plifm
rotovtnl. Postcphflhr bezahlt
Slovenski dom
PREIS - CENA L 1.50
Leto IX. — štev. 19	|	TEDNIK	ZA	POLITIČNA	list	KULTURNA	VPRAŠANJA	Sobota,	13.maja 1944
Unsere Landecwehr — dle t reue Wache dar Heimat — Nail domobr.a el — .vesta straža domovine.
Nove pretveze ■ stari cilji
Sovjetska Rusija in njena vojska sta slej ko prej netilki svetovne revolucije
Vi _ ■	■■	*
m o naših dolžnostih
Kako •• Je moglo zgodili, da Je peKIca poklicnih komunističnih akterjev, ki so se v zmedi aprilskega prevrata 1941 vrnili iz tujine, kjer so se bili več let iolali in vežball v skrivnostih komunistične propagando, organizacije in akcije, mogla sprožiti in razviti med nekomunističnim slovenskim narodom svoje krvavo nasilje tako iirokega obsega? Po več ko dveh letih danes ni težko ugotoviti naslednjih treh glavnih vzrokov komunističnega terorizma nad naiim narodom:
1. Komunistična propagandna dialektika je bila namreč Izredno zapeljiva, zato JI Je pre-cejien del naiega naroda nasedel.
J. Slovenski rodoljubi so bili tehnično nepripravljeni, da bi bili pravočasno mogli preprečiti izvedbo tega načrta.
3. Merodajni savojski poedlnci v ljubljeni so dopuičali pripravo komunističnega terorističnega načrta.
Danes Je Jasno ko beli dan, da bi brez temeljite badoglievsko-komunistične konspira-c'i» v Ljubljani komunizem ne bi mogel niti "tislitl na možnost svoje teroristične akcije pri n»*. Dejstvo je, da je komunistično vodstvo do ®Prlla 1942 sedelo In snovalo v Ljubljani in od tod organiziralo svojo »OF« po vseh nožih krajih. Tudi če bi ne vedeil za vse podrobnost! te konspiracije v tisti dobi, bi bilo •možno misliti, kako bi bilo moglo vsem znano komunistično vodstvo sredi ljubjane nemoteno pripravljati in graditi svoj požastni teroristični aparat, ako bi oblasti bilo do tega, da to prepreči.
Vsekakor ni bilo v slovenski narodni moči, da bi se bil ta glavni vzok za razvoj komunističnega terorizma nad slovenskim narodom Pravočasno odstranil. To se Je zgodilo žele po *• septembru 1943. Bistvena razlika med položajem v Ljubljani pred tem datumom in po njem je najprepričevalnejii dokaz, kolik delež Je na uspehu komunističnega terorizma nad elovenskim narodom nosila predseptembrska savojska okupacija.
Več krivde nosimo glede drugega vzroka. Pozno smo se Slovenci zavedeli, da se J,e proti Krvavemu nasilju mogoče braniti samo z oboroženim silobranom — brez pomislekov In oklevanja. Najbrž bi danes ne objokavali toliko tiso-čov mučenih in pobitih, ako bi se znali v pravem ttenutku tako odločno postaviti po robu, kakor •mg se kasneje. Res da zakonite samoobrambe savojska oblast ni dopustila prof 'iČo-fcor v zadnjem trenutku In Jo Je Že potem nh Vse načine zavirala: toda danes vemo, da bi ne bili smeli čakati njene milosti. Komunistični terorizem bi bili morali sami oboroženi naskočili že v poznem poletju 1941, ko Je bil v svojih prvih zametkih. ..
Velika pa Je naža krivda, da Je mogla •krita komunistična pežčica tako neovirano Premotiti žiroke narodne plasti s svojo sofi-»tično propagando. Narod je bil prepužčen največji prevari, ki JI Je bil kdaj izpostavljen. Vse, kar Je narodna duža skrivala v svojih globinah razočaranj nad preteklostjo časovnih bolesti In hrepenenj za bodoče dni — vse to duževno valovanje v nažem narodu je znala propagandno izžolana komunistična pežčica usmeriti v Jadra svojih terorističnih namer. Lahko rečemo, da zelo temeljito In uspežno Vse je bilo tako prepričevalno, kot bi bilo z narodove duže pobrano, tako silno spretno servirano, da bi samo takojžnje močno In soglasno opozorilo
*	znanega in priznanega narodovega vrha o komunistični pasti, ki preži za to zvito propagando, moglo narod ohraniti pred to zapeljivo kačo. In tega opozorila ni bilo. Vse Je ostalo liho, ali pa anonimno in le malokdo sl je upal 'ekrat govoriti Jasno In odločno o tem, kakžna nevarna igra se prede za kulisami te opojne .gitacije.
In kako naj bi žiroke plasti bile tej propagandni velegoljuftjl kos, ko pa Je vse tako •ladko, blažilno In prijetno zvenelo ter z vseh •treni udarjalo na užesa? Vojna gre h koncu, °«voboditev Je blizu, dvignimo sel Mladina Pridi med osvoboditelje, dekleta predite in žl-vajte, mežčanl podpisujte osvobodilno posolilo, jutri med osmo In deveto nihče na ulico, kdor ni s sovražnikom . ..
V	tej spložni osvobodilni pijanosti Je lahko •kriti komunistični žtab počel, kar je hotel: grabil milijone, organiziral svojo ljubljansko šolco, proglažal »Izdajalca«. Jih pričel »likvldl-rati«, organiziral svojo podeželsko mrežo. In kmalu tudi množično mobiliziral za komunlstlč-hi »pohod« Itd., kakor nadaljevanja te tragikomedije danes val predobro poznamo.
Komunistična pežčica ja dobila agitacijsko bitko In z njj neomajno možnost izsiljevanja, organiziranja In terorlzlianja.
Za režltev prevaranega naroda Iz rdečih mrež Je po vsem tem ostala odprta samo že ena sama strma In ozka pol: križev pot množičnega mučenlžtva za vsak okollž posebej: samo kruto Izkustvo Je poslej moglo odpreti zaslepljene oči. Notranjska in Dolenjska sta vse strahote Izkusili In sta ozdravljeni — za ceno deset tisoč življenj In milijard premoženja. Primorska In drugi slovenski okollžl so tudi že vsak na svoji postaji tega slovenskega križevega pota Upajmo, da bo cena njihove režitev vsaj nekoliko manjža kakor v ljubljanski deželi.
Greh molka — greh lahkovernosti. Prvega Ja storila naža vodilna plast, ki je pozabila na svoje voditeljske dolžnosti. Drugega Je za-grežllo ljudstvo, ki Je pozabilo na svojo staro modrost, da bi se bilo vpražalo, kdo Je, ki mu prlnaža tako čudovite obljube kakor le nikdar nihče. Vsekakor pa Je bil prvi greh večji od drugega.
Danes, ko vidimo sadove lega »Izvirnega« greha, spoznanje res ni težko. Odločitev Je po *■ sept. 1943 tudi močno olajlana. Vendar se »dl, da le nismo povsem ozdravljeni. Gotovo J• bil znak največje žlbkosti v tem, da smo
Človeka mika, da bi svojevrstne pojave sovjetske zunanje politike strnit v en sam obrazec in zapisal, da je. Stalin nadaljeval tam, kjer so se pretrgale niti takrat, ko je zadnji ruski car padel pod boljševiškimi kroglami. Posebno Angleži in Amerikanci go se pri svojih naporih, da bi našli pravilno razlago za namene »kremeljske zagonetke«, vedno zndva vražali na misel, da je boljševiška politika jjopolnoma enaka stremljenjem nekdanjih carjev.
Brez dvoma obstaja zepiljepisno politična zakonitost, kateri se nobena moskovska vlada ne more izogniti. Ta neizogibnost se da povedati z enim stavkom: da bo Rusija, ki se skoraj duši v svoji celinski razsežnosti, dokler bo ostala velikan, silila proti nezamrzljivim pristaniščem ob svetovnih morjih.
To je gnalo carja Petra I., da si je z ustanovitvijo Petrograda in z osvojitvijo baltiških držav odprl okno v Evropo. Isto načelo je vodilo njegove naslednike, ki so šli osvajat Finsko in pogrevali misel, da bi se polastili tudi severne Norveške; ki so se v vojnah proti turškemu carstvu borili za vpliv na Balkanu in s svojo politiko hoteli prodreti skozi Perzijo do Perzijskega zaliva. Iz tega nagiba so prodirali skozi Mandžurijo do Koreje in skozi Mongolijo proti Kitajski in Japonski.
Te zakonitosti nič ne ovrže dejstvo, da je car Peter prispel le do zaprtih morij (v Vzhodnem morju do Petrograda in Rige, in do Azovskega morja) in da so spodleteli daljnosežni načrti njegovih naslednikov. Do tega je prišlo v nemali meri zaradi zgodovinskega angleškega nasprotovanja do vseh carističnih poskusov za razširjenje ruske moči. Danes pa je angleški list »Times« kar tako pripravljen priznati, da so »določeni« stalni činilci, ki so odrejali smer ruske politike do njenih sosedov, »uživali pri An-glosasih zmerom vse simpatije in razumevanje«.
Da pa zna Stalin, ki se je pri pregledovanju zunanjepolitičnih zapiskov carističnih vlad dodobra seznanil z nekdanjo vlogo Anglije, takšno razpoloženje dobro izkoristiti, pa odgovarja njegovemu čutu za »stvarnost«.
Toda Stalin ni ruski car, ampak vodja boljševiške revolucije, kakor je to
ta navadili na komunittlčno oznako narodna protlmoriliko samoobramba — »bala garda«. Vil imo vedall, da nobanamu Slovancu nikoli ni prlllo na um, da bi tvojo relllno bilko označil t to badatto komunistično batado, o kateri povprečni tlovantkl človek prej ža lil-žal ni, kaj žala da bi ga ta neslovenska oznaka mogla kakor koli ogreti. In vendar smo kakor papiga vsevprek od komunistična propaganda sprejeli to neumno In žajllvo Izmlž-IJIjo. Znak žlbkosti, ki Ja danai, hvala Bogu, premagana.
Pa bo treba pragladatl In premagati la pranakatero komunistično propagandno vsiljiv-ko. Se vedno Ja n. pr kar tpložno v navadi, da celotni skupek komunistična propagandna goljufija, laži, moralnih perverznosti, morij, Izsiljevanj, mučenj, požigov. Izdaj, ropov, terorja vtah vrst In vseh neltetlh odtenkov In stopanj komunistične načelna amoralnosti — Imenujemo t skupnim Izrazom »komunistična revolucija«.
Prav gotovo' smo n. pr. vsi Slovenci danes »revolucionarji«, časa, kar Ja bilo, nočemo več. Nočemo več povratka režimov, kf bi nat ovl-
že 1: 1939 jjbvedal Molotov v svojem ,govoru, ko je dejal: »Za mednarodno komunistično gibanje ni Stalin le vodja boljševizma in Sovjetske zveze, temveč tudi naravni voditelj svetovnega komunizma. Zato so politični cilji carjev zanj le razdobja na poti. Da pa vsako priliko doma in zunaj temeljita Izkoristi, pa je zapoved taktike, ki se po-njegovih lastnih besedah menjava v Skladu s tem, ali imamo plimo ali oseko.«
Za proslavo 1.- maja 1989 je dal maršal Vorošilov rdeči vojski naslednje povelje; »Sovjetska - vojska je bojna sila svetovnega komunizma. Bodite pripravljeni na bodočo vojno proti fašizmu!« Stalin sam je v svojem nagovoru ob dnevu oktobrske revolucije 1. 1943 dejal; da rdeča armada brani pridobitve oktobrske revolucije, da velja njen boj ohranitvi sovjetske vladavine in da je komunistična stranka edini navdihovalec vsega odpora. Za 26. obletnico rdeče vojske februarja letos je osrednji odbor komunistične stranke izdal razglas, v katerem poudarja Leninove in Stalinove zasluge za ustvarjanje rdeče vojske in za njeno oborožitev. Moskovski radio je prav tedaj razširil oklic, ki se je končal z besedami: »Naprej, proti zahodni«
Imenovanje »vseruskega patriarha« Sergija ima predvsem zunanjepolitično ozadje. Če pa upoštevamo resnično stanje v Sovjetiji, je 'o le navadna sleparija. Neka osemnajst tna boljševistka mi je na vprašanje, kakšne vere je, zaničljivo zamahnila z roko. Samo jk> sebi razumljivo se ji je zdelo, da se cerkve spreminjajo v garaže, - plesišča, zabavišča in kinematografe. Njena mati se je še kdaj pa kdaj pokrižala, toda stari ljudje so zmerom starokopitni. Pa zakaj ne bi sovjetska vlada spet obnovila bleska, ki je nekoč iz kremeljskih cerkva žarel prav tja do Balkana in bližnjega Vzhoda? Zakaj bi zavrgli stare krilatice moskovske cerkve, da je Moskva tretji Rim? Zakaj se ne bi lotili poskusa in kronali posebnega sovjetskega papeža?
Prav tako je z nanovo poživljenim vseslovanstvom, ki je bilo nekoč orodje caristične diplomacije, pa se je njegova puhlost in zlaganost pokazala v tem, da je Rusija z njim šarila po Balkanu ter hujskala proti avstroogrski monarhiji, za Ukrajince in Poljake, ki so bili pod
rali v naravnam goipodankam razvoju, v nažih nujnih toclalnih preoinovah itd Itd.
Sama laž in znanitveno pretehtana velego-Ijutlja, nečloveika mučenja, zavaitno pobijanje In uničevanja laitnaga naroda v njegovem najtežjem razdobju, opajanje v bratikl krvi, tekmovanje v sadizmu in krvoločnosti, gnusno psovanje masakrlranlh žrtev In celo najčlstejllh umorjenih sinov neže domovine, izmlljenl zagovori v opravičevanje umorov neznancev, kot n. pr. akademika Rojlca, za katerega komunisti pred umorom niti vedeli niso, kdo Je bil.
To naj bo — revolucija? Slovenci Imamo za" take polastne Izrodke točnejžo oznako: peilvlnjenost, ker na njih ni nič več člove-žkega, ne v nagibih ne v dejanjih. Res Je namreč, da komunizem tudi kot teoretični socialni sestav postavlja za namen: človežko živinorejo — brez svobode duha In telesa, kar človeka loči od živali.
Strgati slovenskemu komunizmu In njegovi Osvobodilni fronti krinko revolucljonarnostl, tudi to mora biti ena Izmed dožnosti, ki nam Jo nalaga spoznanje o lastni krlvsHI
moskovsko oblastjo, pa to načelo ni veljalo. Do 1. 1907 so se poljski otroci v krajih pod Rusijo v šolah učili le ruščine. Pouk poljske zgodovine je bil prepovedan.
Zato so boljševiki pokazali malo prebrisanosti, ko so začeli prirejati proslave Kosciuszka in jih zrežirali v vseslovanskem slogu. Kosciuszskova vstaja je bila namreč naperjena proti moskovski strahovladi. Očitneje so se »vseslovanske« nakane pokazale na zasedanju »vseslovanskega« odbora letos februarja v Moskvi. Sovjetski general Gundrov vidi nalogo »slovanskih čet«, katere vzdržuje Moskva, v tem, da z rdečo vojsko vred prodirajo v svoje domovine. »Beloruski« polkovnik Palače jev pa je govoril docela odkrito: Sovjetska vojska bo »osvobodila« tudi sovjetsko Litvo, sovjetsko Letonsko, sovjetsko Estonsko in Kare-lijsko finsko republiko. Estonci, Letonci, Litvanci, Finci in Karelijci bodo, če bo Moskvi potrebno, na mah postali celo Slovani! Ozadje boljše viškega »vseslovan-stva je s tem docela razkrinkano in pojasnjeno.
