvoril študij zgodovine filozofije hrbtenico njihovega filozofskega učnega programa; do svojega življenskega nazora (Weltanschauung) se je moral študent tako rekoč sam dokopati, če se seveda sploh je; sekularna šola mu k temu nič ne pomaga. V zadnjem času pa se na nekatoliških kolegijih pod vplivom logičnega empirizma vedro bolj uveljavlja naziranje, da je treba tudi v filozofiji napraviti nekaj takega, kot je bilo storjeno pri naravoslovnih vedah, to se pravi, postaviti je treba kriterij legitimnosti preiskovanja ter izoblikovati sredstvo za jasno izražanje in komunikacijo. Na splošno moremo reči, so sprejeli princip empirične verifikacije in semantično metodo v najširšem pomenu besede; vključno simbolično logiko. Jasno je, da je pri tem tradicionalna spekula-t.ivna filozofija izgubila zaradi tega svoj pomen v programu filozofskega študija in slu- ži več ali manj samo za ilustracijo nelegitimnega razmotrivanja. Vprašanja metafizike in etike so izključena iz semantičnih razlogov. Propozicije teh ved so po mnenju logiko-empi-ristov psevdo-propozicije. "Bog je neskončno popolno bitje", "Bog ne eksistira", "Umor je zlo", "Renoire-jev Bal a Bougival je krasno umetniško delo" in druge rečenice, v katerih je kak metafizični ali aksiološki izraz,, bo faktično nepomembni, nesmiselni. Zakaj? Zato ker beseda "Bog" ne velja za noben empirično določljiv objekt; beseda "krasno" ne pomeni nobene lastnosti v predmetu, marveč Izraža samo osebni odnos do predmeta, itd. To je filozofija, kakor je oznanjajo ameriškim študentom na sekularnih šolah. Samo zelo maloštevilni so profesorji na teh zavodih, ki bi zastopali trdno še kake druge nazore, kot r.a pr. epistemološki idealizem (Cunningham na Cornell University), hegelianizem (Stace na Princenton University), aristotelizem (J. Wild na Harwardu), sholastiko (M. Adler na Chicago University) itd. Na sekularnih zavodih so tla za filozofijo res nerodovitna, kajti ko so pristno razmotri-vanje zatrli in se omejili samo r,a čutno-iz-kustveni svet, so zatrli tudi splošno zanimanje za predmet sam. Malo je študentov, ki bi se mu posvetili. Tako ima na pr. Western Reserve University v Clevelandu za svojih 16.000 študentov samo dva redna profesorja in ne nudi primernega programa iz čiste filozofije niti za M. A., medtem ko kandidatov za doktoriranje iz tega predmeta sploh ne sprejema. Dokler bo logični empirizem tako rekoč uradna filozofija na nekatoliških ameriških visokih šolah, dotlej ne bo bolj rodovitnih tal za najvišja in svojstveno človeška razmišljanja o sebi in o svojem položaju v ve-soljstvu. Brez oklevanja se lahko strinjamo s slovitim angleškim pisateljem T. S. Elio-tom, ki je nekje zapisal: "Logical positivims is not a very nourishing diet for more than small minority which has been conditioned to it. When the time of its exhaustion arri-ves, it will probably apper, in retrospect, to have been for our age the counterpart of sur-realism: for as surrealism seemed to provide a method of prcducing works of art without ima-ginaticn so logical positivism seems to provide a method of philosophising without in-sight and wisdom." EDI GOBEC Družba in družboslovje v Ameriki Gospod prof. Janez Sever me je pobaral, naj kaj napišem o družboslovju v Ameriki, še to mi je zaupno povedal, da bo, po sporočilu -uredništva Zbornika objavljeno zraven Bohovega med razpravami. Toda, ali bo g. urednik potisnil to pisarijo, ko jo prečita, res med razprave, ali jo vrgel v koš, eno je čisto gotovo: iaka sociološka razprava tole ne bo. Kaj pa bo potem ? Samo nekaj neurejenih bežnih osebnih vtisov o družbi in družboslovju v Ameriki. * * * Amerika! ,še ko sem doma pasel kravo (ne Irave, imeli smo samo eno, prosim!) in sem zaman ugibal, če bom kdaj srečal kakega strica z Amerike, me je ta beseda nekam čudno prevzela. Ne da bi bil tako strašen materia-list! Samo neka čudna, velika radovednost. Na koncu koncev se le menda godi tako vsa-iomur, ki je kdaj bral, kako so hodili naši dedje v Ameriko "kopat zlato", kako vozijo tam navadna in ekspresna dvigala in kako v vsakem prostoru samo pritisneš na gumb in ti že avtomati nasipljejo polno naročje dobrot. Amerika je za večino lačnega, svobode in miru željnega človeštva nova Indija Koroman-dija, moderna obljubljena dežela, kamor so uprte oči izvržencev in trpinov vseh ljudstev. "Nič čudnega, da tako tiščijo v njo emigranti iz -vseh delov sveta! Množična emigracija daje Ameriki vrsto svojstvenih značilnosti, ki jih je težko najti "kjer koli drugje. Saj je res, da ima skoraj vsaka dežela svoj delež priseljencev (celo naša mala Slovenija ga ima!), toda v Ameriki je skoraj vsa celina naseljena s priseljenci skoraj ■vseh ras, narodnosti in plemen. Tu vidite o--stanke ponosnih plemen Indijancev, ki imajo sami morda toliko različnih kultur kakor evropska ljudstva. Tu slišite afriške popevke in odmev bobnov iz črne džungle in gledate ples svojih temnih bratov. Tu najdete sredi hrupnih velemest "majhne Kitajske", "majhne Italije" in "majhne Sicilije", kjer celo razporeditev imen ulic sledi točno vzorcu v starem "kraju. Tu imajo svoje vasi Nemci, Švedi in "Norvežani, svoje farme in mlekarne Danci, svoje Brezje in Bled Slovenci. Tu se prepletajo šege in običaji vseh ljudstev sveta. Ko sem prvič prišel v Cleveland in nosil malto pri Kovaču, ki z vrlimi slovenskimi zidarji in mizarji gradi hiše kar na debelo, me je presenetila slovenska harmonika. Izza vogala so se prikazali slovenski svatje, ki so prišli po nevesto, prav kakor kje na Gorenjskem ali pri nas na Štajerskem. In ko sem zvečer krevsal domov, skoraj nisem mogel verjeti, da hodim po "Ljubljana Avenue", po ulici, ki se imenuje po naši beli Ljubljani! Tam blizu, kjer sem izstopil iz avtobusa, pa je "Grdina drive", cesta, ki nosi ime našega velikega zaslužnega pionirja. Amerika nosi pečat vsega sveta in vseh ljudstev. Ko sem se letos v St. Louisu vozil barvat hišo nekega bogataša, sem sedel vedno med samimi prijaznimi zamorkami in bil "bela vrana". In koga vse ne vidiš v šoli! Dve brhki Japonki, Korejci, Poljaki, Grki, en Srb, Italijanki iz Rima in iz Turina( obe poročeni) in dostojanstvena ciganka v do pet dolgem zlato obrobljenem rdečem krilu! Med učitelji je bil tudi en Italijan, en Nemec in en nadvse ljubezniv Kitajec. Ne vem, če je še kje na svetu tako pisana družba kakor v Ameriki. Morda na Havajih, ki slovijo kot "paradiž ras", toda v Ameriki je cel kontinent posejan z otroci vseh Adamovih otrok. Če zdaj pomislimo, da je bilo v začetku 20. stoletja v Chicagu rodnih Amerikancev manj kot en četrt in da tam danes redno nastopa s slovenskimi popevkami na televiziji naš Franki Jankovič, sin staronaseljencev, medtem ko se vsak teden oglasi na radiju v slovenščini mladi dr. Leskovar, ki je šele pred leti prišel v to deželo, ali če se spomnimo, da je samo v New Yorku več Italijanov kakor v Rimu in samo v Clevelandu več Slovencev kakor v Ljubljani, potem se ni treba več pri-dušiti, da je Amerika res edinstvena dežela na svetu. Toda Amerika ni edinstvena le po svojem rasnem in narodnostnem sestavu in po najvišjem tehničnem napredku na svetu, kjer si lahko vsakdo v nekaj mesecih kupi svoj avto- mobil. še bolj je morda edinstvena po svoji politični, socialni in kulturni izgradnji. Tu se meša na desetine narodnih in plemenskih kultur in na stotine "podkultur" (subcultures), izraz, ki je zopet posebno značilen prav za Ameriko. Tu najdete več sto ver in sekt, ki pa vendar ohranijo lepše sožitje kot pri nas dve organizaciji z malenkostno različnimi pravili. Pride morda do majhnih medsebojnih predskokov, a kakega globljega sovraštva ali zagrenjenosti ni. In čeprav so Amerikanci dovolj pametni, da imajo navadno samo dve stranki, je tudi v politiki na stotine različnih skupin (pressure groups), ki spretno pritiskajo na vse strani, da dosežejo svoje politične cilje. Toda Amerikanci znajo vsa nasprotja, v katerih se medsebojno "očiščujejo" v volilnih kampanjah, v trenutku premagati, si prijateljsko podati roke in složno sodelovati za dosego vsenarodnih ciljev. Naj zmaga ta ali ona stranka, poraženi kandidat bo vedno med prvimi, ki bo stisnil zmagovalcu roko in zmagovalec bo vedno o-stal zvest tradiciji, ki zahteva v vsakem državnem odboru ravnotežje med pripadniki obeh strank. Čudež, ki so nanj Amerikanci najbolj ponosni, pa je v tem, da so iz te največje raznolikosti prav v Ameriki dosegli največjo socialno enakost. Poglejmo n. pr. dežele, kjer živi le en sam narod! Mislili bi, da bo tam gotovo večja enakost. A je ravno obratno! V Indiji se zajedajo v ves družbeni organizem kaste, med katerimi zevajo skoraj nepremostljivi prepadi, globoke rane na telesu trpečega naroda. Na Kitajskem šumijo v svili vzvišeni "literati" (izobraženci v klasični kitajski kulturi, ki so do nedavnega upravljali tudi vsa važnejša politična mesta) in bogataši, patriarhi, ki so kakor kralji v naselbinah, množica kmetičev in siromakov brez premoženja pa je globoko na dnu in često ne sme niti v prodajalne, ki so rezervirane "samo za boljše". Na Japonskem se še živo poznajo sledovi ostrih stoletnih socialnih razlik, saj je bil tam cesar vedno "sin sonca", bog na zemlji, medtem ko so deželo upravljali našim grofom podobni bogataši, katerim so služili poklicni vojšč?l;i, nekaki vitezi (samurai), pod peto teh vseh pa je trpela ogromna množica kmetov-tlačanov, ki so spet sami z zaničevanjem gledali na zadnji, najnižji razred, na "nečloveške" (eta), nesrečne pripadnike najnižjih poklicev, zlasti takih, ki so imeli opra- viti z mesom in živalskimi kožami (vpliv budizma). Te so lahko pijani vojščaki po mili volji natikali na sablje. V krščanski Evropi ni morda tako hudo, toda tudi tam imamo še vedno "milostljive gospe", "titeljev" nič koliko in seveda po tri razrede v vlakih, čakalnicah itd. Pa poglejmo zdaj našo Ameriko! Se razume, da so tudi tu ekonomske in socialne razlike. Je že tako, da vsi ne morejo biti v pisarnah in ne vsi v fabrikah. Je že tako, da eden nagrabi več premoženja in drugi manj. Tega ni mogoče spremeniti niti z nasiljem, še manj v svobodi. Toda vse te razlike skoraj splahnijo v medsebojnih odnosih! Prvič sem to opazil na neki ameriški pošti v državi New York. Nekaj so v uradu nasme-tili in upraviteljica je hitro segla po metlo in pridno pometala, medtem ko sta se pismonoša in pomočnik šalila pri odprtem okencu. "Šmen-tano, ali sta — z mamo vred — štorasta," se mi je najprej zazdelo, ko sem že nekaj časa čakal pred okencem in videl, da nobeden ne misli prevzeti metle. Toda kmalu sem opazil, da so vsi trije prav zadovoljni in nasmejani,, najbolj "dama" sama in začel sem misliti malo drugače: "Ali ni to lepo? Polno uslužbencev ima in je res prava gospa, pa je ni sram prijeti za metlo! Prav nič se ne boji, da bi kdo mislil, da je samo snažilka in da pač zato,, ker nič drugega ne zna, pometa uprad. Ali ni ta ameriška mentaliteta, vsaj z ozirom na delo, mnogo bolj naravna in prisrčna kot naše evropsko vihanje nosov?" Tako sem razmišljal, ko se je prismejala k okencu, obrisala roke v robček in me vprašala "tipično po ameri-konsko: "May I help you?" (Ali ti smem "pomagati"? Ali ti smem postreči?). Toda kako naj bi ne bila ravnateljica urada preprosta, ko so taki sami ministri in predsedniki Združenih držav, najvišje politične glave na svetu! Nekaj čudovito lepega je ta enakost, ko mu lahko v uradu rečeš samo "gospod predsednik", kakor bi tudi on tebi vljudno rekel "gospod Žmavs", če pa ga vidiš na cesti,, mu lahko zakličeš kakor kateremu koli sosedu: "Hallo, Ike!" ali "Hallo, Harry!". In tam kjer bi v Evropi vse polil mraz (o, jej, kaj bo pa zdej?!), tam bo ta visoka glava postala zdaj naenkrat še široka v smehu in ti prijazno pomahala, če se ne bo že začela pogovarjati s tabo kot s starim znancem. Greš v urad in takoj, ko zvejo tvoje ime, bošr samo še Frank, John ali Joe in če ti je znane« ime kake uradnice, bo tudi ta zate samo še Mary, Lucy ali Jeany. In greš morda prvič v šolo, v nemajhni zadregi, ker nimaš zlikanih hlač. Nerodno ti je, ko takoj za tabo prišumi v razred "kraljična", "vsa v svili. Toda svojim očem boš komaj verjel, ko bo vstopila za njo druga, v plavih delavskih hlačah, približno takih, kot jih nosijo pri nas med delom mehaniki. Ko se ti skoraj zasmili revna sirota, ki jo mora pač biti pred vsemi sram, se bo nagnil k tebi sošolec in ti zaupal: "Njen oče je predsednik železniške ■družbe. So milijonarji!" Zdaj ne moreš premagati radovednosti in :ga vprašaš o tisti svileni kraljični tam v prvi klopi. "Kako visoko je šele njen oče?!" ugib-Iješ. "O, tole dobro poznam," ti bo rekel. "Ta prodaja hrenovke tam na vogalu. Oče dela v fabriki in polna hiša otrok!" Ko zapuščaš šolo, sedijo na stopnicah pred vrati trije nekam starejši "študenti", okrog pa ;še gruča mlajših. "Tale ob steni je rektor," ti bo glasno razložil kolega in ga pozdravil "Hallo!" ko se ta ozre v vaju. V zadregi se boš priklonil in jo hitro ucvrl proti postaji. Med potjo se boš morda spomnil na univerzo v Evropi, kjer je uniformirani sluga na srebrnem krožniku prinesel glavnemu tajniku tvoj listič s prošnjo za ■osebni razgovor... Taka, zelo na kratko, je socialna enakost v Ameriki. * * * Moj gospod župnik, ki zdaj pase ovce nekje ~v Argentini, bo morda hud: "Tako ste jih hvalili te Anglosaksonce, kot da bi bili najboljši ljudje na svetu!" Nekdo bo dostavil: "Pa so plitki in hladni in materialisti!" Tretji iz gruče pa bo napol za šalo napol zares bolj tiho povedal, da ga ne bi gospod slišali: "Moralni pa me mnogo bolj kakor pri nas dobro vzgojeni psički!" Akramiš, seveda mi grejo lasje pokonci! Čutim namreč, da je tudi vse to bolj ali manj res. In vem, da ne bom znal teh nasprotij prav razložiti, pa če bi do jutra grizel svinčnik. Vse, s čimer lahko postrežem, so zopet le bolj ali manj megleni vtisi. Zdi se, da so Amerikanci večji mojstri v javnem življenju, najsi gre za odnose med predsednikom in državljanom, med duhovnikom, (ki je vedno samo "oče" in bi se smejal, če bi mu rekel "gospod" ali celo "častiti") in vernikom, med inženirjem in delavcem ali med voznikom taksija in potnikom. V vsem takem so Amerikanci — vsaj meni se tako zdi — daleč pred nami in Evropejci daleč za njimi, da ne rečem celo — daleč za luno. Ravno obratno pa se zdi res za čisto osebne odnose. Tu na splošno prednjačijo Evropejci in morda vsa druga ljudstva in kar sem zgoraj zapisal za nas, velja tu za Amerikance. Ali so to tipično nestalni odnosi med dekletom in fantom, med ženo in možem, med starši in otroci (ki so včasih pravi tirani) ali med otroci in ostarelimi starši (ki jih "oddajo" v razne zavode), med povoženim možakom na cesti, (ki vzbuja manj pozornosti kakor raztreseni drobiž) in med gručo zijal, ali med alkoholikom, ki že četrto noč leži na pločniku in mimoidočimi! — povsod se zdi ameriški odnos mnogo plitkejši, osebne vezi silno rahle, čustva nad čutno ravnjo skoraj popolnoma otopela. Odkod ta čudna nasprotja? Zdi se, da je treba, razen v puritanističnem anglosaksonskem vplivu, iskati odgovora zlasti v ekonomski izgradnji ameriške družbe. Amerika ima vse pogoje za naravnost gigantsko industrijo. Tudi poljedelstvo je zelo modernizirano. Ogromna večina prebivalstva živi zato v mestih in dela bodisi v pisarni ali v tovarnah — pri strojih. Osamljeni kmetič na deželi se ne sklanja več ljubeče k zemlji, ampak jo neusmiljeno prevrača — z brnečimi stroji. Ameriški način industrializacije zahteva in omogoča masovno proizvodnjo, slednja stan-darizacijo proizvodov in skrajno delitev in specializacijo dela, ki povzroča vedno večjo tipi-fikacijo delavca. Isto delo, ki ga opraviš navadno prej kakor v eni minuti, se ponavlja uro za uro, leto za letom. Vedno isto pritrjevanje vijakov ali natikanje koles, vedno isto poli-ranje avtomobilskih streh ali čiščenje kroma — danes, jutri, vse življenje. Tak delavec postane suženj stroja in tekočega traka. Če ga primerjamo n. pr. z našim čevljarjem, ni ta proti njemu samo umetnik, ki se je svoje obrti vsaj tri leta učil, medtem ko se je ameriški delavec naučil svojega dela v treh minutah ali vsaj v treh urah. Je tudi filozof, ki duhovito modruje o vseh novicah, o poedincih in skupnosti, kjer vsako malenkost natančno pozna. Kot strokovnjak jemlje mero, kot estet izbira vzorec, kot neodvisen sistematik spreminja metodo dela, kot psiholog opazuje reakcijo kupca, sposobno kot advokat mu opiše probleme draginje, vešče kot trgovec mu po- ve ceno in samozavestno in zadovoljno kot kak samostojni tovarnar spravi denar. Za ženo in otroke je atek, za vajenca vzgojitelj, za pomočnika delodajalec. Vsi ti pogoji klešejo svojevrstno močno osebnost, bistrost in duhovitost. Ameriški delavec zasluži morda mnogo več, oropan pa je vsakega psihološkega zadovoljstva. Delo opravlja avtomatično, brez misli in volje, brez veselja in brez ponosa. Ker zanj ne potrebuje nobenega znanja, pade njegova samozavest in spoštovanje do samega sebe. Ker ga proizvod, ki beži mimo na tekočem traku in na katerem je izvršil le na videz neznatno in brezpomembno delo, v ničemer ne naveže nase in ne navdaja z najmanjšim zadovoljstvom, ki spremlja vsako obrtniško, kmečko ali intelektualno ustvarjalnost, je za modernega delavca delo le še potrebno zlo, kazen, ki jo mora prenašati zaradi razreda, čigar pripadnik je. Delo nima najmanjše notranje vrednosti; edina in vsa nagrada, ki jo delavcu nudi, je le v plači. Zato delavec v skrajno mehaniziranem okolju usmeri vso svojo pozornost le še na denar, ki mu postane "najvišja dobrina", cilj in merilo vsega. Ekonomski pogoji so sprožili vrsto psiholoških reakcij in izkristalizirali materialistični življenjski pogled. To v glavnem razloži ameriško hlepenje po denarju in tipični življenjski materializem. Delavec ob tekočem traku nima nikakih duhovnih ali duševnih pobud ali dražljajev. Vse delo opravlja popolnoma avtomatično, brez misli in volje. Ker tako večji del svojega produktivnega življenja prebije, ne da bi uporabljal razum in voljo, oba nujno otopita in oslabita, kakor bi n. pr. oslabele mišice človeka, ki bi nikdar ne opravljal telesnega dela. Z njima otopita tudi delavčeva osebnost in značaj. Od tod tipična plitkost Amerikancev. Ker so bistveni psihološki pogoji enaki tako za delo ob tekočem traku v tovarnah in za mehanizirano in specializirano delo v pisarnah, ti izenačeni pogoji doprinašajo k izenačenju osebnosti vseh tako zaposlenih, torej k značilni tipifikaciji ameriške družbe, kjer vsaj na površju izgineta individualnost in originalnost. Človek, čig-ar osebnost in značaj v takih razmerah slabita, se boji biti različen od drugih, ker mu za neodvisnost in samostojnost manjka moči. Zato je zunanje obnašanje Amerikancev izenačeno na eden in isti osnovni vzorec. Vzvišena demokratična filozofija aristokrata Jef- fersona, mit narodnega mučenca Lincolna, ki simbolizira tudi obseg in hitrost ameriške vertikalne mobilnosti, v kateri je nemogoča kri-stalizacija socialnih razredov, in konformizem delavstva, ki se zaradi oslabljene osebnosti boji biti različno, (saj ne more več tvegati socialnih sankcij, ki so združene z različnostjo in samostojnostjo) — vsi ti činitelji se prepletajo in po svoje doprinašajo tako k tipifikaciji ameriške družbe, kakor k medsebojni strpnosti in socialni enakosti. Zdaj nam tudi postane jasno, zakaj vladajo med Amerikanci razmeroma vzorni odnosi v javnih zadevah, kjer je prišlo do osnovnega izenačenja osebnosti poedincev in tipa družbe in je zato vsaj na površini povsod zadostna podobnost, ki vodi k strpnosti in združuje s tistimi rahlimi vezmi, ki so v javnem življenju potrebne. V osebnih odnosih n. pr. med ženo in možem, ki potrebujejo večje globine, pa se maščuje nerazvitost ali otopelost osebnosti in značaja. Socialni konformizem, v katerem mora moderni Amerikanec iz strahu pred sankcijami zatreti marsikako duševno potrebo po samostojnosti in različnosti, napolnjuje njegovo notranjost z neizpolnjenimi željami. Frustracije, ki se že od otroških let nabirajo v podzavesti in se še množe v psihološko sterilnem mehaniziranem okolju, pa se navadno sprostijo bodisi skozi socialno dovoljene kanale, kar razloži poplavo čustev, ki se izlijejo n. pr. na tipičnih ameriških igrah (baseball), ali pa jih poedinec hrani v sebi, dokler ni mera polna in ne izbruhnejo na dan v obliki te ali one duševne bolezni, kar razloži rekordno število duševno bolnih v Ameriki. * * * Vprašanje, ki bo verjetno zanimalo čitatelje Zbornika je, kaj se zgodi s slovenskimi izseljenci v Ameriki in drugod, ki jih je življenje vrglo v to novo, njim tuje, mehanizirano okolje brez duhovnih in duševnih pobud in dražljajev. Prvo, kar navadno begunec čuti, je, da ga novo delo ubija. Ker je bil vedno navajen na težka dela in dolge ure, si ne more prav razložiti, zakaj ga razmeroma lahko tovarniško delo tako zbije, da izgubi voljo za vse. Dejansko ne gre za telesno, ampak za psihološko izmučenje. Monotonost v tovarni vzbuja odpor; zavest, da mu bo delo dalo dober zaslužek in dobrine, ki si jih je vsa leta zaman že- lel, ga navdaja z voljo do dela. V podzavesti se koljeta dve nasprotni želji: ena po delu, ki bi bilo bolj ustvarjalno, kjer bi lahko drugim in samemu sebi pokazal, kaj zna in premore, druga po potrebi prilagoditvi in zaslužku. Ta podzavestna vojna, ki se bije globoko v begun-čevi notranjosti, porabi mnogo duševnih energij in pripomore k zunanji zbitosti. Zraven tega pa je begunec postavljen pred neizprosne pogoje mehanizacije dela: vrši ga mehanično, kot avtomat, brez misli in volje. Pod temi pogoji slabi zlasti volja, ki potrebuje stalne vaje in napora. Topi pa tudi razum, ker ga vedno manj uporablja. Delavec morda opaža, da čuti čedalje manj zanimanja za čtivo, izobraževanje, za delo v organizacijah in podobno, kar je znamenje, da so mu zaradi stalne nerabe nekako "otrpnili možgani" in ga, podobno kot pri njegovih ameriških kolegih, ki so šli skozi isti proces pred njim, nič razumskega ali "nad-tvarnega" več ne miče. Oslabitev volje pa se začne kazati v pešanju oblasti nad samim seboj, v strahu izražati nesoglasje, v težavnosti odločitev in vztrajanja pri sklepih, v zmanjšani disciplini glede alkohola, zabav itd. Največja nesreča pri tem je, da ne razume, kaj z njim ni prav in si ne ve pomagati. Čuti le, da je vedno manj samostojen, vedno bolj odvisen od drugih. Če primerja svojo sedanjost s prejšnjim življenjem, dobi občutek, da z njim ni več vse normalno. V resnici se je kmalu po njegovem prihodu v mehanizirano novo okolje začel v njem psihološki proces v eni izmed naslednjih smeri: (1) Aktivizacija, ki je najsrečnejši način reakcije. Ker monotono mehanizirano delo v službi ne zadovolji potreb delavčeve duševno-sti (iznajdljivosti, samoizražanja, domišljije, veselja in zadovoljstva z uspehom) si poišče priložnosti za ustvarjalnost izven službe, kot n. pr. pri raznih društvih, zborih, v umetnosti ali športu, ali doma, v vrtu, s tehniko, glasbo itd., kjer najde vsaj nekaj priložnosti za izražanje razuma in čustev in za uveljavljanje volje. Tako izvenslužbeno delovanje je edini odprti kanal za izliv osebnih zmožnosti in energij, ki jih delavec pri svojem mehaniziranem delu ne more več prav sprostiti. Ohranja mu samozavest, ga drži priklenjenega na nekaj, kar ga zanima in veseli in navdaja ga z veseljem in zadovoljstvom. Aktivizacija mu pomaga, da v novem okolju ne otopi. Ta ali oni način izživljanja v skupnosti, v društvih ali organizacijah, se zdi zato nujen po^'oj ne le iz narodnega ali kulturnega vidika, ampak tudi iz vidika duševnega zdravja begunca, ki ga je trdo življenje presadilo v monotono mehanizirano in psihološko sterilno okolje. Aktivizacija, ki je na splošne najboljši izhod iz monotonosti mehaniziranega življenja, ima^ tudi svoje nevarnosti. Človek, ki čuti izredno ustvarjalno silo, intelektualno nenasitnost ali umetniško slast, bo namreč toliko ostreje občutil težo sterilne monotonosti mehaniziranega dela. Kakor je n. pr. hreščanje radia, ki ga z zadovoljstvom poslušajo otroci, naravnost neznosno za glasbenika, tako postane do skrajnosti mehanizirano delo, ki ne dopušča najmanjše stopnje samoizražanja, naravnost neznosno za ljudi, ki jih odlikuje izredna ustvarjalnost na višji ravni, zlasti še, če se taka sterilnost v službi vleče predolgo, brez sprememb in razvedrila in se ji pridruži še pretiravanje v izven službeni aktivizaciji, h kateremu so zopet najbolj nagnjeni prav duševno najbogatejši ljudje. Pri takih osebah se utegnejo sčasoma pojaviti razne duševne motnje, zlasti manično-depresivne in shizofrenične. Vendar ta nevarnost večini, ki se poslužuje bolj običajnih aktivizacij (društva itd.) sploh ne grozi, manjšino pa naj navdaja s previdnostjo, ne s strahom pred aktivizacijo samo. Celo če se motnje pridružijo, je bolje priti do njih po poti ustvarjalnosti kakor po poti otopitve. V tolažbo sledn]im navedem, da je sloviti psihiater Menninger klasificiral tudi sv. Tomaža Akvinca, Napo^or.a in Woodrowa Wilsona med shizofrenike. (2) Infantilizem je drug začasni ali stalni izhod, ki ga lahko poišče Juševnost v mehaniziranem okolju. Ker je delo tuko enostavno, da bi ga lahko — vsaj v pigledu razumske budnosti in znanja — opravljali tudi najmanjši otroci, je nevarnost, da bo delavec, ki več mesecev ali let opravlja izključno "otročje delo" (brez aktivizacije izven službe) kmalu tudi sam postal otročji. Mehaniziranemu življenju (dejansko vsem pogojem, kjer je onemogočena razumska budnost in samoizražanje na višini, ki je za poedinca normalna) se zato če-sto pridruži povratek delavčeve osebnosti v duševnost otroških let, regresija v infantilizem. Med znake infantilizma spada vsako obnašanje, ki je značilno za otroke, ne pa za odrasle, čeprav ima nekaj takih znakov, bodisi zaradi fiksacije (razvojne zaostalosti) bodisi zaradi regresije (razvojnega povratka) vsak- do in šele njihova premoč nad drugimi osebno-nostnimi značilnostmi pokaže, kdaj je kaka osebnost postala tipično infantilistična. Za in-fantilizem je n. pr. značilno slepo neusmerje-no sproščevanje energije (kot brezciljno tavanje po mestu), igračkanje, periodični občutek nesrečnosti in naveličanosti, ki si ga ne znamo prav razložiti (neizrabljene duševne energije ali neizpoljene želje povzročajo namreč napetost in neugodje), trma zaradi trme (s čimer se človek skuša prepričati, da je volja, o kateri vsaj podzavestno čuti, da hitro slabi, še vedno močno, kjer gre le za zmoto v izbiri predmeta, na katerem jo preizkuša); potreba pritegniti pozornost nase (ki se navadno začenja kazati pri ženskah v ekstravagantnih oblekah in nenaravnem obnašanju in pri moških v nenavadni hrupnosti, čeprav ima vsak posameznik v tem svojo lastno metodo in gre za infantilizem šele, kadar postane ta težnja ena stalnih najmočnejših značilnosti osebnosti), ekshibicionizem, ki je značilen z;i otroke in je med odraslimi le ena zadnjih poti, po kateri skušajo pritegniti pozornost (ki jim je njih brezosebno okolje ne nudi na socialno sprejemljiv način), nekritičnost v sprejemanju scdb, strah pred odkritim izražanjem nesoglasij, nestanovitnost itd. Kadar infantilizem ni več kratek periodičen pojav, ampak postane tipično stalno na-strojenje odraslega človeka, je to znamenje, da se je v svojem psihološkem življenju povrnil v brezskrbnost in neodgovornost otroških let. To je velika skušnjava, a tudi nič manjša nevarnost, saj v infantilizmu izgubi razsodnost in odločnost, ki ie normalna za njegovo starost in s tem zmožnost za modro in odgovorno življenje. Infantilizem, bodisi iz fiksacije ali regresije, je zelo pogost v ameriški družbi in je tudi med izseljenci, zraven demotivacije, najbolj pogost primer negativne prilagoditve mehaniziranemu okolju. (Edina pozitivna prilagoditev je namreč aktivizacija. Možna pa ,ie seveda še druga rešitev: sprememba dela iz močno mehaniziranega v obrtniško, kmečko, intelektualno itd.). (3) Demotivacija je izguba zmožnosti za "motiviranje" samega sebe ali po samem sebi. Gre tu za oslabitev volje, ki se v mehaniziranem okolju ne more v ničemer več uveljaviti, ohranjati ali celo krepiti. S to oslabitvijo izgublja delavec sposobnost, da bi samemu sebi zastavil kak nov motiv ali cilj in mu sledil. Stanje se slabša iz začetnega oklevanja v vedno večjo — in končno popolno — nezmožnost usmerjati svojo usodo. Tipični primeri demotivacije so n. pr. delavci, ki bi z malo poizvedovanja in napora lahko našli neprimerno boljše službe, a jim je v mehaniziranem delu že tako oslabela volja, da ne morejo več ukazati samim sebi nobene spremembe; študenti, ki so mislili nadaljevati študij, a se zdaj "ne morejo" več pripraviti do tega, da bi začeli obiskovati kak tečaj; intelektualci, ki "ne morejo" več iskati svojemu znanju primernega dela, niti ne iščejo nadomestila za psihološko sterilnost službe v izve ris lužbeni aktivi-zaciji, ampak ostanejo tam, kamor jih je postavil slučaj, po delu pa se le še topo zleknejo v naslonjač; osebe, ki se slepo oklepajo družbe, v katero jih je zaneslo naključje in si "iie morejo" sami ničesar več ukazati ali prepovedati, itd. Demotivacija je začetna stopnja psihološkega osiromašenja in otopelosti in je zato iz nje še možen izhod. Cesto zadošča le psihološki vpogled in begunec se bo vzdramil sam; drugič bo spremenila vso njegovo usodo le majhna informacija ali vzpodbudna beseda in ga postavila spet na pot samostojnosti, bodisi k normaliziranju dela (nemehanizirano okolje ali študij), bodisi k aktivizaciji izven službe, kot pozitivnem iztoku za neizrabljene duševne-energije in zmožnosti. (4) Nevtralizacija ni le izguba zmožnosti za "motiviranje" samega sebe, ampak tudi za kakršen koli odpor proti motivacijam, ki nam jih vsiljuje okolje. Oseba na tej stopnji slepo izvršuje vsak ukaz, dober ali slab, ljub ali neljub, ker je njena volja tako oslabela, da je prešibka za kakršen koli odpor ali samostojno usmerjanje. Nevtralizacija lahko nastopi iz demotivacije, kot posledica stalne postopne slabitve osebnosti. Lahko pa je tudi posledica trenutnega zloma, kot n. pr. zaradi hudega razočaranja, izgube osebe, ideala ali stvari, ki nam je postala "vse na svetu", s čimer je vsa današnja stvarnost postala za nas brezpomembna. Osebnost, ki se je pogreznila v nevtralizacijo preko demotivacije, se more normalizirati le v kar najbolj ugodnem psihološkem okolju, n. pr. med prijatelji, ki ji vlivajo poguma, priskrbe zadovoljivo službo in razvedrilo. Povratek v normalno stanje utegne zahtevati precej časa, večkrat toliko ali več, kakor je trajal negativni proces iz normalnega v nevtralizirano. Kjer pa je nevtrali- zacija nastopila kot posledica trenutnega zloma, utegne biti normalizacija hitrejša, bodisi s prevzgojo ali reorientacijo osebe in razširitvijo obsega njenih vrednot, bodisi s pomočjo nadomestila za izgubo, ki je povzročila zlom osebnosti. Demotivirana oseba potrebuje prijateljske pobude in primerne aktivizacije, nevtralizirana pa skrbne nege in ljubezni kot otrok. (6) Demoralizacija je zadnja in najnižja stopnja v negativnem psihološkem razvoju, ki ga utegne med begunci izzvati novo brezosebno mehanizirano okolje, bodisi preko postopne slabitve volje, razuma in čustev, bodisi kot upor in protest proti staremu ali novemu redu. Ni težko razumeti, kako zlahka pride do demoralizacije preko nevtralizacije, saj je nevtralizirana oseba prešibka, da bi nudila kakršen koli odpor proti slabim ukazom in vplivom in je zato tudi v vsem slabem le slepo, neodgovorno orodje okolja. K dobremu usmerjena volja lahko n. pr. v tej prisilni mehanizaciji človeka oslabi do stopnje nevtralizacije, medtem ko je lahko slabo usmerjena (in negativno aktivizirana) močna. In močna poišče šibkejšo in si jo podredi v slabe namene, n. pr. za sodelovanje pri tatvinah, zlorabljanje deklet itd. Pri tako demoraliziranih osebah, ki so le orodje brez volje, gre za duševno bolezensko stanje in nesrečneži ne nosijo moralne odgovornosti, pač pa potrebujejo podobne prijateljske pozornosti, ljubezni in reorientacije kot nevtralizirane. Demoralizacija je možna tudi kot upor ali protest proti staremu redu, ki nas je razočaral. Zavržemo n. pr. socialne norme, ki se nam zde starokopitne, predno smo se podvrgli vsaj disciplini novih. Pretirana disciplina v spolnih stvareh (n. pr. prepoved nasmeha, mešane družbe in nedolžnega razgovora) lahko po opazovanju navidezne prostosti v novem svetu vodi v upor in v nasprotni ekstrem. Podobno je lahko demoralizacija upor proti novi družbi, ki nas je n. pr. nekajkrat zaporedoma ogoljufala, ko iz tega posplošimo, da so vsi tujci nepošteni in napačno sklepamo, da moramo v takem okolju tudi mi vračati milo za drago, t. j. goljufati, kjer koli se da, kakor "vsi drugi". * * * Čitatelji, ki delajo v skrajno brezosebnem mehaniziranem okolju in jih ne varuje pred duševnim osiromašenjem zadovoljstvo v lastni družini ali med zvestimi prijatelji, so ver- jetno opazili, da so se tudi v njih samih po> naselitvi v novi svet izvršile temeljite spremembe v eni izmed nakazanih smeri. Večina je verjetno stopila iz prejšnje normale k večji aktivizaciji doma ali v društvih, ali pa se je skoraj nujno približala infantilizmu ali de-motivaciji. Iz infantilizma in demotivacije, ki lahko sčasoma postaneta resnično nevarna, sta možna le dva izhoda: bodisi, da si poiščemo delo (ali študij), ki nudi več duševnega zadovoljstva in moči kot monotono suženjstvo stroju ali tekočemu traku, ali pa, da si poiščemo možnosti za samoizražanje in krepitev osebnosti v izvenslužbeni aktivizaciji, doma ali v skupnosti. Domača slovenska knjižnica in sodelovanje pri zborih, športu, prireditvah in podobnem, kjer sprostimo svoje med delom zatrte duševne energije in si priborimo prijateljstvo, občutek pripadnosti in normalne pomembnosti in z njim zadovoljstvo in tisto stopnjo samozavesti, ki je potrebna za samostojno življenje sredi tujega sveta — to je pot,, ki nas rešuje pred duševnim osiromašenjem. Bolje razumevanje psihološkega procesa pa. nas bo tudi varovalo pred obsojanjem brata in pred brezbrižnostjo zanj, ki jo je satan položil že v srce nesrečnega Kajna: "Mar sem jaz varuh svojega brata?" Razumeli bomo fanta, ki se je začel izogibati slovenske družbe, ker je v novem sterilnem okolju padla njegova samozavest in se boji, da bi mu — obubožanemu — skupnost ne bila prestrog sodnik. Razumeli bomo nezakonsko mater, ki je čutila le, da so se vsi osebni stiki, ki drže vsako osebnost pokonci, naenkrat zrušili v nič in katere o-samljeno srce je kričalo, da se nekemu izpove, da, čeprav samo za trenutek, čuti, da ni samo v praznini. Razumeli alkoholika, ki mu je življenje prepusto in ga navdaja s strahom,, pri čemer mu je alkohol kot zdravilo, ki ga odvrne od trde stvarnosti in mu nudi vsaj začasno olajšanje in pogum, brez katerega bi ne mogel prenašati praznine življenja. Da, zdaj" razumemo vsakogar: potrtega ali celo "na-taknjenega" kmetiča, ki misli na svoje zelene njive doma in mu je vse novo, z nami vred, zoprno; politika, ki je izgubil prej visoki prestiž in reagira z večjo gospodovalnostjo ali z-iskanjem novih kanalov za izliv svoje volje; vase zaprtega profesorja in sodnika, ki živita v višjem svetu, ali moža in fanta, ki iščeta ljubezen tam, kjer je ni. In ko ga razumemo, ga ne bomo več obsojali, ampak čutili, da smo-vsakomur blizu. Ostali mu bomo prijatelji in' bratje tudi zdaj, ko nas potrebuje najbolj. Pomoč pri službi, pritegnitev k poštenemu razvedrilu in vpeljava v bolj bogato okolje pri .petju, športu, raznih društvih in prijateljskih -krožkih — vse to bo sčasoma spet okrepilo njegovo duševnost, ki jo je oslabilo in otopilo okolje. In kadar brat vidi, da ga razumeš in ne obsojaš, da iskreno želiš, da bi stopil na lepšo in srečnejšo pot, a vendar tega ne ukazuješ in ne staviš kot pogoj svojega prijateljstva, da se zavedaš, da si tudi sam v sto stvareh slab in nikdar ne gledaš nanj pomilovalno ali pokroviteljsko, takrat bo v njem raslo zaupanje, upanje, pripravljenost za poskus boljše poti in pogum in moč, da stopi nanjo in na njej vztraja, šli bomo tudi skozi novi hladni mehanizirani svet kot bratje in nam bo toplo. Ti boš moj varuh in jaz tvoj, ;a oba mnogo močnejša! * * * Končno še nekaj besed o družboslovju v Ameriki. Družboslovje, kot študij družbe, pač nosi v sebi tudi pečat družbe. Evropska družba je n. pr. relativno statična, medtem ko je .ameriška nadvse dinamična, v neprestanem toku. Zato se zdi kar naravno, da je tudi družboslovje v Evropi na splošno bolj naslonjeno k filozofiji in zgodovini, medtem ko je v Ameriki predvsem znanstveno preučevanje sedanje izgradnje in "funkcioniranja" družbe. Zato sta si tipičen ameriški in evropski učbenik sociologije zelo malo podobna. Globlji TSvropejec razmišlja o naravi človeka in družbe, o družabnih krepostih, ki naj bi bogatile in usmerjale družbo, o zakonih, ki jih razkrila zgodovina. Je nagnjen k sintezi in integraciji tega, kar mu daje bogata tradicija, k čemer dodaja le pičle drobtinice sedanjosti. Ame-rikanca pa komaj kdaj zanima kaka drobtinica 'iz preteklosti in študira le sedanjo izgradnjo in delovanje družbe. Evropski sociolog preučuje predvsem v bogatih knjižnicah iz podatkov, ki mu jih nudijo o družbi vse razpoložljive študije, sorodne vede in literatura. Ameriški sociolog, ki je za tak univerzalni študij mnogo slabše o--sposobljen, nima kakega posebnega spoštovanja do tistih, ki v naslonjačih filozofirajo o družbi (armchair philosophers), ampak se navdušuje za opazovanja in raziskovanja na licu mesta (field work). Pri tem preučevanju pa se poslužuje znanstvene metode, statističnih -ved in vedno bolj tudi psihologije. Na terenu ali v eksperimentalnem sociološkem laboratoriju preučuje skrbno zastavljene hipoteze. Potem napiše študijo o svojih dognanjih z ozirom na določeno hipotezo, katero včasih še primerja z dognanji drugih podobnih študij. Zato so za ameriško sociologijo vse bolj značilne kratke študije, ki obravnavajo en sam problem, kot recimo vzgojo nezakonskih otrok, odnos med predsodki delavcev in njih vertikalno mobilnostjo, vpliv soodločanja na proizvodnjo, socialno stratifikacijo po objektivnem in subjektivnem vidiku, odnos med ekonomskim ali verskim stanjem in politično usmerjenostjo, sistem vrednot po socialnih razredih, vpliv rase in razreda na vzgojo, razmerje med okoljem in kriminalnostjo, duševne bolezni z ozirom na bivališče in poklic, analize posameznih rasnih uporov, množičnih histerij itd. Take in podobne študije se grma-dijo z več sto univerz in iz vseh krajev sveta takorekoč noč in dan, tako da je ameriška sociološka literatura vsaj po obsegu najbogatejša. Prednosti so na dlani. Evropska sociologija na splošno nudi več možnosti za integracijo, za spoznanje stalnih načel in, hote ali nehote, za razlikovanje med dobrim in slabim. Ameriška sociologija pa posreduje boljši vpogled v preplet vplivov in vzrokov, zasleduje razvoj vsakega socialnega pojava in tehta, kako so ga oblikovali razni činitelji, kot okolje, bivališče, premoženjsko razmerje, izredne osebnosti in dogodki itd. Za ameriškega sociologa, ki točno vidi ves preplet iz stotine študij, ki se med sabo potrjujejo, postane vsak pojav čisto "naraven": tolpe mladostnih zločincev, morilci, vlačuge, narodnostne skupine priseljencev, verske sekte, sistem vrednot med tatovi, sadisti, moreče množice ali politične in verske manifestacije. .. vse je zanj enako razumljivo in "naravno". Ameriški način študija bi moral človeka prevzeti z občutkom silne osebne odgovornosti za vse, kar se dogaja v družbi. Študiraj vsak pojav posebej od začetka do konca in videl boš, kako velik bo tvoj dvom, ko se boš vprašal z Lincolnom: "Če bi bil jaz vedno živel v njegovih razmerah, ali bil kaj boljši?" In še to boš videl, da si z vsem, kar bi bil lahko storil, a si opustil, da si z vsakim prezirljivim pogledom in krivičnim dejanjem in z vsako prijaznostjo in ljubeznijo, ki si jo bližnjemu odtegnil, stopil tudi sam med sokrivce za vse, kar obsojaš. Ne bo več težko priznati s Henrikom Troyatom, ki je napisal: "Vsi smo kradli z vlomilcem, morili z morilcem, o čigar zverstvu smo čitali v časopisih, posiljevali s posilniki in kleli z bogokletniki. .." Morda je tudi v pogledu družboslovja tako, da Amerikanci bolje vedo, kako in Evropejci bolje, kam. Bog je hotel, da je človek navezan na človeka, narod na narod in tudi kontinent na kontinent. Samo vsi skupaj moremo najti in uresničiti sedanji ideal človeštva. Evropejcem manjka vpogleda v duše ljudi. Vsakdo je izklesal svoj nazor in gleda na vse, ki so drugačni, s pomilovanjem, sovraštvom ali gnusom. Vsakdo dopoveduje vsakomur, kaj je prav in da je on tisti, ki ima prav, nihče pa ne pogleda bljižnjemu, ki ga obsoja — in sebi — v dno duše. Od Amerikancev bi se mo- gli naučiti medsebojnega razumevanja, strpnosti, neke višje edinosti vkljub različnosti,, občestvenosti nele v besedi, ampak tudi občevanju, kadar gledamo drug drugemu v oči kot nčšomišljeniki, pripadniki različnih ver, sekt, narodnosti, taborov ali strank. A tudi mi lahko Ameriki damo mnogo, zelo mnogo v zameno. Vrnemo ji lahko smisel za božji in-naravni red, ki ga v svojem relativizmu več ne dojame in za višje duhovne vrednote, ki so v tem mehaniziranem svetu tako obledele. "Amerika se mora evropeizirati," kot je napisal filozof Santayana, "in Evropa poameri-kaniti," vsak sprejemajoč, kar je boljšega v drugem, pa se bomo vsi tudi lepo — "počlovečili". Narcisna polja na pobočjih Golice in Rožce JOŠKO KROŠELJ OB 40-LETNICI SMRTI DR. JANEZA EV. KREKA Dr. Janez Ev. Krek brez dvoma spada med največje in za slovenski narod zelo zaslužne može. V dobi, ko se je narod moral boriti še za osnovne demokratske svoboščine in pravice za svoj politični, gospodarski in kulturni ter socialni razvoj, in ko delovno ljudstvo ni uživalo še nobene sociafce zaščite, je dr. Jan. Ev. Krek gradil Slovencem lepšo in pravičnejšo bodočnost kot organizator, politik, sociolog, pisatelj in časnikar. Če bi živeli v rednih razmerah doma, bi se 40. letnice njegove smrti gotovo vsi spominjali s hvaležnostjo. Pod komunisti tega gotovo ne bo, kajti dr. Jan. Ev. ,Krek Je gradil mnogo lepši to pravičnejši red na krščansko-socialni pravičnosti kot pa komunisti s svojim materialističnim nazorom. Zato je pa dolžnost slovenske demokratske emigracije v svetu, da se ona tudi v imenu zatiranega naroda doma v svobodi oddolži spominu dr. Kreka ob 40. letnici njegove smrti ter ob tej priložnosti opozori, zlasti mlajši rod, na tega izrednega in za slovenski (narod tako zaslužnega moža, da se bo ob njegovem vzgledu lahko narodno -ohranjal in utrjeval ter črpal ljubezen in moč za delo za slovensko skupnost. Doma je življenje in delo pok. dr. Jan. Ev. Kreka že mnogo let raziskoval in študiral ravnatelj Ivan Dolenc. Zbral je že veliko gradiva m ga objavil v knjigah Krekovih Izbranih spisov. Ravnatelju Dolencu se je v tem prizadevanju pridružil prof. dr. Vinko Brumen. Po njuni zaslugi so imeli doma Slovenci na razpolago dosti virov, iz katerih so lahko spoznavali pomen in važnost dr. Krekovega dela na socialnem, političnem, kulturnem in gospodarskem področju. V emigraciji je te literature rmalo ali pa sploh ne. Tako mlajši rod ne mo- re dobiti prave slike o dobi, v kateri je živel dr. Krek in tudi ne o njegovem delu. Spričo tega dejstva smo hoteli v pričujočem spominskem članku podati čim popolnejšo Krekovo sliko ob 40. letnici njegove smrti. In to s prikazom njegovega javnega in kulturnega udejstvovanja ter dognanj, do katerih sta prišla dosedaj najboljša poznavalca Krekovega življenja in njegovega dela že omenjena "Krekologa" ravnatelj Ivan Dolenc in prof. dr. Vinko Brumen. Dobe, v kateri je živel in deloval dr. Krek, je lepo opisal pek. urednik France Kremžar, ki je bil vsa leta Krekov najintimnejši sodelavec. Zato ponatiskujemo njegove ugotovitve, ki jih je podal v svojem govoru na Socialnem dnevu v Buenos Airesu leta 1952. Število tistih, ki so pok. dr. Kreka osebno poznali, je vedno manjše. Zlasti še v emigraciji. Ker ti o dr. Kreku lahko podajo najbolj resnično in nepristransko sodbo, smo naprosili tudi te. Tako je imel dr. Kreka za profesorja v ljubljanskem bogoslovju duhovni svetnik Janez Klemenčič. Naši prošnji se je rade volje odzval ter napisal spominske vrstice o svojem biv. profesorju. Dr. Krekova znanca že iz dijaških let in pozneje tudi njegova sodelavca v prosvetnem, socialnem in v zadružnem gibanju sta tudi dr. Jože Basaj in dr. Franc Logar. Tudi ta dva sta bila pripravljena napisati svoje vtise o dr. Kreku in njegovem delu s svojih neposrednih stikov z njim. Vsem se iskreno zahvaljujemo za njihove dragocene prispevke, ki bodo gotovo pripomogli, da si bo zlasti mlajši rod, raztepen po vseh kontinentih sveta, mogel ustvariti pravilno podobo o tem velikem in zaslužnem slovenskem možu. DOBA IN RAZMERE V SLOVENIJI PRED NASTOPOM DR. JAN. EV. KREKA Slovenci so pred nastopom dr. Jan. Ev. Kreka živeli v zelo slabih in žalostnih razmerah. Politično so se morali boriti za najosnovnejše pravice, narodno so jih zatirali Nemci, kmečko ljudstvo so izžemali mestni in trški oderuhi, delovno ljudstvo pa sploh ni imelo nobene zaščite. To dobo in tedanje razmere v Sloveniji je •opisal pok. zvesti Krekov sodelavec urednik France Kremžar v svojem predavanju "Začetki socialnega gibanja na Slovenskem" na Socialnem dnevu slovenskih izseljencev v okviru Slovenskega kat. shoda dne 13. julija 1952 v Ciudadeli pri Buenos Airesu v Argentini z naslednjimi besedami: "Narodno je bilo ljudstvo malo vzgojeno, narodnostno misel je gojila redka plast slovenskega izobraženstva, polizobraženstva in meščanstva. Doba narodnih taborov je pred desetletji sicer zelo razgibala slovensko ljudstvo, a tedanji narodni voditelji, vzgojeni v duhu meščanskega liberalizma, kmečkih množic niso razumeli, niso jih znali voditi in slovenski narodni misli niso znali dati ne vsebine ne poudarka. Kulturno delo je med Slovenci opravljala Mohorjeva družba. Njene zasluge za kulturni dvig našega naroda so neprecenljive. Ko je ta ustanova po Slomškovi zamisli in pobudi pred 100 leti bila ustanovljena, je bilo med Slovenci še dosti nepismenih ljudi. Kar pa jih je na podeželju znalo pisati in brati, so se naučili v nedeljskih šolah pri svojih župnikih itn kaplanih. Tako je ostalo še dolgo časa, saj še pred 50 leti ni bilo dovolj šol. Vendar so pismeni v domačem krogu na glas prebirali "mohor;'ev-ke" in ob njih učili mladino brati in tudi pisati. To je bilo tiho kulturno delo, ki o njem ni poročal noben časopis. Tisto malo časopisja, ki ga je takrat bilo, se je omejevalo zvečine na meščanstvo in je le prav malo izvodov Blei-weisovih "Novic" prihajalo pod kmečko streho. Društveno kulturno delo "Čitalnic" se je omejevalo le na mesta in trge, a v njih se je gojila narodna ide a, kadar je prilika tako nanesla: ob redkih igricah, ob zdravicah in napitnicah. Za kaj drugega tudi smisla ni bilo. Slavili so pač "narod", a zmrdovali so se ob misli na preprosto ljudstvo, ki je sestavljalo ta narod. Tako je to ljudstvo, ki je tedanjim narodnim voditeljem navdušeno sledilo na narodne tabore, po splahnelem navdušenju ostalo samo s svojimi skrbmi in težavami. In teh je bilo veliko! Socialno-gospodarsko stanje slovenskega ljudstva je bilo namreč r.ad vse bridko in žalostno. Kmečko ljudstvo je živelo borno, prepuščeno le samemu sebi. Razen duhovnikov, nekaj učiteljev in prav redkih izobražencev se za kmeta nihče ni zmenil; pač pa je spadalo med pravila lepega vedenja med tedanjimi mešča- ni, če se je kdo obregnil ob kmečkega človeka s psovko: "Kmet, zarobljeni!" Ta tako zaničevani krret, navadno res nešolan in malo izobražen, ki se je komaj dobro otel graščinskega jarma in svobodno zagospodaril na svojem gruntu, se je naenkrat znašel sam in brez opore v sredi gospodarskega vrven .'a novega kapitalističnega gospodarstva, ki ga je uvedla liberalna doba. Geslo gospodarskega liberalizma "Vsak sam zase", je trdo zgrabilo našega kmeta. Držal se je v kmetovanju podedovanih navad in v gospodarjenju še patriarhalnih običajev iz dobe naturalnega gospodarstva. Docela nepripravljenega so z zemljiško odvezo in osvoboditvijo vrgli v tokove modernega denarnega gospodarstva. In ko so prišle nanj razne gospodarske nezgode, si je moral v novih razmerah izposoditi denar, kjer ga je pač dobil. V vsaki fari pa je kot pajek v mreži prežal ra takšne žrtve oderuh, ki je posojal denar na visoke obresti, kakršnih kmet trajno ni zmogel. V tisti dobi je po naših vaseh neprestano pel boben, ko so nasilno prodajali zadolžene kmetije, kmeta z otroki pa pognali v svet. Eni so odhajali v Ameriko, v nemške ali pa domače rudnike, drugi v mesta za hlapce, nekateri pa so ostali doma kot bajtarji A boben je pel in pel. Bogateli pa so cderuhi, krčmarji, trgovci in špekulanti s kmetijami. Tako so od oderuhov pregnani kmetje množili vrste industrijskega delavstva doma in v tujini. Delavstva v današnjem pomenu takrat v Sloveniji še ni bilo veliko, ker je šele nasta-ialo. A kolikor ga je bilo, ni imelo nobene veljave. če je kmet imel vsaj volivno pravico, ako je plačeval dovolj da/,ka, in je vsaj pri volitvah bil upoštevan, se za delavce tudi pri volitvah nihče ni zmenil, ker delavec ni imel volilne pravice. Ako je meščanski sloj imel kmeta za norca in za zarobljenca, je pa delavca imel za malopridneža, kateremu je Ljubljančan nadel pridevek "baraba". Delavski sloj je bil brez moči, brez veljave in zato brez časti! Med delovnimi sloji so bili Š3 najbolj upoštevani obrtniki - rokodelci, zlasti po mestih, kjer so se uveljavljali tudi v Čitalnicah... Železničarji pa so veljali za nekake plemiče med delavstvom. Ti so imeli ugled in veljavo, ker so bili deležni pokojnine in stalnosti. V tem so se bistveno razlikovali od drugega delavskega proletariata. Podobno tudi idrijski rudarji. Zato pa je na drugi strani del obrtniškega delavstva stalno propadal. Tako gospodarsko propadajoče ljudstvo je tudi telesno hiralo. Jetika je imela bogat plen. V svoje obupnem stanju si je ljudstvo iskalo tolažbe v alkoholu, zlasti v žganju... V vsaki vasi je bila kopica šnopsarjev. . . Žganje je Slovencem grozilo postati moralna i« narodna katastrofa, ker je od žganja prevzeti siromak izgubil vsako voljo in samozavest... V žganjarski pijanosti je bilo na Slovenskem toliko ubojev v enem letu, kakor v kakšni bitki. Žganjarjev se je lotevala otopelost za vse dobro in plemenito, celo za svoje družine, za svojo čast, za svojo vero in svoj jezik. Ta strahotna socialna mizerija je ogrožala naš narodni obstanek. Nemci so si že skoro 100 let prizadevali, da bi Slovence ponemčili. V ta namen so na Štajerskem ustanovili stranko za "deutsch-sprechende Slovenen" — Za Nemcem naklonjene Slovence. Trdili so, da jezik, ki ga štajerski Slovenci govore, ni slovenski, ampak "windisch". Že pred 60 leti pa zagrizeni obmejni nemškutarji za Slovence niso imeli drugega naziva kot "windischer Hund — slovenski pes" Nemška organizacija je kupovala propadajoče slovenske kmetije čisto u-radno. Neuradno in zasebno pa so pospeševali šnopsarijo, da je uradno delo šlo hitreje. Sre- dišče žganjarske politične industrije je bil Ptuj, kjer so župan Ornig in vsi večji trgovci imeli tovarne za žganje, ki so ga ponujali Slovencem, da so jih zastrupljali. Zato je bil Ptuj tudi središče nemškutarske stranke med slovenskimi šnopsarji. Narodno politično je Slovence z njihovim glavnim programom "Združena Slovenija" zastopala enotna narodna stranka. V narodni stranki je namreč vsaj na zunaj vladala sloga, ki jo je držal skupaj stari Bleiweis. A v to narodno slogo so že butali valovi novih idej, ki so prihajale od zunaj. Slovenska inteligenca, ki se je šolala na Dunaju, je prinesla domov načela svobodomiselnega liberalizma, rokodelski pomočniki pa, ki so se po starih cehovskih navadah hodili v svet še spo-polnjevat v svoji stroki, so prinašali v domovino (nove socialne ideje: eni so bili polni idej marksistične socialdemokracije, drugi pa so se vračali oplojeni po katoliškem nauku. Tako1 je bilo skoro čez noč konec narodne sloge, ki je bila v resnici samo še breznačelno kompro-misarstvo." Tako je dobo pred dr. Krekovim nastopom nazorno opisal rajni France Kremžar. ŽIVLJENJSKA POT DR. JAN. EV. KREKA Dr. Janez Ev. Krek se je rodil 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico kot prvorojenec 28. letnega učitelja Valentina Kreka in 21. letne Marije, roj. Stupica. Očetov rod izvira iz Selške doline, materin iz Sodražice. Po očetu je podedoval gorenjsko odločnost, po materi ribniško šegavost. Oče mu je umrl 4. marca 1875 v Komendi pri Kamniku. Krekova mati je po možu podedovala hišo v "Štoku" v Selcih nad Škofjo Loko. Tu je odprla trafiko in majhno trgovino ter je z dohodki od nje in z majhno pokojnino vzdrževala šestero otrok. Tako so Selca postala Kreku pravi dom in vse življenje se je čutil Gorenjca. Pri svoji materi, ki jo je zelo ljubil, je Krek preživel večino počitnic do njene smrti 9. marca 1903. "Štok" so nato podrli in na stavbišču postavili Krekov prosvetni dom. Ljudsko šolo je Krek najprej obiskoval pri svojem očetu v Komendi, leta 1875-76 v Ško-fji Loki, gimnazijo od leta 1876 do 1884 pa v Ljubljani.V nižji gimnaziji je bil tri leta gojenec Alojzijevišča, kot višješolec je pa živel "precej neredno življenje revnega dijaka, večkrat lačen nego sit", kot pravi I. Dolenc. Kruh si je služil tudi s tem, da je delal sošolcem domače naloge iz slovenščine. Po maturi je vstopil v bogoslovje. Dokončal ga je leta 1888. Novo mašo je imel v vsej tihoti in pre-prestosti na Brezjah 23. julija 1888. Še istega leta ga je škof Missia poslal v Avguštinej ina Dunaj ,kjer je od 1. 1888.