Počitniški spomini
(Piše Basnigoj.)
(Konec.)
III.
dkar je murček ukradel Jankotov križavec, izgubil je tudi pri Jankotu vso veljavo. Nič več ni smel v njegoTO sobico. Kedar je pa trkal po oknu in prosil, da bi mu Janko odprl, izpodrepil ga je le-ta in ga dobro oštel: BBoš šel, ti tat grdi, ti! Pojdi v tolmun po križavec, potem se smeš zopet vrniti!" Skorec je zletel z okna in krakaje obsedel na orehu, ki je rastel blizu hiše, kakor bi se prav ciganski rogal dečku, katerega je oplenil za križavec.
Toda,  kedar je ponoči tulil veter, in se je bližala huda ura,  takrat je pa venderle pritajil svojo cigansko  naravo ter je prav pohlevno praskal s kljunom
— '*< 201 >¦• —
po Jankotovem oknu. Ali Janko je spal in ni nni odprl. Škoree po svoji ciganski paineti sodeč je pa mislil, da je Janko zares tako trdega srea in se ne da ome-čiti po mili prošnji ubogega ptiea, ki mora brez prenofišea vedriti v nevihti na orehu ali pa pod pajčinasto strešino. Tja govi ga je pa zaneslo samo jedenkvat. Bližal se je viharen veuer. Lastavice so letale nizko in hitro Iovile mrces. Zakaj čutile so, da bo nevihta. Treba je bilo poprej skrbeti za večerjo sebi in pa zevajočim kljunč-kom, ki so gledali izpod slemena, kamor je Ijubeznjiva ptica prilepila gnezdo,  Tudi  murčku se je tako zdelo,  da bn troba ob svitu poiskati
zavetja; sicer ga bo pral dež na orehu, in sukala burja razkoncano perje. Zatoje zlezel pod strešino in kmalu dobil pripraven kotieek. ,,Tukaj na tej prečki," raislil si je, nbom dobro v zavetji. Da mi ni prej padlo v glavo! Lahko bi bil vže davno tukaj prenoeeval in ne bi bilo treba prositi Jankota za prenočišee."
Ko je moško koraeaje in pokinkovaje z glavo ogledal novi domek, hitel je, da poišče večerje. Kam bi šel? Med pute! Kaj bi se drvil in podil za plenom, ko ima tako blizu vsega v obilici. Sedel je na orehovo vejo in.leno pretezal peruti,
—¦< 202 >¦ —
kakor pravi cigan, ki leži za Ieskovim grmom in zadovoljno gleda raztrgano obleko. Zakaj murčkova obleka je bila tudi taka, ki je pričala, da je v vednem ravsu in kavsu. In boja je tudi danes pričakoval na orehu. Komaj je prišla dekla z zoba-njem, vže je bil murček med perotnino. In zopet je moral petelin priskočiti na pomoč ia odgaati pretepača.
Murček je zletel v svoje skrivališče. Tam je še nekoliko pokrakal, obrnil in zasukal se trikrat, potem našopiril perje, glavo, kolikor mogel, skril, zamižal in zaspal. Po noči pritapa pod streho sosedov — črevljarjev mue. Strijc Tomaž ni irael mačke. Zato je firevljarjev muc lovil svobodno po njegovem posestvu. In prav tisti večer so pri črevljarjevih prodali kravo, ko si je naš murček izbral podstrešno stanovanje. Ker pri črevljarjevih ni bilo več krave, tndi ni bilo mleka, in razvajeni muc je bil brez običajne veeerje. Nekaj časa se je smukal in povijal krog matere črevljarke. Toda zastonj. Mati je ponavljala vedno: ,,Muc, muc, liske ni, večerje ni!" Slednjič jo je raenda muc razumel. Kajti potegnil jo je za peč, kar po letu ni bila njegova navada. Nekaj časa je predel in godrnjal na zapečku. Sledujič se mu je pa bržkoue tako saujalo v ma&ji glavi, da brez večerje biti ni prijetno. Poskočil je s peči in šel k sosedovim na lov.