Naj gre za »domovinsko« vojno, za patriarhat ali vseslovanstvo, vse to so le »trenutne potrebe« boljševiške politike, ki po »Zgodovini komunistične stranke v Sovjetski zvezi«, komunističnem svetem pismu, rode učinek, da se določeni zasnutki in izsledki revolucijske znanosti po časni potrebi spreminjajo in nadomeščajo z zasnutki in izsledki, ki odgovarjajo tistemu trenutku.
To politično okretnost potrjuje tudi stavek, da komunistično leninistična teorija ni neizpremenljiv nauk, temveč le najrotek za delo.
Značilen primer za sovjetsko gibčnost je pogodba z Badogliem. Sovjeti so italijanske komuniste prevpili' in čez noč opustili svojo zahtevo po odstopu savojske vladarske rodbine. Zato pa je dobil Badoglio za svetovalca človeka, ki je bil med vodilnimi možmi razpuščene Kominterne, kakor je ugotovila celo angleška agencija Reuter. Tudi razpust Kominterne je bil le »dnevna potreba«, kakor znajo ta pojem razumeti pač boljševiki. Moskovski radio je ta dogodek maja 1943 razlagal tako, da se komunisti nikoli krčevito ne drže preživelih organizacijskih oblik. Saj se celo Karl Marx ni obotavljal razpustiti prvo internacionalo, ko je ugotovil, da je za to nastopil primeren trenutek.
Ali pa je tedaj Mars nehal biti komunist in nehal širiti svoj nauk? Nikoli. Tako bo tudi Sovjetska zveza vselej ostala izhodišče, temelj in prožilec svetovne revolucije.
Spoznavanje, ksaj so boljševiki, pa je napredovalo, kar dokazujeta dva glasova iz francoske Švice. Nedavno je list »Cou-rier de Geneve« zapisal: »Kakor drugod, začenjamo tudi tukaj spoznavati, da je Sovjetska zveza resničnost, ki se nam vsiljuje vsak dan bolj. Mar ni docela nepomembno, ako zamenjajo internacionalo z drugo pesmijo, ali razpuste ko-minterno ali ne, in ako moskovskega metropolita imenujejo za vseruskega cerkvenega jjoglavarja? Vse to Moskve ne bo oviralo, da bi tedaj, če njena vojska ne bi naletela na ovire, svojo voljo vsilila dobršnemu delu naše celine, kajti Sovjeti imajo povsod svoje stare in zveste priiatelje: komuniste. Ti so njihova najboljša prednja straža, Njihova »peta kolona« prebivaf v vseh mestih, pa tudi
IZ VSEBINE:
btraa L:
O	n«41 krtvdt la e naših dolžnostih. Stran Z.:
I« obramba v napad! (Najnovejil nopohl domobranskega boja proti tolovajem.) Komunistična Osvobodilna fronta, aaj-vetja sleparija v zgodovini slovenskega Primorja.
Stran S.:
Grobarji slovenskega naroda ▼ besedi ln sliki. (Slike prvakov OF In KPS.)
Stran 4.:
Kako eo rdeti pionirji »gradili nov svet« na Grosupljem.
Stran 3.:
Pisma nam la vam.
Stran S.:
Prvi maj v Tolminu. (Slo vem o« ti ob ra*, vitju slovenske saetave v Tolminu. S slikami.)
»Goriški list« — glasno primorskih Slovencev
(. maja letos je v Gorioi zatel iibajati prvi slovenski liot na Pri. morskem »Goriški list«. Ožje ln širše naloge, ki so mn v slovenski skupnosti lastavljene, je list ona-til z naslednjimi nvodnlmi besedami:
»Po premoru mnogih let, ko je slovenska tiskana beseda v Primorju počivala, je pričel izhajati naš list, ki si bo verno in zvesto prizadeval, da postane resnično glasilo vseh goriških Slovencev. Prva skrb novega lista, ki prihaja sedaj med vas, bo, aa bo čuval naš lepi slovenski narodni jezik, varoval njegove pravice, ga gojil in v njem sporočal slovenskemu narodu v tej deželi najbolj važno, kar mora vsak Slovenec vedeti in o čemer moramo biti vsi jjoučeni.
Važna zgodovinska ura bije sedaj. Čutimo jo vsi, vsi pa tudi čutimo, da nam je do sedaj na Goriškem in v vsem Primorju manjkal kažipot, — manjkalo nam je glasilo. Radi tega pač vsi Slovenci »prejemamo z veseljem novo možnost objave slovenskega glasila.
V	času, ko se odloča usoda Evrope, ne smemo Slovenci stati ob strani in ne smemo molčati, saj se prav v teh zgodovinskih urah odloča tudi usoda našega naroda. Prav tako trpimo in prav tako čakamo na končno odločitev kakor sleherni narod v Evropi in j>o vsem svetu. Smatramo se enakovrednega drugim evropskim narodom, čeprav smo številčno majhni vendar imamo že zagotovila, da če bomo sodelovali pri obnovi, narodnostno ne bomo propadli. Priznane so naše kulturne ustanove, vse seveda v okviru možnosti: slovenska knjiga in slovensko časopisje je v naših krajih zopet dovoljeno.
Ako nam vračajo sedaj naše stare pravice, sprejmemo s tem seveda tudi dolžnosti. IS'ihče ne zahteva od nas nekaj nemogočega, pač pa moramo vsi prispevati delež k obrambi in izgraditvi nove Evrope in ohranitvi vsega sveta, vseh, tudi najmanjših narodov, torej tudi našega.
Prva dolžnost je, da čuvamo predvsem — sami sebe, to se pravi svojo domovino, svoje domove, svoje družine, da čuvamo svoje ljudi, naše matere, očete, našo mladino. Enako kakor sedaj slovenski vojak s puško ob nogi brani slovenske naselbine pred napadi internacionalnih tolp in komunistov,
Dalj« aa X itraaL
pri nas, kjer za zdaj še zmerom vlada mir. In tu tiči nevarnost, velika nevarnost, pred katero ne moremo biti nikoli zadosti čuječi.«
»List »Journal de Geneve« je prišel do naslednjega zaključka: »Po našem bi bilo zmotno, ako bi hoteli odkrivati skladnost sovjetske politike g caristič-nim imperializmom, čeprav se v določenih točkah do pičice ujemata. Nerazumljivost sovjetske zunanje politike je v tem, da je hkrati »narodna« in revolucionarna. Stalin igra hkrati na dva klavirja, da bi svojim nasprotnikom vtrl
v	kosti strah in svoje trenutne prijatelje [jomiril; da bi utrdil svojo notranjo fronto in si ustvaril oporišče v svetu.«
Takšna politika ustvarja sredstva za vihar nad Evropo, za uresničenje neza-držanih ciljev boljševizma in pomeni le posebno poglavje v nadaljnjem razvoju svetovne revolucije. »Državni poglavar« Sovjetske zveze Kalinin je dejal, da zmaga boljševizma v Sovjetski Rusiji ne bo popolna, ako bodo ostale države v Evropi imele oblike in ureditev, ki bo bolj-ševiški nasprotna. Nekdanji sovjetski poslanik v Parizu Potemkin je julija 1939 prerokoval tedanjemu francoskemu vojnemu ministru Fabryjtt: »Iz pretekle svetovne vojne je vstala boljševiška Rusija, iz bodoče bo vstala boljševiška Evropa«.
Ta dejstva in nameni boljševiške politike dajejo smisel in pomen boju Nemčije in njenih zaveznikov za varstvo Evrope, boju. ki traja že skoraj tri leta. Nihče v Evropi se danes) ne more več skrivati za ceneno pretvezo, da ne pozna ozadja in jromena sedanjih dogodkov.
(Po »Deutsche Adria Zeitung«i
Nadaljevanje s 1. strani.
enako ho »Goriški list« v bodoče bodril slovenske ljudi po vsem Goriškem, nuj čuvajo " svoje svetinje, predvsem svojo vero, svoj jezik, svoja stara izročila, da skrbno varujejo svoje družine in domove, s tem ves naš narod.
Goriški Slovenci smo pričeli letos svobodneje dihati. Naš jezik je postal zopet spoštovan in priznan. Pridobiva čim dalje več veljave; ako pa ni vse tako, kakor bi si Slovenci želeli, *mo v marsičem sami krivi, oziroma so kri-
vi	tisti, ki so napačno razumeli sedanji čas.
Zato se bo naš list vedno trudil, da pokaže goriškim in primorskim Slovencem pravo pot, pot pozitivnega dela in sodelovanja z državo reda — Nemčijo ter bo staino svaril naš narod pred raznimi nevarnostmi in pred poskusi, ki bi se ne mogli drugače končati kakor z našo narodno katastrofo, z našo narodno smrtjo, pa tudi s smrtjo vsakega posameznika med nami.
Kot skrben čuvar našega jezika, naše vere, naših življenj upa »Goriški list«, da ga bodo vsi dobro misleči go-riški Slovenci vzljubili in ga smatrali kot domovinsko glasilo.«
Primerjava
francoska vlada je pred kratkim priobčila podatke o tem, koliko je Francija od svojega zloma 1940 dalje trpela zaradi letalskih napadov Angležev in Amerikaneev. Uradne ugotovitve kažejo, da so strahotna letalska honibardiranja bivših francoskih »zaveznikov« zahtevala dozdaj 20.000 mrtvih. Uničenih je bilo 50.000 hiš, 75 cerkva, 120 Javnih poslopij, 135 šol.
To v Franciji, ki je v prvi bojni črti, ki ima ogromno vojno in drugo industrijo, ki šteje 40 milijonov prebivalcev in ki je nad njenim ozemljem vsak din na tisoče sovražnih letal.
Ljubljanska pokrajina šteje 330.000 duš, njeno ozemlje ni nobeno evropsko bojišče, redka so letala, ki drve zadnje čase čez njo, po njej divja samo »narodno osvobodilna« vojska, ki se bori »za svobodo Slovencev, za ohranitev slovenskih življenj in slovenskega imetja.«
In kljub temu je ta borna ljubljanska pokrajina v dveh in pol letih dala več smrtnih žrtev kakor izpostavljena in bombardirana Francija v štirih letih; cerkva ni slovenskih skoraj nič manj porušenih kakor v Franciji, po številu uničenih javnih poslopij in Šol. sodnij občin, raznih domov — pa smo Francijo precej presegli.
In kdo je naši cžji domovini prinesel gorje, ki po svojih žrtvah ne le v primeri z velikostjo in številom, temveč v celoti presega žrtve bombardirane Francije?
Komunistična Osvobodilna fronta!
Ali se vam ne zdi, da je že ta kratka primerjava ena najhujših obtožb zoper njo, zoper niene podpiralce in zagovor-niko?
Razočaranja podeželskih »politikov«
Rakek, bivša obmejna postaja na Notranjskem, slovi te čase zlasti zaradi tega, da je dal izmed vseh notranjskih krajev največ prostovoljcev za komunistične tolpe. Zaslugo za to imajo, poleg splošnega razvoja, ki je ta, nekdaj pošteni kraj naredil takšen, kakor je, zlasti razni domači politični kunštneži vseh bivših barv. Ti so seveda doma, po večini v »okupatorjevi« službi, »se gredo terenstvo« iu čakajo Sovjetov, Reveda.
No in ti rakovski slepi preroki so pred tednom dni doživeli neznansko razočaranje.
Bilo je menda pretekli petek dopoldne. Po jasnem nebu ti na lepem pridrvi nad Rakek neznano letalo. V veliki višini, da ga niti največji kunštneži niso mogli pogruntati, kakšno Je. Ker ga niso mogli pogruntati, je bilo seveda takoj »rusko«. In pričakovalci rdečega osvo-bojenja ter »slovanskih bratov«, zlasti tisti okoli postaje, ki so med kunštniini najbolj kunštni, so ginjenih sr« drveli na plan, da bodo priče, kako jo bo »Rus« zagodel »belim svinjam«, ki bivšim badoljevskim rdečim ljubicam ter »rnteroirajikam« že zgolj a svojo navzočnostjo vzbujajo slabo vest.
Kaj l>o zdaj?
Ni bilo treba dolgo čakati. Letalo je švignilo čez Rakek in po vsem nebu,
kar ga je nad njim, zapisalo z dimom ogromno črko S. Srca kunštnežev so zadrhtela v pričakovanju, zlasti potem, ko se letalec ni naveličal pisali in spustil za sabo še »m«, potem >r« in nazadnje’
—	>t«. Torej »Smrt«!
Smrt komu? Kunštneži bi ne bili podeželski politiki, če ne bi takoj in naprej vedeli, da bo to »Smrt fašizmu«, najmanj pa »Smrt beli gardi« ali »Smrt domobrancem.«
Letalec je najbrž vedel, kako nepotrpežljivo utripljejo rdeča srca orkoli postaje, pa jih je pustil malo čakati. Potem je zakrožil in za »Smrtjo« narisal ogromen »O«.
1	seveda, »o dejali kunštneži. »Smrt okupatorjur, eaj smo vedeli in pričakovali! In začeli so si mesti roke, se spo-gledavati, si mežikati. »Saj smo rekli.. Mi, kar nas je na Rakeku »ta pravih«, pa Rusi! Jim bomo že pokazali 1«
A še predno so utegnili domisliti do konca, se je letalo znova zapodilo čez rakovsko omejeno ohzorje ter zarisalo poleg »Q« še velik »F«.!
»Smrt QF<!
Potem je bliskoma izginilo.
A skoraj še hitreje kakor »rusko letalo« so izginili do dna srca razočarani kunštneži, ko da so se vdrli v zemljo. 'L neba pa se je njim in njim podobnim po notranjskih dolinah še dolge ure režal ogromni preroški napis čez vse nebo:
»Smrt 0F!«
Se ena padlasiea
Po nemških listih posnemamo, da |e poglavar balkanskih rdečih tolovajev fožef Broz-Tito za nekakega svojega podanika« v Londonu imenoval pekcga
IZ OBRAMBE V NAPAD!
Pregled domobranskih uspehov med boji s tolovaji v preteklem tednu
Neizprosno nastopa domobranska vojska proti komunistični sodrgi, ki se klati po Dolenjski. Neusmiljeno tolče pest slovenskega fanta po zločincih, ki so raztepli naše družine in odtrgali od zemlje ljudi, ki bi prav sedaj na pomlad lahko orali zemljo in poskrbeli za življenje svojih družin. Minili so meseci, ko se je slovensko domobranstvo zbiralo in urejalo, se urilo in krepilo. Zapustilo je svoje šolske postojanke in obrambne okope, s katerih je zmagovito/ skoraj brez žrtev, odbijalo srdite navale komunističnih tolp. Danes je v napadu in podi komunistična krdela. Trume tolovajev padajo in plačujejo s smrtjo svoje izdajstvo nad narodom in s oje zločine nad njim.