-1892. nadaljeval bogoslovne študije, zraven se pa živo zanimal za socialna in politična vprašanja. Tu se je tudi naučil deloma iz osebnega občevanja s tovariši, deloma pa iz knjig češčine, poljščine in ukrajinščine. Poleg navedenih slovanskih jezikov, je razumel dobro francoščino, angleščino in madžarščino. Nemščino je povsem obvladal, laščino pa govoril tako dobro, da je v njej z lahkoto pridigal. Prav tako je izvrstno govoril hrvaško. Za jezike je imel izreden talent-Za doktorja teologije je promoviral 7. maja 1892. z disertacijo "De charaetere et špiritu s. Pauli apostolo". Po promociji je bil od 4. junija do 28. avgusta 1892 kaplan v Ribnici, nato pa imenovan za stolnega vikarja v Ljubljani. Od jeseni tega leta je začel predavati kot profesor na bogoslovju tomistično filozofijo L. 1895 je dobil stolico za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo. 10. marca 1897 je bil izvoljen proti svoji volji za drž. poslanca v 5-splošni-kuriji. Ko je bil septembra 1900 državi zbor razpuščen, dr. Krek ni več hotel kandirati "v prepričanju, da je delo doma plodovitejše nego delo v takratnem parlamentu". Zato se je lotil političnega dela na Kranjskem. Leta 1902 je bil izvoljen za deželnega poslanca v 'notranjskem volilnem o-Icraju. Član deželnega zbora je nato ostal do svoje smrti. Ko so leta 1907 uvedli splošno in enako volilno pravico za državni zbor, je dr. Krek na splošno željo znova kandidiral. Med svetovno vojno je leta 1915 prevzel ravnateljstvo Gospodarske zveze ia se zlasti trudil za zboljšanje prehrane ljudstva. Ko se je leta 1917 znova sešel dunajski parlament, so na Krekov predlog poslanci južnoslovanskih narodov podali znamenito Majniško deklaracijo. Prebral jo je dr. Anton Korošec. Zadnji dve le- ti svojega življenje je imel hude boje z dr. šušteršičem, kot predstavnikom starinov v stranki, ki je zagovarjal avstrijski koncept slovenske politike, dr. Krek z dr. Korošecem in ostalimi pa jugoslovanskega. Napori teh let so močno zrahljali njegovo zdravje. Septembra meseca t. 1. se je že močno bolan vrnil v št. Janž na Dol., kjer je umrl zadet od srčne kapi 8. oktobra 1917, v času, ko je vsa Slovenija vrela v navdušenju za Majniško deklaracijo ter zbirala zamjo podpise. Kot narodnega velikana so ga spremljale k zadnjemu počitku na pokopališče k Sv. Križu v Ljubljani dne 13. oktobra istega leta nepregledne množice ljudstva. Na grobu se je v imenu slovenskega naroda od njega poslovil njegov zvesti osebni in politični prijatelj dr. Anton Korošec ter je pred odprtim grobom pozval vse Slovence na zadnji in odločilni boj za uresničitev zahtev Majniške deklaracije z besedami "Dvignite glave, ker približuje se vaše odrešenje". DR. JAN. EV. KREK NA DELU ZA LEPŠO SLOVENSKO BODOČNOST Dr. J. Ev. Krek se je začel zanimati za javna vprašanja že v dijaških letih. Že tedaj je začel pisati in objavljati svoje leposlovne stvari. Njegovo slovstveno delo ter udejstvovanje na socialno-gospodarskem in političnem področju je podrobno opisal v Slov. biografskem leksikonu ravnatelj Ivan Dolenc v odstavkih "Slovstveno delo", "Socialno delo in "Krek kot politik". Iz njih povzemamo glavne Dolenčeve ugotovitve. Slovstveno delo Slovstveno delo je bilo pri Kreku po večini le pripomoček pri izvrševanju socialnega, političnega in organizatoričnega dela. Pisati je začel 1878 kot tretješolec v alojzijeviške Domače vaje. V njih je objavil 8 prispevkov deloma v vezani deloma v nevezani besedi. Med 'njimi je najzanimivejša povest Kako se človek spreminja (1880). Podani so nekateri tipični prizori, kakršni se v Krekovih mladostnih in tudi poznejših spisih večkrat ponavljajo: smrt matere vdove, ki zapusti pridnega otroka; dobrotnik, ki se usmili sirote; velikodušno odpuščanje storjene krivice; malopridnež, ki se spreobrne. To gledanje na svet je za Kreka, ki je duševno jako zgodaj dozorel, prav posebno značilno in razlaga tudi njegovo poznejše delo: Krek na svetu nobene stvari (tudi držav- nih meja ne!) ni smatral za definitivno; čutil je v sebi ogromno reformatorično moč, ki mu je v zvezi z nezlomljivim optimizmom, porojenim iz zaupanja v božjo dobroto, govorila, da se da na svetu vse zboljšati, vse popraviti, vse približati idealu pravičnosti in ljubezni. Prvi natisnjeni Krekov spis je slika iz domačega življenja "Mlada prijatelja". Za njegovo bojevito, po samostojnosti stremečo naravo, je značilno še ohranjena slovenska naloga iz 8. razreda Protestantizem in slovensko slovstvo, kjer Krek prekolne to, kar bi moral na podlagi šolske razlage blagoslavljati. Kot bogoslo-vec je kot član Cirilskega društva ljubljanskih bogoslovcev bral pri društvenih sestankih več svojih pesmic, povesti in razprav, ki jih je pozneje večinoma objavil. Bavil se je s slovanskimi jeziki in je v društvu poročal o knjigah iz hrvaške, češke, poljske in ruske književnosti. Že takrat je prebiral Solovjevo-ve spise. Najvažnejši spis iz semeniške dobe bo morebiti dramatični prizor Sveta Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo. V Avgu-štineju je bil Krek zelo zaposlen s študiranjem te je napisal samo dve daljši stvari v prozi: Nekaj idej sveta in Mozaik, karikatura Ivana Naprednika in njegove družine, kot odgovor na Tavčarjevo povest "4000"; v tej dobi je izšlo v Dom in svetu 13 njegovih pesmi. V dobi šolanja je prevladovala pri Krekovem slovstvenem udejstvovanju leposlovna smer, ki je po vstopu 26. letnega doktorja v javno življenje morala prvo mesto odstopiti žurnalistiki in znanstvu. Že ko je bil v Avgu-štineju, "bi se bil najrajši oprijel žurnalistič-nega peresa za vse življenje", je večkrat dejal. Ko je prišel jeseni 1892 v Ljubljano, si je najprej zastavil nalogo, da pomaga dvigniti dnevnik Slovenec. V člavikih je propagiral in poglabljal ideje I. kat. shoda ter poročal o socialnem vprašanju in o dogodkih v slovanskem svetu; rad naglaša potrebo verskega združenja Slovanov v katoliški cerkvi. V Slovencu so 1895 izhajale Črne bukve kmečkega stanu. V 300 izvodih so nato izšle pod psevdonimom J. Sovran v ponatisku kot prva Krekova samostojna knjiga. Posebno pozornost so vzbujala v Slovencu 1899 njegova Vestfalska pisma, poslana iz raznih krajev na Vestfalskem, kamor je bil šel obiskat kot dušni pastir slovenske delavce. V Dom in svetu je priobčil 1893 obširno tendenčno povest Iz '/rove dobe, kjer slika delavsko življenje na Dunaju v dobi prvega razmaha socialne demokracije. Povest smemo, kar se tiče snovi, imenovati predhodnico Fiwžgarjevemu romanu Iz modernega sveta. Z delavskimi razmerami se je Krek odslej intenzivno bavil ne samo v povesti (tudi Mati v Dom in svetu 1896 je vzeta iz delavskega življenja), ampak predvsem kot časnikar in znanstvenik. 8 novembra 1894 je dobilo namreč po Kreku ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo svoje glasilo Glasnik, ki ga je Krek dejansko urejeval, čeprav ni bil podpisan kot urednik, in po večini tudi sam pisal. Največje njegovo delo je Socializem, obsegajoč na okoli 600 straneh osnovne pojme o družbi in zgodovino socializma do konca 19. stoletja; je prvo obširno delo te vrste v slovenskem jeziku. V ponatisu je izšel kot III. zvezek Krekovih izbra'nih spisov. Več nego desetletje je pisal skoro vse uvodne članke v Domoljubu. V Naši moči je poleg člankov priobčil tudi več prevodov pesmi Ade Negrijeve in nekaj povesti, prevedenih iz angleščine; angleško slovstvo je Krek cenil kot moralno in trezno in je zlasti proti koncu svojega življenja rad prevajal angleške tekste. Vrsto razprav je objavil v Katoliškem obzorniku in Času. V samozaložbi je izdal 1909 Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva (32. strani). A-nonimno je izšla 1913 njegova agitacijska knji- žica Dejanja govore!, obsega oča na 254 straneh delo poslancev SLS v deželnem zboru kranjskem v 1. 1908-13. Med svetovno vojao je izšel 1916 pod njegovim imenom informativen spis Die Slowenen, gradivo so mu zbrali Gra-fenauer, A. Kralj, Mal, ing. Remec in šara-bon —, ki mu je napisal Krek političen uvod in konec z zahtevo po politični združitvi južnih Slovakov, zaradi česar je cenzura v Avstriji knjigo prepovedala, dasi je zahteval Krek združitev avstrijskih južnih Slovanov v okviru habsburške monarhije. Knjiga je izšla še v francoskem in hrvatskem prevodu. Poleg spisov, ki so podpirali Krekovo delo v politiki, je napisal Krek vsako leto tudi kaj leposlovnega; izmed povesti omenjamo samo dve: Za brata in Božji blagoslov, ki je izšla tudi v ukrajinskem prevodu. Ljudskih iger je napisal, oziroma priredil, sedem: Pravica se je izkazala, Cigan čarovnik, Občinski tepček,. Turški križ, Tri sestre, Sveta Lucija in Ob vojski; najbolj uspele so Tri sestre, ki so doživele lepo število uprizoritev. Po vsebini spominjajo na Shakespearejevo Ukročeno trmoglavko. Izmed njegovih pesmi jih je več uglasbenih. Po smrti Franca Lampeta (1900) je prevzel Krek nadaljevanje zgodb za Mohorjevo družbo; dokončal je stari zakon in napisal na 1164 straneh Zgodbe novega zakon^. Kod predsednik SKSZ je ustanovil in uredil L 1914 Vestnik SKSZ, Vestnik je zaradi vojne izhajal samo eno leto. Redno je pisal tudi v Narodnega Gospodarja, glasilo Zadružne zveze. Od časa do časa je napisal prispevek tudi za Reichpost, Sueddeutsche Monatshefte,. menda tudi za češke liste. — Z novim letom 1897 je pričel Krek sodelovati tudi pri Dušnem Pastirstvu. Vsako nedeljo in vsak praznik je objavljal po več osnutkov cerkve'.:ih govorov. Zelo značilni so njegovi osnutki govorov o telesnem delu, o lakomnosti in o usmi-ljenosti. Ko je Krek postal državni in pozneje deželni poslanec, je pri Dušnem Pastirstvu sodeloval le izjemoma. L. 1900 je napisal dva govora o volitvah. Leta 1907 je prineslo Dušno Pastirstvo Krekove govore, ki jih je imel v ljubljanski stolnici 1. 1906. V I. zvezku Društvenega govornika (Priloge Dušnega Pastir-stva) je objavil Krek pet predavanj o socialnih organizacijah prvih kristjanov, dalje predavanja: Domače knjigovodstvo, Novi tiskovni zakon, Kolportaža, Zemljiška odveza. V 3. zvezku Društvenega govornika je predavanje Kako se je v najnovejšem času spremenilo go- spodarstvo v obrti? — H Krekovim spisom je treba prišteti še njegova predavanja v semenišču, ki so jih v 1. 1903/7 bogoslovci ste-nografirali, jih dali Kreku v pregled in nato pri Blasniku litografirali. Tako je nastalo pet knjig: Psihologija, Kozmologija in Eiaravna teologija, Etika, Narodna ekonomija in važni Dostavki Socializmu. — Krek je pisal zlasti po I. katoliškem shodu toliko, da je rekel, da bi niti sam ne spoznal več svojih člankov. Vad-njal ceni — na debelo vzeto — število njeg-o-vih govorov na 3000 in število člankov na dvakrat toliko. Socialno delo Krek se je zavedal, da je duševni in gmotni napredek naroda odvisen predvsem od narodove sposobnosti, da se organizira. Kamor je prišel, so nastale pod njegovim vplivom številne kulturne in gospodarske organizacije. Krek je brezdvormno največji slovenski organizator. "Ločitve ne, zdaj združenja so časi!" je poplavil nekoč Prešerna. Magnetična moč Krekove osebnosti je privabila v njegovo družbo najprej dijake. Začeli so se shajati pri njem koncem februarja 1893 po posredovanju takratnega stolnega vikarja Aradreja Kalana. Poučeval jih je v filozofiji, apologetiki in slovanskih jezikih, zlasti v češčini, poljščini in ukrajinščini. Med prvimi dijaki "ligaši", kakor so jih imenovali, je bil Oton Župančič; pozneje je zahajal h Kreku tudi Ivan Cankar. Maloruski motivi, ki jih srečavamo v Župančičevih mladostnih pesmih, im Abrahamov Kob-zar in Hajdamaki so literarna priča teh Krekovih stikov z dijaštvom. Šolska oblast je sicer zelo odločno posegla vmes in strogo kaznovala dijake, ki so se zbirali pri Kreku, a stiki dijaštva z njim kljub temu niso prenehali. Na Dunaju je rad zahajal v Danico in vodil poučne tečaje o filozofiji in sociologiji. Od 1906 dalje je zbiral vsako leto okrog sebe pri Sv. Joštu abituriente in visokošolce na poučne tečaje, ki so obsegali predavanja iz sociologije, apologetike in politike. Na take tečaje so prihajali tudi Hrvatje. Predavali so poleg Kreka tudi drugi strokovnjaki. Ko je bil Krek v Avguštineju, je preučeval dunajsko krščansko socialno gibanje pod Vo-gelsangovim vodstvom in si napravil načrt za bodočo gospodarsko, politično in prosvetno organizacijo Slovencev. Prva organizacija te vrste je Slovensko katoliško delavsko društvo. HI Dr. Jan. Ev. Krek med govorom. Krek ga je ustanovil 22. julija 1894. Iz te centrale so nastajala slična društva po vseh večjih industrijskih krajih. Društvo je sprejelo na prvem shodu delavskih zaupnikov 1895. znameniti socialni načrt slovenskih delovnih stanov, z zahtevo po splošni in enaki volivni pravici, za katero se je izrekel Krek kot prvi med duhovniki v dvojni monarhiji. Društvu delavcev je sledilo 1. 1894. Katoliško društvo za delavke, ki je imelo redno poleg predavanj, petja in iger tudi tečaj za gospodinjstvo in šivanje. V okviru Slovenskega katoliškega delavskega društva se je pripravljala tudi ustanovitev Prvega ljubljanskega delavskega kon-sumnega društva. Mnogo skrbi je povzročalo Kreku Slovensko delavsko stavbno društvo, ki je zgradilo pod njegovim vodstvom 103 delavske hiše v Novem Vodmatu pri Ljubljani, na Glincah-Rožni dolini, v Štepanji vasi, v Spodnji šiški, v Trnovem, ara Dolenjski cesti, Kar-lovški cesti, v Dravljah, pri D. M. v Polju in v Kokri pri Kranju. Ker je bilo delavsko društvo politično in so moglo biti člani samo polnoletni delavci, je ustanovil Krek za mladeniče še nepolitično Poučno-zabavno društvo, ki je pravzaprav prvo slovensko katoliško izobraževalno društvo. Kot skupna organizacija delavskih društev je 1. 1897 nastala Slovenska krščansko socialna delavska zveza, ki se je pa iz centrale delavskih organizacij kmalu spremenila v matico nepolitičnih izobraževal- Tiih društev kot Slovensko krščansko-socialna zveza. Tej SKSZ, ki je bila prvotno izobraževalno društvo za Ljubjano i'n obenem centrala jiodeželskih izobraževalnih društev, je bil Krek predsednik od 11. februarja 1900 do smrti. SKSZ je izdajala od 1. 1905 letno Društveni koledarček. L. 1914 je Krek ustanovil še Vest-nik SKSZ. Prosvetna zveza in njen Vestnik sta bila naslednika te~'brganizacije. V okviru SKSZ se je ustanovil 1906 telovadni odsek Orel. Delavsko organizacijo je pa pozneje spopolnil Krek z ustanovitvijo Jugoslovanske strokovne zveze, s čemer je bil začasno dogotovljen zunanji okvir za delavsko organizacijo. Glede strokovne organizacije je želel Krek, da bi bila nadstrankarska. Istočasno je Krek organiziral tudi kmečko ljudstvo. Za novo leto 1895 je Krek napisal u-vodnik v Slovencu o Raiffeisenovih posojilnicah. Označil jih je kot najprimernejši začetek za organizacijo kmečkega prebivalstva. Koncem 1895 je bila ustanovljena v Ljubljani Zveza kranjskih posojilnic. Krek je bil v njej odbornik. Prav tako je sodeloval tudi pri Gospodarski zvezi, ustanovljeni 1898, ki je polagoma postala centrala vsega katoliškega zadružništva na Kranjskem. Gospodarska zveza se je 1903 razdelila v Zadružno zvezo, ki je imela nalogo združevati vse zadruge in revidirati njih poslovanje, a je izločila iz svojega poslovanja vse trgovske posle, in v novo Gospodarsko zvezo, osrednjo zadrugo za nakup in prodajo. Do 1902. je bil predsednik Gospodarske zveze dr. šušteršič; tega leta mu je pa sledil Krek, ki je ostal predsednik obema centralama tudi po delitvi v Zadružno in Gospodarsko zvezo. Med vojno je bil dve leti ravnatelj Gospodarske zveze. Za vzgojo sposobnih delovnih moči za vodstvo zadrug, je bila na Krekov predlog leta 1908 ustanovljena v Ljubljani Zadružna šola, prva šola te vrste v Avstriji in za darmstadtsko druga v Evropi sploh. Krekova zasluga je tudi ustanovitev Slovenske trgovske šole (1908), Gospodarske šole (1913), ki je obstojala zaradi izbruha svetovae vojne samo eno leto, "Krekove gospodinjske šole" pri uršulinkah v Ljubljani in uvedba gospodinjskih tečajev po deželi. Krek jih je imenoval "svojega najljubšega otroka". Krek kot pol:tik Krek je bil državni poslanec od leta 1897-1900 in od 1907 do smrti leta 1917. Bil je član preračunskega, obrtnega in soeialnopolitične- ga odseka. Šuklje pravi o Kreku kot članu dunajskega parlamenta: "Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je takrat še imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, iz-vzemši vodjo avstrijske socialne demokracije dr. Viktorja Adlerja in zgodovinsko prikazen Tomaža Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom!" Ko je bil 1. 1907 izvoljen v državni zbor na podlagi splošne iia enake volivne pravice, je nastopal opetovano kot govornik; šteli so ga med najboljše govornike v zbornici. Še istega leta je obširno razpravljal o splošni volivni pravici za deželne zbore. Zavzemal se je za demokratizacijo vsega javnega življenja. 18. julija 1907 je v parlamentu ostro nastopil proti madžarskemu imperializmu in za rešitev južnoslova'nskega vprašanja. Ta govor je nekak predhodnik Majske deklaracije. V novembru leta 1907 se je vršil na Dunaju katoliški shod: na pozdravnem večeru je govoril Lueger tudi o rekristjanizaeiji vseučilišč, češ, da so vseučilišča gnezda brezverstva in revolucionarnih teorij. Nato je sprožil Masaryk v parlamentu razpravo o svobodi znanosti, ki se je je udeležil tudi Krek in je obrnil s svojim govorom pozornost vse države nase. V njem se je dotaknil tudi vprašanja ločitve cerkve od države, o čemer se je nato razvila v Času debata med dr. Alešem Ušeničnikom in njim. Med govori v parlamentu je važen o koroških Slovencih (leta 1910). Bil je član raznih odsekov: socialno- političnega, narodnogospodarskega, odseka za socialno zavarovanje, odseka za odkup kmetov v Bosni, za morsko plovbo in ribištvo in drugo. Odlično je sodeloval pri načrtu zakona proti kartelom in tru-stom. Zavzemel se je za zgraditev železnice Kamnik-Polzela. Njegovo delo je tudi Majni-ška deklaracija z dne 30. maja 1917. V zadnjih mesecih svojega življenja se je kot parlamentarec udejstvoval zlasti v odseku za preskrbo beguncev. Predsednik begunskega odseka, poljski vseučiliški profesor dr. Halban se je izrazil, da spada Krek med njegove najlepše spomine iz dunajskega parlamenta. Koliko je storil Krek za begunce, je med drugim razvidno iz tega, da so sklenili med vojno begunci iz vseh krajev Primorske, da bodo, po vrnitvi domov, delovali na to, da bi ga imenovale vse prizadete občine — slovenske in italijanske, oziroma furlanske — iz hvaležnosti do "očeta drja. Kreka" za častnega občana. Zelo delaven je bil Krek tudi v deželnem Ob blagoslovitvi zastave sv. Mihaela Slovenske krščansko socialne zveze v Ljubljani dne 28. maja 1899. V prvi vrsti sede od leve proti desni: Pavškova, Povšetova, Pollakova, M. Povšetova, Krivčeva ■— predsednica društva delavk —• in Klepčeva; v drugi vrsti stoje od leve proti desni: Dr. Jan. Ev. Krek, K. Pollak, Kregar, Štefe, Tomažič, Avbelj, Ovijačeva, Karlič in Gostinčar; v tretji vrsti: Škof, Pliberšek, Finžgar, Trefald, Pip, Jakopič, Smolnikar, Kos in Rakovec; v zadnji vrsti stoje: Luknar, Kavčič, Zabavnik, Sedmak, Moškerc, Ziller, Zadnikar in Baher. zboru kranjskem, čigar član je bil od konca leta 1901 do smrti leta 1917. Baš uspehi, ki jih je dosegla kranjska deželna avtonomija v letih 1908-14, ko je bila na krmilu SLS, so v Kreku posebno razvneli željo, da bi se ustanovila v okviru monarhije samostojna država južnih Slovanov; primerjal je brezuspešno napore dunajskega parlamenta z agilnostjo kranjskega deželnega zbora in odbora in prišel do zaključka, da južnim Slovanom manjka predvsem državnopravne možnosti, da bi u-veljavili svoje ustvarjajoče sposobnosti na u-pravnem polju. V deželnem zboru je dosegla stranka pod Krekovim vodstvom z obstrukci-jo v letih 1903-4, da se je izvršila volivna reforma, ki je dala SLS 1. 1908 večino v deželnem zboru. Slovenski javnosti se je Krek kot deželnozhorski poslanec najbolj prikupil po dveh dejanjih. 30. septembra 1904 je v seji silovito napadel deželnega predsednika barona Heina, ki "Slovencev ni sovražil, še huje, on nas je zaničeval", v govoru, ki ga je zaključil, obrnjen proti Heinu, z vzklikom: "Tam je naš Amen!" Kmalu nato je moral Hein zapustiti svoje mesto. 14. oktobra 1904 pa je Krek utemeljeval svoj nujni predlog, da deželni zbor izreka svoje obžalovanje, da deželni predsednik kot zastopnik deželne vlade govori v deželni zbornici domala brez izjeme v nemškem jeziku, in da se naroča deželnemu zboru, naj ne sprejme od deželne vlade nobenega dopisa v samo nemškem jeziku. Glasovanje o drugem predlogu je imelo za posledico razbitje slovenske zveze z Nemci v deželnem zboru, ki je obstojala devet let (1896-1905). Zanimanje širokih političnih krogov je pa zbudil njegov govor dne 16. januarja 1909, ko je utemeljeval svoj predlog: "Deželni zbor pozdravlja aneksijo Bosne in Hercegovine v trdni nadeji, da je s tem izvršen prvi korak k združenju vseh južnih Slovanov maše monarhije v držav-nopravno samostojen organizem pod žezlom habsburške dinastije." Govor je zaključil z besedami, da bo prišel čas, ko bo vzel Jugoslovan v roke zemljevid Madžarske in rekel Madžarom: "Kje je Madžarska? Jaz je ne morem najti." V ostalih številnih govorih se je bavil predvsem z gospodarskimi zadevami dežele: z ustanovitvijo trgovske, zadružne in go spodarske šole, zložbo zemljišč, s pospeševanjem poljedelstva, zlasti živinoreje in sadjarstva, z novimi železniškimi in cestnimi zvezami, z ustanovitvijo deželne posredovalnice za delo itd. Govore preveva ljubezen do domače zemlje, pripravljene na delo in žrtve; dasi je bil marsikdaj temperamenten, vendar je lahko rekel proti koncu svojega delovanja v deželnem zboru dne 3. oktobra 1913 o samem sebi: "Kljub temu, da sem stal v najhujših bojih nisem imel pravzaprav nikoli opravka s kom na tak način, da bi mi bil mogel očitati, da sem mu žalil osebno čast." Uspehov ni pri- čakoval preko noči, ampak od vztrajnega, poštenega dela, kajti "v politiki je prva stvar potrpežljivost". Kot človek je bil Krek "mož z državniškim umom in kraljevskim srcem" pravi o njem A. Vadnjal v sestavku: "Ob 50 letnici dr. J. E. Kreka"; do skrajnosti nesebičen in požrtvovalen. Dičil ga je silen pogum in brezprimerna podjetnost. Kot duhovnik je bil vdan veri in cerkvi od mladih let kot bogoslovec in gojenec Avguštineja do konca dni, hodil pa je kot sociolog in politik redno po lastnih potih, ki mu jih je kazal znanstveni študij in svobodoljubno, demokratično čuteče, za vsak resnični napredek dovzetno srce. Zaradi tega je zadel včasih tudi v vrstah somišljenikov na odpor. Dovtipov in dobre volje mu ni zmanjkalo v najtežjih položajih. Do ljudi je imel izredno privlačno moč, tako da so se nešteti zbirali o-krog njega, iščoč sveta in pomoči. OSEBNI SPOMINI NA DR. KREKA Napisala sta jih č. g. duh. svetnik Janez Klemenčič in g. dr. Franc Logar. Prvi je imel dr. Kreka za profesorja v bogoslovju ter je z njim tudi pozneje sodeloval, g. dr. Logar pa je prišel z njim v stik tudi že kot dijak. Začeti je treba G. duh. svetnik Janez Klemenčič je svoje vtise z osebnega stika z dr. Krekom zbral v pričujočem sestavku takole: "Julija meseca 1956 je preteklo 50 let, ko se je Jan. Ev. Krek poslovil od bogoslovne prof. katedre, kjer je predaval dogmatiko, fi-č. g. Janez Klemenčič lozofijo ^ zadnja leta tudi sociologijo. Rod njegovih učencev bo kmalu izumrl. Saj je najmlajši star že 70 let. Med tedanjim bogoslovnim profesorskim zborom je bil Krek posebnost. Profesorji so bili večinoma starejši gospodje, ki so svojo odlično službo kazali tudi na zuna\ Prihajali so dostojanstveno, oblečeni natančno po kanonskih predpisih in z visokim cilindrom. Zasedli so prostor na katedru, razgrnili svoje liste ali odprli knjigo ter bolj ali manj suhoparno začeli razlagati tvarino. Krek pa na take nasto- pe ni dal nič. V razred je stopil z nasmehom, v rokah je pa navadno imel cvetlico. Že med vrati je napravil na kakega slušatelja šaljivo opazko, da je vse pripravil v dobro razpoloženje. Oblečen je bil v dostojno, a v že bolj obnošeno obleko z ravno tako ponošenim klobukom. Med predavanjem nikdar ni sedel. Tvarino je razlagal vedno stoje. Nikoli ni imel pred seboj kake knjige ali kakega papirja. Govoril je vedno prosto. Rekel je: "Moje misli in razlaga so plod samolastnega uma". Predaval je zelo živahno in dajal poudarka svojim izvajanjem s kretnjami rok. Poslušalce je znal navdušiti za tvarino. Kadar je obračunaval z nasprotniki, se je zelo razvnel. Kadar pa je govoril o Jezusu Kristusu, je bil njegov nastop vedno mehak, lahko bi rekli skoro nežen. Nikdar ni rekel drugače kot "naš Gospod". Pri predavanju je skušal slušatelje pritegniti k sodelovanju, če je kdo izmed njih kaj u-govarjal in zagovarjal svoje mnenje, ga je to zelo veselilo. V tem oziru je bil živo nasprotje svojega tovariša, ki mu ni smel nihče ugovarjati. Pri Kreku pa je bilo to čisto drugače. Čim bolj je kdo zagovarjal svoje stališče in ga hotel tudi dokazati, tem večjo veljavo je dobil pri n'em. Od njega je dobil potem spričevalo, da je "brihten fant". Zelo visoko je cenil samostojnost. V svojem elementu je bil pri socialnih preda- vanjih. To polje je Krek šele začel pri nas orati. Dela je bilo čez mero, delavec pa pravzaprav on sam. Da bi si pridobil sodelavcev, je porabil vsako priliko. Novozačetemu socialnemu gibanju so se stavile nasproti najrazličnejše ovire. Na uspehe še ni bilo mogoče kazati. Marsikdo je zmajeval z glavo in obupoval. Pa je zadonel Krekov glas". "Gospodje, vsa umetnost tiči v tem: Začeti je treba". Ta klic, ki ga je Krek zopet in zopet ponavljal, je vlil marsikomu pogum, da je začel. Ko je začel, je pa videl, da ni tako težko, da gre, da napreduje in da donaša tudi sadove. Marsikatera zadruga in marsikatero prosvetno društvo se je moralo za svoj postanek in napredek zahvaliti klicu "Začeti je treba". Tzbil nam je iz glave napačno mnenje, da ne moremo ali da smo za tako delo že prestari. Kratko in jedrnato je odgovoril: "človek je toliko star, kolikor sam hoče. Imamo mlade starce in stare mladeniče". Hotel je doseči, da bi bili vedno mladih misli in da ne bi nihče govoril: "Sedaj pa ne morem ali nočem več. Dosti sem že naredil". Za vzgled je vsem postavljal kanonika Luko Jerana, ki je kot "sko-ro osemdesetletni starček imel misli in snoval načrte kot tridesetletni mladenič." Za Kreka velja: Besede mičejo, vzgledi vlečejo. To je oznaka za njegovo socialno delovanje. Najbolj se je trudil za delavska stanovanja. Pri predavanju je dejal: "Kadar gre za delavska stanovanja, tedaj se drži zraven kos mojega srca". Ni pomagal samo z nasvetom, ampak tudi z denarjem. Pravzaprav ni pomagal z denarjem, ker ga nikoli ni nič imel. Pomagal je s poroštvom na menicah. Ko je pri predavanju hotel zvedeti, če vemo, kaj je to menica, smo mu odgovorili, da je ne poznamo. On pa je pristavil: "Jaz sem jih pa že veliko podpisal in tudi plačal". Mnogi so zlorabljali njegovo dobroto. Prosili so ga za poroka. Ko je menica zapadla, jo je moral plačati Krek. Nazadnje denarni zavodi na Krekov po podpis niso več dali. Pa ne zato, da bi ne imel kredita — saj je vse menice vedno plačal —, ampak zato, da so ga varovali. Pri Kreku lahko govorimo o velikopotezni in malopotezni socialni pomoči. To je bila tista pomoč, ki jo je izkazoval revežem. Ti so dobro poznali njegova pota in dnevni red. Nekoč sva se srečala med vrati. Povabil me je s seboj. Pred vrati ga je že čakala beračica. Segel je v žep od telovnika in ji dal nekaj be- Professores: Žt-jiL,. ^ v & Podpisi profesorjev na spričevalu dekana Kle-menčiča iz II. letnika ljubljanskega bogoslovja 1. 1906. V sredini je podpis dr. J. Ev. Kreka. lih novcev. Potem je pristavil: "Veste, včasih naredim špas. Revežu rečem: Pokaži, kdo ima več. Ali ti ali jaz? Pa se večkrat primeri, da ima prosjak več kakor pa jaz." "Pa kako, da nikoli nimate nič ? Saj dobite plačo, kot poslanec ste pa dobivali po 20 kron na dan. To je pa bil že denar". "Je že res. Pa je prišel študent in rekel: 'Nimam, da bi plačal stanovanje'. Pa je prišel drugi: 'Rigoroz bi delal, pa nimam, da bi plačal takso!' Takemu jih je bilo treba dati sto. Nekoč sva imela z dr. Žitnikom neko nedeljo oba skupaj dva;'set kracarjev denarja. Kako sva sva se preživela s tem? šla sva v neko restavracijo, naročila majhen golaž in maselje piva. To je bila najina nedeljska hrana. Veste, če bi jaz ne imel sestre, bi bil velik revež" Krekova sestra Cilka je res skrbela zanj, da je imel primerno stanovanje. Ravno takrat je zidala vilo. Ko smo hodili na izprehod, smo ga videli, kako je vihtel kramp, razkopaval zemljo in urejeval grede. Ko smo ga pozdravili, se je strumno zravnal in salutiral. Sestra je skrbela, da je imel redno hrano in da je bil svojemu stanu vsaj nekoliko primerno oblečen. Znano je, da sam na to ni nič dal. Nekoč nam. je dejal, da on bolj obrajta tistega, ki ima dolg v trafiki, kakor pa tistega, ki ga ima pri krojaču. Kakor je bila njegova zunanjost posebna, tako tudi njegova sobna oprava. Vsa njegova oprava, postelja, miza, stoli, je bila pletena iz vrbovega protja. Podaril mu jo je nek pletar iz njegovega volilnega okraja, še celo namizno orodje je bilo posebnost. Po prastari kranjski navadi je dr. Krek jedel doma vedno z leseno žlico. Kakor je rad razlagal socialna vprašanja in prosvetne zadeve, je bil glede političnih vprašanj bolj redkobeseden. Ni rad dajal političnih napovedi. Ko smo ga enkrat vprašali o neki važni zadevi za mnenje, je kratko odgovoril: "Dokler se jed kuha, je pisker pokrit. Ko je pa kuhana, se strese v skledo, da vsi vidijo in jedo". Znano je, da je med I. svetovno vojno vodil Gospodarsko zvezo in skrbel za prehrano. Uradniki so dobro vedeli, kdaj je bil dobro razpoložen, kdaj pa nataknjen. Kadar je imel klobuk pokonci in cigaro v ustih, takrat je bil dobre volje. Če je pa imel klobuk potisnjen na oči, so vedeli , da takrat nekaj ni prav. V takem razpoloženju sem mu pisal in mu poročal o nepravilnem razdeljevanju sladkorja. En uradnik me je potem vprašal: "Kaj za hudiča ste pisali Kreku. Z Vašim pismom je hodil po sobah in vsakega ozmerjal, kogar je dobil". Tedaj je veliko pomagal številnim družinam, zlasti družinam z otroki tudi brez kart in večkrat tudi brez denarja. Kakor se je sam nosil preprosto, tako tudi ni mogel in ni hotel trpeti, da bi mu "kadili", t. j., da bi ga slavili in slovesno sprejemali. Nekoč ga je v Zagorju prišlo čakat na postajo odposlanstvo v črnih oblekah in s cilindri. Krek jih je hitro označil za šeme. Pravijo, da je smrt odmev življenja. Pogreb bi tudi moral biti odmev življenskega načina. Pri Kreku ni bil. Ko smo ga otožnega, deževnega oktobrskega dne spremljali k Sv. Križu, se ni zbral samo slovenski narod, prišla so tudi odposlanstva bratskih narodov. Če bi se bil takrat vzdignil Krek iz krste, ne vem, če nas ne bi bil tako označil, kakor je odposlanstvo iz Zagorja. "Največji Slovenec in najboljši človek" G. dr. Franc Logar je spoznal dr. Kreka kot šestošolec. Ko je v velikih počitnicah po končani VI. šoli pogorela njegova domačija, ga je povabil znanec in oddaljeni sorodnik, župnik iz Selc nad Škofjo Loko, naj pride k njemu za nekaj tednov. Svoje bivanje pri njem in prve stike z dr. Krekom popisuje takole: v Selca me je povabil župnik, da greva obiskat dr. Kreka, ali "našega dohtarja" kot so ga ljudje v Selcih splošno imenovali. Krekovi so stanovali takrat blizu župnišča v hiši, ki so jo imenovali "Štok". Tedaj sem se osebno seznanil z dr. Krekom. Navidez sem ga poznal že dalj časa iz Ljubljane. Dr. Krek je bil dobre volje, zelo prijazen in čisto domač, tako, da me je kmalu minila boječnost. Ta obisk je name napravil silen vtis. V Selcih je bil Krek splošno priljubljen. Saj ni čuda. Kar je imel, je razdal revežem. Na cesti ni srečal berača, da ne bi segel v žep in mu dal navadno vse, kar je imel. Govoril je z vsakim, kogar je srečal, malo pokramljal z njim in se pošalil. Tudi pri političnih nasprotnikih je užival spoštovanje, dasi so bili nekateri zelo zagrizeni. S Krekom sem bil mnogokrat v večjih družbah. Dr. Krekovo bivanje v Selcih in znana župnikova gostoljubnost, sta privabili vedno mnogo duhovnikov od vseh strani. Župnišče je bilo skoro vedno zasedeno. Zvečer je navadno prišel tudi dr. Krek, včasih samo na razgovor, včasih so pa vrgli "fa-rovški" tarok. Krek je bil v družbi vedno dobre volje in zabaven. Sedaj se je šalil, potem delal duhovite opazke ali pa pripovedoval zanimivosti iz svetovne in domače politike. Vedno je bil vljuden in nikdar ni nikogar žalil. Če je pa bil utrujen ali ga je kaj čez dan ujezilo — moralo je biti kaj posebnega — je odšel spat z opravičilom: "Bolje je, da grem spat. Danes nisem za družbo in razgovor". Ko sem drugič prišel v Selca, "štoka" ni bilo več. Na njegovem mestu so postavljali dom. Dr. Krek je odtedaj naprej zahajal na Prtovč, kjer je imel pri mežnarju svojo sobo — zgornjo hišo — in tudi vso oskrbo. Jedel je, kar so jedli mežnarjevi. Sodim, da največ žgance z mlekom, krompir, zelje, fižol in dru ga kmečka jedila. Menim pa, da si je včasih le zaželel malo boljše hrane, ker je večkrat prihajal v Selca in z veliko slastjo jedel fa-rovško hrano. Tega seveda ni hotel nikdar priznati, temveč je vedno trdil, da je kmečka hrana najbolj zdrava in tečna. Na Prtovču je veliko delal. Pripravljal je za Mohorjevo družbo "Zgodbe sv. pisma", pisal članke za liste Večkrat mi je rekel: "Vidiš, to je zame raj na tem svetu". Tu sem najbolj srečen. Poglej to krasno naravo, te kmetije, položene raztreseno ob robu vrha Ratitovca, to zdravo, preprosto in še nepokvarjeno ljudstvo." Krek je obiskoval posamezne kmetije od Prtovča preko Pod- Dr. Franc Logar "Kmalu po prihodu Sv. Jošt pri Kranju, poleg Prtovča, Krekov najljubši kraj. Tu je imel za dijaštvo znane socialne tečaje. lomka tja do Dražgoš. Ljudje so ga ljubili. Saj ni čudno: Bil jim je svetovalec, mnogokrat dobrotnik in nazadnje še kos dušebrižni-ka. Mnogo kmetov, ki so imeli v cerkev v dolino zelo daleč, je hodilo k maši v kapelico na Prtovč, kjer je maševal Krek, kadar je bil tamkaj ob nedeljah. Drugič je šel proti zahodu v Sorico. Večkrat ga je peljala pot tudi v Bohinj in sicer čez Ratitovec ali čez Jelovico, tako, da je v štengah prišel v dolino. Pri takih pohodih, zlasti, če je imel družbo, je bil vedno razposajeno vesel. Ukal in pel je na vse pretege. Pesmi je zlagal sproti nanašajoče se na kraje, kjer je hodil. Melodijo je povzel po kaki narodni pesmi ali pa po kaki melodiji, ki jo je slučajno slišal svoj čas v Ljubljani ali kje drugje. Na Prtovču je imel ob lepem vremenu veliko obiskov. Nekaterih je bil vesel, tiste pa, ki so ga prišli nadlegovat z raznimi nepomembnimi stvarmi, je kmalu odpravil. Mladine, zlasti dijakov, je bil vedno vesel. Prav tako zastopnikov mladinskih organizacij. Vsakega obiskovalca je na Prtovču tudi prehranil in mu postregel s koruznimi žganci in mlekom. Prav tako ga je prenočil, če je bilo potrebno. "Spal boš pač v našem hotelu" je rekel. Oziral si se okrog, toda hotela ali podobne stavbe ni bilo. Peljali so te v seno nad kravjim hlevom. Krek je imel sestanke z dijaki v Ljubljani na svojem stanovanju. Kot sedmo in osmošolec sem se jih udeleževal tudi jaz. Rekli so, da se učimo poljščine, v resnici pa nam je dr. Krek razlagal sociologijo. Pozneje, ko sem študiral v Gradcu, je prišel večkrat predavat Zarjanom. Ko sem ga spremljal na postajo, mi je dejal, da bi rad povabil vse Zarjane na večerjo, toda ne more, ker je vse njegovo imetje obstojalo samo iz ene po-slaniške dnevnice, ki jo je tistega dne dvignil. Nekaj od nje pa da mora prinesti sestri Cilki, "ker drugače ne bo imela jutri ničesar za v lonec". Nekoč sem pa dobil od njega pismo, v katerem mi je sporočil, da je izposloval pri naučnem ministrstvu za 5 Zarjanov enkratno podporo po 100 kron. Tudi pozneje, ko sem bil v Ljubljani v službi, sem imel s Krekom tesne stike. Obiskoval sem ga v njegovi vili in ga mnogokrat spremljal na poti v Zadružno zvezo. Ob takih priložnostih mi je zaupal stvari, za katere drugače ne hi nikdar zvedel. Zadnjikrat sem ga videl na shodu v Št. Janžu na Dolenjskem. Tedaj sva tudi zadnjikrat govorila. Tistega dne, ko je prišlo v Ljubljano žalostno sporočilo, da je Krek umrl, sem se proti večeru napotil v Unionsko klet. Pri mizi sta sedela Ivan Cankar ter Oton Župančič. Cankar je jokal na glas, Župančič si je brisal solzne oči. Ko sem prišel do mize, mi je dal Ivan Cankar roko z besedami: "Umrl je največji Slovenec in najboljši človek". JANEZ EVANGELIST KREK IN MI Za 85. letnico Krekovega rojstva je razizko-valec njegovega dela dr. Vinko Brumen napisal v Svobodni Sloveniji (Sv. Slov. štev. 48, 1950) nekaj važnih ugotovitev. So še danes veljavne in bodo veljavne tudi še potem, ko nas več ne bo. Zato jih tu ponavljamo: "Pred 85 leti rojeni Krek je v 52-ih letih svojega življenja tudi pošteno zaslužil, da njegov spomin ne umre med Slovenci. Če že ne hvaležnost, ki ni posebno razvita čednost med nami, vsaj življenski nagon nam veleva, da ga ne pozabimo. Saj se tudi pri njem še vedno moremo učiti, kako je treba življenje obrniti, pa četudi ne zapiramo oči pred njegovimi napakami. Krek je bil zelo nadarjen mož... H Krekovi nadarjenosti je spadala tudi njegova skoraj neizčrpna življenska sila (vitalnost), ki mu je omogočila neutrudno delo. A v njej so imele svoje korenine tudi njegova močna senzitiv-nost, njegova čustvenost, ki se je mogla stopnjevati v strastnost in je prinašala neko ne-stalnost v njegovo delovanje, njegova občutljivost in razburljivost, kakor so mu očitali. Po naravni nadarjenosti, ki ni odgovoren zanjo, bi bil mogel postati velik svetnik ali zaiti v nasprotno skrajnost. Njegova zasluga pa je tudi, da je znal in hotel narediti iz sebe velikega kulturnega delavca. Druga važna lastnost Krekova je bila zavest nekega poslanstva, zavest, da ima na svetu opraviti neko nalogo. To je pristno človeška zavest, vendar je često tako šibka, da marsikdo misli, da je svojo življensko nalogo izpolnil, ker se je rodil, zrastel in zapustil potomstvo. Pri Kreku ta zavest morda ni bila dovolj jasna in določna, kajti bil je pač poklican, da vodi na tem ali onem področju javnega dela, ne pa, da dela na vseh in opravi tudi take opravke, ki bi jih mogli drugi izvršiti. Delo, trdo in obilno delo je čarobna palica, M pomaga najti zaklad uspeha. Krek je bil izredno delaven, pravi garač. Garanje samo po sebi ni zlo, je celo nujna potreba; velike sto- ritve se plod neutrudnega dela. Zlo postane garanje, kadar kvari zdravje ali hromi duha. Če-Slovenec greši z garanjem, običajno to stori, ker mu žrtvuje duha. Lakomnost, "lakota slave, blaga", je skoraj edina sila, ki mu more vzbuditi pretirano delavnost. Najmanj verjetno pa je, da bi se Slovenec pretegnil v delu za skupno dobro. Na tem polju ne seje, hoče le žeti. Povsod se najdejo izjeme. Krek je garal za skupnost. Njega ni gnala lakomnost. Največ dela je opravil zastonj, še svoj denar je pri tem zapravil in razdal. Ni pa dovolj varoval svojega zdravja. Zlasti pa se zdi, da je pogrešil, ko je dopustil, da mu je preobilno podrobno delo hromilo stvarilnost. Kajti razlikovati nam je treba med ustvarjalnim in izvrše-valnim delom. Drugega more opraviti kdorkoli; nihče ni premalo sposoben, prevzame naj pač tisto, za kar je sposoben. Opraviti ga more, kadar hoče, posveti mu lahko 8,10 ali 16 delovnih ur, če hoče in če zmore. Čim več živ-ljenske sile ima, več more narediti; slabič se mora seveda omejiti. Toda ustvarjalno delo, ki terja posebno nadarjenost, dasi ta ne zadostuje, se ne da naložiti komurkoli, niti ga ni mogoče cmejiti na 8 ali na 16 ur na dan. V njem je nekaj skrivnostnega. Kadar obsede človeka, ga sili k delovanju in ga ne zapusti; zasleduje ga na ulici in na sprehodu, celo v postelj gre za njim in mu ne da spati. Vzame mu ves čas in zajame človeka celega. Da ga more opraviti, se mora posvetiti njemu samemu. Krek pa je svoj čas razdrobil in ustvarjalca vpregel v jarem težaških opravkov. Preveč sil je zapravil z izvrševalnim delom, zato pa niso mogle dozoreti njegove velike zamisli, zato ni mogel dognati svojih načrtov, zato so ostale mnoge šibke točke v vsej njegovi delavnosti. Njegovo delovanje "na drobno" se nam ni izplačalo. A to nikakor ni bila samo njegova krivda. K temu ga je tiral slovenski izvirni greh, neka lenobrost slovenske mncžice, ki pusti, da se izgara do izčrpanosti, kdor se zaveda potrebe, da se kaj naredi; s svojo brezbrižnostjo ga sili, da opravi sam vse, tudi najbolj težaško delo, sama pa stoji ob strani in ga še priganja ter kritizira, če mu ne uspe vse, kakor bi ena hotela. Krek bi mogel biti odličen arhitekt pri graditvi naše kulture, pa je moral sam mešati malto in polagati opeko pri zgradbah, ki jih je postavljal. Mogel bi postati odličen znanstvenik, morda pesnik, vzgojitelj, časnikar ali še kaj, pa je trošil svojo življensko silo v opravkih, ki bi jih mogel izvršiti kdorkoli, ko bi si le malo podvihal rokave. Ali je zares bilo potrebno, da je poleg svojega velikega dela, kjer ga menda res ni bilo mogoče nadomestiti, imel kakih 3000 govorov in predavanj in napisal dvakrat toliko časni-ških člankov, ali da' je v enem samem društvu v desetih letih 36 krat predaval, da je v enem samem volilnem okraju govoril na več ko 60 shodih. V tej luči moramo gledati tudi njegove napake. Nekatere, kakor je bilo omenjeno, izvirajo iz iste njegove narave, ki mu je omogočila, da je opravil ogromno delo, ki še ni precenjeno. V njih se je pokazala druga stran velike nadarjenosti; veliki duhovi se morajo boriti tudi z velikimi težavami in skušnjavami. In je krivična sodba malih duš, ki mislijo, da so krepostne, ker mnogih izgredov niso zmožne. Drugi vir Krekovih napak pa je njegovo delo. Pri gradnji hiše lahko zagreši kako napako le tisti, ki jo zida, ne tisti, ki ob strani stoji in le nerga. Tudi more pasti in dobiti kako, kdor se je povzpel na odre. Toliko laže se mu kaj pripeti, če mora istočasno misliti na milijon stvari. Zato napak ne smemo le šteti; teh- tati in primerjati jih je treba s storitvami in uspehi. Pa ne le pri drugih, marveč tudi pri sebi; to najprvo. Slovenci velikih mož ne cenimo, še skoraj zamerimo jim, da se drznejo biti večji od nas. Hočejo, da bi z nami ostali pritlikavi tudi oni. Prav zato s posebnim užitkom iščemo na njih napak in si jih tudi izmislimo, če jih ne odkrijemo zadosti. Ali se v tem izraža le "die be-ruhmte kranjska fovšija" kakor ie to našo čednost nazval Dežman? Ali pa morda hočemo zmanjšati ugled velmož, da si utešimo vest, ki nam kdaj pa kdaj morda le pravi, da bi tudi mi mogli in morali kaj storiti? če je tako, bi bilo treba večkrat spregovoriti o delu naših kulturnih delavcev, morda pa le še ni vse izgubljeno med nami. Naj tudi Krekov spomin budi naše vesti! Saj je bil eden od najvidnejših naših vodnikov v dobi, ko se je pri nas mnogo delalo in storilo, čeprav v tem ali onem tudi pogrešilo. To je bila doba, ko se je v našem ljudstvu, mnogo prav po zaslugi Krekove besede, govorjene in pisane, vzbudila silna volja po gospodarskem in kulturnem dvigu. V tej dobi se je menda v vsej naši zgodovini največ storilo za ostvaritev tega, kar bi mogli imenovati ljudska kultura, s katero se tudi mi mnogo bolj ponašamo, kakor smo prežeti od nje. Naj bi Krekov duh ponovno vzbudil v naših težaških dušah tako voljo do dviga, napredka in izpopolnitve, da se ne bomo tako krčevito bali dela in napora, da bomo postali zopet zmožni postavljati si in dosegati višje življenske in kulturne ideale, kakor pa je postati pisar. Ali pa, če že tega sami nismo zmožni, da bomo vsaj veseli tistih med nami, ki morejo pokazati več življenske sile in podjetnosti ter kulturne volje". NAŠA BESEDA VINKO BELIČIČ — Trst Stari dnevniki STANKO JANEŽIČ — Italija Miran Lokar STANKO KOCIPER — Argentina Čolnar na Dravi IVAN KOROŠEC — Argentina Odlomek BOŽIDAR KRAMOLC — Kanada Stava JOŽE KRIVEC — Argentina Izpit za hlapca KAREL MAUSER — U. S. A. Oblačni dan MLINARJEV JANČE — U. S. A. Za očeta LOJZE NOVAK — Argentina V senci Južnega križa ZDRAVKO NOVAK — U. S. A. Požigalec IN PESEM MARIJAN JAKOPIČ, U.S.A. — VLADIMIR KOS, Japonska — FRANCE PAPEŽ, Argentina — SLAVKO SREBRNIČ, Argentina — RAFKO VODEB, Italija VINKO BELTČIČ Ilustriral: BOŽIDAR M. KRAMOLC STARI DNEVNIKI Zdaj je ves svet bel in zelen, z vesoljnega neba lije bleščeča luč: prišla je končno ura, da preberem štiri zvezke svojega dnevnika, ki so po dolgih letih in po čudni poti prišli do mene, zaskrbljenega za njih usodo. Odprl sem prvega in se vrnil v čas pred dvajsetimi leti. Bral sem in bral, obračal list za listom, in ko sem zaprl četrti zvezek, je bila preteklost le še sedemnajst let daleč. Potem molk: razočaranje mi je vzelo vsako besedo. Zdaj rastejo vse trave pokonci, zvesto ena ob drugi: voljne, zelene, spoči- te, naredko posute z rumenimi cveti — bilke samo te pomladi, ki se — kot še nobena doslej — ne vrne in ne ponovi nikdar več. življenje je odvijanje, po-slavljanje in nevračanje. Pisal sem o živih, pisal sem o ljubih — umrli so, razšli so se. Za vsakim je usahnilo nekaj veselja in mladosti v srcu, ostale so le te majske ptice. Nič izrednega, nič velikega nisem zdaj bral, ko sem obračal liste minulih dni. Da nisem imel denarja, ko se je bilo treba vpisati ob novem visokošolskem letu; da sem spoznaval, kako lepo in uspešno človek študira, kadar veliko ljudi zaupa vanj; da so neko sušno poletje vinogradniki v našem kraju plačevali dninarje ne s kruhom, vinom in denarjem, temveč z vodo kapnico; da sem konec septembra preračunal: "Imeli bomo do petdeset litrov pijače in še cekar sladkega grozdja; potrgali smo v dveh urah", drugi dan pa sem zapisal: "Iz stiskalnice je priteklo osemintride-set litrov". Še zdaj imam pred očmi junij naslednjega leta, v čigar sijaju se tisto dragoceno vino rubinasto sveti v kupicah na pisanem prtu. "Obral sem debela jabolka za hišo in iz hrušk sva z mamo včeraj spet napravila mošta. Ajda sili v cvet, revica zakasnela. Včeraj sem tudi našo drago kokoš rešil neizbežne smrti pred lisico. Da sem imel puško, moj ljubi Bog!" Potem so celi odstavki v slabi italijanščini. Zdaj se jim razumevajoče smehljam, a tedaj sem svoja čustva, doživetja in sklepe rad skrival v tujo besedo zavoljo mame in drugih. Nove maše, smrti raznih osebnosti, suše, preobilni dež j i, nalivi in povodnji, mamina pisma ("bele slive in hruške so se že jako napele") — iz časa in kraja minulosti mi zadiši slivovo cvetje... slišim, kako se ob visoko leseno steno, tam kjer stoji moja postelja, v nočnem vetru drgne veja, oborožena s trni in ovenčana z belim cvetjem.. . "Nam manjka samozavesti!" je zakli-cal belolasi, mladostni duhovnik Gospodov — tisti, ki je potem padel pod streli, ko se je vračal od maševanja. Tisti, ki sem nanj mislil skoraj z mržnjo, ko- sem iz daljnega Milana (za katerega mi je priskrbel trimesečno štipendijo) od prvega dneva dalje koprnel v divjem do-motožju in trpel v hrumečem, dušljivem velemestu kot v vicah, namesto da bi hvalil Boga, ki mi je pomagal priti v svet, da se otresem plahosti ter se dam življenju izklesati in prekaliti. Nič velikega ni na listih, ki sem jih popisal in sem zdaj -ob njih osupel in hladen. Visokošolska leta eno za drugim, sladki pogovori z dekliškimi pogledi, s honorarjem za prevod Papinijevih velikotedenskih Legend prekrit skedenj, pri čemer "nisem imel malo obe-tanj", zlate jeseni, večeri s prijatelji, veličastna mrzla jutra, znoj, prah in u-trudljive dišave pri košnji, "Določila sva (namreč obiskovalka in jaz — bodoči gospodar) kraj, kjer naj bi stala nova hiša: na najvišjem svetu te domačije", študiranje za izpite, drobna razočaranja (o katerih mi je danes žal, da jih ni bilo še več in večjih, zakaj tista leta bi jih laglje zmagoval) in pa tisto načrtno, iz volje porojeno pisanje novel in črtic ter snovanje zbirk, ob katerih bi mi bilo danes mučno, da so bile natisnjene. Gledam in skoraj ne morem verjeti, da je bilo tisti čas v domovini tako brezvetrje, taka rodoljubna zvezanost en sam ograjen vrtec! V tisti utesnjenosti se niso mogle razviti vse človekove sile. Morala je priti tujina, ki ima velika pljuča in človeka ali zaduši ali pa razžari, kar je v njem najboljšega. Tak človek je potem svetal od zmagoslavja in rja ga ne načne več. Poslednje vrstice, ki sem jih zapisal dan pred začetkom druge velike vojne: "Mednarodni položaj zaradi Gdanska je še vedno napet spričo Hitlerjeve trme. Pisma in poslanice in spomenice romajo vsekrižem, mobilizacija zdaj tu zdaj tam, vse je v mrzlici." Štirje zvezki — malo manj ko štiri leta življenja. Niso prišli do mene v za-kljenjeni skrinji — jaz jih nisem zaklepal. Pozna se jim, da so šli skozi veliko rok. Tu pa tam je kak list iztrgan, tudi po dva in trije skupaj: nekoga, ki je bral, kar ni bilo zanj, so razdražili in jih je uničil. Odkar pa so ti zvezki — vsi štirje e-naki, na vseh treh straneh modro obrezani — pri meni, sem jaz njih edini gospodar. Gledal sem jih v omari, ko se je — kakor na drugih knjigah — tudi na njih nabirala plesen vlažnih in zatohlih zimskih dni, in sem čakal, da pride mesec maj, ko je svet tako silno razsežen in brez madeža, ko diši zrak po mladih pokončnih travah in jablanovem cvetju. Ta čas ne gleda nazaj, ni sentimentalen, ni plašen. Od Vstajenja preko Vnebohoda pa do prihoda Svetega Duha se svet razkazuje v moči rasti in svetlobe: nebo in zemlja se srečujeta v ljubezni. Najprej ogenj použije vse, kar je preperelo, da napravi prostor nestrpnemu novemu življenju, in ko ni več navlake, se dvignejo iz tal beli in zeleni zublji.., Gledam svoje stare dnevnike: zdijo se mi ko preperelina, ki je po čudnem naključju ostala nepožgana, ko je tisti stari čas že zdavnaj izkrvavel, izdihnil in zgorel. Vem, kaj jih čaka, zato ker se hočem dvigniti: ob mojih premaganih solzah jih bo použil ogenj, ki se rdeč in rumen poganja kvišku in čigar sad je pepel. Kar je usahnilo in se strja v mrtvo težo, naj se povrne v prah, ki ga. boeta raznesla pomladni veter in dež. STANKO JANEŽIČ MIRAN LOKAR Miran Lokar je trdo zaloputnil vrata za se-!