’ V « Glavni oltar božjepotne cerkve tla Sveti gori pri Gorici STO LET PO SLOMSKU Pred sto leti je ugasnilo zemsko življenje ene najkrepkejših slovenskih osebnosti, Antona Martina Slomška. A tako življenje ima svoj smisel tudi za kasnejše rodove. Ti naj bi vstopali v njegov čas in prostor in v njem črpali zase svetlobe in moči. Vse Slomškovo življenje se razvija iz dveh misli, iz dveh ljubezni: iz odnosu do Boga in naroda. Njegova ljubezen do obeh je neizmerna in vsaka misel se spočenja in najde svoj smisel v tem dvojem. Zanj je služba Bogu in svojemu ljudstvu prirejena: prestop dolžnosti do ljudstva in jezika mu ni vič manjši greh kakor kršitev božjih zapovedi, prestop božjih zapovedi je ha spet greh proti lastnemu ljudstvu. Potrebo po ljubezni do jezika in naroda podkrepi z božjo zapovedjo ter tako zasidra slovensko narodno pre.ro-jenje v samem Bogu. Samo tako je mogoče razumeti njegovo čudovito zdru-ženast verskih in narodnostnih načel. Bogu in svojemu ljudstvu daruje Slomšek vse svoje talente. Prebira slovenske knjige in se vadi v pisateljevanju, poučuje v materinem jeziku lr> navdušuje zanj, nabira narodne pesmi in se sam poskuša v njih, potuje Po domači zemlji in drugod,, da bi ujel njegovo govorico in začutil njegove Potrebe, blaži ljudsko mišljenje in čustvovanje in budi v njem zavest o človekovem dostojanstvu, ustanavlja šole in piše knjige, izdaja Drobtinice m ustanovi Mohorjevo družbo, slovensko Štajersko hoče cerkveno združiti, zato prenese škofijski sedež iz Št. Andražu v Maribor, spoveduje in pridiga, »odi ljudske misijone in preskrbi misijonarje, ustanovi dijaški zavod in semenišče, skrbi za versko in svetno petje, pa še prej v osebnem življenju >šče zveze z Bogom v vseh oblikah. Upanje je, da bo kdaj to življenje postavljeno v zgled ne le nam, ampak vsemu svetu. Pa tudi ko bi do tega ne prišlo, za Slovence je Slomškovo življenje čudovit ideal. Z grozo opazujemo, kako se v teh časih rušijo temelji našega naroda, tako božji kot narodni, tako tukaj kot tam. Narod, ki je skozi tisočletja dokazoval in dokazal svojo življenjsko odpornost, je v najtežji preizkušnji. Ali jo bo prestal? Naj nam posveti na pot Slomšek s svojo mislijo in svojim življenjem. J‘a nič manj s svojo besedo pred Bogom. B. R. Sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik je o škofu Antonu Martinu Slomšku izjavil, da je svetilnik, ki ga je sam Bog prižgal, da razsvetljuje slovenskemu ljudstvu temno pot v najtežji dobi njegove zgodovine v v Škof Slomšek vzgojitelj in učitelj Slovencev i Slovenci, ki žive danes v domovini in v tujini, Se nikoli niso tako potrebovali zgledov in vzorov, ki bi jim kazali pravo pot, kakor jih potrebujemo danes. Slovenci v domovin; nimajo verske svobode. Brezbožni komunizem načrtno zatira krščansko kulturo, ki je Slovence več ko tisoč let duhovno bogatila in jih dvignila na stopnjo najbolj kulturnih narodov v Evropi; namesto nje pa mu usiljuje svojo kruto, materialistično brezbožno kulturo. Slovenci na Koroškem in Primorskem se morajo stalno boriti za svoje naravne, narodne pravice. Ker ne uživajo pravic, katere jim priznava naravno, božje in mednarodno pravo, se ne morejo razvijati narodno, versko in kulturno tako, kakor bi se razvijali, če bi imeli popolno narodno svobodo. Bojevati se morajo za svoj obstoj, za svoje šole in svoj jezik proti tuji oblasti, ki težko prenaša slovenske narodne manjšine v svoji državi. Slovenski izseljenci pa smo razkropljen; po tujini, ki je izredno materialistična in versko zelo plitva. Posebno pogubno vpliva na našo' izseljensko mladino tuji svet s svojim sijajem in razkošjem. Zato je v resni nevarnosti, da se izneveri veri svojih očetov in narodu, iz katerega je izšla. Pa tudi mnogo odraslih Slovencev tujina omamlja in trga iz njihovih src ljubezen do Cerkve in do domovine. V to trojno temno obzorje našega verskega in narodnega življenja pa sije svetla, rešilna luč — stoletnica smrti velikega slovenskega moža, škofa An-toa Martina Slomška. Mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik je za novo leto 1962 izdal o Slomšku posebno pastirsko pismo. V njem priporoča vsem vernim Slovencem, naj se v tem letu dobro seznanijo z življenjem tega svetniškega škofa in z vsemi dogodki ob njegovi smrti. Mnogo naj molijo, da bi bil božji služabnik Slomšek kmalu prištet med blažene. V svojih stiskah in potrebah naj se radi zaupno z zasebnimi molitvami zatekajo k njemu po pomoč. Izredna uslišanja naj po župnijskem uradu sporoče škofijskemu ordinariatu v Mariboru. Da bodo njihove molitve bolj uspešne, naj jih združujejo s pogostnim prejemanjem svetih zakramentov zlasti ob prvih petkih in prvih sobotah. Obiskujejo naj tudi radi grob božjega služabnika Slomška, ki počiva v frančiškanski cerkvi pod večno lučjo. Manjše proslave stoletnice Slomškove smrti bodo v lavan. t'nski škofiji najprej po dekanijah, blatna proslava pa bo 23- in 24. sep-!vmbra v Mariboru. Zakaj bodo Slovenci v domovini slo-'esno proslavili stoletnico smrti tega Preprostega** ponižnega in gorečega slo-Venskega škofa? Zato, da se mu bodo Poprej zahvalili za vsa velika dela, ki '■h je v svojem življenju izvršil za sveto terkev in naš narod- S proslavami stoletnice njegove smrti hočejo tudi do-s°či, da bi vsi Slovenci v domovini in tujini spoznali življenje tega velikega rejaka, ga posnemali v zvestobi do Cerove in do naroda in ju p» njegovem zS>du ljubili. Naš narod ni še nikoli lako potreboval sinov, ki bi se tako kakor Slomšek žrtvovali zanj, kakor potrebuje danes. f- SLOMŠKOVO DELO ZA VERSKO POGLOBITEV Ito je Slomšek postal duhovnik, se Je dobro zavedal, da je vzet „izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, du daruje dari in daritve za grehe in, more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo“ (Hebr 5, 1-2). že tedaj, ko je bil dijak, je okušal vso trdoto življenja, ki so ga Slovenci tedaj imeli. Ko je bil drugo leto v latinski šoli v Celju (1813), je nastopila huda lakota. Ljudje so jedli travo in lubje drevesnih skorij mleli za moko. Tedaj je tudi mali dijak Slomšek stradal kruha in že zgodaj spoznal, da je dijaški kruh grenek. Toda želja, da bi postal duhovnik, mu je vlivala moči, da je vztrajal. Naš narod pa niso tedaj stiskale samo zunanje nesreče, ampak še druge, večje nadloge. Divjale so vojske. Z njimi je med raš narod prihajal nov duh, ki ni bil naklonjen veri in življenju po njej. To je bila mrzla doba racionalizma, pretiranega povzdigovanja in oboževanja človeškega razuma. Tedaj je začel tudi vedno bolj dvigati svojo glavo liberalizem, ki je učil, da je čhvvek popolnoma samostojno bitje, neodvisen tudi od Boga. Evropa je tedaj iskala sam» sebe. Njeni narodi so silili preko Slovenije na Jadransko morje. Slovenci so bili posebno Nemcem na poti. Slovenski jezik je bil ponižan in zatiran. V slovenskih mestih je odmevala tuja nemška govorica. Zglodalo je, da bodo Slovenci z vsem svojini kulturnim bogastvom propadli in se ponemčili. Tedaj je nastopil svojo prvo’ službo mladi kaplan Slomšek. Nemška kultura in nemški jezik nista osvojila njegovega srca. Ohranil je ves čas slovenskega duha. že v dijaških letih je tako obvladal slovenski jezik, da ga je že v bogoslovju poučeval. Mladi duhovnik Slomšek se jo že tedaj, ko je zapustil bogoslovje, dobro zavedal, da je najprej dolžnik svojemu narodu. Zato mu je hotel pošteno pla- čatj svoj dolg. K temu so ga tudi priganjale besede sv- Pavla: „Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika“ 1 Tim 5.8). 1. Slcmšek poglablja vero Slomšek je dobro vedel, kako ga slovenski narod potrebuje. Zato mu je odprl svoje duhovniško srce. Hotel mu je dati to, kar mu more zagotoviti obstoj, razvoj in napredek. Zavedal se je, da sta katoliška vera in materina be. seda najtrdnejša temelja vsake prave kulture. Zato je sebi in vsem rojakom izbral za življensko geslo in vodilo besede: „Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike.“ Da bi uresničil to geslo, se je Slomšek ne sam« tedaj, ko je bil kaplan, ampak tudi potem, ko je bil škof, resno in vztrajno prizadeval, da bi svoje vernike in ves slovenski narod versko pre. rodil, dvignil in jih času primerno vzgojil. S svojo živo in pisano besedo je širil, poglabljal in utrjeval vero in ljubezen do Cerkve. Gorečnost za božjo čast in za zveličanje duš ga je vedno razjedala. Nikoli si ni privoščil primernega počitka. Bil je neutrudljiv cerkve, ni govornik. S svojo lepo;, iskreno do. mačo besedo je osvajal Slovence in jih klical na pravo pot. Kadar je bilo treba, je tudi v pozno noč spovedoval, ali pa pisal verske, vzgojne in poučne knjige. Slomšek je bil velik vzgojitelj. Zato je vedel, da Marijino češčenje izredno važno za versko 'življenje. Ko mu je že v prvih dijaških letih umrla zemeljska mati, je izbral Marijo za svojo duhovno mater. Zaupno in goreče jo je častil. Ko je postal duhovnik, je svoje češčenje do Matere božje še bolj poglobil. Z besedo in zgledom je pridobival svoje vernike, da so goreče častili Marijo. O tem priča tudj šmarnična pobožnost, ki jo je vpeljal že v št. Andražu na Koroškem in pozneje tudi v Mariboru- Z Marijino pomočjo in pod njenim P0-sebnim varstvom je Slomšek izvršil velika, občudovanja vredna dela za Cerkev in versko prereditev, med našim narodom. Pri svojem dušnopastirskem delu je imel zato tako velike uspehe, ker je tudi sani izvrševal vre, kar jo drugim priporočal. 2. SLOMŠKOVO DELO ZA MLADINO Slomšek je dobro vedel, da je bodočnost slovenskega naroda predvsem odvisna od mladine, mladina pa od šole-Prve dobre, krščanske šole je ustanovila Cerkev. Toda v Slomškovem času so tudi države začele ustanavljati šole in si lastile vso pravico tudi do krščanskih, verskih šol. Tedaj je Slomšek prišel na zelo srečno misel. Napisal je knjižico „Blaže in Nežica v nedeljski šoli“. S to vzgojno knjižico j* opozoril na važnost krščanske šole z«1 mladino in dal jasna navodila zanjo-šolska vzgoja mora obsegati vse otrokovo življenje. Zato ga mora učiti spoznavati Boga in domovino, obenem pa ga navajati k vestnemu spolnjeval nju stanovskih dolžnosti. Z omenjen* knjižico je veliki vzgojitelj Slomšek jasno povedal, da so za mladino zelo pogubne tiste šole, ki jo brez Bog* vzgajajo. Vse dežele, ki so pod komunistično oblastjo — med temi je tud' naša Slovenija — živo pričajo, da ie vzgoja brez Boga pogubna za mladino-Slomšek je že pred sta leti to spoznal-Zato jb Slovence opozarjal, naj pol*' gajo važnost na verske šole. Povsod n*i jih ustanavljajo in jih podpirajo, če hočejo imet; versko in narodno zavedli* mladino. Morda je eden izmed vzrok»1 naše zadnje največje narodne nesreč* tudi ta, da smo na slovenske krščanske šole in na vzgojitelje mladine polagali premalo važnosti. 3. MARIBOR, ŠKOFIJSKO MESTO Ko je postal Slomšek škof, je vse življenske moči in zmožnosti posvetil svoji čredi- Bog ga je na to vzvišeno službo že prej pripravil. Sedež lavantinske škofije je bil tedaj v Št. Andra^ zu na Koroškem. Slomšek je bil že leta 1844 imenovan za šentandraškega stol-fega kanonika. V tem času je dobro •sl>oznal stanje lavantinske škofije. Maja leta 1846 je Slomšek postal škof. "Ue 5. julija je bil v solnograški stolnici slovesno posvečen, 19. julija pa v **t. Andražu slovesno utoličen. Njegov prijatelj Marko Glazer, župnik v št, Petru pri Mariboru je leta 1848 skupno z drugimi duhovniki prosil škofa Slomška, naj sprejme Mari-l*°r z vso okolico v svojo škofijo. Škof Slomšek je imel to prošnjo -za božji °Pomin. Takoj je prosil solnograškega nadškofa, za dovoljenje, da bi smel prestavit; sedež lavantinske škofije iz Št-Andraža v Maribor. Župnije na Koroškem bi odstopil celovškemu škofu, v svojo škofijo pa bi sprejel slovenske župnije sekovske škofije v Gradcu. Solnograški nadškof Farnozcy je po Pristanku celovškega in graškega Škota prošnjo priporočil in jo poslal v Kilti. Sveti oče je na božji poti Matere ^ožje v Loretu podpisal odlok, da je odslej Maribor sedež lavantinske ško-i'je. Tako je Maribor postal škofijsko •neslo. V Rimu so 18. in 20. maja 1857 "radno objavili listine o preselitvi škotskega sedeža lavantinske škofije v Maribor. škof Slomšek se je 1. junija 1859 Prisrčno poslovil öd svojih koroških ov. r'c in jih s posebnim pastirskim piratom izročil celovškemu škofu. Dne 14. avgusta 1859 je lavatinski škofijski ordinariat v št- Andražu nehal uradovati, ^a praznik Marijinega vnebovzetja 1. SLOMŠKOVO ŽIVLJENJE 1800, 26. novembra, rojen na Slomu pri Ponikvi. 1814—1819 v gimnaziji v Celju. 1819— 1820 na ljubljanskem, liceju- 1820— 1821 študira v Senju. 1821 stopi v celovško bogo- slovje. 1824 posvečen v duhovnika. 1825—1826 kaplan na Bizeljskem. 1827—1828 kaplan v Novi Cerkvi. 1829—1838 spiritual celovškega bogoslovja. 1838—1844 dekan in šolski nadzornik v Vuzenici. 1844—1846 kanonik in šolski nadzornik za lavantinsko škofijo. 1846 opat v Celju. 1846—1862 lavantinski škof. 1862, 24. septembra umrl v Mariboru. 1859 pa se je škof Slomšek ganljivo poslovil od št. Andraža, po službi božji sedel na voz in se takoj odpeljal, škof Slomšek je prišel v Maribor čisto tiho že 20- avgssta 1859. Slovenske župnije graške škofije je uradno sprejel 1. septembra 1859. Slovesno pa je bil v Mariboru ustoličen na angelsko nedeljo 4. septembra 1859- Tako je Maribor postal sedež lavantinske škofije, obenem pa stopil na pozornico slovenske in vesoljne cerkvene zgodovine. Vsem, zlasti pa štajerskim Slovencem, je tedaj začela žareti zarja nove, lepše verske pomladi. 4. SLOMŠKOVO DELO ZA ZEDINJENJE Slomšek je vedno imel velikodušno katoliško srce- To dokazuje zlasti nje. govo delo za zedinjenje ločenih kristjanov s katoliško Cerkvijo. Slomšek se je zavedal, da je Bog določil slovenskemu narodu to posebno življensko poslanstvo, da dela za zbližanje pravoslavnega Vzhoda s katoliškim zapadom in zlasti za zedinjenje pravoslavnih Slovanov s katoliško Cerkvijo. Škof Slomšek je bil velik čavstilec Matere božje. Zato je dobro vedel, da je Marija najprisrčnejša in najgloblja vez med katoliškimi pravoslavnimi Slovani. Da bi Slovencem za to delo dal trdno podlago, je leta 1851 napravil osnutek pravil za ..Bratovščino svetega Cirila in Metoda pod varstvom blažene Device Marije“. Njegovi duhovniki so osnutek navdušeno sprejeli, še isto leto je bratovščina svetega Cirila in Metoda potrdil tudi sveti oče. Danes to bratovščino imenujemo „Apostolslvo sv-Cirila in Metoda“. Nekaj let pred smrtjo je škof Slomšek začel bolehati. Toda na to ni polagal nobene važnosti. Z veliko modrostjo in gorečnostjo je delal za versko prereditev svojega ljudstva. Pozno je hodil k počitku, pa zgodaj vstajal. Velike» je molil in delal, na malo govoril-Ko se je ponoči Maribor zabaval in se veselil, se je škof Slomšek zanj in za svoje ljudstvo pokoril. Da bi svoje vernike ohranil zveste Bogu, Cerkvi in domovini, je dal pobudo za misijone v Mariboru in tudi po župnijah svoje škofije. Večkrat je prj njih tudi sam sodeloval, govoril in spovedoval. II. SLOMŠKOVO DELO ZA NAHOD Slomšek je že v zgodnji mladosti i vsem srcem vzljubil materino besedo-Zato v drugem delu svojega gesla pra- vi o njej1, da je ključ do prave narodne cinike. Opazoval pa je tudi, kako tisk vedno bolj osvaja, vzgaja in vodi množice in kako Cerkev poudarja važnost dobrega tiska. Slomšek je ljubil Cerkev. Zato je z odprtim srcem sprejemal njena navodila za dušno pastirstvo. Bil je moder, dalekoviden dušni pastir-Dobro je poznal dobre in slabe strani svojih ovac, poznal pa tudi njihove težnje in potrebe. Slovensko ljudstvo se je šele tedaj začelo mečno prebujati k narodni zavesti. Vedno bolj je spoznavalo, da mora ljubili in negovati slovenski jezik, če hoče priti do prave narodne izobrazbe in do samostojne kul-ture. Slomšek, ki je sam izšel iz tega ljudstva, je vedel, da Slovenci nujno potrebujejo slivenskih knjig, če hočejo ohraniti svojo narodno zavest. Toda kako priti do njih? L USTANOVITELJ DRUŽBE SV. MOHORJA Da bi svoje rojake ohranil zveste 'j domovini in veri svojih očetov, je Slomšek že v kaplanskih letih vzel pero v j svoje roke in začel pisati verske, vzgoj- vj ne in poučni knjige in pesmi. Ker pa sam ni mogel zadostiti vsem potrebam je pridobil še več drugih duhovnikov in izobražencev, da so pisali slovenske knjige. Toda želja slovenskega ljudstva po svežem viru slovenske besede je bila tako velika, da je duhovnik in škof Slomšek sklenil, da bo ustanovil po- i sebno družbo, ki bo skrbela za dobre slovenske knjige. Sklep je res izvršil. Leta 18.r>2 je ustanovil s svojimi sodelavci Družbo svetega Moharja. Tako la ustanova že 110 let izdaja in pošilja Slovencem dobre knjige. S tem je Slomšek izvršil neprecenljivo delo za versko in kulturno vzgojo našega naroda. S temi knjigami ni vzgajal samo Slovencev ■■ domovini, na Koroškem in Vri- morskem, ampak tudi Slovence, razkropljene po vsem svetu in jih tako ohranil zveste Bogu in domovini. Z ustanovitvijo družbe svetega Mohorja si je v srcih vseh vernih in zavednih Slovencev postavil trajen spomenik- Dokler bodo živeli Slovenci, bodo s spoštovanjem in z veliko hvaležnostjo izgovarjali njegovo ime. 2. IZREDEN LJUBITELJ IN SVETILNIK NARODA Sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik je zapisal o škofu Slomšku besede, da je eden največjih domoljubov, največjili učiteljev in vzgojiteljev slovenskega naroda. Obsipal je svoj narod s časnimi in večnimi dobrinami. Izvršil je velika dela v božjo čast iti v duhovni blagor vernih Slovencev. Besede „Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ“, so bile Slomškovo življensko geslo in njegova oporoka. Škof dr. Držečnik pa je o škofu Slomšku tudi izjavil, da je svetilnik, ki ga j« Bog sam prižgal, da razsvetljuje slovenskemu ljudstvu temno pot v najtežji dobi njegove zgodovine. Toda, ali morda ni rekel preveč? Ali nam more biti škof Slomšek, ki je živel pred več ko sto leti, še svetilnik? Ali niso današnji moderni časij, ki se Ponašajo z izrednimi iznajdbami in odkritji, z izrednimi tehničnim napredkom, Popolnoma različni od tistih, v katerih je deloval Slomšek? Brez dvoma je med njimi velika razlika. Vendar Slomškovo življenje in delo ima trajno vred-oost. Zato nas škof Slomšek tudi danes 'z zgledom in besedo izredno lepo uči ljubezni do vere, do domovine in mate-rine besede. Iz groba kliče Slovencem v tujini in domovini: „Sveta vera bodi vam luč, slovenski materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike!“ II. MNENJE SLOVENSKEGA LJUDSTVA O NJEM Letos januarja je mariborski škof dr. Držečnik tudi izjavil, da je verno slovensko ljudstvo prepričano, da je bil škof Slomšek svetnik. Vse njegovo življenje in delovanje nam dokazujeta, da je imel nenavadno, izredno gorečnost za božjo čast in za zveličanje duš. že leta 1926 je tedanji lavantinski škof dr. Andrej Karlin, z odobrenjem Svete stolice ustanovil posebno sodišče, ki je začelo delo za postopek, da bi se Slomšek proglasil za blaženega- Na Slomškovih dnevih leta 1936 v Mariboru je slovensko ljudstvo izročilo škofu dr. Ivanu Tomažiču prošnjo, ki jo je podpisalo 400.000 slovenskih vernikov, da bi bil Slomšek proglašen za blaženega. Druga svetovna vojna je to važno in veliko delo prekinila. Leta 1947 se je to delo spet začelo nadaljevati. Kmalu bo končano. Potem bodo vse izročili Sveti Stolici- Morda se bo to zgodilo že v začetku prihodnjega leta. Zato je dolžnost vseh Slovencev, da goreče, zaupno in vztrajno vsak dan molimo: „Yrsemogočni Bog, Oče luči, ki od Tebe pride vsak dober dar in ki si nam v svojem škofu Antonu Martinu Slomšku poslal tolikega učenika in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo pri. štet zveličanim. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.“ Gregor Mali Nihče se sam ne naredi za duhovnika- Nikomur ne dajo poklica ne starši, ne drugi duhovniki, ne škof. Duhovniški poklic prihaja od Boga. „Niste si mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil,“ je rekel Jezus apostolom. Zato moramo za duhovnike predvsem moliti DRUŽINA MOLI K poročnemu oltarju .sta pristopila ženin in nevesta, oba čista, neomade-ževana, z .najsvetejšo voljo, da bosta osnovala vzorno krščansko družino. Dogovorila sta se, da bosta v ta namen vsak dan skupno izmolila rožni venec. „Vendar“, pomisli nevesta, k' se je prej navduševala za misijone, ,,'tfreba bo še za misijone kaj storiti!“ „Prav“,, je 'bil ženin 'sporazumen, „v ta namen bova vsak dan dodala še eno desetko, da nam Bog da sina misijonarja." Držala sta sklep. Nikdar n'sta izpustila ne rožnega venca ne tiste de, setke. Otrokom nista o 'tem nikdar spregovorila. Vseeno so trije sinovi postali duhovniki, in vsi trije misijonarji! To je moč molitve! Včas;h pusti Bog človeka namenoma v stiski, samo da se zave, kako potrebna mu je božja pomoč. Včasih Bog namenoma dopusti, da pade število duhovnikov, samo da se zavemo, kako potrebni smo jih, kako velika milost so za nas, pa tudi kako smo odvisni od božje pomoči. Zat0 moramo za duhovnike predvsem moliti. Nihče se sam ne naredi za duhovnika. Nikomur ne dajo poklica ne starši, ne drugi duhovniki, ne škof. Duhovniški poklic prihaja od Boga. „Niste Z A D U H O V N I K A Ti mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil“, je Jezus rekel apostolom (Jn 15,16). Bog bi lahko sam rešil svet. Toda Je dober in nesebičen, če nam privošči čast, da moremo pri tako važnem delu sodelovati, to hoče zato, da mu - njemu Vsemogočnemu — pomagamo! Vsaj z molitvijo! Lahko bi nam brez naših prošenj pošiljal duhovnike, a jih potem ne bi znali ceniti, kakor ne cenimo vode in zraka, ki nam ju je Bog dal v izobilju. Zat0 hoče, da ga prosimo za duhovnike, saj je izrecno naročil: „Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!“ (Lk 10,2). Kdo naj moli za duhovnike? Najprej oče, glava družine. Neki bogoslovec je lani dobil obvestilo, da je očetu zelo slabo. Odhitel je domov, vendar očeta ni bilo več med živimi. Pač Pa mu je mati dala pismo, ki ga je °če napisal nekaj tednov pred smrtjo in naročil, naj ga sinu izroče šele po njegovi smrti. Z ne majhnim razburjenjem je sin odprl pismo, v katerem niu bo ljubljeni oče zadnjikrat spregovoril. Pisalo je: „Dragi sin! Ob koncu svojega življenja ti sporočam tole: Odkar sem začel družinsko življenje, sem vsak dan prosil Boga, naj mi da milost, da vzgojim sina duhovnika. In glej, Bog mi je prošnjo uslišal! Tebi je dal to milost in Tebe je poklical za svojega služabnika! A zdaj, ko jaz ne morem več tukaj moliti, moli Ti pri Bogu in božji Materi za sebe in mene grešnika. Ne daj se zlomiti v težkih dneh, ampak ostani Bogu zvest do zadnjega diha. A zdaj sprejmi zadnji pozdrav od očka. Hvaljen Jezus in Marija!“ Prav tako naj molijo matere, da bi jim Bog naklon'] sina duhovnika!. Leta 1959 ob istoti obletnici smrti arškega župnika, sv. Janeza Vianeja, nebeškega zaščitnika vseh župnikov, se je po vsem svetu slavilo posebno „duhovniško leto." Ob tej priložnosti so romale na grob arškega župnika tudi francoske duhovniške matere, ki so od leta 1926 dalje združene v posebni bratovščini. V Arsu so molile za svoje sinove, za vse duhovnike in za duhovniški naraščaj. Pa tudi isestre so izmolile poklic mnogim duhovnikom, svojim bratom. Pater Patrick Peyton Med znane danšnje duhovnike štejemo tudi p. Patricka Peytona. Ves svet ga pozna kot apostola rožnega venca. Pridobil je nad 10 m.iljonov družin, po obeh Amerikah in po Evropi, ki so se obvezale, da bodo vsak večer molile rožni venec. Kak0 je postal duhovnik? Odšel je iz Irske v Ameriko, ne zato, da bi postal duhovnik, ampak milijonar. Mlajša sestra Nellie pa ga je silno rada imela in je goreče molila, da bi postal duhovnik. Res je v.Ameriki Patrick skupaj z drugim bratom Tomom, vstopil v semenišče. V šoli mu je med mnogo mlajš"mi tovariši šlo presneto trdo. Že je mislil odnehati, a ga je držala neka neznana sila. Nato pa je zbolel na jetiki. Skoraj brezupno je bilo, a ko se je priporočil Materi božji, je nagloma ozdravel. Sklenil je, da bo vse ž" vi jen je širil Marijino čast. Kratko pred mašniškim posvečenjem pa mu je na hitro umrla sestra Nellie. Poslala je bratoma zadnje sporo, čilo: Želim, da postaneta prava duhovnika, taka kot Jezus, Veliki duhovnik. Ko je Patrick pozneje pregledoval njeno zapuščino, je v njenem molitveniku našel ponudbo, ki jo je napisala Bogu: naj v zameno za bolnega brata vzame rajši njeno življenje. Za Nellie res veljajo besede: če zrno ne umrje, ostane samo; ko pa umrje, rodi stoteren sad. Vse dobro, kar ga je storil njen brat in vsi .milijoni molivcev po svetu — vse ima svoj začetek v Nellini žrtvi. Poklicani so zlasti bolniki Posebno učinkovita je molitev bol. nikov, saj jo podpirajo z lastnim trpljenjem. Na svečnico leta 1935 je umrla v Miinchenu ‘trinajstletna Berta Bauman. V kratki dobi svojega življenja je izpolnila veliko nalogo. B;la je od rojstva hroma- Na otroškem vozičku so jo prevažali v šolo, na vrt, v kapelo. Neprenehoma je nosila železen steznik, ki ji je povzročal hude bolečine. K0 je bila stara devet let, je prejela prvo sv. obhajilo. Tedaj je začutila v srcu glas Zveličarja, naj vse svoje trpljenje daruje za uboge poganske otroke, za misijonarje in duhovnike, To je vsak dan izpolnjevala. Nekoč je hud0 zbolela. Vsi so mislili, da bo umrla. Berta pa je prosila: Ljubi Jezus, pusti me še mal0 živeti, da bom lahko še več molila in 'trpela za duhovnike. Res je ozdravela, v kolikor se lahko imenuje ozdravljenje sposobnost, da še nadalje trpiš. Slučajno je zvedela za duhovniško soboto. Takoj je sklenila: na prvo takšno soboto bom Bogu darovala svoje življenje za vse duhovnike. Ta sobota je bila prav na svečnico 1935. leta. Bertji se je naglo poslabšalo. Ni mogla v cemkev k sv. obhajilu. ,,No, to je pa lepa duhovniška sobota — brez Jezusa!“ je v otroški preprostosti potožila Mariji. „Ljuba mati Ma- rija, to vendar ne gre. Pošlji mi ven- < dar g. kaplana, da me bo obhajal. Saj danes je moja prva duhovniška sobota!“ Gospod kaplan pa je nujno moral k težkemu bolniku, šele pozneje se je vrnil in Berti takoj podelil sv. popotnico. Berta je bila zelo slaba. Ponovila je: „Jezus, tebi darujem, svoje življenje za duhovnike. Sprejmi ta dar!“ Vse je žalostno jokalo okoli nje, edino Berta je vseto vzkliknila: „Rada umrjern, ker hoče ljubi Bog tako — za duhovnike.“ Umrla je. Njena smrt pa je bila velika prošnja za duhovnike. Za duhovnike naj molijo vsi! Tudi Hlisto družine, ki nimajo sinov. Naj nam bo vzgled družina isv. Terezije od Deteta Jezusa. Oče Martin je zelo želel, da bi postal duhovnik. Ko je bil star 20 let, je potrkal na samostanska vrata pri Velikem Sv. Bernardu, a so ga od-slovjrli zaradi pomanjkljivih listin in izobrazbe. Tudi Marija Celina Guerin je hotela postati usmiljenka. A ko so j' rekli, da tu ni božja volja, se je poročila z Martinom. Imela sta same hčerke.Ni se jima izpolnila želja, da bi dobila sina duhovnika. Pa vendar — koliko je ta družina izprosila duhovnikov! Sv. Terezijo namreč častimo j kot inebeško zavetnico poklicev. Prvi čudež, ki ga je po smrti naredila, je bilo ozdravljenje duhovniškega pripravnika v semenišču v Bayeuxu. Kdaj naj družina moli za poklice? Pri skupni molftivi, če ne vsak dan, vsaj ob nedeljah, ob prvih sobotah, ob sm.rti kakega duhovnika. Zlasti pa pri posebnih molitvenih urah na četrtke pred prvim petkom. Posebno vi, dragi otroci, radi hodite k tem svetim uram za duhovnike. Kako radi imatie verouk, s kakšnim veseljem hodite k maši, k Nova kapelä. Lokah ' VTi Zagorju °b ustoličenju F« timske Gospe 31. marca 1962. Spredaj kleči dekan 9- Anton Smerkolj ,sl11;veili, k obhajilu! A vse to je mo-K°ču ■ v'. za to, ker ste tako srečni, (*a imate duhovnika, če ga ne bi bilo, *n vzajemnost1: posamezniki in stanovi ■majo kaj različne zmožnosti in zanimanja; drug drugemu si tako posredujejo dobrine, katerih nižje so navadno Pogoj za dosego višjih; vendar pa celo najvišje niso brez te naloge: od človeka, ki živi po ver;, je pričakovati n. pr. bolj vestnega dela prj pridobivanju (varnih dobrin. (2) 1 Zakaj ne hi tu navedel nekdanjega soglasnega mnenja .Jožeta Vidmarja o :tem ? V svoji knjigi „Kulturni problem slovenstva“ (1932) je, potem ko je omenil elementarne sile, ki narode ustvarjajo, nadaljeval takole: „Toda že v teh velikih in prvobitnih procesih se javlja kot odločilna moč kultura, in sicer v vseh primerih, pri katerih sploh more priti v poštev. V narodih, k; nasta,-jajo potom spajanja, vedno prevladujejo kulturnejše prvine, še večji pomen ima kultura v nadaljnjem življenju narodov. Prebujenje narodne zavesti je skoraj vedno v zvezi s kakim velikim kulturnim dejanjem in narod je le toliko časa odporen nasproti tujim vplivom in le toliko časa resnično živ1, dokler je kulturno tvoren“ (Str. 35). Kultura je vprav smisel narodov. Ta namen pa bolje dosegajo majhni narodi. Čim manjši je namreč narod, „tem intenzivneje je vsak njegov član pritegnjen h kulturnemu delu, tem. ži-veje in siloviteje prešinja kulturna energija vse narodno telo“ (Str. 73). — Tako je pišal Vidmar tedaj, ko se je imel za javnega sorodnika „samostojno misleče, strankarsko neopredeljene in tudi nezaslepljene slovenske svobodoumne inteligence, ki je sol tega naroda in pravi izraz njegove najgloblje kulturne volje“ (6). Danes ga najgloblja kulturna volja slovenskega naroda vsaj javno več ne vznemirja. 2 Zanimivo mnenje o tem, da je vernost pogoj za razvijanje umetnosti, najdemo pri sodobnem estetu Vlad:miru Weidleju: Umetnost „se z vsemi svojimi koreninami globoko vrašča v versko življenje; s tem pa ni rečeno, da more vero nadomestiti. Nasprotno: ak0 ginc, je to prav zato, ker se ne nahaja v svetu, prefinjenem z vero alj vsaj okrepljenem z nravnostjo in duhovnostjo verskega izvora; umira, ker jo duši razumarsko ozračje, veri nasprotno.“ (Ensayo sobre el destino actual de las letras y las artes — prevod iz francoščine —, Buenos Aires, 2- iz. daja 1951, str. 120). Pretirano poudarjanje tvarnih dobrin je izraz materializma. Po navadi so nehote pristaši materializma tudi ljudje, ki sicer veri priznavajo prvo mesto, prezirajo pa vmesne pasove med nadnaravnimi in tvarnimi dobrinami. Poklic za puščavnika ima malokdo; ostali ljudje pa smo „harfa, ki jo prebira Gospod“ in igra na vse strune; Gospod sam je napel vse strune in noče, da bi katera zarjavela, zakaj vse zvene Njemu v čast in v veselje Njegovih otrok. Resnično: kulturne stvaritve nudijo — poleg drugega — .najbolj plemenito razvedrilo, človek je tak, da brez razvedrila dolgo ne more shajati. „Kdor je oropan duhovnega razvedrila,“ tako ugotavlja sveti modrec Tomaž Akvinski, „bo zašel v meseno zabavo.“ Svetniški ljudje so cenili znanstveno in umetniško delovanje tako, kot to zaslužita. Sv. Cecilija je goj'la glasbo, fra. Angelico je bil slikar, sv. Janez od Križa pesnik, Toniolo sociolog, C. Ferrmi pravnik. Sv. Terezija Velika je izjavila, da bi bilo življenje brez poezije neznosno celo za kontemplativen. Sodobni katoliški filozof Martain ne more dovolj podčrtati pomena umetnosti za Človeško družbo. V knjigi, ki je kot povzetek razmišljanj vsega .njegovega življenja o tem, predmetu, pravi: „Pustimo torej, da se umetnik posveča svoji umetnosti: umetnik bolje služi skupnosti kot inženir ali trgovec.“1 Znanost in umetnost zaposlita, ogrejeta in nahramta najvišje in najgloblje človekove dušne sposobnosti 3 in jih usmerita preko dejstev, resničnosti, resnice in lepote ustvarjenega sveta k neustvarjeni Resnici in Lepoti. Največji blagoslov znanosti je v tem, da istočasno ko nasičuje razum s spoznanji o stvarstvu, zbudi ali utrdi v njem idejo Stvarnika. Največji blagoslov um.etnosti: vodi nas v globine duše; estetsko doživljanje nas osvobodi površinske dejavnosti (prečiščenje, katarza); lepoto zaslutimo in začutimo z vsem svojim bitjem, poetično spoznanje nas privede do praga kontemplac'je, za katerim biva večna Lepota. Po vsem tem ni težko uvideti, kako velik je pomen kulturnih vrednot s psihološkega, družbenega, narodnostnega, nravnega in verskega stališča. Ni težko priznati, da imajo talenti dolžnost, da svoje znanstvene ali umetniške darove razvijajo. Ali je mogoče, da ostali ne bod0 hvaležno sprejemali njih plodov in tako rastli v kulturi, jo pa tudi moralno in gmotno podpirali ? Vendar bo vedno nekaj takih, ki so po naravi nedovzetni za duhovno kulturo; takih, ki bod0 s samovšečno praktičnostjo, z nakopičenimi tvarnimi dobrinami, ali takih, ki bodo z utilitarističnimi teorijami zapeljani osle kazali „slepcu, ki se s petjem ukvarja“, ga prezirali, ker „živi, umrje brez d’narja“ — ne da bi se zavedali svoje krščanske dolžnosti do njega in njegovih del —, in očitali kulturnim delavcem in ljubiteljem resnice in. lepote, da žive v oblakih. Takim je dovolj krepko odgovoril francoski pisatelj, ženin „gospe revščine“ in srditi borec za katoliške vzore Leon Bloy: „To, da imaš rad .nekaj, kar ni vsakdanje, gnusno ali neumno; to, da te privlači lepota, luč, blaženost; to, 3) J. Maritain, The Responsibility of the Artist (Umetnikova odgovornost); španski prevod: La responsabilidad del artista, Buenos Aires 1961, str. 78. da ti je bolj všeč umetnina kot zmazek ali Michelangelova ,,Podle.Inja "sodba“ bolj kot poslovni obračun ob koncu leta; to, da se prej pobrigaš za dušno hrano kot za polna čreva; skratka, to, da veruješ v poezijo, junaštvo, svetost — to je tisto, kar imenuje bur. žuj (filister, meželj, zbiralec za lastni žep, propovednik praktičnosti in koristnosti) ‘živeti v oblakih’.“ („Razlaga ‘splošno veljavnih’ trditev“). Stranpota Kot vse drugo delovanje pa skriva tudi kulturno delo nevarnosti za človeško naravo, oslabljeno zaradi izvirnega greha. Zgodovina pripoveduje o filozofih, znanstven kih, umetnikih, ki so podlegli napuhu in tako postali jetniki svoje stroke in sužnji svojih utvar; o ustvarjalcih, ki so se „osvobodili“ materinstva Cerkve ali celo pretrgali zveze z Bogom, zato pa začeli malikovat; plodove lastne misli in domišljije. (Iz naše kulturne zgodovine: pesnik Anton Aškerc je namesto duhovnika postal svečemk „svobodne miisli“; neki profesor na naši medicinski fakulteti je res. no ponovil staro šalo, da v razrezanem človeškem telesu ni našel prostora za dušo; elektrotehnik Milan Vidmar si je domišljal, da bo druge prepričal njegov Pogled na svet brez Boga, in da jim omogoči ta razgled, jim je zgrad'1 oslovski mest; „svobodomiselni“ kritik Josip Villmar je učil, da je „notranja gesta umetnosti v nasprotju z vsako moralo >n religijo“, da kristjan ne more biti umetnik; komumstični literati so božjim otrokom, dopovedovali, da so le izdelek materije in jih vabili v revolucijo, v boj za pravice — kot se je izkazalo — „novega razreda“)- Kulturni delavec, ki ne ve ali noče vedeti, da mora najprej iskati božjega kraljestva in njegove pravice v svoji duši — potem mu bo navrženo in blagoslovljeno tudi kulturno ustvarjanje —, se izpostavlja največji nevarnosti, obenem pa lahko postane zvodnik neštetim bratom; ni mu več mesto med „vodniki in preroki“, temveč more zaiti med ubijalce duš, rušitelje vere, skrunilce nravnosti. Prav pa je, da tudi njegovim žrtvam izprašamo vest (zlasti če so te žrtve od. raslj ljudje, v veri vzgojeni): Kdo te je silil, da si bral, gledal, poslušal, kar te zavaja ? Kako da nisi poučen 0 cerkvenem indeksu? Zakaj se ne meniš za m.oralno oceno filmov? Ali je mogoče, da vzameš v roko knjigo in rev:jo, da kup'š vstopnico za gledališče in kino, da obrneš gumb na televizijskem aparatu, ne da bi prej pozvedel, kakšne .so stvari, ki ti jih ponujajo? Kako je .to, da se ne odvrneš od proizvoda, ki čutiš, da te pohujšuje ? Ko ne bi bilo kupcev brezverskih spisov, nemoralnih knjig in revij, obiskovalcev slabih predstav in filmov, kandidatov za različna „razvedrila“ — kdo bi še pisal, tiskal, izdajal, režiral, igral take „kulturne“ „stvaritve“ ? Odgovornost do Boga, naroda, družbe, bližnjega je na 'd) e h straneh, odgovornost ustvarjalca ii uživatelja pa je tudi medsebojna. Potreba orientacije Pri določanju idejne in moralno višine del, prav tako kot pri določanju zadostnosti kvalitetne ravni, se izkaže zrelost, izobrazba, sposobnost ne le kri-t kov (ki jim ta presoja predvsem pripada), marveč tudi drugih predstavnikov ljudstva, vsakega posameznika in občinstva v celoti. So dela, ki jih je treba brezobzirno zavreči; so druga, ki jih z občudovanjem sprejmemo, in spet druga, ki jih je treba primerno osvet- liti, ločiti resnico, dvome in zmote, dognati, koliko oživlja delo nravna resnoba, koliko je sentimentalne mch-kužnosti in če je ka j naravnost moralno zavržnega. Večkrat je odločilen celotni vtis, vzdušje, naravnanost, zlasti glede na posebno občutljivost neke dobe. Goethejev Werther je s svojim sentimentalnim junakom bralce iz vi. harniške in prve romantične dobe pehal v obupanost, celo v samomor. Danes nam je tisto razpoloženje tuje in že Sbrtarjev posnetek Wertherja sto let kasneje („Zorin“) je vzbujal precej drugačne odmeve. Da je jedki Shaw s svojo „Sveto Ivano“ marsikomu „dokazal“, da je svetništvo doma le v legendah in lahkoverni domišljiji (medtem ko se je v istem času židovski mislec Bergson prav v preučevanju svetniških osebnosti dokopal d0 krščanstva), ni bile v tedanjem ozračju skepse in laiciz. ma nič čudnega; prav tako ni čudno, da je marsikomu zmešal pojme o „svobodni osebni vesti“, ko je na zmoten način prikazoval njeno veljavnost pred vsemi postavami — to, kar je pri nas istočasno delal Ivan Cankar. Prav Cankar naj bo primer za to, kako je v takih zadevah soditi in postopati. Ali ga moramo zaradi te in nekaterih drugih zmot, pretiravanj, nejasnosti zavreči in se s tem odreči tolikemu lepotnemu, pa tpdj idejnemu in nravnemu bogastvu, ki ga je nakopičil v svojih novelah, črticah, dramah ? Se razume, da ne. Zrel človek, ki se ne uči verouka in moralke iz novel, pač pa jim je hvaležen, da ga na marsikatero poglavje po svoje opozore, bo tu osvežil ali poisk»' pravi nauk o dvomnem predmetu, tako kot je to javno storil Aleš Uše-ničnik, ki je ob Shawovi „Sveti Ivani" opozoril na našega pisatelja: „Toda prav s tem', da predstavlja ShaW sveto Ivano kot braniteljico „svoboda4 * 6 * vesti“, dela tudi kvar človeštvu, ker povzroča zmedo nravnih pojmov. Ta kvar bo pri nas tem večja, ker je že Iv. Cankar s svojimi spisi napravil gle' de tega mnogo zmede.