Trdi udarci domobrancev drobe komunistične bataljone, brigade in »divizije« in zapovrstjo padajo krvniki, ki so v imenu »novega reda in svobode naroda« morili Slovence vse vprek. Plačilo prejemajo tudi terenci, potuhnjena in zakrknjena svojat, ki je s svojim obveščevalnim in propagandnim delom kriva večine zla, saj je ona sestavljala sezname tistih komunizmu nenaklonjenih ljudi, katere naj bi prej ali slej doletela rdeča smrt.
Kamor koli so prispele domobranske čete, povsod jih je ljudstvo sprejelo z radostjo in solzami v očeh. Začutilo je, da je nastopila ura rešitve izpod krv-niškega jarma, na katero so tako željno čakali in nanjo trdno upali vzlic neutrudni komunistični agitaciji. Vsak sunek hrabrih domobranskih oddelkov v Trebnje, Mirno, Mokronog. Dobrnič, Žužemberk, Št. Vid pri Stični in druge kraje je izpodnesel slepilne manevre tolovajev in raztrgal izmišljeni sloves nepremagljive »narodno osvobodilne vojske«. Tolovajska sodrga je povsod samo bežala in puščala kupe mrličev, domobrancem pa dragoceno orožje, ki se je sedaj obrnilo proti zločincem in redči njihove vrste.
O	tem zmagovitem boju nam najbolj zgovorno pričajo podrobnosti in številke.
Vse domobranske edinice, ki so se vrgle v lov za komunističnimi bnnditi, so kar tekmovale med seboj. Pisali smo že o ribniški posadki, ki je neustrašeno branila svoje postojanke in zadala napadalcem krvave izgube, ki so šle v stotine. K poročilu, katero smo objavili v zadnji številki o uspehu ribniških domobrancev, moramo dodati še 120 novih ujetnikov, ki so jih od tam poslali v Ljubljano poleg tistih 117, ki so bili ujeti že teden dni poprej.
Zadnja dva tedna pa so bili najbolj delavni in imeli največ uspehov domobranci iz novomeške posadke.
Dne 23. aprila je krenila ena izmed domobranskih čet iz Novega mesta čez Brezovo reber v Žužemberk. Vso pot je padlo le nekaj strelov, pod katerimi je obležal tamkajšnji zaščitnik Mrvar. Se isti dan so fantje prikorakali skozi Dobrnič v Trebnje. Od tam je manjši oddelek odšel v Mirno, patrole pa so švigale po okolici Trebnjega tja do Št. Lovrenca.
Tri dni nato so zasedli Dohravo in Dobrnič. Tam so se utrdili in že dobili poročila, da se pri Selih Šembefku zbirajo tolovaji za napad. Domobranci so jih prehiteli in Jih poiskali sami. Trčili so ob 12. »brigado« in že s prvjmi streli so podrli bataljonskega komandanta. Po kratkem boju so jim tolovaji pokazali pete in jo ucvrli na bližnji hrib, vendar so pustili na bojišču 31 mrtvih, več strojnic in hrigadno zastavo. Istega dne so padli tudi štirje zaščitniki, ki so ob strojnici v zasedi prežali na domobrance.
Dne 30. aprila zvečer se je pripo-dila »Gubčeva brigada« in se zagnala proti domobranskim postojankam v Dobravi. Padlo je čez 20 tolovajev, domobranci pa so imeli le 7 manj ranjenih. Domobranci so pri tem ujeli nekega komandanta in pri njem dobili sporočilo višjemu njegovemu poveljstvu, da je bilo pri zadnjem napadu ranjenih 81 »tovarišev«.
Z Dobrave so krenili sredi noči proti Dobrniču, katerega je vzela na piko 12.
»profesorja« Vogelnika. Očitno gre za bivšega honorarnega nnstavljeuca ljubljanskega vseučilišča dr. Adolfa Vogelnika, znano figuro v ljubljanskih salonskih levičarskih krogih. Vogelnik je po začetku OF igral zlasti na univerzi veliko vlogo. Svoje čase se je javno govorilo, da so o umorih akademikov Kiklja in Župca sklepali v njegovi sobi in da je on dal neposredni nalog za likvidacijo pok. profesorja dr. L. Ehrlicha. Nič neverjetnega, saj 6e je Vogelnik, ljubljenec londonskega OFarskega priganjača, masona dr. Furlana kot štipendist ljudske fronte šolal za bodoče »politično« delo v Parizu.
V	javnosti je od leta 1941 igral vlogo podlasice. Kadar so se proti njemu oglasili očitki, ali pa so ga prijeli, je nn vsa strani izjavljal, da ne ve, kaj je OF, da ni komunist, da je krotka ovčica, ki se še ni zavedela, da živi na tem grdem svetu. Njegovo sorodstvo in njegova okolica sta vpregla v posredovanje vse mogoče in nemogoče ljudi, ki so ali dobre verb ali kratke pameti. Zanj so se vlekli politični, znanstveni in drugačni Petri in Pavli. Vse Je Še pred nedavnim govorilo, da Vogelnik OF in njeno delo obsoja, da je »pravic človek in da ima na svetu samo eno željo: živeti daleč od vse umazane politike.
Zdaj je sam nam zaprl usta. Če je Tito prav njega imenoval za »poslanika1, je »o dokaz, kakšno mesto v osvobodilni fronti, v Komunistični partiji Slovenije in Komunistični partiji Jugoslavije je Vogelnik imel.
Lep nauk za tisle, ki »o »e zanj vlekli, in še bolj za tiste, ki zagovornikom podlasic lako radi verjamejoI
brigada. Domobranci so jim prišli za
hrbet in jih razpodili. Ko so se banditi nekoliko zbrali in uredili, so zopet poskušali bojno srečo! Ni jim hotela biti naklonjena. Zjutraj so domobranci našteli 16 mrličev, ne ve pa se, koliko so jih banditi odvlekli s seboj. Sledov krvi je bilo vse polno. V vsem boju niso imeli domobranci niti mrtvih niti ranjenih.
Okrog poldne so krenili proti Trebnjemu. Spotoma so naleteli v Knežji vasi na zasedo, ki jo je držala cela brigada. Prostovoljci so z bombami in naskokom pobili 20 komunistov, med njimi komandanta bataljona, ostale pa pognali v beg.
Prav isti dan, 1. maja, se je drugi oddelek domobrancev pomikal proti Dobrniču. Že v okolici Trebnjega je pobil 21 komunistov in zaplenil več lahkega in težkega orožja. Med pobitimi so bile tudi štiri komunistke.
Naslednji dan so zopet krenili proti Žužemberku. Zvečer so -v Zafari naleteli nn komunistično kolono in jo napadli iz bližine, da so prišli do besede le puškina kopita in noži. Skupina devet domobrancev je naklestila in pognala v beg ostanke 12. »brigade«, drugi pa so mlatili po »Gubčevi brigadi« in dveh »bataljonih« Cankarjeve. Tedaj je poginil komandant 12. »brigade«, katerega je na drugi svet spremljal tudi komandant bataljona. Na bojišču je obležalo 40 komunistov. Preostala sodrga se je proti jutru spet zbrala in vnovič napadla. Morala je pobegniti in pustiti na tleh 30 mrtvih.
Pri vseh teh napornih bojih, uspehih in neprestanem premikanju so domobranci imeli le 2 mrtva in 11 ranjenih.
Ko so ti oddelki razganjali tolovaje blizu Žužemberka, je drugi novomeški oddelek z vzhodne strani prihajal zločincem v hrbet. Iz male razdalje je
pobil dve skupini strojničarjev s strojnicami, potolkel 15 banditov in s tem-predrl tako imenovano prvo komunistično črto. Ob severni strani Zafare se je združil z drugimi domobranci, ki so medtem razbili tako imenovano drugo tolovajsko bojno črto. Tam okrog so razpršili 1. in 2. bataljon »Gubčeve brigade«, zvečer pa še ostanke 12. »brigade«. Komunisti so v besu in jezi nad svojimi neuspehi zažgali vas Zafaro.
Ta skupina domobrancev je pokosila 26 komunistov.
Tretja skupina, ki je iz Novega mesta odšla skozi češčo vas, Stražo in Sotesko, je spotoma pobila 4 tolovaje, 3 pa ujela. Že popoldne je bila v Žužemberku, kjer je ujela dva kurirja. Ponoči so komunisti poskušali z napadom, a jih je veliko padlo, vendar števila zaradi noči ni bilo mogoče ugotoviti.
Dne. 25. aprila je ta skupina pri Sv. Križu in Sv. Martinu ujela dva komunista, 14 jih pa pobila. Javilo se je tudi 30 skrivačev in 3 tolovaji. Naslednje dni so tudi skrivači začeli v velikih trumah prihajati na dan in se prijavljati med domobrance.
Vzlic tem silnim neuspehom: ubitih je bilo v nekaj dneh 244 tolovajev, katere so pokopali domobranci, ne- vštevši kupe mrličev, katere so banditi odvlekli s seboj, zaplenjenega mnogo orožja, je tolovajska' komanda še zmerom metala svojo rajo v ogenj, vendar se je izogibala vsakega tesnejšega spoprijema. Zato so morali domobranci poskusiti z zvijačo in izprazniti Žužemberk. Tolovajska druhal je vdrla v porušeni kraj in ga imela v oblasti le nekaj ur. Silovito je bilo njihovo presenečenje, ko so dohiobranci vnovič vdrli v Žužemberk in pobili ogromno banditov. Mrličev je bilo na kupe.
Domobranske enote so še vedno v akciji. Neutrudno preganjajo tolovaje in jih ugonabljajo.
*
V	petek je v bojih na Vel. Lipovcu dobil zasluženo plačilo komunist bataljonski poveljnik Jože Pirkovič iz St. Jerneja, znan pod imenom »C’ort«. S tem tolovajem je nerazdružno zvezano zverinsko klanje stotin nedolžnih žrtev v Mozlju in Jelenovem žlebu pri Kočevju. »Čortt-Pirkovič je bil krvnik, ki je lanskega oktobra uro za uro vozil na morišče žrtve, ki so bile tedaj v tolovajskih kočevskih zaporih.
*
Plačilo za svoje delo prejemajo sedaj tudi terenci. Domobranci, ki so pridrli v Št. Vid pri Stični, so pograbili znane terenske zlikovce Rojca Karla, sedlarja Eržena, kovača Štrcmpfla in usnjarja Lavriča. Zlasti slednji je bil vseskozi vnet podpornik komunistične OF in jo zanjo žrtvoval mnogo denarja in jim dobavljal ogromne količine usnja Grosupeljski domobranci pa so zajeli italijanskega komunista Venturinija, ki je bil lesni trgovec v Straži pri Toplicah in je vzdrževal stalne zveze med bado-Ijevci in komunisti. Mož je zavzemal v komunistični tolpi visoke položaje in se bavil zlasti s širjenjem komunističnega tiska.
•
Krvave izgube komunističnih drhali so od dne do dne večje. Padajo trope in redčijo se vrste zločincev. Vsi agitacijski napori komunistov in njihove laži ne morejo zakriti resnice. Nedavno je bilo pri nekem komunističnem kurirju zaplenjeno tako imenovano »vojno poročilo št. 94«, izdano od komunističnega »vrhovnega poveljstva« s podpisom glavnega komandanta »generalmajorja« F'ranča Rozmaua ter glavnega politkomisarja Borisa Kraigherja. V tem »vojnem poročilu« beremo tudi naslednje: Februarja so imele edinice NOV in PO v Sloveniji v borbah z »okupatorsko vojsko in domačimi izdajalci« 2G57 mrtvih, 3285 ranjenih in 69 ujetih, skupno »vrženih iz stroja« 6011 ljudi. In vedeti moramo, da mesec februar še ni bil za tolovaje tako usoden, kakor sta bila marec iu aprili
Komunistična Osvobodilna fronta - največja sleparija v zgodovini slovenskega Primorja
Italijanski komunisti ter njihov denar — to so pravi gospodarji slovenske OF na Primorskem
Komunisti so na Primorskem nastopili spomladi 1942 z zelo spretno zamišljenim in izbranim načrtom. Prisluhnili so utripu slovenskega srca, ki je hrepenelo po svobodi, katero so mu obljubljali. Zahteval je slovenske šole. prost razmah SVcije kulture, možnost za socialni napredek. Zaradi tega so se komunisti zavili v plašče narodnih osvoboditeljev, skrbno prikrivajoč svoje prave namene.
»Za slovensko domovino!«
Kako so tolovaji nastopili pri svoji prvi mobilizaciji na Goriškem, nam je pravila briška mati, jokajoč za 15 letnim sinom, ki so ji ga odvedli v gozd. To je bilo v lepi Medani, stari slovenski vasi, ki stoji vrh samih vinogradov zahodno od Sofe.’
Ponoči so komunisti potrkali na vrata. »Odprite, tu je jugoslovanska straža!« — Ko so jim odprli, so prišli v hišo z ročno strojnico, ki so jo postavili na mizo:
»Mati, mi vs* vemo/kako je pri vas; vemo, da ste dali dva sina Italijanom, eden se bojuje v Afriki, drugi v Grčiji, najmanjšega, Tončka, boste dali slovenski vojski!«
»Za boljo voljo, saj je še otrok!« je zajokala mati.
»Dajte ga za slovensko domovino!« jo je prepričeval poveljnik. Nato so jokajočega dečka s sito odvlekli...
V	Vrhpolju pri Vipavi se je spomladi 1942 naselil neki inženir Tomažič, ki je nagovarjal fante za OF, Čaš da je treba pripraviti' plebiscit, ki bp odločil, ali naj Vipavska dolina pripade Sloveniji. Zato je mijtio potrebno, da vsi zavedni slovenski fantje gredo k tolovajem, ki jih podpira »slovanska Rusija«, ta želi nesebično pomagati slovenskim bratom v Primorju.
Ree se je temu rdečemu volku posrečilo, da je s pomočjo nekaterih sredincev, ki so bili tedaj še vsi zaverovani v OF, Speljal v gozd vrsto izvrstnih fantov, med njimi več članov Mladeniške Marijine družbe iz št. Vida pr! Vipavi. Kolikokrat so ti fantje, ki niso videli več poti hazaj, grozili: »Komunisti so nas sicer prevarali, a mi bomo tolovajslvo že obrnili na pravo pot!«
Pa »o komunisti polagoma obrnili nje •—i v grob, češ da so nezanesljivi...
Pri nas vseslovani, v Afriki panarabci...
Lahkoverni fantje so računali, da imajo opravka samo s kopico primorskih komunistov, in niso slutili, da so so zapletli v svetovne rdeče mreže, ki se stekajo v rokah moskovskih judov. Tl zavedni, a preprosti mladi ljudje, ki o komunističnih prevarah ničesar niti slutili niso, so padli kot žrtve strahotne sleparije. Niso vedeli, da se komunizem v Indiji ponavlja kot vseimlijsko gibanje, ki nosi na zastavi napi*:	»Ven s
tujci, Indija Indijcem!« Niso mogli vedeli, da v Severni Afriki komunizem nastopa v obleki panarabskega preroka, ki izrabila hrepenenje arabskih narodov po združitvi vseh arabskih plemen od Gibraltarja do Sudana v ono federativno državo. Ni jjm bilo znano, da komunizem v Srbiji obljublja narodu Veliko Srbijo, na Hrvutskom ponuja ljudstvu Veliko Sovjetsko Hrvatsko!... da naslona v vt,«h dežoluh v Usti vlogi, ki jo
ljudstvu najbolj všeč in draga, a da je vse to velikanska sleparija, ker gre komunizmu le za to, da ljudstvo zapelje, da mu samo s svojo krvjo pomaga do zmaga, do upoejavitve najhujšega suženjstva nad narodi, do uničenja nami-'' nosti, vere in (kužine, narodne ornike in do razveljavTjerfja osnovnih človečanskih pravic.