>oj, vrgel šop papirjev na starinsko, nepogr-njeno mizo in pal na nizko železno posteljo, kjer so nepospravljene ležale rjuhe, odeja, podzglavnik. Ves dan se je klatil po uradih, zbit je ko mrha, dosegel pa je figo. Kdo ne bi preklinjal. V deseto leto se vleče njegovo begunstvo in samstvo. Živi ko pes potepenec brez gospodarja. Ustalil se je zadnja leta, gara iz jutra v noč, a pravice nima nobene. No, da, pakete sme pošiljati na ono stran in hrepeneti, da bi prišli v roke ženi, in upati, da morda carina le ne bo previsoka. In vdihavati sme zapadni zrak. Nekateri govore, da je to mnogo. Miran pa ve, da mu je štirideset let, da je od teh šest let bil otrok, osemnajst let je študiral, tri leta mu je požrla vojaščina in medvojno taborišče, tri leta pa je čakal na konec vojne. Takrat se je oženil, imel je službo in dom, a gnjavilo ga je človeško klanje, najbolj brato-morje doma. Ni prijel za puško, pač pa za pero in zaradi ostrega peresa se je umaknil pred komunisti. Poznanje jezikov mu je po letih beganja in stradanja doneslo dnevni kruh v sosedni pre-stolici in ga priklenilo nanjo. Če bi človek živel stoletja, saj bi ga ne živčila tako leta čakanja na nekaj, kar se imenuje življenje. Miran Lokar pa je bil zmeraj dober matematik In ima s številke štirideset jasen razgled nazaj in naprej. Presneto blizu je do starčestva, če mu ga je kdaj doseči, in do neizbežnega slovesa s tega prelepega sveta. Pred leti je močno cincal. Vleklo ga je v Ameriko za vso dolgo karavano beguncev. A kako naj gre sam, brez družine. Že je mislil na povratek, a vedel je, da duha ne bo mogel ukloniti in bi tako bil ženi in deci doma ne v rešenje ali podporo, temveč v pogibel. Tako je obvisel. Potem so iz Beograda vrgli v svet blago-zveneč zakon o združitvi razbitih družin: žene bodo smele k svojim možem v inozemstvo. Od takrat Miran Lokar upa in čaka že tretje leto. Lepo je biti zakonodajalec brez vesti. Če ti je všeč, primoraš zakon izpolniti že drugi dan. Če ti zakon ni všeč, pa se ti vseeno zaradi čehljanja ušes zdi dobro, da o njem govore in ko je natiskan, no, tedaj ga zalučaš v kot, da prah seda nanj, ali ga pa pod varovalno steklo položiš, da se ga nikdo ne dotakne, uradniki pa si izmišljajo tisoč formalnosti, ki so vse neizpodbitno potrebne, preden bi zakon poskusili uvesti v življenje. Kolikokrat se je Lokar spomnil na po vojni kar najslovesneje podpisane in razglašene člo-večanske pravice. Ej, dvajseti vek, sam sebi se rogaš, ali preteklim stoletjem ali bodočim? Tam leži silna listina, ves svet piše in govori o njej, med tem pa tisoči in milijoni po krivem umirajo po ječah, po taboriščih, na prisilnem suženjskem delu. Tisoči in milijoni se boje izgovoriti glasno besedo po svoji pameti in vesti, še misel v strahu plahuta ko ptica, v katero je namerjena cev. Ko so ob meji začeli vračati pribegle in je število žrtev raslo v desetine in stotine, je La-kar besnel v onemogli užaljenosti. Ali je res človek docela okamenel? Ali se bo po desetih letih začela ponavljati v nebo vpijoča tragedija deset tisoč slovenskih domobrancev, ki jih je v prvih povojnih dneh mrzli zapad predal v klavno žrtev od zmage bezljajočemu vzhodu? Ali so vladajoči postavljeni samo zato, da med sabo skrivaj ali javno suhe trgovske pogodbe sklepajo in se jih natanko drže, da tako oči in srce slepeče besede o svobodi in pravici človeka tem laže in mirneje leže v najmoderneje izdelanih steklenih omarah giz-davih mednarodnih palač? Takrat je Lokar napisal vrsto strelovitih člankov. Le nekaj so mu jih natiskali zakotni listi. Zganili so se tudi drugod. Vik je naraščal in uvideli so slednjič, da je nekaj treba ukreniti. Ustanovili so komisijo, ki bo rešetala begunce, tehtala razloge njih pobega, vračala, kar je treba vrniti, "nedolžnim" milostno naklanjala zaščito. Ha, ha, pesek v oči! Lokarju so se razvneli možgani. Bil je take narave in tudi privadil se je, da je najraje razsajal, ko je bil sam. Podiral je in pometal na vzhod in zapad brez usmiljenja. Včasih so misli prešle v besede, celo v kričanje, čeprav ni bilo nikogar, ki bi poslušal. "Kdo mi more zagotoviti, da se jim ni že po meni in še nekaterih takih ptičkih zasko-minalo ? Eni nas morajo hraniti in bi se nas radi znebili. Pa ne pomislijo, da jim mi dajemo svoja najboljša leta, talente in moč. Drugi se nas boje in bi nas radi imeli doma v kletki, da jim zagotovo ne bi mogli škoditi, ne po svetu razglašati njihove blesteče ljudovlade. Nič čudnega bi zato ne bilo, če bi nekoč na vsem lepem nekdo potrkal na vrata: — Zdravo, .tovariš! No, kako kaj, kako? Tako in tako, vidiš, žena te čaka in otroci, z nami boš šel in vse bo lepo. — Ali bi se bilo moč ustavljati? Hudič naj vas vzame, če si drznete!" Miran Lokar je koračil po sobi, mahal z rokami in kričal. Tisti hip je umolknil in zadr-getal. Zvonec na vratih je zacingljal tenko in drdrajoče. Ali bi se potuhnil? Pred uro ga prav gotovo ni bilo doma, zakaj bi bil zdaj? Pozvonilo je v drugo in mož je odločno krenil proti vratom in odprl. "Dober dan, gospod Lokar. Smem vstopiti?" "Prosim, gospodična." Gledal jo je z začudenimi očmi. "Verjetno se me ne spominjate več. Iz Ljubljane sem, Jelka Tominčeva. Pod Rožnikom smo stanovali, nasproti vam." "Da, spominjam se nekoliko. Vi ste bili takrat še zelo mladi." Ponudil ji je stol, sam je sedel na razmetano posteljo. "Oprostite, pospravljeno ni. Pravkar sem se vrnil iz mesta. In sam sem." "Zaradi vaše žene sem prišla, gospod Lokar. Večkrat jo obiščem. Tako težko čaka na snidenje." "Tudi jaz," je ušlo možu. "Veste, velike težave so." "Ne bilo bi jih, če bi jih nekateri ne hoteli." "Saj poznate življenje, gospod Lokar: nikdo ne daje, ne da bi prejemal. Poslušajte me dobro. Od vas je odvisen prihod vaše žene in otrok. Prihodnji teden bodo lahko že pri vas, če —" Ustavilo si ji je. Takoj je povzela z drugim glasom, nekoliko tajinstvenim, uradnim pa vsiljeno toplim obenem. "Gospod Lokar, domovina vas potrebuje. Saj ni treba, da bi se vrnili, v tujini lahko delate zanjo. Nič težkega ne bo. Le tu in tam boste poročali, ustno ali pismeno. Vi poznate mnogo stvari, bistrega duha ste in imate dostop marsikam. Ne bo zastonj. Z lahkoto boste preživljali sebe in družino. Ste zadovoljni ? Samo vašo besedo želim in podpis." Pomolila je predenj pero in papir. Lokar je preletel kratke in široko zveneče besede na papirju, pogledal dekletu naravnost v oči in spregovoril z vidnim premagovanjem in trdim poudarkom: "Hvala, gospodična. Nisem na prodaj. Tudi za ceno svoje žene ne in lastne krvi. Dom sem zapustil, ker sem hotel ohraniti svobodo duha in besede. Ostal sem zvest doslej in bom ostal zanaprej." Čutila je, da je opravila. Tu ni moč ugovarjati. Vstala je. "Dobro sem vam hotela, gospod Lokar. Vam in vaši ženi." "Morda." "Pozdravljeni in — brez zamere." "Zbogom, gospodična." Odmev drobnih ženskih korakov se je izgubil na stopnišču. Miran Lokar je obstal pred sliko žene in ctrok, visečo pod križem nad mizo. * * * Lckar je zrl skozi okno. Na zahod nagnjeno sonce se je bežno rokovalo s širokimi, rja-vožoltimi listi priletnih dreves ob Tiberi, se smukalo na kalnih valeh narasle reke, okroglo legalo čez starinski Angelski grad in se sijoče umirjalo na veličastni kupoli svetega Petra. Ko je pred mesecem Lokar iskal novo stanovanje v misli na ženo in otroke, se ni mogel ločiti od tega okna. "Od tu bodo moji ljudje gledali Rim. Tu bodo poslušali pesem mladih ptic in šumot Tibere. Tu naj zacvcte ljubezen." Najel je stanovanje in se ni strašil cene. Žene ni, ne otrok. Najbrže jih nikoli ne bo. Čemu še stanovanje ? Kaj mu sedaj drevored in Tibera in Angelski grad in kupola svetega Petra? Pozvonilo je in Lokar se je odtrgal od okna. Dneve in noči je sam, v uteho bi mu bil zvonkljaj in poset znanega človeka. Danes, ko mu je duša polna in bi rad bil sam s seboj, pa ta prekleti zvonec venomer cvrkuta. Ali je treba vse zaplete nagrmaditi v eno samo mi- -nuto? Kdo jih bo razpletal? Z nevoljo je odprl. "Pozdravljen, gospod Miran." "O, gospa Otilija, vi?" "Kot vidite. Me niste pričakovali, kaj?" "Zares, danes ne." "Pa ste me povabili. In jaz sem izrabila prvo priložnost, da si ogledam vaše novo stanovanje. Saj dovolite?" "Prosim, gospa Otilija. A prazno je in neurejeno. Sicer pa mi je všeč le razgled. Ali ni lep?" "Da, čudovit." Stala sta ob oknu drug ob drugem in sonce je poblisnilo poslavljajoči odblesk tudi v njune oči. Lokar je skoraj pozabil nase in svojo skrito bolečino. Nikdar ni rad govoril o samem sebi in v družbi je najraje igral vlogo veselega človeka. Docela se je že privadil nanjo. "Gospod Miran, vi ste srečen človek," "Ne vem." "Vedno ste veseli in ob vas je življenje drugačno kakor ob drugih ljudeh. Vsi so tako pusti. Moj mož posebno." "Trgovec je in trgovci morajo biti stvarni ljudje." "Ah, življenje ni samo trgovina. Jaz bi hotela nekaj več. Rada bi imela vesele ljudi okoli sebe, take, ki osrečujejo." "Takih ljudi je zelo malo." "Vi ste eden izmed njih, gospod Miran." "Ali pa ne. To se pravi: zelo omejeno je število tistih, ki bi jih morda mogel osrečevati." "Jaz bi rada bila v tem omejenem številu. Hotela bi biti edina." Lokar jo je pogledal začudeno. Ali je res bil preveč domač do lepe žene svojega šefa? V mislih je preletel vse dneve in mesece in leta, odkar se je srečal z njo. Sprva je bila visoka, komaj da mu je odzdravila, hlapcu in beguncu. Živela je življenje bogate brezdelne novoporočenke. Potem se je približala, vzljubila je njegove šale, smeh. In že ni bilo sko-ro dneva, da ne bi prišla v urad in motila "njega in tipkarice pri nelahkem delu. Njen mož je bil vesel, da se tudi žena briga za trgovino. On, Lokar, pa je s potrpljenjem opravljal otežkočeno službeno dolžnost. Zamislil se je že tu in tam, a ni našel krivde v sebi. Samo od sebe bo nemara vse prešlo, je menil. Ta hip se je ustrašil naravnostnih besed. "Prepozno, gospa," je odgovoril hladno. "Ne, ni prepozno. Jaz sem mlada, jaz imam denar, jaz hočem živeti. In vi, gospod Miran, morate z menoj. Vi in nikdo drugi. Dolgo sem prenašala. Ne maram več. Dneve in mesece sem čakala na ta trenutek. Samo zaradi vas sem prihajala v urad, da bi mogla piti vaš smeh, vaše besede, vaš pogled. In sem se izogibala moža, pusteža. Zdaj sem se odločila. Gospod Miran, pustiva preteklost — vi svojo, jaz svojo. Sedanjost je najina in bodočnost. Miran, moj dragi..." Strastno ga je prižela nase in vroče ustne prilepila k licu, da je po dolgih letih grenko občutil gorkoto ženskega telesa. Kot iz dalje je zaslišal zvonec. S silo se je iztrgal iz objema in zakolebal proti durim. "Ti moj zvonec, ali naj te preklinjam ali blagoslavljam ?" Drhte je odpahnil. "Dober večer, gospod Lokar." Lokar se je zmedeno priklonil. V očeh ga je zaskelelo. "Dober večer, gospod šef," je tiho odzdravil. "Oprostite, gospod Lokar, da vas nadlegujem. Danes vas ni bilo v urad, vem, povedali ste mi, s svojimi opravki ste zaposleni, a glejte, ne moremo brez vas. Nujne reči so, nujne, pravim. Ne morem čakati do jutri. Zato sem vas hotel sam poiskati. Gre za pogodbe, ki smo jih pred dnevi sklenili s tvrdko v Nemčiji. Takojšen odgovor je potreben." "Prav, gospod šef. Z vami pojdem, če želite. Takoj." "S sabo sem prinesel vse listine. Ne bo vam treba v urad, kar tukaj boste uredili. Menil sem, tako bo najhitreje. Z dovoljenjem." Nameril se je proti sobi, a je hipoma obstal. Skoz odprta vrata je zagledal svojo ženo. "Kaj, kaj, kaj pa ti tukaj, Otilija?" Nekaj trenutkov molka. Le njegov globok dih je bilo slišati. "Gospod Lokar. . . vi, vi... ali je mogoče?" Zaznal je razžarjen obraz žene, njene razgaljene grudi, nepospravljeno posteljo. V hipu mu je kri zalila lice. Dvignil je pest. A že se je obvladal. Suho je dejal: "Tako, tako, razumem. Gospod Lokar, kaj takega ne bi pričakoval od vas." Naglo je segel v notranji žep, povlekel mošnjo in denar. "Tu imate: plača za zadnji mesec in čez." Položil je desettisočake na mizo. "Gospod Lokar, midva sva opravila. Upam, da se ne srečava več." Potem se je obrnil k ženi in jo trdo prijel za roko. "Pojdiva!" "Ne, ne, jaz nočem s teboj. Z njim ostanem, -l njim..." Ženska je kričala, hlipala, se upirala. "Miran, Miran, brani me, tvoja hočem biti, samo tvoja.. ." Lokar je stal ob steni sam, sklonjen in ni spregovoril, niti se ni premaknil. "Pojdiva!" je glasneje ponovil trgovec in ženo odvedel skozi vrata. Odsev odhajajoče zarje je segal skozi okno vse do blede slike pod križem nad starinsko mizo. Miran Lokar se je počasi obrnil v smeri obiskujoče zarje in se srečal z očmi žene in treh otrok ob njej. STANKO KOCIPER Ilustriral Hotimir Gorazd ČOLNAR NA DRAVI i. Tisto jutro je Drava žarela, kot da je božje prgišče potočilo med gorice migetajoče srebro. Vrbe so se sklanjale tik nad valove in jih božale s kosmatimi listi kot z drgetajočimi prsti. Zrak je cvetel tako dišeče, da so roji lastavic kot omamljeni padali nad reko in se zaletavali nazaj v višave. Samo ribiči so počasi, dostojanstveno udarjali z ozkimi belimi perotnicami in pustili, da jih je sapa nesla nad nemirnimi valovi v dalj. Puckov Peter je odrinil čoln. Zapičil je veslo v mehki breg ter se z vso težo uprl ob drog, da je čoln zdrsnil preko valov in se spustil po toku navzdol. "V imenu božjem," vzdihne Pučkov Peter in se ozre v nebo. Tega vzdiha Pučkov Peter ni pozabil nikoli, ko je odrinil čoln od brega. Je že vedel, zakaj. .. Dolga leta je že veslaril med otoki sredi široke reke in čolnaril beli pesek. Ta čas je videl in doživel mnoge stvari, zavoljo katerih je bilo potrebno, priporočiti se božjemu varstvu. Vendar Pučkov Peter brez reke ne bi mogel živeti. Komur je enkrat brizgnila v usta razpenjeni val, je ni več pozabil! Leta so mu že nagnetla v ude nekakšno ko-deljino, da so bili mehki in jih ni mogel več pregibati s tolikšno lahkoto kot včasih, ko je reševal preko penečih se valov čoln s težkim tovorom. Zato pač ni nalagal več toliko peska. In če je videl, da je bila Drava huda, pač :ni veslaril. In je bilo v redu. Brez reke bi menda ohromel do kraja. Potem bi pač ne bilo več vredno živeti. Šele kadar je z ostrim veslom počasi rezal šumeče valove in zasanjano gledal dobri svet okoli sebe, je dojemal vso njegovo dražest... Pod Ormožem, kjer se je reka razlila čez ravnino kot dišeče mleko, velika kolesa Oz-mečevega, Jeremičevega in Zadravčevega mlina meljejo valove, da se cedi od njih lesketajoče srebro in se razdaje soncu. Daleč za Dravo na jugu se temni zelena kopica Ivančice in preko reke mežika pisanim goricam tostran toka. Ivančica je že na Hrvaškem. Na Humu, ki je tostran reke, se smeji med jagnedi bela cerkev, da cinglja med vrhovi, ko zvonovi prepevajo angelsko pozdravljenje. Nizke kuče in bahate zidanice vrh goric žare kot izgubljene glavice marjetic, ki jih je stresla čez bregove igriva roka božjega deteta, ko je šlo h gori-čancem v vas. Zato so gorice še lepše. Napenjajo se v nedogled kot sinje krilo dekleta, ki pusti, da mu dišeča sapa med vrhovi ljubkuje toplo svežost mladega telesa. Jagnedi so zataknjene za obzorje, da se preko njih kobacajo kuštrave bele ovčke, ko jih veter pelje na pašo v sinjo neskončnost nad goricami. Veselo bežijo čez nebes in se prekopicavajo za strme Haloze in Donačko goro. Samo kadar za Pohorjem kihne pošast črno sapo nad gorice, se ovčke razbežijo pred žarečim bičem, ki sika preko bregov. Takrat je huda ura. Takrat se tudi gorice bojijo in trepetajo. .. Pučkov Peter počasi reže valove, čoln se pozibava na gladini tako mehko, kot da drsi preko puhaste pernice. Vrbe ob obrežju se sklanjajo tik nad vodo, da se preko njih dri-čajo sončni žarki. Najprej pusti, da ga šepetajoči valovi nesejo po toku navzdol. Takrat ima ravno toliko časa, da si ogleda dobri svet naokoli. Klobuk si potegne na oči, ker ga šče-mi razkošje lesketajoče se lepote. Samo lasta-vice, ki se spuščajo tik mimo njega nad vodo, ga dramijo. Sicer bi najbrže pustil, da bi ga žive sanje odnesle po toku predaleč navzdol in bi poslej moral napeti vse sile, da bi za-veslal v mirni zaliv otoka. Ko zavije v ibovo senco otoka, je jutro že odprlo vse dražesti poletnega dne med goricami. Samo nežna, komaj vidna tenčica še briše lesketajoče se valove Drave. Potem je med bregovi dan, ki ga je Bog ustvaril za dobre ljudi. Pučkov Peter se skobaca iz čolna. Pripne ga za vrbov štor in zasadi lopato v gomaze-čo voljnost belega peska. Tako prijetno je to, kot da bi zasajal žlico v krhko gmoto dišečega masla. Četudi bi ne dalo zaslužka, bi Pučkov Peter menda tovoril pesek iz Drave. Kako je pač to prijetno, ko svetla lopata tako pritajeno tiho zveni, kadar zdrsne z nje pesek v čoln... "Deset metrov," računa Pučkov Peter. "Veliko ni. Nekaj pa le pusti. Včasih sem ga tovoril po trideset na dan. Včasih... To so bili časi.. . No, za naju z Zefo je sedaj tudi tega zadosti... Kaj bi...?" Lopata tako prijetno poje, da bi Pučkov Peter nakladal brez nehanja. Pa ne sme. čuti, da so mu leta nagnetla v mišice tisto čudno ko-deljino, da ne more več prav obvladati čolna, če je preveč natovorjen. Zato večkrat pogleda, koliko peska ima že v čolnu. Včasih na to ni tako pazil. Takrat lopata ni nehala pozvanjati, dokler ni bela peščena kopica pogledala nad čoln. Takrat je bil Pučkov Peter mlad. Tam na oni strani za vrb.ačami sta se v mehki trati pred hramom prekopicovala dva čehaka in se podila za metulji. Sedaj je mehka trata mirna in Zefa ima vedno vlažne oči, kadar pogleda preko tihote proti Dravi.. . Seveda. Daleč je vse. Neskončno daleč. Kot sanje... Čehaka sta ravno prav dorastla, da sta lahko pustila kosti nekje za cesarja. Tako so rekli. No, sedaj ni več cesarja in mehki travi pred hramom se prepeli pisana tihota kot umirajoči spomin.. , Samo penica v gostem ibovju nad zalivom narahlo požvižgava. Kot nekoč.. . Če bi Pučkov Peter ne čutil mehkobe v mišicah, bi menda verjel, da je vse še tako, kot je bilo. Sedaj pa šteje pozvanjanje lopate, ko drsa z nje pesek v čoln, in mora misliti na vse, kar se je med tem zgodilo... Zato gleda v čoln, da bi ne naložil preveč... Ne mudi se mu. Nasloni se na lopato in mežika v blesk, ki lebdi nad Dravo. Posluša, kako penica narahlo žvižga v sivi senci ibovja. Kot da se pogovarja z valovi, ki mimo peščenega zaliva bežijo v dalj... Ko je vse okoli njega tako lepa pravljična pesem, da bi stal naslonjen na lopato in poslušal v večnost, se zdrzne. . . Pripre oči in nagne glavo. Zadrži sapo, da bi ga ne motil dih... — "Ne... Valovi udarjajo v tolmun in tako čudno odmeva... — Najbrže zibajo staro korenino, da joka.. .," misli Pučkov Peter. Prekriža roke nad lopato in sanja za valovi, ki se lesketajo v dalj... "Para.. .," ga nekaj znova predrami. Ves se obrne proti senčni drči na koncu zaliva. Prisluhne.. . "Kot da zares joka otrok... —" Spreleti ga. Nekakšna boleča mehkoba ga z nežnimi prijemi grabi za srce, da se mu voljno ustavlja. Gre mu skozi žile. Prsti se razklenejo in spustijo lopato. Počasi zagazi preko mehkega peska. Drsa čez obrežje proti drči. Roke mu padejo mrtvo ob telesu. Naprej nagnjen gazi skozi pesek, kot da ga mami čudežen opoj, ki mu ne more uiti. Ne ve, kaj' je... Samo radovednost; ali je zares vzburk nerazumljive nežnosti, ki ga vleče preko peska, da se opotika proti drči nad zalivom . .. ? — Širi oči in nozdrvi. Čim bliže sipini kleca,, tem večji nemir mu drhti v ohlapnih rokah,. ki mahedrajo ob njem... Pod drčo obstane. Prisluhne... "Je...," dihne. Zagrabi se za ibovo vejo, ki se ziba preko' sipine. Oprijema se je in pleza po nizki vzpetini navzgor. "Kristuš," zatrepeta. "Dete joka.. . —" Ko je vrh sipine, mahne z rokami predse,, da si utare pot skozi gosto ibovje. Opotika se skozi goščavo nad tolmunom. Posluša... "Je... je..." Spusti se na kolena. Po stilih se plazi naprej. Ves se nagne nad vodo. "Nič. Z raskavo dlanjo si obriše znojno čelo, Z jezikom si omoči suhe ustnice. "Pač..." Med šum in pljusk valov se meša stokajoče jokanje deteta. Boječe. Komaj slišno. Kot da na njem leži dušeča groza... "Oh...," stoka Pučkov Peter, ker ne more "ugotoviti, od kod joka. Krčevito se zagrabi za debelo vejo, ki visi nad tolmun, in se spušča po njej naprej nad vodo... "Jezus," na široko odpre oči in zaniha v prazno. Zabinglja z nogami nad grgotajoče valove. Čuti, da mu prsti, ki se krčevito oprijemajo "veje, hromijo... V sencih mu bobneče zveni.. . Na silo hoče zapreti oči... Pa jih širi vedno bolj.. . Odpira usta, kot da bi moral is vse grlice zakričati. . . Sapa ga davi v goltancu... Po ozkem pasu belega peska na onem koncu tolmuna se kobaca po štirih otrok. Gola ritka je vsa v belem pesku. Samo drobna ste-genca pobliskuje, ko se plazi naprej. Stopa si na jančino, ki mu pada preko glave in se vleče pod njim, da mu Pučkov Peter ne more videti obraza. Samo njegov tihi jok sliši... Kobaca se naprej proti vodi kot nerodna mlada žival. .. Potlej se prekopicne preko glave in obsedi v mehkem pesku. Drgne si umazane majhne dlani in kriči proti soncu, ki ga šče-mi v očeh in mu blesti v strunah sline, ko mu drsi iz zijajočih ust... — Pučkov Peter zamahne z nogami v prazno, kot da ga mrtvi nezadržna nestrpnost. Zavih-ti se proti bregu in se ujame za praprot in •ostro travo. Po zadnjici se spusti navzdol in štrbunkne v plitvo vodo na robu tolmuna. Lovi se za breg, da bi ne zdrsnil v vrtinec. Samo neslišno odpira usta, kot da bi hotel iz-kričati krčevito grozo iz notranjosti... "Marija... — Samo da se še enkrat ne prekopicne... —" Čofota po vodi ob bregu. Do kolen se udira in se opotika preko ostrega kamenja, da si tolče gležnje. Potlej se zagrabi zopet za ibovje in se oprijema naprej preko vode, ki se peni pod njim... Pade v pesek in se skobaca na štiri... Sedaj šele mu moči odpovedo. Zdrsne na obraz. Z ustnicami zagrize v pesek. Brca z Krčevito se zagrabi za debelo vejo, ki visi nad tolmun, in se spušča po njej naprej nad vodo... nogami in se plazi proti detetu... Nasilno dviga glavo in šepeta: "Tiho... — Pri miru... —" S trepetajoči prsti grabi v zrak in jih za-saja v pesek, da se plazi naprej. "Tiho... tiho... — Je že dobro.. . dobro. .. dobro..." Vrže se pred dete. Noge mu telebnejo v vodo. Dvigne roko, da bi otroka pobožal in obvaroval. Pa se ga ne upa dotakniti. Samo zrak nad detetovo glavo boža njegova drgetajoča dlan... Otrok še bolj zakriči. Prekucne se na obraz preko Petrovih prsi... "Ne... — Oj, oj... Je že dobro... —" Z nerodnimi, težkimi dlanmi ga vsega objame. Dvigne ga v zrak, da mu gole nožice za-bingljajo pred očmi. Sedaj šele ugotovi, da je čehakec. Vsa prestala živčnost se v Pučkovem Petru sprosti v grgrajoči, hlipajoči smeh. "Čehakec je, čehakec..." Skobaca se pokonci in stresa jokajoče dete visoko nad seboj. "Sedaj je vse dobro...— Nič več ne kriči... — Moški ne jočemo za vsak drek, veš... —" Potem se ozre v vodo, ki se pod njim peni v tolmunu. Odskoči, kot da se je šele sedaj prav zagledal v grozo... Pritisne dete k prsim in se skobaca v goščavo. "Kje je mati.. . ? — Grda mama, veš, da te je pustila tako brez varstva... — Jojmene, če bi te jaz ne slišal..." Šele, ko je čisto nad tolmunom se ozre... Sedaj šele vidi, da se vrtinec v tolmunu igra z zapuščenim, praznim čolnom... — Mrtveča slutnja ga stisne za grlo, da samo pisne: "Jezus... —" Opoteče se od obale in grozotno zakriči v mir nad otokom: "O-oj.. . — O-oj.. . —" Prisluhne. . . Ni odziva. Samo penica nad sipino še vedno tiho žižga. In valovi se srebrijo vdiljen čez široko reko v dalj... Ko se dete umiri, mu Pučkov Peter dopoveduje; "Sedaj bova mamo poiskala... —" In ga je tako čudno strah... "Hoj...," vpije. "Kje je kdo...?" Njegov krik umira v topem miru zraka nad Dravo. Hodi z otrokom križem med ibovjem in vrbačevjem in kliče: "Kje je kdo... ? — Hoj! —" Vse je tiho. Beli ribiči nad široko Dravo neslišno plavajo v dalj. Ko otrok v trdem naročju zaspi, se Pučkov Peter mehko zazre vanj in šepne: "Sirota... —" Spusti se po sipini. Preko mehkega peska gre proti čolnu. Položi dete na pesek. Utrga jelševe veje in jih zatakne nad detetovo glavo, da ga ne bi sonce zbudilo. Odpne čoln in stopi vanj. — Še nikdar ni Pučkov Peter tako previdno sekal valov kot tisto jutro, ko je Drava žarela, kot da je božje prgišče potočilo med gorice migetajoče srebro.. . Ni vedel, zakaj; toda zdelo se mu je, da so sinji bregovi za Dravo prišli bliže, in da je sapa za hip ustavila bele ovčke na nebu... — II. Kako se je zgodilo, ni zvedel nikdar nihče. Pučkov Peter pa je bil dober človek in je stvar tolmačil tako, da je Močnikovi dekli ušel čoln v vrtinec tolmuna. Ko ga je hotela ujeti, ji je zmanjkalo dna in mali Matjašek je ostal sirota.. . "Bog ji bodi dober sodnik; pri čisto pravi pameti ni bila. . . Kako bi se sicer spečala.. . ? Matjašeka pa bova že midva z Zefo skopala pokonci, dokler ne bo lahko šel za pastirja in si zaslužil za oblec in kruh. Toliko sva še pri močeh, kali," je dejal na občini. Pri tem je poslej ostalo. V mehki trati na predoknih Pučkove hiše ob Dravi je torej mali Matjašek začel življenje. Skraja se je kobacal po štirih med baržu-nasto deteljo in z nerodnimi prsti trgal marjeticam glave in smukal Marijine solzice. V nezavestni draži je brcal z golimi udi okoli sebe in segal za soncem, ki je od nekod iz ne-dopovedljivosti zlatilo svet med goricami. Potem se je postavil pokonci in se opotikal za metulji, ki so se premetavali po dišečem vzdušju za Dravo kot živo cvetje. Pod jelšami na obali so se žarile rumene zlatice in plesale z godbo valov, ki so jih vlekli v svoj raj. Stegoval je roke za njimi in si gledal obraz, ki je trepetal v odsevu nemirne vode. Včasih je nerodna kobilica čofnila preko njega v vodo. Potlej so priplavale pisane ribe, da so jo pojedle. Potlej se je zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi. Ali je bila kriva riba, ki je prišla preblizu k bregu, in jo je hotel ujeti, da bi poslej imel migetajočo igračo pri sebi v travi na predoknih, ali se mu je umaknila gizdava zlatica predaleč od brega. . . Zdrsnil je preko ruše in se postavil na glavo v vodo... Hvala Bogu, da je bila voda plitva in da ga je o pravem času zagledal Pučkov Peter. Potegnil ga je iz vode, prijel za pete in obesil z glavo navzdol. Tako ga je držal in s težko dlanjo mlatil po goli zadnjici, da mu je izte-pel vodo, ki se mu je cedila skozi usta in nos. Nesel ga je preko trate kot oskubeno pišče, da je z nosom drgnil ob Petrove škornje, ki so hudo smrdeli po stari svinjski masti. Zavihtel ga je na ležišče kot mokro cunjo in rekel: "Salamenski fačok..." Stara Zefa ga je slekla in zdrgnila z raska-vo brisačo iz domačega platna, da ga je še dolgo peklo vse telo. To je bilo prvo, česar se je Močnikov Matjašek spomnil iz svojega življenja. Potem je včasih spremljal starega Pučkove-ga Petra, ko je veslal po pesek na otok. Sedel je v čolnu in preko roba gledal za belimi valovi, ki so se prekopicovali v dalj. Tam dol, kjer je bila reka tako nazarensko široka, s<^ pobliskovala velikanska mlinska kolesa. V zelenju se je temnila široka streha ormožkega gradu. Preko daljnih vod je bil napet most. Tista visoka zelena gora je bila Ivančica. Tam je že Hrvaško. Če je sedel pod šelestečim ibovjem vrh sipi- -ne in čakal, da je Pučkov Peter nametal v •čoln gomazeči pesek, je videl tostran Drave zelene vinske bregove. Nekje daleč za Ormožem se je skrivala med jagnedi vrh kamnit-nika humska cerkev kot posvečena igrača. Potem so se valili hribi v dalj. Preko njih so bile položene sinje gorice, kot da so se prepe-lile v soncu sveže oprane svilene rute, ki so tako čudežno spreminjale barve. Jagnedi so se ■sločile proti nebu, ki ga je umivala dobra sapa. In kjer je umrl Matjašekov pogled, je bil konec sveta... — Nekoč je Pučkov Peter hitro nabasal čoln. Prijel je Matjašeka za roko in ga peljal skozi gosto ibovje nad tolmun, kjer se je v vrtincu penila voda. Matjašek je gledal z velikimi očmi v gomazeče vodovje in smrkal. Bilo ga je strah. Pučkov Peter ga je dvignil v naročje. Z desnico mu je pomagal skleniti drobne prste. Močnikov Matjašek, ki se je pri Pučkovem Petru tudi že učil moliti, je moral za njim ponavljati: "Bog daj moji mami mir in pokoj... —" Ko ga je z začudenimi očmi gledal, mu je Pučkov Peter pojasnil: "Tu sem te našel.. . — Tvojo mamo je Drava vrgla na pesek šele čez teden dni. Nekje tam daleč dol pod Čakovcem so jo pobrali. Tam so jo tudi pokopali. .. —" Tako je Močnikov Matjašek o pravem času •zvedel, da Pučkov Peter ni bil njegov pravi oče in da je staro Zefo po krivici klical za -mater... Zato ju je poslej imel še rajši. Potem je prišla huda zima in čez bregove nasejala debeli sneg. Mirna voda pod jelšami je zamrznila in ponoči je led strašil, ko je pokal. Po belem snegu so delali gazi zajci in lisice in lačne sinice so prihajale pod kap ču-kat koruzno latovje. Takrat je stara Pučkova Zefa zagorela, da je Matjašeka spekla mrzla dlan, če ji jo je položil na mokro čelo. Pučkov Peter pa je rekel: "Ni ji več pomoči. Stara je že zadosti..." Ko ji skozi na široko odprta usta ni več piskala sapa, je Pučkov Peter rekel: "Bog ji bodi dober plačnik! — Zadosti se je natrpela z menoj..." Močnikov Matjašek ni razumel, zakaj je stari Peter to rekel, in ga je poslej bilo strah praznote, ki je strmela iz kotov... — In zopet je bilo sprotoletje. Ob mirni vodi pod jelšami so kimali zvončki in na prisoji za bramom so se zlatili jegliči. Matjašek jih je trgal in piskal v rumene cvetove, da so se jezile zaljubljene taščice in pisani ščinkavci. Ves otok sredi Drave je bil bel, ker je gosto ibovje pognalo mačice. Z jelš ob vodi so se obesili rdeči smrklji in brezov-je ob cesti je bilo rumeno, kot da so drozgi na njem sušili sveže oprano perje. Zemlja je bila voljna in mlada sija so zelenela pod goricami, ki so se vijoličaste izgubljale pogledu. Drava je tekla težka in pohlevna naproti tenkim meglam, ki so se tajale v sončni dalji. . . Takrat je Močnikov Matjašek že bil tolikšen, da je videl v miznico, ko mu je Pučkov Peter urezal sladko dišečega kruha. "Ne hodi k Dravi," mu je rekel. "Ponoči so vode začele šumeti..." To je pomenilo, da se je nekje v neznanem visokem svetu, ki ga mali Močnikov Matjašek iz zelene trate ob Dravi ni videl, naglo tajal sneg. Z obema rokama je zagrabil kruh in se v sladkem zadovoljstvu počasi odzibal skozi priklet na predokna. Oziral se je za rumenimi metulji, ki so izgorevali v soncu, in grizel dišečo rženo mečo. Iz nosa se mu je cedila gosta moča. če se je zalepila za grižljaj, jo je pojedel. Kruh je bil tako dober. .. Zlezel je na visok kup belega peska, ki ga je Pučkov Peter načolnaril pod jelše. Sedel je nanj, da bi dokončal tudi skorjo. Sonce je pesek že toliko razgrelo, da je čutil skozi hlače njegovo prijetno, gomazečo toploto. Ko je dokončal kruh, je lahko tudi roke zaril vanj. Legel je na hrbet. Odprl je oči in mimo rdečih jelševih smrkljev gledal, kako so se po neskončni sinjini nad goricami sprehajali beli oblaki, če bi ga sonce ne zaščemelo, bi naj-brže videl prav v sredo nebes. Zato jih je zaprl in sanjal, česar njegov pogled ni mogel ujeti... Drava je zamolklo šumela navzdol. Valovi so se vzpenjali in padali, kot da jih je pošastna sila preganjala iz struge. Butali so ob breg in pljuskali na nizko trato pod jelšami, da se je šumeča pena razlivala vdiljem čez predokna. Zvončki so se tresli in umirali v u-mazani rumeni godljivi, ki je nezadržno lezla preko njih na breg. Zlivala se je v jačko pod kupom peska in se plazila naprej kot ostudna slina rohneče pošasti... Pučkov Peter je sedel za pečjo in pletel koš. Mlade pintovčeve šibe so bile ravno pravšne, da so se dale lepo zvijati. Žulil je ugaslo pi- po in prijetno stokal, ko je pritiskal pintovee med palice, da bi koš bil zadosti trd. Čolnar Peter je znal tudi koše delati. V izbi je bilo toplo in Drava je tako lepo rohnela mimo hrama navzdol, da Puckov Peter ni mislil na nič drugega kot na koš. Na vse bi pozabil, da ga ni posililo na vodo in je stopil preko prikleta na podstenje. — Ko je dvignil glavo, je odprl oči in se zatresel, kot da je tudi njega že izpodnesla voda, ki se je zaganjala preko predoken proti hramu. "Križ božji...," je šepnil in si pomencal oči, kot da ne verjame, da je dobra Drava skočila iz struge. "Kedaj le? — Tako hitro..." Spomni se na otroka in zakliče: "Matjašek!" Samo sinica narahlo piska nekje v brezovju za hramom in Drava hresti po dolini. .. "Matjašek!" Poklical je tako glasno, da je prevpil šum valov. Matjašek se je zdramil. Hitro se je postavil pokonci in si zdrgnil oči. Ko jih je zopet odprl, je zadržano kriknil. Potem mu je bruhnil iz notranjosti zategli, mrtveči klic: "Ooooče... —" Povsod okoli njega se penijo umazane vode. Zaletavajo se čez trato in vračajo proti kupu peska, kjer stoji Matjašek in trepeta. ""Oooh.. .," zatuli Pučkov Peter. Vidi, kako vodovje izpodjeda rahli pesek... Zakrili z rokami in se zapodi v težko godljo. Čofota, da mu voda brizga do obraza in mu preko brade teče za vrat. Spotika se v jačke, kleca in se zaletava proti kupu peska, ki se topi v vodo.. . Klobuk mu zdrsne preko tilnika in počasi odplava proti Dravi.. . V jami pod kupom peska se pogrezne do pasu. Težek tok ga zamaje. Z vso silo se nagne naprej in brede proti Matjašeku, ki trepeta vrh peska. Steza roke in se vzpenja navzgor. Razmočeni pesek mu izginja izpod stopal. S prsti grabi za gomazečo sipino, ki mu uhaja iz dlani. Nikjer ne najde trde opore. Vse se mu razblinja ... Mrtveči strah ga z neznosno težo potiska v vodo... Ko stopa v prazno ugotovi, da Matjašek stoji samo še na rahlem stebru peska, ki ga grize težka voda. . . Napenja se, da bi ga dosegel. Sili roke iz sebe, kot da bi jih hotel nategniti do otroka, ki kriči vrh peska, da se mu preko trepetajočih ustnic spuščajo curki sline. .. Neznanski strah in napon sta mu zadavila goltanec, da ni besede preko njegovih ustnic. Širi oči in kremži obraz. Iz ust se mu trgajo samo vroči stoki... Zažene se proti jelši. Zagrabi se za spolzko deblo. Oklene se veje, ki niha tik nad vodo. Prijema se je in brede naprej proti Matjašeku, ki počasi, nezadržno leze s peskom proti vodi. .. "Ne...," mu v zadnjem naponu uide skozi sapnik. Krčevito se stegne in grabi s prsti proti otroku. Zoprno se mu odmika. .. Samo še te-nek, čisto konec jelševe veje drži v roki. . . Zamahne kot za silni udarec proti Matjašeku. .. Zagrabi ga za pas... Sunkoma ga potegne s peska... Pesek se sesuje pod umazano godljo.. . S trepetajočo roko drži otroka nad vodo... Potlej se zopet oprime jelševe veje... Leze proti slinastemu deblu... Posadi dete med rogovilaste veje, da bi počil... Z grozo ugotovi, da nima več moči za vrnitev. .. Trepetajoča kolena se mu šibijo, da kleca proti vodi, ki mu drsi mimo pasa.. . Oklene se jelše, da ne bi zdrsnil pod gladino. .. V glavi mu vroče pozvanja... Iz prsi se mu trgajo pekoči sunki sape... — Matjašek čepi med rogovilami in iz vse grlice kriči, da odmeva preko premetavajočih se valov proti sredi pobesnele Drave, kjer se zibajo samo še bele ibove mačice...-- Šele radovedni vrhovlj.anci, ki so prišli gledat nenadno povodenj, ga rešijo...-- Tisto lepo sprotoletje, ko so na otoku sredi Drave cvetele bele ibove mačice in so v brezju za Pučkovim hramom drozgi sušili sveže oprano perje, je Močnikov Matjašek postal zares sirota. .. Ko so dobrega Pučkovega Petra zabili v grdo črno rakev, je zvedel, da se je pisal Močnik.. . Kot mali psiček je cepetal za možakarjem, ki ga je odpeljal nekam nazarensko daleč med vrhove, na katerih so se rumenile gorice. In Močnikov Matjašek je ugotovil, da tam, kjer so bile za obzorje zataknjene jagnedi, še ni konec sveta... — Ampak vse to je sedaj že daleč. Zelo daleč.— Gorice so že trdo spale. Rogovilaste rozge so štrlele iz vrhov kot kuštravi lasje izpod bele odeje, ki jo je zima pogrnila preko bregov. Veliki beli mesec je šel čez črno nebo in trosil blesteče dragulje zvezd, da je odsevalo v hermelinu, ki je ležal na goricah. Vse je bilo tiho. Samo led, ki se je gostil v potoku, je narahlo trzal, kot da nežni prsti boječe preizkušajo dragoceni kristal. Vrbače ob kolniku je zeblo, da so se krčile, kot da bi si hukale v otrple prste vej, ki so se sklanjale pod snegom. Nekje pod plazuto je komaj slišno zajokal zajec. Sestradana lisica mu je skočila za vrat. Potem je bila čista zimska noč zopet tiha. Po kučah na vrheh so ugašala drobna okna, kot da so se zapirale žareče oči otrok, ki so legali spat. Močnikov Matjašek se je opotikal po ozki gazi po klancu navzgor. Kapo je imel po-veznjeno preko ušes. Roke je tiščal v hlačne žepe. Pod stopali mu je prijetno škripalo, kadar je zasajal trde škornje v zmrzujoči sneg, da se mu ne bi preveč sklizalo. Na mladih "brkih pod nosom mu je ledenela sapa. Lica so ga prijetno pekla. Če bi ne bila noč tako lepo tiha, bi napel prsi in zahuškal, da bi zvenelo skozi kristalno vzdušje. Močnikov Matjašek je že vedel, zakaj je bil dobre volje. . .— Ko je prisopel na vrh brega, je imel vso Slanjčo ves pod seboj. Kot prezebla deca so se tiščali gizdavi hrami k pobočjem, preko katerih je mesečina dihala migetajoče dragulje. Samo iz strehe njegovega gazda se je cedil proti globokemu nebu ravni, tenki steber dima in oznanjal lepo vreme. Toliko se je Močnikov Matjašek že razumel na takšnale znamenja. Seveda, gospodinja je po večerji zavalila v peč velik panj, da bo vso noč počasi dogoreval in grel sobo, kjer se je ritasta baba zakopala poleg slokega gazda pod težko pernico. Matjašeka je grela gosta sapa konj, ki so tako prijetno stokali, ko so počivali poleg njegove postelje v hlevu. Če bi tudi on moral spati v gazdovi izbi, bi sedaj ne stal vrh brega in stiskal prsi, da mu ne bi vrisk ušel iz goltanca. . . Obrne se, da mu sneg zacvili pod petami in se spusti med kuče, ki so posedle na obe strani klanca vdiljen čez greben. Pri Praprotniku je jokal v noč najmlajši, ki ga je Betika prisilila skozi strašne bolečine v življenje, ko se je nad vrhovi že otepala jesen. Močnikov Matjašek je slišal njegov tenki jok in je mislil: "Betika, če je Bogu prav, naj bo kar zadnji! Zadosti jih imata z Jurekom, da bodo lahko šli za pastirje, kot sem moral jaz. .. Ampak jaz nisem imel nikogar..." Kajpak, Močnikov Matjašek je sedaj bil že konjski hlapec in je na čase pastirovanja v Slanjči vesi mislil s prezirom. Iz drobcene, pokvečene slamnjače, ki se je vsa zgrbančila pod sneg vrh križniških goric, je stokal v tiho noč piskajoči kašelj Miškove-ga dedeka. "Če je Bogu prav, bo za vas, dedek, najbolje, da ne dočakate več sprotoletja. Ko se bo začelo delo, boste samo v napoto. Izkašljali se itak nikdar več ne boste, da bi lahko brez naduhe šli po meji navzgor. .." Močnikov Matjašek je vse svoje dosedanje življenje preživel na račun dobrih ljudi. Zato je znal gledati v srca, ki so bila v kučah pod snegom, in je vsakomur znal želeti nekaj dobrega .. . V črnini žalostnega hrama ob klancu, kjer je Grmičeva Lizika redila roj otrok, je tulil za-tegli stok, kot da se je veter podil med zeva-jočimi špranjami lesene stiskalnice. "Lovrenc, Lovrenc, spet si se navlekel šmar-nice pri gosposkem lonarju," ugotovi Močnikov Matjašek, ko sliši Lizikino zateglo javka-nje za črnino ugaslega okna. "Če ti Bog ne da o pravem času pameti, te bo vrag vzel. .." Pri samotnem boru kraj goric ne sliši več ničesar, da bi lahko želel še kaj lepega poči-vajočim goričancem. Zima je zavila ves svet okoli njega v baržunasto mehkobo mira, ki ga parajo samo Matjašekove hrstajoče stopinje skozi gaz... Navzdol ni mnogo hodil. Zaletaval se je naprej in se na dolgo drsal po meji. Vesel je, ko se takole speljaval v dniko, in misli: "Para.. . Meja je že itak zadosti sklizka, pa jo še drgnem s podplati. Ko zjutraj ne bo več meseca, me bodo babe klele, ko bodo šle k rani maši in se bodo v temi prekopicovale v klanec..." Zato se nagne nazaj in se grabi s petami v blestečo gaz. Potlej se spomni: "Ne bodo klele. — Pobožne so. .." In se zadrsa vdiljen ob goricah navzdol, da se šele ob živi meji v dniki ujame v grmu, ki mu strese za vrat in na obrvi gomazeči pršič. Potem gre po ravnici med oskubenimi slivami, jablanami in hruškami, kot da bi hotel ujeti lastno senco, ki beži pred njim v le-sketajočo se mesečno noč. "Oha," se nenadoma ustavi. V oknih hiše, ki vsa bela izginja v mlečno neskončnost mesečne zimske noči med bregovi, gori rdeči žar tople luči. To seveda Močnikovemu Matjašeku ni prav... Pogieda v nebo, da bi videl, kako daleč je že mesec. Pa ne, da bi se ukanil v času ? Kali ? Ne. V vseh kučah, ki so nametane v sneg preko bregov, spi mir. še psi so se zarili globoko v steljo in potisnili smrčke pod repe, da grejejo. Močnikov Matjašek gre počasi pod utrujenim drevjem skozi slivje. "Da se ni kaj zgodilo," ga zaskrbi. Nenadoma ga je strah stopinj, ki škripajo v snegu pod njim. Ustavi se ob debelem črnem deblu tepke, ki se svetilka v noč. Prižme se ob zledenelo lubje, da bi lahko nemoteno opazoval .. . "Oj," ga spreleti. "In če bi me potrebovali... ? — če se je kaj zgodilo..." Nekdo odpre vrata, da rdeča svetloba pobarva mesečno vzpetino pred hramom. Za njo se zavali megleni dih zgoščene toplote. Potem gre nekdo s težkimi škornji po podstenju proti gnojišču. Močnikov Matjašek sliši curek vode, ki dolbe luknjo v sneg. "Oče so," ugotovi in se umiri. Oče se odkašljajo in gredo nazaj v rdeči slap luči. Pred vrati trčijo z deklino. "Kam ste pa vi šli..?" Oče zaprejo vrata. Deklina ostane sama na podstenju. Prižme se k steni in neslišno zdrsne proti predoknom, da Močnikovemu Matjašeku zastane dih... Ko je zopet vse tiho, deklina nepremično stoji pod razvestljenim oknom.. . Močnikov Matjašek komaj slišno požvižga. Kot da je zapiskal v spanju prezebajoči ptič. Deklina se zdrzne. Vzpne se na prste in splava preko snega proti nagnjeni stari tepki. "Matjašek.. .," dihne Čehu dekletova vroča sapa v mrzel obraz. "Trezika...," razprostre Močnikov Matjašek roke, ki so mu že otrple v žepih. Ovije jih okoli dekleta, da bi jih razživel. Dvigne si jo čisto pred obraz, da vidi, kako se ji prepelijo dragoceni žarki mesečine v dolgih trepalnicah. Nagne se. Narahlo, božajoče približa prezeble ustnice toploti njenega diha. . . Potlej so tudi njegova ustna topla.. . "Uj, kako mrzlo bodejo brki," meni Trezika. "Kot ivje..." Če bi ne bil prehud mraz, bi bilo lepo, stati takole pod deblom nagnjene tepke in gledati, kako v očeh dekleta pobliskuje beli žarek mesečine... "Kako da so pri vas še vsi pokonci... ?" "Nocoj boš šel kar lepo nazaj čez breg v Slanjčo ves..." "Zakaj?" "Oče še dolgo ne bodo legli. — Tu na mrazu, menda ne boš čakal, kali. . ?" "Kaj se je zgodilo?" "Nekakšen čuden potovec se je pod noč ves nazebel zatekel k hiši. Sedi pri peči, pije žga-nico in si greje prezeble noge." "Zlodej naj ga vzamelNi našel druge strehe?" "Pst," se prestraši Trezika in mu položi drgetajočo dlan na usta. Tako mehko, da bi jo Močnikov Matjašek ugriznil. .. "Revež je. Dolga leta se je klal po tujini. Še našega jezika ne govori več tako kot mi. Pri Radgoni je prišel čez mejo. Takšne stvari pripoveduje, da ga bodo oče morti celo noč poslušali..." "Od kod je?" "Pravi, da je od nekod izza Drave pred mnogimi leti odšel v svet. — O sebi mnogo ne pripoveduje..." V Močnikovem Matjašeku se nenadoma nekaj zgane. Pripre oči in pridrži dih. V komaj dojetih vrtincih mu zdrsnejo skozi misel po-bledeli spomini... — široka Drava, otok, na katerem cvetijo bele mačice, čoln, stari Pučkov Peter, Zefa, kup uhajajočega peska pod nogami ... — "Kaj ti je, Matjašek?" "Rad bi ga videl..." "Koga?" "Človeka... izza Drave. .." "Si ponorel.. ?" "Ne. . ." Dražeči nemir vzvalovi skozi Matjašekove žile.. . Nenadoma so sredi kristalne zimske noči med goricami zažareli rdeči smrklji visokih jelš od Dravi in je zadišalo po vlažni tenčici, ki trepeta nad valovi, ko hitijo v dalj. .. Močnikov Matjašek si grize ustnice. Čudežna, nezadržna sla ga mrazi preko napetih prsi proti goltancu. V kolenih mu zaigra mrtveči drget, da se nasloni na dekle in tiho, pobožno šepne: "Rad bi ga videl..." "Ne moreš. — Kaj bi oče rekli, če te pripeljem ob tej uri.. . ? " Močnikov Matjašek razklene prste, ki so se zagrizli v Trezikina obla ramena. Potisne jo od sebe. Obrne jo proti hramu in restrpno priganja: "Pojdi! — Trezika, pojdi!" Dekle se resnično prestraši in steče preko predoken na podsten:'e. Odrine vrata in pade preko prikleta v sobo. "Nekdo gre," hlastne. "Nekdo gre proti hramu. .. — Kristuš, kako sem se prestrašila..." Obrne se proti vratom in si menca roke, da ji prezebli prsti pokajo. Lica ji žarijo v živem pričakovanju, srce ji trepeta v drgetajoči sapi... Otroci, ki sedijo okoli mize in si z dlanmi podpirajo brade, da bi bolje slišali, kaj pripoveduje tuji mož pri peči, odprejo usta in oči. Zagledajo se proti vratom, kot da mora to noč stopiti v izbo še nekaj nenavadnega. Še smrkati so pozabili. Mati Orša, ki je prebirala fižol na mizi, se obrne proti vhodu: "Moj Bog, kdo bo pač... ?" Tujec pri peči utihne. Nagne se čisto naprej in gleda izza peči, kot da se boji prišle-ca...— Oče gre preko sobe in odpre vrata v pri-klet. Ko si Močnikov Matjašek ob pragu stolče sneg z zamrzlih podplatov in stopi v vežo, preko katere meče luč iz sobe medlo rdečkasto svetlobo, se oče obrne proti Treziki in namežikne: "Če bi vedela, kdo je, menda ne bi tako pridrvela v hram..." Trezika povesi glavo in skrije roke pod predpasnik. Steče k mizi, sede poleg matere in zarije prste v migetajoči fižol, da se razbeži in pada na tla, kjer ga lovijo otrcci. Močnikov Matjašek stopi v sobo in zaloputne vrata. V kotu sedi tuji možak. .. "Huj, kako pritiska mraz... — Dober večer ali! — Sem šel k Ozmečevemu Drašeku, da bi nam prišel komate popravit, pa sem se zakasnil. — Luč sem videl in sem se u-strašil, da se vam ni kaj pripetilo," menca in si drgne hlače kot šolar. Trezika ga gleda izpod čela. Vlažne ustnice se ji tresejo. Fižol se trklja preko mize, da se otroci pod klopmi pritožujejo.... "Hej, Treza, pazi na fižol! — Ne bo te ugriznil Matjašek, če si od maše vedno paj-dašita..." Trezika kar na slepo brcne pod mizo. Jezikavi fačok zatuli in prileze izpod klopi. Drži se za usta in veka: "V usta... naravnost v usta me je... — Matiii. .." "Koza neumna, "revsne mati, privleče še o-stale izpod mize in jih odpelje v hiško, da je poslej mir... Močnikov Matjašek gleda Treziko in si grize ustnice, da ne bi prasnil v smeh... "Nič se ni zgodilo," reče oče. "Naprej pa vseeno stopi! Sedi k peči in se ogrej! — Na," mu ponudi žganico, ki je stala v slatinščaku na klopi pri peči. "Da boš laž e šel. .." Močnikov Matjašek stopi na sredo sobe in se obrne proti peči. V kotu sedi tuji možak. Nagiba se naprej,, da se z rokami opira ob klop. Njegove tope, globoke oči strmijo izpod jasnega čela nepremično v Matjašeka. Morti se Matjašeku moževa ušesa ne bi zdela tako velika, če ne bi štrlela izza suhega obraza kot držaji glinastega lonca. Redki lasje stojijo človeku tako čudno pokonci, kot da se je nečesa prestrašil. Močnikov Matjašek ne more ugotoviti, če je mož star ali ne. Če ni bolan, je skoraj že starec. Če je bolan, je težko reči, koliko kri-žev ga že pritiska pod zemljo. — če ni nekje odložil cunj, je za to zimo salamensko po letenško oblečen. Izpod čevljev, ki jih je že povsem zmaličil na dolgem popotovanju, leze slinasta luža, ki jo je pustil na tleh raztajani sneg. Močnikov Matjašek ga dolgo gleda. Kot da ga je sram, mu udarja v lica srbeča vročica. Čuti, da mu prsti drhtijo. V prsi se mu nezadržno plazi boleča draž usmiljenja, da bi stopil k siromaku in mu položil mehko dlan na belo čelo... — "Sedi, sedi," ga zdrami Trezikim oče. "Boš slišal, kako lepo je po svetu... Da boš vedel, ko bodo zopet prišli mešetarji nabirat sezonske delavce... Vrag jih naj joče! — Se mi je že kar zdelo..." Močnikov Matjašek stegne desnico in jo pomoli neznancu pod obraz: "Dober večer..." Popotnik dvigne glavo. Počasi sproži roko in jo ohlapno položi v Matjašekovo dlan. Odpre usta, kot da bi hotel nekaj reči, pa mu dihne v obraz samo gosti smrad po žganici... Matjašek čuti, da je moževa dlan vlažna in gori... Ko tujec čuti krepek prijem Matjašekovih prstov, se zdrzne in hripavo, votlo posili preko ozkih ustnic: "Dober večer, mladi mož..." "Kdo ste?" Matjašeku zadrževana, dražlji-va nestrpnost uide skozi stisnjeni sapnik. Mož odpre usta, da se mu presušene ustnice težko odlepijo. Pripre oči, kot da se domišlja. Potem tiho, kot da ga je sram, šspne: "Johan Zernec..." "Kako?" Močnikov Matjašek ne razume tujega naglasa. "Vanč Srnec... Srnčev Vanček," se mož hitro sprosti. Moževo ime Močnikovemu Matjašeku ne pojasni ničesar. V njegovem pričakovan u še vedno zeva srbeča praznina radovedne nestrpnosti. "Od kod ste?" "Tam," mahne mož z dolgo, negotovo roko preko sobe. — "Tam... Od Drave..." "Od kod... ?" "Od Drave pač..." Potem se zagleda nekam v okajeno praznino in še enkrat ponovi: "Od Drave---- — Nad Ormožem je Drava že zelo široka in globoka, ne. . . ? — In na sredi je otok, ne...? — Več jih je..." Močnikov Matjašek se zamaje. Na čelo mu udari pekoči znoj, da potisne kapo za tilnik in si ga z dlanjo otre. Mož seže po slatinščaku in klokotajoče po-toči žganico v goltanec. Matjašeka zaboli, da bi prijel zeleno steklenico in jo razbil na sredi sobe.. . "Sedi," ga zdrami Trezikin oče. "Ne," skoraj zakriči. "Moram iti... Vi tudi morate spati..." "Nocoj ne bomo mnogo spali... Kam bomo sicer dali tega človeka? Tu k peči bomo mu morali nametati cunje..." "Z menoj naj gre! — V hlevu pri konjih imava oba zadosti prostora. Toplo mu bo tudi- --Hočete?" Se obrne Matjašek proti možu. Vanč Srnec se sunkoma vzpne. Tako naglo, da se zamaje in se mora zagrabiti za peč. "Grem", reče. "Pri konjih že dolgo, dolgo nis^in sp^l.. . — Imaš dobre-konje, Čeh...?" "Boste lahko šli," vpraša Trezikin oče, ko vidi, kako se mož zakolovrati proti vratom. "Bom. — Je daleč?" "Čez vrh v grabo na oni strani," mu pove Matjašek. "Bom," pritrdi Vanč Srnec. — "Bog vam plačaj za dobro postrežbo — Sedaj bom lahko šel... in pri konjih se bom dobro odspal... Lahko noč, dobri ljudje!" Pusti vrata odprta in se zaleti preko pri-kleta na zasneženi dvor. Močnikov Matjašek samo s pogledom poboža Treziko, ki ga z otroško začudenimi očmi gleda izza mize, in se spusti za Vančem. Potem šele se Trezika zaleti za njim, da bi zaprla vrata. Na podstenju ga ulovi za roko in mu šepne. "K maši boš šel jutri?" "Seveda." "No... te pa srečno ali..." Nagne se tako čudno tik njegovih ust, kot da jo je opijanilo drgetajoče hrepenenje po njegovi mladi ljubezni... Močnikov Matjašek jo prime za lakti in jo hitro, kradoma poljubi na čelo. Stisne jo za zapestje in šepne: "Srečno..." Vanč Srnec stoji poslonjen po oglu. Z dvig- njeno glavo gleda v nebo, kot da hoče tuliti proti mesecu.. . Zagrabi Matjašeka za rokav, da mu vroči duh po žganici popari lica: "Ti... Imaš deklino rad...?" Matjašek se za hip ustali. Začudeno • pogleda moža, v obraz, ki se beli v mesečini. Potem se nagne naprej, vtakne roke v žep in stopi v škripajočo zamrzlo gaz. Vanč Srnec še opotika za njim. Ko prideta skozi slivje v klanec in se Van-ču drsa, reče: "Hej... — čakaj! — Ne morem, veš..." Močnikov Matjašek ga počaka. Počasi stopata po beli gazi navzgor proti spečim kučam. "Daj mi roko," zasope Vanč Srnec. Z vso težo se obesi na Matjašeka, da ga vleče po strmcu v vrh. Kleca ob njem in drsa, da se tudi Matjašek maje, kot da je pijan. Ko se Vanč Srnec zasope, pravi: "Počaka jva malo... da počijem. . . — Slab sem, veš, slab... — Hoj, včasih pa sem bil tako močan... kot ti.. . —" Ko se izsope, nenadoma zopet vpraša: "Ti... — Imaš deklino zares rad...?" Močnikov Matjašek se zdrzne. Prime ga močno pod pazduho in vleče za seboj po skliz-ki meji navzgor. Med tihimi kučami vrh goric gresta lažje. Gaz je ravna in noge ne drsijo nazaj. Vel ki mesec jo lepo razsvetljuje. Črne sence, ki so nametane počez po klancu, so kot preplašeni strahovi, ki jih gazita... Vanč Srnec se obeša na Močnikovega Matjašeka. Kot da ga je strah kristalnega miru zimske noči med goricami. Čuti fantovo mi-šičasto moč poleg sebe in je tako nebogljen kot bojazljivo dete. Oklepa se ga, kot da ga vodi skozi dragoceno prelest blesteče se pravljice, ki jo je zasnežena noč stresla na vinske vrhove. Z velikimi, radovednimi očmi se ozira v dalj, kamor tone bela lepota spečih goric kot v privid... Ko mu je v duši tako lepo, reče: "Če imaš deklino zares rad, bodi pameten...!" Močnikov Matjašek se zaleti, kot da ga je nekdo nenadno sunil v pleča. Vanč Srnec se motovili za njim, da bi ga ne izgubil. . . "Veš, jaz sem bil nekoč tudi mlad... Tako močan kot ti..." Močnikoverau Matjašeku udarja duh po žganici iz Vančevih ust v nos, da hiti, kot da bi mu hotel zbežati.. . Vanč to čuti in se obupno obesi nanj, da ga Matjašek napol nese po klancu... Tik na uho mu pripoveduje: "Imel sem jo zelo rad... — Oba sva se imela rada... — Eh, ne hiti tako! — Ne morem. .." Močnikov Matjašek steza vrat kot vpreže-ni vol in vleče Vanča za seboj. Skoraj naloži si ga na rame in hiti z njim v blestečo gaz... Vanču je, kot da ga je nekdo dvignil v zrak.. Lahke so noge, tako čudovito lahke, da bi priprl oči... "Bil sem hlapec... Konjski hlapec... Hej,, kakšne konje sem imel... — Potem sem moral k vojakom. .. globoko dol v južno Srbijo... in sem ujel malarijo... RavnO, ko me je najhuje črvičilo in sem visel med življenjem in smrtjo, je ona menda rodila...--" Močnikov Matjašek posluša, kot da mu nekdo pripoveduje davno zgodbo... Od daleč, nekje od zelo daleč... Hiti v noč, kot da bi ji hotel uiti... Ne čuti, da Vanča Srnca nosi na plečih po gladki gazi med tihimi goricami . .. "Ko sem se vrnil, so mi povedali... — U-tonila je v Dravi... tisto pomlad... In dete je ostalo samo... — čehakec je bil, so mi povedali... — Da se ji je zmešalo, so rekli... --" Močnikov Matjašek klecne. Zakrili z rokami in pade pod Vančevo težo na obraz. Iz prsi mu polje neznosna skeleča vročina proti sencem, da se grabi za glavo in jo potiska v sneg. Izza stisnjenih vek mu pronicajo solze, ki ledenijo na snežni blazini...-- Vanč Srnec nebogljen sedi v snegu. Težek spanec, mu leze na veke. Ustnice se samo še za spoznanje premikajo: "Bil sem bolan.. . Malarija me je zdolbla... — Nikdo več me ni hotel za hlapca... Jokal sem, ko so drugi hlapci podili lepe. konje mimo mene po veliki cesti... — Čehakeca sem videl samo enkrat... Od daleč... ko se je igral z marjeticami na predoknih. . . — Kaj bi takrat on z menoj...? — Šel sem v svet..., da bi se vrnil... z denarjem... in bi mu lahko bil oče... — Leto je šlo za letom... --Sedaj sem se vrnil.. . Bolj bolan kot nikdar. ..---Kje je sedaj on... ? —." Močnikov Matjašek se dviga, kot da leze izpod neznosne teže. V silnem naporu trepeta, ko se vzpenja na roke. Zobje mu šklepetajo, kristalna noč se topi v sivo meglo za-mrzlih solza. .. Skobaca se na kolena... tipa se naprej... Pade Vanču Srncu na noge in jih objarre... Leze po njem navzgor. .. Na silo odpre oči. .. Vančev beli obraz medlo blesti v mesečini... Oči ima zaprte... Usta se mu smehljajo, kct da sanja pravljico... Matjašek dvigne roko... Narahlo, vsa trepetajoča drsi preko Vančevih posuŠDr.ih lic. . . Matjašek šepeta kot molitev: "Oče. .. —" Varno si ga naloži v naročje in se spust: po meji navzdol. Tako vzravnan, kot da ncsi v močnih rokah prelepo srečo...-- Konji, ki jih je imel Vanč Srnec tako rad, rahlo pohrzujejo, ko Močnikov Matjašek položi Vanča Srnca na svoje ležišče in ga pokrije z gunjo... — Potlej se zaleti v vrata in zbudi gazda: "Hitro... hitro vstanite in pridite v hlev nekaj pogledat.. .!" Ko gazda in gospodinja prižgeta svetilnico in še vsa omotična tečeta v konski hlev, Močnikov Matjašek sedi Vanču Srncu ob nogah in mu mehko gleda v obraz... "Vidite, gazda, sedaj nisem več sam na svetu... —" Gazda visoko dvigne svetilnico, da bi videl • človeka, ki spi na hlapčevem ležišču. Močnikov Matjašek položi prst na us'a in reče: "Pst... — Spi... —" IV. Vanč Srnec vragu repa ni izpulil. Nekaj je pa le podelal pri hiši in na njivah, če je že bilo potreba. Branil se ni nobenega dela. Le kos ni bil vsakemu. Navadili so se ga pač; in on se je udomačil v Slanjči vesi. Ko je bil Matjašek pri vojakih, je imel celo konje povsem na svoji brigi. In, bogme, niso bili slabo oskrbovani, čeprav ga je včasih še vedno močr.o trešlika davila. Pred bratev je Matjašek odslužil do!g kralju in domovini in se vrnil v Slanjčo ves cel možakar, da ni vroče rdela samo Trezika, ampak so si začele po prsih gledati in kolke obračati tudi mnoge druge vrhovljanske dekline, če so ga lahko srečale. Tem bolj, ker so računale, da mu sedaj ne stoji na poti nič, kar hi ga lahko branilo, da ne bi padel v jarem. . . Vanč Srnec je prepustil konje zopet Matja-šeku in postal svinjski pastir. Zadovoljstva mu +o kajpak ni delalo, ampak zaradi trešlike, ki mu je črvičila sile, se je vdal. Ko so v vrhovih brači z vriščem snemali klcpotce in jih spravljali do novega nastavka pod kapove, je Vanč Srnec hodil po dniki za mlako med svinjami in gosmi in z žalostnimi, izgubljenimi očmi gledal proti oskubenim go-licam. Tedaj se ga je prijemal čuden nemir, kot da bi hotel uiti pred seboj... Res, da je izračunal, da si kruh in obleč odsluži tudi s svinjskim pastirovanjem in da mu gazda preveč ne plačuje za to. Toda, ko je gledal Matjašeka, zaradi katerega ;'e nekoč odšel izza Drave v svet, da bi se vrnil bogat, ga je izžemala zoprna sramota, ki ji nikakor ni mogel uiti. Skraja je upal, da bo vsaj kmalu umrl, ko bo našel sina. Sedaj je pa z žalostjo ugotovil, da se tudi smrt predolgo zadržuje, in je postajal nemiren, kot da mu je usoda zavoljo tega storila hudo krivico... Nikdar mu nihče ni ničesar oponesel. Bog ne daj! In vendar mu je bilo, kot da mora čim dalje iz Slanjče vesi... Dobri ljudje so imeli celo usmiljenje z njim in so ga blagrovali zavoljo Matjašeka. — Prav to je bilo, kar je Vanča Srnca najbolj paralo... Vrhovljanski čehaki, ki so se ob nedel'skih popoldnevih zbirali na jasi pod peskom ob glavni cesti, so ga radi poslušali, ko je pripovedoval, kako je v tistem velikem svetu, kamor zaidejo samo nekateri sezonski delavci, ki so jim vinski bregovi pretesni. Vanč Srnec je znal povedati mnoge stvari. Začuda pa ri nikoli povedal ničesar o sebi. Še Matja-šeku ne. Nikdo ni zvedel, kaj je Vanč Srnec delal v tujini, in zakaj je tako nenadoma prišel siromašen in beden nazaj v domovino.. . Vse to je Var.č Srnec nosil skrito v sebi, da ga je razganjalo1. Zato je bil nemiren. — Ko je v Ormožu Martinov sejem, so gorice že gole. Po klancih in kolnikih se cedi slinasto blato in samo temno borovje se zeleni pod o-skubenimi bregovi kot pozabljeni šmuklji drač-ja. Tudi repišča so že prazna in ajdova strnišča so preorana za novo silje. Mastr.a zemlja se medlo svetlika in leži težka po prahah ob potokih. Krave, ki do korenin glodajo popašeno travo, mukajo, da zateglo odmeva v jesensko praznoto med dnikami. škorcev že ni več. Jate črnih vran in kavk se selijo nad vrhom z gozda v gozd in kričijo, kot da kličejo smrt. Zoprno. Re.'ene gosi se zibajo ob potekih in pure, ki so še ostale po bratvi, čapkajo v sivih slivjih in na travnikih. Takrat ni več daleč čas, ko bo m3;l špranja- mi oblakov, ki se vozijo nizko čez brege, naletel sneg. V svinjakih se začenja dobro goditi svinjam, ki bodo pozimi polnile tunke z zabelo in mesom. Na Martinovem sejmu v Ormožu pa go-ričanci prodajajo in kupujejo plemenščake. In-ker je zima blizu, se oskrbijo z oblečem in obutvijo. — Nad Slanjčo ves je še bila poveznjer.a gosta noč, ko sta gazda in Matjašek ujela štiri lepo okrogle prašičke plemenščake in jih poveznila na voz pod gater, ki je bil položen čez garice. Zadaj sta za voz privezala rdečo telico in bikca. Ko je gospodinja naložila še poln cekar jajc, da jih bo mimogrede vnovčila za manjše potrebe, je gazda rekel: "No, Vanč, zmigaj se!" "Kaj," je mežiknil Vanč Srnec. "Vsaj predpasnik vrži proč in boljši klobuk si povezni na glavo! Takšen menda ne boš šel..." "Kam?" "Na sejem..." V Vanču je zagorela nenadna radost in se hitro umaknila čudnemu nemiru, ki mu je stisnil goltanec, da je zajecljal: "K-kaj...?" Toliko krat se je že nakanil iti v tisto smer, pa nikoli ni našel pravega izgovora, da bi lahko odšel pogledat za Dravo. Zato se je spričo gazdovega povabila zmedel in hotel zlesti na voz kar v predpasniku in klobuku, ki je smrdel po gnoju. "Ti bom dal, para," je ravsnil gazda in ga sunil z voza. "V sramoto mi ne boš! Ne bodo ljudje rekli, da ti še za obleč ne dam. . . Preobleči se!" Ko je Vanč Srnec zmetal s sebe stare cuiije in se preoblekel, je zlezel na voz, in Matjašek je pognal pod peskom na veliko cesto in skozi vas, kjer je ura bila zgodnjo jutranjo uro, proti Ormožu. Med gazdom in Matjašekom je sedela gospodinja, varno pestovala cekar z jajci in ju grela z debelimi kolki. Vanč Srnec je sedel na garfcah in tiščal noge pod prašičke, da mu je bilo toplo. Za vozom sta tekla bikec in rdeča telica. Za Pavlovskimi šumami jih je že ožaril medel jesenski dan, in ko so za Kuharičevimi žagami in mimo marcfa zapodili v mesto, so stojnice že bile razpostavljene in prodajalci so vreščeče ponujali blago. Gospodinja, gazda in Vanč Srnec so se trdi skobacali z voza in se med stojnicami prerivali skozi ulice. Matjašek je za mestom odpeljal na sejmišče, kjer se ;'e trlo živine, ki so ji mešetarji tipali vimer.a, odpirali gobce in se tolkli po dlaneh z debelimi denarnicami. Prašički so bili okrogli in beli kot maslene štruce in bikec je s telico delal tako lep par, da je gazda kupčijo hitro opravil in so poslej bili prosti. Voz in konje so spravili v zadružni krčmi pod streho. In ker si je gazda doslej utegnil omisliti samo nov klobuk, ki ga je izbral in pomeril ra šotoru pri Jurčečki, je menil, da je treba iti zapravi 'at tudi izkupiček. Vanču in Matjašeku je dal po stotaka ir. odšel za gospodinjo, ki se je najprej ustavila pri lončarju Petku, ker je tako lepo razpostavil posodo po tleh pred meščansko šolo. 