“ („čas“ 1928)-Zrel človek bo tudi vedel, kaj dati v roke desetletnemu sinčku ali štirinajstletni hčeri; ne bo pa vsega leposlovja vse umetnosti, pa morda še znanost presojal s tega pedagoškega stališča' To so pri nas često počeli „Staroslo-venci“ in s tem napravili škodo ne le razvoju naše kulture, ampak tudi nazorom, ki so jih tako nebogljeno včasih tudi neiskreno — branili. (4) Kritika in samokritika Na nobenem torišču človeškega snovanja se ni nadejati rasti, če ni prav6 kritike, predvsem pa samokritike. 2a kulturno delo moraš imeti talent i8 veselje, resno zanimanje in vztraja6 prizadevnost, težnjo po neprestane'1’ , vzponu. Ko se izpopolnjuješ ob veliki*1 j vzorih in večaš b študijem in vajo svojo zmogljivost, čutiš, koliko ti še manj; ka in kako skromen je ta dosežek, on1 ] nastop. Samokritika ne da, da bi s‘! prevzel, gradi na resničnosti — tor6* ;na ponižnosti —, te neprestano spodbuja k napredku in kaže sredstva S8 4) Za primer tole iz ocene, ki jo je o 1. letniku dunajskega Zvona napis8* dr. Ulaga: v Stritarjevi pesmi „Pri zibelki“ graja kritik, da mlada nezakonska ms1* „pohujšljivo javka“ in trdi, da bi se namesto nje prikazana „uboga zakonska vdov8 vsakemu blagemu srcu bolj prikupila“. (Zg. Danica 1870, št. 3). to. Hvaležno sprejema kritiko drugega, saj ta more m.arsikako pomanjkljivost prej opaziti kot ti sam. Razmerje med kulturnim ustvarjalcem in kritikom ni razmerje med sovražnikoma, temveč mora biti razmerje med sodelavcema v službi istih idealov in istega cilja: čim višje stopnje na določenem duhovnem področju. Pri nas irr.amo glede tega od nekdaj težave. Izvirale so deloma iz tega, ker ni bilo jasno, kaj je namen kulturnega dela in kritike (ki je področje kulturnega dela), predvsem pa iz osebne in -'kupinske sebičnosti, občutljivosti, nečimrnosti, napuha in premajhne zavzetosti za stvar- Kritiki so le prečesto kazali nezadostno pripravljenost, negotovost v tehtanju vrednot, ozko obzorje, neobjektivnost, združeno s strankarsko — skupinsko — patriarhalno — provincialno enostranostjo: ljudem, in strujam izven naše je treba delo oblatiti, proizvodom in prireditvam znižati ceno, posebej pa ustvarjalce same v idejnem. ali nravnem pogledu napraviti sumljive (klasičen zgled: zasebna in javna namigavanja prvakov — in po zameri „mladoslovenskim“ voditeljem tudi le.teh —, da je Levstik podkupljen od Nemcev), ali celo moralno ubiti in družabno onemogočiti (klasičen zgled: prvaškj izbruh proti Levstiku: „Pogine naj pes!“); nasprotno pa je treba še tako neznatne uspehe, celo neuspehe in revščino v lastni hiši povzdigovati do Heba (primer: znana Bleiweisova kadilnica v „Novicah“ 5). Niti navadnim poročilom o kilajevnih prireditvah ne pristoje izrabljeni klišeji, polni superlativov, kj poznavalcem stvari in na prireditvi navzočim- in pametnim nastopajočim zvene kot roganje. Mladim, ki med parni stopajo v vrste kulturnih delavcev, veljaj iskren opomin: osebna ponižnost in navdušenje za stvar, študij in izpopolnitev, samokritika in hvaležno sprejemanje objektivne kritike! Odločno pa odbijaj laskanje in hvalisanje, ki žalita tvoje delo in sta vse kaj drugega' kot prava spodbuda. (Nadaljevanje in konec v prihodnji številki) Prof. ALOJZIJ GER2TNIČ r' N. pr.: ,,To ti je bilo ploska in veselega krika, da se je dvorana zibala! Pa so tudi igrali od konca do kraja vsj tako dobro, nekateri res klasično, da je bilo veselje.. Ne spodobi se, da bi to, kar se dela le zgolj iz domoljubja in dobrovoljno-sti, s kritičnim, drobnogledom javne, ga plačanega gledišča preiskovali, ali da bi dlako cepili... rečemo tedaj le to, da vsakemu javnem.u gledišču bi bilo to igranje na čast in hvalo.“ (Novice, 23- 12. 1863 ob 'griči „Dobro jutro“ v ljubljanski čitalnici). Ali: „Igrala sta gospoda kakor gospodičina tako izvrstno, predstavljali so nam igra tako živo in resnobno, da se je človek mislil v gledišču velikega mesta.“ (Novice, 22. 3. 65 ob burki „Strup“). Ko je Levstik prišel do besede v Einspielerjevem „Slovenca“, je kmalu opozoril na škodljivost takega početja: „Naše besede in veselice so zares zabavne, ali premalo se vendar za duševno omiko skrbi... Ali hvalimo le samo izvrstno petje in dobro igro; kar je pa pomanjkljivega, pa spodobno tudi naznanjajmo: vsa < si bo prizadeval napake odpraviti“ (Slovenec, 3. 5. 1865). — Kulturno poslopje „Novic“ imenuje literarni zgodovinar Prijatelj po pravici stav. bo „zgrajeno na koristni, domoljubni ‘lepi laži’.“ GLAS IZ RIMA MOLITEV IN ŽRTVE Molitev je velikega pomena za redovno življenje. To ni neko mehanično ponavljanje obrazcev, ampak je nenadomestljiva, ker omogoči zvezo s Stvarnikom. Otresti se je treba tudi tvarnih skrbi, zavedajoč se, da je glavno duša in večnost. Vse to je izredno važno za duhovno življenje, je njegovo b stvo. Kljub temu pa redovnice ne smejo biti brezbrižne do življenja, ki jih obdaja, od okolja, v katerem živijo. Tudi do njih mora priti krik bolečin, potrebe ljudi, ne smejo prezreti tehničnega napredka in tudi ne političnega in 'socialnega dogajanja. Biti morajo prisotne povsod tam, ker je potrebna duhovna pomoč in kjer napredek in mir potrebujeta njihovo delo in molitev. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru redovnicam 7. julija 1962.) MIR DEŽELAM IN NARODOM AFRIKE I V nedeljo, 3. junija je sv. oče Janez XXIII. poslal narodom Afrike toplo poslanico in klic za mir. Božja zapoved nam ukazuje: Ne ubijaj! Ta nam ščiti in brani naša življenja, katerih gospodar je samo Bog, stvarnik narave in vesoljstva. 'V svojem bližnjem moramo videti brata z enakmi pravicami in dolžnostmi, vedno se pa truditi, da m:r in ljubezen zavladata med posamezni- ki, družinami in narodi. Naša življenja n vse kar obstoja, pripada Bogu, ki je naš Gospodar, zato 'ščimo rešitev težav sam.o pri Njem, kjer ni raisnih in narodnostnih razlik. Pri tem so potrebne različne odpovedi in žrtve, a samo ta pot vodi do mednarodnega sodelovanja in miru. VSI SODELUJMO ZA DOBER USPEH VESOLJNEGA CERKV. ZBORA Pri tem pozivu ni potrebno dosti govoriti. Potrebno je samo, da pomislimo na namen in cilj, ki ga ima ta vesoljni zbor, poglejmo samo kaj pomeni za misijonsko in apostolsko delo Oerkve, za prizadevanja, da' čimprej več človeštva pride h Kristusu in v naročje Njegove 'Cerkve. Poglejmo samo na to, kako sodobna tehnika in civilizacija potrebujeta Kristusa, da v sodobni družbi zavlada Njegovo kraljestvo, pa bomo videli, kako je potrebno, da molimo in sodelujemo po svojih močeh in na svojem mestu pri tem velikem delu katoliške Cerkve. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru salezijanskim sotrudnikom 27. 5. 1962.) VAŽNOST POKLICNE IZOBAZBE Pokl cna vzgoja in izobrazba sta za vsakega človeka velikega pomena. Vendar to ni dovolj. Ljudi je treba vzgo- jiti tudi v dobre kristjane. V naših časih je izredno važno in potrebno, da tudi katoličani nastopamo v socialnem življenju 'n da branimo ter širimo katoliška načela. Biti moramo dosledni, Prepričani in praktični katoličani. Posebno apostolsko delo se mera razviti bied mladino. Pri tem velikem delu pa •borata med katoVčani vladati edinost ib bratska ljubezen. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru predstavnikom stalnega odbora katoliških združenj za poklicno izobrazbo 1. 6. 1962.) tvarni napredek mora biti SPREMLJAN Z DUHOVNIM NAPREDKOM LJUDSTEV ltadi prizadevanj za tvarni napredek se ne sme zanemarjati duhovne potrebe človeka. Gospodarski .napredek je enostranski, nezadosten, 'Škodljiv za človekove dušo, če se istočasno ne skrbi tudi za potrebe mednarodnega življenja. Vse, kar obstoja na zernlj'', ima svoj vzrok, pomen in namen, zato m.o-ra tudi boljša življenjska raven služiti k duhovnemu dvigu ljudstva. Zato se be sme v človeku nikoli zatajiti duše, ampak jo dvigniti k Bogu ter ga prositi, da pošlje Svetega Duha, ki naj ob-bovi obVčje zemlje. (Sv. oče Janez XXIII. v poslanici avstrijskemu. Katholikentage 23. 5. 1962.) ODGOVORNOST MLADINE Mladost se izraža v apostolatu, žrtvah in prizadevanjih za svetost. Zato so potrebni odločni značaji, resnost v bamenih in skromnost v vedenju. Velike so .naloge in odgovornost sodobne mladine. Ima dolžnost veVkega apostolskega dela, to je apostolata besede, ogleda in ljubezni v Kristusu, širiti je treba resnico, krščansko ljubezen, za- vest dolžnosti, da smo vsi dolžni delati za rešitev lastne in tudi duše bližnjega. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru dekliški Katoliški akciji milanske nadškofije.) CERKEV VEDNO UČI Katoliška Cerkev ne bo nikoli opustila svoje dolžnost; učiti narode in ljudstva. Noče obsoditi nikogar, hoče pa pokazati možnosti življenja lepših dni za posameznike in družine, pripraviti boljše življenje v tvarnem in nravnem pogledu za bodoče generacije. Tako tudi z okrožnico Mati in učiteljica nadaljuje to delo, ki je vodilo za lepe uspehe. Vendar to še ni dovolj. To socialno okrožnico je treba študirati in njena načela vzkladRi v vseh deželah sveta. Zato moli vedno tudi sv. oče in vabi vse katoličane, da mu v tej molitvi sledijo. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru delavcem tržaških ladjedelnic 15. 5. 1962.) ZA BLAGINJO ČLOVEŠTVA S pravično rešitvijo finančnih težav, ki zadevajo narode in sodobno gospodarstvo, sc more doseči potrebna blaginja, ki jo potrebuje sodobna družba, predvsem revni isloji Dandanes že vsak razume, da noben narod več ne more sam rešiti svojih finančnih težav. Potrebno je sodelovanje izkušenih strokovnjakov in tudi narodov. Ta pomoč je še posebej potrebna mladim narodom, ki so šele komaj stopili v mednarodno skupnost ih je njihovo gospodarstvo še v početkih razvoja. Cerkev ima nalogo v prvi vrsti skrbeti za moralni napredek človeške skupnosti, a je že zaradi tega prisotna tudi pri vseh prizadevanjih za blaginjo človeštva. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru udeležencem Mednarodne finančne konference dne 18. maja 1962.) Med vprašanji, ki se nam pogosto vzbujajo, je zlasti vprašanje o številu zveličanih. Ali jih je veliko, ali malo, ki dosežejo večni cilj? Kako je z neštetimi otroci, ki umirajo brez krsta? ŠTEVILO ZVELIČANIH Vse leto se ustavljamo v naših razmišljanjih o Bogu pri njegovi neskončni dobroti, ljubezni in usmiljenju. V tem je namreč najvišji in najlepši cilj našega življenja, da bi se tukaj Bogu bl:žali in mu služili bolj z ljubeznijo, kot s strahom, in bi se v večnosti enkrat združili z njim, ki je ljubezen sama, v popolni sreči in blaženosti. Koliko ljudi doseže ta končni clj ? Vedno je vzbujalo zanimanje vernih ljudi na zemlji vprašanje o številu zveličanih. Ali jih je veliko, ali malo, ki dosežejo svoj večni cilj? V evangeliju sv. Luka beremo, da je nekoč samega Gospoda Jezusa nekdo glede tega povprašal: „Gospod, je li malo teh, ki se zveVčajo?“ Jezus mu na vprašanje ni dal zaželjenegu odgovora, ampak je nanj odgovoril s splošnim opominom.: „Prizadevajte si, da vstbpitc skozi ozka vrata; zakaj povem vam, mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli“ (Lk 13, 23-24). Število zveličani je božja skrivnost. Cerkev moli v svoji molitvi: „Gospod Bog, samo tebi je znano število izvoljenih, ki jih boš postavil na mesta rajske slave.“ Bog si je to skrivnost pridržal in. je ljudem ni razodel. Zato tudi ne smemo m:sliti, da bi mi mogli dati na naslovno vprašanje točen in zadovoljiv odgovor. Ni pa Cerkev nikoli prepovedala o tem razmišljati in tako so se o tem skrivnostnem vprašanju v teku skfoletij izrekla in narisala številna mnenja in ugibanja, ena stroga in vznemirljiva, druga milejša in pomirjujoča, kakor so pač posamezni razlagalci umevali mesta svetega pisma, ki se na to vprašanje nanašajo. Genovo ni neumestno, a ko ta mnenja 'n ugibanja o številu zveličanih skušajo spoznati tudi mi. Ne iz prazne radovednosti, ki glede božjih skrivnosti n* nikoli na mestu, ampak v želji, da morda tudi ob tem vprašanju odkrijejo nove sledi božje ljubezni in usmi-*jenja. To pa je nagib, ki je Bogu goto'’’0 p0 volji. Strogo mnenje Stari cerkveni očetje, to so tisti ln°žjo, ki so se v prvih krščanskih sto-*etjih odlikovali po svoji svetosti in lenosti in so v svojih spisih resnice svete vere razložili in utemeljili, da sveta Cerkev po pravici slavi z na. dvom duhovnega očetovstva, so v ve-Cln> mnenja, da bo število zveličanih j^njše, kot število pogubljenih. V tem strogem mnenju se opirajo na nekate-'a mesta v evangeliju, ki se zde, da ga Ogovarjajo. Tudi jih je v tem gotovo Dotrjeval pogled na življenje v svetu, k' je bilo vedno polno greha in hudo-“’je. Ne le glede človeštva v celoti, a,hpak cel0 glede katoliških kristjanov s° bili mnenja, da se jih bo zveličal le ^ujhen del, ker je bilo med njimi že °d začetka veliko grešnikov, krivover-Cev in odpadnikov. Poleg tega so bili Prepričani, da se pogubijo tudi vsi °troci, ki umrjejo brez svetega krsta, z izvirnim grehom na duši. V tem strohni mnenju je sledil svetim očetom velik del uglednih bogoslovnih učite-*iev in razlagalcev svetega pisma. Na vse to moremo reči, da v sve-6 m evangeliju resnično ne manjka 'Pust, ki to strogo mnenje, vsaj na prvi v*^ez, potrjujejo. V svojem znamenitem govoru na gori pravi Gospod Jezus: "Vstopite skozi ozka vrata; zakaj ši-d*ka so vrata in prostorna je pot, ki 1 rži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo po njej hodijo. Kako ozka s o vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo“ (Mt 7, 13-14). Kot vidimo, so te Gospodove besede še ostrejše, kot je odgovor, ki ga je dal v uvodu omenjenemu vpraševalcu. Ak0 vzamemo te Jezusove izjave v doslovnem snvslu, potem je mnenje, da jih je le malo, ki se zveličajo, po njem samem potrjeno. Ali iz v uvodu omenjenega vprašanja in Jezusovega odgovora bi smeli sklepati, da ni hdtjel ne z eno ne z drugo izjavo odkriti božje skrivnosti v šte-vdčnem razmerju. Njegove besede bo na obeh mestih resen opomin, da se moramo za zveličanje resno truditi, kakor se trudijo ljudje, kadar se v množici porivajo skozi ozka vrata, ali se v potu obraza p0 ozki in tesni pobi vzpenjajo na visoko goro. Opomin Jezusov gre za tem, da nas posvari pred slabimi zgledi premnogih, ki žive po svojih strasteh, brez čuta in smisla za odpoved in samozatajo, kar ponazori s podobo širokih vrat in prostrane pet', ki peljeta v pogubo. Dvakrat tudi v evangeliju Gospod Jezus izjavi: „Veliko je poklicanih, ali malo izvoljenih.“ Prvič to pove v pri-Ü’ki o delavcih v vinogradu (Bit 20, 1-16); drugič pa v priliki o kraljevski svatbi (Mt 22, 1-14). Zopet je tako, da, ako vzamemo njegov pretresljiv klic sam zase, brez zveze s celoto, je z njim mnenje o malem številu zveličanih potrjeno. Ali razlagalci, ki se nagibljejo k milejši sodbi, pravijo, da Jezus tudi s 'tto izjavo ni hotel številčno odkriti božje skrivnosti. V priliki o delavcih v vinogradu je izrecno rečeno, da je za svoje delo vsak dobil dogovorjeno plačilo, da pa je gospodar v svojj dobroti isti denar, ki ga je dal onim, ki so delali ves dan, izplačal po svojem oskrbniku tudi tem, ki so delali le nekaj časa, ali celo le eno uro. Onim, ki zaradi tega njegovega ravnanja godrnjajo, pravi: „Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?“ in Jezus zaključuje: „Tak0 bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Zakaj veliko je poklicanih, a malo izvoljenih.“ Slovenski prevod sv. pisma pravi v razlagi teh besed: „Plačilo v nebeškem kraljestvu ni odvisno samo od tega, koliko časa se je kdo ttrudil za to kraljestvo, temveč od sodelovanja človekovega z milostmi, ki jih prejme, in od božje volje.“ Zasluženi denar, ki pomeni večno zveličanje, prejmejo vsi delavci. In k večnemu zveličanju so v resnici vs; ljudje poklicani. Izredne milosti, izredne -stopnje božje slave v nebesih pa eo delež manjšega števila, ki ga Bog izbere izmed množice poklicanih, in sicer po svojih misVh in sklepih, v polni svobodi, kot Gospod milosti, ki jo deli, komur in kakor hoče. V priliki o kraljevsk' svatbi govori Jezus judovskim nrvakom, ki so pripravljali njegovo smit, da jih bo Bog zaradi njihove zakrknjenosti in hudobije kaznoval s težkimi kaznimi in da bodo namesto njih, ki so bili prvi povabljeni, poklicani pogani. Za te pa in za vse, ki se hočejo zveličat', velja pogoj, da pridejo na svatbo v svatovskem oblačilu, to je v posvečujoči milosti božji. Kdor pride v večnost nespoko. jen, v smrtnem grehu, bo zvezan na rokah in nogah in vržen v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Te napovedi konča Jezus z gori omenjen'm klicem, glede katerega slovenski prevod sv. pisma pravi: „Nepravilno je sklepati iz tega mesta na majhno število zveličanih. Besede Gospodove: „Veliko je poklicanih, a le malo izvoljenih“ se nanašajo na prvi del prilike in pomenijo: Izmed velikega števila Izraelcev, ki iso kot izvoljeno ljudstvo prvi pokli- cani v Kristusovo kraljestvo, jih bo le 1 malo vanj vstopilo.