Italijanski komunisti — pravi gospodarji OF
Koliko je QF mar za slovensko zemljo, je pokazala tudi na Primorskem, brž ko se jb čutila dovolj močno. Komunistični list »Primorski poročevalec« je v februar. 1943 prinesel uradno »Objavo Izvršilnega odbora OF za Primorje«, v katerem pravi, da so se v Izvršilni odbor izvolili tudi zastopniki Italijanske komunistične stranke! Torej se tudi italijanski partijci bore za osvoboditev slovenskega naroda!
A kako se bojujejo? Z denarjem 1 Izvršilni odbor OF za Primorje sprejema namreč denar od italijanskih partijcev.
—	Kdo pa denar daje, ta Osvobodilni fronti in komunistom ukazuje, ker če denarja ne dobe, morajo poginiti. Ce jim italijanski komunizem denar ustavij ne morejo več živeti, se politkomisarji ne morejo več valjati s pri-ležnicami, ne morejo več kupovati orožja.
Zaradi lega so voditelji primorskih komunistov Italijanski komunistični partiji svojemu krušnemu gospodarju uslužni.
Ko je Italijanska komunistična partija, ki pošilja milijone in milijone lir slovenskim komunističnim voditeljem, zahtevala, naj se Primorje dodeli Sovjetski Italiji, je Izvršilni odbor Komunistične partije za Primorje to inirno, brez ugovora sprejel. — Na skupnem posvetu italijanskih in slovenskih komunističnih voditeljev v Trstu dne 25. avgusta 1913. so bili pod predsedstvom Titovega zastopnika sprejeti naslednji sklepi;
1. Razredno zavedni proletariat Julijske Krajine smatra za svoj vrhovni politični cilj ustanovitev Avtonomne Sovjetske Rejiubllke Julijske Krajine.
(Slovensko Primorje bodi torej odsekano od ostalega slovenskega ozemlja. V njem bodo vladali tržaški rdeči lahonski fakini.)
2. Partizanski odredi nn ozemlju Julijske Krajine se proglašajo »a rdečo vojsko Avtonomne Sovjetske Socialistične Republike.
(Slovenski tolovajski odrodj torej preidejo s tem pod vodstvo italijanskih komunističnih fakinov. Borijo se za to, da bi v slovenskih občinah zavladali italijanski komunisti.)
3. Avtonomna Sovjetska Socialistična Republika Julijske Krajine jamči vsem trem narodnostim — italijanski, slovenski in hrvutski — popolno narodno svobodo in kulturno avtonomijo.
•	(Italijan*ki komunisti, ki so hudi nacionalisti, jamčijo Slovencem narodno svobodo — pod laškim rdečim jarmom! Ttaog naših fantov pa je Šlo v gozd « hrepenenjem, da bo Slovenec na svoji zemlji svoj gospod in da bo on kaki munjšini jamčil za pravice!)
4. Avtonomna Sovjetska Socialistična Republika Julijske Krajiuc ne bo uobe-
ne osebe izgnala iz svojega ozemlja radi ■njegove narodno6ti!
Rdeči sleparji in njihovi pomagači
In kako so je izvršila največja in najbolj pogubna sleparija v zgodovini slovenskega narodal Komunistični stranki, zakriti v krinko Osvobodilne fronte slovenskega naroda, se je posrečilo zapeljati precej dobrih, navdušenih Slovencev v gozdove, ker jih je znala oslepariti, češ da se bodo borili za Slovenijo, za slovensko državo, ki bo 6egala na zahod do slovenske narodne meje.
Hkratu pa so slovenski komunisti, bogato plačani od Italijanske Komunistične partije, jxxlpisali pogodbo, da bo Primorje pripadalo Italijanski sovjetski državi.
In že prodirajo prve italijanske komunistične kolone na slovensko ozem-
1	j©, že so zasedle del slovenskih Brd. Se več! Italijanski badoljevski razbojniki, ki že vodijo komuniste in ki se no čutijo več varne v Beneški ravnini, se pogajajo s slovenskimi tolovaji, da bi se 6meli skriti v gozdove po slovenski Goriški! Torej bodo »Garibaldijeve« in »Mazzimjeve« rdeče brigade stale odslej na straži — za svobodo slovenske zemlje I Komunisti bodo postavili Slovencem kozla za vrtnarja!
Kaj naj spričo te sleparije komunistov rečemo, če slišimo, da neki bivši slovenski »voditelj« iz zatišja pošilja svojini maloštevilnim pristašem na Primorskem navodila, naj se ne liore proti tolovajem, marveč naj ostanejo lepo v sredini, ker se nič ne ve, kaj bo, a je gotovo, da bodo Sovjeti imeli odločilen vpliv na Balkanu? Kdor tako govori, kdor gibi odjior naroda proti komunistični OF. izdaja slovenske narodne koristi v PrimorjuI Kdor uganja tako politiko, je sokriv umorov, uničevanja in vse nesreče, ki jo nad naše ljudstvo prinaša rdeče tolovajstvo.
Največje sleparstvo v slovenski zgodovini, Osvobodilna fronta, je vedno bolj očitno. Slovensko ljudstvo na Primorskem ga vedno bolj spoznava. Toda kmečko ljudstvo živi pod strahotnim, nezaslišanim nasiljem komunistov. Kjer pa se prikažejo domobranske čote, to nasilje odneha.
In ko bo tako povsod, tedaj se bo pokazala prava svobodna volja naroda, ki je: rešitev skupne slovensko domovine!
V nedeljo vsi na protikomunistično zborovanje v Borovnici!
Ne pozabite, da je že v prodaji nova knjiga »SLOVENČEVE KNJIŽNICE«, ki
jo je napisal znani naš pisatelj IVAN MATIČIČ:
,FAHT S KRESMJA’
Knjign je pesom domači zemlji in pesem kmečkemu »lanu. Upadi e tel študent osla* ne na gruntu, z učiteljevo pomočjo pre-■ ustvarja zastarele nazore in ko si po dolgih letih Šo enkrat mimogrede ogleda medlo življenje v mestu — se fant s Kresinja Še bolj zakorenini v zemljo. Kujigu jo kakor ualušč za današnje čase*
iz drugih pokrajin. Imel je zveze z vrhovi doma in v tujini. Veliko je predaval po trojkah. Zadnje čase pred vojno se je udejstvoval tudi s prresom. Pisal je pod izmišljenimi imeni ter prevdel za založbo »Modro ptico« roman »V vrtincu«. Danes je v hribih.
13. Kraigher Boris, nedovršen tehnik, sin dr. Alojza in Viktorije roj. Jurančič, roj. 14. februarja 1914. pri Sveti Trojici. Stanoval je v Trnovskem pristanu štev. 14, poročen z Bučič Miro. Je majhne postave, zelo agilen organizator. Bil je že obsojen zaradi komunizma. Zdaj politični komisar zbornega poveljstva rdečih tolp.
14. Kraigher Sergij, nedovršen medi-cinec, sin bi v. notarja v Šoštanju Antona in Marije roj. Jakše, roj. 30. aprila 1914 v Postojni, pristojen v Šoštanj, poročen s Šentjurc Lidijo, učiteljico meščanske šole, članico »kočevskega parlamenta« in staro, že obsojeno komunistko. V Ljubljani je stanoval v Zitni-kovi ulici št. 16. Je majhne postave, hud organizator. Zadnja leta je živel v Zagrebu. Bil je že obsojen zaradi komunizma. Danes je v hribih..
Treba jih je torej razkrinkati po duhu in telesu!
Prinašamo podatke za tri in trideset ljudi, ki so bili kvas slovenskega komunizma od leta 1960 dalje; ki 90 bili vsi člani centralnega in pokrajinskega ko-miteta Komunistične partije Slovenije, torej njeni voditelji. To so:
1. Apih Milan, sin Florijana in Frančiške, roj. Lorberg, roj. 4. nov. 1906 v Celju, tja pristojen, ločen zasebni uradnik-. Stanoval je na Kongresnem trpi 9. Po poklicu je bil učitelj. Že v Mariboru se je bavil s komunizmom. Ker je bil obsojen, je bil odpuščen iz službe; klatil 6e je po Štajerskem. Po polomu 1941 je pribežal v Ljubljano, dokler ni pobegnil v hribe, kjer je še sedaj.
2. Bagar Miroslav, akademik, sin Ivana in Helene, roj. Roba; roj. 25. jan. 1919. v Gornjih Petrovičih (Murska Sobota), kamor je ludi pristojen, stanoval je v Ljubljani do 3. aprila 1941. Danes je v hribih. Majhne postave.
3. Bajnk Stanislav, diplomiran pravnik, sin Antona in Katarine, roj. Pavlovčič, roj. 19. marca 1917 v Drašičih, pristojen v Črnomelj, stanoval do 4.
BORIS KRAIGHER politični komisar glavnega štaba rdečih tolp
EDVARD KOCBEK	DR.	MARJAN	BRECELJ	ZORAN	POLIC
podpredsednik	član Izvršnega odbora OF in njegov	voditelj	rdečega sodstva.
Izvršnega odbora OF	organizacijski tajnik, strokovnjak za	odgovoren za kočevski proee*
ropanje slov. naroda s posojili	ter	nmore po njem
aprila 1941 na Karlovški cesti št. 11-1.	15.	Kreft Ivan, poročen dijak, »in
Imenovani trije so bili komunistični or-	Ivana in Marije roj. Lilek, roj. 30. dec.
<!	ganizatorji na univerzi. Dane« eo vsi v	1906. v Radgoni, pristojen k Sv. Juriju
||	hribih.	(Ljutomer). Bivališče neznano, ker je
4. Bravničar Dušan, akademik, sin	vedno stanoval po deželi in organizrial
m	Henrika in Marije, roj.	Goetz, roj. 18.	»Zvezo kmečkih fantov in	deklet«. Po-
|'iz	aprila 1919. v Hrastniku,	pristojen v Ko-	dedoval je po očetu večje	premoženje,
H	čevje, stanoval v Ljubljani, Medvedova	ki ga je vsega zapravil. Sam je govo-
§1	ulica 22. Danes je v hribih.	ril, da je bil v španski vojni prostovo-
5. Dolinšek Anton, kovinar, sin Fran-	ljec. Na zunaj je izredno prikupnega ve-
1	ca in Ivane, roj. Habič,	roj. 14. januar-	denja, silno prijazen, toda	morda nalil	ja 1910 v Ljubljani in	sem pristojen.	bolj nevaren komunistični	organizator.
M	Samski, stanoval je na Poljski poti	Imel je sijajne zveza 1 Beogradom.
1	ŠL 138. 2e večkrat obsojen zaradi ko-	Poročen je bil s hčerko bivšega vinske-
munizma. Velik in močan in ima hud	ga trgovca, pozneje pa knjigovodje v
I	pogled. Organiizral je delavce. Danes je	ptujski elektrarni t magistro Baebler-
H	v hribih.	jevo, ki je bila v službi v Novem me-
6. Draksler Marija, samska, šivilja,	stu. Od je pridobil najprej za »Bojev-
hči Agneze, rojena 25. junija 1908 v	nike«, pozneje pa za komunizem no-
I	Ljubljani, pristojna v Mavčiče (Kranj),	tranjskega milijonarja Karla (Lineta)
stanovala v Aljaževi št. 11, že obsojena	Žagarja, pozneje inkasanta za OF pri
®	zaradi komunizma. Je najstarejša člani-	ljubljanskih bogataših, ki si drugemu
ca KPS še od takrat, ko je bila v Jugo-	niso upali izročiti prispevkov kot nje-
slaviji komunistična stranka dovoljena.	mu. Danes sta oba v hribih.
JOSIP VIDMAR predsednik IzvrSnera odbor* OF, maskiran »po proletarsko«
KOVAČIČ FEDOR	KOVAČIČ OSKAR
grobarjem. Leto 1941. je bilo samo ugoden trenutek za izpolnitev že prej pripravljenega načrta. Slovenski komunisti so ta trenutek izkoristili do kraja.
Če človek razglablja o zgodovini komunističnega rovarjenja v bivši državi pred letom 1941, ga spravita iz ravnotežja dve dejstvi:	ravnanje nekaterih
bivših oblasti z grobarji lastnega naroda in pa moralna podoba teh prenape-težev.
Kdor je imel priliko videti, kako malomarno, omalovažujoče in prizanesljivo so nekatere oblasti ravnale proti protidr-žavnim elementom, proti komunistom, se je moral zgroziti. Živo nam je še v spominu, kako se je šepetalo, kadar so prijeli kakega komunista, češ da bo dobil bogve koliko let ječe. Zgodilo se je narobe. Včasih so koga obsodili na nekaj mesecev, največkrat pa je bil še oproščen, žeg da je ta komunistična propaganda in Rovarjenje sama otročarija. Mnogokrat se je še kak minister zavzel za »nedolžnega«
Preganjanca in ga pozneje sprejel še v državno službo. To niso bili redki primeri, in sicer v vsaki vladi.
Nekateri tedanji oblastniki niti slikati niso marali, da bi kdo opozarjal na komunistično nevarnost in na del rdečih grobarjev. Pisanje o komunizmu jim je bilo prav tako neljubo kakor pisanje o tem, da je pod njihovo vlado kje pri nas revščina in stiska. Ti nekateri vodilni duhovi v bivši državi so bili preveč »demokratični«, da bi videli mason-*ko in komunistično nevarnost. Redki so bili, ki so na to nevarnost opozarjali.
Vemo tudi, kolikokrat je ljubljanska policija zadnja leta pred vojno prijela Borisa Kidriča, pa se ji ni niko>li posrečilo, da bi ga bila spravila do sodišča.
DOLINŠEK ANTON
KOVAČIČ LEO
nasprotnikih, temveč celo pri delu lastnega tabora tak vihar, ko da je z obsodbo nad podpiranjem komunistične literature z uradnih mest načel temelje vsega svetega in dobrega. Da ni bilo pokojnega dr. Antona Korošca, edinega slovenskega politika, ki je nevarnost komunizma za Slovence točno videl, bi se bila zadeva navsezadnje iztekla morda celo tako, da bi bil moral list dajati še zadoščenje Vidmarju, Kuharju ali pa vsaj tistim, ki so se zaradi obsodbe nad tako razdelitvijo nagrad čutili politično prizadete.
Ta dva primera pričata, kakšno razpoloženje je glede komunizma in glede njegove nevarnosti vladalo pred vojsko pri nas tam, kjer je bilo najmanj smelo.
A motili bi se, če bi mislili, da je tako imenovana »visoka« javnost spregledala vsaj zdaj ob toliki krvi, tolikem gorju in grozotnih posledicah dela, ki so ga grobarji slovenskega naroda pripravljali že leta in leta pred vojsko.