'Opoldne da sta oba zopet tu; sicer bosta jedla na svoj račun," je zaklical izpred stojnice, ki je stala na oni strani ceste, tako glasno, da so ga morali slišati vsi 1'udje. "Pojdiva, oče," drezne Matjašek Vanča Srn-ca. Stotak med prsti ga je pekel. Misel r.a Tre-ziko je bila preveč vabljiva, da bi ga lahko še dolgo tiščal v dlani. "Ne... Kar sam pojdi! — Na, "mu porine tudi svojega stotaka v žep, da mu je poslej nekoliko lažje. "Kar tu bom ostal in na voz pazil. Nič preveč mi ni dobro... Če bo potreba, si bom že pelinkovca kupil, da mi prežene črvičenje v črevah..." Matjašek se je izgubil med vrvežem. Vanč Srnec je naglo stopil na cesto. Odprl je nczdrvi in povohal po zraku kot divjad. Blizu je bil vlažni duh Drave, ki je tekla pod mestom. .. Fotisnil si je klobuk na oči. Zagnal se je na cesto in za bolnišnico zavil navzdol proti Dravi. Ob železnici je počakal, da je vlak odpeljal mimo. Prestopil je tire in šel ob nasipu navzgor ob Dravi, ki se je v širokem toku valila proti vzhodu. .. Kam je šel, sam ni vedel. In vendar je bila pot tako ljubo znana. V ušesih mu je pozvanjal skrivnostni davni spomin, ki so mu ga šepetali bežeči valovi Drave, in šel je za njim...-- Ko je opoldne prišel gazda nazaj v zadružno krčmo, Vanča Srnca ni bilo. Samo Matjašek je sedel na vozu, bingljal z nogami in veselo gledal nekam daleč predse... "Kje je oče?" "Ne vem. Ko sem se vrnil, jih že ni bilo več. Najbrže so si šli kaj kupit..." "Seveda. Dobro. — Naprezi!" Matjašek gazda začudeno pogleda. "Gazda... — Oče..." "Prav mu je. Rekel sem, da morata biti o-poldne oba tu..." "Gazda, kako bodo prišli oče domov...?" "Kaj me briga," pljune gazda na stran. 'Ne! — Potem se peljite sami! Ostanem in sploh ne grem več z vami..." "Dobro..." Gazda napreže. Zapelje pred gostilniška vrata in se ozre. Matjašek gre počasi, s sklonjeno glavo po cesti. Vse v njem se s strahotno bolečino podira... "Ko pride Vanč, tisti sloki betežnik, ki je prišel z nami, ga zadrži, dokler se ne vrnemo," krikne gazda gostilniškemu hlapcu, ki je ta dan čuval konje, in mu stisnil v nastavljeno dlan kovača. Potem zapodi za Matjašekom. Če ga konji ne bi poznali, bi ga pohodili. "Hej! — Na voz zlezi, tepec!" "Ne.. ." "Hitro! — Nimam časa. — Občinski pisar in žandar menda ne bosta tebi in muham tvojega starega na razpolago, kali... ? In tudi do doma bo potem še daleč..." 'Pisar in žandar... ?" "Ne sprašuj in na voz se skobacaj! — Na vajeti! — Vanč bo že počakal, dokler se ne vrnemo..." "Kam gremo?" "Ne bodi radoveden kot stara baba...!" Z glavo mu namigne, naj obrne konje po cesti iz mesta. Matjašek zapodi. Nad klancem ga gazda prime za roko. Pritegne vajeti. Konja se ustavita. Na voz zle-zeta žandar in občinski pisar. Potem zapodijo navzdol... Za mostom, ki se boči čez potok, gazda zopet prime Matjašeka za roke: "Na levo! — Hi, hi..." Žandar in pisar se zibata na vozu, ko ostro zavije proti Dravi, in mrzlo gledata izpod obrvi... Matjašek ju ne vidi... — Beli tok Drave šumi v daljavo kot kipeče mleko. Sredi valov plava veliki peščeni otok. Oskubeno ibovje štrli proti nebu kot kuštra-vi lasje zanemarjenega otroka. Visoke jelše ob obali se sklanjajo globoko nad vodo. Kot da jih je pripognila starost... Osameli ribič leti neslišno nad tokom po dolini navzgor. Črne Haloze tam daleč nekje kipijo proti do- bremu nebu kot sklenjene roke revežev in zeleno Pohorje lovi oblake, ki jih preganja jesen. Konji lagodno tečejo. Sami izbirajo pot za Matjašekovo mislijo... Gazda ne reče ničesar. Molče sedi na deski in odskakuje, kadar voz pade v jačko. Samo žandarju in pisarju mežikne... Pa tega Močnikov Matjašek ne vidi... Ko konja ostro zavijeta proti jelševju, se Močnikov Matjašek privzdigne. Napne vajeti in zamahne z bičem, da se konja vzpneta. Nerazumljivo pogrkovanje mu bruha iz sapnika v usta... Blatni kolnik ne more voditi drugam kot do hiše dobrega, starega Pučkovega Petra... Močnikov Matjašek ne misli več na žandar-ja, pisarja in gazda, ki sedijo na vozu. Napenja vajeti in podi konja, da v velikih skokih drvita čez trato ob Dravi proti nizki koči pod jelšami... Na predoknih pritegne vajeti, da se konja vzpneta in zacepetata. Skoči z voza in steče po podstenju proti vratom. Vrže se nanje, kot da bi prišel po dolgem času na obisk k dobrim ljudem. Ker so zaprta, se zasopljen nasloni nanje in skrije čelo med lakti... Trije možje pridejo počasi za njim. Občinski pisar vtakne ključ v vrata in jih odpre.. Skrivnostno zaškripajo v prazen priklet. Močnikov Matjašek sname klobuk in vstopi kot v svetišče. Po prstih drsa v izbo. Kot da se boji prebuditi dobre spomine... Stoji sredi izbe in izgubljeno gleda okoli sebe, kot da je zašel v pravljico... "Matjašek... — Od sedaj je to tvoje... — Stari Pučkov Peter je še o pravem času mislil na vse... — In občina ti bo dala prevoz peska z otoka v zakup... če hočeš...--" Močnikov Matjašek odpre usta. Pregiba u-stnice. Lovi sapo. Besede umirajo nekje v neskončni sladkosti, ki je preplavila dušo... Zamaje se in z razklenjenimi prsti grabi za možmi... Potlej klecne nazaj skozi tihi priklet na podstenje. Nagne se nazaj, kot da bi hotel iz grlice zakričati, pa samo šepne: "Oče... — Trezika... — Dom imamo... --•" Zdrvi mimo konj, ki se pasejo na predoknih. Tako hitro, da se mora zagrabiti za jelšo. Sicer bi padel med pisane ribe, ki se vozijo po plitvi vodi ob obali. Spomni se, kako ga je dobri Pučkov Peter •obesil za pete, in si mora iti z vročo, trepetajočo dlanjo preko oči... Kol, ob katerem je bil privezan čoln, je prazen. Trhla brv se sloči daleč nad vodo. Močnikov Matjašek poklekne, da bi jo vsaj pobožal ... Na brvi so sveže, še ne posušene stopinje... Močnikov Matjašek se nehote ozre med jelšami preko toka... Kri mu udari v glavo... Pripre oči in opazuje, kot da je užaljen, da je nekdo vzel čoln, ki je sedaj že njegov.. . Daleč pod otokom se čoln ziba v mehkem siju valov navzdol... Temna, sključena senca čepi v njem in valovi ga sučejo preko vrtincev. .. "O...," pridržano vzklikne Močnikov Matjašek. Vstane in z dlanjo zasenči oči. Čoln se počasi ziba po blesteči Dravi navzdol. Človek v njem se ne gane. Ne udari z veslom, da bi ga uravnal. Sedi na dnu, globoko sklonjen naprej. Glava z zelenim klobukom mu pada na prsi. "Zeleni klobuk," šepr.e Močnikov Matjašek. Potlej odreveni in zakriči, da se lomijo odmevi preko širokih voda: "Oooče... —" Zakrili z rokami, kot da bi hotel zleteti nad vodovje... — Steče preko predoken in zakriči skozi prik-let: "Hitro... hitro... — Očeta nese Drava... — " Možje poskačejo na drveči voz. Matjašek zamahne z bičem, da zasika preko konjev. Usločita se in zdrvita naravnost preko travnika ob Dravi nazdol. Kot da ju priganja žgoči blisk. Preko zapuščenih trat in drobnih silj. Voz odskakuje čez stare jelševe štore in lovi ravnotežje. Močnikov Matjašek vihti bič, da grozeče joka v zraku nad konjema, ki se penita in kot podivjana tečeta brez cilja... Šele sredi potoka, ki se leno pretaka v široko Dravo, se voz ustavi. Žandar skoči v vodo in teče kar po sredi potoka navzdol proti Dravi. Matjašek spusti bič in vajeti kar v vodo in se opotika za njim, da mu penaste kaplje brizgajo v oči. Zavihti se v čoln, ki ga je žandar odlepil od brega. S "krčevitimi sunki zasadita vesla v vodo, da čoln zdrsne preko valov proti sredi reke kot lahka ptica...-- Vanček Srnec plava v neskončno lepe sa- nje... Nič več ga ne črviči po životu... To je pač bila samo trenutna slabost, ko je sedel v čoln, da bi si šel ogledat mesto, kjer je u-tonila... Seveda, mnogo let je že od tega, odkar je zadnjič drsel preko dravskih valov... Ni bil več vajen... Sedaj pa je že dobro... Tako dobro... Valovi šumijo.. . pojejo. .. Oj, kako lepo se pozibavajo... In kako se bleščijo... Moj Bog... Tako je vse svetlo... tako je vse toplo... in mehko... Kajpak, ibove mačice cvetejo... bele... Koliko jih je...! --In tam je ona, kajne... ? Kakopak, da ga ne bi prav danes počakala, če ga je vedno... ? Med mehke bele mačice na otoku je legla in ga čaka. . .--- Močnik Matjašek sune čoln ob očetova vesla, ki se mrtva pozibavajo sredi širokega toka. Zagrabi rob očetovega čolna in ga pritegne... "Oče...", zakriči. Vanč Srnec nenadno odpre globoke, izgub-jene oči... Vidi samo ščemeči žar, ki mu odseva od mrzlih valov v pogledu... Samo skozi žareče ščemenje sliši, kako ga kliče znani glas: "Oče... —" Ko ga val obrne iz odseva valov, zagleda nekje daleč, kot v neskončnosti, ljubi obraz Matjašeka in se ozko, odsotno nasmehne: "Kako je že velik..." Potem oči nenadoma odpre s tolikšno silo, da ga zabolijo. Čisto blizu vidi temno, mračno podobo žandarja... Iz notranjosti se mu utrga presunljivi krik: "Ne! — Saj ga nisem jaz...—" Krčevito se vrže na vesla in jih porine v vodo, da zaječijo... čoln se silovito nagne naprej in zdrsi po reki navzdol... In Vanč Srnec se opira v vesla... Udarja... Čoln se zaletava preko migetajočih valov. .. Močnikov Matjašek in žandar obrneta za njim. Veslata, da se čoln dviga nad vodo... "Jezus, oče, počakajte...!" sope Močnikov Matjašek. Vanč Srnec udarja... Nagiba se naprej in vleče vesla, da se mu v prsih lomi skeleča bc lečina... Matjašek in žandar veslata za njim... Matjašek se nagiba daleč čez kljun... S trepetajočo roko grabi za očetom. . . Vanč Srnec mu meče z vesli vodo v odprta usta... Vesla kot brez uma in vpije: "Okradel me je... — Vse... vse... kar sem prihranil za Matjašeka... — Ampak za- Leži na trebuhu, brca z nogami v zrak in z bilko draži otroka pod nosom. .. klal ga je drugi... drugi... Tisti črni Čeh Havelka... Jan Havelka... Pila sta skupaj za moj denar...--" Ozre se in vidi mrki žandarjev obraz čisto blizu... 'Oj..." zastoka. Vzpne se in se zamaje kot trst sredi valov. .. Močnikov Matjašek steza roke... Tako kratke so... Moj Bog... Vanč Srnec se sključi naprej... in zleze na dno čolna, ki ga Matjašekove roke krčevito-vlečejo proti sebi. ..--- Ne. Vanč Srnec zares ni ubil človeka, ki ga je okradel za denar, da je potem moral zavoljo strahu pobegniti bolan m siromak v domovino .. . Ko se je vse razjasnilo, je na sončnih pre-doknih čolnarjeve bajte ob Dravi že zabaval Matjašekovega prvega otroka. Za drugo rabo ni bil, ker ga je trešlika še vedno črvičila. Leži na trebuhu, brca z nogami v zrak in z bilko draži otroka pod nosom, da se davi v smehu in mu slina teče preko brade. Trezika na vrvi, ki je razpeta med jelšami, razobeša dišeče plenice. Sonce se ji driča preko zagorelih lakti na mlada prsa in zlati srečo ža-rečih lic. Komaj slišno prepeva. Kot da bi se pogovarjala z valovi Drave, ki gredo nekam daleč... Preko reke poganja čoln Močnikov Matjašek in žvižga tako glasno, da pregluši bučanje reke. žvižga še vedno kot hlapec... Včasih ga tudi Vanč Srnec spremlja na otok.. Potem sede med ibovje vrh tolmuna in gleda preko reke daleč tja doli proti Ivančici, ki se zeleni na oni strani vode... --- IVAN KOROŠEC ODLOMEK Orgije so zagrmele, da se je razlilo po vseh nadrobnostih baroka in je stenj v lestencih zatrepetal, kakor čiste nevestine sanje na pragu v realnost. Piščali so se vtopile v pričakovanje in nekje iz odmeva in čiste dekliške duše se je utrgala in kipela pod mogočno kupolo kakor tanka srebrna nit: "Ave Maria, gratia plena —" Ankin korak je bil plah in velika kupola je bila previsoko za srce ki si je želelo toplote; ljubezni brez dvomov, prihodnjosti brez vprašanj, z enim samim, iskrenim "hočem". Skozi barvna okna se je lomilo sonce na njena bleda lica, da so jo mavrične barve božale mehko, kakor prozorni beli pajčolan, ki se je v slapu ovijal okoli njenih nog. Sveže jutro je ležalo nad mestom; z ivjem in soncem, skozi pobeljene veje in vse naokrog' je dihal praznik. Immaculata. Pri oltarju brezjanske Marije sta si obljubila zvestobo. "Hočem", je zašepetala Anka. "Hočem", je pribil Pavel. Toliko bi Anka rada povedala Mariji pa ni vedela ničesar določnega, le zaupno, proseče je zrla Mater božjo v modre oči in zdelo se ji je, da ji ona sama bere prošnje in želje ter jih šepeta nagemu, detetu v naročju. Potem sta živela dva eno življenje, tako, kakor toliko drugih in Anki se je zdelo, da je vse preveč srečna. Včasih ji je bilo kakor takrat — dijakinji, pred maturo. Prepričana je bila uspeha, pa vendar je bila nemirna; pred njo je bila preizkušnja. In, ko se je v njej zganilo življenje njene ljubezni, je zapela vso srečo svojih dekliških sanj. Saj ni vedela, kako naj bi jo razodela Pavlu. Ko se je zvečer vrnil iz službe, je postala ob njegovem poljubu. "Očka", mu je tiho zašepetala. Veselo je osupel, ujel njene lakti, da ji je lažje bral sveto skrivnost, ki se je spočela v njej. "Anka, — ali res?!" Z očmi mu je pritrdila. Lahno jo je prižel k sebi, da bi ne ugasnil novega življenja ter jo poljubil na čelo. "Anka — mamica". Poslej sta se pogovarjala samo o otroku, poslušala vsak njegov utrip in čakala dneva, ko bo zajokal v materinem naročju. One pomladi pa, ko je imelo priti, je udarilo od nekje, da se je razklala družina.— "Ne jokaj, dragica, kmalu se vrnem, kmalu, — morda še preje, predno---" Bolečina mu je zadavila besedo. "Ne jokaj, misli na otroka in jaz bom mi-fclil na va'u oba. Z Bogom!" Nekje daleč za hribom je zagrmelo v noč--- Potem, čez dolgo ga je našlo pismo. Tisti drobni zviti papir, devetkrat preganjen, kakor da bi bil v vsako gubo upognjen križ srca, pripetega med tiste gube. "...Če te bode še našle te vrstice, dragi, — morajo te najti —, daj Bog, saj ne vem, kako bi moglo biti drugače, kaj bi dejala o-troku, ko bo prvič poklical očeta. Saj res — niti — ne veš, fantek je in za Marjana smo ga krstili, kakor si želel. Tako priden otrok je in — pravi;o, da je tebi podoben. Tudi jaz te gledam v njem. Vsak večer posedava tam na vrtu, pod staro jablano in zreva proti onim daljnim goram kamor si odšel. Kot bi že vse razumel, zro njegove široko odprte oči, ko mu pravim o tebi. Potem zakrili z roko, kakor da bi ti mahal v pozdrav in hotel reči: "Pridi, očka, tako težko te že čakava, mamica in jaz..." Pavel je poljubil drobne črke, ki so jokale ljubezen in hrepenenje. In namesto žene in otroka je pismo, devetkrat preganjeno, pritiskal na srce. "Čakaj, dragica, saj se povrnem, kmalu, gotovo se vrnem — in ti moj mali". Pavel ga kar vidi, kakšen fant je. Oči ima njene, Ankine, drugače pa se je morda vrgel po njem: trma in drznost; saj je prav, ga. vsaj ne bodo vrtili po vetru. Revček, niti ne ve, da ima očeta begunca. Uboga Anka, ko bi ji bil najbolj potreben, je odšel. Tako veselila sta se trenutka, ko bo otrok zajokal ob njenih prsih, pa ga on ni dočakal. Bog ve, čemu je to prav. Skrbno je zvil popisani papir, ga vtaknil v žep ter odšel iz taborišča na polje. V takih trenutkih je bil najraje sam. Proč od barak, ki so bile kakor črne rakve izpitih življenj. Sonce se je pogrezalo za strmi Goldek in nekje za Dravo je pokal bič. Na polju je ležala jesen. Pavel se je vsedel kraj njive in se zagledal po progi. Z očmi je vrtal tja daleč v meglo, kjer so se skrčili pragovi in se stikale tračnice. čudno, kako je to — optična prevara. Morda. — Tudi njive se stikajo in ceste in bregova doline se objemata. Zakaj neki mora biti tako? Mar je tudi v naravi ono hrepenenje, ki ga čuti sam ? Čez polje sta zakrakala vrana. Ko se je ozrl nazaj, je videl prav isto združitev. Sta mar obe točki er.ako oddaljeni od središča? Začel je šteti pragove — triindvajset, šestindvajset, potem so se mu zamešali. Hotel je začeti znova, pa je obstal z očmi na pragu pred seboj. To je sedanjost. Požrl je lačno slino. To je sedanjost, znova je začel, kakor da bi razlagal. Ostra, umazana in otipljiva, da boli. Tam zadaj, ono, pa je preteklost. Čim globlje režeš, tem lepša je. Črni umazani pragovi — težki dnevi — ginejo v megli in slednjič se utope v mehki svetli točki, v onem spominu, ki je najlepši — Kakor otrok, mehko in boječe mu je tisti večer zašepetala med poljubom: Anka —! "Očka —" To je bil njen najsrečnejši trenutek, najlepši večer. Pogovarjala sta se o otroku, ki ga je Anka začutila pod srcem. To je ona svetla točka tam daleč zadaj. Potem sta vzšli iz nje dve premi črti, vsak- sebi in vendar vzporedno. Med njima je čas, so dnevi, težki in hladni, kakor umazani sajasti pragovi. Anka! Ti ubožica! Le, kako se sama ubija z otrokom —? Nikogar ni bilo takrat, da bi jo pobožal, da bi se ji zahvalil za novo življenje. — Dnevi beže kakor pragovi na progi in nekje v času se bodo spet stopili v eno svetlo točko, ki jo gleda tam daleč pred seboj. Anka in Marjan mu bosta pritekla nasproti. "Očka"! Mali mu bo že od daleč zaklical med polnimi, rdečimi lici in bo kakor odmev šepeta onega večera, ko ga je Anka prvič začutila pod srcem. Da, da, saj ne more biti drugače, ko bo prešla ta težka umazana sedanjost, se bodo združila pota. Pavla je kar vrglo, tako poln je bil optimizma. Stekel je čez progo, da je ostri gramoz zaškrtal pod nogami. Na robu je utrgal rdeči mak in ga zataknil za gumbnico. Razposajeno, kakor vasovalec, je požvižgaval med njivami. Na koncu polja so mrzlo in slepo zijale vanj črne barake. — Potem so se menjavala pisma in vsako je bilo podčrtano z ljubeznijo, zvestobo in hrepenenjem. Ko se je tretjič vrnila pomlad, Pavel ni zdržal več. Razkril je ženi, kar mu je že dolgo glodalo misel: "..., kaj če bi prišla sem, oba, ti in otrok—! Tako dolgi so ti dnevi brez tebe. Ti ne veš; hrepenenje, ki me je dvigalo, me ubija — truden sem! Pridi, prinesla boš sonca in domovino in — otrok bo našel očeta--" To pot je tako težko čakal njene besede, kakor takrat prvič. In zbal se je, da ni morda pretrdo udaril in razklal hrepenenje njej in otroku, ko vsak večer pričakujeta ata: ". . .od tam daleč bo prišel naš ata." Dolgo ni bilo pisanja in, ko ga je končno pričakal, mu je povedalo ono, česar se je bal: "Ne morem, dragi. Ta pot bi bila pretežka, dvakrat pretežka za mene. Preko meje z otrokom? Doma pa bi starši plačali moj beg. — Saj se boš ti vrnil, dragi, vsak dan te čakava ..." "Da, vrnil, samo kdaj?"! Pavel se je zrušil na pograd. Vrnil v ta pekel —•? Tja me ne pričakuj. Da pa bi nam oni, ki so nas pognali v suž-nost, pomagali v svobodo, tega ne verujem več. Dokler jih nisem srečal, sem veroval vanje; sedaj ne morem. "Uboga Anka, in ti moj mali. V sužnosti si se rodil, in še predno boš spoznal očeta, ga boš preklel, ker te bodo ogoljufali za resnico in ti ubili v glavo, da si sin zločinca". Pavel se je ugriznil v ustnico, da bi stri bolečino, ki ga je žgala. Žal mu je bilo pisma, da se je tako prenaglil. Pa vendar, kako dolgo bo to viselo ? In namesto o domu, se begunci menijo o deželah za morji. Sam naj gre v tuji svet •—? V rudnike, kopat — svobodo —. Kako bi šele ta novica zadela doma —!! Pavel še nikoli ni bil tako strt —■ Gori za žlebom lesenega zvonika si je la-stavičji par lepil gnezdo — Kakor, da bi rezala v olje, se je bila odmi-kala velika ladja "Santa Cruz" iz pristanišča. Zadaj, na bregu je ležala Genova. Kakor dolge roke so stezali njeni pomoli za odhajajočimi. Pavel je slonel ob ograji na krovu — u-klenjen suženj na galeji. Zadaj v meglo so tonile gore in za njimi je bila domovina, oni hribi z Ljubeljem — večeri pod staro jablano, Anka in Marjan —. "Vidiš, tam preko se bo vrnil naš očka..." Pavlu se je zdelo, da ladja reže v sredino njegovega srca. — "Da, tam preko se bo vrnil! Mora, mora se vrniti, mora zaradi Anke in Marjana, ki ga čakata! Da bo otroku povedal resnico, zakaj je odšel in ju pustil same. Moram!" je pribil ob ograjo, da bi prepričal samega sebe. In kakor v posmeh je zatulila ladja, ko je krenila na široko. Alpe so se oddaljile v daljavo in ladjin rilec je rezal smer Južnega križa. Buenos Aires. Veliko mesto ga je sprejelo hladno in tuje, kakor nekoga, ki je prišel prosit miloščine. Nenehno hitenje in vrvež širokih cest ga je zajel in ga gnal s seboj, da se je komaj boječe okrenil. Ko je zadržal korak, so se nejevoljno obre-gali vanj in tuja, neznana govorica mu je tako čudno udarjala na ušesa. Ob prostranem parku je obstal. Z odprtimi tisti se je razgledoval okoli sebe, kakor otrok, ki se je izgubil v gneči z zadržanim krikom na ustih. "Veš, Anka, to je tista — Amerika", pol glasno je dopovedal, bolj sam sebi, kakor ženi. "Tako brezbrižna, hladna, da boli in vrvež teh bežečih cest te vleče, kakor umazan tok neurja". Vtaknil je roki v žep in zamižal. Strah ga je bilo širokih cest. Videl je domačo hišo pod gričem, pred njo travnik zelenega žameta in preko njega stezo v gozd, kjer je vsak grm poznal, se pogovarjal z resjem in ptičjimi gnezdi. — "Da, da, ven moraš, da spoznaš lepoto domačega kota, da veš, kako topla je naša beseda —". Kakor bele kape so viseli oblaki nad nebotičnik' in nad pristaniščem so krožili galebi.— Na Avellanedi, v livarni je dobil delo. Težje je bilo s stanovanjem. Dva večera je spal kar na postaji, potem se je zrinil v pension. Pri starem naseljencu — rojaku, nasproti mestne tržnice, je dobil streho; se pravi, posteljo in hrano. Trije stanovalci so spali v sobi, on in še dva druga. Neki Italijan, tretji je bil menda domačin, nekje iz notranjosti dežele. Nihče ni prav vedel, od kod je prišel. Govoril je malo in še tisto je Pavel komaj razumel. Toliko pa je vedel, da klati umazane neslad-nosti, kajti rdeče oči so se poželjivo pasle po slikah golih žensk, nalepljenih ob postelji. "Alla, que tal — mujeres —?" "Si", je prikimal Pavel. Mislil je, da ga je vprašal, če ima ženo.. Pa je takoj spoznal, da ga je polomil. "Kaj vraga tišči vame!" šel je k oknu, da bi se ga ubranil. Naslonil je čelo na umazano steklo in se zagledal v vrvenje pred tržnico. Kamioni vseh velikosti in barv so se dre-njali na cestah, obloženi z vsemogočim sadjem, zelenjavo in perutnino. Zavaljeni prekupčevalci vijoličnih obrazov so se glušili med Topotanjem motorjev in prerivanjem kupcev. Prav na koncu velike lope so se drli mesarji ter prenašali težke kose pokupljenega mesa. Na vogalu so cestni pobalini igrali nogomet s pomarančami in se obmetavali s kosi kruha, ki so med odpadki čakali smetarja. Pavel se je spomnil na taboriščne dni in na eni, ki jim obroki merijo vsakdanji kruh. To početje pcbal nov ga je vžgalo. Skočil je k vratom in zdrvel po stopnicah na cesto. "Halo, que pasa — esto pan... ustedes" jecljajočemu je zmanjkalo besedi. Obstal je kakor zadavljen. Hotel se je pognati mednje, pa se mu jo kos kruha razletel na čelu. Nagajiv pobalinski vrišč se je splašil na cesto: "Otra — otra — otra!" Kakor v napad so se pomikali proti njemu s pomarančami in kosi kruha. "Por favor!" — jim je hotel dopovedati, pa je že priletel drugi kos in se odbil na steni. Pavel ga je pobral in pobožal, kakor otrok ter se umaknil v sobo.-- Ne, doma ni nikoli videl take igre in vendar, tudi lakota ima velik delež v narodovi nesreči. Če je to tisto, da so vsa ljudstva poklicana ob svojem času na preizkušnjo pravice življenja, potem — potem bodo otroci te dežele med kamenjem iskali zrnja. Kruh je položil na mizo in se zrušil na posteljo. Utrujen je naslonil glavo med dlani, kakor premagan. "Veš — Anka, to je tista — Amerika! S kruhom te lučajo, pa si lačen — lačen nekoga, ki bi te razumel, lačen doma. — Ne, tega zame Amerika nima!" Skozi mokre prste je videl, da se mu je oni črni, tam na nasprotni postelji — posmehoval --- Dnevi so se vlekli, kakor težak dim, ki so ga bruhale tovarne. Pavlu se je včasih zdelo, da to traja že v večnost in on je kolo v stroju časa, ki ga poganja sirena — nenehno, vedno enako: —Sivo, mrzlo zidovje, popisano z željami, delavske pravice, zapečatene z blatom — vra-tarjeve mokre oči, skozi zaprašeno steklo kolibe, kakor ob uti priklenjenega psa — brneči stroji, razbeljene peči, upadli, prepoteni obrazi, kakor maske obsojenih in med njimi kapataz — živi damoklejev meč. Vse je tako čudno težko in sivo, še ceste in nebo so uklenjene v kvadre. Le kadar ga najde pismo od doma, je zanj spet praznik. Iz njega zadiha domovina, pretkana s stezami pod modrim baldahinom, s pesmijo škrjanca nad zorečim žitom, s smrekami na robu gmajne in obzorjem, obrobljenim z gorami. In skrb in hrepenenje zanj: "...Da se ti kaj ne zgodi pri težkem delu, da si ne nakoplješ bolezni." Potem odpiše, kakor vedno; da je zdrav in mu je dobro, da vedno misli nanju, na Anko in Marjana. "Da mu je dobro" — Da, saj ne laže, toda, če bi imela Amerika manj kruha, pa več srca, bi pisal iskrenejše. "-—-če bi tedaj prišla preko me;e, ko sem ju vabil —! ? V Pavlu je vstalo nekaj, kakor očitek. "Mar ni terjal preveč — ? Ženska z otrokom skozi straže in doma bi starše pustila za talce." S silo je hotel zadušiti nekako vprašanje. "Morda pa bi se jima ne zgodilo ničesar in beg bi se posrečil, kakor toliko drugim in —". —Zavoljo moža bo žena zapustila očeta in mater... Pavel še nikdar ni tako razmišljal. Nekaj se je v njem zbudilo, kar ni nikoli verjel — dvom! Iz predala je vzel zadnje pismo in bral, glasno, kakor bi zatrjeval samemu sebi-- Tvoja Anka in Marjan. Rahlo se je nasmehnil — v odmev nekdanji sreči. ---Tisti večer se je Pavel prvič ustavil spodaj na oglu, v oni zakajeni beznici. "... Tako redka so tvoja pisma dragi, čudno, kje bi zastala." Komaj je Pavel opazil to rahlo ženino tožbo med božičnim voščilom. "— Pišem ti z Brezij, na praznik Brezmadežne. Mnogo mislim nate in z Marjanom moliva za ata pred Marijo Pomagaj." "Danes pred desetimi leti je bilo, še veš—? takrat sva prosila midva. In Marija je bila tedaj še begunka." "Kajne mama, če bom obljubil Mariji, da bom odslej vedno priden, pa bo nam ata vrnila — s to zaobljubo je romal mali Marjan na Brezje." — "Ti ne veš, kako rad te ima!" "Deset let" — Pavel je šel z roko preko čela, kakor bi hotel zabrisati težke spomine. "Da sta bila na Brezjah — niti spomr.il se nisem. I, sai ne utegnem." Nalil si je kozarec grenkega. "Na tvoje zdravje, žena!" V dušku ga je izpil. "Še enega, za sina —!" "—In pisma zastajajo. Hm--" "Tudi odpisal bom, ko utegnem." Vrgel je voščilo v predal, potegnil po neobritem obrazu in se opotekel iz sobe. V beznici na oglu, ga je čakala družba -- — "Rapido Constitucion!" Pavel se je kar v skoku pognal na vlak. Nocoj bo zabavno, obeta se lepa partija — muzika, ženske, bugi, milonga. Doli na pristaniški avenidi je vedno živahno.— Vlak je zapeljal pod ogromno postajno kupolo in obstal na trinajstem peronu. Pavel se je drenjal med potniki, se zaletaval, izmikal in odrival — pozen je bil. Pognal se je proti vhodu podzemske železnice. Pod stopnicami je sedela ciganka z nagim otrokom v naročju. Otožno je stegala bledo roko mimo hitečim. Otrok se ji je vzpenjal po rokah. "Joven!" Pavel se ji je hotel ogniti, pa so ga zaustavile njene otožne modre oči. "Na, da bo tudi tvoja quincena dar.es". Segel je v žep in začuden obstal. "Nobenega drobiža?" Pogledal je po listnici — nič. Še osebno izkaznico je pozabil. — "Vražja smola!" Nervozno je zarobantil. Abono za vlak, to je vse premoženje." "Perdone — me olvide," se je opravičil ciganki, ki mu je še vedno stegala roko. Urno je stekel nazaj po stopnicah. "Menda so se me vsi vragi privoščili danes. No, to pa je milonga!" Poiskal je prvi vlak in se trudno zleknil na sedež. "Prokleta, da mi ni ta ciganka izmaknila denarja — ---?" "Podlež!" se je udaril po čelu. "Še predno sem ji dal centav, sem jo obsodil." Pavel je bil nejevoljen na samega sebe. Kako me je sočutno gledala — Tiste modre oči in njen beli, vprašujoči obraz; prav nič ciganskega ni bilo na njem. —Morda pa ;e bila žena, sirota iz predmestja — ? Čudno in z nagim otrokom---kakor, da bi odkril iz preteklosti davr.o pozabljeno sliko. -Brezjanska Marija — — ".. .Kajne mama, če bom obljubil Mariji, da bom odslej vedno priden, pa bo nam ata vrnila." —Pavel se je zagledal skozi okno drvečega vlaka. V njegovih mokrih očeh so se prižigale luči nad mestom. Tisti večer ga je omizje zaman čakalo. "... Ti ne veš Anka, tako dolg čas mi je po Vaju. Pridita, vse bom uredil — in spet bo tako lepo." To pismo se ni zgubilo. Kakor velika rdeča buča, je vstalo sonce iz kalne La Plate tistega majskega jutra. Nad zalivom so se obračali galebi in od morja je toplo zadihalo. Velika ladja "Augustus" je plula v pristanišče. "Anka, Marjan!" Pavel ju je že od daleč spoznal. "Ata!" se je utrgalo s krova. Pavlu je bilo, kakor tisti davni večer-- .Domov so se vozili s podzemsko, pa ni bilo več one žene z nagim otrokom pod stopnicami. BOŽIDAR KRAMOLC Ilustriral Božo Kramolc STAVA Razpostavila sva po nasipu rdeče in rumene zastavice v predpisani razdalji, pripela signalne bombe in se počasi vračala. Bilo je zgodaj, po tleh slana, po drevju ivje. Nad reko megla, zgoraj po pečinah škrlatna luč vzhajajočega sonca. Prav zgoraj, po vrhovih gora, je bil sneg, v jutranjem soncu je bil videti kot obarvana smetana. Gramoz med pragovi je bil zmrznjen in se je pod čevlji lomil v skorje nepravilnih oblik. Mlake pod nasipom in v travi so bile svetla zrcala, slana na njih ko drobne črepinje zdrobljene steklenice. Tam je bilo še polomljeno suho trsje, rjavi grmi borovnic in robidnic. Na šipkovih grmih je tu pa tam rdela zgubana jagoda. Pod mo-stičem med pragovi je bil pajek napel mreže. Niti so bile usločene in so se svetile svileno. Skozi smreke, ciprese in jelke (gozd je segal skoro do železniškega nasipa) je lila na po-šev luč in se je ob deblu in vejah tu pa tam delila v pramene, ki so spominjali na moštran-co. Šla sva počasi in sapa nama je zmrzovala ob dihanju in kadar sva govorila, čez tračnico je skočil chipmunk, postal za hip, se postavil na zadnje noge, mencal s prednjimi kot da bi se umival, švrknil z repom in izginil v resje. Od reke sva slišala klokot vode, iz dalje (za hribom) rik losa. Prišla sva do ovinka, ko je Arnulf pokazal po progi: "So si že zopet v laseh"! Sto do stopedeset čevljev pred nama je stal na progi Poljak Jan, pred njim petorica Ukrajincev. Vihteli so lopate, Poljak železen drog. Odbijal je udarce in se počasi umikal. "Prokleta sodrga", pravi Estonec, "saj ga bodo potolkli. Če bi imel mitraljez, bi kmalu opravili." (Arnulf je bil v nemški vojski. Nosil je bil mitraljez čez Poljsko, Ukrajino, do Stalingrada in potem od Stalingrada nazaj do Berlina. Tam se je predal Amerikancem, jim čez dva tedna ušel iz zasilnega taborišča in se po nekaj mesečnem potikanju po kolodvorih, cestah in poteh prebil do avstrijske meje in do Gradca, kjer so zadnjih deset let bivali njegovi starši.) Jan se umika. Po njem bi bilo, da se ni prikazal preddelavec Jack. "Ej, kaj pa počenjate!" V nekaj skokih je na mestu. Zamahne s pestjo po najbljižjem, s komolci odrine druge, ki končno povesijo lopate. Janu iztrga drog in ga zapiči v pesek kot sulico. "Norci, prokleti norci!" Jack ve, kako si stoje Ukrajinci in Jan. Po sapo gre in z dlanjo čez potno čelo. "Zabij-te si v glavo bedaki, da ste zdaj v Kanadi. Kar je bilo onkraj, je bilo. Bilo je in tu ne velja, ne velja, in ne bo nikoli veljalo! Tudi jaz bi se lahko pretepal z Irci in s Škoti in s celim svetom — a kam bi prišli." Z rokavom si obriše peno z ust, dvigne kapo, Vihteli so lopate, Poljak železen drog se pogladi po laseh, po temenu in se zopet pokrije. Potem Janu: "Ne izzivaj, sicer te premestim v drugo okrožje. Sicer pa, hudič naj vzame tebe, Ukrajince in tvojo Poljsko. Pretepajte se po šesti, če se že morate, pri delu ne! če te ubijejo po šesti, mi ni mar. če pa te ubijejo na šihtu, bodo prijeli mene. Pripeljali bi se: policija, časnikarji in nadzorniki iz Kamloopsa. Rekli bi, hočeš vedeti, kaj bi rekli, jaz poznam kifelce pa cajtengarje. Rekli bi: Kdo ga je in kako, zakaj in kdaj. Vse bi popisali in slikali in bi rekli: škoda res, sicer pa vrag nosi Dipija. Kaj prida ni mogel biti, kar tako nikogar ne ubijejo in — navsezadnje, ali nam ti ljudje ne prihajajo sem kruha od-žirat. — Tako nekako bi rekli, mene pa bi nagnali. Razumeš, Jan, mene bi nagnali brez pen-zije, po dvajsetih letih službe. Zabijte si v glavo, da to, kjer sedaj stojite, kjer zdaj ste, ni, kjer ste bili. Tu se staro neha. Pol hudiča me brigajo vaše bedaste črepinje. Razbijajte si jih po šesti po mili volji in kolikokrat hočete. Meni je za penzijo, ne za vaše u-šive lobanje!!" Jack zakorači po nasipu. Čez tračnico stopi in potem po progi, s praga na prag, ne de bi gledal predse. Ko raca,, se guglje, pesti tišči v žepe hlač in pridušeno kolne. "Prokleti Di-piji, prokleti ljudje, umazani bedasti norci!" Dvajset let tega je Jack Northcott stal v Halifaxu z lesenim, z železom okovanim zabojem in zijal v mesto pred sabo. Iz Yorkshi-reja iz severne Anglije je prišel, ladja je bila še v pristanišču, bil je mlad, visok, svetli lasje so mu štrleli izza kape. "Šved?" ga je nekdo vprašal, "Norvežan?" "Ne, ne iz Anglije." "Aha," se je zasmejal domačin, "Limey, a?!!" "Limey? Kaj? Kaj blebečeš?" Pa oni se je le režal; ko da bi razlagal množici, je mahal z rokami in kazal na Jacka: "Limey je, pa ne ve, da je Limey, aha — ha! O, ti ubogi Limey!" Limey je ime za Angleža, Wop za Italjana, Kraut za Nemca; Žid je Yid, Japonec Nip, Kitajec Chin — in ti novi so Dipi. Vsakdo ima svoje ime. Jack je brcal v prod in v tračnico. Ni bil gotov, da svoje delavce, te novodošle ljudi, res sovraži. Bili so mu zoprni včasih, največ zaradi govorice, ki je ni razumel. Delali so res od hudiča dobro, predobro, ko sužnji; klel jih je tudi zaradi tega. In dobro, si je mislil, da so taki. če ne bi klepetali v tujem jeziku, ki je bil za njegova ušesa kot klepet rac, brezzvo-čen, skoro smešen, če ne bi imeli širokih obrazov, z ličnicami kot Mongoli, če bi peli iste pesmi kot on, jih ne bi imel zaradi česa kleti. Koga bi klel, koga? In včasih človek mora kleti, da odleže. Delo? šefa? Vsak kolne delo in šefa. Te gore in skale? Nebo? Zimo? Svojo usodo, — svoje življenje? Življenje?? Jack je obstal. Stisnil je pesti, da so se nohti zadrli v dlani. "Prokleta, prokleta —" toda končal kletve ni, ko da bi se bal, da bi kdo slišal, kar sam ni hotel slišati, najmanj iz svojih ust; niti verjeti. Tisto, da so se delavci stepli in tepli, mu je bilo prišlo prav, klel je novodošle; še Bog, da so se tepli. "Prokleti Dipiji, umazani Dipiji." Misel ni bila pri teh ljudeh. Namesto širokih ukrajinskih obrazov, namesto širokih ramen, je videl z mokrimi očmi, kot da bi gledal skozi rdečkasto raztrgano mrežo, žensko glavo z dolgimi lasmi, podolgovati obraz, lep obraz, usta rdeča, okrogle rame in prsi napol razgaljene; oble, dvignjene. Stegnil je roke — obraz se je smejal, najprej tiho, ko da bi se smejal nekdo ponoči za visokim zidom, potem glasneje, glasneje in zdaj je bil tu smeh, nerazumljiv hruščeč smeh, ki ni bil več smeh — klepet rac, klepet rac, brezzvočen. — Na njegove oči so se spuščale pajčevine, rdeče pajčevine; trudil se je, da bi jih s prsti odstranil in potem je videl roko, ozko, s tenkimi prsti, ki so se tresli. Ni bila to delavska roka; prsti (na enem pečatni prstan z briljantom), so se tresli; bili so potni, na grudih žene, med dolgimi lasmi in smehom, ki je bil, kot da bi prihajal iz kleti. Jack. je zamahnil s pestjo, pobil bi, če bi zadel (če bi bilo kaj zadeti), pest je zarezala v zrak, zasuknilo ga je, padel je na eno koleno ko pobit boksar. Pobral se je. Ko se je ozrl, je opazil, da se je bil oddaljil za dobro miljo. Segel si je za vrat in odpel srajco, šel je globoko po sapo in si pod kapo s prsti česal lase. Hrešče je pljunil in še enkrat in potem se je s palcem in s kazalcem useknil, kot da bi si hotel očistiti več kot usta in nos. Obrisal ;e prste v hlače in koračil nazaj. Že od daleč je videl skupino delavcev, ki so sloneli na orodju. "Prokleta sodrga, hudiči leni, pokažem vam, kaj je delo!" Pognal se je po progi. Spotoma pobral kamen, ga zalučal proti delavcem, potem še enega in še enega. * * * Zdaj smo zopet pri stroju. S tem strojem smo dvigali progo. Tu nekaj palcev, tam za cel jard, kakor je bil teren in kakor se je bila proga pač posedla. Stroj je bil na bencinski pogon. Imel je dva motorja, katera si mogel opravljati skupr.o ali posamič. Stal je na tračnicah na štirih malih kolesih. Bilo ga je torej možno premikati po volji. Spodaj sta bila dva močna jeklena kavlja, katera je bilo treba podstaviti pod tračnici. Teren je bil zmrznjen in zdaj so od pragov s krampi odkopavali gramoz. Ob stroju je stal mehanik Marko, na vsaki strani po dva delavca z lopatami. Koliko so progo dvignili, je zavi-selo od Jacka in njegovih znakov. Ta je ležal trideset jardov pred strojem na tračnici in motril progo skozi preprosto merilno pripravo. Dve taki pripravi sta bili še na tračnici za strojem v razdalji po trideset jardov. Jack udari s kamnom po pragu in Marko požene motorja. Iz dveh debelih, cilindrom podobnih cevi se pokažeta dva jeklena droga, ki imata spodaj ploščate nastavke. Ta nastavka se po-grezneta za nekaj palcev v pesek. Mehanik odvije plinsko ročico. Stroj močneje zarohni. Podstavka tičita zdaj trdno v pesku in podoba je, ko. da bi cilindra lezla kvišku. Proga počasi leze iz nasipa. Vidijo se že pragovi, čez čas visi proga v zraku ko rahlo vsločen most. "Štirinajst palcev", zakliče Marko, "Šestnajst, dva čevlja." Jack zamahne z roko in Marko izklopi motorja. Delavci, ki so doslej stali ob strani, pristopijo. Z vsake strani pričneta po dva nasipati pesek. Mečeta ga pod dvignjene pragove, potem stopita na kup in pričneta vsak s svoje strani z lopatama pod-bijati pesek pod prag. Zopet nasipata in podbi-jata tako dolgo dokler ne sedi prag trdno. Marko premakne ročico in jeklena droga s ploščatima podstavkoma se pogrezata v cilindra. Marko odmakne stroj. Proga sloni na peščenem hrbtu. Jack motri progo. "Previsoko! Pretrdo ste nabili! Bij Mihajlo!". Pristopi plečat Ukrajinec. V lopatastih rokah ima težko kladivo. Razkorači se, naravna kapo in pljune v dlani. Kladivo dvigne visoko nad glavo in pritisne. Ko je kladivo tri čevlje nad pragom, počepne, da bi dal udarcu večjo moč. Proga se strese^ Mihajlo pogleda po Jacku. Zopet zavihti kladivo in zopet; petkrat, šestkrat, desetkrat. Čelo ima potno, oči izbuljene. "Bij, Mihaljo, bij! Še enkrat, še, še!" Kladivar sope, moči mu pešajo. "Še enkrat! Še! Tako!" Jack je zadovoljen. Mihajlo se nasloni na kladivo in lovi sapo. Zdaj pristopijo lopatarji in prično nasipati ostali del dvignjene proge do stroja. Zadaj je še ena skupina, ki nabija nasuti gramoz pod tramove. Jack gre nekaj tračnic nazaj in leže. Pokima. Marko in pomagači pomaknejo stroj za trideset jardov naprej in potem se vse ponovi. In zopet in zopet. Ob deseti Jack ustavi stroj. "OK," pravi "OK, odpočite se!" in odide po progi. Napijemo se vode in prižgemo cigarete. * * * "Jack pravzaprav ni prašiča," reče Marko Semjonu. "Ne, Jack je OK". "Čeprav pri delu priganja?" "Čeprav?" "Priganja, pravim; goni kot hudič!" "Mora. Tak je svet; on nas, drugi njega." "Da," reče Marko po premisleku, "Jack je OK." "Dasiravno je Anglež?" "Dasiravno." "Glej ga. Svoj čas si trdil, da so vsi Angleži prašiče." "Sem." "Si pozabil, kako so nas izrabili? Si pozabil, kaj so napravili s Čehi, s Poljaki?" "Hudič naj vzame Poljake!" "Bili smo bedaki, pa so nas zavrteli! Svet je krut. A, hudič; svet je svet, odkar je, je tak. Velike ribe žro male, prijatelj! Tako je in bo. Sedaj se smilimo sami sebi, naša duhovščina javka in naši voditelji, hudič naj vzame take voditelje, kdo vraga potrebuje v tej deželi ukrajinskih voditeljev; doma so zavozili, koga naj vodijo tu in kam?!" "Hmn —" "Toda ta prokleti Poljak Jan, ta pocinjeni \ katoliki Se spomniš, kako so nas silili, da bi se pokatolili? Nas Ukrajince, Galicijane, nas -vzhodne katolike, ko da bi bili Turki?" "Da bi ga pes Poljaka!" "Da bi ga hudič!" "Res!" "Toda Jack je OK." "'Da, Jack je OK. Zadnjič je prišel v naš vagon, Mihajlo je godoval in Jack se ga je z nami napil kot živina." "Vsak možakar se ga mora od časa do časa nažreti." "Ženo ima. V New Westminsterju in dva otroka, pravijo. Delal je petnajst let za hišo." "Na progi?" "Na progi." "Kje pa žena?" "Žena pa v mestu. Vsakega prvega pride po ček, če sploh pride. Saj si jo videl: Dolge lase ima, oči ko hudič, v bokih se ziblje, ko hodi in meča ima taka; da -— torej —, po ček pride prvega, če pride in noč prespi z Jackom, če jo; včasih se prepirata vso noč. Ne oženi se fant, mi je rekel Jack. Oženiš se in potem se najprej naseliš v bližini svojih ljudi. Vem, vem — zaradi govorice, zaradi domačega jezika, poznam vas Ukrajince in Madžare, Estonce in druge. Potem boš kupoval hišo in pohištvo in preproge, morda avto in ženi nove obleke, da boš enak sosedom in ona sosedam. Hodil boš v cerkev in se klanjal svojemu župniku; tudi v Kanadi se splača biti prijazen z duhovščino; priporočila fant, priporočila! Naročeval boš časopise, domače in kanadske, čeprav niso vredni centa, ne kanadski, ne oni vaši. Poz-znam časopise, ki jih novodošli tiskate v tej deželi. Štiri strani, za praznike šest, nekaj slik, nekaj oglasov; domače in svetovne novice so teden dni stare, štirinajst, če je list štirinajstdnevnik; kdo je iz srenje umrl, komu se je rodil sin, hči, vse drugo je politika. Pa ne kanadska ali svetovna; ne, vaša domača politika, o-na, ali nadaljevanje one, ki vam je pomagala sem, čez morje, tako ali tako. — Jack je pil, pravim ti, Semjon, pil je kot eden naših fantov, krilil z rokami, se pridušal in pel in bil s petami ob tla, od hudiča ti Angleži — in je •dodal: morda pa si najdeš ženo, ki bo tvoja tudi brez čeka in boš srečen, če boš. Pravim ti Semjom, Jack je pil ko Ukrajinec!" "Jack je OK." 'Jack morda ni srečen?" "Morda —" "Toda Jack je možakar!" * * * Znova poveljuje Jack. Marko požene stroj. Pomečemo čike in se sklonimo po orodje. "Tri čevlje!" Stroj rohni, kovinsko udarjajo lopate. "Bij Mihajlo, bij!" Po plečih teče znoj. Iz ljudi se kadi, ko potni konji so. "Tri in pol čevlja!" * * * Mihajlo sloni na ročaju kladiva. Odmori so kratki, briše si znoj, lovi sapo, sem pa tja se ozre po pečinah. V senci so, tu sive, tam zelene. Zgoraj so peči, ki imajo barvo strjene krvi; na ozkih policah je nekaj zelenja in zadaj so rebri posute z redkimi borovci, ki so videti više gori ko železne pike. Mihajlove oči polže po grebenu do gladkega kamina, naprej do rdečih, stolpom podobnim skalam proti vrhu, ki je zavit v penaste oblake, ki hite proč, ko valovi od krme mogočne ladje. Mihajlu niso všeč gore, rdeče peči ga navdajajo s strahom. Zdi se mu, ko gleda v oblake zaviti vrh, v tisto krmo, ko da bi se pečine rušile nanj. Rdeče skale, borovci in zemlja. Spodaj je reka, ko kača. Sivozelene barve je, ko da bi nekdo razstopil gosto barvo v vodi. V Galiciji ni bilo takih rek, ne gora. Toda v Galiciji ni bilo denarja, domačnost že, že in mir, kadar ni bilo Poljakov; toda denarja ni bilo. če, komaj za sproti. Mihajlo se domisli kovčka pod posteljo v vagonu. Ključavnico odklene, na dno, pod perilo seže, po listnico. Tam hrani čeke. Čeki so zelene barve, prav na vrhu je oni za prvi teden dela: sedeminštirideset dolarjev. Drugi je za dva tedna: petinosemdeset dolarjev in potem tretji in četrti — petnajst jih je, vsega skupaj bo — "Ej, za hudiča, Mihajlo. Bij Miha.ilo, bij! Bij, kaj spiš?!" Mihajlo dvigr.e kladivo. Zamolklo odmeva od skal. Popoldne, po kosilu, se je Jack napotil z mo-torko po progi, da bi pregledal pragove. Vrnil se je v pol ure in ustavil vozilo ob dvigalnem stroju. "Kje so ostali?" je vprašal. Stegnii sem roko: "Tam!" Spodaj pod nasipom ob reki je bila gruča delavcev. "Proga je razkopana in v pol ure bo eks-pres tu, da bi vas vse — ej, ej, kaj pa je to?" Jack ni mogel verjeti svojim očem. Zadrevil se je navzdol po nasipu k reki. "Norci, norci. Mihajlo, Mihajlo! Nazaj, nazaj, nazaj! Voda je premrzla, nazaj ti norec, vrtinci te požro! Nazaj za sto strel; o ti ubogi norec!" Uderemo jo ob bregu na levo, Jack naprej, mi za njim; potem se ustavimo — in v nasprotno smer. Čolna ni nikjer, ne tu, ne na onem bregu. Do prvega mostu je' dvanajst milj in reka je vsaj stopetdeset jardov široka. Jack pograbi nekaj kamnov in jih viže v vodo. Eden prileti Mi-hajlu tik pred obraz, a ta le prhne in noče nazaj. Plava počasi, nerodno kot plavajo kmečki ljudje, z nogo tolče in vodo grabi pod se ko pes. Jack zagrabi najbližjega za rame in ga •dvigne v zrak. "Kaj vse to pomeni, kaj počnete tu ob reki, zakaj je Mihajlo v vodi? — Govori bedak, bedak, kdo si je to izmislil?" — Ja:-kov prijem je železen. Marka zabije v pesek, >da klecne in pade na kolena. Potem zagleda Jana. Zamahne po njem, mu zbije kapo z glave in ga zgrabi za vrat. "Kaj ste imeli?" "Nič!" "Nič, a? In zakaj je oni tepec v vodi?" "Ne vem." Jackove roke so ko železo. "In, ti in ti? Ne veste, vi nikoli ničesar ne ~veste. Galicija. Galicija, to je vse kar veste!" Še bolj stisne Jana. "Oh, Jack! Jack!!" "No?" "Stavili smo." "Stavili; tu na progi pri delu, stavili? O, vi uboge živine! Stavili ste? Stavili kaj?" "Rekel sem Mihajlu, da take reke kot je Frazer, ni v njegovi Galiciji." "In?" "In potem sem rekel, da je Frazer reka, ki je' nihče ne bi mogel preplavati, najmanj Ukrajinec." "Oh, ne!" pravi Jack in roka mu omahne. "Marko je potem rekel, da je to laž. Semjon in Mihajlo sta potegnila z njim. Pravi Mihajlo: "Nobena reka ni preširoka za Ukrajinca." Potem jaz: "Je, pa je!" Mihajlo: "Stavimo!" In smo. Boš plaval za štirideset dolarjev? Pokaži ček, pravi Mihajlo. In sem ga. Tamle je —" Na ploščatem kamnu je zelen ček za štirideset dolarjev. Poleg njega je Mihajlova obleka in čevlji. Jack si briše pot čela. "Prokleti norec, ubogi umazani hudič!" pravi tihoma, bolj zase ko nam, in potem nam, kriče, skoro "histerično: "To ni evropska reka, pravil sem -vam, kaj nisem — gorska reka je, razumete!" 2 gora je, z ledenikov, polna kotel in skal in vrtincev; voda je ledena -— — razumete, figo razumete —--in zdaj je Mihajlo v vodi — — — ubogi norec, za ček, za umazani ček---zgubljen je, fant je zgubljen!" "Mihajlo je močan, najmočnejši je od vseh tu. Preplava!" reče Marko, toda nihče se ne zmeni. Plavač je sedaj v sredini reke. Tam ga zgrabi glavni tok in ga nese z brzino. Jack plane po bregu, vsi uderemo za njim. Tečemo dobre pol milje in sedaj smo vštric s plavačem. Mihajlo ni več obrnjen proti bregu. Sem pa tje še dvigne roke iz vode. "Fant je izgubljen," reče Jack. "Preplava, preplava!" vzklikne Semjon, "Ukrajinec je!" Ukrajinec nenadoma prične močnejše plavati. Zopet je obrnjen proti bregu. "Preplava, preplava! Komaj deset čevljev je še od brega!" "Bog daj," šepne Jan. Tedaj izgine Mihajlo pod vodo Tedaj izgine Mihajlo pod vodo. Pokaže se še enkrat, potem je nad valovi le še njegova roka, razkrečeni prsti in potem pena valov, pena ---megla ob mokrih pečinah, ko modra ruta nekoga, ki se poslavlja---rik losa v dalji in naš molk...---in Janov jok, sprva tih, ko vek prestrašenega otroka, potem glasnejši, sikajoč, ženski in nazadnje tuleč, nečloveški ko glas pobite živali. "Tecimo, rešimo, pomagajmo!" šepeče Marko. "Rešimo kaj?" vpraša pobito Jack. "Mihajla!" "Mihajla?" "Truplo," komaj slišno šepne Marko. "V teh vodah, v tej reki? čez mesec morda, morda nikoli." * * * Drugi dan je prišla policija, novinar s kamero in želežniški inšpektor. Bilo je, kot je JOŽE KRIVEC IZPIT ZA Ob domenjeni uri sta Tomaž in Vera že čakala na postaji prav ob vznožju stopnic, ki vodijo do perona, kjer se ustavljajo vlaki. Lepo sta se opravila, da bi'njuna zunanjost ne odbila gospejine naklonjenosti. Gotovo je od tega prvega srečanja odvisno vse: sprejem ali nesprejem v službo. Vera je Tomaža še enkrat pregledala od nog do glave, mu nekoliko premaknila kravato in popravila ovratnik srajce. "Bolj ravno se drži!" mu je zašepetala na uho, kakor bi se bala, da bi ju ljudje razumeli. "Meni je pasje vroče. Če kmalu ne pride, mi bo curljajo po hrbtu," je odvrnil. Bil je soparen dan, kakor doma včasih pred hudo nevihto. Tiščalo je izpod mlečno zave-šenega neba, negiben gosti zrak se je lepil na človeka. Tu notri, nadstropje pod zemljo, pa je bilo še bolj zatohlo, da je človeka kar du-šilo. "Kaj bo imela, vrtnico ali nagelj?" ga je pobarala Vera in se ozirala na vse strani. "Rdečo vrtnico. Con una rosa roja", je pritrdil Tomaž. Oba sta se vrtela in iskala dogovorjeno vrtnico. Ljudje so se zaletavali ob njiju in ju suvali. Vse je hitelo kakor v mravljišču. Eni sem, drugi tja, navzgor in navzdol po stopnicah. Kazalec električne ure je preskakoval minute, vlaki so se cvileč ustavljati, prihajali in odhajali. Ljudi pa ni bilo prav nič manj. Tomaž je gledal, a ni mogel ugotoviti, odkod bil prerokoval Jack. Jana so zasliševali; zaprli ga niso. Jacka sicer niso upokojili, prestavili pa so ga na najbolj samotno postajo za-padnega dela kanadske državne železnice, v neke gore, kjer razen dveh vlakov na dan in dela, ni ničesar. Fotograf je slikal Jana in drugi dan so vancouverski dnevniki objavili Mihajlovo in Janovo sliko in opis dogodka pod debelim naslovom: DIPI UTONIL ZA iŠTIRIDEST DOLARJEV! HLAPCA prihajajo. Vedno enaka množica, vrvenje, tekanje, prerivanje, mrmranje. "Tu je drugače kot doma, kjer sta po dva ali trije vlaki dnevno odhajali v isto smer," se je Tomaž nasmehnil Veri. "Smo v velemestu Amerike," je odvrnila Vera. "Treba se bo privaditi na to babilonsko rajanje." "To je Amerika... Amerika...," je šepnil Tomaž. Potopil se je v sanje, ki jih je imel nekoč o takih miljonskih ameriških mestih, ljudeh in življenju v njih. V resnici je bilo pa drugače. Medtem pa se je postavila tik njiju majhna, nekoliko zdebeljena ženska in ju motrila od: strani. Stopila je celo za Tomaža in Vero, da si ju je neopazno mogla ogledati. Na obleki se ji je pozibavala rdeče razcvela vrtnica, v roki pa je držala veliko usnjeno krošnjo. Visoke pete so njeno postavo nekoliko zvečale, klobuk, ki ga je nosila po strani, pa se je zdelo, da jo pritiska k tlom. Ko je dokončala svoje opazovanje, se je gospodovalno postavila pred Tomaža in ga nagovorila: "Ste vi iz emigrantskega hotela? Ste vi govorili včeraj po telefonu?" Tomaž se je šele prebujal iz svojih sanjarij; in je buljil v njo, ne da bi za njene besede pokazal le trohico zanimanja. Tudi je govorila tako hitro, da je niti ni razumel, kaj prav za prav želi. šele ko ga je Vera dregnila in mu je pogled obvisel na rdečem cvetu, se je priliznjeno nasmehnil: "Saj res... gospa... gospa... jaz vas čakam! Saj ste vi gospa Fra..." "Kar z mano hitro na vlak!" je odločila. ""Če zamudimo tega, moramo čakati drugega četrt ure." Smešno se mu je zdelo tisto stokanje s časom. Če si doma zjutraj zamudil vlak, si pa vzel popoldne ali pa nasledrijega dne drugega, pa še brez stokanja. Že je rinila med ljudi proti vlaku in za njo sta silila tudi Tomaž in Vera. Ko je gospa poiskala že prostor v kotu prvorazrednega voza, kjer se je Tomaž vsedel ob njej, Vera pa njej nasproti, se je komaj spomnil, da bi ji bil moral že zunaj iz vljudnosti odvzeti krošnjo iz rok in jo sam nesti ter posaditi na polico nad njimi. Zdaj je to njegovo gesto odklonila z izgovorom, da bi jo utegnila ob izstopu pozabiti. Medtem je vlak že dirjal in monotono ropotal. Potniki med sabo niso nič govorili, ampak buljili vsak v svoje branje in se za sosede niso brigali. Tomažu je bilo nerodno: kako čudno srečanje. Še pozdravili se niso, niti si dali rok. To je bil pa res slab začetek. Vse se je s tako hitrostjo razvilo, da skoraj ni verjel, če se res že pelje z vlakom. To je res ameriška hitrost. Kako vse drugače si je on to predstavljal! Pošteno se bodo pozdravili in si stisnili roke, potem bo pobarala najprej, kako je v Evropi in morebiti še zakaj so prišli semkaj, kako so se vozili, kako jim ta nova zemlja ugaja in še ducat vprašanj, ki ga bodo spravila celo v zadrego. Za en del je bil s tem Tomaž celo zadovoljen, kajti neprijetno je vedno le odgovarjati kakor pri izpitu in niti enkrat tudi ■sam postaviti kakega vprašanja. Prav za to se je čutil poleg te gospe nadležen tujec in se je celo odmaknil od nje, da se je po nerodnosti ne bi dotaknil. Gospa je ves čas opazovala Vero, njene lase in frizuro, njen kostim, roke, čevlje. Dasi se ji je Vera nasmehnila, kadar sta se srečali z ■očmi, vendar je gospa ostala trda, nespremenjena, niti trohica mehkobe ni šla preko njenega obraza. Biti mora od sile pusta ženska, si je mislil Tomaž, ali pa se ji je zdelo poniževalno govoriti s svojo bodočo služinčadjo. Popravljala si je zapestnico, jo obračala in naravnala svetlikajoče se kamne, navijala si uro in slednjič potegnila iz torbice ogledalce ter si ogledo- vala frizuro, našminkane ustnice in napudra-na lica. Ko se je tega naveličala ter so tako v molku prevozili že nekaj postaj, se je sklonila k Tomažu in ga vprašala: "Ali morebiti ni vaša žena noseča?" On je ob tem vprašanju osupnil in malo zardel. "Ni, gospa!" "Ste gotovi? Naša kinta je namreč majhna, zgolj družinska Zato želimo le zakonski par brez otrok..." Tomaža je ta opomba udarila po glavi. Samo brez otrok, sicer ti bodo pokazali vrata. V Evropi so ti jih pobijali, tu ti jih prepovedujejo imeti. Kak svet... To je Amerika, Amerika... Vse je drugače, kakor v stari zemlji. Vse življenje gre v novo smer, nič poznano, nezaželeno. Zdelo se mu je, da je vel hlad od te ženske in da ji je na obrazu lebdela utrujena brezizraznost. * * * Hodili so po kinti, na vseh štirih straneh obdani z visoko živo mejo. Že na prvi pogled se je videlo, da bi potrebovala skrbne roke: iz žive meje zgoraj, kakor tudi ob straneh štrleče grmovnate veje, poti zaraščene in raz-rite od nekdanjega dežja, nepokošena trata, pcžgana od poletnega sonca, da se je drobila pod nogami. "Ali nimate dovolj vode?" je vprašal Tomaž, ki je opazoval to zažgalino nakrog. "Vode dovolj!" je prikimala. "Ampak vse poletje smo brez kinterja. To boste morali vi takoj izboljšati. Moj sin je zahteven in če ne vidi zelene in pokošene trate, se jezi" je razpredala. Med vrstami sadnega drevja je bilo nekaj zapoznelih hrušk in jablan, ki so nosile še nekaj sadja. Ob živi meji pa je rumenelo še nekaj dreves kakija. "Tega sadja se pač ne smete pritakniti. Moj sin ga ima preštetega. Bil bi silno hud, ko bi ga ne našel, kadar pride." "Kdaj pa pride vaš sin semkaj?" je bil Tomaž radoveden, ker so ga ta naročila spravljala v nejevoljo. "Ob sobotah ali nedeljah skoraj zmeraj. Pripelje svojo družino. Ima tudi male otroke. Tedaj nam bo Vera morala pomagati v kuhinji in biti z otroki," je brž pripomnila. "Vi boste pa lahko ob nedeljah prosti.. ." "Vi pridete torej le ob nedeljah, kajne?" "Ne vedno. Včasih pridem za kak teden, pa spet grem. Poleti sem več tu, pozimi manj. Meni bo Vera le pomivala posodo in počistila, kar bo treba." Tomaž je hladno sprejemal ta naročila. Zdelo se mu jih je veliko. Capljal je za gospo in iskal trenutek, ko bi mogel na tihem preračunati svojo zmogljivost proti njeni zahtevnosti. Dasi ni nameraval cela leta ostati tu, vendar polovičarskega človeka ne bi rad predstavil. Kolikor bo mogel, ima voljo opraviti pošteno. Ni se bal dela, saj je bil s kmetov doma in za umirjenje življenja po taboriščih in po preganjanju in grožnjah bi mu tako delo celo prav prišlo. Druga polovica kinte je bila prekopana. Tam je poleg ovelega plevela raslo nekaj vrst zeljevih štrcljev, redkega ohrovta, ovenele pese, cvetnate aselge, široke grede korenja, ki je umiralo v ožgani zemlji, vse drugo pa je bilo sveže preorano. "Ali znate vi orati?" se je obrnila nenadoma k njemu. Malo je počakal, nato prikimal. "Seveda?" Če bi ji rekel, da ne zna, bi mogoče v njej zbudil nezaupanje. V resnici oranja ni bil kaj vešč, kolikor pa ga predvideva tu, bo že zmogel. "Tu sadimo nekaj krompirja in povrtnine, ki jo rabimo, kadar smo tukaj. Če dobro obrodi, ostane tudi vam kaj." Prišli so do brajde, ki se je vzpenjala po železnem ogrodju, na vrhu katerega je klopo-tal mlin in črpal vodo v svetlo stožasto kad. Z rozg je viselo rumenkasto grozdje, ki so ga na mestih požrli že ptiči in drug mrčes. "Tudi grozdje imate tu!" je vzkliknil Tomaž. V resnici se je razveselil