“ Zares je v tej priliki tolažilno to, da je kralj, k1 je prišel zbrane svate pogledat, našel v p0*- i ni dvorani le enega, ki je bil brez svatovskega oblačila. Vidj se torej iz vsega tega, da se dajo ostre in vznemirljive Jezusove izjave, na katerih so sveti očetje in starejši bogoslovni učitelji gradili svoje ostro mnenje o majhnem številu zveličanih, razlagati v milejšem smislu, ako jih skušamo umeti v zvezi s celoto. Milejše mnenje V razvoju verskih resnic, to je v njihovem vedno natančnejšem obravnavanju in umevanju, se v novejših časih uveljavlja pri bogoslovnih učiteljih milejše mnenje, da bo število izvoljenih večje od števda zavrženih in to tako glede celotnega človeškega rodu, kakor še posebno glede katoliških kristjanov, Tudi to milejše mnenje se opira na sveto pismo. Zagovorniki tega milejšega mnenja pravijo: Ako gledamo sveto pismo v celoti, tedaj govori veliko bolj v prid milejšemu stališču, kot strogemu mnenju starejših. V večini Gospodovih prilik je potrjeno milejše mnenje. Od delavcev v vinogradu prejmejo, kot že omenjeno, prav vsi zasluženo plačilo, ki je večno zvebčanje. Nekateri so deležni izredne dobrote, a zavržen nj nobeden. Na kraljevski svatbi je izmed vseh le eden sam spoznan za nevrednega. V priliki o sejavcu se izgubi sicer mnogo semena, ker ga pade nekaj na shojeno pot, nekaj na skalo, nekaj med trnje in ne obrodi sadu. Ali, če bj dejali, da le ena četrtma pade v rodovitno zemljo, bi sodili prestrogo. Navadno pade večina semena v dobro zemljo in dozori za žeMjev. V priliki o rib čih, ki Po končanem ribolovu ločijo dobre od slabih rib, tudi ni treba misliti, da je slab h več, kot dobrih. Skušnja uči, da ie vsaj redno več dobrih, kot slabih v mrežah. Tudi v priliki o ljuljki med Pšenico si moremo misliti, da je zdra-'e8a žita več, kot plevela. V priliki o talentih sta dva služabnika poplačana J večnim plačilom — le eden je zavr. *en- Le v priliki o pametnih in nespametnih devicah jih Gospod Jezus šteje Po pet in pet. In res so bili nekateri razlagalci evangelija, ki so iz tega sklepali, da bo zveličanih in pogubljenih Vsakih polovica. Drugi pa to razlago zavračajo, ker se iz drugih, že ome-Pjemh Jezusovih izjav vidi, da glede števila zveličanih in pogubljenih nikoli Pt hotel dati točnega odgovora, torej 8otovo tudi v tej priliki ne. Z velik'm, in upravičenim zadošče-Pjem pa zagovorniki milejšega mnenja Pava ja j o zlasti besede iz Skrivnostnega razodetja, kjer sveti Janez zamaknjen Sleda v nebesa in vidi Boga, sedečega na prestolu, in zraven njega božje Jag-PJe Jezusa in pravi: „Slišal sem število Zaznamovanih: istoštiriinštirideset tisoč Zaznamovanih iz • vseh Izraelovih rodov, latern sem videl veliko množico, ki je mhče ni mogel prešteti, iz vseh narodov ltL rodov in ljudstev in jezikov; stali so Pred prestolom in pred Jagnjetom, obleci v bela oblačila in s palmami v l-°kah“ (Raz 7). število izvoljenih Izraelcev je izraženo v skrivnostni Štefki; zveličanih iz vseh drugih naro-J°v in ljudstev in jezikov na zemlji je neizmerna množica: „Nihče je ne more Prešteti". In če še pomislimo, ako smemo preroška videnja meriti s časom, da ■*e sveti Janez to videl in zapisal kon-Cem pi-vega stoletja krščanske dobe, ko Se sveta vera še ni bila razširila po ^sern svetu, kaj b; videl in zapisal šele 1 anes, ko sveta Cerkev že obstoja dva tisoč let! Vsekakor je 'tio mesto sv. pisma eno najbolj tolažilnih glede našega vprašanja. še drugi razlogi za milejše mnenje Sveti Pavel piše Timoteju: „Prosim pred vsem, naj se opravljajo prošnje, molitve in zahvale za vse ljudi... To je namreč dobro in všeč Bogu, našemu odrešeniku, kj hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice" (I, 2, 1-5). Tu torej sv. Pavel, od sv. Duha navdihnjen, jasno trdi, da je resnična božja volja in ne samo želja, da bi se zveličali vsi ljudje. Iz te vsezve-ličavne božje volje pa lahko sklepamo, da Bog da vsakemu človeku za zveličanje potrebne milosti. Sveti Tomaž glede tega uči, da je Bog pripravljen tudi čudež storiti, ako bi človek, ki je blage volje, po redni poti posvečenja ne mogel priti do spoznanja božje resnice. V svoji ljubeči skrbi za svet je šel Bog tako daleč, „da je dal svojega edi-norojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, nmpak bi imel večno življenje. Bdg namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, marveč, da bi se svet po njem, zveličal" (Jan 3, 16-17). Božji odrešenik Je prišel na svet „iskat in zveličat, kar je izgubljenega" (Lk 19,10). Na križu je umrl za vse ljudi: „On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, marveč tudi za ves svet" (1 Jan 2, 2). Zato se pri sveti maši, kj je resnično obnavljanje njegove zveličavne smrti na križu, njegova daritev vsak dan, na neštetih oltarjih sveta, daruje „za naše in vsega sveta zveličanje", pri spremen jen ju keliha mašnik govori: “To Je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, skrivnost vere, ki se za vas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov". Vise to potrjuje verno zaupanje, da se bo v resnici zveličalo mnogo ljudi. V istem zaupanju nas morejo potrditi naslednja sklepanja: Bog je ustvaril svet v svojo slavo in v blagor stvari. Za zveličanje človeštva je storil velika in čudovita dela- Ali ni po vsem tem težko sprejeti mnenja, bo večni Stvarnik dosegel svoj cilj le v majn;, njegovem veličastvu in njegovi ljubezni do stvari nikakor ne odgovarjajoči meri ? Saj bodo ravno zveličani v nebesih njegova največja slava, večni slavospev njegovi neskončni dobrot' in ljubezni. Kaj naj si tudi mislimo o Kristusovem učlovečenju in njegovi odrešilni smrti, ako bi bilo le malo tistih, ki bi jim bila v korist? Saj je vendar rekel na cvetno nedeljo: „Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan. In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi“ (Jan 12, 31-32). Judom pa je govoril: „In prišli bodo od vzhoda in zahoda in severa in juga in bodo sedli za mizo v božjem kraljestvu“ (Lk 13, 29). Ali naj vse to ne doseže svojega uresničenja? Ali naj je Kristusova Kri tekla za večino človeštva zastonj ? In naj le za majho število zveličanih točila pod križem, svoje solze nebeška Mati vseh ljudi, Marija? Reis je, piše P. Faber, da ima satan kljub Jezusovi odrešilni smrti še vedno veliko moč nad dušami ljudi. Bog mu v svojih skrivnostnih načrtih to dopušča v svojo slavo in v naše preizku-šenje. Ali, če je satan močan in delaven za naše pogubljenje, je Bog še neskončno bolj mogočen in delaven za naše zveličanje, čeprav je njegovo delovanje navadno manj vidno našim očem, kot satanovo. Hudobija je sploh vedno bolj očitna, kot dobrota, ki je često nevidna, kakor je neviden Bog in skriv- nostno delovanje njegove milosti. Res je v svetu veliko greha in hudobije, veliko pa tudi dobrote, plemenitosti in svetosti. Pa pravijo prav dobr; in plemeniti ljudje, da so grešniki bolj nesrečni kot hudobni; da je često tudi v najbolj grešnem, izgubljenem srcu najti na dnu nekaj dobrega, plemenitega, na kar se milost božja vedno lahko upre. Ne pozabimo tudi prizadevanja in delovanja svete Cerkve, ki neprenehoma moli za zveličanje sveta, ki dnevno po vseh krajih zemlje obnavlja Kristusovo zveličavno daritev, ki po svojih zakramentih, katerih moč je gotovo večja in obsežnejša, kot si moremo predstavljati, neštetim dušam prav v zadnjih trenutkih pomaga v večno življenje. Navzočnost svete Cerkve na svetu je, po lepi besedi p. Fabra, kakor neprestano, večno zarotovanje proti silam pekla. V premišljevanju o umirajočih smo že rekli, da n;č ne vemo, kaj se v poslednjih trenutkih godi med Bogom in dušo. Bog si do zadnjega prizadeva, da bi vsaki duši pomagal v zveličanje. P-Condreu pravi, da moramo biti Bogu neizmerno hvaležni za milosti, ki jih deli umirajočim. Smrtna ura je za človeka vsa pod vplivom božjega usmiljenja, ki :se umirajočim poslednjič in na poseben način razodeva. Nihče ne more zanikati, da so v zadnji uri prav zaradi božje dobrote in usmiljenja možna nešteta skrivnostna spreobrnenja. Po vsem tem in, ker je izven dvoma, da božje usmiljenje zagrinja zemljo, kakor vode zagrinjajo morsko dno, smemo v svojo tolažbo in pom.irjenje zaupati, da se bo zveličalo zelo veliko ljudi; da bomo enkrat .pri Bogu v nebesih našli svoje ljube starše, svoje domače, prijatelje in znance, od katerih nas je ločila smrt. Našli bomo tam Krstni kamen 'Judi, ki so šli z Bogom spravljeni in 8 svetimi zakramenti okrepčani v več-*iost, a tudi take, ki so umrli nagle smrti, pa so živeli krščansko. In še več, uPati smemo, da bomo v nebesih srečali tudi neštete ljudi iz vseh narodov m ljudstev 'n jezikov, ki so, če ne v življenju, pa v zadnji vri spoznali Bosa in ,se mu ponižno uklonili. Da, celo mnoge take bomo tam našli, ki so živeli slabo in umrli kakor grešnik1, brez vidnih znamenj kesanja, pa jih je Usmiljeni Bog v zadnjih trenutkih pridobil zase in jih skozi vice pripeljal v svoje kraljestvo. Vedno imejmo pred očmi neskončno božje usmiljenje do Kresnikov in moč božje milosti, kj lahko v hipu grešno dušo spreobrne in zveliča. Po nauku in zgledu Cerkve ne smemo v življenju nad nikomur obupati. Usoda nekrščenih otrok Jezus pravi v pogovoru z Nikode, moin: ,,Resnično, resnično, povem ti, ®1«> se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v nebeško kraljestvo“ (Jan 5). Pred svojim vnebohodom naroča upostolom: „Pojdite po vsem svetu in Uč te vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Kdo v bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen“ (Mt 28; Mr 16). Iz teh slovesnih Jezusovih izjav sveta Cerkev izvaja, da je sveti krst nujn0 potreben za zveličanje. Krst z vodo pa lahko nadomestita krst krvi in krst želja. Pri odraslih je krst želja gotovo lahko prav pogostna pot v zveličanje. Krst krvi, ki obstoja v mučeniški smrti za vero, zveliča otroke in odrasle. Toda nešteto otrok umrje vsaki dan po svetu, ki niso bili krščeni z vodo, pa tudi ne z mučeniško krvjo, krsta želja pa še niso zmožni. Kako je z njimi v večnosti ? Sveta Cerkev v svojih učiteljskih izjavah stalno poudarja potrebo svetega krsta za zveličanje. Ena zadnjih izjav je od Pij a XII., ki je leta 1951 izjavil zbranim italijanskim babicam: „V sedanjem redu ni drugega sredstva, ki bi posredovalo otrokom, kateri še niso prišli k pameti, nadnaravno življenje, kakor zakrament svetega krsta." Stari cerkvenj očetje, ki so morali braniti potrebo svetega krsta proti krivovercem, so vse nekrščene, tudi otroke, obsodili v pekel, čeprav naj bi bile muke peklenskega ognja za nekrščene otroke lažje od drugih pogubljencev. Na lionskem cerkvenem zboru, v 18. stoletju, Cerkev izjavlja, da gredo duše tistih, k; umrje jo v smrtnem ali tudi le v izvirnem grehu, takoj po smrti v pekel, da pa so kaznovane z neenakimi kaznimi. Isto je Cerkev potrdila na koncilu v Florenci, v 15. stoletju- Ker se je t0 stališče glede usode umrlih nekrščenih otrok zdelo le preostro, je papež Janez XXII. v dekretu za Armence leta 1321 izjavil: „Sveta rimska Cerkev uči, da gredo duše ti- stih, ki umrjejo v smrtnem ali le v izvirnem grehu, takoj po smrti v pekel: da pa so kaznovane z neenakimi kaznimi in ne v ist:h krajih.“ S tem je bila odprta pot nauku, ki ga je potem leta 1794 potrdil Papež Pij VI., ki uči obstoj posebnega kraja, latinsko imenovanega limbus, po naše predpekel, kjer duše onih, ki so umrli le z izvirnim grehom, pač ne gledajo Boga in so s tem na nek način pogubljene, ne trpe na nobenih čutnih kazni, zakaj te s0 po božji pravičnosti določene za kaznovanje osebnih grehov. Sveti Tomaž misli, da duše nekrščenih otrok na svojem kraju ne samo n"čes»r ne trpijo, marveč, da uživajo vso naravno srečo in tud; naravno spoznanje in ljubezen do Boga Stvarnika. Proti temu nauku pa se dviga v novejših časih v krogh bogoslovnih učiteljev novo naziranje, ki ga Cerkev ni obsodila. V naši cerkveni reviji „Re-vista eclesiastica argentina“, je v 14. številki iz leta 1960 napisal o tem vprašanju nad vse zammivo in tolažljivo razpravo tukajšni bogoslovni pisatelj Jezus Montanchez. Njegove misli so v glavnem naslednje: Redna pot do zveličanja je krst. Ali pa ni morda Bog za take, ki krsta niso prejeli, bodisi ker ga n;so mogli, bodisi po krivdi svojcev, določil drugo pot, ne zgolj izjemno, ampak normalno, nadomestno in splošno, po kateri bi mogli otroci, ki niso ne krščeni, ne mučeniki, dospetj v večno blaženost ? Da Je Bogu to mogoče, je izven dvoma. Za to nam, zadostuje ugotovitev sv. Tomaža, ki uči: „Roka rešujoče božje vsemogočnosti ni bila po ustanovitvi svetih zakramentov ne oslabljena, ne skrajšana“ Brez njih in z njimi Bog lahko posveti in zveliča, kogar hoče. Ker pa Bog hoče, da se zveličajo vsi ljudje, resno hoče to tudi za take otroke. V tej vsezveličavni božji volji ni nobenih izjem. Kristus je umrl za vse ljudi. In isti Kristus, ki je Ni-kodemu zatrdil potrebo svetega krsta, jo glede otrok dejal: „Pust"te otročiče, r.aj prihajajo k meni, in ne branite jim; zakaj takih je božje kraljestvo“ (Lk 18, 16). „Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih, zakaj povem, vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega očeta,ki je v nebesih. Kajti S'n človekov je prišel zveličat, kar je bil0 izgubljenega. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se izgubil katerj teh malih“ (Mt 18, 10-14). Ako bi bil krst edino sredstvo zveličanja tudi za umrle nekrščene otroke, potem j'h je na milijone in milijarde izključenih iz nebes. Samo računajmo, koliko jih vsako leto umrje v takem stanu po vsem svetu, kjer danes živi nad tri milijarde ljudi. Koliko jih umrje v 50, 100 letih! KoVko jih je v tem tanju umrlo od začetka Cerkve, od začetka sveta! štej,mo k rojenim še nerojene, ki umrjejo v materinem telesu, po njeni krivdi ali brez nje, in take, ki nikoli ne pridejo k pamet' ter zato osebnega greha niso zmožni, potem je njih število naravnost neizmerno. V najrazličnejših teo-, rijah skušajo bogoslovni učenjaki rešiti to tako težko vprašanje, ne da b1 prišli v nasprotje z rednim učenjeri Cerkve. Montdnchez jih navaja celo vrsto, zaključ pa svoja nadvse zanimiva izvajanja takole: „Vprašanje j® še v razvoju in kipenju in zadnja beseda o njem še ni izrečena. Naj pa bo že kakorkoli, beseda Jezusova, da ni volja nebeškega Očeta, da bi se kateri teh malih pogubil, nam zagotavlja, da se bodo ti otroci, po eni ali drugi poti, nam neznani, a po Bogu uravnani, gotovo zveličali, ne da bi to mogla preprečil mnenja ljudi, pa naj sc imajo še za tako velike teologe.“ To mnenje nekaterih novejših kato-1'skih teologov, ki ga Cerkev ni obso-a tudi ne odobrila, ostane pač sa-1110 mnenje, skrivnost božja pa ostane skrivnost. Vsekakor ostane v veljavi merodajno in pomembno naročilo Cerkve, naj krščansk' stai'si s krstom svo.. jih novorojenih otrok ne odlašajo, za-kaj krst je gotova pot umrlih otročičev v nebesa. Po drugi strani pa mo-rej° biti ti novi pogledi katoliških teo-'°gov na to vprašanje nam vsem v ve. üko tolažbo. + Naj bo s tem zaključeno to naše razm.;šljanje o skrivnosti, ki nam je in n®m ostane neznana. Gotovo pa ni bilo napak, da smo se ustavili pri njej in skušali tudi v tem skrivnostnem vprašaju odkriti na našem velikem Bogu Poteze velikodušne dobrote in neskončnega usmiljenja, kar vse more samo Potrditi naša srca v zaupanju in ljubezni do njega. Bog si je skrivnosi ■■'tevila zveličanih pridržal v svojo sla-v° in v naše dobro. Naj bodo hvaljene Pjegove nedoumljive sodbe! V našli Sl"ca pa naj se po vsem povedanem na. velik m r. Bog je neskončno dober 'n usmiljen. Ako bi mogli združiti vso dobroto in ljubezen vseh človeških src, ki ostali še daleč, daleč od tega, kar Polni srce nebeškega Očeta. Vsakega •oveka spremlja božja ljubezen skozi vse žVljcnje, do zadnjega trenutka. Je I® neskončna ljubezen Stvarnika in ®oeta. Pogubi se samo tisti, ki se Bogu i'Pdi v zadnjem trenutku trdovratno Ppre in ga zavrže. Gledati na skrivnost “evila zveličanih z očmi zaupanja, p ra-v* blagi sveti Frančišek Šaleški, odgo-^a*'ja bolj božji naravi in našemu srcu, °t misliti glede tega s strahom in ma-loe pritožuje. Država in Cerkev sta ločeni. Vendar država zelo spoštuje vse vere. Ustava omenja Boga; za otvoritve ir-žavnc skupščine vsako leto moli molitev protestantski pastor. V vseh ameriških mestih je izredno veliko cerkva; so seveda zelo različnih ver, vendar vse Polne. Dnevniki imajo vsi po eno stran samo za oznanila različnih verskih pobožnosti. Tudi veliko število verskih vzgoj- nih zavodov je zelo značilno. Vsaka katoliška župnija ima svojo osnovno šolo, ki se večkrat nadaljuje prav do visoke šole. Tudi ni nič posebnega, če kdo pride n. pr. v univerzitetno kapelo v Washington, da bo našel tam akademike, ki molijo. Tako molijo akademiki ponekod vsak večer rožni venec-Lahko tudi omenimo, da po radio, televiziji in kinih dobimo izredno dobre duhovne programe, škofa Fulton Sheena vse posluša. Za božič n. pr. so imeli čisto krščanski program. Moramo omeniti še nekaj, kar je zelo značilno za duhovnost v Ameriki, to so duhovniški in redovniški poklici; med redovnimi poklici zlasti v zadnjih letih zelo napredujejo kontemplativnj redovi. Mladi Amerikanci, ki vstopajo, dobro vedo, da se bodo morali odpovedati vsemu udobju, pa vseeno se odločijo; to je čisto gotovo znak globoke duhovnosti. To velja skoro gotovo tudi za protestante in jtide. Po drugi svetovni vojni se kaže velik verski preporod. Državna oblast sama nastavlja vojaške duhovnike in to katoliške, protestantske in judovske in je do njih zelo spoštljiva in pozorna. Nič čudnega, če kdo po vlaku polti j e kake tri ure, pa sliši po eni strani samo pogovore o dolarju in kupčijah, po drugi strani pa vidi, kako duhovnika vsi spoštujejo; j ud govori o Rimu, kjer je bil tudi pri papežu in je prinesel rožne vence, da jih bo podaril svojim katoliškim prijateljem; strežnica v avionu na primer pa sprašuje, če je post pred božičem- To so vtisi potnika iz Amerike. Težko je reči; ali je materialistična ali duhovna. Veliko je materializma, veliko duhovnosti — in Bog daj, da bi, kakor vse kaže sedaj, duhovnost prevladala v Združenih državah'. Priredil J. KN- RECEPTI ZA TELO MLADINSKA ANKETA SPOLNA VZGOJA 4. Je zdržnost mogoča, edino pravilna, nemogoča ali nesmiselna ? To je bilo četrto vprašanje. Tako so odgovorili: a) Mogoča in edino pravilna — 40% ib) Ni mogoča, a je edino pravilna — 15% c) Nemogoča — 15% d) 'Ni odgovorilo — 30% Eden od anketarjev, ki odgovarja, da je zdržnost v spolnem pogledu nemogoča, piše: „Popolna zdržnost je nemogoča. Padec pride, škoda je le, kadar človek ostane v blatu.“ Drugi pa, ki je nasprotnega mnenja, razmišlja tako: „Je pravilna in v glavnem mogoča. Toda treba je precej volje, predvsem, pa vere in zaupanja v cilje, zaradi katerih se človek zdržujc in s pametjo bori proti nagonom.“ 5. Kaj misli splošno tvoja tovarišija o skladnosti med moralo in naravo? a) Da si nasprotujeta — 10%. b) Duhovnikom se meša — 10%. c) Mnenja so različna in zmešana — 35% d) Nič, ker praktično morale ne poznajo — 35%. e) Ni odgovorilo: 10%. Po mnenju naših anketarjev ni med tukajšnjo mladino ne duha na sluha o poznanju, kaj šele o izpolnjevanju krščanskih moralnih načel. In kdo pozna bolje od njih samih okolje, ki jih obdaja... Vendar bi si človek želel in upal, da je slika morda le malo prečma. Vendar če ni — kakšna odgovornost za naše družine, ki morajo pripravljati svoje otroke za vstop v ;to družbo... kakšna naloga za duhovnike... za nas vse, ki smo poslani med to ljudstvo, ne da ga obsojamo temveč, da pomagamo... 6. Kaj misliš ti o tem ? „Treba je vedeti, kam gremo — imeti trden cilj 1 Ni važno, če gremo čeE hribe in doline — lc da napredujemo ...“ • Delo ukazuj o Bog. Pred grehom je bilo prijetno in določeno kot odpočitek, po padcu pa trdo in naloženo kot kazen. • Tudi Jezus Kristus je delal z lastnimi rokami. S tem je delo posvetil, poplemenitil in mu dal zveličavno fvrednost. • Nihče nima pravic« živeti brez dela, na račun drugih. • Lenuh je sam prva žrtev svoje lenobe. • Tvoje zmožnosti so ustvarjene za delovanje, sicer propadajo^ • „človek,“ pravi Job, „jo rojen, da dela, kakor ptič, da leta/' • če je lenoba mati vseh pregreh, je delo varuh čednosti. • Fant, dekle, ki dela, navadno brez škode preide skozi mladostne borbe. • Nasprotno pa lenuh skoraj splošno postane v življenju žalosten pojav. • Kdor dela, ima veselo dušo. Lenuh pa je vedno žalosten. • Delavnost navadno dopolnjuje notranja sreča. Veselje pri tem, ko kaj narediš, je eno največjih, ki jih more človek užiti tu na zemlji. „življenje po morali je mogoče...“ „Narava in morala sta si nasprotnika. Dobro čtivo in dobra družba sta nam dobra zaveznika.“ „Pomanjkanje pouka je vzrok zmedenim nazorom. Ni dovolj, če rečemo: ‘Ne nečistuj’. Za prepričanje je treba več kot dveh besed!“ V tehle štirih odgovorih je povzeto mnenje velike V6čine. Le dva očividno ne soglašata. Eden namreč na vPrašanje ne odgovori, le zakaj ne?; drugi pa pravi: "Taka vprašanja so za starejše,..