Kaj še! Zdi se, da je nekaterim l}u-	,
dem — in sicer tistim, ki bi po svojem	.
poklicu morali biti luč in svetilnik —	(
usojeno, da so vekomaj slepi, vekomaj	,
neobčutljivi za bolest in trpljenje naroda,	,
ki jih redi, jim daje priznanje in slavo; da vedno poznajo samo čast in ugled	(
svoje kasto in stanu — ne zaradi časti	]
same, marveč zaradi koristi, ki jim jih	j
nedotaknjeni ugled kaste ali stanu pri-	,
naša; da zaradi tega zagovarjajo in opra-	j
vičujejo tudi najbolj ničvrednega izmed sebe in skušajo preprečiti sleherni, bodisi še tako upravičeni napad nanj; da skušajo onemogočiti in oslabiti vsako	j
ugotovitev, ki jo narekujejo koristi celote in skrb za bodočnost lastnega naroda.	’
Zdi se, da je res tako, zakaj drugače si
)M6IC VIDA	KOŠIR MIRKO
Drzna organizatorka delavk. Danes jo v
hribih.
7. Honn Rudolf, delavec, sin Roberta in Marije roj. Urek, roj. 30. aprila 1915. v Ljubljani, kamor je tudi (pristojen. Stanoval v Aleševčevi 38. Bil je obsojen zaradi komunizma. On je imel nalogo pridobivati mladino v društvu »Gozdovnikov«, katerega član je bil že od mladosti. Danes je v hribih.
8., 9., 10. Bratje Kovačiči, sinovi pokoj. Lucija in Eme roj. Rozzoni. 1. Fe-dor, roj. 1& okt. 1907 pri Sv. Luciji, pristojen v Radovljico, stanoval v Ljubljani, Privoe št. 6. Bil je zasebni uradnik, zaradi komunizma že večkrat obsojen. Njegova žena Darinka roj. Šrent, hči Ferdinanda in Marije roj. Bavdek, roj. 17. maja 1921. v Ljubljani, huda in nevarna komunistka. Bila je tudi že obsojena zaradi komunizma. 2. + Oskar Kovačič, roj. oktobra 1908, poštni uradnik. Zelo krvoločen in zelo strupen komunist je 8. Leon. roj. 28. marca 1910., zasebni uradnik. Vsi trije so poprej stanovali Cesta za Gradom št. 11, in so mnogo delali v »tehniki« in pri razpečavanju komunistične literature. Fedor in Leon Kovačič sta zdaj v hribih.
12. Korii Miroslav, odpuščeni profesor kemije, sin Blaža in Uršule, roj. 2itko, roj. 15. marca 1905 v Ljubljani, neporočen, stanoval v Aljaževi št. 16.
Bil je profesor na gimnaziji v Vel. Ki-kindi. Ker pa ni skrival komunističnega prepričanja, je bil odpuščen iz državne službe. Pozneje je bil v službi pri Mediču v Domžalah. Izredno previden, skrajno premeten in zelo nevaren. Sprejemal je komunistične kurirje
>	STERMECKI	MAKS
16. Krivi« Vladimir, diplomiran jurist, sin Edmunda in Frančiške roj. Me-žan, roj. 26. aprila 1914. v Idrijski Loki, pristojen v Ptuj. stanoval v Ljubljani na Tyrševi št. 125. Velike postave, zelo agilen, strupen in nevaren komunist, drži stike z višjimi funkcionarji. Zdaj je v hribih. Bil je z Ivanom Stanovnikom mlajšim dne 14. in 20. februarja v Črnomlju zapisnikar pri »parlamentu«, hkratu je član rdečega »zakonodajnega« odbora.
17. KroSl Josip, bivši uslužbenec pri začasni upravi za razlaščene gozdove. Imel je kontrolo po gostilnah. Danes je v hribih.
18. Leskošek Fran^, strugar, sin Franca in Terezije roj. Busar, roj. 2. decembra 1897. v Celju, kjer je najprej bival, pozneje pa v Ljubljani, Ciglarje-va 41. Bil je tajnik Saveza metalnih rednika Jugoslavije in kot tak je imel velik vpliv na delavce. Vedno je organiziral štrajke, čeprav je oblastem la-
fal, da vpliva na delavce pomirjevalno, eta 1937 so ga socialisti izrinili iz »Saveza«, zato je dal Leskošek leta 1941. ustreliti Pavla Vrankarja. češ da ga je ta izpodrinil s tega vplivnega mesta. Leskošek je visoke postave, nadarjen samoizobraženec. Dober govornik, na zunaj hinavski. V Jugoslaviji je izdajal zakrinkano glasilo KPS »Ljudsko pravico« in druge tiskovine. Ima hišico v Ciglarjev! ulici. Bil je eden vodilnih organizatorjev OF. Leta 1941. je bi) že zaprt v šentpeterski kasarni v pritličju, pa so mu od zunaj s pomočjo badoljev-ske policije prežagali križe, da je po-
(Dalje na 4. strani^
FRANC LESKO»EK BMkirin kot Peter Strnjrar
FRANC LESKOSKK flan Uvrlite*« odbora OF ter prvi politični komisar poveljstva rdečih tolp
TONE FAJFAR Bu inriirn odbora OF >krttin*ki Mcialut«
Grobarji slovenskega naroda - u besedi in slih!
Zgodovina naše zemlje pod rdečo Osvoboddno ironto:
Kako so rdeči pionirji »gradili nov svet« na Grosupljem
»Rdeči pionirji« so se tudi pri nas zgodaj spravili na »osvobodilno delo«, da bi čimprej uresničili sen o edino zveličavni diktaturi proletariata in o toliko obetanih »nebesih na zemlji«, katere »o hoteli prestaviti po likvidiranju Boga in njegovih večnih načel tudi na grosupeljska tla, za kar gre hvala zlasti tako imenovanim »boljšim krogom«, ali če hočete smetani proletariata.
Človek strmi, ko gleda, kako so tiščali v komunizem in še tišče mnogi ljudje, ki bi z njegovo uveljavitvijo izgubili čez noč vse in postali »enaki« v bedi in »bratje« po pasji poslušnosti valptov, ki bi uveljavljali to bratstvo in enakost s pomočjo »svobode« pod rdečo knuto.
Da bi mogli vsaj malo razložiti to širjenje komunizma pri nas iu na splošno na slovenskih tleh, moramo omeniti nekatere pogoje, ki so bili dani z razpadom bivše Jugoslavije, zlasti pa še z vstopom SSSR v vojno. Ti pogoji bi bili:
1) pešanje dejavnega krščanstva in starih čednosti v narodu na račun uživanja željnosti;
2) ostanek »vseslovanske« bolezni, kajti če bi se bila komunistična diktatura polastila oblasti v kaki neslovanski državi, ne bi imel rdeči nauk na naših tleh tega uspeha;
8) Krilatica narodno - osvobodilnega boja ki je bila morata zaradi zasedbe.
Če se ozremo v minulost, moramo priznati, da je bil komunizem v bivši Jugoslaviji zelo slabo razvit, (ia pa so druge struje pripravile v dušah tla za komunistične nauke. Če bi ne bili dani zgoraj navedeni trije pogoji, bi na naših tleh komunizem ne mogel na površje.
Pa poglejmo, kako se je sejalo in kako je kalilo rdeče seme pri nas. Kdo so sejalci in kako je z ljulko na naših njivah.
Gnezdo se prične plesti
Kolikor nam je znano, so z načrtno organizacijo komunizma pričeli v Grosupljem že leta 1935. Kal je pognala iz tovarne »Motvoz in platno d. d.«, ki je imela za ravnatelja komunista ini. Dolarja SIctoda. Pričeli pa so Čisto nedolžno s sestanki v Koprivčevi gostilni, kamor je prihajal gatinski komunist Žgajnar Alojz, tesar, ki je delal v Ljubljani, ob nedeljah pa prihajal domov in nato zahajal k svojim tovarišem v omenjeno gostilno. Tja so zahajali iz tovarne tekstilni tehnik Žitnik France iz Grosuplja, delavec Marinčič Janez iz Gatine, delavec Potokar Jože iz Stranske vasi, delavec Javornik Miha s Perovega, delavec Župančič Janez s Perovega, delavec Podržaj Albin iz Male Stare vasi, delavka Makovec Avguština s Cikave, delavka Muhič Vera iz Grosuplja, delavki Strahovnik Malči ter Črnologar Ema iz Škofljice ter še drugi in druge.
Orožništvo je vedelo za te sestanke, ki pa jih je seveda smatralo, kakor^ je razvoj dogodkov pokazal »za nedolžno razvedrilo«. Stvar postane precej jasna, če omenimo, da je imelo naše orožništvo nekoč pri partijcu Vidmarju Francu hišno preiskano, toda za to služlveno tajnost je Vidmar vedel že dan pred preiskavo.
Ker je bilo samo vodstvo tovarne rdeče, je bilo delo zelo lahko. Poveljnik grosupeljske orožniške postaje Šuligoj Peter pa je prihajal v tovarno tudi zasebno na obiske 8 svojo gospo,
»Kri za kralja«
Partijcem bo je stvar zdela prepočasna. Ničesar ei niso želeli bolj kakor vojske ter vkljub dobri plači — vsaj mojstri in uradniki eo bili kar primemo plačani, — so vedno na vseh straneh širili nezadovoljstvo.
Tudi pri nas so se obhajale nedelje in prazniki s popivanjem, kvartanjem in raznimi izleti, doma pa je bilo belega kruha in mesa na preostajanje. In ko so vinski duhovi zlezli v glavo,so se odprle zatvomice modrosti, ki so naznanjale, da je stanje neznosno, da »tako ne more iti več dalje in da mora biti ali vojska ali pa revolucija«. Seveda so bile te glave pijane ne samo vina, ampak zlasti kruha.
No in dočakali so vojsko in pospešili revolucijo; čudno pa je, da je prav pri njih to občutje neznosnega stanja utihnilo ter že tri leta tolažijo svoje vernike s koncem čez 14 dni. Nemara se pa le zavedajo svoje odgovornosti,
V	tem času je Evropa stopila v novo svetovno vojno Komunisti so dvignili ušesa in prisluhnili. »To bo nekaj za nas
—	čas svetovne revolucije se je približal in z njo diktatura proletariata!« Toda njihova taktika je zahtevala, da morajo zakrivati poglavitni cilj, dokler se jim ni zdelo varno pokazati prave namene zaradi katerih so rovarili.
Za primer njihove hinavščine naj navedemo proslavo marčnega puča v Bel-gradu v letu 1941, Vedeli so, da prelom pogodbe trojne zveze in prevzem oblasti po nedoletnemu kralju pomeni neizogibno vojno, vojna pa kalno vodo za uspešno ribarjenje in pripravo za izvedbo revolucije pri nas. Zato so bili tega preobrata tako veseli, da je ravnatelj tovarne dovolil slovesen sprevod iz tovarne mimo želi postaje po Grosupljem do gostilne pri Koprivcu in nazaj v tovarno.
Spotoma so se drli po vasi na vse grlo, da »damo svojo kri za kralja« itd., pri čemer so bile posebno glasne ženske, med drugimi Vidmarjevi Marija in Frančiška, ki sta dva dni poprej — 25. marca 1941 vpili, da »proč s kanoni, kruha nam dajte«, zdaj pa sta bili tako vneti za vojno. Tudi gospodični oz. tovarišici Per-metova in Šuligojeva sta bili zelo glasni.
Bivši naš zdravnik dr. Podkoritnik France pa je imel ob tej nepozabhi priliki navdušen govorčič, v katerem je izrazil svoje občutke o vseslovanstvu in našem prijateljstvu z »bratsko Rusijo«, o neizogibni potrebi vojne in kako sladko je preliti-'kri za kralja in domovino.
Kako iskren izliv domoljubja je bil ta sprevod 8 kričanjem po vasi in s hinavskim zagotavljanjem zvestobe kralju in domovini, pa se je pokazalo čez teden dni po mobilizaciji, ko so ti vodilni gospodje iz tovarne in po vasi našli stike in z njimi najrazličnejše pretveze, da so lahko ostali doma in da jim ni bilo treba iti na bojišče.
Rdeči pionirji se pokažejo
22.	junij 1941 je pomenil za naše partijce začetek javnega delovanja. Iz podzemlja, kjer so se zdaj skrivali, so z drznimi nasmejanimi lici privreli na dan, trdno verujoč, da je prišla njihova velika ura. Dokler ni SSSR stopila v vojno, so stali pri strani in si prizadevali na vse mogoče načine, da bi našli milost v očeh »okupatorja«. Bili so tako ponižni, da so se človeku smilili, saj so čisto pozabili, da so Slovenci. Zdaj pa tak nenaden preobrat.
Padlo je povelje iz Ljubljane in vrgli so se z vso ihto na delo za »narodno osvobodilno stvar«. Začela se je propaganda, ki ji ni primere v naši narodni zgodovini, za »Osvobodilno fronto«, ki je edina »legalna predstavnica naroda«. Na vsa usta so hiteli zatrjevati, da so v tej »Osvobodilni fronti« združene vse stranke, da tu ni več strankarstva in da je zdaj prava stvar narodno-osvobodilni napor in da je nevredno človeka z narodno zavestjo v tem tako usodnem trenutku ostati strahopetno zadaj. Vojne bo konec najkasneje o božiču ter bi bilo ta-
ko rekoč blazno, zamuditi edinstveno priliko, poceni postati narodni junak. Strahotne sovjetske poraze pa so opravičevali kot taktične umike ter da ima sovražnik zaradi napadalne akcije tolike izgube, da l»o zdaj zdaj brez vojaštva. Vojne bo zdaj zdaj konec, zato je treba pohiteti z organizacijo lastnega »vojaštva« ki naj bo pripravljeno v gozdu za naš dan.
Kakor se je pozneje pokazalo, so bili rdeči preroki in njihovi učenci res toliko omejeni, da so verjeli v skorajšnji konec vojne, zato so s tako ihto začeli z oboroženo komunistično organizacijo, da bi se ob koncu polastili oblasti in izzvali revolucijo.
Pa kaj hočemo, ko partijec obrača, Bog pa obrne 1 Vojna se vleče iz leta v leto, umazanost njihove taktike pa prihaja na dan in čas sam jih razgalja. Tako imajo danes za seboj slavno dobo načrtnega pokolja nemaničev, medtem ko so »buržuji« bili varni življenja. Slava izdajalskega 8. septembra gre v zaton in sami predobro vedo, da se ne bo več ponovil. Prerokovani konec vojne pa jim kaže fige in vodi za nos, tako da je nastal pregovor: »Laže kakor partizan!«
Komunistično seme gre v klasje
Zaradi pogojev, ki smo jih uvodoma navedli, je rdeče seme v Grosuplju pognalo	močne kali	in	šlo	v klasje. Precej
pa je	bilo ljudi,	ki	so	vse to imeli za
neresno in nenevarno početje, zato se niso povsem odločno postavili po robu; ko pa so začele padati prve žrtve, je bilo prepozno. Najbolj tragično pa je dejstvo, da so badoljevci tudi pri nas od vsega početka koketirali z njimi, ker so pač želeli na tihem, da narod v medsebojnem klanju pogine.
Iz	početka, ko	še	ni	bilo umorov, požigov	in ropov ter	so	spretno skrivali
svojo komunistično barvo, so mnogi res verjeli, da ti ljudje lastnemu narodu ne morejo biti škodljivi in nevarni. Ropati ni bilo treba, ker so zaradi malega števila dobili hrano brez ropanja, z umori si še niso upali začeti, ker so se čutili še prešibke, zaradi poležavanja po gozdu in neaktivnosti pa še ni bilo požarov.