lepih grozdov, ki so se ponujali. "To je sinovo. On je posadil trsje. Posebej vam naročam, da morate paziti na to grozdje!" Grenka kapljica je kanila v Tomaževo srce. Saj je vse sinovo in ničesar se ne sme dotakniti. Niti hruške ne sklatiti, če si jo poželi, kaj še, da bi odrezal sočen grozd in ga otel ptičji požrešnosti. Vse do pičice mu je odmerjeno. Za brajdami je stala Vera in se nasmehnila, ko sta prišla Tomaž in gospa mimo. Sveži zrak na kinti ji je znova vrnil zdravo barvo V lica in lesk v žive oči. "Zares ne pričakujete otroka?" je znova dregnila gospa v Tomaža in pokimala proti Veri. "Zaenkrat še ne! Saj smo na ladji spali vsak sebi... in v emigrantu prav tako." Morate nam prej povedati, če bi kaj takega nameravali," je pripomnila. Obrnil se je vstran in ji ni odgovoril, le mislil si je svoje. Na koncu kinte so stopili proti na videz lični hišici. Zunaj je bila vsa sveža bela, polkni-ce pa so bile zeleno prepleskane, da je vse dišalo po olju in barvi. V veži so srečali pleskarja. Gospa je izmenjala nekaj kratkih besed z njim, nato pa stopila s Tomažem, in Vero naprej. Soba je bila prostorna in bela, le kamnita tla so bila vsa zapackana. "Tu bi bilo za vas stanovanje. Mislim, da je lepo, mnogi nimajo takega. Morali si ga boste očistiti, možakar bo še danes končal z okni in vrati." Ob sobi jima je pokazala majčkeno kuhinjo, kjer je bilo dvoje ognjišč in prostor za. pomivanje posode. Potem še kopalnico s prho in za hišo nizko ropotarnico za razno drobnarijo. "Kakšno se vam zdi stanovanje?" se je postavila pred Tomaža, ko ji ta ni črhnil besede vzhičenja nad njim. "Prijazno. Saj veste, kako je najti danes, stanovanje, če vas iz emigratskega hotela mečejo na cesto. Zamislite si..." S tem odgovorom je bila zadovoljna. Prvič, da se je nekoliko omehčala in z nasmehom pokazala bele zobe z zlatimi oblogami. "Prav gosposko je to stanovanje," je brž" dodala. Nato se je odgugala leno proti gosposkemu poslopju. "To bo najin novi dom!" se je obrnil Tomaž proti Veri. "še od daleč ne bo podoben onemu, ki sva ga imela nekoč doma, toda boljši bo od' tistih taboriščnih kurnikov, ki so nam jih milostno podeljevali. Jaz bi te rad povedel v lep in svetel dom, da bi bila vesela kakor cvetoč nagelj na oknu, a zato boš morala še čakati. Življenje začenjava znova, čisto spodaj in brez tuje pomoči. Vse, kar imava, so le najine roke in božja pomoč, ki bo ostala z" nama. . ." Spet se je prikazala gospa in klicala: "Naj pride Vera sem, da ji razložim njeno delo!" Tomaž pa je stopil k vodnjaku in zajel prgišče hladne, poživljajoče vode. Na vratih hišice se je pokazal pleskar ter-mu pokimal, naj pride noter. "Na! Nagni! Voda ni dobra niti za stare-škarpe!" Pomolil mu je steklenico črnega vina v roke. "Vam nisem nič pomagal pri delu," se je ■opravičeval in obotavljal Tomaž. "Nagni, hombre! Ji še nisi dolgo v Ameriki, kajne da ne?" Tomaž je potegnil, a mu ni šlo, ker je bila pijača sparjena. Hvaležno se mu je nasmehnil. "Komaj dober mesec!" je cdvrnil Tomaž. "Jaz sem Poljak. Osemnajst let sem že tu. Odkod si pa ti?" Tcmaž ga je skoraj objel, ko mu je izdal, da je Poljak. Sin velike Poljske, ki je tudi toliko trpela v zadnji vojni. Postal je zauplji-vejši. "Slovenec. Iz Ljubljane, veste, iz Ljubljane..." "Poznam. Lublana... Lublana. Tam sem jaz bil. Stari grad je nad mestom in reka pod njim, ne?" Pristopil je in potrepljal Tomaža po rami. "Točno. Dobro se spominjate!" "Kdo te je pa sem poslal?" "V časopisu sem našel. Zgrabil sem telefon in govoril. .." "Tu ni za tebe in tvojo gospo" je udaril Poljak. "Ti ljudje so slabi, požrešni. To ne bo za tebe..." "Nimam strehe! Tu imam vsaj stanovanje." "Seveda, stanovanje nimaš. To je danes težek problem. Ko sem jaz prišel, je bilo stanovanj preveč, a ni bilo dela. Danes je dela, pa ni strehe. Ampak, hombre, pri teh ljudeh ni za tebe..." je poudarjal. "Kaj pa naj storim, na cesti ne morem bivati?" "Kaj pa znaš delati? S čopičem bi kaj šlo?" Jaz sem študiral in delal s peresom." "Za take je tu tudi slabo. Zidarji, mizarji, kovinarji... so dobro plačani. Pisarne so za one, ki nočejo drugega dela prijeti..." "Vidiš, ni lahko z mano. In še jezika ne znam." "Tu se pa tudi ne boš grel dolgo. Verjemi mi, poznam te ljudi! Napiši mi svoje ime! Mogoče mi pride prav." Tomaž mu je dal listek z imenom in bil srčno vesel, da je našel človeka, ki je pokazal trohico dobrega srca. Tedai je Vera poklicala Tomaža. Ob slovesu je Poljak obljubil, da ga pride pogledat čez nekaj dni. Gospa ju je spremljala do vrat, prerašče-nih z živo mejo in pogodili so se, da prideta z vso prtljago, ki jo imata še v "emigrantu", čez dva dni v službo. Ko dva otovorjena osla sta Vera in Tomaž; prisopihala do kinte. Kovčka, dva punkeljna,, zimsko suknjo in plašč, pa še zložljiv stol po vrhu sta si naložila in v pripekajočem popoldanskem soncu koračila z vsem skoraj kilometer in pol. Ljudje v brezdelju, naslanjajoči se na ograje pred hišami, so se ozirali za njima.. Telesno bolečino je omiljevala sladka tolažba v njunih srcih: še nocoj bosta pod mirno streho in začelo se bo tudi za njiju mirno živl enje. Velike negotovosti in preganjanja z grožnjami bo konec. Z lastnimi rokami si bosta služila kruh in ustvarjala mirni dom. Dnevi brezdomstVa bodo z vsakim dnem dobivali drugačno lice. Kinta je ostala gluha za njune klice, žvižganje, ploskanje, klicanje, vse je ostalo brez odmeva. Nikogar. Zarjavela veriga je bila o-vita okrog vrat in stebra ter s težko ključavnico zaklenjena. Zmota v dnevu ali uri? Ko le nista odnehala, se je končno pojavna gospa izza ogla. Zasenčila si je z roko oči in zrla nezaupljivo v čakajoča. Tomaž ji .je z roko pcmahal, a ona je ostala nepremična, kakor da ju ne bi bila prepoznala. "Je zaprto, gospa. Ne moreva motri!" je za-klical Tomaž. Čisto počasi je pristopicala čez trato in si pripenjala ogrlico nakita okrog belega vratu.. Njen obraz je bil čemeren in poln začudenja. "Vama niso nič povedali?" je vprašala in se leno oprijela za vrata. "Sem telefonirala v 'emigranta', da ne pridita!" Tomaž je otrdel ob teh besedah. Bledica je pokrila njegov obraz. V njem se je rahla sanja, ki jo je gojil o novem življenju, znova zrušila. Ozrl se je v Vero, ki je nemo stala ob njem in se mu v dno srca zasmilila. Pol v jezi in pol v začudenosti je izdavil: "Meni ni nihče nič sporočil. Odšla sva od tam in ne moreva več nazaj. Zdaj se bliža večer in ropotija, kolikor je nimava tu, naju čaka na postaji." Skušal je vzbuditi razumevanje v njej. "Nerodna zadeva! Ampak jaz sem telefonirala ..." se je opravičevala. "Gotovo bi ne bila šla na pot, ko bi o tem kaj vedela." Nista se premaknila od vrat. Skrušena sta zrla v kupček prinešene ropotije pred sabo in s silo sta zadrževala jok. Neizmerno hudo jima je bilo pri srcu, ogoljufana sta bila prvikrat na novi zemlji. Gospa je pobrskala po žepu in s tresočo se :rcko vtaknila ključ v ključavnico. "Postavita stvari noter. Ne vem, kaj bomo storili. Moram sporočiti sinu. Mi smo se odločili, da ne sprejmeno tujca v službo." "Ali nimate zaupanja v mene?" je namignil Tomaž. "Že, že! Ampak moj sin je tako odločil." •Čez čas pa je dodala: "Bomo videli, koliko ste sposoben za delo. Poklicala bom sosedovega Tdnterja in vas bo preizkušal. .:" "Dobro, gospa!" je potrdil Tomaž. V sencih pa mu je tolklo od gneva. Zdaj bo torej šel k izpitu. Lopata, kramp, kosa, samokolnica. .. Prestal je stroge izpite na univerzi, zdaj bo še polagal zadnjega: za vožnjo samokolnice in vihtenje motike. Kak svet in ljudje! Amerika . .. Sklenil je, da se bo držal do konca. Ne bo odnehal. On zna vse. Z gospo se je prizibal ogromen mož: z debelimi mesnatimi rokami je mahal ob telesu, nad širokimi pleči se mu je pozibavala ogromna glava. Temna polt in mesnate ustnice so mu dajale svojski izraz. Vzel je lopato iz ropotarnice in brezizrazno pokimal Tomažu, naj gre za njim. Na gredah je najprej sam nekajkrat privzdignil zemljo, nato pa dal lopato Tomažu. Brez besede sta bila drug ob drugem. Tomaž jo je z vso težo svojega telesa potisnil v zemljo. Težko je rezala, ker je bila skrhana in zemlja od poletja suha in sesede-na. Ob vsakem gibu se je prah pokadil izpod nje. Ko je prekopal dve vrsti, mu je dal de-beluhar znamenje, da je dovolj. Nato je privlekel še težko in nerodno obdelano kosišče s kamnom in vodirjem. Dal je kamen Tomažu, da nabrusi. Skrhana kosa je zapela hripavo pesem, kakor bi bila utrujena s Tomažem vred. Potegnil je prvič, pa mu je konica obtičala v zemlji, drugič jo je pognal pa v zrak, da se je debeli zakrohotal. Tomaža je oblival pot in bolj ko se je trudil, da hi vodil koso vodoravno, bolj mu je uhajala v napačno smer. Zagnal jo je proč, češ s tem skrpucalom pač ni mogoče pošteno kositi. Debeluh je užaljeno požrl to opazko. Odšla sta pred hišo. Tomaž je počakal zunaj, debeluh pa je stopil kar notri. Ko sta se pojavila z gospo na pragu, je ta zmajevala z glavo in dejala: "Nimate rok za to delo. Po-čakajmo, kar odloči sin. Zvečer pride." Ob teh besedah mu je bilo, kakor bi mu predsednik izpitne komisije naznanil: gospod kandidat, izpita niste položili! Ampak šlo je za lopato in koso. "Kako da ne? Nisem prvič kosil niti kopal!" se je upiral. Utrujen od dneva in moreče negotovosti, se je Tomaž zakotalil na trato pri vodnjaku. Lakota ga je začela ščipati v želodcu. Menila sta z Vero, da bosta pred večerom utegnila prepeljati prtljago s postaje in nakupiti najnujnejših stvari. Tudi primerno večerjo po svojem okusu sta si po dolgem času nameravala pripraviti. Zdaj pa nista premogla niti koščka kruha. Sonce se je skrilo za košato drevje in z druge strani se je plazil mrak. V kratkih minutah se je storila noč. Na nebu so rasle črne megle in se kopičile vedno bolj, daleč pod njimi pa je že zamolklo pogrmevalo. V svitu rahlih bliskov se je Tomaž oziral proti trti, s katere so se bleščale napete jagode in vabile. Tomažu so klicale slino v golta-nec... S silo se je premagoval, da se ni vzpel do njih. V trdi temi je prisvetila gospa z baterijo in našla Tomaža še vedno na trati. "Tako se bomo zmenili: dva tedna ostanete na poskušnji in pokažete kaj znate. Porežite živo mejo, očistite poti, pokosite trate in pripravite zemljo za jesensko sajenje," je naročala. "In čez dva tedna?" "Potem bomo videli. Če bomo zadovoljni, boste ostali." Tomažu se je to zdelo ostudno smešno: kakor otroka ga ima. Kakor bi otroku obljubovala: če boš priden, dobiš konjička, če pa ne, pa.. . "Zdaj pojdite, da vam pokažem neko reč, ki si jo boste lahko pripravili za ležišče." Peljala ga je v ropotarnico in mu pokazala preperelo žimnico. Po gnilobi je zaudarjala. Nato je potegnila še od nekod zapackano pregrinjalo in mu ga dala. "Za nocoj si boste že uredili." Posvetila je, da je to zvlekel v sobo in odšla. Ostala sta v temi, brez luči, le bliski so jima bili nekoliko v pomoč. Silno borno ležišče jima je pripravil Tomaž na tleh. Nekoč so doma beračem postiljati boljše. Preden je hotel leči, je tiho zaupal Veri: "Kaj misliš, če bi sunil enega tistih grozdov. .. Saj vidiš, da sva ostala brez večerje. In to zaradi nje." "Rajši pusti, naj ga požrejo sami!" ga je pregovorjala Vera. Tomaž se je vdal. V sobi je bilo zatohlo, duh sveže barve je še bolj gostil zrak. Praznota je silila iz vseh kotov in komarji so bili od sile nadležni. Otepala sta se jih, a jih nista odgnala. S punkeljni pod glavo in vsak s svojim plaščem nekoliko pokrita sta legla na žimnico, ki je bila v sredini prazna in sta drgnila po trdem, kamnu. "To je najina Amerika, Amerika ubogih," je šepnil Tomaž. "Nikdar te nisem mislil pripeljati v tako revščino. Vera, ne zameri, jaz nisem kriv.. ." je skoraj s solzami v očeh šepetal. "Nikar se ne muči! Nič ti nisem rekla in vem, da zmeraj ne bo tako. Upaj, da bo življenje še lepo. Nisva prisiljena ostati tu, še ta dva tedna ne." "Ampak so zviti ti ljudje: mislijo, da jim bom uredil vso kinto za tistih borih par pe-sov, potem pa šel. Tako bi že spet lahko prestajali lep čas brez kinterja." "Ti lepo počasi delaj, kakor veš in znaš," g;a je tolažila Vera. "Ne prenagli se z garanjem!" Medtem so bliski oživeli in grmenje je postalo močnejše. Veter je začel tresti drevje in v sobo je prinašal val hladu. V neenakomernih presledkih je od gosposke hiše sem prinašal zvoke radijske glasbe, drugače pa je legla na zemljo poletna noč, prinašajoča s seboj počitek. Le zrak ni bil pokojen: pričakoval je nevihto. "Imam novo misel," je čez čas začel Tomaž. "Jutri bi šel v Emigranta in pogledal, če bi se za kako noč mogla spet vtihotapiti. Zdi se mi najbolje, če vse to pustiva in izgineva. Poljak mi je zatrjeval, da sva pri slabih ljudeh. Jaz čutim isto." "In kaj bova tam potem počela? Bogu bodi zahvala, da sva ga mogla zapustiti. Saj so naju metali že ven," je Vera čebljala. Čutila se je nesrečno, kajti vse je bilo nemirno in negotovo, kakor ta noč, ki sta ji šla naproti. "Dobro! Pustiva to! Jutri že kaj pogrunta-va," je naposled odločil Tomaž. Medtem se je vedno močnejši veter zaletaval ob drevje in tudi skozi odprto okno se je podil. Tomaž se je dvignil, da ga pripre. Medtem so padle že prve kaplje in bliski so žareče rezali čez zemljo. "Tako sem žejen," je potožil. Stopil je ven, da bi srebnil požirek vode, preden se ulije. Ustavil se je pod brajdo in bliski so osvetlili rumeno grozdje. Ni se mogel vzdržati. V grlu je čutil slast sladkih jagod in neugnano se je pognal do njih. Dva najbližja grozda je utrgal. "Na poskusi!" je ponudil Veri ves zadovoljen, ko se je vrnil. Vera se je spočetka branila, potem pa vendar segla po njem in ga zobala. Grmenje se: je valilo, čisto blizu.. Žareči bliski so polnili prazno sobo. Drevje je stokalo v viharju, ki ga je lomil, dež se je spreminjal v curke in bičajoč hrumel po žejni zemlji. Hlastnp se je napajala. Dvakrat zaporedoma je usekalo, da-se je hiša stresla in je Vera vztrepetala od strahu. "Pa še to grozdje si ukradel, Bog nama odpusti ..." je v strahu jecljala. "Naj bi ga burja sklatila." "Zaradi tega se nič ne boj. Dva grozda, za dvoje žejnih ust, je tako malo, da mi jih Bog ne bo štel v zlo". In spet se je zemlja stresla pod votlim bobnenjem, kakor bi se bila brezna odprla in bruhala ogenj in smrt nanjo. Nenadoma je nekaj na tanko t zacvililo pri vratih, ki jih je bil vihar odprl. Bližalo se je in že je preskakovalo preko Tomaža in Vere. Zakadilo se je Tomažu na prsa in za trenutek počakalo: zacvililo je in ga z nečim mehkim in mokrim oplazilo po licu. Skoraj se je že prestrašil. Ko pa je dolg blisk prižgal luč v prostoru, je opazil ogromno podgano tik svoje brade, ki je vsa splašena vrtela glavo na vse strani. Bliskovito je zamahnil z roko in jo pahnil v nasprotni kot, kjer je nekajkrat še obupneje zacvilila. "Kako gnusna stvar!" je siknil, a Vera si je plašč potegnila čez glavo, da bi ne videla bliskov. Ko se je nato za silo zbral, je začutil hladne kaplje, padajoče tik zglavja. Potipal je, prisluhnil in že se je ulil izpod stropa na oba pravcati curek, da sta planila pokoncu in v temi vlekla vsak sebi tiste borne cape, hoteč jih oteti poplavi. "To je pa res pravo gosposko stanovanje. In s kakim častitljivim ponosom je to izrekla. Skoraj ji je že ušlo, da je prelepo za hlapca in deklo, kakršna sva midva. Podgane in še bog ve kakšna zverjad se plodi v njem, s stropa pušča, kot s kanala, da je vse bolj podobno kaki kolibi afriških črncev. Bogme, vedno bolj sem sit vsega tega." Počasi se je nevihta odmikala in z njenim odhodom se je noč umirjala. Le narahlo je še1 šumelo po listju. Od nekod se je oglasilo nekaj žabic, ki so na drobno stokale in komarji so se spet z večjo vnemo spravili na svoje .žrtve. Narahlo' sta zadremala, kolikor jima nista trdota in neudobnost ležišča preprečevali za-tisniti oči. Njuno spanje je bilo proti hladne-jmi jutru rahlo kakor rosa na vejici, ki jo Utrne najrahlejša sapica. Iz mraka se je rodil mlečno megleni dan. •Čisto drobno je še pršilo iz oblakov in zemlja je bila posuta z neštetimi mlakami. Blata je bilo povsod. V ta mokri somrak je zabobnel udarec na okno: "Pridita! Oba!" je klicala gospa. Začudila sta se. Je li res, da že štorklja v "takem jutru po kinti? "Mogoče je pa tako dobra in naju kliče k zajtrku, ko ve, da sva ostala brez večerje!" je pripomnil Tomaž in se že pognal kvičku. "Takoj, gospa, takoj!" je odvrnil in priganjal še Vero, naj se podviza. "Misliš res?" se je smehljala Vera, kakor jbi bila napol prepričana v Tomaževe besede. Pri vratih ga je čakala gospa z velikimi škarjami v rokah. "Boste šli režat živo mejo tja k vhodu! V isti višini, kakor je bila prej!" je ukazala. ''Vi, Vera, pa pojdite z mano!" je odločila. Tomaž jo je hudo pogledal, premeril jutro z dežjem, vendar je požrl upor v sebi. Gledal, "kako je odhajala proti hiši in vrgel psovko •za njo. Čez čas je prekoračil kinto, se pognal na lestvo in začel sekati s težkimi škarjami šib-nate vejice žive meje. Vsak dotik je stresal debele svetle kaplje, ki so ga močile po suknjiču in po hlačah. Kmalu je bil ves premočen. Jezno je stiskal škarje in tuhtal: spoznal je, da bi ti ljudje hoteli, naj jim opravi vse nujno delo na kinti, nato pa so sposobni, da ga vržejo na cesto. Kaj hitro si je ustvaril d njih svojo sodbo: ni bila mnogo drugačna od one, ki mu jo je podal Poljak. Vendar je to bilo brez veljave: nihče bi ga ne poslušal, pa naj bi še tako kričal in imel svoj prav. Njemu so milostno dovolili, da sme pokazati svoje hlapčevske sposobnosti. Ko bi ga takega videli znanci in prijatelji iz domovine, bi mislili, da se mu je zmešalo. Ko je že za nekaj metrov zlezel naprej in mu je curljajo za vrat ter so se hlače oprijemale nog, se je zazrl proti hiši in jo preklel. Pognal se je z lestve in odcapljal proti hišici, kamor je prav v istem trenutku šla tudi Vera. * "Kaj ti je Vera?" jo je pobaral, ko jo je našel vso klavrno in sključeno na punklju. Z rokami si je podpirala glavo. "Zbita sem ko cunja. Veš, kaj se pravi očistiti kopalnico, kuhinjo in še galerijo, pa so mi pri vsem dali pol skodelice neke grenke zelene tekočine. Ne morem več! Jaz ne ostanem tu!" je tožila. "To je pravo prisilno delo". Zazrla se je v Tomaža, kakor bi pričakovala od njega odločilne besede in ga šele zdaj zagledala kot mačka mokrega pred seboj. "Kak pa vendar si, za božjo sveto voljo ? Ubogi človek!" "Tako je! Kaj hočem? Življenje se je tako hudo zneslo nad nama. Postala sva orodje v drugih rokah in naju obračajo kakor hočejo. Ampak tega bo' prav kmalu konec. Za tako pasje življenje se bom lahko vdinjal kjerkoli." Spustil se je k njej in vrtal v ta žalostni začetek in v načrte, ki so se porajali v njegovi glavi. Njegov sklep je dozorel: tu ne bo ostal, čemu potem prositi milosti in dopuščati, da ga taka brezsrčna ženska ponižuje. "Vera, Vera," je že spet klical glas pred pragom. Tomaž je do konca zasovražil ta sladko lepljivi glas, ki je dišal po krvi. "Tu imate, da vama lahko kaj pripravite!" je slišal, ko je vlekel na ušesa misleč, da bo kaj povprašala po njem. Na tihem se je že pripravil, da bi ji sam odgovoril. Vera se je vrnila s tremi blatnimi surovimi krompirji in drobno čebulo na obkrhanem krožniku. Postavila ga je na tla. Tomaža je pognalo kvišku, ko je to videl. "To je norčevanje! Sva mar prašiča, da bi žrla surov krompir?" je zdivjal. Planil je skozi vrata. Bila je že odšla. Vendar je preskočil nekaj luž za njo. "Gospa! Gospa! Lepo se vam zahvaljujem za tri krompirje, ki jih lahko kar odnesete. Mi evropski ljudje še med vojno, ko je bilo hudo, nismo grizli surovega krompirja!" Gospa je od jeze zardela. "Poglejte me, gospa!" je nadaljeval. Njegov glas je postajal odločnejši, brez strahu je cikal, ko je videl, da je osupnila. "Edina obleka, ki jo imam, je zdaj cunja. Nisem prišel k vam, da bom uničil slednje, kar sem s težavo rešil. Snoči brez večerje. Danes brez zajtrka. Ne marava pustiti svoje krvi na vaši kinti. Delo je eno, tako postopanje je pa drugo... In ne smeš se dotakniti sadja in ne smeš imeti o-trok! Kaj pa sploh sme vaš kintero razen kot osel garati?" "Kaj torej želita?" je siknila in hlinila mirnost. "Povrnite mi stroške, ki sem jih imel s prtljago sem in plačajte nama opravljeno delo. Takim ljudem me ni volja delati uslug! Potem pa bova šla..." Obrnila se je in odfurjala brez besede v hišo. Ko se je Tomaž vrnil do Vere, jo je nekoliko olajšan potolažil: "Mislim, da me bo pomnila. Nisem se mogel vzdržati. Naj le sama prime za škarje in pleza na lestvo ter čisti umazanijo.. . Midva bova šla odtod..." "Tako sem mislila tudi že jaz, le nisem hotela biti prva, ki bi to izrekla. Bala sem se, da ne bi ti mislil, da mi ne diši delo". Vstal je in znova stopil na prag. Vedrilo se je in megle so se začele trgati. Prikazal se je čisto majhen košček umitega neba. Spet se je prizibala gospa in poklicala Vero. Na roko ji je naštela štiri rdeče desetake in jo grdo gledala. "Povejte možu, da smo tu vajeni drugačnega vedenja!" "Mi pa znamo bolj človeško postopati z bližnjim!" ji Tomaž iz sobe ni ostal nič dolžan. "Pospravi, kar je najinega! Poveži punkelj-ne!" je zapovedal Veri. "Tu zadaj je zasilni izhod. Preplezala ga bova in niti zbogom ni vredna, da ji rečeva." Svojo ropotijo sta spravila k ostali prtljagi na postaji in šla najprej iskat toplega o-krepčila za lačna želodca. Zopetna pot proti emigrantskemu hotelu je bila kakor pot mladega človeka v zapor. Hvaležna sta že bila Bogu, da sta ga mogla zapustiti, sedaj sta iskala znova zavetja v njem. Na cesti nista mogla ostati, dasi bi ji- ma bilo tisočkrat ljubše dremuckati na kaki klopi v parku. Zvečer sta se previdno vtihotapila v emigrantski hotel med ostale in prespala noč na golih žimnicah, kajti rjuhe in blazine so imeli le prijavljeni stanovalci te velike prehodne hiše. Drugo jutro pa sta spet posedala na vrtu pod košatim 'palo boracho' in vrtala v grenko življenje. Proti poldnevu zaslišita v zvočnikih svoje ime. Klicali so ju v pisarno. Prebledela sta in se prestrašila. Prepričana sta bila, da so ju izvohali in ju bo zdaj policija prijela zaradi nedovoljene vrnitve. Po stopnicah sta se utegnila sporazumeti, da bosta povedela vse, kakor se je bilo zgodilo, če imajo "kaj srca, bodo razumeli... V pisarni ju je majhen debelušen uradnik predstavil prijaznemu gospodu, kateri je imel na lističu zapisano njuno ime. Povedal je, da je zvedel za njiju od nekega Poljaka, ki stanuje v sosedstvu in da ju je bil že iskal na kinti, kamor ga je ta poslal. Povabil ju je, če bi hotela priti k njemu v službo: Tomaž za vrtnarja, Vera za kuharico trem ljudem. Na kratko sta mu potožila, kaj se jima je bilo pripetilo prejšni dan. Gospod se je samo nasmehnil in pripomnil: "Verjemita, da tudi v Ameriki niso vsi ljudje enaki! Mislim, da vama bo pri meni mnogo boljše. Sicer pa bosta videla." Zmeniti sta se hotela za popoldne, ker prav tedaj se je bližal čas kosila. On pa je kar zamahnil z roko. "Te hrane sta menda že sita! Zunaj imam avto in skupaj se odpeljemo h kosilu v restavracijo. Jaz pravim: najprej dobro kosilo, potem pa bomo delali!" se je nasmehnil. Še isti večer sta spala v mirni sobici prijetne hiše sredi prostranega sadnega vrta. Po letih dolgega, težkega in razburkanega življenja, se jima je ta noč zdela kakor začetek dolgo pričakovanih in sladko zaželjenih počit-i:ic... KAREL MAUSER OBLAČNI DAN (Odlomek iz romana) Nekje visoko v smreki se je oglasil kos in ko je Tomaž dvignil glavo, ga je videl na razčesnjeni veji, ki jo je dobro uro prej oplazila nemška granata. Spogledala sta se s Tone jem, potlej pa oba hkrati obrnila pogled v zvito truplo prijatelja Jerneja. Tri ure nazaj je bil Jernej še živ. Skoraj skupaj so ležali v plitvi globeli, ki so si jo izkopali domala samo z rokami. Kritje ni bilo veliko vredno, toda že zavest, da so stisnjeni s telesom globlje v tla, jim je dajala upanje, da bodo ostali živi. Ko je treščila granata za njimi in se je razkadil dim, je Jernej pomahal z roko. Tudi po drugi granati, ki je padla za spoznanje bliže, je bil Jernej še živ. Ko je padla tretja, dosti dlje kot prejšnji dve, je Tomaž videl, da se Jernej ne zgane več. Desno roko je imel rahlo zvito proti hrbtu kakor da je še želel izgrebsti bolečino, ki se mu je zarila v hrbet. Ko sta ga s Tonejem obrnila, je imel že steklene oči. Tista kopica Nemcev se je kmalu u-maknila, le granate so butale še dobro uro med smreke, česale veje, vzdigova-le mah in ilovico. Potlej so tudi granate utihnile in čuden pokopališki mir je legel vsenaokoli. Tedaj so Tomaževe oči ujele Gabra, ždel je za trdnim štorom, čez lice se mu je vlekla grda ilovnata maroga, puška pa mu je še vedno bolščala preko štora. S široko razprtimi očmi je Tomaž po milimetrih šel ob ozki puškini cevi naravnost do Jernejevega hrbta. In taisti hip, kakor da je Gaber videl Tomaževe oči, je Gaber povesil puško in obrisal s slino ilovnato marogo z lica. "Na, prekleto srečo smo imeli," je siknil skoz zobe. "Razen Jerneja nismo zgubili nobenega. Grem po sanitejca, da ga odnesemo s seboj. Todle ga ne bomo pokopavali." Vrgel je puško na ramo in odšel. Kos na veji je pel svojo pot naprej, Tomaž in Tonej sta čakala na sanitejca. "Ti," je nenadoma krehnil Tomaž. "Je bil Gaber vseskoziza.Jernejem?" Tonej je samo prikimal. Tomaž je bil z enim skokom ob mrtvecu in ga obrnil na trebuh. Mlah&vo telo se je vdajalo, kakor da je že gnilo. S tresočimi prsti je Tomaž vlekel Jernejev suknjič kvišku. Todle je rana. Tiha, okrogla rana, ki gre lahko globoko, toda tako rano naredi samo krogla. Samo krogla. Nemci so napadali od spodaj. ^ Zgoraj ni bilo nikogar. Nemška krogla, bi udarila v prsa, drobec granate pa. bi pustil raztrgano meso. Skoz smrečje sta rinila sanitejca z; nosili. Tomaž je spustil Jernejev suknjič, svojo puško položil k mrtvecu, mr-tvečevo zadel na ramo in počakal, da sta sanitejca odšla. "Gaber ga je ubil," je rekel votlo. Tonej je samo gledal. Velike oči so bile-kakor prisesane na štor, za katerim je še pred kratkim ležal Gaber. ""Jernej je veliko vedel o njem," je kapnilo z bledih Tomaževih usten. "Tudi tisto, da je Potokarjevega izdal Nem-' cem, ki so ga ustrelili." "Ne hodiva nazaj," je siknil Tone. "Sama sva. Do Lancovega prideva brez skrbi. Potlej se nekako privlečeva do Ljubljane." "Ne zdaj," je bruhnilo iz Tomaža. "Ne zdaj. Ko bom rekel." Zasukal se je in s hitrimi koraki odšel za sanitejcema. Tone je stopil za njim. Jerneja so pokopali pod noč. Tiho, skoraj brez izraza je dvajset gošarjev strmelo v plitvi grob. Ko je komandant Koščak poveljeval mirno in je pred grob stopil komisar Gaber, se je vrsta kakor stresla. Tomaževe in Tonejeve oči. so bodle v kocinasti Gabrov obraz. Hri-pave poslovilne besede niso ganile nikogar. "Našli bomo izdajalca, ki je kriv smrti našega borca, našli ga bomo in zravnali zemljo nad njim." Hripavo in neprepričljivo so sikale besede med smreke. Tomaž je stiskal pesti. Ko je koj potlej Tonej zarinil v grob droben, s srobotom zvezan križec, se je Gabru povesila ustnica. Tomaž je "videl. Teden dni po tistem je Tomaž videl Gabra, ko je zravnano odhajal od komandanta. "Kaj novega" je zinil Tomaž kar tjavdan. "Komandant želi govoriti s teboj. Lepega hudiča nama je naložil." Malomarno, kakor da se na celem svetu ne boji ničesar, je Tomaž zavil proti baraki. Komandant je sedel ob mizi, »red njim nekaj popisanega papirja in kozarec čaja. Nasmehnil se je in vstal. "Tomaž, za težko delo je treba pametnih ljudi. Vseh dvajset mož sem pretresel in nisem našel boljših, kakor sta ti ■;.n Gaber. Za tole gre. Sedi!" "Da so nas Nemci presenetili, je bila po sredi izdaja. Vsi vemo. Zdaj smo po -obveščevalcu zvedeli za izdaj alčevo ime. Jernej bi bil še danes živ, ko bi ne bilo •ijega. Ga uganeš?" "Od kod je?" je vprašal kar tako. "Iz Ribnega." Tomaž je na hitro v mislih preletel -niše. Nobenega bi ne mogel osumiti. So bili, ki gošarjem niti kruha ne bi dali, da bi naznanjali, tistega bi težko našel. "Prešov Fronc," je rekel ostro Koščak. "Prešov? Saj ima kopo otrok." Koščak je samo kimal. In kakor da se je šele domislil, da je preveč oseben, je ukazujoče dejal: "Ker je čas težak, je treba vsakega izdajalca takoj likvidirati. Za to nalogo sem določil Gabra in tebe. čez eno uro odideta, toliko, da bosta Savo lahko z nočjo prebredla. Oglejta si teren. Okrog devete navadno pride Prešov z Bleda. Kako naprej je vajina skrb." Obrnil se je k mizi in ni več dvignil glave. Tomaž je odšel. Mirno, brez gro- ze z eno samo mislijo, ki je bila vsa pripeta na Gabra. Koj je poiskal Tonej a. "Glej, da z nočjo zgineš. Lancovo. čakaj nekje blizu zadnje hiše, da te ne bom iskal. Drugo ti povem potlej." Kanil mu je povedati vse, pa se je premislil. Poznal je Toneja. Dober, mehak frant. če bi zvedel vse, bi od same skrbi še sam znal pasti v nesrečo. Nato je poiskal Gabra. Sedel je za barako, s puško na kolenih. "No?" je kimnil. "Kar ne morem verjeti," se je čudil Tomaž. "Tudi jaz nisem mogel," se je strupeno hahljal Gaber. "Potlej mi je Koščak pomolil pismo pod nos. Posebne karte bo dobil. Otroci jedo, hudiča. Nisem mislil, da se bo tako spozabil." Zdaj sta oba sedela. S hrbtom naslonjena na barako sta oba strmela v gmajno. Med smrekami se ni nič zganilo. Tomaž je videl samo stražarja, ki je bil obrnjen v dolino. Dobrih dvajset metrov od stražarja je Jernejev grob. Nihče ni rekel besede. Gabrov obraz je bil videti miren. Kakor da premišlja celo pot tja in nazaj. "Najboljše bo, če se zrineva prav pod Stražo in ga pihneva tam nekje. Od gmajne ne smeva biti daleč", je nenadoma rekel malomarno. "Pametno," je potrdil Tomaž, "Ne daleč od gmajne." "Najtežje bo priti nazaj čez Savo," je nadaljeval Gaber. "Tisto bo," je mirno rekel Tomaž. "Toda na zgornjo stran ni nikjer posebno široka." Spet sta obmolčala. Potlej je Gaber pogledal na uro, se vzdignil, otepel hlače in krehnil: "No, pa pojdiva." Torriaž je mislil samo na eno: "Hoditi morava vštric. Gaber za menoj ne sme biti. Samo vštric ali pred menoj." Kakor hitro je Gaber obstal, je obstal tudi To-naž. Tomaževe oči so kar naprej letele na Gabrovih prstih. Šli so po puškinem jermenu, obstali, pa spet zadrsa-li naprej. Tomaževi tudi. "Dobro, da se oblači," je rekel nervozno Gaber. "Dobro," je rekel Tomaž. "Oblačna noč bo temna." Potlej sta hodila brez besede do jase, s katere sta videla v Ribno. Nista ostala na njej. Bilo je prenevarno. Spustila sta se v kotel, kjer je bilo nastlano dra-čje še vse ilovnato od zadnjega dežja. Na obe strani je raslo za visokega moža mlado smrečje. "Do mraka tako ne smeva do Save," je goltnil Gaber. "Lahko sedeva." Gaber je segel po puškinem jermesu, Tomaž tudi. Počasi so drseli prsti obeh, dokler nista imeli pušk na tleh. Gaber se je zleknil in del roke pod glavo. "Fej, pa tako delo. Ne grem več." - Tomaž ni nič odgovoril. Potlej je Gaber spet sedel. "Ti, malo v stran bom stopil." Pričel je odpenjati pas. "Tudi meni ne bo v škodo," se je hladno nasmehnil Tomaž in skoraj ritenski šel v mlado smrečje. Pa je že po nekaj metrih obesil klobuk na vejico, legel na trebuh in se potegnil v stran. Gaber na drugi strani je čepel, potlej je Tomaž; videl kako je pokleknil na koleno in vzdignil puško. Oster, strupen strel je udaril v smrečje in klobuk z vejice je prestreljen zdrsnil po iglah na tla. Gaber je s spačenim obrazom rinil čez dračje. Tedaj je butnila Tomaževa puška. Gaber se je zvil kakor lok, se skušal zravnati, brada mu je rinila k prsom, toda noge so že klecnile. Padel je vznak, se obrnil, roke so še dotipale obeljeno korenino, toda stisniti je niso-mogle več. Prestreljeni klobuk je Tomaž poveznil na glavo, segel po Gabrovi puški in prisluhnil strelu ki je butnil v dolini. Potlej je počez odšel proti Lancove-mu. MLINARJEV JANČE ZA OČETA Misiones! Rdeča zemlja in zeleno zlato, to je dandanes Misiones, najsevernejša pokrajina v Argentini. Nekaj več kot dobrega pol stoletja nazaj pa se je šopiril pragozd še povsod tam, kjer so danes bujni nasadi Yerba Mate, v Argentini tako priljubljene vrste čaja, pa oranž, banan, turga, ananasa in v zadnjem času tudi pravega čaja; prostrana polja pa dajejo leto za letom bogate pridelke tobaka, bombaža, manioka, zemeljskih orehov, koruze. Argentina je bila slabo naseljena, saj je še danes zelo redko, pa se je zato ponovno obračala na razne evropske države, da ji pošljejo naseljencev, kmetovalcev seveda, katerim je obljubljala vse mogoče ugodnosti. Baje se je tedaj, bilo je še pred prvo svetovno vojsko, odrezal črnogorski kralj Nikiita. Izkoristil je priliko, dal poloviti vse cigane ter jih poslal v Argentino in se jih na ta način iz-nebil. Zato pa še dandanes najdeš tam sku- pine ciganov, ki gladko govore srbski, in če-jih vprašaš, kako to, tudi povedo, da so prišli iz črne gore. Kot naseljenci pa se cigani seveda niso obnesli, saj prav kmetovanje menda nikomur bolj ne smrdi kakor ciganu. Seveda pa so razne agencije bile pridno na delu in prihajali so tudi pravi naseljenci, izurjeni v kmetovanju. Zlasti Ukrajincev, Poljakov, pa tudi Nemcev je bilo mnogo. Naseljevali so jih predvsem v gornjem delu pokrajine Corrientes, ki meji na Misiones. Tamkajšno pampo (pampa — travnata ravan) so namreč hoteli spremeniti v rodovitno polje. Vsak no-vonaseljenec je dobil dodeljene okoli petdest oralov zemlje, ki bo postala njegova last, če jo bo obdeloval pet let. Poleg tega je dobil tudi par volov in najpotrebnejše poljedelsko-orodje, da je mogel začeti, in prvo leto seveda tudi neobhodno potrebni živež. Novonaseljenci so se vrgli na delo, orali so ter sadili in sejali, toda z uspehom niso bili: zadovoljni. Nič ni prav uspevalo in pridelki so bili pičli. Pampska zemlja namreč ni rodovitna in v njej res dobro uspeva le pampska trava. Bili pa so med naseljenci tudi brazilski Nemci, izkušeni kolonisti (kmetovalci, ki so navajeni krčiti pragozd, da pridobe rodovitno zemljo in jo potem obdelujejo), ki pa so jih pogoste prekucije v Braziliji pognale preko meje. In ti so začeli kmalu vedno bolj hrepeneče obračati oči v Misiones, v tamkaj- V Misiones, v pragozd. . .! sni pragozd, ker so dobro vedeli, da je le tam zemlja res dobra in rodovitna. Kmalu je eden, pa zopet drugi zmetal svojo revščino na "ga-re", zapregel vole in izginil v misionski pragozd. Za njimi so seveda potegnili kmalu tudi mnogi drugi naseljenci, ki so- imeli oči in ušesa odprta. Potem pa se je v Misiones pričelo krčenje pragozda, podiranje stoletnih dreves ter požiganje in še med zelenimi štori so kolonisti že orali ter sadili in sejali. Tu pa, tu, tu se je obneslo! Koruza, ki je zrasla v pampi komaj meter visoko ter imela le majhne in puhle storže, je zrasla tu tudi tri metre visoko ter imela kot laket debele in prav tako tudi dolge strože. O takih uspehih se je kmalu razvedelo in vedno več naseljencev je prihajalo med koloniste v Misiones. Izprva nihče ni vodil in nadzoroval tega naseljevanja. Zemlja je bila itak skoro izključno vsa državna in vsak naseljenec si je pač izbral svoj kos, kakor je najbolje vedel in znal. Najbolj važno pri tem je bilo, da je imel na svoji zemlji tudi izvirek vode in vode k sreči v Misiones ni manjkalo. Mnogo pozneje šele so zemljo razmerili, upoštevajoč pri tem seveda že ob- stoječe chacre (čakra — posest s ca. 25 ha kmetijske zemlje). Kolonisti so napravili preseke ali pikade, kakor so jih imenovali, da so mogli drug do drugega. Ti preseki so bili seveda prvotno ozki, da se je dalo hoditi po njih le peš ali pa jezdariti. Pozneje pa so važnejše razširili, da se je dalo po njih tudi z vozom in tako so nastale prve ceste. Ob taki cesti je potem podjeten kolonist pričel trgovino, pridružil se je drugi in tako so nastala prva naselja. Misiones je začel oživljati in naseljevanje se je vršilo vedno hitreje in hitreje. Prvi kolonisti so imeli trdo delo. Niso samo krčili pragozda, temveč so se morali otepati tudi razne zverjadi in golazni, ki jo je bilo res dovolj, pa tudi raznih nepridipravov, ki se pojavijo povsod tam, kjer jih je najmanj treba. Indijancev je bilo sicer tudi dovolj, vendar niso delali preglavice. Bili so dobrodušni in se radevolje umikali vedno globje v pragozd. Prihajali pa so potem tudi nazaj med koloniste in jim često celo pomagali pri delu. če so si včasih kar tako mimogrede izposodili r.ekaj vreč koruze s polja, jim kolonisti niti r.iso toliko zamerili. Vsekakor pa je bila puška potrebna kolonistu prav tako kakor plug, sekira in motika. O kaki varnostni službi izpcčet-ka sploh ni bilo govora in vsak je pač moral čuvati sam prav tako sebe kakor tudi svoje imetje. Razumljivo je, da je v takih razmerah bilo treba včasih že tudi močnejše pijače, kakor je studenčnica, pa če je še tako bistra. To pa je bila žganjica, ki so jo bili prav tako brazilski Nemci kakor tudi Ukrajinci in Poljaki že od doma vajeni. Bilo pa je to obenem tudi prvo zdravilo pri vseh mogočih boleznih in nezgodah. Ker pa je bila argentinska žganjica draga in tudi ne najboljša, se je kmalu začela uveljavljati brazilska, ki je bila poceni in res prvovrstna. Misiones meji od Brazilije le reka Uruguay in tu preko se je razvilo tedaj obširno tihotapstvo, v prvi vrsti seveda žganjice. Meja je bila namreč le slabo ali nič zastražena. Tako si tedaj v Misiones v vsakem boliche (boliče — podeželska trgovina z mešar.im blagom) prav gotovo dobil tudi brazilsko žganjico in kolonisti so pridno segali po njej. Najbolj na debelo se je bavil s tihotapstvom žganjice neki Fernando, ki so ga kmalu poznali skoro vsi, le malokdo pa je vedel, da je njegovo celo ime bilo Fernando da Silva. Bil je Brazilec po rodu, nekam čuden človek, malobeseden, vase zaprt in hudega pogleda, toda žganjico je prinesel res dobro. Prvotno jo je raznašal od enega kolonista do drugega, pozneje pa je delal le še na veliko ter zalagal samo trgovce in preprodajalce. V tistih časih je prijadral v Argentino čudi Pedro Martinjuk z bratom Vasjo in Niko-lo. Ukrajinci so bili to, pravi Huculi izpod Karpatov, znani po svoji žilavosti in skromnosti. Premalo zemlje je bilo doma, pa so jo mahnili v Argentino, kjer so jim obetali zemlje, kolikor jo le kdo obdelati more. Pedro je bil najstarejši, oženjen ter je imel že dvanajstletno hčerko Mariko in triletnega sinka, ki je podedoval njegovo ime, pa so ga v Argentini seveda pričeli klicati Pedrito (Peter-ček) in mu je to ime tudi ostalo. Vasja je bil tudi oženjen, vendar potomcev ni imel. Ni-kola, najmlajši, pa je bil še sam. Kakor druge, so tudi nje naselili na pampo. Huculi so si zavihali rokave in se oprijeli dela, da je bilo kaj. Pa so bili prav tako razočarani kakor ■drugi pred njimi in Misiones je postal tudi njihova obljubljena dežela. Prvi se je odpravil tja Pedro. Srečo je imel in kupil čakro od nekega Nemca, ki mu je umrla žena. Strupena kača "Yarara" jo je bila pičila, a ni bilo pravočasno pomoči. Njega po je že preje tako zdelal tiger, s katerim sta se srečala v gozdu, da ni bil nič več prav za delo. Moral je prodati. Kakih dvajset o-ralov gozda je že izkrčil in si postavil še precej prostorno hišo, čisto po brazilsko seveda. Čakra je ležala ob glavni pikadi in bila torej na prometnem mestu. Za Pedrom sta prišla v Misiones tudi Vasja in Nikola ter se naselila v soseščini. Seveda se je treba pri tem zavedati, da po misionsko bližnja soseščina sega tudi nekaj kilometrov daleč. Pedro Martinjuk je delal za tri, mislil pa za dva in si zaito kmalu opomogel. Skrčil je še več gozda, nasadil Yerba Mate ter pričel saditi tudi tobak, uredil si je neobhodno potrebni potrero (stalni pašnik), preuredil in povečal hišo ter si postavil tudi galpon (skedenj). Nabavil si je konje in boljši voz ter odprl "boliče". Dočim sta na "čakri" delali predvsem žena in hči, se je sam posvetil poslej le bolj trgovini. Od časa do časa je odpeljal v Apostoles ali Posadas razne pridelke, ki jih je skupil od kolonistov, nazaj pa je pripeljal blaga za trgovino. Kolonisti so trdili, da daleč naokoli ni bilo tako dobro založene pro-dajalnice, kakor je bila Pedrova. Pri tem je samo po sebi umljivo, da se je dobila pri njem vedno tudi najboljša brazilska žganjica. Pa je začelo polagoma oblasti le presedati tako neovirano tihotapstvo iz Brazilije. Za-stražili so mejo, ponovno pomnožili stražo in začeli stopati tihotapcem na prste. Za brazilsko žganjico je postajala vedno bolj trda. Še celo Fernando je počel bolj poredko prihajati s svojim tovorom. Neke nedelje popoldne se je sešla večja družba kolonistov pri Pedru Martinjuku, kakor je bilo tedaj tako shajati se v navadi v Misiones in je deloma še dandanes. Vročina še ni pritisnila preveč in je bilo kar ugodno sedeti zunaj. Košati paraiso (v Misiones zelo navadno drevo) sredi dvorišča je nudil u-godno senco, pa so iznesli tja mizo in posedli okoli nje. Menili so se o vsem mogočem in pri tem polagoma pijuckali žganjico. Bili so skoro sami Huculi. "Pa imaš še vedno brazilsko," se je oglasil Hrbatjuk, "zadnje čase jo je že kar težko dobiti." "Nekaj je še imam, nekaj," je odvrnil Pedro, "pa je bo kmalu konec. Zadnje čase je res nihče več ne prinese." "Seveda je bo konec!" je povzel Tereščuk: "Vedno več stražnikov je ob meji, ki lovijo tihotapce kakor zajce, pa zato tudi žganjice ni več preko Uruguaya. Se bo že treba navaditi na argentinsko!" "Menda tako hudo le ne bo," se je oglasil Humenjuk, "če drugi ne, Fernando bo prav gotovo kmalu zopet prišel s svojim tovorom okoli." "Ne vem, ne vem, toda čudno se mi zdi, da prav njega že tako dolgo ni," je rekel zamišljeno Pedro. "Na Fernanda računate?" se je oglasil zopet Tereščuk: "Na tega računate zaman, ker ga prav gotovo sploh ne bo več. Kdaj pa je bil zadnjič tu, Pedro?" "Dolgo bo že tega, hudimana, najmanj pol leta že, če ne več. K sreči sem tedaj vzel od njega vse, kar je imel." "No vidiš!" je povzel zopet Tereščuk: "Saj bo tudi menda že skoro pol leta, kar so ga lovili tam ob meji. Pa je pustil tovor in ube-žal, potem ko je štiri stražnike poslal na drugi svet. Sedaj pa se seveda ne sme več prikazati, ker vrebajo nanj vsepovsod." "Pa ne samo to!" se je vmešal Vonjačuk: "Odkar Fernando ne more več tihotapiti, je postal čisto navaden razbojnik. Komaj nekaj me- secev bo tega, kar je ubil in oropal Blaumeier-ja tam ob Arroyo del Medio. Pod večer se je oglasil pri njem in s samokresom v roki zahteval denar, češ, da mu dolguje za žganjico. Pa je sploh nikoli ni kupoval od njega. Toda vedel je ,da ima der.ar, ker je par dni preje prodal dva para volov, pa je prišel, da ga o-ropa. Blaumeier se seveda ni dal, pa ga je na mestu ubil, ženo pa hudo ranil, vendar je imela še toliko moči, da je zbežala v gozd, kjer so jo našli, a je potem tudi umrla. Lopov je prevrnil vso hišo, našel seveda denar in ga odnesel." "Kdo pa more vedeti, da je bil to prav Fernando?" je hotel vedeti Stermaščuk. "Heidrich in Siemer sta ga še videla, ko je odhajal. Prišla sta bila namreč radi sadik Yerba Mate in le malo zamudila, da nista naletela nanj. še prav istega rjavega konja ima z vsemi štirimi nogami belimi od kolena dol. Prokleto dober konj tisto," je odvrnil Vonja-čuk. "Da, le pazi se, Pedro!" je menil napol v šali na pol zares Humenjuk: "Pri tebi bi se tudi znal oglasiti, ker ve, da imaš denar." "Vsi se moramo paziti," je menil Hrbatjuk, *'ker je le predobro zr.an tod okoli, pa ve kod in kdaj je treba poiskati kak groš!" "Tako je!" je pritrdil Stermaščuk, "in če ga kdo sreča, naj ga nemudoma pošlje tja, kamor spada!" Pedro je bil poslej res v skrbeh. Vražji Fernando! Prida ga sicer res nikoli ni bilo, toda, da je postal čisto navaden razbojnik? Hm, hm, mogoče je že, saj se je na njem videlo, da mu je precej vseeno ubiti muho ali pa človeka. Sicer pa, vražji Brazilci, nobeden ni prida! Potem se je zgodilo, menda kake štiri mesece pozneje! Vročina je pritiskala, da se še ponoči spati ni dalo. Seveda, okoli Božiča je navadno najhuje. Od nedelje na ponedeljek je šlo: Pedro Martinjuk se je valjal po postelji, kajti vročina mu ni dala spati; pa tudi nekoliko preveč žganjice je pil popoldne s sosedi. Preklicana žganjica! Brazilske se za vraga ne dobi več, argentinska pa ne velja; opije te že, opije in vročino ti da, toda razpoloženja ne. Ko bi le mogel iztakniti kje še kaj brazilske! Tako je razmišljal Pedro, ko je nekdo potrkal na oknice trgovine, ki je bila v sosednem prostoru. Pedro se ni začudil. Kolonisti se namreč niso menili za uro in vsak je prišel v trgovino, kadar je kaj potreboval, pa naj je bilo to podnevi ali ponoči. Zato je Pedro mirno vstal, odšel v trgovino in vprašal: "Kdo je?" "Odpri, hitro odpri, brazilsko žganjico sem prinesel, pa hitro odpri, ker so mi za petami!" Brazilska žganjica! Torej končno le zopet tovor tu. Ker pa se mu glas ni zdel nič prav znan, je ponovno vprašal: "Kdo si?" "Caramba! Fernando, saj me vendar pozraš. Toda odpri že, odpri, hitro, hitro, da spravimo žganjico na varno!" Pa se je Pedro spomnil, kaj se je pripovedovalo o Fernandu. Toda kdo ve, koliko je bilo resnice na tem! Če pa ima lopov res žganjico, ki jo on tako nujno potrebuje? Stopil je bliže k oknu in zopet vprašal: "Zakaj pa podnevi ne prideš?" "Podnevi? Ali si nor? Vsi biriči in hudiči se podijo za brazilsko žganjico in res bi ga rad videl, ki bi si jo upal še prenašati podnevi. Toda odpri, hitro odpri, če ne, ponesem žganjico dalje k Dominskemu." Prokleta žganjica! Da bi potem točil Domin-ski brazilsko, on, Pedro, pa le ubogo argentinsko? Ne! Nemogoče! že je stopil k oknu, da bi odprl, pa se zopet premislil in stopil preje še nazaj v izbo po puško. S pihalnikom v roki, kakor je imenoval svojo puško, je potem pristopil k oknu in zopet vprašal: "Koliko žganjice pa imaš?" "Štiri sodčke po osemindvajset litrov! Na dveh konjih tovorim. Toda vzeti moraš vse, ali pa nič in tudi plačati takoj v gotovini, ker ne vem, kdaj bom zopet prišel okoli." Tako prepričevalno je govoril Fernando, da je Pedro začel resno dvomiti v govorice o njem. Pristopil je tesno k oknu, postavil puško k nogi in počasi odprl oknico. Zunaj je bila tema, ker mesec še ni bil izšel. Pred o-knom je stala temna postava, v kateri je Pedro brez težav spoznal Fernanda, četudi je bil bolj zanemarjen kakor navadno. "Kje imaš žganjico?" "Tamle pod drevjem so konji." "Pripelji jih sem!" "Caramba. Odpri vendar preje, saj ti ne morem podajati sodčkov skozi okno!" To rekši se je Fernando obrnil kakor da gre po konje. Pedro se je nagnil skozi okno, da bi pogledal za njim, ko se je le ta bliskovito obrnil in potegnil samokres, ki mu je visel ob pasu. Pedro je skočil nazaj in dvignil puško, toda bil je prepozen. Samokres je spregovoril preje in Pedro se je zgrudil ob oknu. Pedrova žena, ki je bila tudi slišala trkanje in potem prisluškovala razgovoru, je planila iz postelje, ko je počil strel in hitela v trgovino. Toda komaj se je približala oknu, že je zopet počil strel in zgrudila se je poleg moža. Pedrito, ki mu je bilo tedaj že osem let, tudi ni mogel spati tiste nesrečne noči. Medu divjih čebel se je bil nasrkal preveč, pa mu sedaj ni dalo spati. Prisluškoval je razgovoru ob oknu in nekam tesno mu je postalo, ko je slišal, da je zunaj Pernando. Pedrito namreč Brazilca že od nekdaj ni mogel. Ko je počil prvi strel, je šinil Pedrito iz postelje kakor blisk, pa k zadnjemu oknu, ki ga je potiho odprl in izginil v temo, prisloniv-ši nazaj oknico. Po trebuhu se je tiho plazil okoli hiše, kakor maček, k potreru, kjer so bili konji. Poznali so ga, ker jim je vedno nosil poslastic in takoj prihiteli k njemu. Prijel je enega, ga izvedel pri zadnji lesi iz potrera, planil nanj in zdrvel k stricu Vasji po pomoč. Samo štiri kilometre daleč je bilo, ali Pedritu vse predaleč, pa je priganjal konja, da sta drvela kakor veter skozi noč. Ko sta prispela, je skočil Pedrito k oknu in potrkal z vso silo. "Kdo je?" se je oglasil Vasja. "Jaz sem, Pedrito! Pojdite hitro, Fernando ubija očeta!" Vasja ni prav nič več vpraševal, kajti bil je kolonist in še Hucul povrhu. Kakor bi mignil, je bil iz hiše z oprtano puško na rami, skočil je po konja, planil nanj in že sta drvela s Pedritom nazaj proti Pedrovi domačiji. Ko sta prišla že blizu, sta razjahala, pustila konje in se previdno plazila k hiši. Tedaj šele je Pedrito na hitro povedal stricu, kaj se je bilo zgodilo. Mesec še vedno ni izšel in tema je vladala slejkoprej. Tudi hiša je ležala v popolni temi. Plazila sta se okoli nje, pa nikjer ni bilo žive duše. Tudi oknice v trgovini, ki jih je bil odprl Pedro, so bile zopet zaprte. Da je lopov že opravil svoje in odšel? Prokleto se mu je mudilo! Pri zadnjem oknu, kjer se je Pedrito izmuznil iz hiše, sta zlezla v izbo in prižgala luč. Postelje so bile prazne, tudi Marike ni bilo. Stopila sta v trgovino in dih jima je zastal od groze ob prizoru, ki se jima je nudil. Vasji se je začela tresti roka, v kateri je držal luč, Pedrito pa je glasno zaškripal z zobmi, kar je imel navado storiti le ob največji bolesti. Pri vratih, ki so vodila iz izbe v trgovino, je ležala Marika mrtva, pod oknom v trgovini pa Pedro in njegova žena. Že mrtev je Pedro še vedno držal v roki puško, ki ni spregovorila o pravem času. Trgovina je bila seveda izropana in poleg denarja je lopov odnesel celo tudi zadnjih par steklenic brazilske žganjice, kakor je ugotovil Pedrito. Pedrito je živel poslej pri stricu Vasji, ki itak ni imel svojih otrok. Pedrovo čakro so prepustili četrtemu bratu, Ivanu, ki je šele nekaj tednov preje tudi prišel za njimi v Argentino in se začasno zadrževal pri stricu Nikoli. Po tisti usodni noči se je Pedrito docela izpremenil. Preje vesel, glasen in razposajen, da ga je bilo polno vsepovsod, je bil poslej nekam čudno mrk in zagrenjen ter vedno najraje sam. Čuden vihar je namreč divjal v duši mladega Hucula in dolgo ni mogel prav .pravit , v sklad vsega, kar se je bilo zgoduo. Očeta, njegovega očeta, ki ga je tako visoko cenil in spoštoval, ni bilo več! Vedeti je namreč treba, da Pedro svojemu sinu ni bil samo oče, temveč tudi prijatelj in drug. Kakor z odraslim se je menil z njim, o gospodarstvu, pa o kupčiji, o vsem. Često mu je tudi pripovedoval, kako trdo je bilo življenje v stari domovini, kjer so tam pod divjimi Karpati redili in pasli konje, odganjali volkove, ki so v zimi in snegu napadali staje, gonili medvede in konjske tatove. Zavedati se' mora, da je Hucul, mu je pravil, ki nekaj da na svoje ime in poštenje in ki ga nihče ne sme žaliti reka7»iovan. Da Hucul ne sme ostati nikomur nič dolžan, mu je zsbičeval in prav tako vračati dobro z dobrim, kakor tudi slabo s slabim z obrestmi vred! pedrito je svojega očeta vedno bolj občudoval, da, oboževal.. Vzor pravega Hucula je bil v njegovih očeh, nepremagljiv in neprekosljiv. Pa se je tudi že ponovno izkazal. Potepinov, ki so se vtihotapili na voz, ko je vozil iz Posadas, da bi kradli ali ga tudi oropali, se je vselej z lahkoto otresel. Ko je tiger ponoči ogrožal živino, je planil s puško iz hiše in ga ubil, še predno ga je utegnil napasti. Nekemu lopovu, ki mu je pretil s samokresom, ko ga je zasačil pri kraji v prodajalnici, je kar mimogrede izbil samokres iz roke, pograbil potepina in ga s tako silo vrgel ven, da si nikoli več ni upal blizu. Ej, bil je res pravi Hucul Pedritov oče! Potem pa ti pride takle ušiv Brazilec ter ga sramotno prevari in ubije, njega, Pedrito-vega očeta! Dolgo Pedrito ni mogel spraviti v sklad vsega tega. Polagoma šele se mu je razbistrilc. Žganjica, da, prokleta žganjica je bila kriva! Preveč je bil pil oče tisto popoldne z drugimi, pa se mu še ni razkadilo! In pa preveč pohlepen - je bil na brazilsko! To in samo to je bilo vzrok, da je bil premalo oprezen in prepočasen s svojim pihalnikom, kakor je navadno imer.oval svojo puško. Z glavo je moral plačati to svojo slabost, pa ne samo on, tudi mati in sestra! Toda še je tu on, Pedrito, ki mora oprati čast svojega očeta, oprati huculsko čast za vsako ceno, vrniti milo za drago zaradi očeta, pa tudi zaradi matere in sestre. Tako se je zagrizel v to misel, da za kaj drugega poslej sploh ni imel smisla več. Kako bo to izpeljal, o tem ni razmišljal, toda prepričan je bil, da se mu bo prej ali slej že nudila prilika. Očetova puška, ki ;'o je bil vzel Pedrito s seboj in je bila poslej njegoval last, mu je tudi bila poslej edina igrača. Razstavljal jo je ter čistil i>t mazal, pa zopet sestavljal. Stric Va-sja je veaci, ksj se kuha v mladem dečku, prav mu je dal in mu s&ic rad kupoval naboje, s katerimi mu je vedno nutr?.vi! največje veselje. Pedrito, ki ga je navadil rabiti puško že oče, pa je streljal in streljal ter postal v tem kmalu pravi mojster, še tako malega ptiča je zadel s krogljo že v letu in stric Va-sja je bil vedno bolj ponosen nanj. "Dobro puško imaš, Pedrito," ga je včasih ogovoril kateri od sosedov. "Je dobra in vendar ni, ker ni spregovorila o pravem času," je mrko odvrnil Pedrito in oči so mu čudno zagorele, "vendar upam, da bo že še prišel čas, ko bo končno le tudi še rekla svojo!" Nihče ni rekel več nič, vsak pa je vedel, kaj misli Pedrito in mu dal prav. Pernando pa je medtem dalje ropal ter u-bijal in nihče mu ni mogel do živega. Vsi organi javne varnosti so bili za njim, a dobili ga niso. Kolonisti so bili na preži, skrbno zapirali vrata čez noč in ponoči tudi lastnemu bratu nihče več ne bi odprl. Vsak je spal s puško pri sebi in tudi kakega psa rad jemal čez noč v hišo. Pa si je razbojnik znal pomagati. Ni več prihajal ponoči, ker jo je nekajkrat skoro izkupil, pač pa zjutraj ali pod večer, ko so bili ljudje pri delu na polju ali v gozdu, doma pa le kaka otročad, ali pa še te ne. Lopov je postajal vedno bolj krvoločen ter pobil vse ,kar je našel, ko je vdrl v hišo in niti otrokom ni prizanesel. Kdor je videl Fer-randa, je bil zapisan smrti, to je bilo gotovo,, ker je zlodej hotel zabrisati vsako, tudi najmanjšo sled za seboj. Gobernador v Posadas-se je jezil in naročal podrejenim, da za vsako «eno končno spravijo s poti nevarnega razbojnika. Pa ga niso, četudi so si pošteno prizadevali in prirejali cele gonje za njim. Čim bolj so ga gonili, tem bolj predrzen in krvoločen je postajal. Prekleti Brazilec! Toda Bog že poskrbi, da drevesa ne zrastejo do nebes. Skoro dve leti je že minilo po Pedrovi smrti in Fernando je še vedno ropal in moril po naselbinah. Pedrito je bil že krepek deček, četudi mu je bilo šele deset let. Tršat je bil,, mišičast in močan, da bi se ne ustrašil kogar-s!bodi. Puška in streljanje mu je bilo slejko-prej edina zabava. S puško ob postelji je spal in če je zarenčal pes ali pa je bilo slišati zunaj kak šum, je že bil pri oknu, napenjal oči in skozi špranjo zrl v temo. Težko razočaran, ker ni bilo nič, je zopet legal. Stric Vasja je vedel, kaj čaka in želi Pedrito, vendar o tem ni hotel govoriti z njim. "Kurnik očisti, Pedrito, in svežega peska nasipaj kokošim," je naročal Vasja svojemu varovancu nekega junijskega jutra, ko se je-z ženo odpravljal z doma na precej oddaljen posek sadit tobak. Nekaj dežja je padlo ponoči, pa se bodo sadike dobro prijele. Pedrito je kmalu izvršil naročeno, potem pa se je umaknil v galpon, ker je sonce vedno bolj pripekalo. Razumljivo je, da se je lotil zopet svojega najljubšega posla, čistil in mazal je svojo puško. V tem se je začul konjski topot in nekdo je prijahal na dvorišče. Pedrito je sunkoma zaprl puško, vtaknil naboje vanjo in se nekako podzavestno umaknil v temo galpona in skozi' špranjo oprezoval, kdo je. Tujec je razjahal, se pazljivo ozrl na vse strani, potem pa počasi stopil proti hiši. Velik samokres mu ;e visel