“ Isti anketar je bil tudi med onimi, ki so bili pri Prvem vprašanju mnenja, da spolna vzgoja še ni potrebna ‘za naša leta’. To je verjetno najtežji odgovor v vsej anketi. Ima lant prav? Ali pa je odgovor posledica nepoznanja Nevarnosti. Je mogoče, da živi fant pri najmanj dva-najstih letih brez problemov? Ima srečo, da je obva-1X1 v an pred slabimi vplivi, ali pa se le krčevito trudi, N® ne bi videl hudobije, ki jo je polno krog njega in 8trast', ki se prebujajo v njem? In če je tako, zakaj? Strah, občutek, da je brez moči, sram? Sram česa? Svoje človeške (narave, slabosti ali 8Teha? Ni vseeno, kakšen je odgovor na ito zadnje 'Trašanje, kajti sram se utegne spremeniti ob pomanjkljivi vzgoji v nevarnega in zahrbtnega sovraž-Nika, ki nas oslepi, da ne ločimo med naravo in gre-Wn zoper njo. Nepoznanje nevarnosti je slepa priprava na obram-in naivnost, je nasprotje krščanskega realizma-yendar...! Vsak človek je svet zase in morda bo '•Nel naš nezaupni anketar prav. Kaj bi rekli vi, starši, vzgojitelji... in kaj vi Nadina ? Seseda o verski vzgoji Tj meseci so mrzli na tej polovici zemeljske oblej, '•«to se ne čudimo, da sta gospe A in B zavreli čaj in '*''1 je gospa A vlila tudi nekaj kapljic ruma v obe skodelici. Malo zaradi mraza, malo pa zaradi tega, da 61 se ves pogovor lepše razvijal. Kdo bi jima zameril, sta si kruhke namazali z maslom in vsuli v čaj Ntikaj več sladkorja, kakor je bilo potrebno. • Le delo daje prave zabavo, le delo koristi človeku, državljanu, domovini. • Naj živi delo!“ je klicala sveta Ivana Arška. Da, naj živi delo, bodisi umsko ali ročno. • Delo prinaša • seboj rodovitnost, ražširja srce in ustvarja veselje. OD KOD SE J K VZEL Marko je bil prej dober, prijazen in ubogljiv, postrežljiv, nadebuden. Po tretjem letu je bil večkrat bolan (operacije, nezgode, notranje bolezni. Takrat je bil kajpak deležen posebne nege in pažnje. Odkar je zdrav, se seveda ata in mama manj zanimata zanj. 0-trok pa je čedalje bolj občutljiv, svojeglaven; vsaka stvar mu sproži cele potoke solza in jeznih izbruhov, cepeta z nogami, grize, se meče na tla. Medtem je dobil še bratca. Mami očita, da ga nima rada. Oče je zelo strog. Svoj ponos je stavil na sina, a ta ga je razočaral. V šoli slabo napreduje. Večkrat mu oče stavi sebe za zgled- Ker to nič ne pomaga, ga pretepa; za vsako napako zaušnica. Deček na to samo klju- bovalno žvižga. Ker je doma stroga disciplina in ker se starši zainimajo predvsem za malega, ki je več le:t mlajši, začne tudi sam uhajati z doma. Pri tovariših na cesti je kolovodja; vsi se m.u pokoravajo; silno je iznajdljiv. Laže, da se kadi; predrzen in iznajdljiv je pri rabutanja sadja: vrtove dobro obvlada. Podobno je v šoli. Do učitelja je predrzen, ugovarja, zvezke in knjiž"ce podpisuje sam, goljufa na debelo. Tovariši ga imajo radi. Junak razreda je: če je treba ugovarjati učitelju ali žago. varjati součenca, je neustrašen- Ponaša se s svojimi dejanji. Organiziral je že izlete brez vednosti staršev. Starši so iz sebe, obupani. „Moj sin, pa tak; od kod se je vzel ? Oče je bil vedno vzoren učenec, ijijegov sin pa vzor vsem potepuhom. Na ravni poti je do zločinca.“ „Marsikaj sva že videli,“ je začela gospa A s polnimi usti, „in bojim se, da nama bo zmanjkalo snovi za najine razgovore, če bova tako solidno reševali vzgojne probleme naših malčkov.“ „Kar brez skrbi,“ je hitela gospa B tudi s polnimi usti. „Vse najino početje je le naznatno dokazovanji' težkih problemov, s katerimi se mora baviti vzgoja.“ Videti je bilo, da je gospe B čaj prav po godu, sicer se pa ne sme pozabiti, da se je ona pripeljala drugega konca mesta in si je takorekloč zaslužila to majhno malico- „Mislila sem, da bi govorili danes in še kdaj kasneje o verski vzgoji,“ je nadaljevala gospa A. „Ali ste vi za to?“ „Popolnoma prav. že večkrat sem mislila, da bi se lotili tako težkega vprašanja, kakor je prav to,“ je dodala gospa B. A: Odlično. Da bo najin razgovor imel rep in glavo, bj se pogovorili najprej o verskem pouku, poleni pa o Cerkvi in njenem vplivu na versko vzgojo.“ B: Prav. Lahko začneva. A: Cerkev oznanja verske desnice. Te so visoko nad nad vseitij, kar se more otrok naučiti v šoli ali V1"* opazovanju narave, v družini ali pri igri. Vera pokaže začetek in konec časov, odgovarja na velika življenjska vprašanja, kaJže pot, ki nam jo je hoditi, zagotavlja večno plačilo v nebesih ali povračilo v peklu-Velike osebnosti' Stare in Nove zaveze jn cerkvene zgodovine so ideali, ki govore otroku. B: Sredi vsega je Kristus, pravi božji Sin in pravi .človek, poln dobrote in ljubezni, prijatelj ljudi in zlasti prijatelj otrok. Vsaka njegova poteza otroke zasužnji» vsaka beseda jim je zanimiva. A: Prepričana sem, da ni vzgojne sile, kakor j* krščanstvo. Le «no more otroku tako jasno vtisniti najgloblje resnice in lc ono dati volji tako močne motive za dobro, tako silo nad čustvi- B: In ne smeva pozabiti, da krščanske resnice otrok zlahka razume, čeprav morejo biti iste za zrelega moža predmet dolgih premišljevanj. A: če hočeva konkretno določiti, na kaj naj pazi veroučitelj, bi -rekli, da se mora vedno zavedati svojega poslanstva. To poslanstvo je: utrditi in izpopolniti v Otroki h božje sinovstvo, ki so ga prejeli v krstu- B: To s« pravi, da mora skrbeti, da postajajo otroci vedno bolj polno člani božjega kraljestva, Cerkve. A: Točno! Truditi se mora, da ohranijo v sebi milost *n <*a se imaj\> zares za božje otroke, a taki bodo le, če izpolnjujejo zapovedi in se skušajo izpopolnjevati v *tr6čanskem življenju- B: če to splošno učiteljevo nalogo razdrobiva na m an j še naloge, bi se moral veroučitelj brigati za to, da bi se otroci živo naučili verskih resnic, goreče gojili aiolitev, pogosto in vredno prejemali zakramente, se k°r*li proti nagnjenju v slabo. A: Da, pa obenem še, da bi z vero plemenitili svoje d«lo, ljubili bližnjega v dejanju, bili koristni družbi, sodelovali pri gradnji Cerkve z molitvijo, zgledom in delom. B: To se pravi, da ni dovolj, da bi veroučitelj otrokom samo prikazal verske misli, ampak mora ver. slio vzgojo razširiti na vso mlado osebnost, A: In na vse okolje, v katerem se ta giblje- B: še na nekaj sem mislila pri tem: učitelj bi mo. r*l upoštevati to, da se otroci ne navežejo na ideje, «titipak na osebe. Ko se bodo navezali nanj, bodo spre-ie*> obenem tudi njegov verski svet. Otroke si je treba Pridobiti, da jih potem pelje h Kristusu. A: Dobrota, veseljej, vedrost mu bodo dale „vsemogočnost“ pri otrokih. B: Mora biti obenem resen, ne osladen, narejen. A. Pravilo bj bilo: Ljubezen se prenaša in vse zHia.ga- B:Ne vem, če nisva šli preko mere: m id ve bi radi dajali nauke veroučiteljem. A: Nikakor. Človeško plat pri učenju verouka sva fotelj pregledati. Nikomur nisva očitali, da hi ne delal *-akio, kot sva govorili- Končali sta — do drugič. OBISK V CERKVI Na prvi obisk v cerkvi moraš otroka dobro pripra-v*t'- Otrok mora že ob prvem obisku dobiti sveito spoštovanje do hiše božje ter do vsega, kar je svetega in božjega. Vtisi, ki jih bo dobil otrok pri prvem obi- Vzroki trme so tudi tu očitni. Najprej je bil fant razvajen in raznežen, ker je bil bolan; potem pa mu je t0 manjkalo; ni se mogel privaditi na vsakdanje življenje, ker so se manj menili zanj-Stari so prav na to premalo pazili, da bi otroka počasi navadili na samostojnejše in trše življenje, ki bi ne bilo samo iz trme, marveč Is lastnega nagiba. K temu se je pridružila še ljubosumnost na „ta malega“, ki je na mah postal isredišče zanimanja v družini. Starši bi bili morali pravilno gojiti fantov ponos, in je pač on sedaj „starejši" in močnejši ter zato ne potrebuje otroške nege. Zelo neugodna je bila tudi očetova skrb za vzorno disciplino, ko ni pomislil, da ima opravka z odraščajočim otrokom, ki potrebuje gibanja, živahnosti in sproščenosti. Ker je b:la ta prepovedana v družini, jo je otrok iskal na cesti in vsepovsod, kjer očeta ni bilo. Oče tudi ni pomislil, da je razlika med njim, ki je odraščal kot kmečki otrok v vsej sproščenosti na dvorišču in na jašniku, ter med njegovim, otrokom, ki mora biti ob isti živ- Velika bazilika sv. Janeza Vinnneya, patroria župnikov, v Arsu na Francoskem ljenjski sili utesnjen v ozke meje štirih sten majhnega meščanskega stanovanja V tem je iskati vzroka znani okoliščini, da imajo „odlične“ družine izvrstnih kulturnih delavcev velike težave z vzgojo svojih sinov. „Sin je živo nasprotje očetovo," pravijo. In vendar je sin morda celo izrezan oče po podob; in značaju, samo oče mu je s svojo enostransko disciplino in zahtevami že zgodaj spač;l značaj. S ■trmo, ki je z njo otroku dobro hotel, je izzval otrokovo trmo. Te si otrok ni upal odkrito pokazati doma, zato se je začel vedno drzneje zmikati lastni družini in domu, izven katerega se je vedno bolj razvijal v posebneža, človeka, ki je iztiril, ki ne najde prave sku cerkve, morajo še dolgo prevladovati v njegovi duši. Ves prevzet od teh vtisov bo otrok še cele tedne pripovedoval o vsem, kar je v cerkvi videl. Zato pripoveduj otroku že ves teden naprej, da bo smel iti s teboj v cerkev, če bo priden. Otrok mora dobiti neko sveto hrepenenje in zveličavno radovednost po kraju, kjer Bog stanuje. Ogled' cerkve Za obisk cerkve moraš izbrati primeren čas, da se boš m.ogla dalje časa pomuditi v cerkvi. Morda kako nedeljo popoldne, ko te čas «e bo priganjal domov. Da se bo otrok bolj zavedal slovesnosti te poti, ga lepo umij in obleci v boljšo obleko kot za prazn'ke. že ta zunanja okolnost bo vplivala na otroka, da bo dobil spoštovanje do božje hiše. Ko greš z otrokom proti cerkvi, mu razlagaj že med potjo ob pogledu na veličastno cerkveno stavbo in visoki zvonik vse, kar otroka zanima. Ko vstopita v cerkev, pelji otroka najprej h krepilnemu kamnu, pomoči njegovo roko v blagoslovljeno vodo in mu napravi z njo znamenje svetega križa. Pojasni mu, da se moramo vedno pokrižati, kadar stopimo v cerkev, ker je to hiša božja. Nato mu pokaži, kako se poklekne na eno koleno de tal- Ob tem pouči otroka, da moramo pred Bogom, ki stanuje v cerkvi, vedno lepo počasi do tal poklekniti. Zatem mu po vrsti razkazuj notranjščino cerkve. Verjetno te bo otrok kar prehiteval z razmrn-i vprašanji, da ti ho treba samo odgovarjati in pojasnjevati. Ob cerkvenem vhodu mu pokaži krstni kamen, kjer j<- prejel sveti krst in postal otrok božji- Ob pogledu ni- malo leseno hišico za cerkvenimi vrati mu razloži, da je ta hišica spovedzvca, kamor se hodijo verniki spovedovat svojih grehov. Kdor greši, zamaže svojo dušo. Tu v spovednici se grehi odpustijo in človek dobi nazaj zopet lepo dušo. Ko bosta šla po cerkvi proti glavnemu oltarju, bodo °troka verjetno zanimali razni kipi na stranskih ol-tarj h in razne podobe na stenah. Pojasnjuj sproti, koga ti kipi prikazujejo, kdo je ta svetnik, kaj pomeni ta in ona slika na oltarju. Ne pozabi zlasti na Marijino sliko! Ob njej boš otroku povedala kaj več, kakršna je Pač slika, ali je Marija z Jezuščkom v naročju, ali slika Marije Brezmadežne s peklensko kačo pod njenim..; nogami, ali rožnovenska Mati božja, ali pa vnebovzetje Marijino. Otroka bo zanimala vsaka beseda, saj je v tej uri njegova duša tako zelo sprejemljiva za verski pouk. vključitve v družbo. Tako gre ravna črta od razočarane otrokove ljubezni, ko vidi, da imajo mlajšega rajši ko njega, preko odkrite trme do vloge grešnega „kozla“, ki je v družini vedno vsega kriv, .pa do predrznih izmikov iz kroga družine v „rabutarja“, tatiča, lažnivega pustolovca in morda celo zločinca. KORISTNE MISLI Pred tabernakljem Osrednja točka vajinega obiska v cerkvi naj pa velja glavnemu oltarju, posebej še tabernaklju. Pokaži otroku na tabernakelj in mu reci: Glej tam .sredi oltarja malo zlato hiš:co! To je tabernakelj. Tam notri stanuje živi Bog v sveti hostiji- Kjer pa Bog stanuje, tam mora goreti luč. Glej tu ob strani, tu visi lučka, ki gori moč in dan pred Jezusom v tabernaklju. Zato se imenuje ta lučka večna lučka. Nato pred obhajilno mizo spoštljivo pokleknita in Počastita Jezusa. Povej otroku, da ga Jezus iz tabernaklja vidi in sliši, četudi mi Jezusa ne vidimo. Jezus Je navzoč v sveti hostiji skrivnostno s poveličanim telesom, zato ga mi s telesnimi očmi ne moremo videti-Otrok bo dobil nehote občutek božje bližine in ga bo Prevzelo sveto spoštovanje do svetega kraja. Sam od sebe se bo zavedel, da se moramo v cerkvj pred Bogom lepo obnašati, ne smemo glasno govoriti, se okrog ozirati ali celo smejati. Ljudska šola, gimnazija ali univerza te zaposli tri do pet ur na dan. Ta čas skušaj čim bolje izkoristiti! Kako? O kakem sošolcu si pogosto dejal: „Ta ima pa res srečo! Nihče si ne dovoli toliko prostega časa, nihče toliko ne bere, nihče ni tako brezskrben, ko se bližajo izpraševanja in izpiti. Pa vendar povsod uspe in ob koncu leta je skoraj povsod prvi. Kakšna sreča zanj, da more tako in da ima vse talente- Jaz pa se ubijam, kolikor morem, pa vse zastonj.“ „Srečo ima!“ Morda-Najdeš mladega človeka, ki je izredno obdarjen z razumom, spominom in domišljijo. Dobiš celo genije, so pa redki. Vendar mislim, da je tvoj „srečko“ le bolj „kavelj“, ki zna bolje kot drugi porabiti svoj čas in ga izkoristiti; ki zna naj višjo umetnost: dobro urediti svoje delo. Glavna skrivnost takih je navadno: popolnoma izkoristit; šolski čas. Ti pa ga verjetno v veliki meri zapravljaš. Med poukom si kvečje. mu nabral nekaj spačenih in neprebavljivih hieroglifov, ki krase tvoje zvezke in ki si jih boš moral osvetliti, urediti in prisvojiti v nekaj urah študija. Bodi aktiven! V šolskih urah so se pač obogateli tvoji zvezki, ne pa tvoja glava. Zakaj? Ker si bil bolj pasiven kot aktiven. Zgled: V šoli prevajate angleško besedilol. Potrudi se, da boš vedno sam že vnaprej prestavil, kot da bj bila naloga dana samo tebi- Nove besede s svinčnikom podčrtaj. Bolj zamotane stavke si ob robu zaznamuj. Besedilo že doma preglej in pripravi prevod. Skratka: sodeluj! Odhod iz cerkve Ob odhodu iz cerkve boš otroka zopet lepo pokrižala z blagoslovljeno vodo in z njim skupaj pobožno pokleknila. Otrok se mora navaditi na to takoj spočetka, da se bo držal tega potem vse življenje- Vtisi, k; jih je dobil ob prvem obisku cerkve, morajo ostati v njegovi duši živi čim dlje. Obljubi m.u zato, da bo smel iti odslej še večkrat v cerkev, če bo priden. Izrabi za to ugodno priliko zlasti ob raznih praznikih. Za božič na primer naj gre otrok gledat jaslic®! o veliki noči k božjemu grobu in vstajenju, za praznik sv. Rešnjega Telesa aj gre trosit cvetje za procesijo itd. Vsakokratni obisk mora otroku cerkev bolj približati, da jo bo vedno bolj vzljubil m bo vedno rajši zahajal vanjo. Na vsako nespoštljivost v cerkvi, ki jo opaziš na otroku, pa otroka takoj spočetka resno opomni, da se bo vedno zavedal svetosti kraja, ki j® hiša božja in vrata nebeška. Slovenska mati Nova kapelica na slovenskem Primorskem, kjer deluje f g- joze Kunčiii vnet širiteiJ naše revije D $■ e* i* 81 ii m n n m m R O B T I N I C E Drevje, ki se preveč košati, zarodi malo sadja ali pa nič. Taka se godi tudi mladini, ki .se baha in bogato vede: le malo ima in malo velja. Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi; uho božje, ki vse sliši, in pa t’»to knjigo, v katero piše Bog vsako tvoje dejanje. Gospodarja hvali čeden dom, hlapca snažen kup nastelje, gospodinjo pa kolovrat. Pri vsem tem pa pregovor pravi resnico: Kakršni starši, takšni otroci. Po gospodarju in gospodinji se tudi družina pozna, odrasla mladina pa po šoli, ki jo župnija ima. Naj te zadene hudo ali dobro, si lahko obrneš v srečo, ako se v nesreči ponižaš, v sreči ne povišaš in hvališ Boga za vse, kar ti da. Žal naj ti bo le za tri reči tvojih preteklih dni: za storjeno hudo, za zamujeno dobro in pa za izgubljeni čas. Blagor mu, kdor se varuje tega trojnega. Vsak dan je od Boga poslan hlapec, ki te brez usmiljenja tira bliže smrti, bliže sodbi, bliže večnost , srečni ali nesrečni. Vsak dan torej tako živi, kakor da bi moral danes umreti, in boš srečen. Telo naj bo pokorno duši, duša pa Bogu. Naj bo vse po sveti volji božji. Kjer ni te dvojne pokorščine, je vse narobe in napak. Ako hočeš po svetu srečno hoditi, bodi pohleven in dober vsem, pa le redkim se zaupaj. Pobožen bodi vpričo Boga, sramežljiv do sebe, pravičen vsakemu. Ljubi prijatelje, trpi sovražnike, stori dobrega, kolikor moreš, in vse te bo imelo rado. Na oni svet ne pojde z nami posvetna čast ne oblast ne bogastvo ne dobrota tega sveta. Le dobra in pa hudobna dela nas bodo spremljale v večnost, da nam bo blagor ali pa gorje. Prevzetija in napuh človeka oslepita. Le ljubeznivi ponižnosti je resnica odkrita. Med vprašanji, na katera je treba odgovoriti, preden se začne proces za proglasitev božjega služabnika za blaženega je tudi tot se li strinja njegovo življenje in delovanje z apostolskim opominom: škof mora biti gostoljuben, dobrotljiv, zmeren, pravičen, svet, zdržen, ki se drži zanesljive besede, ki je v skladu z naukom. Ali je bil škof Slomšek tak? SLOVENSKI FRANČIŠEK ŠALEŠKI Stoletnica smrti škofa Antona Martina Slomška je doma in v zdomstvu vzbudila silno zanimanje zanj in za njegovo povišanje na oltar. Doma in po svetu obhajamo letos Slomškovo leto. Naj bi vsi verni Slovenci spet močno oživili v svojem spominu in v svoji duši njegovo svetniško podobo. Mi si skušajmo vsaj malo ogledni tisto, ki nam jo je takoj po njegovi smrti naslikal kanonik Franc Kosar, njegov prijatelj in redni spovednik. Lepo ga primerja kot škofa s sv. škofom in cerkvenim učenikom Frančiškom Šaleškim-Skušali bomo kolikor mogoče ohraniti kar njegov slog- Sv. Frančišek Šaleški Slomškov vzornik Večkrat so opominjavali bogoslovce, naj radi berejo življenje svetih maš-nikov in naj si tistega svetnika izvolijo v -svoje posebno počeščenjc in zgled, do katerega vsakega izmed njih srce najbolj nagiba. Kar so bogoslovci učili so tudi sami storili. Svetnik, katerega so oni s posebno pobožnostjo častili, je bil sv. škof Frančišek Šaleški. V Št. Andreju in v Mariboru smo našli v njih molitvarnici v stolni cerkvi, kjer so opravljali svoj6 vsakdanje obiskovanje sv- Rešnjega Telesa, poleg Obiskovanj sv. Alfonza tudi Filotejo sv. Frančiška Šaleškega, tako da vemo, katera knjiga jim je služila za vsakdanje pobožno branje. Kakor so v vladanju škofije posnemali tega ,sv. škofa, ravno tako tudi v svojem notranjem življenju. Sovražnik zunanjih posebnosti Kakor ta sv. škof so bili tudi oni sovražnik vseh zunanjih posebnosti, ki se tolikokrat najdejo tudi pri sicer pobožnih osebah; saj pravi sv- pismo, da „je vsa lepota kraljeve hčere od znotraj' — ta kraljeva hči -pa je naša duša-Nihče ni zapazil kdaj kaj posebnega v njih zunanjem življenju, bodisi v tej ali oni čednosti. Med ljudmi so bili prijazni pa tudi resni, vselej pa častitljivi, ali smo jih videli pri oltarju, ali pri delu v njih sohi, ali v prijazni tovarišiji. Vsak jih je mogel ljubiti, vsak pa jih je rr.orul spoštovati. Trud za pohlevnost Kakor ta sv. škof so bili tudi oni po naravi nagle jeze; da bi jo zmagali, so imeli hudo vojsko zoper sebe notri d° smrti in velikokrat so v bridkosti sv°jega srca obžalovali, če jih je ta sovražnik v še tako mali stvarci prelagal. Pa kakor se pravemu vojščaku Kristusovemu spodobi, so si prizade-'ali vsako zgubo nadomestiti s to-liko slavnejšo zirvigo s tem, da so pre-Srešek urno popravili, kakor hitro so ZaPazili, da so morebiti koga s kakšno Preostro besedo razžalili. Ko so bili so Spir'tual, jim je neki sicer priden "ogoslovec, ki je tudi bil nagle jeze, dal odgovor, ki je zoper spoštovanje, ti gre predstojnikom. To je tudi njih speklo in odpravili so ga s precej ostrici besedami. Pa le malo minut je preteklo, že so ga nazaj poklicali in mu Slomškova stolnica v Št. Andražu s kaj milim, obličjem neke bukve podali, rekoč: „Oba imava enak pogrešek, da sva prenagla. Sprejmite to knjigo v spomin kakor znamenje moje ljubezni do vas.