Znali so sladko govoričiti in obetati nebesa na zemlji. Seveda kmet tem obetom ni verjel, menil pa je, da ga bo lastni človek pustil pri miru, da bo mogel garati dalje, kakor je garal do zdaj.
To je bilo zunaj. V tovarni pa se je kmalu pokazala krvava komunistična roka.
Prva žrtev
Tovarna je bila srce vsega rdečega gibanja. V njej 90 stolovale razaie partijske veličine in kazale zelo nedolžen obraz. Po tovarniških prostorih so bili tajni in zaupni sestanki delavstva, ljudje so odhajali v šurno s polnimi nahrbtniki iz tovarne, čutil se je dih diktature nad tistimi, ki tega niso odobravali, ker so spoznali, da je to komunistična reč, ki nujno vodi v revolucijo in suženjstvo.
Badoljevski karabinjerji so imeli za vse to zaprte oči, ker so jim jih slepile hčerke in žene »narodnih junakov«. Povsod kjer si srečal njega in kako krilo, si slišni mijavkanje o vil euore ammalato«, o »1’amore fiamma«, o »le gambe belle« in tako dalje brez konca in kraja.
Tovarniški vratar Knez Anton s Perovega ni soglašal-z njimi. Niso ga mogli vneti zase, zato šo mu začeli kazati grozilen obraz. Misleč, da bo stvar zavrl, je o vsem tem nekoč govoril z orožnikom Šuligojem Petrom, ki je oetal v službi pri karabinjerjih. Nič. Poiem mu je pisal pismo m povedal, da bo sam sporočil ka-
rabinjerjem o vsem, če ne bo Šuligoj napravil, kaj vse se počne v tovarni.
Štirinajst dni nato je v novembru padel Knez, zadet po treh revolverskih strelih od delavca Kovača Ivana, ki je nato zbežal v gozd. Toda tudi on je prejel kmalu plačilo. Padel je kmaiu nato pri napadu na Turjak. Vodstvo tovarne je zbralo prostovoljnih prispevkov za tri lepe vence, vse delavstvo je šlo za pogrebom, toda niso mogli utajiti na licih sijočega zmagoslavja nad tako odličnim »junaškim dejanjem«. Malo pozneje pa je Javornik Miha s Perovega zaupal sodelavcu: »Ja, če bi bil Knez povedal karabinjerjem o našem delovanju, bj padli 4 z družinami: jaz, Zupančič Rudolf, Sagadin Jože in sam Kovač Ivan.«
Zgodba o treh pobeglih
Sestanki eo seveda bili tudi zunaj v prosti naravi, zlasti če je bilo kaj strogo zaupnega.
In tako so šli neke nedelje v novembru leta 1941 »trije tički« — Polič Radko iz Stranske vasi, sin starega partijra Poliča Antona, delavec Rode z Mlačevega ter neki Ljubljančan »na sprehod« v naravo.
V	gozdu pri Grosupljem pa so jih karabinjerji povabili s seboj na postajo. Odkazali so jim prostor za zamreženim okencem v prvem nadstropju stavbe. Ponoči pa je omrežje v oknu odstopilo in »trije tički« so sfrfotali v prostost. Komunisti so iz tega naredili cel junaški spev, kako so ti trije »idealni in neustrašeni fantje« izruvali omrežje z lastnimi rokami in se po vrvi iz odeje spustili na tla.
Po drugi strani pa smo zvedeli, da dejanje le ni bilo tako junaško, kajti ponoči je poznejši politkomisar, sin orožnika Šuligoja — Stojan Šuligoj pristavil k omenjenemu okencu lestvo, vzel kramp ter z njim odkopal omrežje ter jih po lestvi povabil v prostost
¥	•	l	v•	|»v
Idilični rdeči gradič
Idilični gradič Brinje leži na koncu vasi pod gozdičem (na žalost so pa badoljevci posekali) ob vodi ter je bil kaj pripraven za skladišče živil in drugih potrebščin, postavim orožja. Lastnica tega gradiča je vdova Valentinčič Apolonija, kateri je delal več let druščino »hišni prijatelj« inž. Zupančič Martin, oče komunizma pri nas. Mati je imela »dobro vzgojenega« sina-edinca Staneta, veterinarja, ki je bil neverjetno delaven ter bil dan za dnem s svojim motociklom po vseh okoliških vaseh, kajti živina je neprestano bolehala in bilo je treba kajpada hoditi zdravit
Kmalu pa je ta romantični gradič služil za razne »prijateljske« obiske, toda vanj eo prihajali le »izvoljeni«, kakor na primer: poznejši vršilec dolžnosti ravnatelja prokurist Prezelj Boris, tekstilni tehnik Žitnik Franc«, tekstilni tehnik Bolo Anton, tekstilni mojster Dobrovnik Rupert, uradnik Pucihar Alojzij, uradnik Barle Ivan, tekstilni inž. Bojc Ivan in drugi.
S Police so tolovaji ponoči kar sami z vozmi prišli po živež in drugo roho in seveda brez nevarnosti odpeljali, kajti badoljevci so morali varovati svoja dragocena živjlenja za »amore eolle belle ragazze«.
»Le naj dajo grosupeljski buržuji...«
Bilo bi krivično, če ne bi omenili tudi dveh hiš, kamor so »najboljši narodovi sinovi in hčere« zahajali v vas in krepili svoje »narodno prepričanje«, prinešeno iz Moskve. To je bilo stanovanje tekstil-
nega mojstra Dobrovnika Ruperta v Vo- j dičarjevi gostilni ter hišica čevljaria Permeta Franca, ki je f*»zneje dobil od tolovajev častni naslov »inženir« zaradi delitve zemlje, ki mu je bila zaupana po 8. septembru. V teh dveh stanovanjih j so bili najpogosteje zaupni sestanki, ki so imeli nedolžno ime »prijateljskega va- [ sovanja«. Stvar je bila na zunaj precej : neopazna — v gostilno sme vendaT vsak- | do. Ko si že v veži, vendar ni nič hudega, , če skočiš k prijatelju na zaupni prijateljski pomenek.
V Dobrovnikovem stanovanju 90 od- ; ločali o marsičem, tam se je ustanovila tudi Vaška zaščita. Tja so najbolj pogosto j zahajali: Valentinčič Stane, Bole Anton, | Štrubelj Anton, poznejši bandit, Šuligoj ! Stojan, poznejši politkomisar, Perovšek j Ivan ml., — glavni komunistični kurir, | Hude Bogomil, bivši jugoslov. podporočnik (padel kot prisilni mobiliziranec), Perme Jože, bivši jugoslov. podporočnik (sedaj pri tolovajih kot tehnični častnik) ter njegov brat Ivan in drugi. Perme Iv. je bil določen za prehranjevalnega komisarja Vaške zaščite.
Valentinčič Stane pa je povedal nekoč. kakšen namen ima Vaška zaščita, in sicer: 1) da se v njej vzgajajo tolovaji ter nato po potrebi pošiljajo v gozd; 2) da se organizira in preskrbi prehrana v gozdu; in 3) ko se bo začela »okupatorska« oblast majati, mora Vaška zaščita takoj prevzeti oblast v roke.
Čevljar Perme je izdeloval torbice in nahrbtnike za	tolovaje.	Štrubelj Jožefa je	j
bila izvoljena	pri neki	priliki za	tajnico
Vaške zaščite	ter je	prebirala	dopise	j
centrale OF, v katerih se je po navadi poudarjala večja aktivnost ter brezpogojna likvidacija vseh belogardistov. Berginc Jožefa je k sestankom hodila in brala komunistično	literaturo, med	drugim
»Delo«, glasilo komunistične partije. Ko so nekoč razpravljali o tem, koliko je kdo dal od vaščanov za osvobodilno akcijo, je Bole izjavil: »Le naj dajo grosupeljski buržuji, saj dajo zato, ker se nas boje, pozneje pa bodo že dobili svoje 1«
Kako usmiljene, dobrotne in požrtvovalne so bile naše »narodne dame« že takoj spočetka, naj potrdi tolovajska božičnica na Medvedici pri Št. Juriju pri Grosupljem, kamor je tovarniški hlapec leta 1941 na božični predvečer pripeljal 24 potic, ki so jih pripravile gospe uradnikov, mojstrov in grosupeljskih »narodnih« družin.
Pokolj Jakopinovih
Pozimi leta 1942 se je tolovajstvo precej okrepilo, novih moči pa je dobilo v pomladi, ko je bila napovedana splošna mobilizacija. Izdan je bil nalog za sprožitev revolucije z nasiljem: s poko-lji nezanesljivih in vseh, ki bi ne soglašali »z vsesplošnim narodno-osvobodilnim gibanjem«.
Krajevni IOOF v Grosupljem, ki so ga sestavljali zdravnik dr. Podkoritnik, veterinar Valentinčič Stane, inž. Zupančič Martin in zloglasni morilec Potokar Lado s Police, se je čutil dovolj močnega, da začne g krvavimi dejanji.
Dno 16. aprila 1942 j« bilo v Ponovi vasi ‘in v Št. Juriju pri Grosupljem po badoljeveih zajetih 42 ljudi in odpeljanih v Italijo v internacijo.
Po internaciji Šentjurcev in Ponovcev se je takoj dvignil grozilen glas, da bo kmalu udarila roka pravice. Rdeče vodstvo je imelo lepo priliko, da udari in da tako oetraši tudi tisto, ki so vodno bolj sprevidevali pravi obraz zakrinkane »Osvobodilne fronte«.
V noči iz 21. na 22. april 1942 Je bila po komunistih poklana 6 članska družina delavca Jakopina, med drugimi tudi nedolžni otroci. Ta gnusni in res zverinski zločin je vse pretresel do dna. Grosupeljski komunisti so takoj hiteli z opravičevanjem, da maščevanje mora biti. sicer se bodo »izdajalci« preveč namnožili.
Dalje na peti strani
(Nadaljevanje s S. strani.)
begnil. Od tedaj je stalno v hribih iti je bil od začetka politični komisar zbornega poveljstva. Tolovajsko ime »Peter Strugar«. Dal je likvidirati več ko 500 ljudi. Podpisal je nešteto likvidacijskih in roparskih dokumentov. Krvoločen do skrajnosti.
10. Nachtiga) Konstantin, akademik, ijin dr. Rajka in Miroslave roj. Dolenc, roj. 20. aprila 1915. v Gradcu, pristojen v Ljubljano, kjer je stanoval v Slomškovi 17. Organiziral dijaštvo, danes baje v internaciji.
20. Ncmarš Velimir, akademik, sin Leopolda in Marije roj. Pric, roj. 22. de-cemnra 1920, v Ljubljani; stanoval v Prisojni ulici 5-1. Danes je v hribih.
21. Novak Leon, profesor glasbe, sin Aniona in Leopoldine roj. Schvarz, roj. 17. oktobra 1906. v Mariboru. V Ljubljani je stanoval na Tyrševi cesti 47b-III. Bil Je že obsojen zaradi komunizma. Hud organizator, imel je večjo funkcijo v pokrajinskem komitetu. Danes je v hribih. Še hujši je pa brat Ante, učitelj, zdaj divizijski politkomisar, ki je šel že prve dni v hribe.
22. Ocepek Angela, roj. Dovč, delavka pri »Saturnusu«, stanujoča v Spod. Zadobrovi pri Ljubljani. Poročena, ima enega otroka. Je močne postave, huda organizatorka po tovarnah. Danes jo v hribih,
23. Ravnihar Evgen, odvetniški pripravnik, sin odvetnika dr. Vladimrija Ravniharja in Antonije roj. Strle, roj.
19.	marca 1912 v Ljubljani, stanoval na Miklošičevi 18. »Ultra« komunist, politični organizator, salonski levičar, organiziral je »boljše kroge«, kamor drugi »plebejski« komunisti niso mogli. Vsi salonski komunisti, ki so danes v hribih ter njih lahkomiselni očetje in matere se imajo njemu zahvaliti, da so njihovi otroci deležni rdeče svobode in njenih posledic. Danes je Evgen Ravnihar v hribih in ima »motorizacijo« čez.
24. Stcrmcrki Maksimilijan, medicine«, ain Maksimilijana in Evgenije roj Voniza, roj. 80. Junija 1908 v Venco Carmone. Bil je le obsojen zaradi komunizma. Delal je nekaj časa v bolnišnici. Je srednje postave, Idond, nosi oča-1». Zelo zajedljiv in zagrenjen. Velik
prijatelj Vladimirja Kozaka. Oba eta žo od začetka v hribih.
25. Stopar Viktor, ključavničar, sin Jakoba in Frančiške roj. Špacapan, roj. 12. decembra 1914, samski, pristojen v Ljubljano, stanoval v Predovičevi utic' štev. 82. Sposoben organizator delavstva, Imel je v mestnem odboru OF večjo funkcijo. Sedaj v hribih.
20.	Stranič Vesna, akademičarka, samska, hči Jožefa in Katarine roj. Ha-lokira, rol. 2. junija 1920. v Pazinu, pristojna v Maribor, stanovala v Ljubljani, Komenskega 7, pri Baeblerjevth. Jb majhne postave, agilna komunistka, organizirala jo »ženski pokret«. Danes je v hribih.
27. f Tomšič Anton, pravnik, poročen, sin Mihaela tn Johane roj. Tomšič, roj. 9. novembr al910 v Trstu, pristojen v Ljubljano, kjer je stanoval v Bohoričevi ulici St. 3. Večkrat obsojen zaradi komunizma. Bit je glavni voditelj poleg Kardelja in Kidriča. Bil je tajnik pokrajinskega komiteta KPS. Srednje postave, nosil je očala. Pokvarila ga je šola, kjer se je spoznal s Kidričem mlajšim. Vzdrževal je zveze s tujino. Ustreljen leta 1942, najbrž ga je spravil s poti Kidrič sam, ker bi mu bil pri vodstvu partije lahko nevaren konkurent.
28. Tomšič Vida. žena Antona, rojena Bernot, hči Ivana, učitelja in Franje, roj. Rozman, roj. 16. junija 1913 v Ljubljani. 2e kot študentka obsojena zaradi komunizma. Ženska brez čustva. Ko so jo uro pred ustrelitvijo moža spustili k njemu, je ostala zunaj celice pri vratih, dvignila pest k obrazu ter zaklicala: »Anton, tovariš moji« Nato se Je obrnila in odšla. Danes je v hribih. Jo članica »zakonodajnega odlmra plenuma OF« ln CKKPS, glavna urednica »Ljudske pravice« in članica »komisije za ugotovitev zločinov«!
29. Žerjal Anton, bivši dijak, ain Antona in Elizabete, roj. Ivančič, roj.
25.	januarja 1915 v Rojanu pri Trstu, pristojen v Ljubljano, kjer je stanoval na Večni poti št. 27. Bil Je že kot študent obsojen zaradi komunizma. Menda je bil ustreljen 1942.
80. Kardelj J oaipina roj. Maček iz Zadobrovo. To je druga »žonas Karde-
lja, ker prva — privatna uradnica — se je dala ločiti od njega zaradi komunizma. Njen brat Ivan Maček — »Jernej Posavec« — je bil prvi vrhovni poveljnik slovenskih rdečih tolp. Bil je v Moskvi. Danes je komunistični »minister« za notranje zadevo in je v hribih.
8t. Baelder Aleksandor.