ob pasu in nanj je položil roko, predno je vstopil. Pedritu so se zaiskrile, oči, nosnice pa so se mu razširile kakor lovskemu psu, ko zavoha divjačino. Fernando! Nobenega dvoma ni, dobro se ga je spominjal, saj ga je če-sto videl pri očetu in izpremenil se tudi ni dosti. Tudi konja je imel še vedno tistega rjavca. z vsemi štirimi nogami belimi od kolena dol_ Končno! Pedrito je hitro še enkrat pregledal puško, potem pa se previdno splazil iz galpor.a. Tujec je brez dvoma šel v izbo, iz katere pa ne vodi nobeno okno na to stran, pa ga tč rej ne more opaziti. V nekaj skokih je bil pri hiši. Zadaj, na oni strani je bilo okno izbe širom o:l- "Za očeta!" je kriknil Pedrito, potem pa se sesedel pod okno in bridko zajokal. . . prto, tja mora priti. Prihuljeno se je plazil ■ob steni in okoli ogla, dokler ni prišel pod o-menjeno okno. Tu se je hipoma zravnal ir. pogledal v izbo. Res je bil tujec tam, vendar ga ni opazil, ker je bil obrnjen s hrbtom proti njemu. Stal je namreč pri nasprotni steni in brskal po omari, kjer je hranil stric usn.ato torbo in v njej denar. Seveda, stric je imel denar, ker je pred nekaj dnevi prodal koruzo, pa je lopov zato prišel. Kako le vse to izvoha? Pedrito se je zravnal, kolikor je najbolj mogel in zaklical v izbo: "Fernando!" Tujec se je sunkoma obrnil, držeč v roki stričevo usnjato torbo, pa se vidno pomiril, io je zagledal pod oknom le malega dečka. Preže je položil torbo predse na mizo in počasi dejal: "Caramba! Odkod pa ,si se ti pritep^1 smrkavec? Pa poznaš me tudi, hudiča, to pa r.e bo dobro zate!" "Fernando!" je zopet zaklical Pedrito še glasneje, "očeta si mi ubil, pa mater in sestro tudi!" "Grom in strela, kje pa si ti tičal, da tebe nisem? Sicer pa bom to takoj popravil." Bliskovito mu je sunila desnica za pas po samokres, toda Pedrito je bil hitrejši. Kakor bi trenil mu je bila puška ob licu, strel je za-grmel in zadet v srce se je zgrudil mrtev najbolj nevaren razbojnik, kar jih je bilo kdaj v Misiones. "Za očeta!" je še kriknil Pedrito, potem pa se sesedel pod okno in bridko zajokal. Vest o junaškem činu mladega Hucula se je hipoma raznesla po naselbinah. Kolonisti so se oddahnili ter bili polni hvale in občudovanja. Še gobernador v Posadas se je zanimal za pogumnega dečka, ga dal pripeljati k sebi, stisnil mu roko kakor odraslemu možu ter mu v zr.ak pohvale in priznanja izročil čisto novo puško, pravo Winchestrovko. * * * Pedrito še živi. četudi je že močno v letih, Pedrito še živi... je vedno hrust, da bi se z bikom natezal. Iz malega Pedrita se je namreč razvil orjaški Pedro, vendar mu nihče nikoli še ni rekel drugače kakor Pedrito. Stric Vas'a mu je po smrti zapustil svojo čakro in na njej gospodari še dandanes. Na najbolj vidnem mestu v njegovi hiši pa slejkoprej visi slika njegovega očeta, matere in sestre. LOJZE NOVAK V SENCI JUŽNEGA KRIŽA Stari župnik Jernej Skalar se je sklonil nad svoj dnevnik, namočil pero in s tresočo roko zapisal dan, mesec in leto. Potem mu je pero obstalo. Roka mu je težka obležala na mizi, misel pa, kot da se mu je v hipu spočetja razblinila, se zgubila kakor odmev, ki zgubljen tava nad pampo, dokler se ne razlije v prozornem molku ravni. Za hip se mu je zazdelo, kot da jo je zaslišal, dojel v pojemajočem odmevu, pa mu je zalilo dušo tiho kesa-r. je. "Nisem še napisal" se je tolažil. "Tudi mislil nisem tako." Trdo je prijel pero, kot da je hotel s silo zatreti predaleč segajočo misel in pisal: "Pišem. Pišem v globoki žalosti svoje duše, trgam besedo za besedo, kakor da polagam solzo za solzo na papir. Ni grešnika, ki ne bi upognil kolena pred Tvojim svetim obličjem, ni kamna, ki ga ne bi omehčala Tvoja ljubezen. Vem, verujem! On pa, ki sem ga našel z ranami obsutega, ga dvignil in obvezal, pa :'e zaprl srce pred Tvojo besedo, odklonil ponujano roko sprave... In zdaj, ko to pišem, leži kakor preklan med tečaji življenja in smrti in trdovratno odklanja Tvojo večno ljubezen..." Tako je pisal župnik, ko je potrkalo na vrata. Hotel je vstati, pa mu je roka trdovratno vodila pero. Proti svoji volji je pisal: "Pisal sem..." Pctrkalo ,'e v drugič. "Poslal je nekoga. Kako sem mogel misliti, celo napisati..." mu je šinilo kakor topel žarek luči v žalosten hlad misli. Obenem pa ga je zabolelo. "Odkod ta misel ? Zakaj sem mislil, da je zakrknil, zaprl srce?..." Iztrgal je list. "Nisem pisal..." je govoril sam zase, kakor da je hotel preklicati napisano. "Nisem pisal." Stonil je do vrat in jih odprl. Prišla je Dolores. V očeh, kakor da se je vanje uielo žareče pampsko sonce, je gorelo čudno mehko in boleče obenem. "Te je poslal brat?" je tipal župnik v molk, ki je ležal med njima, vrtal v njene mehke,, boleče oči, ki so se široke zastrmele v njegove. Odkimala je. Župniku se je zazdelo, kakor da se je ustavil za hip čas in kot da se je v čudnem nihanju tečajev nehanja in začetka nekaj prelomilo. Kakor da se je sesula praznina časa, kot da se je sumljivo zamajal prostor, se zožil, potem pa v silovitem sunku razmahnil. In nato, kot da sta se čas in prvina prelila v nič. Ostala je sama večnost, brezčasje, brez prvine teles in svetovja in v njem odmev molka. V skrajnosti tečajev molka pa zgubljeno kesan.je duše, ki se je, ujeta v večnosti, zaman poskušala dvigniti k Luči. V nerazumljivi boli je dvignil desnico in naredil po zraku znameje križa kakor za odpuščanje grehov, za odvezo, za spravo med Bogom in človekom. Pregibal je ustnice, v mislih je molil, podzavestno, kakor da je stal ob umirajočem. Potem je šel kakor v čudni omami bolečine iz župnišča preko širokega dvorišča v cerkev. Razkošje luči pampskega sonca ga je-dražljivo ščemelo v oči, ga žgalo v lica. Pa ni čutil ničesar. Ne utripa pampe, ki je pla-polaje kakor razpeta med štirimi stranicami Južnega križa v silovitem vzponu kipela v širino daljave, se pretakala v dušečem požaru sonca in luči in zvezda južnega neba v ne-sluteno dolžino daljnih, neodhojenih pota in steza in s strastno silo priklepala nase narode, rodove, ljudi, se kakor del človeka samega vpi/ala vanje, v srca... Tudi ni pomislil na tisti tihi boj s pampo, ki ji ni bil kos. Ne kako ga je vsak dan močneje priklepala nase, ga vsrkava vase, tako kot Štefana Kereca, starega Pogača, Flegarjevo mater in Štefana Berdena, ki je sanjal o svoji zemlji, pa o grehu, ki ga je stri tako, da ga je pampa v teku let izpila, se prelila vanj in on vanjo, prazen kakor olupek semena, ki mu je zemlja izsilila klico in izpila sredico... In še nešteti drugi, ki so hodili vsi bolni, prepolni ljubezni do zemlje očetov, tukaj po pam-pi, njihove duše pa so romale tam daleč ob-Muri.. . Nič tega ni mislil župnik, čeprav ga je 'to ■zadnje čase prevzemalo s tako silo, da je hodil in molil kakor pijan težke sanje, ki diši po veliki ljubezni. Tisti hip je mislil na dušo človeka, ki se je trdovratno obrnil od njega v kipu, ko je bil on edini, ki bi mu lahko posredoval odpuščanje. V pampi so cerkve redke, razdalje velike. Marcos Carlos Hidalgo je bil gaucho. Duša, iširoka kakor pampa. Pri njem je bilo eno ali -drugo. Dvojega skupaj nikoli. Tega se je župnik bal. Bal, ker ga je zateklo s sovraštvom v rsrcu poslednje slovo od pampe, od vsega. Od sanj in življenja in ljubezni in maščevanja. Ves truden, kakor da je odhodil daljno pot, je prijel za kljuko težkih cerkvenih vrat. Takrat ga je potegnila rahlo za rokav Marco-va sestra Dolores. "Ne hodite. Noče." Obstal je, kakor da se je nenadoma zbudil iz težkega sna, prepolnega pretakanja časa preko ločnice prostora v večnost in z njim, kot da sta se v neenaki tekmi drve poganjala on, ves star in upognjen, in Marcos Carlos v smelem zaletu, navajen daljav pampe, v tekmi za dušo, nad katero se je sklanjal angel teme. "Grem." je bil njegov odgovor. Dolores je odkimala. "Je zaman. Ko smo mu omenili, je zdivjal. !Zdaj leži z revolverjem v rokah. Ne more pozabiti..." Globoko se je sključil župnik in se okrenil. Stopil je v cerkev in se naslonil na zid. Spomnil se je pisanja v dnevnik. V tistem hipu je vedel, zakaj je pisal. Poznal je Marca. Poznal kakor svojo dlan. Pisal je, da ni-jokal. Jokal je na papir, čutil je, kako ga je kljub temu priganjalo, čutil, da bi moral hiteti. Pa se mu je razlila po žilah čudna teža, kakor da je legla nanj z vso silo temna senca greha, ki je vzdivjal tam, kjer je on sejal seme ljubezni. Nehote je moral misliti na tisti večer, ko je stopaje po vrtu molil brevir. Nenadoma, kakor da je zrastel iz tal, je stal pred r.jim neznanec, se oziral v pampo, odkoder se je čulo oddaljeno bobnenje konjskih kopit. "Skrijte me!" Bil je ves zasopljen, v rokah je nosil revolver in kazal v vrata. Odprl mu je duri in jih zaklenil. Zakaj? Ni vedel. Pač storil je. Potem je poskušal moliti, se vrniti v zbranost molitve, hoteč prezreti nenavaden obisk kot droben dogodek, ki se v pampi vrstijo kakor dnevi in noči. Pa je moral zapreti brevir. Bilo mu je, kakor da je zaslutil daljni zločin, kot da se je nenadoma znašel v precepu dogodka. Iskal je za mislijo, pa ni mogel iz trenutne mešanice slutnje z nerazumljivim dogajanjem. V njegov svet molitve, kot da se je v hipu zlila sproščena sila zločina, ki bega kakor prikrit odmev med skrajnostmi tečajev, ki se pno nad pampo, in mu zmedla misli. Kot da se je v tistem skrivnostnem molku pampe nekaj zganilo. Nikoli ne veš kdaj se sproži dogodek. Pampa ima svoje skrite globine, včasih nerazumljive kakor zahrbtne sence. Pehal se je, da bi prišel mislim do konca, pa ni imel časa. Zapeketala so konjska kopita in z drvečega konja je planil Marcos Carlos Hidalgo. "Ste videli koga?" "Kaj se je zgodilo, Marcos?" Mir je bil takrat v župnikovih besedah, čeprav je v njem nekaj čudno valovilo. Kakor da je njegova slutnja kljub vsej zmedi jela dobivati vedno jasnejše oblike. Revolver v Marcovi desnici je nemo govoril o zločinu. "Hodiš z orožjem?" je dejal župnik tiho. Potem je začutil, kako se je v njem nekaj u-prlo, kako se ga je polaščal nemir. Naglo je stopil naprej, hoteč skriti, kako mu plahni mir, in je zamahnil, kot da bi mu hotel izbi-ti orožje. "Noriš! Revolver za pas in povej, kaj te je obsedlo!" Vzravnal se je in se s trdim pogledom za-strmel v Marca. Marcos Carlos Hidalgo se je zleknil na konja in vtaknil revolver za pas, na ročaju mu je počivala desnica. V njegovih očeh pa je gorelo, kakor da se je vanje zlila vsa luč neba, ki je žareča plivkala nad pampo. Kot da so se razklenile razdalje: Marcos Carlos, ki je še malo prej ljubil, je takrat že sovražil... Župnik ga je poznal. Samo korak je med ljubeznijo in sovraštvom, kakor je samo korak med življenjem in smrtjo. Od ene skrajnosti pampe do druge pa je razdalja, da ji ne vidiš do konca. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marcos prebredel tisto strahovito razdaljo svoje duše od enega čustva do drugega vračajoč se v izgubljeno spokojnost miru in ljubezni? Župnik ni vedel. Vedel je samo, da je po-vratek težji od odhoda. Marcos se je premaknil. "Sin vlačuge mi je ubil zaročenko," se je "utrgalo iz njega. "Ne bom miroval, dokler ga s svinčenko ne pribijem k zemlji." Marcos je bil ves v ognju sovraštva in ga je žejalo maščevanja. Župnik je spet za hip našel moči, kakor da se je oprijel rešilne bilke, ter se v zmedi zbral. Dvignil je žugaje desnico. "Ne boš ubijal!" je zagrmel z vsem glasom. Komaj je dokončal besedo, pa je Marcos že drvel preko pampe, tonil v oblaku prahu. Ves zmeden je župnik poslal po policijo. Preiskali so župnišče, pa niso našli nikogar. Samo razbite šipe v oknu so kazale sled v pampo, kjer se pretakajo steze in pota, kjer si podajata roke življenje in smrt v neprene-hnem boju ljudi za obstanek. Drugo nedeljo Marca ni bilo v cerkev. Dolores je prišla povedat, da je zvedel, da .je župnik pred njim skril morilca... Potem je padel Marcos Carlos tudi. Sredi divjega zaleta, ko je iskal svoje pravice, hoteč izpolniti nenapisan zakon pampe, je omahnil pod streli. Nezavestnega ga je našel župnik-streljaj od njegove domačije. Sporočil je njegovim, ko ga je obvezal, odpeljali so ga domov, sam pa je pohitel v cerkev po zadnjo popotnico. Pa kakor da je ohromel, je najprej padel za mizo in hotel zapisati v dnevnik, izjokati, zaupati svojo slutnjo papirju, • da bi potem mirneje nosil Boga preko pampe. In je zapisal: "Pišem...." Takrat je potrkalo. Strgal je list. "Nisem pisal..." Ni pisal... Marcos Carlos Hidalgo pa se je takrat za "hip zavedel in ga je pričakoval. Pa kako pričakoval! Z revolverjem v roki, umirajoč kakor ugašajoča iskra, ki za hip zažari, preden Ugasne, pa je še mislil na maščevanje, na zadnjo možnost, na poslednjo potezo. Na vrsti je bil župnik, ker mu je snel izpred cevi njegovega orožja morilca zaročenke. Ko bi se lahko dvignil, bi gotovo prišel v župnišče... Zaškripala so cerkvena vrata, kakor da je v tečajih zajokalo in vstopila je Dolores. Zdrznil se je župnik. Je razmišljal? Bog! Tam pa je umiral človek!! V njegovih očeh sta go-rreli dve solzi. "Bojim se, padre... Ako že mislite iti, vze- mite mojega konja..." je z zlomljenim glasom rekla Dolores. Župnik se je še komaj obdržal na nogah. Roke so mu trepetale, ko je poklekal pred oltarjem in jemal iz tabernaklja majhno belo hostijo. Potem je zlezel na konja in napel vajeti. Jezdil je čez pampo kakor zgubljen med daljnimi prozornimi tečaji obzorij, ki so tonila v čudno praznino prostora. Kamor mu je segel pogled, so se pogrezale prazne dalje v sinjino toneče pampe. Zazdelo se mu je, kot da se je že poganjal izven časa in prostora. Kakor da se je zanj čas ustavil. Morda, da je tam nekje na pristavi Hidalgov še živel čas, se skopo odmerjen pretakal, polzel kakor veter med prsti. Morda. On pa je jezdil noseč čez pampo Boga. In pot se je vlekla. Konj se je divje poganjal preko osata, porjavelega od žarečega sonca, tla so bobnela pod njegovimi kopiti, daljave pa so široke ležale nepremično kakor položene v vsemirje stoječega, ostek-lenega časa. Bodo tudi Marcosove oči tako nepremično osteklenele, ko bo dospel?... Skoraj divje je sunil konja pod trebuh. Tla so še bolj zabobnela. Kot da se je zganila pampa, se zamajala v silnem diru konjskih kopit, ki so tolkla kakor ob turobno doneče bobne. Župnik se je sklanjal nad vrat živali, se z vso silo držal za grivo in stiskal zobe. "Za dušo Te nosim nevreden tako nevredno, Gospod, za dušo..." je šepetaje ponavljal. Pri srcu pa ga je držalo kakor z železno pestjo, ga razjedalo kakor rja kovino. Z zadnjo nadčloveško močjo se je še držal v sedlu. Že se ga je loteval skoraj obup. Bo dospel pravočasno? Ni mislil v tistem hipu, kako ga Marcos pričakuje. Pozabil je nase. Niti ni opazil, ne zaslutil, kako se mu oči, vlažne in vedno bolj goreče od žgoče boli, zajedajo v obzorje. In nenadoma se mu je zazdelo kakor v prividu, kot da se je pampa čudno raztegnila kot veliko trepetajoče srce, odprto na stežaj. "Je privid? Je namig. . . Veliki Bog!" Še bolj je napel vajeti. Vzravnal se je v sedlu, sivi lasje so se mu vsuli preko čela in v srcu je začutil nedoumljivo sladkost, prepojeno s silovito močjo v borbi za dušo. čutil je, kako mu vre nezadržano, prekipavajoče molitev iz srca in se pretaka čez vso pampo, čez vso zemljo razpeto med štirimi stranicami Južnega križa. Čez vso tisto zemljo, ki se je je bal, ki ga je z nesluteno silo vpijala vase, ga vsrkavala kakor sredico semena preko tenke klice... V tistem hipu pa, kot da je vsa tista osvajajoča sila splahnela, se razbila kakor morski val ob boku mogočne ladje. V čudnem prepletanju misli iz časa in prostora preko trepetaje razprtega srca pampe, pa tja daleč preko ločnice časa z večnostjo, se mu je zazdelo, da je dojel skrivnost nenadne zmage nad pampo. "Vere je treba. Močne vere. In ljubezni. Meni in tebi, Štefanu Kerecu, staremu Rogaču in .Štefanu Berdenu in neštetim, nam vsem, ki hodimo tod po pampi..." Zazrl se je v nebo, ki se je sinje bledo sklanjalo nad pampo, kakor obledelo od prežgoče luči in je vzkliknil: "Ave, Stella Maris!" In je molil kakor razpet med pampo in nebom: "Ave Marija... Zdrava Morska Zvezda! Stopam pod okrilje Tvojega plašča kakor slovenski deseti brat. In molim: Ave... Zdaj vem. Povrnil se bo. Že se povrača, Marcos Car-los Hidalgo, gaucho, duša široka kakor pam-pa... Slutim. Molim in bom molil. Pisal sem in bom pisal v svoj dnevnik, v dnevnik neštetih. Pisal v zahvalo kakor z grenko solzo veselo razodetje spoznanja. Tudi mi, kakor Marcos Carlos, se bomo vrnili, tako kakor se povrača seme v zemljo, v senco Tvojih in naših svetišč razsejanih po zemlji naših očetov..." Še je molil stari župnik, ko je konj nenadoma zahrzal in zastrigel z useši ter dvignil glavo. Iz pampe je vzniknila temna črta. V divjem diru se je bližala, rastla kakor kipeča zelena pena razkošnega zelenja. Popustil je vajeti. Žival je prešla v zmeren tek in se kmalu nato ustavila pred pristavo. Nikjer ni bilo nikogar. Kakor pogreznjena v hlad težke sence je ždela domačija Hidalgov. Kot da je bila v zraku samem razpeta kakor temna slutnja nevidna kreljut smrti. Še pes ni zalajal. Močneje mu je udarilo srce, ko je stopal preko širokega hodnika proti vratom. Vzdrhtel je ob misli, da morda ni prišel prepozno. V tistem hipu ni bilo strahu v njegovem srcu. Niti na misel mu ni prišlo, da bi ga Marcos zavrnil. Kakor da mu je neslutena vera ppdkrepila silo, ga napolnila z močjo. Odprl je vrata in vstopil. "Ave Maria..." Ozrl se je po ljudeh, potem kot da so obrazi izginili, se pogreznili v prosojnost polmraka. Njegov pogled se je srečal z Marcovim. Marcos Carlos ga je motril s trudnimi očmi. Preko zenic mu je trepetaje legala steklena prosojnost, kakor vzhajajoča zarja večnosti. "Odhaja..." je pomislil župnik in dal pri- sotnim znamenje, naj se oddaljijo. Ostala sta sama kakor ujeta na ločnici prostora in časa. Takrat so Marcove oči čudno zagorele. V njih se je za trenutek preklala tista steklena prosojnost, se razmahnila v nedoumljivo širino. "To je pampa..." je pomislil župnik. "To je širina njegove duše. Se bosta srečala sovraštvo in ljubezen ? Ali pa bo ostala ljubezen na drugi skrajnosti? Bo imel časa prehoditi to širino, razdaljo, bo hotel?" Bral je v Marcosovem pogledu s poslednjo silo začrtano strast maščevanja. In je podvomil. Pa se je takoj v mislih povzpel. "Jaz maloverni! Zakaj sem podvomil?" Namočil je prste v blagoslovljeno olje in se mu bližal. "Marcos..." Dvignil je desnico, hoteč maziliti njegovih petero čutil. V Marcosovih očeh so se skrajnosti še bolj razmaknile. Kakor v poslednjem sunku se je vzpel. Počilo je, orožje mu je padlo iz rok in še v istem hipu je obmiroval krotak kakor jagnje in se zastrmel v župnika, kakor da je hotel reči: "Zdaj so računi poravnani. Kaj še čakate?" Župnik pa je začutil nad komolcem desnice pekočo toploto. Pa se je kljub temu smehljal. Pokleknil je pokraj postelje ter ga mazilil. Kakor da se ni nič zgodilo, si je potem nadel štolo in se sklonil nadenj. "Marcos, obžaluj..." In še preden je zašlo sonce, so se razdalje zožile. Kakor da se je pampa v silovitem sunku vzpela in je nato kot veliko, razprto srce obmirovala pod senco Južnega križa... Ko se je župnik Jernej Skalar tistega večera vrnil v župnišče, se je sklonil nad svoj dnevnik, namočil pero in s tresočo roko zapisal dan, mesec in leto... "Pišem: Ave, Stella Maris..." Potem mu je pero obstalo. Roka mu je težka obležala na mizi, misel pa, kot da se je čudno lahka vzpela nad pampo in romala od ene skrajnosti do druge kakor noseč vero Rogačem, Kerecom in Berdenom in vsem neštetim ... Njegov pogled je počival v dalji, kakor da sledi misli in ustnice so se mu podzavestno« pregibale. "...kakor se povrača seme v zemljo..." je molil in niti ni opazil, kako mu je preko komolca polzela kri in se mu strjena nabirala v zapestju... ZDRAVKO NOVAK POŽIGALEC Stari Zimovec je po kosilu zginil iz hiše, zlezel po lestvi na senik, se zaril v dišeče seno in zaspal. Koliko časa je spal, ni vedel. Ko se je prebudil, se je pretegnil in prisluhnil. Daleč nekje je pozvanjalo. "Seveda, sveti večer bo danes" je glasno po-: mislil. Zlezel je po lestvi na pod in si otepal seno: "Tristo vrabcev, sem spal" je zabrundal v ■ sršaste osivele brke. Krenil je proti hiši. Na pragu je postal in prisluhnil zvonjenju. Toplo in prijetno čustvo ga je objelo. Stopil je v hišo. Vse je bilo počiščeno in pospravljeno. Pod se je svetil, da si je komaj upal vstopiti. Peč je prijetno grela "hišo", iz kota so ga pozdravile jaslice. Sredi "hiše" je postal, kakor bi se hotel na-vžiti božičnega razpoloženja, ki je dihalo v vsem prostoru. Ozrl se je na steno na staro uro, ki je tiktakala za vrati, štiri! Stopil je v kamro. Vražja reč! Na božično noč jim ni praznik — in izvlekel iz stare .skrinje gasilsko opremo: najprej modro bluzo, na kateri so zarožljale tri zlate kolajne: za petnajst, dvajset in petindvajset let službe pri domačem gasilskem društvu. Nato svetlo čelado, sekiro, pas in žepno svetilko. Žena je pravkar nažigala svetilko in zagri-rnjala okna, ko je uniformiran Zimovec stopil v "hišo". Začudena je zrla v starega in ga s vprašujočimi očmi premerila od vrha do tal: "Kaj pa ti ? Pa menda ne misliš od doma no-»«oj, ko je sveti večer?" Zimovcu je bilo nerodno. Na ta večer res ni, '-da bi človek hodil od doma, pa vendar, saj ne more drugače. "Moram" je kratko pribil. "Moraš? Zakaj, kam vendar?" Vprašujoče "ženine oči so čakale odgovora. "Verjemi, ženka, da bi raje ostal doma. Toda, saj sama vidiš v kakšnih časih živimo. Vsa-"ko leto smo se veselili božiča. Letos se ga vsi boje. Saj od Vseh svetnikov sem skoraj ni bilo nedelje, da bi ne bil kje podtaknjen ogenj. Pa ne samo na enem kraju, na dveh, celo na "treh krajih je gorelo eno noč. Ljudje so v •skrbeh in samo čakajo, kje se bo obliznilo. Ali rsiaj vso noč vohunijo okoli vogalov, da jim kdo ne posveti prav za praznike. O tem smo razpravljali tudi v društvu in se dogovorili, da za vse tri praznike postavimo stražo." "Pa niso našli nikogar drugega?" "Našli bi ga že, toda iskali so najprej pro-stovljce". "No in ti si moral biti prvi!" "Prvi, i saj bi bil raje doma, kot sem že dejal. Pa boste že tudi brez mene. Albin se bo skoraj vrnil in Polona in Mana bosta doma." "Kaj pa Jože?" "On je izgubljen." Zimovcu se je potegnil obraz kot bi izrekel sodbo nad lastno krvjo. "Odkar je dobil delo v tovarni, prihaja domov samo še — spat." "Pa še to tako pozno, da se izmakne." V materine oči se je vleglo nekaj kakor strah. "Ti moj Bog ga varuj. Tista tovarišija ga oklepa. To je strup zanj. Bojim se, da ni že v njihovih rokah, oni Križavčev ga stalno zasleduje in vabi." "Jože je izgubljen". Zimovec je ponovno pribil kot bi ne verjel lastnim besedam. "Poznaš to?" Počasi je stegnil tresočo roko proti ženi. Med hrapavimi prsti je držal u-pognjen papir. "Moj Bog! Jože!" Materin vzdih je bil kakor klic izgubljenemu sinu. Očetu je sprejemni-ca padla iz roke. Rdeča zvezda nad podpisom je bila kakor krvav pečat Zimovčevi družini. "Sram me je, da nosi moje ime. S prstom bodo kazali nanj in na očeta, da ga ni rajši pobil, predno se je zapisal med te razbojnike. Obljubljajo kruha pa požigajo kmečke domove in kašče, ker ne trobimo v njihov rog. Fej, taka druhal!" Jezno je pohodil sprejemnico, da se je razcefrala pod okovanimi čevlji. "Ti so, ki nam kratijo mirne noči in skru-nijo praznike! Ne, pa naš jih ne bo. To mu bom že izbil iz glave. Takoj jutri ga primem!" Iz Zimovca je kar gorelo. "Bog se nas usmili", materine oči so božale hlevček v kotu. Ko so odmolili, je Zimovec odšel. "Moram, obljubil sem." Večer je bil jasen in mrzel. Iz doline se je dvigala megla kakor žegen božične noči. Pri fari je donel veliki zvon. Zimovec je počasi koračil skozi vas. Nace je imel gostilno še odprto. Glasno govorjenje je udarjalo na cesto. Zimovec je vstopil. "Kar naprej, oče!" ga je povabila gospodinja, "natočim vam kozarček, da se boste ogreli." Vedela je, da je na straži. Zimovec se je nasmehnil. "Predolgo se ne smem muditi, sem v službi." Natočila mu je kozarček "florijana", katerega je hitro izpraznil, se zahvalil in šel. Megla je legla na vas in ivje je pokrilo drevje. Snega ni bilo veliko, le toliko, da je pobelil za praznike in prijetno škripal pod nogami. Zimovec je počasi lazil skozi megle in se razgledoval okoli hiš. Od časa do časa je postal in prisluhnil. Vse je bilo mirno in spokojno. Nekje iz noči je zvonilo, med hišami je dišalo po kadilu in razsvetljena okna so molila: "ki si Ga Devica rodila". Tako kot letos še ni nikoli praznoval sve-toga večera. Izredni časi prinašajo izredno življenje. "Je pač tako". Le Jože mu ni šel iz glave. Iz vasi je zavil ven na polje, kjer so stali kozolci in šupe za seno. Vse je pretaknil in ogledal. Sam ni vedel, kolikokrat je že obhodil isto pot. Ko se je sedaj zopet vračal, je srečal prve ljudi, ki so odhajali k polnočnici. Zvonovi so se zopet oglasili. Najprej v Dolu in Dolskem, nato pa pri Svetem Jakobu za Savo, kmalu nato pa tudi v Sostrem in pri Sv. Urhu. Ko se je pa oglasil veliki v Polju, je utopil vse_ Zimovec je postal in poslušal. To je bila prava slovenska sveta noč. Zdelo se mu je, da celo zvezde zvone. Ko ga je stresel mraz, je počasi nadaljeval pot proti vasi. Zvonovi so ugašali, opravila po cerkvah so se pričela. Zimovec je obhodil vas in zavil nazaj po poljski poti. Pri Boltovem kozolcu je obstal. Zdelo se mu je, da sliši škripanje po cesti. Z odprtimi ustmi je čakal. Nekdo je prihajal s kolesom. Stopil je pod kozolec k praznemu vozu. Potegnil je iz njega ročico in se stisnil k stebru. Kolesar se je bližal. Ob kozolcu je obstal in prisluhnil. Vse je bilo mirno. "Čakajte, sedaj vam posvetim, da boste videli, ko se boste vračali iz cerkve" je dejal polglasno. Kolo je prislonil k stebru, izvlekel iz torbe steklenico in polil proseno slamo; med prsti se je užgala iskra. Zimovcu je bilo, kakor bi užgal v njem. Z obema rokama je dvignil ročico in zamahnil po požigalcu, da se je zgrudil brez besede in obležal. "Tako!" je dejal in odvrgel ročico. Iz žepa je vzel svetilko in obsvetil neznanca. Ležal je' na obrazu. Zimovec ga je obrnil, da bi ga spoznal. Roka mu je omahnila, da mu je svetilka padla iz rok. "Jože, moj Joško!" Kakor ustreljen se je-zgrudil čez truplo svojega mrtvega sina. Nekje v daljavi so zajokali svetonočni zvonovi ... NASA PESEM PAPEŽ Spominjanje V spominih je priprava na začetek dela in govorjenja in novih skrbi. Srce si išče dan za dnem oporo za svoje bitje, se veže tu in tam, izhaja iz sebe, spoznava luč, se druži s kriki in z žalostjo in s petjem. Oči se vežejo z ljudmi, ki so prekriti z ogromnostjo druge eksistence in drugega časa. Danes so naša doživljanja skoraj v temi, a je ob spominih vse bliže očem, vse je resničnejše in mi živimo z močjo, ki more spreminjati skrb in tesnobnost v dejanja in v zdravo umirjenje. Veličina bivanja je v združenju s tem, kar je bila trdnost in živahnost v delu in kar se je zgodilo ljudem ob gorenju rož in krvi in časa. Težko je razumeti zdaj svetlobo, ki je naenkrat ugasnila, v krike vpita. Težko je razumeti nje, ki so odšli — spominjam se Eneja in drugih — da bi še gledali in spet gradili mesto. Pustili so stvari ob zidovih, na planjavi, a vzeli s sabo osredja svojih moči in vso belino mesta. Z žalostjo zapuščamo lepe, trenutne stvari, misleč, da more obstati to življenje le v petju, v delu in v današnjih skrbeh. Da, težko se je ločiti od podob, od delovanja v kratkih dneh in cd poseganja v cvetenje. V oddaljevanju in gledanju zorimo za začetek. Naselitev V ločitvi in razhajanju ni naše veselje. Čakanje, nasilno prihajanje in vračanje, naenkratno videnje umetne jasnine in burno vrtenje v prostornosti med predmeti — to je zdaj naše življenje. A vse bo še domače in spoznano, vse zorenje bo resnično in popolno, čeprav so posamezni sodobni dogodki nerazumljivi. Včasih je mogoče slišati vso noč glasove; rože in oči se krčijo, ločijo, umikajo se v praznino in v globino. A resničnost življenja je še tu, še čaka in se pripravlja na nova dogajanja in na druženja, čeprav je ves kraj raztrgan in okrnjen. Za nas je vse imetje teh prostorov in daljave, vse vezanje z opojnostjo in okrasjem, vsa vaja pridobivanja in uprave le nova skrb v tesnobnosti in nemiru, skrb za eno in za drugo življenje. Zdaj je jesen in čas za premišljevanje. Ljudje se premikajo med različnimi možnostmi stvari in praznine, med stiki starih in novih poti. Včasih se razžive besede in kriki, bolečina se razširi po telesu in vse gre v temo in v tišino. Tam morejo obstati le oči. Samo te bodo spoznale široko izpreminjanje in važnost naših uvodnih prošenj in vse bo končno mir. Vse bo urejeno za pravilno naselitev in za mirno, začetno veselje. MARIJAN JAKOPIČ B. P. Vračajo se. Na plečih kot križ, težak križ skrb jim leži in preko obraza solza, težka kot sraga krvi. Vračajo se. Umazani od dela, umazani od zasmehovanj. Na mizi jih čaka kruh zamešen iz težkih spoznanj. Ura šteje brezplodni čas. Noč se lovi v drobna okna, kot otroške oči, ki iščejo matere svoje roko. Zunaj bde dolge barake —, — oj ta dolga lesena vas. — Zunaj pomladni vetrovi, za okni brezčuten obraz. Brata imam Brata imam! Enega? Ne. sto in še sto. Sklonjenih glav in mrkih obrazov gredo skozi dim in noč, domov, bogve kam? Sto in več jih imam. Vsi imajo kot lopate velike roke, vsi imajo kot starci onemoglo srce. Sto upognjenih hrbtov, dvesto upognjenih ram, gnete si kruh. Kruh? Ne, pogačo! Z znojem, krvjo zamešeno. . . A kladivo poje, kam naj udarim, kam? Ko pa pride pomlad, tista vihrava pomlad, kdo ve od kod. takrat vzvalovi ta človeški rod, srce prevpije mrtvi stroj in z vso silo zatajevano plane kot ujeta ptica na piano. Črnci Zrak diši kot bi cunje žgal. Žena razmršena se lovi, Sonce na ceste pritiska. —korak kot bi starka hodila — Pred očrnelo barako otrok je pal, kot da v žilah ni srage krvi, iz ust ni ne joku ne vriska. je mar vso tovarna izpila? Srečujem se z njimi, kdo me pozna? Eden od tisočih, suha, gola številka. Še meni strup mesto vina v žilah igra, in duša je ugasla svetilka. SLAVKO SREBRNIČ Ne mi mri, pesem ... Ne umri, z menoj ostani! Naj čutim v srcu tvoj smehljaj in nežnost tvoje roke v moji rani, v očeh tvoj vonj in tvoj sijaj. Ne umri, z menoj ostani! Pretoči v melodijo noč in duši utrujeni, razklani, ti bodi balzam oživljajoč. Ne umri, dokler te ne ponesem na žejnih ustnicah do tja, kjer boš z menoj zasnula, pesem, sen zadnji, tajni iz groba dna. . . Zatrta pesem Morje akordov rim v srcu zveni. . . Kdaj jim zlatih dobim, srebrnih vezi, da jih v pesem povežem? Ali — ko v dušo sežem s korcem srebrnim — zdrhti in predno kri v vrče prestrežem, se že porazgubi med trnje, pesek in travo. . . Jaz: Votlo deblo prhni nad mrtvo goličavo. .. Kdaj si mi dražje, drevo... Kdaj si mi dražje, idrevo? Kadar vse v cvetju blestiš? Ko se v plodovih šibiš, vdano se sklanjcš v zemljo? Kdaj si mi bliže, drevo? Kadar mi v vetru šumiš? Kadar neslišno dehtiš s čudno opojnostjo? Ali je morda tako: Srcu najbliže stojiš, najbolj skrivnostno šuštiš, kadar jemlješ slovo. . . Vetri jesenski poj o: zdaj vse v zlatu goriš, v dno srca me boliš — joj, zdaj umiraš drevo. . . RAFKO VODEB Cest brezupna slast I. Pod oljke smo postavili šotore kot za večnost in skozi veje cvetočih pomaranč smo gledali, kako je morje nebu vračalo sijaj. Potem ste vzeli vesla v kotu in odšli in meni so ostale le stopinje, ko črne rane v mehkem, belem produ. II. Oblaki, beli potepuhi, so razpeli jadra čez mlado zemljo; sonce se jim smeje z okroglimi lici, veter scpiha in dren za potokom po cvetni nedelji diši— jaz pa na srcu pestujem limonov grenki cvet, grenki cvet. III. Črnega asfalta težka kri utriplje v moje žile — cesta, cesta, cesta in ta bridka, vozlasta, razklana rogovila sive oljke brez sadu — Čemu sem hodil, zvezde štel, navijal strune čez veho srca in upal v razodetje? Zdaj je noč. Na cestnem robu sem, obrana veja, in vdano čakam, da me bo tipaje našel tvoj zeleni žarek, luna, mrtvo sonce. IV. In še me mami cest brezupna slast. ZALJUBLJENI SATAN in druge pesmi za Zbornik-Koledar Slovenije Svobodne v poklon Vaš VLADIMIR KOS, S. J. 1956, na irski obali, preden odplujem na Daljni Vzhod Zaljubljeni satan V zgubljenem trenutku na deblu sloni on, on, Mogočni in ustne duhovno - ognjene prižema k skorji, kliče jo "Bog" in jo grize od sle ljubezni, on, on, Zavrnjeni. Potem je spet Zdaj. Razgaljeni bog trepetaje umira in Satan se smeje, se smeje s pekla; cd blazne bčli. Sinji upor Vonj oblečenih kosti, ki živijo med mizo, ležiščem in cesto, sapa upadlih grudi, čas osamljenih plin nebesa pleskajo z zadržano, omotno barvo — sinje: moj lepak upora! V nočni svetlobi prebiram ga, v soju prijaznih zvezd; ne, ne smem ga nikdar več pozabiti! Bog nabil lepak je sredi brezposelnih cest za zadnjo vstajo. Tanki čakajo in strojnice bleščijo, žile brstijo. . . srce zakriva Ljubezen — Dinamit! Čemu še oklevam? Moja fronta križa srce. O, spoznanja Moč, začniva! Podari mi rožo Podari mi rožo z nesmrtnimi vlakni, devica pomlad! S pekočimi trni, •z zardelimi usti vonjav! Kot veter so iepe misli brez slik; rede se in hitro umro. A jaz bi rad ljubil zmeraj, zmerej krvavo! Tudi Ti. . . Ali se, voda, spomin jaš ? Sinji begun Ali se, voda, spominjaš ugaslih poljubov? Tako si bela. Tiha. Težka. Vigred prepeva za temnimi hribi, vsa nora od zraka. Prst drhti od upa; ali se, voda, spominjaš — mladostnega Boga? Ki včeraj je sedel k Tebi, v judejski kotlini, Lep... Včeraj? Zapleši! Tvoj Bog živi! Kmalu pride s čolnom Tebi pet. .. Ljubezen ne more trohneti. Moja in tvoja najljubša V skrivnostnih kotanjah jaza moja (in tvoja) najljubša pesem spi. Ne vem ji naslova. Vsaka stvar je nov zvok, začaran v molk kristalov. A onstran ognjene meje bom sprosil kitaro. Za zadnji stih, zapel bom, kako sladko je biti človek! Zapel jo bom angelom. Noč. Mrak. Svit. Na pragu safirnem samotna zvezda stoji in plaka. Srebrne solze ji beže na smreke, na zid in travnik. Luč. Dim. Hlad. Zakaj se ne vrneš. Telo Krasotno, v objem svetlobe? O pesnik, dovoli, da zrem v obrazek, ki veka: "Ma— ma!" Dan. Bik. Vlak. Lobanje Sedaj živim v Naselju Lobanj. 'Smejo se, kadijo in mislijo. Včasih žalost jim stara polt. Marija David Ali se smem predstaviti? "Nekdo, ki veruje v bogopodobnost in grize kost, Pri nas imamo dvoje imen za vsakogar, za silno skrivnost človeka, Marija — David. dotlej da najde mozeg duha in prvo jutro in košček neba, opij rož in ljubezni dar. Ko žge neznatnost moje srce, v šahovnici pod nebom šepečem predse: Marija David. Prosim, še to opazko: ■zdim se blazen. Od sle, gospodje in dame, od sle odkritja! Nekoč se snideva na nesmrtnem pesku k igri tenisa. Tvoj poklon bo: Marija David! Kad živim v Naselju lobanj, Napetih Trebuhov in Nog Oznojenih! Ljubim usmiljenje. Ljubavni pripevi invalidov Noben kipar Te ne more gnesti, Jezus. Moj križ na steni je čisto gol. Le Ti si me ljubil. S krvjo arterij, z vročico diha, Jezus. S polomom nade izvrstnih mož. Zaradi mene, da. Ne morem jokati. Vse razumeš, Jezus. Tak skril bom lice med rože ran bom skušal ljubiti. Tvoj pot/led me žge !Na prsih ledene noči, ob cesti, ki mre v podeželje, ■se cvet je predramil, je kriknil: "Mraz!" Totem v prispodobo zaklel je drog brzcjavni: "Ne moti me! Vzorna rastlina izbere dan..." 'Potem — starodobni slog in epigonska slika odideta iz pesmi v moje živo srce. Spoznam ju na mestu doživetij. ■Sram me je sklepanja. Hladno je. ^Predstojnik, tvoj pogled me žge. Pohod v bodočnost "Korakamo v bodočnost. Nekje v megli nas čaka zadnja Sreča. Vemo. In sonce je zlati signal. In ustne karminski. Vemo." Moj potni dnevnik. Zadnja stran. Na etapi smrti. Neznana trudnost razstavlja atome v slovo. Signali ugašajo nežno. "Berite moj dnevnik, tovariši! Svetloba je sen in, ustne so slutnje, resnično! Končajte smehljaje pohod! Naš cilj je živ!" (Zaton za cesto. Korak milijonov boblja. Nekdo se skloni nad dnevnik, črta finale "je živ" in vpiše "smo mi!" na rob.) Veronika, hvala! Da zdaj ponujaš svoj temni cvet, Veronika, hvala! Je februar. Zidovi bolijo, oblaki dišijo kot čad, kod čad. Še bolj se prižemi k oknu, razpredi bližino zelenih las, Veronika! Zdaj nisem več sam. Cvetica me gleda brezumno. Jezus, ljubi me! Čudno prošnjo zobljem v sebi: da bi Tvoje močne lahti me objele in stisnile k Srcu in tam bi umrl, živ! v O bitje, ki čuješ to pesem, odidi! Reci mi: osel, baraba, bastard! Ne bom hud. Vse je trezno: življenje, up, knjižnice o Bogu. Najino razmerje, Jezus — kot pravijo — bodi nezmerno! Veslaj va na vzburkani ocean!. . . Opij popolnih Leže na rogozih duha zamaknjeni in revni, « otožno molijo: oblast, oblast! So trezni. So. Pomlad pa Steze in Ljubezen. dihajo na okna. .. Bogovi so; molijo oblast in sveti paragraf. Molimo še mi! za teh bogov učlovečenje. Treba je štuporamo nositi otroke k tajnam gnezd. IZSELJENSKI LETOPIS PROF. BOŽIDAR BAJUK — Argentina Nekaj misli k problemu vzgoje naše mladine v izseljenstvu JOŠKO KROŠELJ — Argentina Slovenci v Avstraliji REV. IANEZ KOPAČ, CM — Kanada Delovanje Slovencev v Kanadi L. M. — Anglija Pismo iz Anglije TONE JEZERNIK — Avstrija Za pravice koroških Slovencev BOJAN C. — Avstrija / Narodna nezavednost na Koroškem V. Z. — Avstrija Kulturno življenje v domovini Miklove Zale MARTIN MIZERIT — Argentina "Zelena veja" JANEZ — U.S.A. Z avtom po Združenih Državah ZDRAVKO NOVAK — U.S.A. Knjižna žetev slovenske politične emigracije PROF. JANEZ SEVER — U.S.A. Z odločno voljo v novo življenje VIT AL AŠIČ — Argentina Slovenski akademiki v Argentini * * * Slovenske šolske knjige na Tržaškem DR. JOSIP AGNELETTO — Trst Zahteve tržaških Slovencev v letu 1956 J. K. — Argentina V spomin umrlim slovenskim javnim delavcem Dr. Matija Šaruga, Andrej Jerman, Msgr. Valentin Podgorc, Jože Kessler, Msgr. Vid Hribar J. K: •— Argentina Slovenska središča v Vel. Buenos Airesu BRANIMIR PISTIVŠEK — Zahodna Nemčija Ob 200-letnici velike stavke v Celju JANKO HAFNER — Argentina Že letos bo segel človek v vsemirje PROF. BOŽIDAR BAJUK ?tekaj, misli k pxMemu ix * Spol Mt. Raju §XYellowstoni I' Hat.Park .Lasseri Reno Carson Cit; 'ahoe Lake ffhselln t RočiSji Park £5.Fco\ Kontere, Gallup PAlbuque: Atlan- Enaenad; Austin Smyrna Beach Suaton lan Antonio St.Petersburj Miaml KESISKI ZALIV Črtež potovanja g. Janeza po Severni Ameriki. Ustavila sva se v treh mestih južnega Texa-sa: San Antonio, Austin (glavno mesto) in Houston. Naslednja postaja sta bili mesti v Louisiani in sicer Baton Rouge, ki je glavno mesto države in pa znani ter veseli New Or-leans. Ob Mehiškem zalivu sva se bližala Ta-lahassee (glavno mesto Floride), nato pa prečkala Florido, da sva prišla v New Smyrna Beach, kjer sva hotela obiskati prijatelje. Napravila sva pot okoli Floride z obiskom Mia-mija, Key West-a, St. Petersburga, Jackson-ville-a. Na sever in nazaj proti New Yorku sva vozila preko mest Macon in Atlan.ta v Georgia, skozi Smocky Mountain park v Knox-ville v Tennessee ter Roanoke v Virginiji. U-porabila sva priliko ter obiskala Monticello, kakor se imenuje dom predsednika Thomasa Jeffersona ter mesto Charlottesville. Po obisku Washingtona in Baltimore sva zaključila pot v New Yorku. Človek občuduje raznolikost ameriške pokrajine. Seveda je ta variacija vidna le na velikem prostoru, če človek premeri velike razdalje. Onstran pensilvanijskih gričev se kmalu začne ravnina, ki se razteza preko srednjega dela Združenih držav. To je takozvani Midwest. Plodna ravnina je nastala kot posledica naplavin- rek Mississipi in Missouri. Tam so polja in pašniki, ki jim človek dolgo ne vidi konca. Vmes se večkrat pokažejo potniku petrolejske črpalke, ki so nameščene kar sredi polj. Naselja se redčijo. Kjer pa so vasi, so velika žitna skladišča in pa staje za živino, kjer jo zbirajo, predno jo odpeljejo v klavnice. Ravnina je bogata zemlja, toda eno-ličha za oko. V Kansasu in v Coloradu se ponekod ta pokrajina spremeni v pravo puščavo. Ob pomanjkanju vode sonce uniči zelenje, da se pokaže goličava ter malo bodeče grmičevje. Vrtinci prahu večkrat zakrijejo pogled in ni videti iz avtomobila niti do avtomobilskega blatnika. Prah prodre v notranjost in ni mogoče dovolj zapreti, da ne bi našel špranj. Koloradska puščava se vleče vse do mesta Colo-rado Springs, kjer so s stalnim namakanjem ustvarili zeleno letoviško mesto. S severne in zapadne strani mesto obkrožajo precejšnji vrhovi. Že mesto samo leži skoraj 2.000 m. visoko. Pikes Peak, ki se dviga na zapadni strani mesta, pa je visok 3.730 m. Do vrha je seveda zgrajena cesta in se turisti lahko Garden of the Gods v Colorado Springs. pripeljejo tja z avtomobilom. Na severni strani mesta je takozvani Garden of the Gods (Vrt bogov). To je pravzaprav skupina manjših vrhov iz rdečega peščenca, ki imajo najrazličnejše oblike. Eden se imenuje "uravnovešena skala", drugi "parnik", potem "kate-dralskc konice" itd. Ti vrhovi se dvigajo sredi zelenega grmičevja in celotni vrh nudi naj-krasne šo sliko ob sončnem zahcdu ali pa v zgodnjem jutru. To sva lahko doživljala, saj sva si kar tam postavila šotor. V Južnem Cheyenne kanjonu je prav blizu mesta lep park, kjer je sedem slapov in sicer drug nad drugim. Ob njih so postavili 290 stopnjic. Toda malo bolj pozorno oko vidi pod temi lesenimi stopnicami cevi, ki dovajajo vodo slapovom. Tako voda lepo šumi tudi v najbolj suhih mesecih. Od slapov pelje steza v gozdnat hrib; tam v gozdni tišini počiva pisateljica "Ramone". Pokopana je blizu kraja, kjer je pesnila in ki mu pravijo "kraj navdih-njenja". To je divja hribovita pokrajina, kjer so zdravilni vrelci, podzemske jame in krasne, divje soteske. Tod so živeli Indijanci, ki so imeli baje plemenske skupščine v Garden of the Gods. Pot proti Denverju je zopet pusta in bolj podobna puščavi kot pa plodni pokrajini. še'e severno od mesta Boulder City se zopet začenjajo lepi hribi, ki tvorijo takozvani Rocky Mountain National Pa^rk. Predvsem v goratem zapadnem delu Združenih držav je vlada obdržala precejšnje predele, predvsem gorate, gozdnate, kjer so posebno izraziti pojavi naravnih lepot. Zgradila je ceste, uredila posebne postaje v teh predelih, kjer so hoteli, trgovine in takoimenovane "ranger stations", ali nekake postojanke upraviteljev področja. To so narodni parki. Vse živali so zaščitene. Država daje pravico ribolova obiskovalcem in še pri ribolovu je omejitev v času in v številu ujetih rib. Zato sta favna in flora tako čudovito bogati. Rocky Mountain National Park je največji v državi Colorado. V tej državi je 52 vrhov od 64, kolikor jih imajo ZDA, ki presegajo višino 4.700 m. V tem parku so že doline povprečno na višini 2.700 m nad morjem. Preko parka so zgradili avtomobilsko asfaltirano cesto, ki se vije po grebenih in doseže največjo višino 4.060 m. Na ta način človek lahko na hitro, pregleda park, seveda samo na enem, razmeroma majhnem sektorju. Vzhodni del ima zelo strme stene, medtem ko je zapadni del bolj položen in ima ledeniška jezera ter veliko izvirov. Vrhovi so sneženi čez vse leto, malo niže pa je že precej pestro gorsko cvetje, v dolinah so seveda gozdovi. V tem parku se nisva kaj ustavljala. Prenočila sva precej dlje in sicer na Rabbit Ears Pass (na prelazu, ki se torej imenuje Zajčja ušesa). To je bila najvišja točka, kjer sva prenočevala pod šotorom. Visok je 3.230 m. in ima seveda vse leto sneg. V nižini je še več vrelcev zdravilnih voda (Hot Sulphur Springs, Steamboat Springs itd.). Tako sva popila precej mineralne vode. Komaj dobro cesta zapusti gorski svet, ;e že pusta pokrajina, na pol puščavska, v severo-zapadnem delu države Colorado; nadaljuje se v puščavskem delu države Utah. V tej državi je v golem gorovju Dinosaur National Monu-ment. To je resnična divjina, ki je človek ta-korekoč ni niti najmanj spremenil. Tam so odkrili ostanke dinosaura in obiskovalec vidi muzej, kjer so razstavljene izkopanine, kakor tudi izkopavanje samo dinozavrovih kosti, ki jih še klešejo iz skal. Preko severnega dela države Utah in ob skrajnem robu države Wyoming sva dospela do Grand Tetom National Park, ki je južno od svetovno znanega Yelowstone National Parka. Le — ta je najbolj znan ameriški narodni park in verjetno tudi najbolj obiskan v poletnih mesecih. Po površini — meri preko 80 milijonov arov — je največji. Kakor v mnogih parkih je tudi tukaj določena posebna vstopnina. Računajo na avto, brez ozira na število potnikov, ki so v avtomobilu. Na ta način dobi država vsaj nekaj dohodkov, da lahko krije stroške vzdrževanja parkov. Že samo gradnja in vzdrževanje cest v teh hribovitih parkih morda presega dohodke iz pobrane vstopnine. V zimskih in spomladnih mesecih plazovi, snežni zameti in nalivi na mnogih mestih popolnoma odnesejo cesto. V teh parkih so številni prostori za taborenje, kjer so na razpolago mize, klopi, ognjišča, voda in ostale higienske naprave. Čuvarji in, skrbniki teh parkov se imenujejo "rangers". Pazijo na red in čistočo parka, na favno in floro v parkih, prirejajo poučne večere o naravnih zanimivostih parka in so vedno na uslugo obiskovalcem. V Yellowstone National Parku so nekaj posebnega gejziri. Nahajajo se v glavnem v središču parka. Ta srednji prostor je nekaka visoka planota, visoka približno 2.300 do 2.800 m. Med tem ko je gejzirov okoli 70,, je vročih izvirov v parku preko 2.000. Nekateri gejziri (Old Faithful, Daisy, Riverside. ..) bruhajo v precej enakomernih časovnih presledkih, drugi pa na daljšo, teže določljivo dobo. Posebno veliko ljudi je zbranih okoli gejzira Old Faithful, ki bruha približno vsako uro. V premeru kakih 300 m. je postavljen nizek lesen hodnik okoli gejzira, da obiskovalci lahko hodijo po lesu; po skalnatih tleh teče vrela voda, polna raznih rudnin. "Ranger" razlaga o-biskovalcem preko zvočnika delovanje gejzirov na sploh, posebno pa še posebnosti "Old Faithful". V parku je precej pestra vrsta živali. Najbolj pogosti so črni in rjavi medvedje. Ob avtomobilski cesti kolovratijo in posedajo kot berači na romarskih poteh, človek se nehote vpraša, ali so se medvedje učili beračenja od ciganov a!i pa je prav obratno res. Povsod pa so napisi, oz. opozorila, naj ljudje pustijo živali pri miru in naj jih ne hranijo. Bilo je namreč že več primerov, da so prenavdušeni in seveda tudi prenerodni obiskovalci dobili precejšnje rane v dotiku s temi gozdnimi prebivalci. Po parkih so na številnih krajih postavljeni železni sodi, ki služijo za odlaganje odpadkov. Medved dobro pozna te sode. Zato jih stalno pregleduje. S prednimi šapami se opre na sod in pogleda vanj. Če vidi, da je kaj notri, ga takoj prebrne in izbira vse, kar se mu zdi vredno nesti v žrelo. Tako je bilo vedno čuti tudi ponoči premetavanje sodov. V parku se pasejo črede jelenov, srn, bizonov, lesov; videti je tudi pustinjskega volka, antilopo itd. V kanjonu reke Yellowstone je več slapov, med katerimi so trije posebno lepi. Največji slap (Lower Falls) je enkrat večji kot so nia-garski slapovi, saj pada 103 m. globoko. To-wer Falls je precej manjši, a je še vedno 44 m. globok; Upper Falls pa ima 36 m. Severni izhod parka je v državo Montana. Po površini je to tretja največja država v USA, toda po številu prebivalstva je med najmanjšimi. Pot proti severu pelje skozi gozdnate pokrajine, vmes pa so pašniki in proti severu se odpirajo polja. V zapadnem delu sc tudi precejšnji in znani rudarski predeli (Butte, Anaconda, Leadville), kjer kopljejo baker, srebro, svinec itd. Na severni strani je rezervacija, kjer živijo "Blackfeet" Indijanci. Središče imajo v malem mestecu Browning, kjer je muzej "ravninskih" Indijancev in njih civilizacije. V tej rezervacij sva se ustavila pri katoliškem misijonarju p. Malman-u, jezuitu. Misijonari med Indijanci že nad 20 let. Ko je prišel tja, je našel podrti baraki podobno kapelico; najprej je moral odmetati sneg izpred oltarja, da je mogel opraviti sv. mašo. Sedaj si je uredil lepo cerkvico, kapelico za zimo, sv cje domovališče, delavnico itd. Sedaj je začel urejati nekaj prostora za sestre, da bodo lahko v poletnih mesecih prišle učit Indijance. Sam si kuha^ peče kruh, pripravlja si pivo, pere; ima mizarsko, mehanično delav- Lcwer Falls na reki Yelowstone. Jf: ' lil Kanadski del Glacier National Park. nico za svoje potrebe .in za Indijance, ki se vedno zatekajo k njemu za popravo avtomobilov itd. Na severu Montane ;'e Glacier National Park. V njem je precej manj cest kot v Ye-llowstone in tudi manj ljudi. Toda po naravnih lepotah ga gotovo prekaša. Narava je veliko bolj divja in manj je videti v njem človeškega posega. Ima okoli 200 jezer in več kot 60 ledenikov. Majhen del parka je že v Kanadi in se imenuje Waterton Lakes National Park. Od vzhoda proti zapadu gre. preko parka krasna gorska cesta, ki se imenuje "Going to the Sun Highway". Vije se ob obalah dveh jezer (St. Mary in McDonald) in sredi poti prečka Logan prelaz (2.221 m.). Potnikom se odpira na 50 milj dolgi avtomobilski cesti krasna gorska panorama snežnih in ledenih vrhov, številnih jezer, gozdov in globokih dolin. Cesta proti zapadu pelje preko lepe gozdnate, gorate, včasih pašniške in deloma poljedelske pokrajine severozapadne Montane in malega jezička države Idaho proti državi Wa-shington. Tam je že več gole pokrajine, zato pa več industrije, posebno v mestu Spokane. Vzhodni del države Washington pa je zelen, kjer je obilo sadja in lesa. Iz pristaniškega mesta Seattle je videti lep bel stožec: Mt. Rainier. Ko sem ga zagledal, se mi je zdelo, da je tak, kot sem si predstavljal Fudžijamo. Visok je 4.803 m. in je četrti najvišji vrh v >ZDA. Je vulkanskega izvora; danes ugasli ognjenik je pokrit z debelimi plastmi ledu. Odločila sva se, da si to lepo goro od bliže ogledava. Od vhoda parka sva se po 20 milj dolgi vijugasti cesti pripeljala do Paradise Valley, kjer je 1.832 m visoko zadnje taborišče pod vrhom Mt. Rainier. Vse je bilo še pokrito s snegom; tam pri smrekah sva našla dovolj suhega prostora za šotor in za avto. Drugo jutro sva se odpravila na pot. "Ranger", ki sva ga vprašala za informacije o poti proti vrhu, nama je dejal, da brez cepinov, derez in vrvi ne ^jioreva in ne smeva na vrh. Lahko pa prideva do višine kakih 3.300 m. Nekaj časa sva imela pot, kjer se je shojeni sneg že stopil; potem pa se je začel sneg, ki sva ga tlačila prav do konca najine poti. Prilezla sva na koničast vrh okoli 3.300 m visok, odkoder je bil krasen razgled na ledenike. Tam sva dobro videla, da bi brez cepinov in derez bila pot proti vrhu silno nevarna, če že ne popolnoma nemogoča. Lep je bil pogled na snežene vrhove sosedov. V dolini se je vila megla in oblaki, toda vrh je ostal stalno čist. Na poti skozi državo Oregon sva si ogledala tudi Crater Lake National Park. Jezero, ki je zalito vulkansko žrelo, je globoko o-koli 650 metrov. Je lepe temnomodre barve. Ognjeniškega izvora je tudi Mt. Lassen v sosednji državi Kalifornija v istoimenskem parku. To je ognjenik, edini v ZDA, ki je v bližnji preteklosti še bruhal. Zadnji izbruh je bil leta 1917; pare pa še vedno prihajajo iz žrela. Vsa pokrajina je ognjeniška in je videti veliko fumarol, manjših "vulkančičev", lavi-nih polj, kipečih jezer, vročih vrelcev itd. Od tega parka dalje se vije cesta po puščavskih delih Kalifornije prav do mesta Re-no v državi Nevada. Ta država je sicer med največjimi po površini, toda po številu prebivalstva je najmanjša. Večina površine je puščavska in s strašno poletno vročino. Malo za mestom v puščavi pa se dvigajo hribi, kjer so znana smučišča, seveda v zimski dobi. Ker je Reno blizu meje, ni daleč do jezera Tahoc, katerega del leži v državi Nevada, del, oziroma večina pa v Kaliforniji. Leži skoraj 2100 m nad morsko gladino. Obdajajo ga hribi (Carson Range in Sierra). Voda je kristalno čista. Ko ga človek vidi, rad verjame, kar piše ameriški vodič, da je to eno najlepših jezer na svetu. Potem se pa cesta hitro spušča proti bogati dolini reke Saeramento, ki je silno rodovitna. Ves predel Kalifornije proti morju je rodoviten, delijma ker ga namakajo, deloma pa, ker ima dovolj naravnih padavin. Znana je Napa dolina, kjer gojijo preko 100 vrst vinske trte, ki daje najboljša kalifornijska namizna vina. Ima dovolj padavin, da ni treba trt namakati in zato je grozdje posebno cenjeno. Kalifornijska obala pri San Francisco in južno v smeri Los Angelesa je precej strma in ima zelo malo lepih dostopov do morja. Pacifik je ponavadi precej razburkan in mrzel, da ni prilike za kopanje ne poleti, še manj pozimi. Zato imajo hoteli tudi poleti umetno ogrevane kopalne bazene za goste. Mesto je pogosto v megli, da je težko dobiti dan za fotografiranje. Ker sva se vozila ob obali proti Montereyu, sva bila skoraj ves dan v megli. Onstran Montereya sva morala celo v avtu ogrevati, ker naju je zeblo sredi poletja. Južno od Los Angelesa pa je več ravnine, ki je zelo rodovitna, ker jo stalno umetno namakajo z vedo, ki jo dovajajo iz reke Colorado. Proti notranjosti pa prehaja v Mojave puščavo. Tam v rodovitni ravnini so lepi nasadi južnega sadja. Namakanje je iztrgalo puščavi sedaj bogate predele notranje Kalifornije o-koli Bakersfielda in Fresno. V Kaliforniji sta še dva velika parka, ki ju je treba omeniti. Sequoia National Park je znan (zapadni del parka) po velikih drevesih (sequoia). Drevo, ki se imenuje po generalu Sherman-u, je baje največje drevo na svetu. Premer meri 12,2 m, visok je 90.8 m. Starost cenijo na 3 do 4 tisoč let. Tako je verjetno eno najstarejših živih bitij na svetu. Na vzhodnem delu parka pa je najvišji vrh na ozemlju ZDA, Mt. Whitney, ki je 4.832 m nad morsko gladino, ali skoraj 2.000 metrov višji kot Triglav. Ker ni prehoda, je treba iti daleč okoli, da se pride do izhodiščne točke za Mt Whit-ney. Zato sva šla najprej na sever, v Yosemi-te National Park. Soteska reke Merced, v katero se spušča v strmih vijugah cesta, nama je nudila enega najlepših gorskih pogledov, kar sva jih doživela v teku potovanja. Sotesko obkrožajo ogromne skale, kakor bi lahko označil vrhove. Posebno znan je E1 Capitan, Mt Rainier, slikan izpred šotora. ki je popolnoma navpična granitna skala, ki se dviga iz doline v višino 1.200 m, Half Do-me pa celo preko 1.600 metrov. V isti dolini padajo s teh vrhov yosemitski slapovi v več nadstropjih: najvišji pada skoraj 480 metrov globeko, nižji pa nekaj nad 100 metrov. Med njima je več manjših slapov; če vse skupaj vzamemo, potem ima yosemitski slap celoten padec ok. 810 m. Cesta, ki gre preko parka proti vzhodu, je sicer za avtomobile, toda je na nekaterih sektorjih zelo'težavna in nevarna. Skoraj 45 milj je treba preko parka do Tioga prelaza, ki je visok nad 3.300 metrov. Nato se pa cesta spušča v puščavo in teče vzporedno z vzhodno mejo Kalifornije. Pri Lone Pine pa sva zavila zopet na cesto, ki pelje proti Whitney Portal v silno strmih vijugah. Tam sva prespala v taborišču. Drugi dan pa sva se podala proti vrhu Mt. Whitney. Pot ni težka, toda utrudljiva. Na začetku poti sva srečala več amerikan-skih skupinic, ki so hitele proti vrhu, toda kmalu so začeli počivati in večina je opustila nadaljno pot proti vrhu. Nekateri Ameri-kar.ci jezdijo na konjih in imajo s seboj cto- Capitol v Sacramento, glavnem mestu države Kalifornija. vorjene mule in konje, ki nosijo zanje šotore, hrano itd. Malo jih je, ki pridejo s svojimi močmi do vrha. Treba je hoditi 13 milj v hrib. Toda, kdor se potrudi in ;e kos poti, je nagrajen s prekrasnim razgledom. Sprva sva mislila iti preko "doline smrti" (Death Valley), toda