“. Ko so nekoč že kot škof nekemu svojih korarjev v nekem sitnem poslu nekoliko ostro odgovorili, akoravn0 so besede zadevale le samo reč, nikakor pa ne osebe, jim je že vest delala tolik nepokoj, da so ročno popoldne poiskali tistega korarja in se mu bližali prijazno smehljaje se, rekoč: „Se morava zopet spraviti, zakaj pisano je: Sonce naj ne zajde nad vašo jezo.“ Večkrat so močno žalostni tožili svojim prijateljem, da so se pri tem ali onem svarjenju zopet prenaglili in govorli nekatere preostre besede, kar pa pogosto še res ni bilo. In videlo se je, da pri takih (priložnostih njih siru dobro de, ako so se jim povedale. Vaja v resnični ponižnosti Kakor sv. Frančišek so si tudi oni poleg pohlevnosti najbolj prizadevali za sv*, ponižnost. Saj sta oni dvojčkini sestri, ki se rrkdar ne dasta ločiti; sta čednosti, brez katerih nihče ne more biti Kristusov učenec, kakor sam pravi: „Učite se od mene, ker sem krotak in-iz srca ponižen“ (Mt 11,29). Kot pri-, jatelj prave ponižnosti pa so močno sovražili tisto spako ponižnosti, ki se na videz globoko priklanja in se v ponižnih besedah ponižuje, pa z vsem tem išče le čast ponižnosti., ker hoče hiti spoznana za ponižnost. Imenovali so jo „sloko ponižnost“, pred katero so mlade duhovne pogosto svarili kot pred najgršo ošabnostjo. Po njih misli je bila prava ponižnost: nikjer se naprej silit1, služb ne iskati, pa se jih tudi ne braniti, ampak se celo predstojnikom dati v roke, naj z njimi storijo, kar hočejo — zaničevanje in obrekovanje pa tiho in z veselim srcem prena- sat.'. In v tej ponižnosti so nam zares zapustili zgled velike popolnosti. Nikdar oni niso časti in visokih služb, ampak vselej so čast in visoke službe njih iskale. Pa tudi nikdar se niso nobene službe ne ustrašili, ne branili, če so jim jo predstojniki sklenili izročiti. Saj ponižni človek ve, da nihče sam. iz sebe ne more kaj dobrega, ampak da volja in moč pride od Boga, kateri more tudi po najslabšem človeku največja dela storiti ravno zato, ker je vsemogočen. In ravno zato, ker so pri vseh delih le v Boga, nikdar pa sami v sebe zaupali, se tudi nobenih zadržkov niso ustrašili, ker so vedeli, da ljudje ne morejo ubraniti, kar Bog hoče. Ravno njih ponižnost pri vseh del-'h — taka je naša misel — je storila, da se jim je vse tako po sreči izteklo in da je bil božji blagoslov vidno nad njimi- Če se je potem zgodilo — in takih bridkosti je nanje veliko prišlo — da so se njih delom podtikali slabi nameni, se nam je zdelo, da imajo kamnito srce, tako malo jih je vse to zadelo. ,,Ljudem se mora pustiti govoriti, sami pa moramo storiti, kar je prav,“ so rekli. Težko jih je bilo pregovoriti, da bi bili brali časnik, v katerem je bilo govorjenje o njihovi osebi, bodisi že pohvala ali graja. Pa vendar so se še laže razklenili, da so svojo grajo bral; kakor pa svojo pohvalo. ,,Tako hvaljenje nič ne koristi, ampak le popači človeka", so dejali. Ko je neki mašnik večkrat p!sal v časnike, koliko se trudijo in koliko dobrega storijo po misijonih, so od začetka le pohlevno rekli: „Morebiti bi bilo bolje, ne govoriti o takih rečeh.“ Pozneje so pa naravnost dejali: „Jaz vam prepovem še kaj pisati o misijonih; ta vedna hvala bo storila, da nam bo Bog vzel svoj hlagoisHov.“ Najtežja preizkušnja za njih ponižnost ,pa je bila, ako jih je kdo od podložnih razžalil- če so ga kakor škof hoteli kaznovati, so se kakor kristjan bali pregrešiti se zoper ponižnost, katera veleva tiho prenašati osebno žaljenje. Le težko so se dali pregovoriti, da bi kakor škof kaznovali, rajši so kakor kristjan molčali in odpustili; tako da si je vsak, kateri jih je razžalil, mogel biti svest njih prizanesljivosti in dobrotljivosti. Zares le v življenju svetnikov se berejo 'taki zgledi ponižnosti, kakor so nam ga pri naslednji priložnosti dali. Nekoč jih pride nekaj kmetov prosit, da bi njih podružnico povzdignili v faro, kar se pa nikakor ni moglo zgoditi. Ko vse prošnje niso nič pomagale, se je eden izmed njih tako razsrdil, da jim v svoji surovosti reče v obraz: „Niso vredni, da so škof.“ Kdo bi se čudil, ako jim je pri teh besedah morebiti hudo gorelo pri srcu. Pa kaj so storili, da bi zadušili jezo in ohranili ponižnost? Eden teh kmetov je pozneje sam svojemu župniku takole pravil: „Pri teh besedah so križec, ki jim je visel na zlati verižici na prsih, vzeli v roko in precej dolgo bridko martro gledali-Niso na te besede odgovorih', ampak nam celo mirno rekli, da smemo iti-Pa ne dolgo potem- so ravno tistega, ki jih je tako hudo razžalil, nazaj poklicali, ter rekli: „Ker vam nisem mogel dovoliti, za kar ste prosili, bi vam vsaj rad stroške potovanja povrniLNate tole za popotnico. In pri teh besedah so mu potisnili v roke bankovec za deset goldinarjev.“ Mož zatajevanja samega sebe Kakor sv. Frančišek so bili tudi oni mož zatajevanja samega sebe. ki izvira iz ponižnosti in jo podpira. O sv-Frančišku se bere, da je v svojem ve-1'kem dvoru vendar vedno le v zelo mali z &t. Andraža Je Prenesel Hedež škofije v Maribor ^tci prebival; tudi Anton Martin so ^sti v Mariboru večji del časa pre-'’ v mali izbici, ki ni veliko večja od ve?liŠke hišice. Sv. Frančišek je imel ,Sa* teden svoje posebne poste, tudi j nt(>n Martin so jih imeli. Dvakrat na so si pritrgali zajtrk in past da-°vali Hogu z a svoje grehe, drugega a za grehe svojih ovčic. In če so si .pednja leta ta post nekoliko olajšali, 4 eo zjutraj nekoliko toplega vzeli, 0 1° storili le prisiljeni od svoje bo- ^host'. Sv. Frančišku je bilo vedno ’^ajevanje pri mizi za tovariša, brez Močka je jedel tudi prav neokusne celo neslane jedi; in škof Anton ® »i prizadevali posnemati ga. Naj. ^ja težava za njih družino je nam-> bila, da nL nikdar vedela, kater-. ■ • ljubijo in katere ne. Še celo, ko i bili bolni, niso nikoli dali vedeti v ^binjo. Jedi, ki bi jim utegnile ško-°vati, go samo pustili iti mimo, pa 86 teklj besedice. Vselej so domači go-sŠ°dje brez njih volje in celo zoper njih morali naravnati potrebno, če so f' škofu opazili kako obolenje. Mož uboštva v Kakor sv. Šaleški so bili tud’ oni uboštva. Ubožno je bilo njih sta- novanje, imeli so pohišje, ki bi ga prosti meščan sedanje dni ne hotel rad trpeti. Sedeli so vedno na trdem, nepo-litiranem stolcu, ki so si ga omislili še kot kaplan in ki jim je pri molitvi služil tudi za poklek; pred očmi pa se imeli bridko martro. Ubožna je bVa r.jih obleka; najrajši so nosili talarje iz sukna, ki se je kupovalo za bogoslovce, in le težko jih je bilo pregovoriti, da so se pri posebnih priložnostih posluževali dražjih oblačil. Ubozna je bila njih postrežba, pa le, ker so sami tako hoteli. Postreči so si dali le vpričo drugih zavoljo visokosti svojega stanu, na skrivnem so si odrekali tudi najpotrebnejšo postrežbo. Kakor so bili od nekdaj vajeni, so si tudi še kot škof vsak dan sami postiljali posteljo, le zadnji čas se jim je strežaj toliko časa vsiljeval, da so mu poslednjič prepustili to dele: Na misijonih so hoteli živeti še bolj ubožno. Niso hoteli imeti nobene prednosti pred drugimi duhovniki. Še svojemu kaplanu so rekli, če jim je hotel kaj postreči: „Ni treba, saj si t0 lahko sam -storim, zadosti je, da mi pri sv- maši strežete.“ (Nadaljevanje prihodnjič) DR. FILIP ŽAKELJ Na drugi seji Meddruštvenega sveta v Buenos Airesu, katerega so se udeležili zastopniki društva ,,Zedinjene Slovenije“ in Domov: Berazategui, Oarapachay, Slovenska vas v Lanusu, Kanios Mejna, San Justo in San Martin, je Marko Kremžar imel tale referat: Mladina in Slovenski domovi Ko je Gutemberg v petnajstem stoletju izpopolnil tiskarsko tehniko, je s tem obudil k življenju novo velesilo - TISK. Brata Lumiere sta pred približno 50 leti postavila z iznajdbo filma temelje novi umetnosti in industriji. In ko je Karel Jenkis pred nekako 50 leti pričel oddajati prve javne programe televizije s svojim pravkar dodelanim oddajnikom — ni sanjal, da ustvarja sredstvo, ki bo odločujoče vplivalo na razvoj človeške družbe. Tako Gutemberg, kakor brata Lumiere, Jenkins in na stotine drugih iznajditeljev, so se verjetno zavedali, da odpirajo človeštvu nove možnosti na področju znanosti in kulture, niso pa mogli slutiti, da postavljajo človeštvo pred nove probleme. Ni bil njih namen povzročati problemov, a vendar govorimo danes o „problemu tiska“, o pozitivmh in negativnih strujah v filmski industriji ter razpravljamo ali je televizija mamilo ali vzgojno sredstvo. Teh vprašanj izumitelji niso ne slu-t;li — in še manj rešili — pač pa so jih povzročili kakor „sub-produkt“ svo-iih pridobitev. Iz teh primerov moremo potegniti zaključek, da ustvarjeno sredstvo ne sledi nujno zamisli izumitelja ali ustanovitelja, ter da zaživi prej ali slej lastno življenje — ali če hočete, ubere svojo pot pod vplivom ljudi, ki srd' stv'o uporabljajo. Tudi naši domov; ne bodo izjem11. Zrasli so iz potrebe, in iz požrtvoval' nosti posameznikov in skupin. Zdaj tu. Pričenjajo živeti samostojno življ6' ne in vpliv ustanoviteljev bo nanje *z dneva v dan šibkejši dokler ne d povsem izginil. Ustvaritev sredstva je le začet^ poti. Ali vodi ta pot k dobremu slabemu pa ni odvisno le od iznajditeljev, ali ustanoviteljev dobre volj1'' temveč od ljudi, ki sredstvo uporabljaj11, Ti mu dajejo smer. T;sk, prav kakor film, radio tek' Vizija, športni klubi, organizacije >n r.aši domovi so sredstva, ki so jih ust°' novitelji položili v roke družbi. Družb* jih more uporabljati v dobro ali zlo- Naši domovi so bili ustanovljeni 2* to, da družbi koristijo, da služijo skup' nosti, da pomagajo posamezniku, o t«11’ ni nobenega dvoma. Njih namen ni?* ne oblast niti dobiček, temveč pom0* Slovencem, ki so zapustili skupni D01* — domovino. Vendar dober namen ust*' novitelja ni dovolj... če hočemo, d11 domovi svoj namen resnično dosežej* in vrše, moramo imeti neprestano pr°f očmi njih končni namen. Vedno k°rl' stiti — nikdar škoditi. In sicer ne lč| eno leto ali dve, temveč neprestano rod za rodom. j Kaj je potrebno? Da bo pa to mogoče, je neobhodno Potrebno dvoje: D Jasnost cilja — (namena). 2. Ljudje, ki imajo voljo tem ciljem Cediti. To nas privede do naslednjega na v'dez samoumevnega zaključka: Za '*ffojo novih generacij mladine bomo ^°trebovali vzgojene ljudi, in če hočemo JuD'i imeti take ljudi, moramo danes Vz£ojiti mladino. Nc, to ni besedna ‘tU’a. To je zakon življenja. Vzgajati Radino je torej centralni problem na-S|o domov, če ne rešimo tega, smo ^l‘adili orodja drugim, ne sebi. Vzgoja mladine — je obširen po-ki se razteza od športa in lepega bdenja pa do načelne jasnosti in nravne Zrelosti. Taka harmon čna vzgoja rodi celega človeka. Na žalost se tudi pri vzgoji ustavo večkrat na 'četrt ali pol poti in se ‘'■“Verujemo bolj v forme kakor v končni 'dj. Nočem reči, naj vzgajajo Domovi ‘"•adin0 v. ministrante, člane KA, kon, ^ganiste itd. — ne — tudi to so le S|'edstva, četudi sredstva višjega reda, ^ndar važno, bistveno važno je, da P01« kaže smer k Bogu in ne od Njega, 'j teoriji to ni težko, v vsakdanjem živ-Jenju pa ni tako. , Kdaj nas sredstvo usmirja k Bogu, ^daj proč? Na to odgovor ni lahak. avadno se preradi zadovoljimo z izborom indiferentizma, češ, „če nj sla-°> jc dobro, ali vsaj boljše kakor nič“, ^ le pozabimo, da puščica, ki kaže v Jh'nzno — ne doseže cilja, vabi potem-na krivo pot... Pa naj bo dovolj teorijo. Poglejmo 'Pladino: Naši otroci so se v tej ge-aetaciji že za čudo približali po na-*llU mišljenja in čutenja svojim argen-iskim tovarišem, če ne najdejo lastne bodo drveli z njimi — kamorkoli. Družina se večkrat brezuspešno bori z okoljem za življenje in dušo mladega človeka. Tu je naloga Doma, da priskoči na pomoč družini — kakor veliki jez — m.ed mladino in slabim okoljem. Dom naj pomaga domovom v boju za mladino. Nc delaj ir. o si utvar. Ne gre le za družabnost, ne le za slovenstvo, gre za poštenje naših otrok, gre za njihovo časno 'n večno srečo. Kako naj dosegajo cilje? A kako r.aj Domovi opravijo to nalogo? Naloga ni lahka in vsako nenačrtno delo je že v naprej obsojeno na neuspeh. Zdi se mi, da si moramo zadeti tri, med seboj neločljive pod-naloge. 1. Ustvariti mladini primerno privlačno okolje, ki bo dovolj močno, da jih bo iztrgalo s ceste ali indeferent-noga kluba. 2. Priučiti mladiho v tem okolju, da bn znala ceniti duhovne vrednote. Pokazati ji na visoke ideale, ki bodo sposobni vžgat; idealizem, ki tli v vsakem mladem srcu. 3- Utrditi z zgledom, kar bomo učili z besedo. Biti kažipot h končnemu, večnemu Cilju. Navadno se vrti vsa naša skrb le okoli prve naloge. Skoraj vse naše prireditve gredo v ta namen. Zbrati mladino, zagotoviti udeležbo, pohvaliti vsak, še tako šibek nastop, zabavati.. . kvaliteto nadomestiti z množino... in tarnati o čudni mladini. Vendar to ni dovolj. Če bomo iskali le polne dvorane, le udeležbo in ne kakovosti, ter pozabljali, da so polne dvorane le sredstvo in ne cilj, :se utegne zgoditi, da bomo imeli čez leta domove polne pobalinov in deklin, ki ne bodo niti za stopnjo boljši od najslabše predmestne „patote“ .morda kakor izkoreninjenci, celo slabši. Dom, ki ostane le na tej prvi stopnji poslanstva, ni vreden truda, ki je bil vložen v njegovo zidavo, pa najsi stoji na Rarnon Falconu, Lanusu ali kjerkoli. Gola zabava, ločena od vzgoje, jemlje smisel za resno delo in je najboljši način, da izkopljemo slovenski emigraciji nečasten in prezgoden grob. če ne verjamete, poglejte Domove naseljencev, ki 'o prišli sem pred vojno. Zidovi stoje, a ne služijo ne narodu — ne Bogu. Razumimo se prav. Zabave, šport itd-, so potrebni in predstavljajo kakor rečeno prvo podnalogo, vendar če se ustavimo na tej stopnji, se nam bo zgodilo kakor z vodo, ki zaide iz po-tqka v mlako. Usmradi se. Če se katerikoli naš Dom spridi, je škoda neprimerno večja, kakor, če ga sploh ne bi bilo, kajti starši imajo do tukajšb'*1 klubov pomisleke, zaupajo otroke D°' movom brez pomisleka. Pri doseganju tega prvega namen»’ ki je zbirati mladino v privlačnem oko' lju delamo večkrat bistveno takti®11® napako, misHmo, da bomo mladino Pr‘' dobili, s tem, da ji v vsem ugodia1® in od nje ne zahtevamo ničesar. Ni res! Po nekaj mesecih veseljačenja se bomo znašli pred dejstvom, da naIT! ! uhajajo na tuje zabave ne le tisti, K smo jih hoteli pridobiti, temveč cel° naši lastni sodelavci; ali pa, da bon10 > imeli zadovljivo udeležbo, toda na htevo članstva bomo prisiljeni niža kvaliteto prireditev medtem, ko bom® vedno bolj v zadregi za sodelavce a bolje, za delovno ekipo Doma. Komodnost je nalezljiva. Dclavnos pa je posledica vzgoje. Komodnost o daljuje, delavnost približuje cilju- j Izgovor, da tukajšna mladina a'1’1'1 smisla za delo — ne drži. Nima smis-a' : dokler ji smisla ne damo in no P°' kažemo. , ; Res je — teže je vzgajati tu, kak®' . doma, a prav zato je potrebno. Edini način, da mladino resničn pritegnemo je, da jj zadamo nalof?e' J odgovornosti, delo. .. pomešano z zil bavo, Samo delo odbija, sama zabava pl,tv oboje skupaj — vzgaja. Ne ostanima na prvi stopnji Recimo, da smo dosegli prvo etap® Mladina se je navadila na naš organizira turnirje šaha, ping-ponga odbojke, ima zborček, oder, lutke in z‘‘ bavne prireditve. Vse pripravi saaF je vesela in delavoljna. Smo dosc£ cilj? Ne. Dovolj bi bilo morda za odrasle- mladino pa ta prvi korak ni dov®1-'' Kmalu bo ,postala nemirna. Pomanjkanje idealov jo more usmeriti ali v iskanju tujih ideologij ali pahniti nazaj v uživaželjnost. Ideali, kakor narod, družina, skupnost, vera, kultura so mladini lahko dosegljivi, če so ji prikazani na primeren način. Vendar ta del vzgoje je preobširen, da bi mu bili Domovi sami kos. Izvajajo naj jo s pomočjo organizacij, krožkov, šol in tečajev, ki vedre pod gostoljubno Domove streho. Dom 'sam na sebi ni vzgojna organizacija, a daje okrilje organizmom, ki se trudijo za mladino, ki mu pomagajo pri doseganju njegovega lastnega namena, ki je vzgoja celega človeka. Dom naj ima odprta vrata za vse mogoče oblike dejavnosti in združenj, ki se trudijo za dobrobit mladine. Ed'ni kriterij, ali ima ta ali ona organizacija pravico do prostora v Domu naj bo: če pomagate usmerjati mladino k njenemu končnemu cilju — dobrodošli — če ne, ni mesta za vas. ' Ne politična usmerjenost, ne lokalni patriotizem, ne osebni okusi ali načrti ne ismejo zamegliti nikdar tega osnovnega načela. Dom naj ne bo luksuzna organizacija, temveč je skupna streha vsem, ki delajo za dobrobit rojakov in še Predvsem mladine. Tukaj bi bilo programiranega dela konec, vendar Dom svojega namena še ni dosegel, če ne izpolni še tretje naloge in ne postane resnično to. kar je že po imenu — Dom. Skupni Dom naj bo podaljšek dru- žinskega doma. Kakor pazi oče v družini, kaj se dogaja v njegovi družini, tako naj Dom pazi, kaj se godi pod njegovo streho. Dom naj bi bil kraj toplote, medsebojnega prijateljstva in dobrega zgleda. Vse teorije se zrušijo v prah ob slabem zgledu. Uspeh je res da odvisen v veliki meri od načrtnega dela, a še veliko bolj od duha, ki veje v Domu. Če se bodo člani in obiskovalci Doma resnično zavedali božje pričujočnosti, tako za točilno mizo, kakor pri kosilu ali kartah, potem bo Dom izpolnil tudi svojo tretjo in najtežjo nalogo ter dosegel svoj namen. Ni potreba, da bi se spremenili vsi odrasli obiskovalci Domov v pridigarje, dovolj je, da se ne sramujejo svojega prepričanja in da po njem žive. Mladina rada ‘sledi naukom, ki so podprti z doslednim življenjem. Naloga je resna, zato se je moramo tudi resno lotiti. Zdravo vzdušje v Domovih bomo dosegli le, če se bomo vsi prizadeti zavedali odgovornosti, ki jo imamo do mladine. Resna beseda s stalnimi obiskovalci Domov, križ v kotu, Marijina slika na steni obdana vedno s svežim cvetjem, geslo nad točilno mizo in v telovadnici, ki nas opozarja na cilj, osebni opomni, vse to so sredstva, ki nam bodo pomagala pri čiščenju ozračja. In nobenega dvoma ni, da bo zdrava mladina rasla le v čistem ozračju dobrega zgleda. Največje darilo, ki ga moreš dati mlademu človeku, ni knjiga, marveč dober svet, kako naj knjige bere. — Herder SLOVESNOT POVZDIGNIT V E LJUBLJANSKE ŠKOFIJE V NADŠKOFIJO IN PItEVZV IŠEN EGA GOSPODA ANTONA VOVKA V NADŠKOFA Slovesnost se je izvršila na 3. prednostno nedeljo dne 4. marca. Začela se je ob pol sedmih zvečer. Po naročilu papeške bule je povzdignitev izvršil ekscelenca zagrebški nadškof dr. Franjo šeper. S svojo navzočnostjo so slovesnost počastili: prevzvišeni nadškof ko. adjutor beograjski dr. Gabrijel Bukat-ko, prevzvišeni lavantinski škof Maksimilijan Držečnik, presvetla apostolska administratorja dr. Mihael Toroš in Albin Kjuder., Navzoči so bili: stolni ka-p' tel j, ljubljanski