82. Kardelj Edvard in
33. Kidrič Boris. O poslednjih treh bo treba posebej govoriti ob priliki.
Teh 38 ljudi je tvorilo torej jedro predvojnega slovenskega komunizma. Marsikdo se bo jmčudil, ko bo bral skoraj neznana imena in na videz brezpomembne oeebe. A to je ravno taktika komunistov, da pravih voditeljev ljudje nikdar ne poznajo. Izmed vseh 38 so komaj štiri mena bolj znana, drugih pa širša javnost ni poznala.
Marsikdo bo 'presenečen, ker »o vsi ti ljudje zelo mladi. In če pomislimo, da ge njihovo komunistično rovarjenje začenja že z letom 1928., ko so bili še otroci I Zgodovina slovenskega komunizma nam to pojasni.
Slovenska komunistična stranka eo je osnovala po prevratu 1918. Imela je svoje glasilo »Rdeči prapor«, vendar pa. ni doeegla skoraj nikakega uspeha. Vodilni komunisti «0 prišli iz socialistične stranke, ki je imela dobro organizirane strokovne organizacije, komunisti pa ničesar. Tudi Hali neznatni začetni komunistični uspehi so bili bolj odmev splošne politične razrvanosti v Evropi in pa sovjetske revolucije.
Ko pa je minister Draškovič pripravil prepoved komunistične stranke in, ko je vlada izdala znano »Obznano«. so razveljavili vse mandate komunističnih poslancev in komunisti so morali pod zemljo. Za revolucionarno delo pa tedanji slovenski komunisti niso bili sposobni, ker so izšli iz druge »zakonite« politične šole. Kmalu »o zatemnele politične zvezde raznih Lemežev, Žorg, Če-pelnikov in Še drugih.
Takrat so bo komunisti vrgli na mladino in na miniranje vseh strokovnih in političnih organizacij. Začelo se je podtalno rovarjenje. Precej pozornosti so posvetili dijašlvu. Okrog leta 1925. so imeli organizirano precejšnjo skupino dijašlva v Ljubljani in v Mariboru.
Splošno so uspevali s svojim razdiralnim delom med mladino, ki je Izhajala iz delavskih, malomeščanskih in razum-niških kdogov.
Sicer pa jo čudno, da niso imeli še večjih uspehov, kajti tako sama sebi prepuščena mladina, kakor je bila v Jugoslaviji, ni menda bila nikjer na svetu.
Tako je komunistom uspelo vzgojiti v prvih desetih letih po svetovni vojni kuder komunistične, za revolucionarno delo usposobljene mladine, ki so jo v drugem desetletju poslali na podrobno organizacijsko, še bolj pa propagandno delo.
V	Ljubljani so imeli komunistični dijaki leta 1925 shajališče v neki hiši na Cesti za Gradom. Vodil jih je neki inž. S., ki jih je vadil sestavljati in oblikovati razna telesa iz najrazličnejših odpadkov, n. pr. obrabljenih škatlic za žveplertkO, Žebljev, žice itd. V resnici je bila to komunistična šola za mladino.
In prav ta mladina je takoj zavzeli v-odilna mesta. Prav malo je ostalo starih komunistov v vodstvu. Vso komunistične veličine, ki jih danes omenjajo listi, »o bile leta 1980 že voditelji revolucionarnega gibanja. Nekateri so šli celo v Rusijo v šolo.
Kardelj, Kidrič in Baebler so pokazali največ diktatorskega duha, zato so se zrinili v ospredje. Vsi ti so prišli v CK KPJ in CKKPS.
Poleg teh veličin «o imeli komunisti tudi krajevne prvake n. pr. v Logatcu nekega čevljarja, v Cerknici Lovka, v Ložu Hribarja in Haceta, na Blokah Srajc, v Kočevju prof. še&ka in v Trbovljah Mihaela Marinka itd. V vsakem kraju so imeli svoje organizator, in ti igrajo dane« veliko vlogo. Vsi tl pa so bili zlasti mlitični aktivisti. Njihova naloga je bila organizirati trojke, sabotažna dejanja in držati stike.
Komunistična stranka pa jo imela poleg »aktivistov« celo vrsto kulturnikov, katerih naloga je bila idejno, miselno in moralno razkrajati slovensko družim. Ti ljudje niso imeli nobene politične moči. Bili bo le nekaki komunistični hlapši. Nekatere so potrebovali zaradi denarja, druge zaradi političnih zvez,
nekatere zaradi javnega mnenja, nekatere zaradi kulturnega vpliva, zopet druge zaradi špijonaže.
Nekatere dobe v oblast z denarjem, druge z obljubami, tretje s strahom, največ pa z laetno neumnostjo podrepnikov samih,
Kako Žalostna usoda čaka idiotske častihlepneže, je lepo pokazala slovenska OF. Ali Jo kakšen kulturni podrepnik, salonski karierist, že dobil kakšno važno mesto? Na tisoče jih je bilo razočaranja, ŠO več jih pa bo, ko bo že prepozno.
Nekateri, ki se ne morejo otresti simpatij za OF, večkrat tožijo, da oblasti zapirajo take mlade ljudi, ki niso imeli nič pojma o komunizmu. Otročarija! če bi naši meščanski ideologi in sociologi, imeli toliko pojma o komunizmu, kakor ga ima ta mladina, bi lahko dosegli najboljše uspehe v boju proti njemu. Tako kakor komunisti izkoriščajo in uče mladino, je nihče ne izkorišča in ne uči. Kidrič in vsi njegovi pajdaši so bili že z 18. leti vodilni komunisti 1
Co bi bile oblasti n. pr. leta 1935. ali pa Še 1941. zaprle omenjenih 83 ljudi, bi ne bilo nikdar OF na Slovenskem in tudi takega pekla ne, kakor je sedaj. Badoljevci so imeli -vseh 33 zločincev žo zaprtih, pa so jih po kratki pridigi izpustili iz zaporov. Ali niso bili velikodušni? Vsekakor I Ko pa so videli, kaj OF počenja, so poslali nekaj protikomunistov v gozd, da izslede voditelje. Ko se je patrola vrnila iz gozda in povedala, da je 14 glavnih komunistov-vo-diteljev OF na Grabeljcah v Iški, so šli badoljevci tja točno čez 3 tedne, ko že ni bilo o taborišču ne duha ne sluha. Kaj mislite, kdo je obvestil komuniste, naj se umaknejo? Uganite, ml smo žel Dobro bi bilo, če bi uganili t« tudi Slovenci izven naše pokrajine, ker sicer bodo po končani vojni preklinjali vse Kidriče, Baehlerje, Kocbeke, Lubeje, Ruse in drugo, pa bo prepozno!
»Za bolezen so zdravila,« pravi narodna pesem. »Za neumnost in nezrelost Jih pa ni,« nam dokazuje zgodba o tem, kdo so bili grobarji slovenskega naroda le pod Jugoslavijo in zakaj so v to lahko postali!
Pisma
nam in vam
Spoštovani gospod urednik!
Naša mladina zelo rado iila. To doka-tuje visoka naklada obeh literarnih mladinskih listov: Vrtca in Našega roda.
Zdi se pa, da se Naš rod včasih ne zaveda, da dolguje zahvalo za svoj obstoj slovenski mladini, tisti mladini, ki ji vča-sih pokloni kamen namesto kruha.
Uvodna številka letošnjega Roda je na naslovni strani prinesla sliko, ki je za sedanje vojne (ase, ko ima naša mladina vsepovsod polno slabih zgledov, še posebej neprimerna. Predstavlja namreč skupino divje nasmejanih fantov realcev, ki v svojem razredu obdelujejo dijaka gimnazijca. Slika je ilustracija glavne povesti »Jadralcih. Prvo poglavje e naslovom »V slogi je moč* je na vso moč nevzgojno Tisto veliko moč, ki jo daje sloga, je pokazalo 18 realcev, ki je planilo v divjem krohotu na enega gimnazijca, kjer so mu ** združenimi močmi* — dobesedno po Našem rodu — »slekli suknjič in potegnili srajco izza hlače. 1'si na enega! Prepričljiv dokaz, da realti dobro razumejo smisel lepega gesla »V slogi je moč*. Na podoben način razumevajo to geslo tolovaji iz gozda, ki pridejo do zob oboroženi v večjem številu po nedolžno žrtev, ki je brez obrambe in jo odvedejo v gozd, od koder ni povratka. Res, neverjetna moč *» junaštvo!
Da dobi slika bolj »sodoben* izraz, sodelujeta pri obdelovanju žrtve tudi Majda ** Micka, edini dekleti v razredu, ki zma-Dostavno potegneta žrtvi čevlje s nog, kar drastično prikazuje slika. Njiju so tudi Porabili tovariši, da sta sladkobno zvabili najboljšega gimnazijca v razred, kajti lanlje so »kot bodoči inženirji opazili, da imata menda obe dekleti magnet in da 2oto vedno škilijo gimnazijci v razred*, kot pravi »znamenito* prvo poglavje omenjene povesti.
Nevzgojnost članka še povečata razrednik in ravnatelj, ki zgolj zato, ker sta bila sama »rcalčni lisici*, tako milo sodita, da se čuti, kako odobravala početje
realcev.
Človek se nehote vpraša: Ali »Naš rod* res ne more nudili našemu mlademu rodu, katerega velik del hrepeni po miru in tjubezni, nič lepšega in plemenitejšega kot tako nevzgojno surovo sliko in njej odgovarjajoč članek! Nekdo, ki vzgaja.
Gospod urednik!
Ne bom razodel nobene skrivnosti, če Povem, da je v Ljubljani še nekaj našemu narodu škodljive OR. To vemo tudi dijaki domobranci.
V našem boju proti komunizmu se je tudi zavedni slovenski dijak izkazal, kakor so se izkazali drugi, ki jim ni vseeno, ali slovenski narod za vselej pokopljemo, ali pa ga dvignemo k edino pranemu spoznanju, da je komunizem za nas Vse najtežji sovražnik, in da ga jt zato treba z vso silo in za vsako ceno iztrebiti.
Vem, da je nekaj dijakov, ki zdaj obi-*kujejo višje razrede srednjih šol ali pa hodijo že na vseučilišče, res nesposobnih, da bi služili vojake in tako aktivno pomagali v boju proti komunizmu. Precej Pa je tudi takih, ki so se brž pridružili tako imenovanim oprezneiem, in kol naj-Vpčji sebičneži študirajo, zdaj ko slovenski narod preživlja najtežje dni in potrebuje vseh in celih mož
Kolikokrat smo že sklenili: »Dol z OR!*, a ti oprezheži še vedno v mnogih primerih uživajo vso prostost in vse ugodnosti, za katere bi morati biti navsezadnje hvaležni samo domobrancem. »Rajši študiram,* sem slišal zadnjič nekoga odgovorili na vprašanje, zakaj ni domobranec.
Ce človek ne bi tako trdno veroval u zmago pravične stvari, bi skoraj mislil, da so besede o delov ni službi, o službi domovini, o obnovi razdejanih domov in vsega slovenskega naroda prazne. Za slovenski narod in za njegovo lepšo in varno bodočnost jih je dalo življenje že mnogo. Niso spraševali za plačilo, ker so se zavedali, da jih kliče domovina v svoji •mrtni nevarnosti. Slišali So njen krik in Hi v boj v trdni veri, da njihove žrtve ne bodo zastonj.
Razmišljal Setn o nekaterih dijakih viiješolcih in visokošolcih, ki se kaj malo -menijo za vse, kar se danes dogaja po Novenski zemlji, in mirno še naprej lenarijo doma in v šoli, ali pa so (teh, vsaj upam, ni več došii) celo odločno proti domobranstvu in njegovim svetlim vzorom. Za le je otnaka, da so »oprezneti* «ti »figovci*, po mojem mnenju še Vse Preveč mila.
In potem še tole: Ali naj najboljše Hovensko dijaštvo, ki je obleklo domobransko suknjo, res zaostane po trVldSli
onimi, ki se dijakom domobrancem Postrani smejejo, češ kako ste neumni! -41 i ne bi bilo prav, če bi tudi te poklicali v službo domovini, dijakom, ki so že veš Nts pri domobrancih, pa dali nekaj dopusta, da nadoknadijo izgubljeno šolsko 'rto? Mislim, da mi ho vsakdo pritrdil, inj je za vsakega dijaka škoda, če izgubi šolsko leto. Ali naj izgubimo šolsko lelo l'prav mi, ki tvegamo svoje,življenje v boju proti komunizmu, V boju, ki siito šli vanj somi * idealizmom ih prepričanjem, da je komunizem največja nesreča tudi :a slovenski narod in da ga je zalo treba ralreli za vsako ceno.
Dijak domobrance.
GOšpod urednik!
Da so slovenski domobranci nekaterim ie vedno trn v peti, vemo »si, saj je sko faj ni prilike, da no bi te svoje mržnjš tudi očitno pokazali. Ena takšnih prilik j* bila tudi zadnjič, ko So domobranci po •roji prisegi korakali po beli Ljubljani <n jih je obsipala s cvetjem Slovenska mladina, ki se dobro zaveda, da so Vprav domobranci tisti, ki branijo slovenske domove, čast poštenih Slovenčev irt njihovo življenje.
Pa se vendar še najdejo ljudje, ki še ianes »bruhajo ogenj in žveplo< na juna-
Zgodovina Osvobodilne fronte sta Grosupljem
Nadaljevanje s četrte strani
Nemara so menili, da se ne bo izv-delo, kdo je ta pokolj ukazal. No dobro vemo. kako je tisti večer pred pokoljem Valentinčič Slane s svojim motociklom odrdrai na Polico po politkomisarja Lada Potokarja in ga nato tudi pripeljal pozno nazaj. Ta večer so sklepali o umoru: dr. Podkoritnik, Zupančič Martin, Valentinčič Slane ter Potokar Lado v brinjskem gradu.
Takoj nato je bil dan ukaz poliškim tolovajem, naj se odbere četica najbolj zanesljivih ter gre v gozdič med Mlače-vim in Grosupljem za tovarno, kjer bo dobila nadaljnja povelja. V največji naglici je četica odšla, naslednje jutro pa e vse pretresla grozna novica o krvavem pokolju Jakopinove družine.
Naslednje jutro pa je dr. Podkoritnik kot krajevni zdravnik odšel s karabinjerji gledat nečloveško razmesarjena trupla — posledico svojega ukaza. Ni čudno, da je kmalu nato začel bolehati in da je »padel« po stopnicah in si pokvaril nogo.
Badoljevci »čistijo«
Pomlad leta 1942 je bila lepa. Mladi delomržneži in domišljavci, ki jih je podkrepila rdeča propaganda, so izginjali v goščo na tihem, da bi se po dveh mesecih javno in slovesno vrnili kot zmagovalo! v vas.
Družine hostarjev so dan za dnem nosile hrano v gozdove, zlasti na šentjursko in poliško stran, kjer eo imeli »naši fantje« Svoje brloge. Zlasti ob nedeljah popoldne so se začeli Sprevodi s torbicami in nahrbtniki ne samo drtržin, »srečnih in elavnih družin« hostarjev, ampak tudi terencev in simpatizerjev. Vračali so se s slavospevi.
Hoetarji so poležavali v pomladnem soncu, polnili trebuhe z dobrotami, pili po gostilnah in se hvalisali s svojimi »junaštvi«.