so nama odsvetovali, ker je bila prevelika vročina in so bile v tistem delu puščave bencinske postaje zaprte. Strašna vročina naju je gnala preko Mojave puščave, preko puščavske države Arizona in New Mexico. Arizona je res dežela kanjonov in puščave. To bi človek lahko precej mirno dejal, ko enkrat preide pot, po kateri sva prepotovala deželo. Seveda je tudi puščava zanimiva in po svoje lepa. Del puščave se imenuje Painted desert, ker nudi posebno kombinacijo pestrih barv. Pri Albuquerque se pa začena rodovitna dolina, ki jo namaka Rio Grande. Ob mehiški meji preko Texasa sva morala prevoziti precejšen del puščave, ki je bila le malo pretrgana, ko sva se dvignila dovolj visoko, kjer je pokrajina postala zelena. Toda pri Houstonu se puščava neha, začenja se močvirnat jug, velika vlaga in poleti precejšnja sopara. To se še stopnjuje v Louisiani in v Ala-bami. Povsod bujno zelenje, močvirja in ravnina. V Floridi pa sva prišla do lepe obale, kjer je morje lepe zelenkaste barve in res letoviščarski raj. V notranjosti Floride je velika ravnina, na severu precej rodovitna, na jugu pa prehaja v velika močvirja, v katerih še žive agitatorji. Ko sva se vračala domov preko Georgie, Severne Karoline, Tennessee in Virginije, je vodila pot preko ravninskega sveta, z nizkimi hribčki. To enoličnost sva pretrgala s prehodom skozi Great Smoky Mountains Natio-ral Park, ki je deloma v Severni Karolini, deloma pa v državi Tennessee. Najvišji deli se povzpno preko 2.200 metrov visoko. Toda vsi ti hribi so na gosto zaraščeni z listavci. V Vir-giniji pa sva se peljala po slikovitem Skyline Drive, ki gre po grebenih preko Shenandoah National park. S ceste je krasen razgled v dolino, "tako na desni, kakor tudi'na levi strani ceste. Shenandoah je indijansko ime in pomeni "hčerka zvezd". Verjetno je šla tod indijanska steza. Doslej je bilo mogoče podati le par oznak narave, skozi katero naju je peljala pot. Toda ogledovala sva si tudi mesta, univerzitetna mesta, tovarne in obiskovala seveda tudi znance in prijatelje. Prostor ne dopušča podrobnejših opisov. Videla sva precej "capitolov", ali osrednjih stavb lokalnih vlad, kakor bi jih lahko po slovensko nazvali. Arhitekturno večinoma posnemajo sistem kupole, kakršno ima osrednji "capitol" v Washingtonu D. C. Seveda so tudi izjeme. Država Oregon ima novo stavbo, ki je v preoej izvirnem slogu; namesto kupole ima neke vrste okrogel stolp. Louisiana pa ima celo nebotičnik s 34 nadstropji za sedež državne uprave. Država Washington ima v glavnem mestu 01ympia enega najlepših "capitolov", ki je ves marmornat. Zelo mogočen je tudi v mormonski državi Utah, v Salt Lake City. V mnogih capitolih so zanimive stalne razstave o naravnih lepotah, o gospodarski strukturi in o kulturnih ustanovah držav. Tako razstavo imajo zelo lepo urejeno v Utah in v Kaliforniji. Seveda želja po zbiranju zgodovinskih rekvizitov v capitolih lahko postane slab element v opremi poslopja; tako je texaški ca-pitol prenatrpan s starimi fotografijami, obešenimi po stenah, georgijski capitol pa ima celo geološki in živalski muzej v svojem o-krilju. Vsaka država hoče pokazati čim več prednosti, ki jih ima ali ki jih želi imeti, in vsaka si prizadeva orisati čim bujnejšo svojo preteklost. Mnoga dejanja v zgodovini, ki so se zgodila na ozemlju države, so privlečena iz pozabe in prilagojena željam današnjih prebivalcev ozemlja. Tam se človek lahko uči v precejšnji meri "sfrizirane zgodovine", kar pa verjetno ni ravno ameriška iznajdba. Zanimale so na;u tudi ameriške univerze po raznih državah. Seveda na takem potovanju ni mogoče spoznavati drugega kot poslopja, zunanji izgled tega, kar Amerikanci imenujejo "campus". Vendar tudi to ni brez pomena in že sprehod po univerzitetnih mestih staremu študentu dobro de. Na ameriškem zapadu in jugu so državne univerze (po ena v vsaki državi) precejšnjega pomena. Tam so univerze razmeroma veliko mlaiše kot pa so na vzhodu. Sistem kolegijev in univerz na vzhodu ZDA se je začel razvijati pred 250 leti po privatni iniciativi. Zato so privatne, svobodne univerze na vzhodu dosegle velik napredek ter se razvile v najpomembnejše znanstvene ustanove v deželi. Toda kljub državnim financam, ki vzdržujejo državne univerze, so danes ameriške visoke šole odvisne bolj kot kdajkoli od privatnih darov, predvsem od veleindustrije, ki prinašajo bistveno oporo nenehnemu znanstvenemu raziskavanju in napredku. Le tako je mogoče razumeti ustanavljanje, razvijanje in izpopolnjevanje univerzitetnih mest. Precej univerz ima resnično svoja mesta. Naštel bi lahko vrsto takih univerz kot je Ohio State Universitjr, University of Was-hington (Seattle), University of California (Berkeley), University of Virginia (Charlot-tesville) itd. Zelo lep in arhitekturno homogen campus ima Stanford University, ki se nahaja v Palo Alto v Kaliforniji. V okrilju te univerze je tudi Food Research Institute. Njegov sodelavec je nekdanji profesor politične ekonomije na ljubljanski univerzi, prof. Aleksander Bilimovič. Ta odlični ekonom, ki ima velike zasluge za slovensko univerzo, slavi letos osemdesetletnico svojega rojstva. Pisec teh vrstic je imel srečno priliko, da se je mogel z njim razgovarjati v San Francisco. Pogled na San Francisco s "Kranjskega grička". Tam je namreč slovenska naselbina in slovenski dom. Velike in bogate univerze imajo, vrsto institutov in laboratorijev, ki jim omogočajo vodilno vlogo v znanstvenem raziskovanju. To človek posebno lahko občuduje na University cf California v Berkeley ali pa recimo na Geor-gia School of Technology (Georgia Tech.) v Atlanti, v državi Georgia. Nekateri "campu-si" na zunaj izgledajo precej bolj revno; presenečen sem bil v Salt Lake City, ko sem videl državno univerzo nameščeno v bivših vojaških barakah. Nekateri mali kolegi i (privatni) se prav čudovito razvijajo. Tu je treba dati priznanje nekaterim katoliškim ustanovam. Tako sva občudovala v Kaliforniji v malem mestecu Santa Clara, južno od San Francisca, kako je estetsko urejen campus U-n:versity of Santa Clara okoli stare španske misijonske postaje istega imena. Tudi nove zgradbe, ki jih dozidavajo tej 'ezuitski univerzi, so v lepem kalifornijsko španskem slogu. Univerza se je razvila pravzaprav iz misijonske šole. Pravtako sva bila presenečena, ko sva videla lep "campus" Montana State University, ki ga znatno razširjajo z dozida-vanjem novih poslopij. Ta univerza je v ma- Pogled s capitola v mestu 01ympia, ki je glavno mesto države Washington. lem mestu Missoula. Vsa država Montana ima malo nad 600 tisoč prebivalcev. Na ameriškem jugu so univerze ločene za bele in za črne. V velikem mestu Texasa Houston, je University of Houston samo za bele študente, medtem ko črni študentje obiskujejo svojo Texas Southern University. Pritisk segregacijske miselnosti je tako velik, da morajo tudi katoliške šole sprejeti načelo in prakso ločitve dveh ras. V New Orleansu (Louisiana) imajo jezuiti Loyola University za bele in Xavier University za črne študente. V tem mestu je za črne še ena univerza in sicer Dillard University. Jezuitje morajo uporabiti to pot, če hočejo imeti slušatelje in če se hočejo izogniti nasilju, ki so ga beli eks-tremisti sposobni izvršiti nad vsakim, ki bi hotel javno uveljavljati desegregacionistično prakso. Na tem mestu bi omenil Red Ročk Theatre, delo človeka in narave; zato ima vrednost kot naravna lepota in kot kulturna ustanova. V okolici mesta Denver v državi Colorado so zarezali med skale gledališče na prostem, ki služi predvsem za prirejanje koncertov. Sedežev je za par tisoč ljudi. ~Na obeh straneh tega naravnega amfiteatra se dvigajo rdečkaste skale. Oder je prav tako obdan od nizkih skal, da je akustika prostora naravnost čudovita. Tu imajo ameriški protestantje znan Easter Sunrise Service. Sončni zahod je bil prekrasert Ker naju je zajel mrak in prostor očaral, sva se utaborila kar v Bear Creek Canyonu, ki je prav zadaj za tem amfiteatrom. Tako sva-imela priliko občudovati gledališče tudi ob-sončnem zahodu. Ko sva zjutraj prišla na o-bisk, sva videla in slišala, kako se je že na vse zgodaj neki Amerikanec preizkušal v solističnih nastopih na odru. Tako nama je dal priliko, da sva mogla presoditi in občudovati akustičnost prostora. Kalifornija nudi obiskovalcem marsikak spomenik, ki je obenem zgodovinske, verske in estetske važnosti. Od San Diega, ameriškega mesta blizu mehiške meje, pa tja gori do malega mesteca Sonoma je šel takozvani "EI Camino Real". To je vrsta misijonov, ki jih je ustanavljal frančiškan oče Juniper Serra. V celoti so jih postavili 21, v razdalji enodnevnega potovanja. Prvi je misijon San Diego de Alcala, ustanovljen 1769, zadnji pa San Fran-cisco Šolano de Sonoma, leta 1823. Ustanovitelj oče Juniper Serra se je nastanil do svoje smrti (1784) v San Carlos Borromeo del Rio Carmelo, kar imenujejo sedaj na kratko-Carmel Mission. To je prav pri mestecu Mon-terey (kjer več Slovencev poučuje slovenščino v ameriški vojaški šoli za jezike). Nekateri od teh misijonov so danes obnovljeni in so v cerkvenih rokah, nekateri pa so spremenjeni v muzeje. Ti misijoni so bili ustanovljeni predvsem z namenom pokristjaniti Indijance. Istočasno pa so seveda širili špansko kulturo in vpliv ter postavili temelje za gospodarski razvoj Kalifornije. Prve namakalne naprave in jezove v Kaliforniji so zgradili prav na prvem misijonu pri San Diego; misijon San Bo-naventura je znan zaradi krasnih vrtov in pašnikov, kjer so imeli okoli 23.000 glav živine. Očetje frančiškani so učili Indijance tudi različnih obrti in še danes razstavljajo tedanje obrtne izdelke. Okoli teh misijonov so se razvila mesta kot Ventura okoli San Bonaventura, mesto San Fernando pri misijonu San Fernando Rey de Espana ali pa Santa Clara okoli istoimenskega misijona. Mnoge od teh misijonskih stavb so arhitektonske mojstrovine in še danes radi posnemajo pri modernih stavbah slog kalifornijskih misijonov. Zdi se, da so sijajno pogojene stavbe tako v obliki kot v strukturi z ozirom na podnebje in bujno vegetacijo. Tja so preneše-ne mnoge tipičnosti španske arhitekture kot so pokriti hodniki, vodnjaki na dvoriščih; cerkve so še prav posebno "španske". Španski vplivi se vidijo seveda tudi v sosednjih državah, ki so jih tudi nekdaj kolonizirali oz. okupirali Španci. Tako je staro mesto Albuquerque s centralno špansko plažo grajeno v slogu in tločrtu starih španskih mest. Na plazi je še ohranjena in obnovljena cerkev San Felipe de Neri, ki je bila postavljena istočasno kot je bilo mesto ustanovljeno (1706.). Tudi v Texasu so Španci že zgodaj postavili misijone. Morda najstarejši je misiion San Francisco de los Tejas na Neches reki, ki ga je koncem 17. stoletja postavil pater Massa-net. Najbolj poznan pa je v Texasu misijon Alamo pri mestu San Antonio. Med najlepše ostanke španske kolonizacije spada verjetno mesto St. Augustine na severovzhodni obali Floride. Pravijo, da je St. Augustine najstarejše mesto ZDA, ker je baje ie Juan Ponce de Leon 1513 prijadral tja iz •Španije ter formalno osvojil svet za Španijo. Tja je prišel iščoč Studenec mladosti. Tam so Španci napravili svojo trdnjavo in centralo za 58 misijonov, ki so jih ustanovili na Atlantski obali. Z malim presledkom je mesto ostalo v španskih rokah do 1821. Sredi mesta je Plaza, okoli pa se stiskajo ozke ulice. Hiše imajo tipične balkone, zamrežena okna ter obzidana dvorišča. Središče mesta je tvorila Plaza de la Constitucion, kjer je bila trgovska četrt mesta. Katedrala je sedež najstarejše škofije na ozemlju ZDA. Med glavne zgodovinske spomenike spada tudi cerkev Nuestra Senora de la Leche; na tem mestu se je prvikrat brala sv. maša v Ameriki. Mesto ima še polno zanimivosti in znakov iz dobe španske vlade. Zato je eno glavnih atrakcij Floride. Ameriški jug ima poleg španskih spominov tudi še spomenike francoske kolonizacije v Louisiani. Stavbe iz francoske dobe so najlepše ohranjene v New Orleans, kjer je staro mesto pravi spomenik prvotnih naseljencev. Ta del mesta se imenuje Vieux Carre, kjer so imena cest ohranila stara imena: Rampart, Burgundy, Dauphine, Royal, Chartres itd. Amerikanci imenujejo ponavadi ta del mesta Amfiteater v Park of the Red Rocks pri mestu Denver (Colorado). kar s French Quarter. Ceste so ozke, balkoni imajo drobno izrezljane železne ograje in so oprti z ozkimi stebrtči na obcestne robnike. Tako lahko pešci hodijo pod streho. V tem delu starega mesta so še stari cafes, prodajalnice in vse kar spada k staremu francoskemu načinu veselega življenja. Zato je Ne\v Orleans znan kot staro veselo mesto, ki živi še v spominu na francosko "gaite". Veliko mest v Louisiani še vedno nosi francoska imena, kot n. pr. glavno mesto države Baton Rouge, Plaquemine, Lafayette, St. Mar-tinville itd. Je še vedno precej ljudi, ki znajo francosko, oziroma bolje nekako francosko narečje. To so večinoma tkzv. Akadijci, to je Francozi, ki so jih pregnali Angleži iz vzhodnega dela Kanade. Zanimala me je tudi gospodarslca geografija, toda za to, na žalost, ne bo kaj prostora v tem spisu. Ameriške pokrajine so zelo specializirane v proizvodnji. Ostane pa še mnogo ozemlja, ki čaka na naseljence, na delavne roke in na potrebe, da nudi svoje bogastvo prebivalcem. Večinoma se Amerikanci še vedno zadovolje z ekstenzivnim poljedelstvom, saj je zemlje še dovolj. Če pa bodo dosegli oz. u-speli najti gospodarsko zadovoljiv način čiščenja morske vode, tedaj bodo lahko iztrgali puščavi ogromne predele in povečali obdelano površino. Po žitorodnih pokrajinah Kansasa, Missou-rija itd. so nepregledna žitna polja. Le redko se vidi koga, da dela na polju. Ko je čas žetve ekipe poljskih delavcev kosijo s stroji. Te ekipe se kar pomikajo od juga proti severu in tako postopoma služijo raznim gospodar em. Vse delo gre seveda s stroji. Živina se pase na polju leto in dan. Nimajo hlevov. Spomladi in jeseni preštejejo živino. Teleta, ki sadijo kravam, pripadajo gospodarju krav; tista teleta, ki pa še niso žigosana in sama tavajo, si pa razdelijo cowboy-ji. V Texasu se nahaja naj- večja ranch ali kmetija pq naše. To je King Ranch, ki ima skupno okoli 40 milijonov a-rov (*). Tam je dom prve ameriške pasme goveje živine, ki se imenuje Santa Gertrudis. Križali so menda z indijsko pasmo Brama, da so dobili živino odporno proti mrčesu in vročini. Na teh velikih planjavah, kjer se pase na desettisoče goveje živine, so vpeljali helikopterje s posebnimi sirenami, da seganjajo živino. Tudi vlaki imajo posebne sirene, da odganjajo živino z železniške proge. Te sirene imava dobro v spominu, ker niso plašile samo živine, ampak so tudi trgale najino spanje pod šotorom. Kjer so velika polja, je videti v vaseh letališča. Mnogo kmetov ima svoja letala. So pa nekateri posamezniki, ki ima'o večje število malih letal in proti plačilu opravljajo razna dela na polju: sejejo, posipajo razne vrste preparatov proti plevelu itd. Večkrat je površina polja tolikšna, oziroma razdalje med kraji in mesti tako velike, da je edinole letalo uspešno prometno sredstvo. Letalo je torej potreba in gospodarsko opravičljivo prevozno sredstvo. Kon e se vidi po kmetijah, toda zgolj za jahanje, torej za šport, ne pa za delo na polju. Kalifornija in Texas sta glavni državi, kjer gojijo bombaž, medtem ko sta Louisiana in Georgia pomembni kot pridelovalki sladkorja (sladkorni trs) in riža. Kalifornija in Florida tekmujeta v gojenju južnega sad'a, pomaranč, mandarin, limon in "grapefruit". Kalifornija ima seveda tudi vinsko trto. Obiskala sva nekaj vinarn v Napa Valley. Tam je samo v enem kraju bilo 17 vinarn. Tiste, ki sva midva obiskal, pridelajo letno okoli 9.000 do 18.000 hI vina. Seveda ima vsaka 20 do 25 vrst vina. Imajo svoje vinograde, velike 32.000 do 45.000 arov. Razkazali so nama vse naprave in način proizvodnje. Od živilske industrije je bil najpoučnejši obisk v pivovarni, v klavnici ter mesno — predelovalnem obratu, .v tovarni za konzerviranje zelenjave ter v tovarni za predelavo limon. Ta zadnja tovarna je v Corona, država Kalifornija. Je baje največja in edina tovarna te vrste v Ameriki. Predela lahko na dan 1.200 ton limon. Limona daje v celoti okoli 15 proizvodov, od katerih je dobičkanosen edinole limonov sok, s katerim si človek gasi žejo v poletni vročini. V tovarni so na številnih kra'ih nastavljeni posebni stekleni tanki, iz katerega si vsakdo lahko natoči po želji dobre osladkane limonade. Imajo nastavljenega enega delavca samo zato, da polni te tanke. Ko je tovarna v polnem obratu, zaposluje o-koli 750 delavcev. Izrabijo vse; zadnji proizvod je nekak posušen ostanek, ki služi kot izvrstno hranivo za živino. Vse je mehanizirano do zadnje podrobnosti. Stroje za stiskanje imajo samo v najemu, ker ima tovarna, ki jih je izdelala, patent in jih noče prodati. Neko drugo vrsto strojev pa so lansko leto že lahko odkupili, ker je doba, ki ščiti izumiteljstvo, že potekla. Klavnica in mesni obrat, ki sva ga obiskala, je eden od Armourjevih tovarn in se nahaja v Kansas City, država Missouri. Videla sva ves proces, od seganjanja živine iz obširnih zagrad (stockyard) v klavnico, do klanja in pa do pakiranja dokončnih proizvodov (šunka, svinjska mast, sala.me, klobase...). Vse je na tekočem traku in mehanizirano. Takih klavnic in tovarn je v mestu še več, saj je-verjetno Kansas City za Chicago največje središče mesne industrije. V Kaliforniji sva si ogladala neko podjetje, last znane Minnesota Mining Co. Imajo vel'k kamnolom granita. Skale meljejo, sušijo, očistijo, izprašijo, potem pa barvajo. Ta droben,, barvan pesek rabijo v Ameriki za pokrivanje katraniziranih plošč, s -katerimi oblagajo hiše in pokrivajo strehe. V celem podjetju — od kamnoloma do nakladanja v železniške vagone — je ves proizvodni proces mehaniziran in nisva videla nobenega delavca, ki bi kakorkoli moral uporabljati svojo fizično silo in res težaško delati. Vsi so pravzaprav nadzorniki strojev, ki jih vodijo z raznimi vzvodi. Zanimivo je, da proizvodn'a zahteva v celem le 14 delavcev. To je prav zanimiv primer proizvodnosti dela v ZDA. Nehote sem primerjal uspešnost te proizvodnje s tem, kar sem videl v Mehiki. Tam sem opazoval zidarje. V prvem nadstropju so betonirali prečnike. Pri tem je pomagalo enemu zidarju-betonerju 12 delavcev. Nosili so vodo v starih pločevinastih posodah in jo zlivali v betonski mešalec. Betonsko mešanico iz tega mešalca so si podajali v malih, zveriženih posodah. Niti ni treba spraševati, kolika je razlika v delovni storilnosti med ZDA in Mehiko, ker je dovolj vidna v življenjskem standardu obeh dežel. Med potjo sva imela priliko videti, kako gra- (*) t. j. 400.000 hektarjev ali 4.000 km2 ali ena šestina Sloven:je. •dijo ceste. Imajo najrazličnejše stroje, ki jih upravlja kakih 5 do 8 delavcev. Ni videti nobenega z lopato ali krampom ali s kakimi podobnimi instrumenti preteklosti. Delavci se pripeljejo na gradbišče .z lastnimi avtomobili. Nekateri delavci, ki pridejo iz bolj oddaljenih krajev, pripeljejo s seboj družino, ki stanuje v mali hišici na kolesih, avtomobilski prikolici. Lesna industrija je močno razvita v državah Washington in Oregon. Skoraj tri ure nama je vzelo, da sva si ogledala tovarno furnirja. Razkazal nama je ves obrat preizkušen nad-mojster, ki je že 45 let v službi pri tem podjetju. Hlode prenašajo žerjavi; stroji jih luščijo, režejo plošče, jih vlečejo po tekočem traku v sušilnice... Poseben stroj (električno ■oko) ugotavlja odstotek vlage v lesu, ko pri- dejo plošče iz sušilnice; če je vlage več kot 4%, kane iz stroja rdeča kaplja in to je znamenje, da je treba še.enkrat poslati ploščo v sušilnico. Ko so plošče prav posušene, jih pregledajo glede kvalitete, če vidijo kako napako ali grčo, jo poseben stroj izreže in istočasno vdela lep konec lesa na isto mesto... In tako gre pro'ces dalje noč in dan. Veliko bi imel še povedati, toda potem bi tak sestavek narasel v celo knjigo. Imel sem priliko podati le nekaj opisov in sem se izognil vsaki podrobnejši analizi. Saj čim pride človek do analize, se mora spustiti v razpravljanje in privleči več dokaznega materiala, če se hoče izogniti površnim sodbam in pa hitremu posploševanju. Zato je treba, da tu zaključim, zavedajoč se omenjenih omejitev. ZDRAVKO NOVAK Jiftflina zetea sCaaen&ke politične emi^mcife Kot nekaj izrednega bo v zgodovini slovenskega naroda zapisana politična emigracija iz leta 1945, ko je zaradi predvidenih političnih dogodkov v Sloveniji in Jugoslaviji zapustilo domovino kakih 30 tisoč Slovencev. Tri • do štiri leta smo bili naseljeni po raznih taboriščih Italije, Avstrije in Nemčije, nato smo se pa razselili po državah zapadne Evrope in •državah Severne in Južne Amerike ter Avstra-' lije. Seveda nihče ni čakal s prekrižanimi rokami, da bi se razmere v domovini uredile, da bi se mogel vrniti, ampak si je vsakdo zavihal rokave, prijel za delo in si skušal v tujini urediti življenje kar najbolje. Tako so po desetih letih emigracije že mnogi lastniki svojih domov in so si s pridnostjo in učenjem pridobili primerne zaposlitve. Mnogi so se zaradi tega odločili, da se ne bodo vračali v domovino. Morda se niti več ne smatrajo za politične emigrante, ampak samo še za izseljence. Gotovo je takih, ki ne mislijo več na vrnitev -vsak dan več, pa četudi bi se večina nikoli več ne vrnila in če se tudi ne bo, smo in ostanemo •slovenski politični emigranti toliko časa, dokler se razmere v domovini ne spremene tako, -da se bo lahko vsakdo od nas vrnil v domo--vino, ne da bi bil zaradi svojega političnega prepričanja preganjan. Ker smo pa še vedno slovenski politični emigranti, imamo kot taki do sebe, do naše emigrantske skupnosti in do domovine posebne dolžnosti. Teh dolžnosti je veliko in velikih. Ni najmanjša med njimi dolžnost kulturnega udej-stvovanja. Te dolžnosti smo se emigranti vedno zavedali. Po vseh taboriščih smo imeli svoje osnovne šole, pa tudi gimnazije in strokovne tečaje, učili smo se tujih jezikov, prirejali dramatske predstave, gojili petje in izdajali svoje slovensko časopisje in slovenske knjige. O emigrantskem šolstvu in tisku smo prinesli v Zborniku prejšnjih let kolikor mogoče izčrpna poročila. Ker je naše življenje in zlasti kulturno delovanje precej nestalno in spremenljivo, je prav, da je vse čimprej in kolikor mogoče natančno zapisano in opisano, da se tako otme pozabi. Zgodovinarjem poznejših časov bodo vsi zapisniki dobrodošli. Lansko leto je ob 10 letnici Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije objavil pregled knjig, izdanih v prvem desetletju našega izseljenstva. Ta pregled pa ni popoln. Dasi se je sestav-Ijalec pregleda potrudil kolikor je mogel in je tudi uredništvo Zbornika-Koledarja samo še posebej skrbelo za izpopolnitev pregleda, je kljub temu marsikako delo nehote izpadlo. Prosimo vse prizadete, da nam tega ne zamerijo. V letošnjem Zborniku-Koledarju objavljamo dopolnilo, ki pa morda tudi še ni popolno. Za kolikor toliko točne statistike in preglede so pa potrebni tudi podatki v zvezi z vsako izdano knjigo. Knjige, ki jih izdajajo po letu 1945. v domovini imajo na zadnji strani izčrpne podatke. V tujini izdane knjige so pa običajno zelo pomanjkljivo opremljene. Nekatere knjige nimajo niti letnice izdaje. Zaradi stvari same prosimo vsa slovenska založništva v tujini, da opremijo svoje bodoče izdaje knjig s sledečimi podatki, ki naj bodo objavljeni skupaj na zadnji strani knjige in ne morda na kakih ovitkih, ki se običajno najprej uničijo in izgube. Podatki naj slede po sledečem redu: ime pisatelja; ime prevajalca, naslov dela; kdo je delo priredil; kdo je delo opremil, kdo je delo ilustriral; kdo ga je izdal; tiskarno; založbo; za izdajatelja, tiskarno in založbo tudi osebe, ki so bile takrat odgovorni kot funkcionarji; naklado in kdaj je bilo delo dotiskano. Brez teh podatkov ni mogoče sestaviti točnih pregledov in statistik. Dopolnilo pregleda izdanih knjig v prvem desetletju 1945-55 1942 KO SMO ŠLI V MORJE BRIDKOSTI. P. Kazimir Zakrajšek. Washington, D. C., USA, 1942. Strani 203. Opis tragedije slovenskega naroda leta 1941. MATI S PREBODENIM SRCEM. 2. izdaja. Ura molitve. Izdal in založil P. Kazimir Zakrajšek. Washington, D. C., USA, 1942. Strani 32. 1947 POVSOD BOGA. Molitvenik. Tiskala tiskarna Pija X v Rimu. Strani 160. SAMOTNE POTI, pesniška zbirka. Milan Jeruc. Linorezi in oprema Tone Krois. 1948 MEJNIKI. Zbirka pesmi. Ljubo (Pavle Borštnik). Izšla v Italiji. 1949 TONČEK IZ POTOKA. Mladinska povest. Fr. Bazilij. Izdala in založila Goriška Mohorjeva družba. Str. 117. 1951 ZAPISKI. Uredil Ludve Potokar. Izdal klub "Krog" v Clevelandu. Tiskala "Ameriška Domovina" v Clevelandu. Strani 56. NADŠKOF JEGLIČ. Mons. dr. Jože Jagodic.. Majhen opis velikega življenja. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. "Knjigi na pot" napisal ljubljanski škof dr. Gre-gorij Rožman. Strani 483, vel. 23 x 17 cm. PRED BOGOM POKLEKNIMO. Dr. Fran Jaklič. Ure molitve. Virijete narisal arh. Vladimir Mazi. Izdala Slovenska Misijonska Zveza, Buenos Aires, Argentina. Tiskala tiskarna Federico Grote. Vezava knjigoveznica Herman Zupan, Bs. Aires. Strani 415, vel. 13 x 9 cm. VEČNO ŽIVLJENJE. Dr. Gregorij Pečjak. Molitvenik. Štirinajsta izdaja. Izdala "Sloven-SKa založba" v Avstriji. Tisk: Misijonska tiskarna, St. Gabriel, Moedling, Avstrija. Strani 656 vel. 12 x 7 cm. 1953 BARAGO NA OLTAR. Spoznajmo Barago (Po raznih spisih o Baragi sestavil za Baragov mesec dr. Filip žakelj); Barago na oltar I (Iz sestavkov pok. prelata dr. Odarja o Baragovi beatifikaciji za "Baragovo devetdnev-nico" sestavil Ladislav Lenček CM); Molitvena ura za Baragovo beatifikacijo (Napisal Branko Rozman); Baragov križev pot (Sestavil Baraga. Uvod ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Izdala Južnoameriška Baragova zveza, Buenos Aires, Argentina. Str. 159. Vel. 17x11 cm. Tiskala tiskarna. Federico Grote, Bs. As. CERKVENA POEZIJA. Prevedel in uredil Jože Vovk, duhovnik ljubljanske škofije. Psal-mi, slavospevi in cerkvene himne. Izdala, založila in tiskala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Besedo na pot napisal ljubljanski škof ^ dr. Gregorij Rožman. Strani 486 vel. 16x10 cm. NAŠA GOSPODARSKA OSAMOSVOJITEV. Drugi socialni dan slovenskih izseljencev v Argentini. Strani 48. Brošura. JUNAKINJA APOSTOLATA, I. del. Dr. Leon Jožef Suenens — prevedel Rafko Vodeb. Tiskala, izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. Strani 122, vel. 20 x 14 cm. 1954 JUNAKINJA APOSTOLATA, 2. del. Ista tiskarna in založba. Strani 267 v obeh delih. •JEZUS, DOBRI PASTIR. Baragove molitve. Zbral dr. Franc Jaklič. Založila in tiskala založba Ave Maria v Lemontu, USA. MARIOl.OGIA. S. Alberti Magni Eiusque Coaequalium. P. Bruno Korošak, OFM. Izdala in založila Mednarodna Marijanska akademija v Rimu. V latinskem jeziku. Str. 652. NA NEPREMAGLJIVI SKALI (O sv. Cerkvi). Janez Kopač. Izdala, založila in tiskala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Strani 224, vel. 16 x 11 cm., 8 slik. Priporočilo napisal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. PŠENIČNI KLAS. Karel Mauser. Devet črtic. Opremil ak. si. France Gorše. Tiskala "Slovenska pisarna", založila "Liga", obe v Cle-velandu. Strani 50. Vel. 18 x 12 cm. IJSMRT ALI ŽIVLJENJE? Edi Gobec. Nekaj misli in smernic za ustanovitev Slovenske narodno-obrambne zveze. Strani 16. Vel. 18 x 13 cm. Tiskano. St. Louis, Montana, USA. 1955 :SMRT ALI ŽIVLJENJE? 2. del. Edi Gobec. Razmnoženo. Pisemski format. Strani 20. St. Louis, Montana, USA. * * * Popravki k pregledu v Zb. - Kol. 1956 Knjiga V KRALJESTVU LUTK - CMOKEC POSKOKEC, ki sta jo napisala fr. Bazilij in Mirko Kunčič je izšla v juniju 1947 in ne leta 1948. Med knjigami, ki so izšle leta 1951 je navedena tudi knjiga Z BOGOM V TUJINO. Ime pisatelja ni Ivan Lovrin, pač pa Ivan Lavrih. Knjige izdane v letu 1955-56 (Od 1. julija 1955 do 30. junija 1956) .ZBORNIK-KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE 1956. Uredili: Miloš Stare, Joško Krošelj, Jakob Mlinar, Pavle Rant, Pavle Fajdiga. Oprema akad. slikar Božidar M. Kramolc, Toronto, Canada. Ilustracij 88. Str. 304. Založila in izdala Založba Svobodna Slovenija v Buenos Airesu. Izšel novembra 1955. :ŽIVI KRISTUSOV EVANGELIJ. Življenje svetnikov, ki so bili proglašeni pod papežem Pijem XII. Dr. Filip žakelj. Izdala, založila in tiskala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Strani 128. Vel. 25 x 17 cm. S slikami svetnikov. Izšlo novembra 1955. "VELIKA RIDA. Povest. Karel Mauser. Družinske večernice št. 9. Izdala, založila in tis- kala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Strani 127. Vel. 20 x 14 cm. Izšlo novembra 1955. KOROŠKI SLOVENCI, I. del. Fran Erjavec. Ponatis iz tednika "Naš tednik-Kronika". Izdala, založila in tiskala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Strani 192. Vel. 17 x 12 cm. Izšlo novembra 1955. LJUDJE. Narte Velikonja. Zbral pisatelj sam. Uvod napisal pisateljev sin Joža Velikonja. Knjigo opremil Milan Volovšek. Za desetletnico pisateljeve smrti izdala Slovenska Kulturna Akcija, Buenos Aires, Argentina. Opombe napisal Tine Debeljak. Strani 340. Vel. 23x16 cm. Tisk in vezava: Talleres Graficos Federico Grote. Izšlo 24.11.1955. IGNACIJ KNOBLEHAR IN NJEGOVI SODELAVCI. Druga predelana izdaja. Dr. Fran Jaklič. Ovitek slikar Milan Volovšek. Tisk in vezava Talleres Graficos Federico Grote. Založba: Petek Janez C. M. Buenos Aires, Argentina. Izdaja posvečena nadškofu dr. Antonu B. Jegliču. Strani 445, vel. 20 x 15 cm. Izšlo 15.12.1955. IN HRUMELA JE DRAVA. Roman iz druge svetovne vojne. P. Metod Turnšek. Trst 1955. Naslovno stran napisal ak. si. Tone Mihelič. Strani 212. Vel. 16 x 12 cm. Izšlo za božič 1955. SOCIOLOGIJA II/2 — tretja knjiga. Dr. Ivan Ahčin. Obravnava vprašanja o državi, mednarodni družbi in religiji. Izdala in založila Družabna pravda, Buenos Aires, Argentina. Tisk tiskarne Federico Grote. Strani 465. Vel. 16 x 12 cm. Izšla 1. marca 1956. ZORI, NOČ VESELA! Roman. Marijan Marolt. Ovitek Andrej Makek. Izdala in založila kot svoje 12. izdanje Slovenska kulturna Akcija, Buenos Aires, Argentina. Pet slik in note pesmi Zori, noč vesela! Strani 315. Vel. 20 x 14 cm. Izšlo 10.3.1956. VRBOVA PIŠČAL. Pesniška zbirka. Marijan Jakopič. Zbirko uredil dr. Milan Pavlovčič. Opremil in ilustriral akad. slikar Božo Kramolc. Tisk Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Založilo Dramatsko društvo "LILIJA" v Cle-velandu. Izšlo 15.4.1956. Dotiskano konec 1955. DHAULAGIRI. Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo. Bertoncelj-Arko. Fotografski posnetki s Himalaje. Opremil Milan Volovšek. Izdala in založila Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Str. 164. Prof. JANEZ SEVER Z odločno voljo v novo življenje Leta 1945 je zapustilo domovino s protikomunističnimi Slovenci tudi večje število dijakov. Nekateri so srednjo šolo bili dokončali že doma, drugi so jo pa nadaljevali na begunskih gimnazijah v Avstriji in Italiji. Na teh zavodih so tudi matu-rirali. že v begunskih letih se je precej teh dijakov vpisalo na visoke šole. Nekateri so študirali na graški univerzi, drugi pa na raznih italijanskih vseučiliščih. Ko so leta 1948 emigrirali v razne prekomorske države, so vseučiliške študije nadaljevali v deželah, v katerih so se naselili. Nadaljevanje študija je bilo združeno z velikimi težavami. Večina akademikov ni imela zadosti sredstev, da bi se lahko posvetila samo študiju, ampak je morala v dnevne službe, v nočnih urah so pa študirali. Nekateri so v nekaj let tudi samo delali. Ko so si prihranili nekaj več denarja, so pustili službo in samo študirali na univerzi. So pa tudi taki, ki so, zlasti iz USA, odšli nazaj v Evropo in tam dovršili študije, nato se pa zopet vrnili v USA. G. profesor Janez Sever v Clevelandu nam je za letošnji Zbornik-Koledar zbral" življenjepise nekaterih slovenskih akademikov in akademičark, ki so v Severni Ameriki dokončali študije na univerzah in na njih tudi diplomirali. Seznam ni popoln. G. prof. Janez Sever je storil vse, da bi nam poslal življenske podatke vseh slovenskih akademikov, ki so v Severni Ameriki dokončali študije na univerzi. Do roka, ki smo mu ga dali, ni mogel vseh dobiti. Tako je n. pr. izostal življepis dr. Petra Remca, ki je pred kratkim v tretje doktoriral in z njim vred še mnogih drugih. Objavljamo življenjepise tistih, ki smo jih prejeli do postavljenega roka. Pa že ti so ta ko zanimivi in pestri, da jih bo vsakdo z zanimanjem bral. Iz teh podatkov bo videl s kakšnimi težavami se mora boriti slovenski akademik v svetu, da dokonča vseučiliške študije. Skoro nobenega ni, ki bi lahko samo študiral. Vsi imajo redne zaposlitve in poleg redne službe študirajo in tako ustvarjajo sebi boljše eksistence, narodu pa inteligenco, ki mu bo zvesto služila in delala za njegovo srečo ter veličino. G. profesorju Janezu Severju se iskreno zahvaljujemo za ves trud, ki ga je imel pri zbiranju teh nad vse zanimivih življenjskih podatkov slovenskih akademikov, ki so na svetovnih univerzah diplomirali z dobrimi uspehi in tako tudi na teh znanstvenih ustanovah dvigali ugled pod komunisti trpečega naroda. Te vrstice pa naj bodo tudi vzpodbuda ostali slovenski srednješolski mladini, naj nadaljuje začeti študij in naj nikar ne klone pred morebitnimi težavami. UREDNIŠTVO ZBORNIKA-KOLEDARJA MAJDA AVSENEK maturirala leta 1947. Jeseni istega leta se je-vpisala na farmacevtsko fakulteto na univerzi v Padovi, pa tudi tam ni mogla končati študija. Leta 1950. se je namreč morala preseliti v Ameriko. Tam je najprej diplomirala na-Carnegie Institute za "Doctor's Assistant and Laboratory Technician", potem pa odšla v Columbus na Pharmacy College državne univerze. Tam je po dveletnem študiju gradui-rala z odličnim uspehom leta 1953. Bila je prva begunka, ki je na tej univerzi končala farmacevtske študije. Majda Avsenek, po rodu iz Ljubljane, je obiskovala uršulinsko osnovno šolo in gimnazijo v Ljubljani. Leta 1945. je morala bežati preko Avstrije v Italijo, kjer je v Padovi obiskovala Li-ceo clasico, potem pa nadaljevala klasično gimnazijo v Trstu in Ing. FRANCE BIZJAK Prav tako kakor drugih letošnjih a-meriških slovenskih diplomirancev je zanimiva in pisana življenjska zgodba ing. Franceta Bizjaka, rojenega 8. juni'a 1926 v Zgornji Beli, občina Preddvor na Gorenjskem. Ta je ljudsko šolo opravil doma v Preddvoru, nato pa je v Kranju malo prej, preden je leta 1941. Hitler napadel Jugoslavijo, opravil malo maturo. Ob nemški zasedbi Gorenjske je bil France premlad, da bi si mogel kako sam pomagati. Matere ni imel več. Pri stari materi je pasel živino in delal na polju, dokler se ni zgodilo, kar je v živo zadelo takrat ne samo njega, marveč vse slovenske fante njegove starosti na Gorenjskem in štajerskem, ki so ju jo bili zasedli Nemci. Ne ,da bi bil kdo kaj pričakoval, so ne dolgo po svojem prihodu nekega dne Nemci polovili vso to nedoletno moško mladino in jo spravili v neko gorsko dolino na Zgornjem Štajerskem (St. Peter am Kammers-berg). Ljudem so rekli, da gredo na "Arbeits-dienst". V resnici pa je šlo samo za hitlerjev-sko vojaško predvzgojo. Dobili so lopate in se vadili v kopanju, glavno pa je bila vendarle hitlerjanska vojaška predvzgoja. Spravili so skupaj okrog 400 od 16-17 let starih slovenskih fantov, ki naj bi postali slovenski janičarji. France je takoj spoznal, za kaj gre ter tudi storil vse, da. se reši. Čeprav zdrav, je vendar z različnimi simulacijami dosegel, da je bil tako pri pregledu v Judenburgu kakor tudi v Gradcu "zvržen". Nacistični tečaj za prevzgojo te nedoletne slovenske gorenjske in štajerske mladine bi moral trajati najmanj pol leta. Zaradi razvoja na frontah, pa so ga skrčili na tri mesece. Ko je France prišel spet domov, je vedel, da tu zanj ni več obstanka. Predobro je vedel, k^j ga čaka. Potem ko se je nekaj časa skrival doma in v okolici, je stopil k četnikom, ki se jih je nekaj bilo takrat zbralo po posameznih gorenjskih predelih. Ko so kmalu nato začeli tudi po Gorenjskem kmečki fantje in možje misliti na to, kako bi si rešili življenje ne samo pred Nemci, marveč tudi pred komunističnimi partizani, so se gorenjski četniki porazdelili po posameznih najbolj ogroženih vaseh in tu po večini povsod prevzeli poveljniška mesta prvih gorenjskih domobranskih postojank. Tako je France prišel v tupališko domobransko edinico. Na dan pred božičem leta 1944. je bil v neki akciji proti komunističnim partizanom pod Storžcem ranjen v nogo, trebuh in roko. Spravili so ga v bolnico na Golnik. Da se je maja 1945. rešil, so ga spravili na konja, da bi jahal čez Ljubelj. Toda tudi tega ni zmogel. Onesvestil se je ter se je zavedel šele čez nekaj dni v bolnici v Celovcu. Čeprav še ne popolnoma zdrav, je bil o božiču 1945. izpuščen iz celovške bolnice in prišel v e-no največjih avstrijskih taborišč v tistem času, v Kellerberg blizu Bistrice na Dravi. Na prigovarjanje prijateljev se je takoj začel pripravljati na študij. Priden kakor je bil, je v poletnem roku 1948. na Slovenski begunski gimnaziji v Špitalu na Dravi opravil veliko maturo in se še isto jesen vpisal na Techni-sche Hochschule v Gradcu. Vpisal je Natur-wissenschaften. Kakor malone skoro vsi takratni begunski graški visokošolci je tudi France stanoval v barakah, ki so ;ih Angleži v Hochsteingasse namenili zanje. Ko je France leta 1950. prišel v Cleveland, ZDA, leto dni ni šel v šolo. Poiskal si je delo v neki strojni tovarni, kjer je dela! sprva kot navaden delavec, pozneje pa je postal asistent v tovarniškem kemičnem laboratoriju. Po dveh letih pa se je vpisal v večerne kemične kurze na John Carrol University v Clevelandu in Western Reserve University. Zadnji dve šolski leti (1954-56) pa se je popolnoma posvetil rednemu študiju na Michigan College of Mining and Technology, Hoghton, Mich., ki je edini poleg University of Michigan, Ann Harbor, Mich., priznani michiganski inženirski kolegij. Na tem zavodu je France 4. junija 1956. dosegel čast inženirja kemije (B.) (achelor) S. (cience) in Chemical Enginne-ring). Ko se je France nato vrnil v Cleveland, je takoj dobil zaposlitev pri Harshaw Chemical Co., Development oddelku. Ta tovarna o-skrbuje šolske in industrijske laboratorije z vsemi potrebnimi ke.mikalijami. Dobil pa je kmalu ponudbo za Assistenta pri "En- ginnering Experimental Station on Universi-ty of Missouri, Columbia." Ponudbo je sprejel in nastopil službo 1. septembra 1956. Prav kakor ogromna večina drugih slovenskih ameriških visokošoleev, se je moral tudi mladi inženir za svojega študija boriti z velikimi gmotnimi težavami. Bili so dobri ljudje, ožji rojaki - domačini, ki so ga podprli, toda vse to je bilo še vedno premalo. Kljub vsemu je moral končno prodati tudi svoj avto, ki bi ga sicer zaradi bolne noge nujno potreboval, saj posledice rane na nogi še vedno čuti, da je mogel prebroditi še zadnje gmotne ovire. Sedaj pa je teh rešen, a svojega študija še ne misli opustiti. Uka strašna žeja žene tudi njega še naprej. IVAN BOH Med one ameriške slovenske doktorande, ki utegnejo že v najkrajšem času doseči najvišji znanstveni položaj, spada Ivan Boh, ki je v poletnem semestru 1956 predložil na pontifikalni univerzi v Ottawi v Kanadi tezo za Ph. D., potem ko je že prej opravil vse predpisane izpite za doktorat iz filozofije. (D. Ph.). Ivan je bil rojen 1. decembra 1930 v Dolenjih Lazih št. 31 (Ribnica) na Dolenjskem. Šest razredov ljudske šole je opravil doma v Ribnici. Maja 1945. se je s starši, sestro in tremi brati umaknil pred komunisti na Koroško. Malo maturo je opravil 1949 na Slovenski begunski gimnaziji v špitalu na Dravi, Koroška, Avstrija, čez dve leti, t. j. maja 1951. pa je že graduiral na Weatherwax High School v Aberdenu, zvezna država Washington. V šol. letih 1951-52 je obiskoval Gray's Har-bor College v Aberdenu, Wash.; 1952-53 Ohio Kent State University, Kent, Ohio; 1953-54 Ohio University, Athens, Ohio; kjer je 3. septembra 1954 dosegel B. A. Degree iz filozofije. Ker pa ni bilo niti na državni univerzi v Kentu niti na drž. univerzi v Athensu predavanj iz sholastične filozofije, je Ivan uporabil poletne mesece 1953 in 1954 za poseben študij te filozofije na znani John Carroll jezuitski univerzi v Clevelandu. V šol. letu 1954-55 je nadaljeval filozofski študij na prav tako sloviti katoliški Fordham University v New Yorku ter tukaj dosegel M. D. iz filozofije. V jesenskem semestru 1955 je obiskoval U-niversity of Michigan. Ker pa so na tej univerzi preveč pragmatično predavali logični po- zitivizem in prezirali vse druge filozofske sisteme, se je Ivan odločil oditi v Kanado, kjer je v spomladanskem in poletnem semestru 1956 poslušal zlasti predavanja iz sistematične filozofije (v latin. jez.) na pontifikalni University of Ottawa. V tem času je tudi napisal tezo za M. A. Degree "The Nature of Etical Judgement in contemporary Emotivi-stic Theorie" (Narava .etične sodbe v sodobnih emotivističnih teorijah). Teza je bila odobrena junija 1956 na Fordham University v New Torku. V tem času je že tudi opravil, kot u-vodno omenjeno, vse izpite za doktorat iz filozofije (D. Ph.>; trenutno dela same "Exa-mination of Ethical Emotivism" (Kritična obravnava etičnega emotivizma). Njegov "Di-reetor of researeh and mentor" (Mentor pri znanstvenem delu) je znani kanadski francoski filozof dr. Jacques Croteau, O.M.I. Kakor 99% drugih slovenskih ameriških visokošoleev tako tudi Ivanu Bohu študijska leta niso bila posuta s cvetjem. Vsake počitnice je moral tudi on prijeti za trdo ročno delo po elevelandskih tovarnah. Do štipendij se je prikopal šele v spomladanskem semestru 1953 na Kent State University (620 $ za devet mesecev), odnosno kasneje 1954-55 na Fordham University. Ivan utegne postati, eden prvih filozofov-znanstvenikov med Slovenci. Zdravja je, hvala Bogu, zelo trdnega. Voljo ima naravnost neizmerno. Redek med nami bi bil kos težavam, ki jih je moral Ivan prebresti. Poleg svojega materinega jezika obvlada dobro latinščino, nemščino, ruščino in angleščino. Kakor njegovega prijatelja Jožeta Pa-ternosta tudi Ivana močno zanima rusko duhovno življenje. Njegovi domači: oče France, mati Marija, roj. Mihelič, dva brata in sestra žive v Clevelandu, Ohio. K njim prihaja Ivan, kadar ima počitnice, kar je pa grav poredkoma. EGIDIJ GOBEC Egidij ali, kakor mu navadno pravimo, Edi Gobec, ki je 25. julija 1956. izpolnil 30 let, je ob zaključku poletnih počitniških tečajev dosegel M. A. iz sociologije. Toda zgolj ta skromen podatek pove bore malo iz njegovega dosedanjega življenja. Njegova dosedanja življenjska zgodba je namreč izredno pisana in zanimiva. Edi Gobec je bil rojen 25. julija 1926 v Celju. Mladost je preživel na kmetih v Rogaški Slatini. Niž'o gimnazijo (klasično) je o-biskoval v Mariboru, višjo pa v begunskem taborišču v Ebcliju v Italiji. Nato je poslušal na univerzi v Neaplju v Italiji eno leto lingvistična predavanja. Leta 1950. je začel s svojim rednim univerzitetnim študijem v ZDA. Za njegov dosedanji ameriški univerzitetni študij je značilno, da se je tako rekoč posvetil študiju kar dveh strok hkrati: filozofiji in sociologiji. Zagrabil je močno na široko. Študiral je na dveh fakultetah: filozofski in sociološki. Filozofijo je študiral pod danes vodilnim ameriškim frančiškanskim filozofom F. Boehnerjem na St. Bonaventure University N. Y., in pod Gilsonovim učencem Borkejem na St. Louis Univev ;ity. Ko so bile pisane te vrste (v avgustu 1956), je bil Edi v 5. letniku svojih filozofskih študij, ali še pol leta pred M. A. v filozofiji. Sociologijo pa je študiral na John Carroll University v Clevelandu, Ohio. in na Washington University, St. Louis, Missouri in je tačas v 6. letniku svojih socioloških študij. V sociologiji se je posebej posvetil socialni psihologiji. Kot že uvodno omen'eno, je Edi dosegel 26. avgusta 1955 Master of Arts De-gree summa cum laude iz sociologije. Na podlagi doseženih najvišjih učnih uspehov, priporočil ter tudi svojih dosedanjih razprav, je Edi dosegel — kot prvi Slovenec izredno priznanje: Ameriški Opportunity Fel-Iowship Committee ga je izbral za študijsko leto 1956-57 za svojega Opportunity Fe]low-a. To je po eni strani lepo priznan e za njegovo dosedanje študijsko in. znanstveno delo na u-niverzi, na drugi strani pa obenem kaj prak- tično odlikovanje, ki b_o Ediju vsaj za eno leto omogočilo, da mu ne bo treba poleg študija in drugega kulturnega ubadanja hoditi — zaradi ljubega kruhka in "financiranja" raznih narodnih podvzetij — še na fizično delo v tovarno. Izmed njegovih razprav, ki so bile predložene krožkom Ameriške sociološke zveze, so številne posvečene tudi naši Sloveniji, kot Psihološka analiza nacističnih in fašističnih nasilij v Sloveniji, Psihološka analiza vrnitve in pokolja domobrancev, Družina v Sloveniji, Študija o begunski korespondenci, begunskem tisku in begunskih organizacijah itd. Natisk navedenih kakor tudi še drugih Edijevih razprav v knjižni obliki sta priporočila dr. Stuart Queen, bivši predsednik Ameriške sociološke zveze, in dr. Campisi, profesor socialne psihologije na Washington university. Edi je danes že član Ameriške sociološke zveze; po priporočilu frančiškanskega filozofa Boehnerja pa je bil tudi sprejet v Serra akademijo, t. j. v organizacijo ameriških vzgojiteljev za obnovo vzgoje v katoliškem duhu. K tem lepim dosedanjim Edijevim študijskim in znanstvenim Tjspehom pa velja dodati še kratek prikaz njegovega izvenšolskega javnega udejstvovanja. Že v Mariboru, na nižji gimnaziji, je bil urednik dijaškega lista "Naš cil "; v begunskih taboriščih v Italiji pa lista "Novi upi". V Ameriki piše, ureja in izdaja "Akademika"; hkrati je duša velikega Visokošolskega zbornika, ki bo izšel v kratkem v ZDA. Ko so med zadnjo vojsko Nemci zasedli severni del Slovenije, so mu pomrali brezplačni študij na dunajskem učiteljišču, a se ni dal zapeljati. Na Telovo 1941. je bil — petnajstleten! — sprejet v četniško podtalno organizacijo, Zem-ljakov okraj (štajerska). V tem času je organiziral podtalno postojnsko v Rogaški Slatini in Majšperku. V njej je opravljal tudi službo kurirja. S svojo trojko je izpeljal vrsto sabotažnih dejanj, med njimi zlasti stalno nočno prekinjanje telefonskih zvez na slo-vensko-hrvaški meji. Šestnastletni Kores, ki je bil ud te trojke, je bil ustreljen. Marsikaj iz tega časa pa zaradi položaja v domovini, danes še ni za javnost. Jeseni 1943. so Nemci Edija mobilizirali v svoj Arbeitsdienst. Tam so ga dvakrat pretepli enkrat tako, da več kot teden dni ni mogel ničesar zaužiti razen čiste juhe. — Ko je delal na letališču v Pandorfu pri Dunaju, je organiziral svojevrstno sabotažno akcijo letališke kanalizacije na več krajih, preden je bila ta pokrita s peskom odnosno z gramozom in zalita z betonom. S tem je bilo uničeno delo tisočev. Voda se ni odtekala. Po treh mesecih prisilnega dela, je bil Edi z drugimi štajerskimi rojaki istega letnika nasilno mobiliziran v nemško armado. Kot "nemški" vojak je v Franciji razminiral več minskih polj ter na ta način oskrbel varne prehode. Francosko ilegalo je obveščal o nemških parolah, prehodih, transportih itd. Nekoč je kot dežurni stražnik v stražnici, kjer je spalo okrog 20 nemških vojakov s podčastnikom, odstranil vžigalnike iz vseh ročnih granat, kar je omogočilo nenadnim francoskim napadalcem na nemško letališče v La Bocca pri Caimesu u-spešen umik. Pri vseh sabotažah je imel izredno srečo, da je odnesel glavo, saj so Nemci poznali za sabotažo le smrtno kazen. Ob invaziji zavezniških čet, ko se mu ni bilo več bati nemškega maščevanja nad sorodniki, je pobegnil k Francozom.; pozneje se je vkljub nasprotnim francoskim nasvetom priglasil Amerikancem; nato je bil 9 mesecev v ujetništvu, zatem v angleški armadi. V tem času se je lotil spet svojega gimnazijskega študija. Ko je bilo taborišče Eboli (Italija) premeščeno v Nemčijo, se je Edi vrnil k svoji ožji skupini v Trani. Tu je postal šef IRO emigracijske pisarne, obenem pa je vodil tečaj za angleščino, skrbel za tedenske prosvetne večere, napisal dva oderska prizorčka (eden od teh je bil podan ob priliki obiska papeške- ga nuncija v tem taborišču), bil predsednik Slovenskega katoliškega prosvetnega društva, nazadnje pa še slovenski taboriščni predstavnik. — Ko se je izselila večina Slovencev iz tega taborišča v Argentino, je Edi, pod pogojem, da dobi z njim delo tudi nad 30 fantov, ki so čakali na emigracijo v druge dežele, sprejel ponudbo dr. Hicklinga, naj prevzame mesto administrativnega šefa tamkajšnje begunske bolnice (največje v Italiji). Tukaj se je z vso ljubeznijo posvečal skrbi za begun-pe-bolnike, internirance itd., med katere je stalno delil vse svoje dohodke. Vsem Slovencem, ki so umrli v tej bolnici, je ta skupina postavila celo skromne kamnite spomenike. Ko je Edi končno emigriral v ZDA, se je sam odpovedal neizčrpani štiriletni štipendiji in je odtlej, da bi bolje spoznal življenje v raznih poklicih, ves čas delal v tovarnah, pri zidarjih, kot fotograf in skladiščnik, tiskar, v letošnjih poletnih počitnicah pa kot pleskar (painter). Zdaj, ko mu. je zaradi stalne preza-poislenosti počasi začelo pešati zdravje, pa ga je rešil nadalnje borbe za kruh Opportu-nity Fellowship. V svojem dosedanjem ameriškem obdobju je Edi skušal realizirati zlasti dve zamisli: skupno slovensko dijaško organizacijo in Slovenski Slomškov akademski dom, ter složno koordinirano in smotrno narodno obrambno akcijo vseh protikomunističnih zamejskih Slovencev; sodeloval ;e v dopisni šoli z otroki ter organiziral vrsto pomoči jetičnim in drugim trpinom. Edijev načrt je še kakih šest let intenzivnega študija. V glavnem iz tega razloga se je zaenkrat odpovedal tudi kontraktu na univerzi, kjer bi lahko predaval. MARIJA - ELIZABETA JAGODIČ Bachelor of Science in Chemistry Gospodična Marca od 1. septembra 1956. gospa Marica Elizabeta Jagodič, poročena Zupančič je bila rojena 11. junija 1927 v Celju, kjer je tudi preživela mladost do svojega trinajstega leta. Ko so med zadnjo svetovno vojsko Nem- ci zasedli severno Slovenijo in Jagodičevim zaplenili dom, je Marica z mamo zbežala v Ljubljano, kjer je nadaljevala svoje gimnazijske študije. Po opravljeni mali maturi se je odločila za učitel;išče. Dospela je že skoro do konca 3. letnika učiteljišča, ko je grozila Sloveniji komunistična invazija. Marica se je pred njo umaknila na Koroško, od tam pa pozneje v ZDA. Na Koroškem bi bila Marica najprej rada končala učiteljske študije, pa ji to v taborišču ni bilo mogoče. Zato se je vrnila v gimnazi:o in 1948 napravila na Slovenski begunski gimnaziji v špitalu na Koroškem veliko maturo. Kmalu po maturi je Marica odšla na neko zasebno gospodinjsko šolo v Inomostu v Avstriji, kjer se je dodobra naučila nemščine. Mislila pa je takrat zlasti tudi na to, kako bi se kar se da dobro naučila praktičnih gospodinjskih predmetov, ker je vedela, da jo v begunstvu onstran morja verjetno časa služba kuharice ali služkinje. V tem času se je za vsak slučaj odločila, da prosi za štipendijo na katerem izmed ameriških katoliških dekliških kolegijev. Po nekaj mesečnem, čakanju je dobila ugoden odgovor od College of Saint Elizabeth, Convent Station, New Jersey, kjer so ji podelili štipendijo za 4 leta, to je za ves čas njenih študij na kolegiju. Ta kolegij je dobro uro vožnje od New Yorka. Je to dekliški kolegij, na katerem je letno vpisanih 500-600 deklet. Kolegij je privaten in velja za enega izmed najboljših dekliških kolegi ev na ameriškem vzhodu. Upravljajo ga "Sisters of Charity". Gospodična Marica se je odločila, da se posebej posveti študiju kemije, ki ima mnogo skupnega s farmacijo, ki se je je želela učiti konec svojega bivanja v Evropi. Ker iz Evrope ni imela za seboj nobenega univerzitetnega študija in ker tudi ni znala angleščine, je začela s "Freshmen year", s prvim letnikom na kolegiju, študij je.bil zanjo izredno zanimiv, le angleščina ji je spočetka delala težave. Poleg kemije kot glavnega predmeta, je morala vpisati še celo vrsto stranskih predmetov, tako poleg verouka na akademski stopnji (apolegetike, "Theodicy", cerkvene zgodovine, cerkvenega zakonika itd.), še biologijo, angleški jezik, ameriško literaturo itd. V ameriško življenje se je skušala hitro vživeti. K temu ji je mnogo pripomoglo okolje, v katerem je živela. Poleg neke Litvanske je bila Marica edina evropska študentka na kolegiju, na katerem pa je bilo sicer tudi nekaj Kitajk in Japonk. Zanimivo je, kako je naša Marica dosegla ameriško štipendijo. Dobila jo je preko mednarodne katoliške akademske organizacije "Pax Romana". Vsa dekleta iz kolegija, kjer je študirala Marica, so organizirana v "Študent Organization", ki je vključena v ameriško "National Catholic Študent Association", ta pa si je ves čas po 2. svetovni vojski na vso moč prizadevala, kako bi kar najbolj pomagala potrebnim katoliškim dijakom beguncem. Tako so se tudi dekleta "College of Saint Elizabeth" v New Jersey-u po priporočilu Pax Romana odločile, da dobe medse neko evropsko dijakinjo begunko in ji omogočijo študij v svoji sredi. Sreča je zadela Malico. Kolegij sv. Elizabete je postal njen sponzor (boter); dali so ji štipendijo na podlagi uspehov, ki jih je dosegla pri svojem študiju v Evropi. V kolegiju je imela stanovanje in hrano, dekleta — dijakinje pa so ji iz posebnega svojega "funda" poskrbele za obleko, knjige in druge potrebščine. Sploh, gledale so, da se ne bi med njimi počutila nič manj kot one same. Njihov namen je bil, pomagati ji do primernega poklica ter je vpeljati v stik z vsem ameriškim življenjem, da ne bi imela v njem nikakršnih težav kot tujka, ko bi zapustila kolegij. Že takoj po 3. letniku kolegija so ji domače ameriške kolegice pomagale, da je dobila službo v laboratoriju velike kemične tovarne CIBA, kjer je dobila odlično prakso, nakar je v juniju 1954 graduirala z uspehom, nekaj boljšim kakor prav dobrim, podobno kakor je tudi napravila tudi vse prejšnje letnike kolegija. Zavod, kakor zlasti njene kolegice, so bile ves čas z njo izredno zadovoljne; posebno pa so bile ponosne nanjo, ker so bile izmed 96 deklet, ki so graduirale, samo štiri, ki so dosegle "major" v kemiji, in med temi štirimi je bila tudi Marica Elizabeta Ja-godič-Zupančič, Bachelor of Science in Che-mistry. Po opravljenih študijah se je Marica podala v Cleveland, Ohio. Po nekaj tednih že je tukaj dobila službo v farmacevtski tovarni "Strong Cobb". Kmalu pa je dobila ponudbo, da nastopi službo v Analystical Research Laboratory pri veleznani Harshow Chemical Company v Clevelandu, ki je znana, da je začela izdelovati med prvimi optične kristale odnosno kristale, kateri spreminjajo sončno energijo v e-lektrično. V oddelku, v katerem je zaposlena Marica, analizirajo, kakšne prvine so v kateri izmed kemikalij in koliko jih je; na podlagi dobljenih analiz skušajo nato novo narediti. Iščejo tudi novih metod za analiziranje nekih določenih prvin. Analize proizvajajo s1 posebnimi aparati. Delo z njimi je zelo komplicirano in zahteva izredno pozornost. "Delo", pravi Marica, "je silno zanimivo in raz-nolično; toda kaj produkcija, analiza, — razi- vanje je, ki napravi vse človeško delo intere-santno". "Ko gledam danes na pot," pravi Marica, "po kateri sem hodila prvih 10 let svojega begunstva, sem nadvse hvaležna Bogu, da mi je dal možnost študija v tako lepem in dobrem katoliškem kolegiju, ker gledam sedaj na marsikateri življenjski problem s čistim pozitivnim, jasnim in vedrim katoliškim pogledom." JOŽE LEKAN Dne 7. junija 1956 je graduiral na Čase Institute of Techno-logy v Clevelandu Jože Lekan in tako postal strojni inženir — Bachelor of Science Degree in Mechanical Engipee-ring. Jože Lekan je bil rojen 8. oktobra 1925 v Ljubljani, župnija sv. Petra, in -sicer v u uradniški družini. Prvi razred ljudske šole je opravil v Ljubljani v Marijanišču, nadaljnje pa v Mariboru. Oče, uradnik Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, je bil prestavljen tja in z njim se je preselila v Maribor vsa družina. Jože je v Mariboru opravil prvih pet razredov državne realne gimnazije, nadalnje pa v Ljubljani, kamor se je bila družina vrnila, ko je Hitler zasedel severni del Slovenije. Maturiral je jeseni 1944 na I. drž. real. gimnaziji. Zadnji dve leti svojih študij je bil Jože pri domobrancih. V začetku maja 1945. se je Lekanova družina, kakor še toliko drugih slovenskih družin, umaknila pred komunisti na Koroško. Tja je z domobranci prišel tudi Jože. Najprej so bili vsi v Vetrinju, pozneje pa v Lienzu na vzhodnem Tirolskem, nazadnje pa v Špitalu na Dravi na zgornjem Koroškem. Jože se je takoj jeseni 1945 vpisal na graško tehniko-Techni-sche Hochschule, Grazl Austria — in je samo v počitnicah prihajal v taborišče k staršem. V Gradcu je stanoval kakor drugi takratni slovenski visokošolci - begunci v Students Hotel, angleškem študentovskem taborišču v Hoch-steingasse 37. Aprila 1950 so se Lekanovi preselili z ZDA, in sicer v Cleveland, kjer žive še danes. Vsi so morali prijeti takoj za fizično delo, da se opomorejo vsaj za prvo silo. Jože je delal v Trip-lex Screws Co, kjer je bil zaposlen pri izdelavi vseh mogočih vrst vijakov. Oktobra 1950 že je bil Jože mobiliziran, ker se je takrat začela korejska vojska. Večino svoje vojaške službe pa je prebil v Zapadni Nemčiji pri Europe Commando v Mannehei-mu, pozneje pa v Heidelbergu. Od vojakov se je vrnil septembra 1952. Kot tako imenovani korejski veteran je postal Jože deležen vseh ugodnosti, ki jih je nudil G. I. Bili vsem tistim, ki so bili v času korejske vojske v vojaški službi in so pozneje nadaljevali svoj študij. Tako se je takoj, ko je prišel od vojakov, vpisal na Čase Institute of Technology v Clevelandu. Podpora iz tega naslova mu je omogočila, da je laže opravil svoj študij, kakor pa bi ga bil sicer. Študij tehnike je namreč v ZDA danes razmeroma drag. Po graduaciji 7. junija 1956 za strojnega inženirja je Jože takoj dobil službo kot inženir projektant pri svetovno znani firmi General Electric Company v Clevelandu, kjer ima sedaj vse možnosti, da se v vsakem pogledu povzpne do najvišjega mesta. Kot inženir uživa velik ugled pri predstojnikih pa tudi pri sodelavcih, ki so mu dodeljeni. Ti namreč vedo prav ceniti življenjske skušnje, ki si jih je njihov mladi inženir v veliki meri nabral v bridkih časih, preden ;e dosegel svoj končni poklicni smoter. Dne 29. septembra 1956. se je Jože poročil z gospodično Milko Vidergar in si tako ustvaril še končni temelj za prijetno družinsko življenje. Poleg sedanjega inženirja Jožeta se je maja 1945 umaknil iz Ljubljane tudi njegov oče Jože Lekan st. in sestri Milči in Marja. Zadnja se je v Ameriki kmalu poročila z zdravnikom dr. Vilkom Jenkom z Ježice pri Ljubljani in živi sedaj z družino v mestu Helena, Montana; mati Ljudmila in sestra Anuška pa sta maja 1945 ostali doma v Ljubljani, odkoder pa je mati v začetku 1956 prišla k svoji družini v Cleveland, Anuška pa je ostala v službi v Kočevju. Dr. FRANC LUKEŽ V juniju 1956. je promoviral z odličnim uspehom na znani u-niverzi v Padovi, Italija, za doktorja vsega zdravilstva France Lukež. Mladi zdravnik je bil rojen v Ljubljani 24. novembra 1929 kot najmlajši izmed štirih otrok Rudolfa Lukeža, računskega inšpektorja, ki sedaj s svojo ženo Marijo, rojeno Može, živi v Cleve-landu, Ohio, ZDA. Osnovno šolo je France obiskoval v Ljubljani na Ledini. Nato je bil gojenec škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Kot petošolec te gimnazije se je 8. maja 1945. umaknil s starši in bratoma Brankom in Rudolfom pred komunizmom na Vetrinjsko polje na Koroško. Po vetrin'ski tragediji se je France z bratoma premaknil preko gora v Italijo. Kot petnajstleten fant je tu kljub odsotnosti staršev zbral vse svoje moči in nadaljeval z gimnazijskim šfudijem, najprej v begunskem taborišču Serviglianu, pozneje pa v Senigaliji. Gimnazijo je končal v Senigaliji; maturiral pa je (v šol. letu 1946-47) na takratnem slovenskem klasičnem liceju v Gorici. Še istega leta 1947. se je France vpisal v 1 semester medicine na bolonjski univerzi, naslednjega leta 1948. pa se je skupaj z bratoma vpisal na univerzo v Padovi. V Padovi je bilo dijaško življenje v tistem času za spoznanje bol še kot v Bologni. Tukaj se je našla namreč velika dobrotnica visokošolcev-begun-cev gospa Viktorija Scimemi, soproga univer-zitnega profesorja, ki se je naravnost z materinsko ljubeznijo zavzela za te velike reveže med reveži begunci. Gospa Scimemi ni poznala ne verske, ne plemenske razlike; za vse je z enako ljubeznijo skrbela. Med drugim jih je tudi stalno priporočala takratnemu pa-dovanskemu škofu, ki je imel tudi izredno razumevajoče srce za usodo beguncev. Po zaslugi gospe Scimemi je tudi župnik padovanske fare Sv. družine ustanovil posebno dijaško menzo, v kateri so dobivali ti zapuščeni akademiki, kolikor je to bilo pač v tistih zmedenih časih mogoče, primerno dobro in zadostno hrano. V letu 1949, pa je začela znana IRO organizacija z vso silo pritiskati tudi na begunske akademike, naj se čimprej preselijo v preko-morske države. Samo študentje in starši vedo, kaj pomeni neprestana menjava šol odno-sno profesorjev, posebno če si ravno tik pred koncem študija, žal, ni bilo takrat nikogar, ki bi se bil v tem pogledu zavzel za a-kademike - begunce. Tako je moral tudi France prekiniti svoj medicinski študij. Spomladi 1950. je odšel za starši v ZDA v Cleveland, kjer se je moral rad ali pa nerad najprej sprijazniti z delom v tovarni. Dve leti in pol je delal v znani veliki clevelandski svedrarni "The Twist Drill Company". Med tem časom je vse poskusil, da bi mogel v Z. D. uspešno nadaljevati svoj medicinski študij. Toda zaradi omejenega števila slušateljev v tej stroki, mu je povsod grozila čakalna doba. Da so pa ameriške visokošolske šolnine visoke, je pa tudi znana zadeva. Tako je bil France v veliki zadregi, kaj naj stori. Jeseni leta 1951. je sklenil, da se vrne v Padovo, kjer je v letošnjem juniju, kot omenjeno, z odličnim uspehom doktoriral za doktorja vsega zdravilstva. Dne 12. avgusta 1956. se je vrnil v Cleveland, nastopil takoj službo na notranjem oddelku St. Vincent Charity Hospi-tal, kjer se prav dobro počuti. Upajmo, da se sedaj začenja njegova pot v lepše zarje. Bog daj! KONRAD MEJAČ Rojen 5. oktobra 1922 v šavni peči pri Zidanem mostu, rojstnem kraju znanega slovenskega klasika Antona Sovreta. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem mostu, gimnazijo v Mariboru, kjer je dokončal 7 razredov. Tik pred začetkom jugoslovansko-nemškega spopada spo- mladi leta 1941. je zapustil Maribor in se pozneje nastanil v Ljubljani, kjer je napravil leta 1942. osmi razred in opravil maturo na državni klasični gimnaziji. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze in osredotočil svoje zanimanje na slovensko zgodovino in geografijo. Akademski študij, katerega je moral prekiniti zaradi internacije v Gonarsu, je nadaljeval po vrnitvi iz internacije do časa, ko so leta 1944. zaprli ljubljansko univerzo. Jeseni leta 1945. se je vpisal na rimsko univerzo (Universita di Roma) in nadaljeval univerzitetni študij, le da je spremenil glavni predmet. V novih razmerah se je posvetil romanski filologiji in literaturi. Po absolutoriju na univerzi je postal le "part-time" študent in bil poleg tega zaposlen najprej pri International Refugge Organization kot uradnik v Glavnem stanu organizacije za Italijo. Pozneje je bil sodelavec pri "Pontifi-cia Commissione Assistenza — ufficio stranie-ri" (Vatikanska dobrodelna ustanova)... Leta 1949. je dobil štipendijo na St. John's Uni-versity v New Yorku, kjer je začel z rednim študijem poleti leta 1950. Leta 1952. je dosegel naslov "Bachelor of Arts" in leta 1954. dobil naslov "Master of Arts". Študiral je socialne, politične in gospodarske vede in v okviru tega področje napisal vrsto razprav, posvečenih Sloveniji. Njegova teza za "Masters' de-gree' nosi naslov: "The adjustment of Slove-nian Displaced persons in New York Metropolitan area." Za študija na St. John's Universi-ty se je preživljal (štipendija je namreč vsebovala samo univerzitetne pristojbine) z o-skrbništvom hiše "Naš dom" na 19. cesti v New Yorku in pozneje kot računovodja pri zavarovalniški družbi "Standard Marine Insurance Co". Leta 1955, je preko univerze dobil zaposlitev v ameriškem zunanjem ministrstvu v Washingtonu in bil dodeljen organizaciji "United States Information Agency". JOŽE PATERNOST m Dne 11. junija 1956 je diplomiral na In-diana University v Bloomingtonu, v zvezni državi Indiana, Jože Paternost, in sicer je dosegel "Master of Arts Degree in slavic studies", t. j. diplomo filozofske fakultete iz slovanskih jezikov in književnosti. Jože Paternost je bil rojen 17.3.1931. na Raščici št. 6. pri Velikih Laščah na Dolenjskem. Njegovi starši so bili kmetskega stanu. Oče je bil eden izmed najbolj uglednih slovenskih podeželskih županov in so ga zaradi njegovega trdnega katoliškega prepričanja 3. decembra 1943. partizani odpeljali neznano kam. V tistem času je bilo samo to slišati, da so ga pred smrtjo komunistični krvniki strašno mučili; njegovega trupla pa vse do danes še niso odkrili. Jožetova mati še živi. Z drugimi slovenskimi ljudmi se je maja 1945 umaknila iz domovine in je živela najprej v Ve-trinju na Koroškem, nato v Lienzu na vzhodnem Tirolskem, nazadnje pa v Špitalu na Dravi na zg. Koroškem. Z njo je bil tudi sin Jože in hči Anica. Avgusta 1949 so se Paterno-stovi izselili v Združene države ameriške, kjer se je Anica poročila in se sedaj piše Tu- šar. Žive ves čas v Gilbertu v državi Minne-soti. Jože je hodil v ljudsko šolo najprej pet let doma v Velikih Laščah, nato je bil tri leta v ljubljanskem Marijanišču. Nato je stopil v 1. državno gimnazijo; med revolucijo je bil v tisti skupini dijakov, ki je bila dodeljena na gimnazijo na Rakovniku, kasneje pa je prišel k uršulinkam, kjer so bile pred konec revolucije koncentrirane v novem uršulinskem gimnazijskem poslopju malone vse takratne ljubljanske srednje šole. Maja 1945 je prišel Jože na Koroško, kjer je obiskoval slovensko gimnazijo, ki je bila tedaj ustanovljena (z dekretom Slovenskega narodnega odbora) v Vetrinju. Po nekako enomesečnem bivanju v Vetrinju je Jože odšel s skupino, ki je bila poslana v taborišče v Lienzu, odtam pa v špital na Dravi. V tem času je Jože končal 6. razredov gimnazije. V ZDA je Jože najprej obiskoval dve leti Gilbert High School (1949-51), nato eno leto Virginia Junior College (Virginia, Minn.), e-no leto Kent State University, Kent, Ohio, dve leti Ohio University, Athens, Ohio, koder z B A. Degree končal štiriletni college. V šol. letu 1955-56 pa je na Indiana University dosegel M. A. Degree iz slavistike. Jeseni 1956. se je vrnil na Indiana University v Bloomingtonu, Ind., da doseže še doktorsko diplomo iz filozofije. Ves čas svojega begunskega kakor tudi a- meriškega študija se je moral Jože boriti z velikimi gmotnimi skrbmi. Ne samo da je moral vsake počitnice prijeti za vsako delo, tu-■
  • Jne Slovenije" za 1. 1955 — 272 strani, 140 ilustracij.. Opremila Bara Remec. 12. Čas pod streli, zbirka črtic, posvečena spominu padlih borcev ob deseti obletnici". Vetrinjske žaloigre. Napisal Ivan Korošec. 200 strani. Uvodno besedo napisal' Karel Mauser. Opremil in ilustriral Ciril Skebe. 13. Zbornik - Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1956 — 304 strani, 91 ilustracij-Opremil Božidar M. Kramolc, Toronto — Kanada. 14. Zbornik - Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1957 — 256 strani. Opremil akad-slikar in kipar France Gorše, Cleveland — USA. NAŠIM MALIM KOTIČKOV STRIČEK Nekaj pesmi in pravljic iz rokopisne zbirke MIRKA KUNČIČA CINGLJAJO ZVONČKI PESMI Slovenska zastava Mlada Slovenka Prs!i po vrsti Velika noč Miklavž Naša račka Ančka pomarcmčka Učiteljici za god Piščanček PRIPOVEDKA IN PRAVLJICE Strah za Grančiščem Pravljica o modri roži Trije velikani V deželi Tamtamtam PESMI SLOVENSKA ZASTAVA Mavrico pisano sklatil si je z neba naš rod, ko je oznanjala zarjo novega dne mu na pot. Bela je; modra, rdeča, našemu rodu svetinja, v vetru drhti kakor plamen, vsa nas na dom spominja. MLADA SLOVENKA Slovenka sem mlada, ljubim svoj dom, ostala do groba zvesta mu bom. Oj, hišica bela sredi vasi, oj, žemljica rodna — kje si zdaj ti! Kjer koli po svetu romala bom, nosila bom v srcu tebe, moj dom. PRSTI PO VRSTI PRVI gre na uro gledat, ^ J)RtlGI TRETJEMU povedat, •da je ura ŠTIRI preč. PETI pravi: — Več je, več, saj že mama kavo kuha." ŠESTI kliče: — Mama, kruha! .SEDMI pravi OSMEMU: — Jaz sem še zaspan. DEVETI pa DESETEMU gre voščit dober dan. VELIKA NOČ Ptička iz dalj priletela, ptička je pesem zapela, pesem o sončni pomladi, pesem o deklici mladi. S ptičko zapela je Metka. Zvonko in brez presledka peli sta skupaj ves dan sredi brstečih poljan. Mačice žametne v meji kot vasovalke na preji sanjam so s adkim se vdale in poslušale. .. Rekla ob zori je Metka: — Zdajle pa spet od začetka! Našla tako pojoč ju je Velika noč. MIKLAVŽ Miklavž iz zvezd prihaja po lestvici srebrni — poskrijte se, poskrijte, poskrijte, grehi črni! Bežijo grehi črni na vse strani kot mravlje: po beli cesti v šiško in kar po zraku v Dravlje. Miklavžu ne uide noben zakrknjen grešek; prav vsakega ujame, črviv mu da orešek, navrh pa še rogatec mu jezik rdeč pokaže, po zadnji plati s šibo mu gorkih sto primaže. NAsA RAČKA UČITELJICI ZA GOD Naša račka kobacačka nas ,ie zapustila. Oh, kako smo vsi jokali, ko se ni vrnila! Radi, radi smo jo imeli. Srčkana je bila in okrogla kakor sodček, komaj je hodila. Kam pa šla je? — Joj, prejojme, striček debelušček danes nam je to povedal: "šla je — v moj trebušček!" ANČKA POMARANČKA Ančka pomarančka v zibki sladko spančka. Lasje kot omelo ji štrle na čelo, rožnata rdečica boža njena lica, vrh nosu pa pika črna in velika kakor zmaj čepi. in ji pije kri. Na pomoč, junaki, silni korenjaki! Konje osedlajte, z ostro sulico k nam pripeketajte v Mušjo ulico. Muho s sabljo kresnite, glavo ji odčesnite. Kakšna bo nagrada? Kot je že navada: poln naprstnik meda, stožec sladoleda, figo posušeno — Ančko pa za ženo. Tudi mi, begunčki mladi, žemljice slovenske cvet, vas imamo radi, radi kot čebela sladki med. Res smo včasih kot divjački: mamicam nagajamo; res smo včasih kot kovački: bum, bum, bum razgrajamo. ! 1 ! i Srčke pa le dobre imamo. V njih tri rožice lepo — cvet ljubezni, cvet zvestobe, cvet nedolžnosti — cveto. PIŠČANČEK Piščanček je mamico izgubil sredi njiv. žalostno kljunček odpira: "Čiv, čiv, čiv, kam je šla mamico moja? Ni je nikjer. Zver me bo, jojme, požrla, črna zver." Koklja ga išče in toži: "Ko-ko-kok, mrtev je, mrtev ubogi moj otrok." Radostno vriskne piščanček: "Čiv, čiv, čiv, mamica, mamica moja, še sem živ!" K njej odskaklja na vso sapo, smuk! pod njo. Varno je v hišici rodni, to pa, to. Koklja uči ga in kara: "Nikdar več, sinko, ne hodi na tuje od doma preč." PRIPOVEDKA IN PRAVLJICE STRAH ZA GRANČIŠČEM TRIGLAVSKA PRIPOVEDKA Stoji v planini vas, prelepa vas Mojstrana. Nad to vasjo se dviga strma, pošastno izoblikovana pečina, Grančišče imenovana. Ob Grančišču še danes ta dan čepi borna koča. Spredaj ima ponižen vrtiček, k njenemu boku pa je prislonjen pritlikav hlev za kozo edinko. — Tod je bila nekoč domačija Žagmaštrovega deda, ki je za Grančiščem doživel prečudne stvari. Tistega zgodovinskega dne je sonce nekam kujavo sijalo in mrzel jesenski veter je bril okoli ušes. Žagmaštrov ded je prištorkljal na prag. Vzel je čedro iz ust, bistro po-duhal v zrak in zagodel: "Onega, po snegu diši." Spomnil se je, kako bridko je, če se stare kosti grejejo ob mrzlem ognjišču in preudarno je navrgel: "Onega, drv bo treba, drv." Poveznil si je kosmato kučmo na glavo, vtaknil ščepec njuhalnega tobaka v nos in gromko kihnil. To je zdravo in dobro zoper nahod! Potlej je od-cokljal nekam za bajto. Potegnil je izpod napušča ročni voziček in hajd! za Grančišče po drva. Nabiral je drva s takšno vnemo, da je vse hrestljalo in pokalo okoli njega. Večerilo se je že, ko se je s polnim vozičkom jelševe hoste vračal proti domu. Židane volje je vlekel dragoceni tovor za seboj in spotoma venomer godrnjal: "Da bi na stara leta prezebal? Tisto pa nikoli! Zakaj pa potlej rastejo drva? Zaradi lepšega gotovo ne. Zimi bom figo pokazal in jo bom. Ukresal si bom v peči ogenj, tak ogenj, da se bodo one — ščurki cvrli, jaz se bom pa grel." Tako je besedičil Žagmaštrov ded. Imel je posnemanja vredno navado, da je vsako misel glasno izrekel. To je vrl dokaz, da ni bil zahrbten človek, ampak naše gore list, mož odkritega pogleda in resnicoljubnega srca. Malo si je oddahnil in useknil, potlej pa svečano nadaljeval: "Pa kaj sem še hotel reči? Aha! Požirek onega — žganja bi se zdalje prilegel. Pošteno sem ga zaslužil. Kar je res, je res." Zdajci je obstal kot pribit. Zdelo se mu je, da mu neko one ugovarja. Nesramnost pa takšna! Razkačeno je pogledal naokoli in zarenčal, užaljen v dno duše: "Kaj? Kako? Da ga nisem zcslužil? Kdo pravi, da ne?" Odgovora ni dobil. Vse tiho je bilo naokrog; le jesenski veter si je z žvižganjem krajšal dolgčas. "No torej!" je zmagoslavno izonegavil Žagmaštrov ded, ko se je prepričal, da mu nihče ni nevoščljiv. Ves pomirjen je krevsal dalje. Uganil je še marsikatero bistro in modro ter tako privlekel voziček do Binševe senožeti. Tamkaj je spet obstal kot pribit in se od začudenja kar za ušesom počohal. Med grmičevjem se je nekaj skrivnostno svetlikalo. . . Žagmaštrov ded ni veroval v strahove. Strah je na sredi votel, okoli kraja ga pa nič ni, je zmerom moško zatrjeval. "Ali kdo rušje izžiga, ka-li?" je glasno ugibal. Da bi dognal, kako je s to rečjo, je vozičku tebi nič, meni nič pokazal zadnjo plat, kjer je imel v obliki velikanskih naočnikov prišito pisano zaplato. Gosto grmičevje mu je zaprlo pot. Oberoč je odmaknil odvisno vejevje in radovedno pokukal skozenj. Kaj so tedaj zagledale njegove oči? — Starega, neznansko starega možička s kozjo brado in zelenim klobučkom. Na razgrnjeni rjuhi sredi jase je čepel in cekine štel. Tolikšen kup jih je bilo in tako so se lesketali, da so Žagmaštrovemu dedu kar vid jemali. Pri priči se je polakomnil žvenkljajočega bogastva. Ročno je zlezel skozi grmičevje in jo mahnil naravnost k možičku. Vsiljivo mu je pomolil ščepec njuhanca pod nos in kar po domače rekel: "'Na, očka, odkihaj se malo." Pa se je koj pokesal, da je bil tako nepreviden. Komaj je bil zadnjo besedo izustil, že se je med votlim bobnenjem odprla zemlja in požrla možička z rjuho in cekini vred. "Ti zlodjeva smola, ti!" se je peklil Žcgmaštrov ded in začel samega sebe oštevati: "Da ne morem onega — jezika držati med zobmi! Tiho, po prstih bi se bil splazil starcu za hrbet, pograbil pest cekinov, jo odkuril ■— pa bi bil zdalje petičen mož." Čemerne volje je vlekel voziček dalje. Nič več ni glasno moževal in modroval; molčal je kot mutasti birič in prežaljeno bolščal v tla. Tako je s svojim tovorom prirompljal na Bor. Tamkaj je v tretje obstal kot pribit. Spet ga je ostro zaščemelo v oči. To pot je svetloba padala po-šev iz votline, ki zija v sivi steni Grančišča. Žcgmaštrov ded si je razdraženo pomel oči. Ko se je nekolikanj privadil slepeči luči, je pogledal natančneje. Ljuba mamka božja, kaj je zagledal tedaj! — Sredi votline je stala rdeča mizica, na mizici pa zelena svetilka. Za mizico je sedela prelepa bela žena z zlato krono na glavi in srebrno paličico v desnici. Brcla je iz velikih črnih bukev, ki so ležale pred njo. "To bo pa tisto one — Kolomanov žegen," je na hitrco iztuhtal Žagmaštrov ded. Spet ga je obšla huda skušnjava. V Kolomanovem žegnu je gotovo natančno popisano, kje je v Grančišču skrit zaklad. Te bukve mora dobiti v pest! Prav počasi, prav previdno se je splazil beli ženi za hrbet. Že je bil srečno tam, že je iztegnil roko, da bi pograbil skrivnosti polne bukve. Ta hip se je bela žena okrenila. Ko je zagledala predrznega deda, se je v njenih očeh grozeče zabliskalo. Zamahnila je s srebrno paličicc in krikni-la, da je zamolklo jeknilo od sivih sien: "Križ kraž •—-vse je laž!" In je pri priči izginilo vse: mizica, svetilka, stol, Kolomanov žegen in bela žena z njim. Samo Žagmaštrov ded je ostal tamkaj z dolgim nosom in golim ništrcem v rokah. . . Ni dobro, če je človek strahopeten, predrzen pa tudi ne sme biti! PRAVLJICA O MODRI ROŽI Ko je bila Anica še majhna, ji je mati pripovedovala lepe pravljice. Najlepša je bila pravljica o čudodelni modri roži, ki ne ovene nikoli. Kdor najde modro rožo, je vse življenje srečen in vesel. Njegove oči vidijo zmerom in povsod samo lepoto. Njegovo uho razume, kaj žgole ptički v vrhovih dreves in celo skrivnostno pesem zvezd sliši. In kar je najčudo-. vileje: kdor najde modro rožo, vidi v globočino človeškega srca. Kadar izrečejo ljudje o svojem bližnjem kruto sodbo: "Ta človek je hudodelec!" — najde oni z modro rožo v srcu hudobnega človeka vendarle še droben sončni žarek... Takšna je pravljica o modri roži. Brez števila jih je bilo, ki so poskusili svojo srečo in iskali čudodelno modro rožo. Preromali so ves svet, mnogo nevarnosti so morali premostiti ■— a modre rože niso našli. Razočarani so se vrnili. To pravljico je Anica slišala ob tihi večerni uri. Že takrat se je njeno srce napolnilo z neutešljivim hrepenenjem po modri roži. Z leti je hrepenenje raslo in nazadnje postalo tako silno, da se ni mogla več premagovati. Stopila je pred mater in rekla: "Mama, v svet pojdem — modro rožo iskat." Mati ji ni branila. Skrivnostno se je nasmehnila in rekla: "Pa pojdi v božjem imenu!" In Anica je šla. Iskala je čudodelno modro rožo po temnih gozdovih, po strmih pečinah, po tihih samostanskih vrtovih. Nekajkrat je našla rožo modre barve in je bila prepričana, da je to roža, ki ji je o njej pripovedovala mati. Toda ena izmed teh rož je kmalu usahnila, druga je bila polna strupenega vonja, in ko je hotela utrgati tretjo rožo, je bilo njeno cvetje polno ostudnega mrčesa. Čudodelne modre rože ni našla. Žalostna je potovala dalje. Noge so ji krvavele od dolge, težke poti. Nekega dne ji je priletela nasproti drobna ptička. Kakor mavrica pisane perutnice je imela in žgolela je sladko, kakor da bi jo vabila nekam daleč za seboj. . . To je bila ptička domotožja. Anica tega ni vedela. Bila je prepričana, da ji je ptičko poslal na zemljo sam Bog in da ji bo ona pokazala pot k modri roži. Radostno ji je sledila. Potovali sta čez hribe in doline, mimo žuborečih potokov in bučečih rek. Anici se je zdela pokrajina zmerom bolj znana in domača. Mencala si je oči od začudenja in strmela, strmela. — Glej, ali ne drži ta steza v rojstno vas? Glej, ali ne stoji sredi zelenega polja domača hiša in na pragu — mati? Kar zavriskala je od veselja in pospešila korake. In res: tam je stala domača hiša, na pragu pa je slonela mati in si senčila oči, kakor da bi natanko vedela, da se hčerka vrne. Anica je razprostrla roke in ji planila v objem. Mati ni spregovorila besede. Nemo je zrla hčerki v oči. Njene ustnice so se smehljale prav tako skrivnostno kakor takrat. . . Anici se je izlilo iz prepolnega srca: "Mnogo lepega, a še več grdega sem videla po svetu, mamica. Okusila sem bridosti zvrhano čašo, a čudodelne modre rože. Obmolknila je in se zagledala materi v oči. Kakor nebo sinje in dobre so bile te oči. Anico je obšlo svetlo navdihnjenje. Na dnu teh oči je zagledala, kar je zaman iskala daleč na tujem. "Zdaj vem, mamica: v tvojem srcu raste modra roža, iz tvojih oči se smehlja!" Tako je rekla in jo prisrčno poljubila. In glej čudo božje: v tem trenutku je razločno slišala, kako pojo zvezde na večernem nebu, razumela je, kaj žgole ptički v vrhovih dreves. Tako je Anica našla čudodelno modro rožo. Našla jo je doma, v materinem srcu, v materinih očeh. Prijatelji mladi, tudi vi jo boste našli tam! TRIJE VELIKANI PRAVLJICA 1 Zbrali so se trije velikani, Snedež, Vedež, Zmedež, da bi se pomenili o važnih rečeh. O kako važnih rečeh, boste izvedeli pozneje. Zbrali so se, kadili so viržinke, prigrizovali pehtranove štruklje, ki jim jih je napekla botra Macafura, in srkali kiselkasto vince. "Torej zbrali smo se!" je svečano povzignil glas velikan Snedež, predsednik Društva velikanov. Imel je zajeten trebušček, kozjo brado, volčje zobe in kot pujs požrešne oči. "Zbrali pa, zbrali," je pokimal velikan Vedež ter se učeno čehljal po ščetinasti bradi. "Zakaj smo se prav za prav zbrali?" je vprašal velikan Zmedež, ki je bil bolj kratkega spomina. Imel je samo eno oko, drugo mu je bilo izteklo, ko se je rval s podivjanim bikom. Njegov obraz je bil strašen: pol podoben človeku, pol zverini. Tudi Snedež je pozabil, zakaj so se prav za prav zbrali. Vrtal je po možganih in izvrtal te besede: "Da malo pomožujemo in pomodrujemo; zato menda." "Tudi meni se tako zdi," je prikimal Vedež. "Macafura bo vedela; njo povprašajmo," je predlagal Zmedež. Nastavil je dlani na usta in zatrobil: "Macafuuura! Zakaj smo se že zbrali?" Botra Macafura se je sukala okoli ognjišča v bližnji votlini. Nevšečno je zavihala nos in se zadrla: "Če ne veste vi, telebaaani, kako naj vem jez?!" "Eh, saj je vseeno, ali vemo ali ne, zakaj smo se zbrali," je zamodroval Vedež. "Glavno je, da smo se zbrali!" "Takisto, da," je pritrdil"Zmedež, "glavno je, da smo se zbrali." "Torej zbrali smo se, zdaj pa zapik! Čas je zlato," je priganjal Snedež, ki je ljubil naglico. In seja se je razpredla. "Dobri so pehtranovi štruklji! Macafura zasluži medaljo," je veličastno začel predsednik Snedež. "Zasluži jo, zasluži; včasih pa batine!" je s polnimi usti momljal Zmedež in si zadovoljno vihal muštace, dolge kot turške hlače. ! 7 "Tudi vince ni slabo," je pripomnil Vedež, ki se je razumel na te reči. "Lahko bi bilo boljše; kislo je kot čmeriia," je godrnjavsnil Snedež. Bil je sila izbirčen v jedači in pijači. "Kdo je kriv, da ni?" je zarentačil Zmedež in z edinim očesom grQzeče pogledal naokoli. "Nemara Macafura? Prerahljam ji vse kosti!". "Sonce je, krivo/isonce," je učeno žužnjal Vedež. "I, zaka; pa sonce?" se je čudil Snedež. ; "Premalo je grelo, pa je grozdje slabo dozorelo," je duhovičil Vedež. "Kaznujmo ga!" je predlagal Zmedež. Bojevito se je izprsil in udaril s pestjo po mizi. "Kako neki?" se je Vedež počohal za ušesom. "Previsoko je." Zmedež ni rekel ne bev ne mev. Izruval je visoko smreko kot bilko, jo zavihtel in začel tolči po soncu. Po nebu je priplaval črn oblak in zagrnil sonce. "Ali sta videla?" je zmagoslavno zavpil Zmedež. "Sonce se je skrilo; boji se me!" "Ustrahoval si ga, to drži; ampak vince zaradi tega ni prav nič boljše," je sitnaril Snedež. "Načnimo drugi sod," je predlagal Vedež. In so ga načeli. Vince je bilo dobro, a imelo je zoprn okus po sodu. "Kakor da bi žvirco pil," se je namrdnil Snedež. "Kdo je pa tega kriv?" je tegotno zagodel Zmedež. "Najbrž Macafura.. Premlatimc jo!" "Sod je kriv, sod," je bistro uganil Vedež. "Kaznuimo ga!" je predlagal Zmedež. In so ga kaznovali. S težkimi gorjačami so udrihali po njem. Tako so ga premlatili, da se je razletel, vino je pa izteklo. "Kaj bo pa zdaj?" je zajavkal Snedež. "Štiri sode imamo, dva sta prazna, enega smo razbili — jaz sem pa žejen kot goba." "Saj imamo še ono kislico," ga je tolažil Vedež. In so se spet lotili vinca, ki ga je bilo sonce premalo ogrelo. Pili so ga kar iz bokala. Tako so se ga naluckcli, da so začeli prepevati na vse grlo: "Mi smo mi, mi smo mi, silni velikani, noč in dan, noč in dan siti in pijani..." 2 Peli sc, peli silni velikani, po poti pa so pribernjali trije revni popotniki: polh, zajec, jež. "Dober dan, silni velikani," so spoštljivo pozdravili zborovalce in se klanjali do tal. "Kaj pa vi, potepuhi?" je revsknil Zmedež in kruto pomigal z ušesi. To je znal imeniino! "Povprašat smo prišli vaše blagorodje, ali ste že kaj sklenili in ukrenili glede nas," je ponižno izpregovoril polh. "Glede vas? Kako meni-te to?" jih je Vedež debelo gledal. "I no, saj ste sejo sklicali zaradi nas, ali ne?" je pogumno zacvilil zajec. "Zaradi vas? Ali vas luna trka?" se je režal Snedež. "Sncči smo vas prosili, da nam pomagate v veliki stiski," jim je skušal dopovedati jež. "Kaj nam vaša stiska mar! Saj nismo dobrodelno društvo. Pcberite se!" je zatulil Zmedež in jih srepo gledal s svojim edinim očesom. "Eh, pusti jih, naj povedo do kraja, da bomo vedeli, kje jih čevelj žuli," je pomirljivo zabrundal Vedež. "Saj nas to nič ne stane." "Nič nas ne stane, res," se je omehčal tudi Snedež, predsednik zborovanja. In polh se je odkašljal in začel: "Miroljubno smo živeli v onemle gozdičku, kakor smo vam povedali že snoči. Pa se je priklatil tja medved Samogoltnež in nas nagnal. To je moj*; življenski prostor! Ven! je zarohnel. Kaj smo hoteli? Vdali smo se višji sili in šli. Zdaj smo brezdomci. . . Prosili smo vaše blagorodje, da bi se zavzeli za: nas. Moško ste obljubili, da se boste. Ampak brez seje ni nič, ste rekli. Na seji morate to reč skleniti, ste rekli. In i o sejo ste imeli zdajle, če se ne motim." "Ho, ho, ho," se je zagrohotal velikan Snedež, da so mu solze drle iz oči. "Torej za o smo se zbrali! Jaz sem pa mislil, da zaradi pehtranovih štrukljev, viržink in žlahtnega vinca. Tudi Vedež in Zmedež sta se grohotala, da sta jima trebuščka poskakovala. "Ojehata, to je pa res smešno!" Grohot jo odmeval od gora kot grom. Macafura je vse zasopla privihrala iz votline in se zadrla: "Ne reži'e se tako! Počili boste. }pz ne bom pobirala vaših kosti." Ko so se nagrohotali do mile veljo, je polh pohlevno stopil prednje in1, jih milo vprašal: "Kako stoji naše reč, gospodje?" "Vaša reč?" se je prekanjeno muzal Zmedež in pomežiknil tovarišema. "Takole, lejte!" Dvignil je bokal, ga nagnil, lok, lok, lok — in vino je steklo po žejnem grlu. . . Potem je z grmečim glasom zapel: "Hej, velikani, naša reč salamenska živo klije..." Tudi Vedež je visoko dvignil bokal in ga izpraznil do dna. Obrisal si je ščetinasto brado in rekel: "Ne bodite sitni, prija'eljčki. To so preveč zasukane stvari, da bi jih megli kar takole na hitrco rešiti. Pridito čez leto dni! Dotistihmal bomo vašo-pritožbo že vzeli v pretres." Najvišje je dvignil bokal Snedež. Kar pljusknilo je, kakor da bi polno golido zlil v korito. Zadovoljno je zacmokal, se potrepljal po trebuščku in zinil: "Tako je, prijateljčki. Pridite čez leto dni. Če vas pa ne bo, tudi prav.. Jokali ne bomo za: vami. Ne pozabite: medved je naš prijatelj!" Polhu, zajcu in ježu se je šele v tem hipu posvetilo v glavi, koliko je-ura odbila. S povešenimi glavami in potrtimi srci so odšli. "Vrana vrani ne izkljuje oči," je jezno zabrundal polh. "Pravica je šla v j^enzijen," je potožil zajec. "Svet ni vreden, da bi ga koklja brcnila," je čemerno zagodrnjal jež.. Tako klavrno so krevscli in tako žalostno so se držali, da so se celo botri Macdluri zasmilili. "Počakajte, sirote, vsakemu en pehtranov štrukelj dam," je klicala za njimi. "Ne maramo! Kar sami jih požrite!" je polh razkačeno zabrusil nazaj. , "ffa nič!:Dobrota je sirota," je užaljeno vzdihnila botra Macafura in se-zavrtela na peti. Velikani pa so bili veseli, da so se iznebili nadležnih gostov. Udarili so-s pestmi po mizi in zatulili: "Zbrali smo se pa le!" Te besede so bile resnične kakor le kaj. Zbrali so se in uganili še to irr eno. Potlej so se prijeli okoli vratu, se razigrano zazibali in zapeli: "Mi smo mi, mi smo mi, silni velikani, noč in dan, noč in dan siti in pijani. . ." Peli so, peli silni velikani, tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega. Pribrenčala je od nekod drobna čebelica in pičila velikana Snedeža -v uho. "Ajsa!" je zastokal in grdo pogledal Vedeža. "Kaj me ščipaš v uho?" "laz?" je zazijal Vedež. "Niti z mezincem nisem mignil." "Si me pa ti!" je Snedež grdo pogledal Zmedeža. "Jaz? Ali se ti blede?" je Zmedež zarenčal kot krvoločna zver in se bo-jaželjno vzpel izza mize. 1 Vedež te je!" "Lažeš!" se je raztogotil Vedež in mu pomolil koščeno pest pod nos. "Ti si ga!" Skočili so si v lase in se mikcstili, da je bilo grozno. Treskalo je in pokalo, kakor da bi vihar lomil stoletne hraste. Botra Macafura v votlini je prisluhnila in zagodrnjala: "Burno sejo imajo!" Seja je bila res burne! Celo medved Samogoltnež je postal pozoren. •Godrnjajoč je prihlačal iz svojega brloga in jo mahnil na pozorišče dogajanja. Ko je videl, kako se njegovi prijatelji neusmiljeno mikastijo, se je pomešal mednje in jih skušal pomiriti. "Pamet, prijateljčki, pamet!" Pa jo je skupil. Dobil je takšno po betici, da se je kar opotekel. Stokajoč se je zavlekel v bližnji grm in se iztegnil. Imel je življenskega prostora dovolj. . . Čez malo časa je botra Maca'fura šla pogledati, ali je seja že končana. Kar odrevenela je: stoli, sodi, miza, bokal —- vse je bilo razbito. Sredi tega razdejanja so kot snopje po dolgem in širokem ležali silni velikani — mrtvi. Tako dolgo so se klestili, da so drug drugemu izklestili dušo. Seja je bila končana. .. 4 Novica o žalostnem koncu velikanov Telebanov in medveda Samogalt-neža se je kot blisk raznesla naokoli. Tudi našim trem znancem — polhu, zajcu, ježu — je prišla na uho. "Nazadnje je pa le vrana vrani izkljuvala oči!" je židane volje zamo-droval polh. "Medveda Samogoltneža je zadela božja kazen — gozdiček je spet naš!" je navdušeno zagodel jež. Pravica je zmagala!" je slovesno zacvilil zajec. Vriskajoč so se vrnili v svoj ljubljeni gozdiček. Spotoma je zajec povzdignil glas in vsi trije so v zboru ganjeno zapeli: "Lepa naša domovina, ti prekrasna, ti edina. Sredi gozdička so priredili imenitno gostijo, na katero sem bil povabljen '.udi jaz, peroprask. Pili smo medico, jedli orehovo potico in rajali veselo, ■da je pod nami kar bobnelo. Nazadnje"smo se objeli in razigrano zapeli: "Bratci veseli vsi,' ■"" ' tralala lalala, pesem zapojmo si, tralala lg. . ." Tako se pravljica konča. V DEŽELI TAMTAMTAM Živel je velikan, ime mu je bilo Robavs. Bil je tolikšen kot smreka, močan kot slon — v njegovi glavi pa ni bilo kaj prida žlahtne pameti. In je živel palček, ime mu je bilo Frkolin. Bil je tolikšen kot dedova pipa, slaboten kot bilka — znal pa je nekaj več kot suhe hruške peči. Oba, velikan in palček, sta živela v prelepi deželi Tamtamtam, kjer so bili palčki pomešani med velikani kot piščančki med pavi, pa so se kar dobro razumeli — kadar se niso pričkali seveda. Le nekaj malega palčkom ni bilo všeč: da so to deželo že stoletja vladali kralji iz rodu velikanov. Kar pravično bi bilo, da bi zasedel prestol tudi kdo iz rodu palčkov, so na tihem godrnjali. Ta želja se jim je izpolnila. Je nekega dne mogočni kralj dežele Tamtamtam umrl. Umrl je, čeprav je dvorni norček Lažimodrijan na vse pretege zaklinjal botro Smrt, naj se pobere iz dvorne palače. Botra Smrt je bila neizprosna. Zamahnila je s ko- • so — sek! in kralja ni bilo več. . . Žalost v deželi Tamtamtam je bila neznanska. Tolikšna pa tudi ne, da bi se bila zemlja ustavila na svoji poti okoli sonca in bi luna mrknila za zmerom. Vse mine na tem svetu, tudi žalcst za umrlim kraljem mine, če ne prej pa čez teden dni. In tako so se sedmega dne po kraljevi smrti zbrali stari in mladi v deželi Tamtamtam, da bi se pomenili, kako in kaj, ter si izbrali novega vladarja. Pokojni kralj ni zapustil nobenega potomca, zato so njegovi ministri modro sklenili, da bodo izbrali novega kralja kar iz vrst preprostih državljanov. Rečeno — storjeno. Stopil je minister za notranje zadrege na preperel štor sredi zbrane množice in zagrmel: "Preljubi narod moj! Vso noč nisem mogel zatisniti očesa — grizla me je krvoločna bolha— pa sem tuhtal, kaj bi ukrenil, da bi bilo za vse dobra in prav. In mi je šinila v glavo božanska misel in vam jo razodenem. Posluh! — Naslednik pokojnega vladarja naj bo oni, ki bo pred pričami dokazal, da je najspretnejši, najvztrajnejši, najbistroumnejši in naj pravičnejši v deželi naši slavni. Kdor je za to, naj dvigne desnico in z menoj vred trikrat zakriči!: hip hip hura!" In je ves narod dvignil desnico in kot na nogometni tekmi urnobesno zarjul: "Hip hip hura! Hip hip hura! Hip hip hura!" Minister za notranje zadrege si je zadovoljno pogladil kozjo brado in važno nadaljeval: "Preljubi narod moj! Vsaka sLvar na svetu ima svoj pomen, tudi krvoločna bolha ga ima. Če me ta bolha snoči ne bi grizla, bi bil jaz smrčal kot polh — in božanske misli ne bi bilo." "Živela bolha! Odlikujmo jo!" je zakričal eden izmed državljanov in se podjetno počohal pod pazduho, kjer je gomazelo nekaj — ministrovi bolhi podobnega. Minister za notranje zadrege pa se ni dal motiti. Še za oktavo višje je povzdignil glas: "Potemtakem smo kot ena duša, eno telo. Zato predlagam: državljani iz rodu velikanov naj izberejo enega izmed svojih, državljani iz rodu palčkov pa enega izmed svojih, da se pomerita in prekrižata uma svetle meče. Kdor bo zmagal, bodi naš kralj." Nov val odobravanja se je dvignil med množico. Bilo je prvič v slavni - zgodovini dežele Tamtamtam, da so državljani lahko svobodno glasovali, kdo bo njihov bodoči vladar. In so se nemudoma ločili v dva tabora: na eni strani so bili velikani, na drugi strani palčki. In preden bi bil kdo utegnil šteti do tisoč, so velikani izbrali iz svojih vrst našega znanca Robavsa, palčki pa iz svojih vrst majhniča Frkolina. Medtem se je zmračilo in prve večerne zvezde so zamigljale nad prelepo deželo Tamtamtam. Minister za notranje zadrege je spet stopil na trhel štor in mogočno poprijel za besedo: "Preljubi narod moj! Tekmeca sta izbrana — tekmovanje se prične. Prva točka na sporedu je: kdo bo sklatil zvezdo z neba." Velikan Robavs, neučakan kot je bil, si je pri priči zavihal rokave, se oborožil z velikanskim drogom in začel opletati po zraku, da je vršalo in bu-čalo, kakor da bi vsi preklenščki prihrumeli na zemljo. Pa je bilo vse zastonj; Zvezde so kot prej miroljubno migljale sredi neskončnega neba in velikan Robavs je moral odnehati. Odložil je drog, se ves upehan zavalil v travo in sopihal kot vol. "Tega ne zmcre nihče," je čemerno zabrundal. Palček Frkolin pa se je spremo kot veverica pognal v vrh visokega topola in odondod zakričal s tenkim glasom: "Sklatiti zvezdo z neba je meni igrača. Scmo malo potrpljenja prosim, ljubi državljani." Vedel je, glavica bistra, da se bo prej ali slej kaka zvezda sama utrnila. . . In je začel z dolgo šibo mahati proti nebu in je mahal tako dolgo, da so državljani začeli vse križem nepotrpežljivo godrnjati: "Nehaj, prijateljček, nehaj; iz te moke ne bo kruha." Palček Frkolin pa je vztrajal in glej: ni minilo pol urice in utrnila se je prva zvezda. Pclček je krepko zamahnil s šibo, kakor da bi zvezdo on sklatil z neba in zmagoslavno zakričal: "Pa sem jo!" "Res jo je!" je zaorilo iz tisočerih grl in narod je ploskal in cepetal z nogami, da je bilo veselje. Minister za notranje zadrege se je ponosno izprsil in oznanil: "Preljubi narod moj! Izid prve tekme se glasi: 1:0 za palčka Frkolina. Vztrajnost in spretnost sta dve redki vrlini, ki ju mora imeti vsak vladar. Ti dve vrlini sta palčku Frkolinu dani. Sledi druga točka tekmovanja, rešitev zamotane računske naloge: Koliko je pet sto šestdeset suhih mačk in šest -sto petdeset debelih podgan skupaj." Ta računska naloga je bila za velikana Robavsa trd oreh. Računal je in računal, sešteval na prste in na gumbe, se v zcdregi čohal za ušesom — nazadnje pa je le pomolil list z zaokroženim š'evilom gospodu ministru pod nos. Palček Frkclin je to storil že zdavanj pred njim. Minister za notranje zadrege si je nataknil naočnike, učeno pogledal v papirje in razglasil: "Tudi druga tekma je končana. Velikan Robavs je računsko uganko takole rešil: pet sto šestdeset suhih mačk in šest sto petdeset debelih podgan skupaj je — tisoč dve sto deset debelih podgan. Izračunal je napak. Mačke so se v njegovem rcčunu spremenile v podgane." "Ho, ho, ho," so se zborovalci režali vsevprek in brili norce iz mojstra skaze, čeprav je bilo med njimi devet in devetdeset odstotkov takih, ki bi to reč prav tako napak izračunali kot on. Trušč in hrušč je bil tolikšen, da Joi lahko kdo atcmsko bombo vrgel mednje, pa je še slišali ne bi. Minister zc notranje zadrege je divje pozvonil s kravjim zvoncem in za-rohnel: "Mir! Ali smo narod cli divjaki? Poslušaj le, kako je to računsko nalogo rešil palček Frkolin. — Pet sto šestdeset suhih mačk in šest sto petdeset debelih podgan skupaj je nič več in nič manj kot — pet sto šestdeset suhih mačk in šest sto petdeset debelih podgan, ker se ne morejo ne mačke spremeniti v podgane in ne pcdgane v mačke. To je mojstrska rešitev naloge! Naš bodoči vladar mora biti nezmotljiv računar. Tudi tokrat je potemtakem palček Frkolin ugnal svojega nasprotnika. Izid druge tekme se glasi: 2:0 za palčka Frkoiina." Državljani iz rodu velikanov so bili nekolikanj poparjeni, državljani iz. rodu palčkov pa so ker poskakovali od zadovoljstva. "Sledi zadnja točka tekmovanja," je oznanil minister za notranje zadrege. "Naš bodoči vladar mora biti tudi meder in pravičen mož. Poslušajte zgodbo! — Živel je siromak, ki ni imel suknje. Prezebal ie, da bi se bil kamnu smilil. Šel je k bogatinu in ga milo prosil, naj mu podari eno izmed svojih devetdesetih sukenj. Bogatin pa ga je grdo nagnal. Kaj je storil siromak? Splazil se je ponečil v begatinevo hišo in mu ukradel suknjo. Kakšno kezen zasluži? Govori, velikan Robavs!" Velikan Robavs ni bil v zadregi za odgovor. Razkošatil se je kot petelin na gnoju, egorčeno siisnil pest in zarenčal: "Jaz bi capina tatinskega, ki je suknjo ukradel, premlatil do krvi in ga obesil na prvo drevo." "In ti?" se je minister za notranje zadrege obrnil k našemu junaku palčku Frkolinu. "Kako bi to pravdo p© svoji vesti in modrosti razsodil ti, če bi bil vladar?" Mali mož se je vzpel na prse, malo pomislil, bistro pogledal in odgcf-voril: "Jaz bi kaznoval oba. Siromaka bi narahlo oplazil po tatinskih prstih, bogatinu pa bi vzel vseh devetdeset dragocenih sukenj in še devetdeset: gorkih bi mu dal našteti po zednji plati. Tako bi razsodil jaz, če bi bil vladar." "Mcdro si razsodil," ga je pohvalil minisier in svečano povzdignil glas. "Preljubi narod moj! Tekmovanje je končano. Zmagal je na vsej črti palček Frkolin, vzor vztrajnosti, spretnosti, bistroumnosti in pravičnosti. Je majhne postave pa prebrisane glave. On bodi naš kralj!" "On bodi naš kralj!" so navdušeno ponovili v zboru državljani iz rodu palčkov, državljani iz rodu velikanov pa so pritrjevalno kimali, čeprav jim ta reč ni bila kaj prida všeč. . . Kaj je iemu sledilo, si lahko mislite, otroci. Dan, ko so molega junaka posadili na prestol in ga kronali za kralja Frkoiina prvega, je bil velik praznik za deželo Tamtamtam. Da bi videli tc direndaj, da bi slišali ta rompom-pom! Jaz sem ga videl, jaz sem ga slišal — malo da nisem oslepel in ogkn šel! In nazadnje, nazadnje, ah. . . Priredili so velikansko pojedino. Zobali so< orehovo pctico, srkali sladko medico in še meni bi kaj dali, če bi vedeli in-znali, da bcm to zgodbo napisal. Ker pa tega niso vedeli in znali, so me nagne li — in sem se za vse dobrote pod nosom obrisal. Na vseh petih kontinentih živijo Slovenci in na vseh petih kontinentih najdete po slovenskih domovih našo najboljšo versko - prosvetno revijo v zamejstvu DUHOVNO ŽIVLJENJE Letos stopa že v 25. LETO svojega življenja, polna globine, zdravega pouka in zanimivega branja. : .e S svojo otroško prilogo "BOŽJE STEZICE" ohranja tudi v otrocih slovenskega duha in jih usposablja za bodočnost, ko bo Slovenija spet svobodno dihala, prosta komunističnega biča. Krasne slike iz domovine pomagajo ohranjati vez z zemljo, ki nas je rodila in nas spominja na dolžnost, ki jih imamo do nje. Če še niste na revijo naročeni, storite to takoj, ko preberete te vrstice. Storili boste uslugo sebi, svoji družini, svojim otrokom in podprli dober tisk, ki ga je na svetu tako malo. Pišite na naslov: Uprava "DUHOVNEGA ŽIVLJENJA" Rcmon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina in revija bo postala stalen gost vašega doma, ki ga boste vsak mesec nestrpno pričakovali. SVOBODNA SLOVENIJA je GLASILO PROTIKOMUNISTIČNIH SLOVENCEV PO VSEM SVETU MOČNA IN TRAJNA PRIJATELJSKA VEZ SLOVENSKIH NOVONASELJENCEV PO KONTINENTIH OGLEDALO ŽIVLJENJA SLOVENSKEGA DELAVCA IN IZOBRAŽENCA V IZSELJENSTVU DOKAZ NAŠE ŽIVLJENSKE SILE IN KULTURNE TVORNOSTI TER RASTI NAROČAJTE, BERITE, PODPIRAJTE IN ŠIRITE T & dni M SVOBODNA SliVEMIJA Ramon Falcon 4158 BUENOS ASRES Argentina Družba za denarne naložbe slovenskih izseljencev v Argentini PROMET S.R.L. Capital m$n. 100.000.— VARNOST, LIKVIDNOST, LEPE OBRESTI! 25 DE M A Y O 5 3 3/3? Buenos Aires — Argentina Tel. 31 - 6435 D A M § K I ČESAINI SALON IVAN IVAN MUŠIČ C A L L E G U I D O 1534 T. E. 41 -5464 Buenos Aires SLOVENSKO GOSPODARSKO SREDIŠČE V ARGENTINI se imenuje D A YD AM Lokalni posli: ORGANIZACIJA PODJETIJ NAKUPI SUROVIN PRODAJA GOTOVIH IZDELKOV ZASTOPSTVA GOSPODARSKA POSVETOVALNICA KNJIGOVODSTVA IN DAVKI ZAVAROVANJA PRAVNE ZADEVE DENARNE NALOŽBE Mednarodni posli: IZVOZ ARGENTINSKIH PRIDELKOV UVOZ STROJEV IN SUROVIN MEDNARODNA ZASTOPSTVA DENARNA NAKAZILA D A Y D A M Soc. de Resp. Ltda. 25 DE M A Y O 533 Buenos Aires Telegraf: DAYDAM BAIRES Telefon: 32 -7712 Dr. LOJZE BERCE KIRURG IN ZDRAVNIK INSTITUTA ZA PREBAVNE ORGANE IN JETRA ordinira vsak torek in četrtek od pol šestih do osmih in ob sobotah od ireh do šestih popoldne v kliniki ONCE RIVADAVIA 3434 - CAPITAL Telefon ordinacije: 62 - 5004 TISKARNA IN KARTONAŽA Herman Zupan Avda. JU AN B. ALBERDI 3055 Buenos Aires T. E. 69 - 4317 MAVRIC & C f a. SPLOŠNA ŽELEZNINA — BAZAR GUMIJASTI IZDELKI • Tel.: 7 5 0 - 1 6 7 4 H. ALMEYRA 490 Villa Libertad San Martin FNGBM Vse potrebščine za dom, obrt in industrijo. Pri večjem odjemu popust. Oglejte si naše zaloge in cene. Esludio (onfable - Juradico Ccntador Puhlico Ncclo:—:! PETER RANT Traductor Publico • PRAVNO EKONOMSKE ZADEVE: knjigovodstvo in bilance, pogodbe, prevodi listin, davčne napovedi, zapuščine, legalizacije, pooblastila, garancijska pisma. Delavno pravne zadeve • GRANADEROS 61 — CAP. FED. T. E. 66 - 0818 PINTURERIA " G R A CIE L A " calle Buenos Aires 3488 San Justo FCNDFS Buenos Aires • NUDI SLOVENCEM VSE VRSTE BARV, LAKOV, ČOPIČEV IN DRUGIH PLESKARSKIH POTREBŠČIN IZVRŠUJE VOKVIRJENJE SLIK Postrežba v slovenskem jeziku! "EUR O P A K " CANGALLO 439, of. 119, I nadstropje T. E. 30 - 5.224 - Buenos Aires Vašim v domovino pošiljamo iz našega skladišča v Trstu vsakovrstna živila, šivalne stroje, dvokolesa, radio-aparate, itd. Pošiljamo pakete, ki so prosti carine. Pošiljamo zdravila vseh vrst z zračno pošto in pakete iz Argentine s hrano, novimi in starimi oblekami, katere nam stranke same prinesejo. Prejemnik dobi paket približno v 25 dneh. Vsi paketi so v celoti zavarovani. Prodaja ladijskih in letalskih voznih kart za vse države in vse ladijske ter letalske družbe po uradnih cenah. Uradne ure od 9.30 do 19.00 ob sobotah od 9.00 do 12.30 Naročila in denarna nakazila pošiljajte na: E U R O P A K CANGALLO 439, of. 119, ler. piso Buenos Aires Prekajene mesne izdelke. Izvrstne kranjske klobase, Špecerijsko blago, Vedno svežo in vsakovrstno zelenjavo Vam nudi Fl AMBRERI A VESTEH in MAČEK Mercado San Esteban Avda. Rivadavia 11530 Liniers SIMON RAJGR uradni prevajalec (traductor publico) • U R U G U A Y G 5 4 Pisarna 709 (Tribunales T. E. 40-7327 • Vsak dan (tudi ob sobotah) cd 9. do 11. ure SLOVENSKO PODJETJE Frigorifico "San Fernando" • Kranjske klobase - Šunka Prekajena slanina - Salame Salamine itd. • Blago prvovrstno, cene zmerne! Slovenska Gospodarska Zadruga (Sociedad Ccoperativa Integral Ltda. en formacion) SLOVENSKA HRANILNICA Vaš denar varno hrani in dobro obrestuje SLOVENSKA GOSTILNA "ILIRIJA" Prava izletniška točka za Slovence iz Buenos Airesa in okolice ALVARADO 350, Ramos Mejia, FNDFS je, radijske aparate, dvokolesa itd. najbolje in najceneje pošilja Vsakovrstne pakete, zdravila, šivalne stro- JAilRAN P AK Charcas 769, Buenos Aires, T. E. 31-8788 Uradne ure od 15. do 19. ure, ob sobotah od 11. do 13. ure. Pismena naročila in denarna nakazila po giro postal ali bančnem čeku na Zdenka Kaleč a h Casilla de Correo 340 - Buenos Aires Paketi so zavarovani in jih dobi naslovnik v 21 dneh. "Dr. Ahčinova Sociologija je naš velik ponos in je največje povojno slovensko znanstveno delo" (dr. Miha Krek). "Mislim, da bi bilo težko najti v svetovni literaturi odličnejše delo" (mons. Matija Šker-bec). Take so sodbe o SOCIOLOGIJI, ki jo piše vseuč liški profesor dr. Ivan Ahčin in izhaja v založbi Družabne Pravde v Buenos Airesu. Dosedaj so izšli trije zvezki tega velikega dela in sicer: , Prva knjiga: Osnovni činitelji družabnega življenja-sociologija, krščanska sociologija, o človeku, družba, družabni red, pravičnost in ljubezen. Druga knjiga; prvi snopič: Družabne ustanove: družina, razredi in stanovi, narod. Druga knjiga, drugi snopič: Družabne ustanove - država, mednarodna družba, religija in družba. Izšli bosta še dve knjigi (o socialni ekonomiji in o socialni politiki). Dr. Ahčinova Sociologija ni samo odlično znanstveno delo, ampak vsebuje tudi vsakomur razumljivo, jasno orientacijo v zmedi pojmov sedanjega časa ter podaja katoliško stališče k vsem modernim socialnim problemom. Vsak slovenski izobraženec, javni delavec, vzgojitelj, duhovnik, sploh vsak Slovenec in vsaka Slovenka jo nujno potrebuje. Vse tri zvezke, ki so dosedaj izšli, je mogoče kupiti pri založnici Družabni Pravdi (Casilla Correo 1944, Correo Centra!, Buenos Aires, Argentina) in pri vseh njenih poverjenikih. KAZ Koledar ..............................................................3 Declaracion de Panama ................................9 The Declaration of Panama ........................10 Dr. Miha Krek — žarek upanja ................11 Škof Gregorij Rožman — Pismo v I. 1957 13 DOKUMENTI IN RAZPRAVE Dr. Ivan Ahčin — Ob 40-letnici Majniške deklaracije ....................................................16 Nadškof dr. Jeglič — Ob času Majniške deklaracije ....................................................23 Marijan Marolt — Slovenska kmečka hiša 26 X A. — Povojna industrializacija Jugoslavije ............................................................36 ALO Rudolf Smersu — O zvezi držav in o zvezni državi ....................... 43 Pavle Rant — Slovenci na krščansko demokratski tribuni ................... 48 Ivan Boh — Študij filozofije na ameriških kolegijih ....................... 53 Edi Gobec — Družba in družboslovje v Ameriki ............................ 55 Jcško Krošelj — Ob 40-letnici smrti dr. J. Ev. Kreka ........................ 64 NAŠA BESEDA Vinko Beličič — Stari dnevniki ......... 80 Stanko Janežič — Miran Lokar ........ 82 Stanko Kociper — Čolnar na Dravi .... 85 Ivan Korošec — Odlomek ............................100 Božidar Kramolc — Stava ..........................105 Jože Krivec — Izpit za hlapca ..................110 Karel Mauser — Oblačni dan ....................118 Mlinarjev Janče — Za očeta ......................120 Lojze Novak — V senci Južnega križa . 127 Zdravko Novak — Požigalec ......................131 NAŠA PESEM France Papež — Spominjanje .......... 133 France Papež — Naselitev ............. 134 Marijan Jakopič — D. P., Brata imam, Črnci ............................... 135 Slavko Srebrnič — Ne umri, pesem, Zatrta pesem, Kdaj si mi dražje, drevo . . . 136 Rafko Vodeb — Cest brezupna slast .... 137 Vladimir Kos — Zaljubljeni satan in druge pesmi Zaljubljeni satan, Sinji upor, Podari mi rožo ......................... 138 Ali se, voda, spominjaš, Sinji begun, Moja in Tvoja najljubša ......... 139 Lobanje, Marija David, Ljubavni pri- pevi invalidov ................... 140 Tvoj pogled me žge, Pohod v bodočnost, Veronika, hvala! ........... 141 Jezus, ljubi me! Opij popolnih ..... 142 IZSELJENSKI LETOPIS Prof. Božidar Bajuk — Nekaj misli k problemu vzgoje naše mladine v izse- Ijenstvu ............................ 144 Jožko Krošelj — Slovenci v Avstraliji .. 148 Janez Kopač, CM — Delovanje Slovencev v Kanadi ........................... 157 L. M. — Pismo iz Anglije ............. 164 Tone Jezernik — Za pravice koroških Slovencev .............................. 166 Bojan C. — Narodna nezavednost na Koroškem ............................. 169 V. Z. — Kulturno življenje v domovini Miklove Zale ........................ 171 Martin Mizerit — "Zelena veja" ........ 173 * * — Poimenski seznam otrok slov. tečajev na področju Vel. Bs. Airesa ....................... 179> * * — Slovenski tečaj v Mendozi .... 181 Janez — Z avtom po Združenih Državah 182; Zdravko Novak — Knjižna žetev slovenske politične emigracije ............. 193 Prof. Janez Sever — Z odločno voljo v novo življenje ......................... 196 Vital Ašič — Slovenski akademiki v Argentini ............................. 205 * * — Slovenske šolske knjige v Trstu 209 Dr. Josip Agneletto — Zahteve tržaških Slovencev v letu 1956 ................ 213 J. K. — V spomin umrlim slovenskim javnim delavcem ....................... 215 t Dr. Matija Šaruga ................ 215 t Andrej Jerman, C. M.............. 215 f Msgr. Valentin Podgorc ........... 216 t Jože Kessler ...................... 217 t Msgr. Vid Hribar ................. 219 J. K. — Slovenska središča v Velikem Bs. Airesu .......................... 221 Branimir Pistivšek — Ob 200-letnici velike stavke v Celju .................. 227 Janko Hafner — Že letos bo segel človek v vsemirje .......................... 230 * * — Knjige v založbi Svobodne Slo- venije ....................... 236 NAŠIM MALIM — KOTIČKOV STRIČEH Mirko Kunčič — Pesmi Slovenska zastava, Mlada Slovenska, Prsti po vrsti, Velika noč, Miklavž 238 * * — Bilanca Svobodne Slovenije ob 15-letnici ........................... 236 Mirko Kunčič — Pripovedka in pravljici Strah za Graniščem ..............................240 Pravljica o modri roši ........................242 Trije velikani .................... 243 V deželi Tamtamtam .............. 247 Oglasi ..........................................................250' Kazalo .............................. 255' Kljub skrbnemu popravljanju je v Zborniku še vedno ostalo nekaj napak. N. pr. v članku dr. Ahiina „Ob 40-letnici Majniške deklaracije": Avstrija je položila orožje 28. cktobra 1918 in ne 29. X. V Mizeritovem članku „Zelena veja": Razpredelnica prikazuje stanje slovenskih tečajev v letu 1956 in ne 1950. V črtici Mlinar-jevega Jančeta ,.Za cčeta" je po pomoti izostala navedba ilustratorja Franceta Gor-šeta. Bralce Zbornika prosimo, da nam oprostijo morebitne še ostale manjše napake.. Založba Svobodna Slovenija — predstavnik Miloš Stare, Buenos Aires Imprenta "Dorrego", Dorrego 1102, Buenos Aires. T. E. S4 - 4644