župniki, zastopniki redov in teološke fakultete, mnogo dekanov in župnijskih upraviteljev z dežele ter redovnikov, bogoslovci ter množica vernikov. Ob vhodu cerkvenih dostojanstvenikov je stolni pevski zbor pel Ecce sacerdos magnus. Ekscelenca nadškof dr. šeper je v uvodnem govoru razložil pomen slovesnosti 'n svojo nalogo. Nat0 je bila prebrana papeška bula v latinščini in v slovenskem prevodu. Potem je novi ljubljanski nadškof v roke ekscelence dr. Šeperja prisegel zvestobo apostolskemu sedežu, nakar ga je zagrebški nadškof umestil s t"m, da je odpeljal na sedež in mu izročil pastirsko palico. Za tem je spregovoril duhovn'kom in vernikom novi nadškof. V im.enu vse duhovščine in vseh vernikov ga je nato pozdravil stolni prošt dr. France Kimovec, na kar se mu je v imenu vseh duhovnikov stolni kapitelj poklonil. Nato je apostolski adm nistrator, presvetli Albin Kjuder, novemu nadškofu izročil dragocen srebrn kolih, ki ga je za petstoletnico stolnici poklonil sveti oče ■ OD ■ DOMA Janez XXII1. Kelih ima na notranji strani podstavka napis: JOANES XXIG P. M. templo princ pi labacensi quinto vertente saeculo ex quo Labacensis dio-ecesis condita est. D. D. anno MCMLXU- Med pontifikalno mašo novega nadškofa sta stolni pevski zbor in orkester izvajala Haydnovo marijaceljsko mašo. Po maši je vsa cerkev pela zahvalno pesem. Za sklep je prevzvišeni dr. Bu-katko zapel v staroslovenščini molitev za papeža, škofa in slovenski narod. Lepa zgodovinska slovesnost je bila spontan izraz naše vernosti, hvaležnosti do svetega očeta za podeljeno povzdignitev, zvestobe do svete Cerkve in vdanosti klera in vernikov našemu nad-pastirju. VSEBINA GOVORA EKS- NADŠKOFA DR. ŠEPERJA To je zgodovinski dogodek, k Sil morajo biti veseli vsi Slovenci, z njim' pa vsi katoličani- Ljubljanski stolni kapitelj je sprožil misel, da b: ob petstoletnici ljubljanske škofije zaradi zaslug njenih P°ntifikalna maša v ljubljanski stolici ob priliki razglasitve ljubljanske ^dškofije. Ob nadškofu Vovku na dr. Kimovec, na levi pa rof. J. Šolar in prof. dr. nadškofom kanonik prof. Glinšek *Wov in zveste vernost; njenih vernikov ter zaradi osrednjega pomena Ljubljane v Sloveniji sveto stolico pro. s*li| naj ljubljansko škofijo poviša v n3dškofijo. V tej zadev' je prosil za fVet jugoslovanske nadškofe in za odo-01>enje vse slovenske ordinarije. V so-Slasju 7l vsemi slovenskimi ordinariji J0 vložil prošnjo na Sveto Stolico, ju. Soslovanski nadškofje so jo pa z veselem in toplo priporočili. Zagrebški nad-skof je stor'l še posebej kot pred-Sednik škofovskih konferenc in kot do-6r sosed ljubljanske škofije. uesni prošt nonika p Gepon; za V Kirnu so prošnjo ugodno in izredno hitro rešili- Sveta Stolica je ljubljansko škofijo povišala v nadškofijo in njenega nadpastirja v nadškofa. S tem je dala priznanje za stoletno vernost Slovencev ;n njih zvestobo katoliški Cerkvi. Razumljivo je, da je Ljubljana dosegla to odliko, ker je gospodarsko, kulturno in politično središče Slovenije; zato je prav, da ima tudi najvišje cerkveno dostojanstvo. Njemu je zaupana naloga, da to povišanje izvrši in prevzv. škofa Antona Vovka umesti v nadško-fovsko dostojanstvo. Vesel je, da se je to povišanje uresničilo v času škofovanja prevzv-Antona Vovka, ki za Cerkev trpi in dela. Čestital je nadškofiji, nadškofu in vsemu slovenskemu narodu in ukazal prebrati papeška pisma. GOVOR PREVZVIŠENEGA GOSPODA ANTONA VOVKA, LUBLJANSKEGA NADŠKOFA Srčno ljubljeni verniki! Zgodovinska naloga, ki jo je poveril sveti Oče Ekscelenci, prevzvišenemu zagrebškemu nadškofu, je bila v tej uri izvršena. Ljubljanska škofija je po posebni naklonjenosti poglavarja sv. Cerkve postala nadškofija in njen krmar je postal nadškof. Duhovna dela vernikov ter zvestoba pastirjev in črede v srečn"h in težkih časih, vse to je prineslo pomembno odlikovanje, za katero moramo bit; hvaležni Bogu, posebej svetemu Očetu in tudi Vam ekscelenca, ki ste to povišanje z nekaterimi odlicn'mi člani jugoslovanskega episko-pata pripravili in ga nocoj izvedli. Lahko rečem, da je s tem povišanjem upoštevan in odlikovan ves slovenski narod, ki ima v svetem, Očetu svojega izrazitega prijatelja. Petsto let pozdravlja Ljubljana in ljubljanska škofija svojega škofa. Trideset jih je prihajalo in odhajalo. Na .škofijskem sedežu je najdalje sedel drugi škof Krištof Ravbar. Celih 43 let. Pa je bil že 22-!eten imenovan za škofa. Dal je sezidati škofijsko poslopje, ki je bilo prvotno enonadstropno, in vršil tudi mnoge državne posle, ki so ga pri vodstvu škofije kar ovirali, saj je vodil tudj obrambo zoper Turke. Najbolj kratko je škofoval višnjegorski rojak Baltazar Radlič, odličen borec zoper protestante, ki je moral čakati na potrditev iz Rima celo leto; ko je potrditev v majniku leta 1579 prišla, tedaj je ležal že na smrtni postelji. Sedeli so na ljubljanski škofijski stolici grofje, baroni, plemenitaši in sinovi preprostega rodu. V času turških vpadov so m.orali biti škofje tudi vojaki, v času verskih zmed pa odločni branilci prave Kristusove vere. Izkazali so se. Edino viharji cesarja Jožefa II. so hoteli zamajati tudi zvestobo ljubljanskih škofov, vendar spričevalno se je izkazalo, da je škofovska oblast božja, katere nobena človeška slabost na napačno pot zavesti ne more. Rad bi počastil danes vseh 30 škofov, ki so našo slavno škofijo vladali, rad bi se jim hvaležno poklonil! Ni časa. Bodo pa za to letos še dane prilike- Zvesta je bila ljubljanska škofija vedno svetemu Očetu. Za 500-letno zvestobo prejema izredno odlikovanje. Bodimo iskren0 hvaležni svetemu Očetu za to priznanje naše vernosti- Pobuda naj ho za lepše naše versko in cerkveno življenj". Meni pa, nevrednemu, ki sem za nadpastirja naši dragi ljubljanski nadškofiji postavljen, pa naj bo to zgodovinsko povišanje opom.in, da Bog izbira velikokrat tud* neznatne, neučene in nevredne za velike stvari. Amen. GOVOR STOLNEGA PROŠTA DR. FRANCETA KIMOVCA Prevzvišeni gospod nadškof, drag* bratje in sestre! Za ta veličastni dan se imamo /A Bogom prvenstveno zahvaliti velikem*1 prijatelju Slovanov, svetemu očetu Ja-nezu XXIII. V svoji očetovski naklonjenosti je ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo, nje glavo, njenegi* pastirja pa za njegovo zvesto pastirsko delo poveličal z nadškofovskim dostojanstvom. Sveti Oče je s tem dal posebno priznanje zve-sti in neomajni vernosti našega naroda, ko smo malodane enajst stoletij skozi toliko viharjev svetem1* Petru in njega naslednikom ohranili neokrnjeno zvestobo. In tako ob tej, za stoletja pomembni priliki z vsem srcem ponavljamo: to več kot tisočletno, Bogu in Cerkvi zvesto vernost hočemo ohraniti do konca dni. Zato ljubljanski kapitelj v imenu vse duhovščine in vseh vernikov ljubljanske nadškofije, Vam, v nadškofov-sko čast povišanemu nadpastirju, v zunanji -slovesni poklonitvi to zvestobo katoliški Cerkvi in njenemu poglavarju obnavlja in se Vam, prevzvišeni gospod nadškof, z najblobljim spoštovanjem, v sinovski zvestobi, pokorščini *** vdanosti poklanja. V imenu vseh src, pred sedežem našega nadškofa zbranih, pa tudi vseh ne-navzočih, a z nami v eni misli, ero sreči in eni prisrčni vdanosti združenih to slovesno klanjanje sklenimo s prastaro cerkveno hvalnico: Našemu nadpastirju, nadškofu gospodu Antonu, k; za nas nosi Kr'stust>v križ in njega breme, od Boga moč 1,1 -pomoč — in dolgo, dolgo ter sreči*0 življenje. 161. Pavla je Vinieij videl šele drugi dan po prihodu v Antium. Dobil ga je Pod marmornat m stebriščem, čigar lepota se je zrcalila v sinjem morju-Apostol je bil ondi z modrijanom Seškom, ki je že prej slišal o njem, in 8 Petronijem. Zatopljeni so bili v živ Pogovor. Ko se je Vinieij približal Pa-vlu, ga je vprašal, kaj dela. „Sejem,“ je odgovoiil apostol ter f?a pomenljivo pogledal. 162. Tisti večer, ko je Vinieij prv'č go-- voril s Pavlom o Kristusovi veri, je bil Poprej v gosteh pri cesarju. Neron jim je najprej bral svojo pesem o uničenju Troje, potem pa je začel tožiti, da ni 8e nikoli videl gorečega mesta. Tedaj je vstal Tigelin, rekoč: „Reci, božanstveni česa)', samo be-sedo, pa ti žažgem Antium!“ „Bedak,“ mu je dejal cesar, „kam h°m. potem hodil zdravit svoje grlo z Oi.orskim zrakom ? Škoduje mi sa- Quo vadiš? mo Rim in zadušljivi hlapi iz Subure z Eskv'lina. In ali ne bi goreči Rim nudil stokrat lepšega pogleda kakor Antium?“ Pijani gostje so takoj začeli prositi cesarja, naj da zanetiti Rim. On pa je rekel otožno: „Moral bi imeti zvestejše prijatelje.“ 163. Ko je Vinieij slišal to blaznost, ga je prevzel strah. Linova hiša, kjer ,e prebivala Ligija, je bila v Suburi, in če bi cesarju ali komu drugemu res prišlo na um, da mesto zažge...? Pobegnil je z dvora in šel v svojo hišo. Tam je dobil Pavla ter začel pogovor z njim. Hodila sta v mesečini ob morju in apostolova beseda mu je segala v srce tako, da ne bi bil mogel popisati, tudi če bi imel Petronijevo besedo in pero. Ni se nadejal, da more kdo na svetu vliti čioveku v dušo tako srečo in tak mir in tako lepoto. Ko sta nehala govoriti, sc je že oglasila zora. Toda Vinieij ni mogel spati- Krenil je v knjižnico ter Ligiji nap:sal dolgo pismo o svoji novi sreči in o svoji stari ljubezni... 164. Urzus je na vrvi vlekel amforo, polno vode, jz vodnjaka ter zraven popeval neznano pesem svojega rodu. Z veselimi očmi je gledal Ligijo in Vinicija, ki sta kakor kipa stala sredi cipres na Linovem vrtu. Na zemljo je legal zlat, bajen somrak. Stala sta v večerni tišini, se držala za roke in se pogovarjala. „Vedela sem, da boš prišel.“ je govorila Ligija. In res je bilo videti, da ga je pričakovala, zakaj na sebj ni imela preproste obleke, temveč mehko, belo štolo, iz katere je njena lepa glava kukala kakor zvonček iz snega. V laseh je imela .nekaj rdečih anemonk. 165. Na cipresah je ugasnil poslednji svit in vrt je začela zalivati srebrna mesečina. Vinicij ni nič čutil, da ure beže, temveč je sanjaje govoril Ligiji: „Povej mi, Ligija, kaj je to? Vidim, da more človek ljubiti z vsako kapljo krvi, pa vendar čutiti zraven tako sladek mir, kakor da bi mu že bila dušo upokojila sen in smrt. Pa saj ni treba odgovora! Vem, ta mir mi daje Kristus. Vaše vere sem se bal. Mislil sem si, da v njej ni ,ne modrosti, ne krasote, ne sreče. Zdaj vem, da je vse drugače. Vem tudi, da bom le po njej mogel dobit; tebe viso. Zato sem srečen, kakor bi mkoli ne bil, če bi se te bil skušal polastiti s silo.“ 166. „Da, dragi, taka je resnica,“ je tiho odvrnila Ligija ter mu naslonila glavo na ramo. On je stisnil njeno drobno telo k sebi. Lig’ja je uprla vanj sinje oči, ki so bile podobne dvema skrivnostnima cvetovoma, in zajela ju je neizmerna sreča, čutila sta, da ju veže ne samo ljubezen, temveč poleg nje še neuničljiva, skrivnostna moč, zaradi ka-, tere je njuna ljubezen postala večna- Začela sta sanjarit; in kovat' načrte. Poročila se bosta, ko bo Peter krstil Vinicija. Potem se bosta s Pom-ponijo in z njenimi vred preselila na Sicilijo, kjer je Vinicij imel velika posestva. S sabo bi vzela še Petra, pa bi vsi skupaj živeli v miru, daleč od Rima, od dvora in .njegovih pregreh... 167. Tedaj pa je tišino pretrgalo nepričakovano rjovenje. Ligija je vztrepetala, Vinicij pa je vstal in rekel: „Levi rjovejo v svojih zverinjakih, [gre so blizu, zato so vsi brlogi polni. S Ne boj se, draga! Pojdiva!“ Stopila sta proti hiši, toda za njima je odmevalo vedno močnejše rjovenje. Prvemu kriku je odgovor i drugi, tretji, deseti, dokler ni rjovenje zajelo vsega mesta ter z grozo in mračno slutnjo polnilo srca preplašenim ljudem. . . J Če je bil v Rimu zaradi izvajanja oblasti cesarju potreben Tigelin, je ob jnorju, kjer so se vdajali samo uživanju >n umetnosti, imel pri cesarju prvo besedo izobraženi, uglajeni, duhoviti in ostroumni Petronij. Petronij je nad njim —• na Tigelinovo silno jezo — dobival vedn0 več oblasti. Drznil ri je do cesarja toliko, da se je pogosto zdelo, da igra z življenjem. Lepega dne je cesar dvorjanom, prebral odlomek svoje nove pesnitve o Troji. Hvalili so jo na vsa usta, le Petronij, na čigar sodbo je cesar čakal, j® dejal: „Slabi stihi, vredni, da zgorijo!“ Vsem je zastal d;h in prepričanj so bili, da je Petronij zaigral glavo. Petronij pa je na cesarjevo vprašanje, kaj je v stihih slabega, stopil k Ne. ronu, rekoč: „Ti st’hi bi bili dobri za Ovida, Vergila ali Homerja, ne pa zate, ki si večji od njih. A polenil si se, namesto da bi nam dal kaj boljšega. Lahko bi nam ustvaril delo, kakor ga svet še ni videl!“ 169. Neron je nekaj časa strmel, potem se mu je obraz razlezel. Oči so se mu zameglile od veselja in ganotja. Pritisnil je Petronija na srce, kar je pri dvorjanih vzbudilo hudo zavist, ter dejal: „Bogovi so mi dali nekaj daru, a poleg tega so mi dali še nekaj več: resničnega poznavalca umetnosti in prijatelja, ki zna resnico povedati v obraz.“ 170. Pri teh besedah je stegnil kosmato roko k zlatemu svečniku, uplenjenem v Delfih, da bi na njem sežgal zvitek s svojo pesnitvijo. Toda preden se je ogenj dotaknil papirja, mu ga je Petronij potegnil iz roke ter vzkliknil: „Ne, .ne! To so sicer slabi stihi, vendar niso več tvoji, temveč pripadajo človeštvu. Daj jih meni!“ Neron mu je obljubil, da jih bo poslal v zlatem, ovitku in Petronij je v ozračju prilizovanja, hnavščine in medsebojnega izpodrivanja spet zmagal nad drugimi iz cesarjeve okolice. 171. K0 so znova posedli, je cesar vzel liro, da bi jih razveseljeval s petjem. Toda' neprenehoma ga je mučila misel, da je pesnitev o Troji zanič- Začel je dajati duška svojim skritim mislim in željam, rekoč: „Ti, Petronij, si mi odprl oči. če hoče kipar izklesati kip, si poišče vzorec. Jaz pa nisem še nikdar videl gorečega mesta, zato ne morem požara Troje popisati. Nisem še ivkdar videl gorečega mesta, to je...“ Zakril si je o n ra z z rokam; ter tožil naprej: „Leto se bliža in v ltimu neznansko s mrd V A vendar bo treba iti tja na igre! In m.oja umetnost ne dobi nikjer vzpodbude...“ Spet se je ponovil prizor, ki so ga bili na dvoru že doživeli. Kozjebradi Tigelin sc je prihuljeno primuzal do cesarja ter mu dejal, naj veli zažgati Antium. Ali pa mu na albanskih bregovih on, Tigelin, postavi leseno mesto, da ga b0 sam 1 zažgal ? Neron je' vse te ponudbe odklonil, češ da so za njegov' pesniški dar in njegovo umetnost poniževalne, kakor je poniževalno, če Tigelin misli, da bi kokršna koli žrtev bila za to prevelika. Tigelin mu je nato dejal: „Ko boš odislovil dvorjane, dovoli mi, da bi za trenutek sam. spregovoril s tabo...“ Cesar je dovolil in usoda Rima je bila s tem pogovorom zapečatena. 173. Petronij in Vinicij sta odšla od cesarja. Vinicij je pripovedoval o svoji sreči, zraven pa zlih slutnjah, katerih se ni otresel vse od tistega večera, ko sta z Ligijo poslušala levje rjovenje v Rimu. Dejal je, da se boji, da ga cesarica zasleduje in da se bo skušala maščevati. Prosil je Petronija, naj mu pomaga, zakaj zdi se mu, da Ligiji in njemu grozi nevarnost. Tisti levi... „Jaz se smejem slutnji in usodi,“ mu je smeje se odgovoril Petronij ter mu položil roko na ramo. „Glej, kako jasna je noč in zvezde se utrinjajo kakor dež. Marsikomu je to zl0 znamenje. Jaz pa si mislim, če je m.ed njimi tudi moje, potem mi ne bo manjkalo spremljevalcev.“ Pomolčal je, potem pa je pristavil: „Sicer pa, če je vaš Kristus znal vstati od smrti, bo nemara tudi vaju znal ubraniti pred smrtjo.“ In Vinicij mu je moral pri trd'ti. 174. K0 se je Neron prihodnji dan naveličal petja in godbe, si je ohomotal vrat s svilenim robcem ter dejal, da m.ora k morju na sveži zrak. Izmed vseh dvorjanov je povabil samo Petronija in Vin’cija. Vinicij mu je moral podati roko, da se je naslanjal nanjo, ko so hodili. Spotoma jima je razodeval svoje srce. „Cesar sem, premorem vse in ves svet je moj. Toda godba mi odkriva nova kraljestva, nova razkošja, nove svetove, čutim Olimp '"n bogove in jaz, cesar in bog, se zdim sam sebi kakor prah. Ljudje me im.aj0 za spako in pošast. Vem, kaj govore omeni. Toda nihče ne ve, kako sem dober, kadar 11)6 prevzame umetnost s svojo čisto •Počjo.“ |V Petronij ni dvomil, da govori Neron ^snico. Pritrjeval mu je, :se laskal nje-8ov) darovitosti in veleumju, rešil mimogrede življenje nekaj ljudem, ki jih e cesar hotel dati pobiti kot tekmece . Poeziji in godbi, ter skušal v teh rde-c*bradčevih šibkih trenutkih doseči od "loga čim več dobrega. 176. Dospeli so na ploščad pred palačo, loščad je držala na morje. Bila je .kovana z alabastrom in posuta z ®'ranom. Sedli so na marmornate klo-b'- Nerona je morje in razpoloženje Bfevzelo tako, da se je nagnil Petro-k ušesu ter se mu začel spovedo-Vi*ti strašnih skrivnosti, ki so mu te- žile dušo. Začel se je opravičevat', zakaj je dal ubiti mater in ženo. Rad bi bil doživel nekaj velikega, neznanega. A vse te grozote so bile še premalo. Vrata tiste skrivnosti, ki jo je pričakoval, se mu niso hotela odpreti n;ti potem. Treba bo še večjih žrtev..., zatorej se zgodi, kar zahteva usoda. „Kaj nameravaš storiti, cesar?“ je prestrašeno vprašal Petronij. „Videl boš prej, kakor si sam misliš,“ je dejal Neron. „Duši me praznota tega življenja. Moram, jo napolniti, če ne drugače, pa z železom in z ognjem!“ 176. Vinicij je ob tem cesarjevem pripo-dovanjem stal ob strani ter zrl na morje. Njegove misli so se spet izgubljaje v daljavo, tja, kamor mu je hrepenelo isrce. Ko se je Neron pomiril, je začel Petronija spraševati, kaj je mlademu vojaku. Petronij je izkoristil priliko, začel govoriti, kako je Vinicij nesrečen zaradi ljubezni do ligijske kraljične, ki jo Neron pozna, in kako čaka, da bi mu cesar dovolil poročiti se z njo. Vedel je, da ima te trenutke cesarja popolnoma v svoji oblasti, zato je govoril in govoril, da je Neron nazadnje poklical Vinicija ter mu zapovedal, naj takoj naslednji dan odrine v Rim in naj gleda, da se mu ne vrne pred oči brez poročnega prstana. „Skaži nama še eno milost, božan. stveni,“ je poprosil Petronij. „Ponovi to zapoved tudi pred cesarico. Vinicij se ne bj nikdar drznil poročiti se z žensko, ki ne ugaja Popeji, kakor je to z Ligijo. Ti j0 s svojo zapovedjo lahko potolažiš.“ „Tebi in Viniciju ne morem odreči ničesar,“ je dejal Neron in krenili so v palačo. 177. V atriju sta mladi' Nerva in Tulij Senecio razveseljevala cesarico z duhovitim pogovorom. Godca Terpnos in Dodor, ki ju je Neron še pred dobro uro hotel iz ljubosumnosti dati ubiti, sta ubirala strune na citrah. Neron je vstopil, pomignil lepemu grškemu dečku ter mu zašepetal nekaj na uho. Deček je izginil. 178. Cesar je sedel poleg Popeje na razkošen stol, okrašen z želvovino, in čakal. Deček se je vrnil z zlato skrinj :co ter pokleknil predenj. Neron je vzel iz skrinjice dragoceno ovratnico iz debelih opalov, jo pokazal cesarici in dejal: „Te dragotine so pač vredne večera, kakor sem ga doživel nocoj.“ „Lesketajo se kakor zarja,“ je odvrnila cesarica, misleč, da so dragulji namenjeni njej. Cesar se je poigraval z ovratnico, potem pa rekel: „Vinicij, v mojem imenu oddaj to ovratnico mladi ligijskj kraljici, s katero se moraš na mojo zapoved poročni!