Pod streho je poslušal, gledal, vohal in prežal, kje bi kaj začutil. Dolgo časa je bilo vse tiho. Kar se oglasi in zakriči murček. Gotovo se je še v saDJah pretepal ia pulil s kokoši. ,,Aha, muc, to-le bo zate!" Tako se je zdelo mačku, in oprezno, kakor gre to na lovu, plazi se proti škorčevemu skrivališču. Vže je prav blizu. Potuhne se, oči mu žare kot ogenj, niti ne trene ne. Le dolge brke mu migajo, kakor bi se vže veselile slastnega oblizka. Še enkrat premeri daljavo z očrai in puh! — plane nad škorca. To vam je bil polom! Prečka, na kateri je čepel škorec, se sproži in prevali po podu. Muc je zgrabil škorca preraalo globoko. Izpulil mu je Je perje, škorec se je pa izmofcal iz njegovih krempJjeF in kričeč in vreščeč frčal pod streho ter se zaletaval v tramove in vezi. Zakaj tema je bila kakor v rogu. Ko je muc videl, da mu je izpodletel naskok, sra-moval se je in se potepeno vrnil domov ter bil brez veeerje. Murček je pa po-iskal lino in sfrčal na oreh misleč, da je venderle bolje brez skrbi spati na orehu ter nekoliko potrpeti, kakor pa spati pod streho in biti v smrtni nevarnosti.
Drugi dan pride k črevljarjevim mesar in prinese denar za kupljeno kravo. Zgovarjala sta se kar na dvorišči črevljar in raesar. Zakaj mesar je gnal tele s seboj in s teletom ni, da bi hodil v hišo. Ko je oče črevljar spravil denar, prigovarjal je mesarju, naj navrže še nekaj za pridav, ker rau je dal tako ceno pa tako živino. Mesar se je krčil in trdil, da je krava preplačana, in tako sta besedovala moža na dvorišči. V tem je pa priletel murček skozi odprto okno v črevljarjevo sobo in prevrnil najpreje cvetlico, ki je bila na oknu. Potem se je pa zakadil na predalnik. Potruskal je zrcalo, metal na tla podobice, posodiee in kar mu je prišlo pod zevajoči kljun. Vse to je videl muc, ki je čepel pod črevljarskim stolom in nvlekel dreto," kakor je pravil oče črevljar. Spoznal je plen, ki mu je ušel po noči. Zato se je sedaj toliko bolje pripravljal, da se zažene nad murčka. Ali predolgo se je pripravljal. Mesarjev pes privoha skozi odprta vrata. Zagledavši mačka, prasne naravnost nanj in prevrne stol, mizico, na kateri je bilo črevljarsko orodje. Maček se pa še urneje zasuče in ne da bi bil skočil nad murčka, puhne
— •¦< 203 >¦ —
skozi okno in srečno uide. Tedaj pride črevJjar v sobo. Slišal je ropot. Kako vskipi, ko zagleda po tleh šila in kopita, sukanec in smolo, kladivo in klopčič — in ah — drage posodice, ki so stale na predalniku, na tleh — razbite! Na predalniku gospodari pa mnrček. Kdo drugi je tega kriv, kot pritepeni škorec! Pes ne bi bil preobračal mize in stola, ko bi ne bilo murčka; gotovo se je za-letel pes nanj. Ta sklep je bil naglo dovršen in potrjen v črevljarjevi glavi; črev-ljarski jermen zasiče po zraku in murČek pade — pred psa. Ta ga stisne, — in murčka ni bilo več.
Prišel je Janko, prisli še di-ugi dečki iu so zagrebli tiča pod orehom, na katerem je prenočeval. Mue je bil takrat tudi pri pogrebu — na orehu. Jankotu je bilo vender nekoliko žal po škorcu. Imel je krščansko srce, katero odpušča tudi sovražnikom. Muc se je pa oblizoval in umival ter se posmehoval škorcu: ,,Meni je bila namenjena smrt, pa je tebe zadela. Prav ti je!" Hudobni mue!
Oče črevljar je potem rohnel na Jankotom in zahteval, da rau povrne škodo. Jokaje je prosil strijca Janko, naj poplaea črevljarja. Strijc je škodo poplačal, ali obljubil povedati očetu, kaj je napravil s škorcem. In strije je res povedal; sam sem ga slišal. Oče Jankotov je pa rekel: ^Strijcu moraš povrniti, kar je za te plačal. Zato ti ne prinese letos Miklavž, niti ne dobiš božienih daril. Vse to bomo poslali strijcu, da boš pomnil, kako iz malega raste veliko — da je jedna ne-premišljenost in samovoljnost pogosto vzrok mnogim nečrečam!"
Sedaj pa prašajte Jankota, če mu je kaj prinesel Miklavi. Mislim, da ue. Zakaj očetova beseda drži, kakor bi pribil.