“ 179. Popea je jezno in začudeno pogledala cesarja in Vinicija, potem pa Pe-tronija. Vedela je, da ji je to zagodel on. A Petronij se ni menil za bliske, ki so leteli iz njenih oči vanj, temveč je malomarno božal z roko lepo izdelano lutnjo. Vinicij je zdaj planil k njemu, ga prijel za roko in dejal: „S čim naj se ti zahvalim za vse, kar si storil danes zame?“ „Žrtvuj boginji ljubezni nekaj labodov, hvali cesarjeve pesmi in smej se vsem zi m slutnjam.. Naj bo sreča naklonjena tebi in tvoji ligijski liliji. A pozor, cesar je vnovič vzel v roke liro. Pridrži dih, poslušaj in toči solze!“ Usoda KRIŽA NA GORI Ravno pred desetimi leti so idealni in za lepoto gora navdušeni bariloški fantje sklenili, da postavijo na enem najlepših vrhov ob jezeru Nauhel Hua-pi — na gori Capilla — slovenski križ- Duhovno življenje je prineslo v junijski številki leta 1952 prvo sliko tega križa in pripisalo: „Slovenski alpinist’-so v pričevane tisočletne vere Sloven-lev v Boga, Kristusa in Cerkev postavili na enega najvišjih argentinskih vrhov tale mogočn: železni križ.“ Ob letu, dne 16. februarja 1958, j® bil ta križ slovesno blagoslovljen ob navzočnosti 17 planincev in je bila takoj nato na vrhu pod križem prva sveta maša za žrtve gora in za naše vojn* žrtve. Poročilo c- tej slovesnosti je priobčilo Duh. življenje v svoji majski številki leta 1953 s fotografijo križa in vseh navzočih. Vendar naravne sile temu križu niso prizanesle; štii-ikrat so ga podrle >n zvile in zlomile, pa so ga pridne slovenske roke vedno znova popravile postavile. Visok je bil 4 m, težak 270 kg, ploščat in ni čudno, da ni zdržal na taki višini sredi neviht in viharjev. Podrlo ga je popolnoma. Cela je ostala le spominska plošča z napisom v kasteljan-ščini in Iatinšč ni in pritrjena na novi križ: „In hoc signo vincis (v tem znamenju boš zmagal) ter „Esta Cruz fu® erigido por los andinos eslovenos e* de Febrero de 1952“ (Ta križ so Postavili slovenski andinistj 24. febru-a),jn 1952.) Sedaj je spodaj na plošč'1 Popisano: „Ta križ je bil na novo postavljen 18. II. 1962.“ Zvito ogrodje starega križa srr.o izročili zaradi premike privlačnosti elektrike v svetišče Sorskih prepadov. Leta 1959 se je pričela v Vel. Bue-Airesu nabiralna akcija za novi križ .— nabralo se je nad 8000 pesov in _^a 1960 je g. Joško Simčč v Barilo-cah napravil iz votlih cevi nov, lahek, **lo lep križ, ki ga Vidite na sliki. Šele v januarju letošnjega leta je Poromal na hrbtih naših ljudi v dveh ^Porednih odpravah na vrh Capille. Pa je sreča hotela, da je bil dne 17. febr-«toa že sestavljen in dvignjen, takoj ”l'ugi dan 18. februarja pa blagoslovljen. . V petek dne 16- feruarja popoldne odrinila iz Bariloč skupina 7 andi-j'isto v: dr. Arko, Joško Simčič (Barbana), pa Tine Debeljak ml., Andrej •gžek, Joža Tomaževič, č. g. Milan Pov. Se in jaz. Vse je slabo kazalo: vse gore 'j oblakih, težka sopara, kazalo je na 6z- Nekateri, ki so nameravali iti z Pa>ni, ro obupali in odpovedali udeležbo, ^tane žužek se je na poti moral vrniti, Kc,‘ je zbolel za gripo- Kljub slabemu 'l’em,enu nas je čakala v pristanišču , ao-Lla» motorna barka in nas odpela čez razburkano jezero cilju na-Pri>ti. (Visoki zeleni valovi jezera so aojo temeljito premetavali in nas tudi ^kropili, nazadnje smo pa le pristali Pod goro na belih sipinah na robu 8lvjega pragozda. , Ko smo se izkrcali smo šele videli, koliko nahrbtnikov in vreč in druge sarc se je nabralo skupaj in koliko bo '"oral vsak n o s ti: šotor, spalne vreče, Poaodo, orodje za postavitev križa, 16 'detrov debele železne vrvi, natezalne, v rečo cementa, jezerskega peska, h ra no, vso opremo za maševanje in še mnogo drugih malenkosti. Potrudili smo se težko oprtani priti še do noči čim višje. In res smo še tisti večer premagali več sto metrov višine v gori po ljudskem pravilu: „kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri!“ Pripravili smo čaj oh ognju in v zasilnem taborišču pod stenami gore po-spali. Med tem se je vreme nepričakovano izboljšalo; zavel je drug veter, ki je težke oblake kar za večerjo pojedel. Prišel je mesec in pokazale so se zvezde na jasnem nebu. Sobota, 17. februarja Ob prvem svitu smo se dvignili, zadeli vsak svoje težko breme — za po- Slovenski križ v barilo&kih gorah kor0 smo rekli — in hajdi naprej v borbo z divjo goro brez poti. Sprva boreč se z gostim grmovjem, z več metrov visokimi skalnimi pragi, včasih kar po strugi potoka, kakor je kdo vedel in znal. Če se je kdo pogrnil (Tirolci pravijo: alle viere von sich strecken — vse štiri od sebe pomoliti), je morda še zaklel. Kako smo se oddahnili, ko smo le prilezli po strmi grapi na sedlo med Malo in Veliko Capillo. Ob najlepšem vremenu smo zagledali v vsej mogočni lepoti glavni vrh, precej podoben dragi najvišji gori naše dom.ovine Slovenije: Škrlatici v Julijskih Alpah, ki je soseda Triglava; vse je čudovito nazobčano. Grebeni fantastično nasekani, polni stolpov in stolpičev in figur in nad vsemi elegantna granitna kupola glavnega vrha, kjer bo še danes stal novi križ. Na drugi strani sedla je nekaj ato metrov nižje čudovita visokogorska dolina s potokom in nekaj malih jezerc, nekaj nizkega drevja in vse zeleno. Tja smo jo po kratkem počitku ucvrli in tam uredili taborišče. Fantje so po ■skromnem prigrizku odrinili proti vrhu, da sestavijo in postavijo križ, midva z g. Povšetom, ker sva pač duhovnika — sva bila oproščena tega dela in sva ves dan samo prebila v taborišču ob ognju, brevirju, sprehodih in kopanju- V mraku so se vsi štirje vrnili trudni in lačni. Imeli so dolgo pot in dosti dela s postavitvijo križa. Zato so trdneje zaspali kot midva, ki sva občudovala gore oib luni in uživala božji mir gora. Nedelja, 18- febuarja Krasen dan! Po zajtrku smo vse pobrali in s težkimi nahrbtniki odrinili na zadnji del naše ture — proti vrhu navzgor do znanega sedla. Od tam smo kar hitro prečkali ostrine grebena, prišli do prvih snežišč in potem po snegu do prvih polic, ki so nekatere tako ši- roke in gladke, da nosijo im.e: „Avenid* de los yugos“. Če bi kdo tu zdrčal, bi se prav lahko polomil ali pa ubil. N» prvem vrhu simo že zagledali novi križ jn kmalu smo bili gori na glavnem vrhu-Ob 11 smo bili vsi na vrhu in približne ob 12 se je pričela slovesnost blagoslova. Najprej sem blagoslovil sol 'n vodo in potem se je izvršil blagoslov križa: botra sta bila g. Joško Simčič v im.enu Bariločanov in g. Tine Debeljak ml- pa v zastopstvu Buenos Airesa. Kako lepo je zvenela molitev iz obrednika: „Naša pomoč je v imenu Gospodovem' kj je ustvaril nebo in zemljo. Molimo: „Blagoslovi, gospod Jezu» Kristus, ta križ, po katerem si iztrga' svet- iz oblasti hudobnih duhov in si premagal s svojim trpljenjem, zapeljive» v greh, ki se je veselil, ko je prvi Človek greši, ko je jedel s prepovedanega drevesa. (Tu sem-poškropil križ s ta«1 blagoslovljeno vodo.) Naj bo posvečeno t0 znamenje križa v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, da zadobe dušno in telesno zdravje tisti, ki bodo molili ’n se zaradi Gospoda priklanjali pred te n) križem. Amen. — Nato smo poklekni'* in poljubili križ na kolenih in tako .počastili novo blagoslovljeno sveto znamenje. Po kratkem nagovoru o pomenu spominskega križa sem blagoslovil še kraj liturgičnega obreda: goro, vse sosednjo gorske vrhove, prepade, doline, premnoga jezera, snegove, ledenike, šumeč6 potoke, gozdove. Izza vzhodnih grebenov so se tedaj pojavili kralji gorskih ptic — kondorji; ko je 'bil prvi kri-blagoslovljen pred 9 leti, so trije kondorji pluli ravno med sveto mašo n»“ nami. Začela se je sv. maša, ker je bi'8 nedelja, svet, Gospodu posvečen dan. Oltar — visok in mogočen — je bi' ta dan gora sama. Na gori križ, brez katerega ni daritve; svetišče, kakršnega ne more nuditi nobena katedrala; okoli 'n okoli v nebo kipeči beli vrhovi: Mi-llaues — Speči, Catcdral, Lopez — Indijanec, Jonete, Cuernos del Diablo, Monte Negro, Tres Reyes, Pico Turista 'n v bližnjem ozadju kraljevski vrhovi Tvonadorja, ki pošilja v prepade cele sklade svojega zelenega ledu, da grmi buči mogočno kot orgle. Nad kristal-no čistim zalivom. Hucmula že stoletja ^olče molijo Boga „Trije menihi“ (Los Monjes), tri, 1800 m visoke skale, ki So lepo skupaj kot trije v molitev vto-Pljeni menihi v cerkvi. Spodaj, okrog in okrog gore šumijo temnozeleni valovi jezerskega zaliva fiesta na eni in Brazo Tristeza na dru-!. ki stranh Proti vzhodu se širi jezero ^ahuel Huapi s svojimi otoki, prav bli-j Zu našega vrha pa blesti v veliki višini I 'SrEdi gorskih vrhov Lago Escondido — Skrito jezero — čudovito lepe temnomodre barve kot krasno božje oko. Iz “zadja na zapadu kipijo v nebo že v ^ilah ognjeniki: Osorno, Monte Agudo m Lanin in še mnogo drugih vrhov, ki i nimajo imena in na č’jih vrhove še ni topila človeška noga- Tam ni ne cest, 'm steza, ne hiš, ne ljudi, vse je še tako, : *°t je Bog ustvaril in narava sama spremenila tekom vekov. Vse je tako f doviško, tak0 nedotaknjeno, tako bonsko. Nad vso to. lepoto pa modro : nebo in sonce — nebesna luč, ki osvet-^dje t0 svetiče. Zato je maševati v gorah čudovito doživetje za duhovn ka in za turista. vsak planinec že tako občuti v gorah *V()jo neznatnost in majhnost in božjo bžino. Pri posvečenju in povzdigovanju smo še prav posebno občutili vsi, da ,lie nam je vrhu gore božji Sin sam Pridružil zakrit skrivnostno v podobo ruha in vina, pa resnični, pravi Bog in človek. Tisti Bog, ki je vse to ustvaril in ki ga mi duhovniki vsak dan mo-Vmo v svojem brevirju: Pridite, radujmo se v Gospodu. Proslavljajmo Skalo našega zveličanja! Pridite, molimo, zakaj Bog je velik Gospod in Kralj. V negovi roki so globine zemlje, V negovi roki so globine zemlje. vrhovi gora so Njegovi. Vsi smo občutili svete trenutke osebne božje navzočnosti med nami kot težko kdaj v naših cerkvah. Z veseljem se je napolnila duša. Ni čudno, če je zapisal apostol: „Tu gledamo Boga kot v zrcalu, tam ga bom0 pa gledali iz obličja v obličje.“ Stara slovenska pesem poje: Sm.o vandrovci, smo rajžovci nebeškega Očeta; nekoč pa bomo erbovci nebeškega kraljestva. Ni čudno, če se je po sv. obhajilu oglasila navdušeno pesem: „Kraljevo znamenje križ stoji...“ Sveta maša je b’)a brana za vse sodelavce pri akc'ji za križ, za njegove dobrotnike in njihove svojce v domovini, za vse pokojne žrtve 2. svetovne vojne, ki brez križa počivajo, Bog ve kje, za umrle žrtve gora. Pokojni ljubitelj gora Tonček Pangerc je iz te bariloške skupine prvi, ki je odšel nenadoma v večnost in počiva zakopan v večn; led pod goro Peine. Vsem tem je posvečen ta slovenski križ na gori kot hvaležen spomin tistih, ki radi pravice trpijo v tuji zemlji križ izgnanstva in domotožju- Po končani slovesnosti smo dvignili čaše na čast vsem, ki so pripomogli do MED NAMI V ARGENTINI novega križa. Ob dveh popoldne smo začeli odhajati navzdol. Vročina, težka in dolga pot, nadležni brenclji, neprijetno breme nehrbtnikov, huda strmina in nerodna grapa, vse to nas je zdelalo kar d0 kraja. Priznati moram, da še nikdar v svojem življenju nisem, bil tako izčrpan in izmučen- Mislil sem si: še malo in ne bom mogel več naprej! Pa smo le prišli srečno do jezera, kamor nas je prišel iskat motorni čoln ob pol 7 zvečer in notri mnogo naših znancev in prijateljev iz Bariloč, ki so nam prišli naproti in nas ljubeznivo sprejeli. Pa mi nismo imeli smisla za to, ker smo bili do konca izčrpani, zmučeni, prepoteni, ožuljeni, opraskani in umazani. Mislim, da nam Bariločani niso tega zamerili, saj so vedeli, v kakšnem stanju smo bili! Pa je tako prav, saj smo prišli z gore Gospodovega križa, ki je znamenje Njegovega trpljenja. Nepozabni so bili ti dnevi na gori Capilla, ki je najbrže edina od vseh neštetih vrhov izvoljena gora, ki nosi sveto znamenje slovenskega križa. Bog daj, da bi stal trdno mnogo let na gori naš križ, posvečeni križ, živim in mrtvim v oporo in spomin! ALBIN AVGUŠTIN SLOVENSKA HIŠA V BUENOS AIRESU Slovensko dušno pastirstvo v Argentini je v letu 1954 s sodelovanjem in pomočjo rojakov kupilo sredi Buenos Airesa vel’k prostor s hišo, kjer naj bi zrastlo slovensko središče, dom vseh Slovencev v Argentini. Ker je bil0 potrebno leta 1956 zapustiti osrednje prostore na Victor Martinez 50, ki nam- jih je iz gostoljubnosti dal v začasno uporabo župnik sv. Julije, smo na svojem zemljišču — hišo so imeli pač zasedeno še Slovenc' — zgradili začasne prostore za naš*' osrednje pisarne in kapelo. To je v novembru 1956 blagoslovil rajni škof dr-Gregorij Rožman. V-sa ta leta so novo zgrajeni prostori odlično služili- V kapeli je bil« dnevno sv. maša, 0b nedeljah celo dve, ob večjih' slovesnost-h pa je bila verska ■slovesnost kar na prostranem dvorišču-V Slovenski hiši so nadalje: Dušnopa-stirska pisarna, pisarna našega osrednjega društva „Zedinjena Slovenija“, pisarna tednika „Svobodna Slovenija“-Tu so številne seje, sestanki, tečaji slovenski srednješolski tečaj obiskuj6 letos okrog 50 srednješolk in srednješolcev — in družabne prireditve. Sem pi'ide končno vsak, ki potrebuje te ali °ne pomoči. V letu 1961 smo pričeli z nabiralno akcijo z namenom, da v Slovenski hiši ''-Kradimo to ,kar smo g. škofu Rožma. 11U oh blagoslov'tvi obljubili. Predno je PHšlo do gradnje, je bilo treba prema-Kati še sto in sto ovir. Ovire so bile na °bčini, kjer se iz dneva v dan menjevajo Uradniki in stvar tako zavlačujejo; ovi-r<‘ s0 bile dolgo časa zasedeni prostori. Sedaj pa je, hvala Bogu, toliko urejeno, (ia smo v 'spraznjene sobe v zidani stavbi preselili kapelo in pisarne ter Pričeli z gradnjo slovenske dvorane-Kako pa bo ves načrt, če bo božja volja, izgledal, pa naj pove arhitekt g. Marijan Eiletz: Ko me je odbor za gradnjo Slovenske hiše naprosil za pripravo načrta, mi je predložil tudi gradbeni program, sestavljen po daljšem štud-ju razmer in potreb slovenske skupnosti. Program je obsegal v glavnem te točke: 1. Dvorana za 600—700 ljudi, ki bi služila vsem mogočim namenom društvenega, kulturnega in družabnega šivi jen ja. 2- Kapela za 150—200 ljudi, katere kapaciteta bi se dala eventualno povečati z gibljivo steno v sosedni foyer. 3. Upravni prostori za naša društva in uredništva, stanovanje za duhovnika, jedilnca, kuhinja in soha za kuharico. 4. Čitalnica, mala dvorana, stanovanje za hišnika 'n tujske .sobe. Po kratki razčlembi programa in po študiju tehničnih, finančnih in praktičnih pogojev smo se zedinili, da prostori pod štev. 4 počakajo na kasnejšo Uresničitev, in sicer na sprednjem delu terena. (Op. Sedaj je tu stara hiša, v kateri je še nekaj strank in začasne pi. turne ter kapela.) Ostale tri točke pro-Krama sem razdelil, kot je razvidno iz načrta, na tri prostorninske grupe, ki bodo tvorile tudi tri Različne gradbene etape: Dvorana z balkonom, oder -in prostori pod odrom, skupaj 908 m2 ]K>-vršine. Blok upravnih prostorov, sestavljen iz pritličja in treh nadstropij, ki vsebuje tudi jedilnico, kuhinjo, sobo za kuharico, projekcijsko sobo s skladiščem, stanovanje duhovnika, v pritličju pa vhodno vežo in foyer. Ta etapa obsega 655 m2 pokrite površine. Pri osnovanju projekta sem, iskal praktične in ekonomske rešitve, v duhu sodobne arhitektonske estetike. Dvorana b0 intimna, družinska. Polkrožni, v dvorano segajoči oder bo prinesel misterij igre ali napetost predavateljevega izvajanja prav v sredo publike. Kapela bo široka, svetla in brez ornamentalne navlake. Ploskovna in plastična kompozicija bo njena edina dekoracija. Kasneje bomo povabili še naše likovne umetnike, da bodo s svojimi stvaritvami obogatili naš skupni Dom, ki bo Slovencem. v ponos, argentinskemu svetu pa simbol naše kulturne in duhovne biti. TELOVSKA PROCESIJA Čeprav je v Argentini zima, je vendar v nedeljo, I. julija, prisijalo pravo pomladansko sonce. In kar prav je bilo: kajti Slovenci Velikega Buenos A resa smo imeli procesijo svetega Rešnjega Telesa. Telovo smo imeli kot prejšnja leta v Don Boscovem zavodu. Ob 10 dopoldne je bila sv- maša, katero je daroval č. g. Janko Mernik, ki že več let deluje v tem zavodu. Več slovenskih duhovnikov je med sv. mašo spovedovalo; pel pa je pevski zbor „Gallus“ pod vodstvom dr. Julija Savellija. Po sv. maši se je razvila procesija po obširnem zavodskem vrtu. Za križem so stopali fantje in možje, šolska mladina, nato narodne noše: otroc, dekleta )n fantje, zatem 'Najsvetejše in duhovščina ter bogoslovci, potem pa žene in dekleta. Procesijo je letos zaradi bolezni g-direktorja Oreharja vodil g. župnik ■ Mali, ki živi v Slovenski hiši, .Evangelije pa sta pela gg. Janko Mernik in dr. Alojzij Starc. Oltarje so pripravili: 1. rojaki iz San Martina in Floride; 2. iz Slovenske vasi; 3. iz San Justa; 4. pa iz Ramos Mejfa. IZSELJENSKO ROMANJE V RIMU Na prigovarjanje sobratov iz Evrope in Argentine je g. dir. Orehar od-fcel 12. julija na proslavo desetletnice izseljenske okrožnce „Begunska družina“. Pot so mu omogočili slovenski duhovniki v Argentini, zbrani na duhovniškem sestanku v juniju v Slovenski hiši. izseljenski kongres, o katerem, smo že več pisali v prejšnji številk’, je bil od 3. do 7- avgusta v Rimu. OBČNI ZBOR SFZ Slovenska fantovska zveza, ki ima sedaj šest odsekov in sicer: v Mendozi, Moronu, Ramos Mejia, San Justu, San Martinu in Slovenski vasi, je imela v nedeljo, 22. julija redni občni zbor v Slovenski hiši v Buenos Airesu. V ožji zvezni odbor SFZ so bili izvoljeni: Franc Markež, predsednik; Jernej Tomazin, podpredsednik; Mirko Danjko, tajnik; Gabrijel Petkovšek blagajnik; Jože černak, športni referent. V širšem odboru SFZ pa so poleg ožjega odbora še vsi odsekovni predsedniki. Ti so Tone Burja, Slovenska vas; Janez Hren, San Martin; Marijan Intihar, San Justo; Tone Javoršek, Ra. mos Mejia; Ivo Majhen, Moron in Rudi škamlec, Mendoza. Zvezni duhovni vodja pa je č- g. dr. Alojzij Starc. SEPTEMBER Splošni molitveni namen: Molimo, d» bi delo cerkvenega zbora neovirano napredovalo in doseglo zaželjeni zaključek. Molitvena zveza za slovensko domovino: V mesecu stoletnice smrti božjega služabnika Martina Slomška, svetniškega slovenskega škofa in gorečega narodnjaka, bomo molili v dvoje namenov: najprej za njegovo beatifikacijo, j potem pa tudi za slovenski narod in za ohranitev našega jez:ka, ki ga je Slomšek tako ljubil. Pri tem imejmo v mislih njegovo oporoko, pet dni pred j svojo smrtjo: „. .. Mrzi mi malik po- ; ganskega nacionalizma ... spoštujem pa in častim posebnosti vsakega ljudstva kot dar božji in zato tudi materini jezik vsakega ljudstva kot prvo sredstvo njegove izomike ...“ Tri zaobljube POVEST IZ SLOVENIJE SPISAL JANEZ JALEN 2a osem zgornjih vasi je bilo vzi-. a,1je temeljnega kamna -praznik. Peli pili so kakor na semenj. Za podnje tri vasi pa, Za Krnice n Ro. 'ne in Studenčice pa je bil ta dan ka-„°r žalostna pogrebščina. Le Studen-so se po tihem smejali. Zase so ■ veseli kar ponujenega izgovora, da ni bilo treba hoditi delat. Saj so j eH svetega Florijana, ki daleč na ,r°R' vse ognje varuje. Zato se zgrizlo na njegov- god, na svetega Flori" dan procesije na Studenčice in se 0(io še zanaprej, če nočejo, da jim “•nacije ne pogore. Z dnem vred je začela tudi cerkev !asti- Da jim ni bilo treba dvigati tež-