S praskami v marcu so po pobočju Krima in Mokrca začele goreti vaši. To je bilo kot nalašč za komuniste — voda na njihov mlin: Udarila je ura, vsi v hostol Ker pa sami voditelji niso hoteli iti, se je tudi drugih propaganda slabo prijela. Slo je nekaj izprijenih študentov, hlapcev in delavcev na Strahoviti propagandni pritisk Hrvata Štefaniča. Vas je bila v žičnem omrežju, na izhodih so stale straže, toda komunisti so se malo zmenili za to in hosili, nosili iz vasi.
Pametni ljudje So preokovaM polomijo. V januarju je bila zažgana vas Perovo zaradi zadrževanja tolovajev v vasi. Kmetje eo se jih začeli bati, toda bilo je prekasno — bilo jih je preveč, imeli eo orožje in, kar je glavno: niso imeli vesti in jim je presneto malo pomenilo, ubiti Človeka in ga nato krstiti za »narodnega izdajalca«.
Pa je napočilo jutro 1. aprila 1942. Vas je bila po savojcih obkoljena. Pa-trole »o stikale po hišah in pobirale moške. »Zdaj je prišla ura za komuniste I Zdaj so doigralil« so prerokovali ljudje. Nagnali eo slovensko rajo v šolo in začelo se je sortiranje. Vsakdo je mislil, kako 1» razdejano rdeče tovarniško gnezdo. Toda kako je bilo vse presenečeno, ko so odbrai samo 8 ljudi, med njimi pa je bil pravzaprav sam oeden, ki je bil zares rdečkar, vse drugo pa so bili nedolžni fantje, sami »beli«.
V največji strogosti je moral prav vsak moški iti v šolo, dva največja komunista — inž. Zupančič Martin in tkalski mojster Sagadin Ježe pa sta lahko ostala doma. Sta pač bila nenevarna.
Ljudem so se* odprle oči. Savojska pravičnost je v očeh naroda izgubila vsako ceno. Niti enega samega člana listih družin niso hoteli" internirati, ki so imele kakega člana v hosti.
Komunisti so žareM zaradi tako vidnega uspeha. Kaj pa naj še počno -»belogardisti« potemtakem? Tu je velika moč: denar, blago, blago iz tovarne in nazadnje njihove žene in hčere, ki jih morejo savojci preslepili in zadovoljiti i sebe in nje. Tako sš z enim samim mahom ubijeta dve muhi, pa naj potemtakem uspeh izostane!
Zapora in prepustnice
Da bi mUČili poštetlš ljudi, eo si badoljevci izmislili novo sredstvo: raZgla-
3’b' so popolno zaporo po vseh vaši h, kjer to bile njihove posloja ike. Brez dovoljenja na posebno prošn t, ni mogel nihče ven.
In tako kmetje niso mogli obdelovati polja zunaj vasi. Na rešitev prošnje je bilo treba čakati več dni. nekaterim pa je bila celo odbita. Da bi to veljalo za vaške komuniste in terence, bi bila ta zapora še kar dobro orožje, toda tudi tu Se je pokazalo, da ni Šlo za boj proti komunizmu, kajti najbolj rdeče narodne dame, hčerke in razni mojstri in uradniki sploh niso delali prošnje, a so dobivali dovolilnice za v Ljubljano in izven bloka kar v pisarnah.
Za »dame« je bila posebna soba, kamor so se zatekale, da so' omehčale stroga in pravična srca badoljevskih častnikov in podčastnikov.
Vkljub najstrožji zapori so Še vedno romali polni nahrbtniki izven omrežja v hosto, ne da bi se kak badoljevec ozrl, medtem ko so kak prazen cekar poštenega kmečkega dekleta desetkrat prebrskali.
Pri gospe tovarišici Podkoritnikovi so imeli menzo in tam so bili družabni večeri v družbi »narodnih dam«? nekoč se je tovarišica Pod kori tnikova celo toliko opogumila, da je nekega častnika pozdravila s stisnjeno pestjo. Zakaj ne, če pa so si bili dobri in so se popolnoma razumeli! Je bila pač v dobri šoLi in ie dodobra razumela »taktiko«.
Tovarna - dobaviteljica gozdu
Seveda vodstvo tovarne ni moglo pustiti »narodno-osvobodilne vojske« na cedilu, ampak je po zgledu Ljubljane storilo vse, da je čim več blaga za torbice, nahrbtnike in srajce šlo v gozd. Da bi pa bila Btvar fti mbolj uspešna, so jo podprli še iz blagajne.
Tako so nekoč precej blaga z vagona spravili najprej v hišo železničarja Kica zraven tovarne, kjer sta stanovala brata Barleta, odtod pa nato v mraku v gradič Brinje. Seveda ni šlo vse v hosto, ampak se je moglo dobiti to blago tudi v trgovini v Brinju, da ne bf bil »narodnoosvobodilni napor« zastonj. Prav tako so spomladi leta 1942 poslali dva zaboja raznega blaga v Višnjo goro na naslov trgovca Mihaela Omahna, ki je nato ta zaboja odpeljal .tta Polioo.
Da pa bi se pokazali še bolj požrtvovalne, so tovarno pri dobavah prevarali za 60.000 lir. 15.000 lir so po delavcu Smrekarju Jožetu z Bleč vrha poslali v hosto, drugo pa je ostalo v rokah tistih, ki so to velikopotezno junaško dejanje storili.
Kmalu nato so začeli govoriti, kako je 90.000 lir od tega denarja zmanjkalo iz postelje v spalnici Fodkoritnikove, kamor ga je spravila, pa je nato izginil, ko je pri postiljanju postelje za nekega ba-doljevskega častnika »pozabila denar vzeti«.
Precej blaga pa je šlo zlasti na šentjursko stran. Kurirček Perovšek Ivan je vsak večer z nahrbtnikom odšel iz tovarne ter tovor zanesel v hišo tovariša zidarja Vovka Franca, kjer je bilo skladišče, kajti hiša je stala Za toVarUO blizu gozda na varnem ter je bilo moči poljubno odnašati blago, mogli so priti ponj Celo tolovaji sami, kajti tovarna je stala ižven žičnega omrežja.
Pobuda za rdeči napad na Spodnjo Slivnico
Dne 11. junija 1942 so badoljevci le prijeli Valentinčiča, ki je dan za dnem odhajal v gozd na vse strani in »zdravil obolelo živino«. Kajti toliko »dela« je bilo le preveč. To je bil za okoliško to-lovajstvo hud ndačeč. Takoj so sklenili, da ga morajo rešiti za vsako ceno.
V ta nameU so poslali posebnega komandanta s Krima s precejšnjo skupino tolovajev, ki so bili za tedaj izredno dobro oboroženi imeli 90 14 strojnic. Zamisel je bila, da bi napad sprožili na Slivnici, da bi tako izvabili badoljevce iz omrežja. Na žel. postaji je stal tedaj vagon streliva, ki bi ga naj neki železničar, ko bi badoljevci odšli iz vasi in ko bi se približali tolovaji, g steklenico bencina Zažgal in tako povzročil preplah v vasi, da bi mogli tolovaji laze vdreti
v vas in osvoboditi Valentinčiča, ki je bil tedaj zaprt še na Grosupljem.
Ker pa komandant ni poznal terena, je akcijo prevzel rojak s Cerovega pri Slivnici — znani krvnik Zemljak Jože po domače Polomarjev., ki je vso stvar pokvaril. Zaradi napada na Spodnji Slivnici je le en del vojaštva odšel iz vasi, Železničar se je uplaSil dejanje izvršiti, znamenja z eksplozijo ni bilo in tako so jo »hrabri tolovaji« odkurili nazaj v gozd brez Valentinčiča. Komunistični komandant pa je bil pozneje zaradi neizpolnjene naloge klican na odgovor in kaznovan.
Sp. Slivničanje pa so plačali davek za vse to. ker jim je bila požgana vas. Seveda so bili grosupeljski komunisti vsi veseli, češ sedaj bodo Slivničanje primorani iti V hosto, ker ne bodo imeti strehe. Terenee Hrvat Stefanič pa je žarečega lica ob pogledu na gorečo vas vzkliknil:
»Naj jim izgore te ušive bajte! Laže je najti zelenega pea kakor pa dobrega Slivnlčana!« Seveda ga je jezilo, ker njegova propaganda ni žria zadosti uspeha ter je premalo ljudi spravil k tolovajem.
Ponesrečena »splošna
mobilizacija«
Zaradi komunistične propagande, ki je vkljub strašnim udarcem neprestano tulila, da mora biti vojne konec že leta 1942 z zmago Sovjetov, so tudi naši tovarniški »velmožje« bili prepričani, da bo tako. Za ta namen so zamislili »splošno mobilizacijo« med delavstvom. Kot zadnje »veleosvobodilno dejanje« so imeli v načrtu za božič leta 1942 opleniti in razbiti tovarno in se nato tudi z mojstri in tehnk zgubt v host. Seveda b to bilo tik pred koncem vojne.
Da bi svojo udarno moč ojačili, so t maju 1942 med delavstvom razglasili splošno mobilizacijo. Sestanek, ki naj bi bil nekak poslovilni večer, so imeli v Hrastju pri delavcu Škrjancu Alojziju. »Mobiliziranci« so bili že vsi nared, imeli so kovčege in nahrbtnike z jedili in potrebno opremo.
Ko je tolovaj Janežič Anton povedal rdečemu komandantu željo dveh mobilizirancev, da bi mobilizacijo odložil, je ta odgovoril: »Kakšna splošna mobilizacija 1 Kdo pa si je to zmielil? Doma naj ostanejo vsi ter naj delajo, nas pa podpro z blagom in denarjem. Nas je tako zadosti. Denarne in gmotne pomoči smo potrebni.«
»Mobiliziranci« so bili tega odgovora tako veseli, da so pili vso noč in se nato vrnili na delo. Kateri pa za ta odlok niso vedeli, pa so naslednji dan odrinili v hosto, Vrniti pa se ni več dalo.
Savojska »ofenziva«
V juliju 1942 se je začela savojska »ofenziva« zoper tolovaje, ki je s svojo pripravo precej preplašila gozdno svojat, morda eelo bolj kakor dejanski nastop, kat naj potrdi naslednji primer,
V okolici St. Jurija pri Grosupljem je bila tisti čas »glavnina« rdeče udarne sile. Grosupeljska savojska poeadka je blokirala rdečo »armado« na sevrno-za-hodni strani, obenem pa je zaprosila armadno poveljstvo v Ljubljani, naj bi ve-likolaška posadka zaprla prehod v smeri Turjak-Velike Lipljene-Cušperk, kajti lam bi jim mogli napadehi tolovaji ne moteno oditi.
Imenovana posadka je res dobila na log za n ds top — toda za povsem drugo, vojaško brezpomembno smer, tako da so mogli tolovaji nemoteno bežati skozi Velike Lipljane. Pri Cušperku so prekoračili kočevsko progo ter se nato pomikali proti Krki oz. Polževem.
Ta zveza s tolovaji je bila tako očitna, da so to tudi najbolj preprosti ljudje spoznali in vedeli, da nekaj ni v redu s to tako poveličevano in hrabro savojsko vojsko.
Vkljub temu umiku tolovajev pa bi bila mogla savojska armada, ki je prodirala iz Ljubljane, tolovaje znova obkoliti na proGtoru med Višnjo goro, Krko in Lučami, toda ker jim je bilo ljubšo capljati za njimi in dobro paziti, da ne bj prišlo do spopada, kajti savojski junaki so gledali, da so tolovaji zagotovo odšli iz tistega kraja, kamor so prišli oni, kar
Črne
ne
O DELU OSVOBODILNE FRONTE PROTI SLOVENSKEMU NARODU
Dejstva, dokumenti, številke
250 strani velike oblike ned 200 fotografij
Cena 40 lir
Izide sredi maja
Naročila nad 10 Izvodov sprejema iz prijaznosti uredništvo »SLOVENSKEGA DOMA« Ljubljana — Ljudska tiskarna
je bilo obema »hrabrima vojskama« najljubše.
Samoobramba
Krnel je najprej spoznal nujnost &amo-o. ambe. Po vsaki badoljevski »ofenzivi« je sprevidel, da tolovajstva ni konec in s tem ne ropanja in ne pobijanja. »Ofenziva« je res pregnala tolovaje iz njihovih taborišč, kjer so prej bili povsem varni, toda uničila jih je le malo. Savojci so našli precej živil in orožja, toda posledica tega je bila, da se je po končani »ofenzivi« začelo še hujše ropanje, ker so bilo zaloge uničene.
Prizadeli okoliški kmetje, možje In fantje, videč, da jih savojci ne bodo za-stražili pred rdečim nasiljem, so po lastni pobudi prišli na vojaško poveljstvo ter nujno prosili, da se jim da orožje za obramba
Zaradi varnosti se je najprej ustanovila vaška straža na Polici, potem v Šmarju, v St. Juriju pri Grosupljem, v Škocjanu pri Turjaku in Turjaku samem. Tolovaji so takoj spoznali, da to niso savojci. Zdaj so se tožili na »bele«, ker jih niso pustili nikoli pri miru. Posebno važna je bila posadka na Polici, ki je preprečevala tolpam prehod za Grosupljem blizu nemške meje. Fantje so začeli pa-trolirati in zasledovati tavajoče tolpe. Udobnost je šla po vodi. Poprej je bilo mogoče nemoteno taboriti v kakem kraju in jesti ter lenariti, zdaj je bilo treba biti oprezen in bežati, bežati...
Naši ofarji so zavijali oči nad takim »narodnim izdajstvom« in pomilovali »nesrečne fante«, da so se tako daleč spozabili. Ko so spoznali, da so fantje pretrd oreh za rdeče zobe, so hrustanje prepustili rdeči armadi, ki bo prišla sem zagotovo.
Če bi pa bili savojci dali vaškim stražam dovolj streliva in orožja ter imeli večje zaupanje vanje ter jim pustili proste roke pri akcijah, bi bilo pred 8. septembrom loiovajstvo uničeno. Toda to sa-vojcem ni bilo po godu. Zato so skrbno pazili, da so pri napadih na postojanke prišli prekasno na pomoč, ali celo odšli v popolnoma napačno smer, včasih pa članom VS prepovedali streljati na bandite.
To je za vse čaee potrdil izdajalski 8. september.
To naj bi bilo za danes. Drugič se bomo lotili najbolj vidnih krivcev. Omenili bomo tudi krvave posledice, razdejanje in škodo, mrtve in tiste, ki so še zdaj v gozdu.
Če se bodo v njem izgubili, se v našem spominu ne bodo..,
ške branilce naše, tako kruto preizkušene domovine. Evo vam nekaj »cvetk*:
Šolski mladini je bilo za oni četrtek naročeno, naj prinese s seboj cvetja, da ho z njim obsulo slovenske domobranske vrste. Seka šestoiolka je vprašala svojo sošolko, zakaj n« prinesla tudi ona rož, ki jih ima doma dovolj in jih ji ni treba niti kupili. »Nadebudna* Ofarko pa se je takole odrezala: »Kaj, tem sv... naj dam svoje rože?* takšno je torej njeno spričevalo. Če bi korakali po naših cestah ušivi tolovaji, ki so si postavili za cilj zavedne Slovence in slovenstvo sploh iztrebiti, bi kajpak zanje imela ta izprijena šeslošolka gotovo dovolj cvetja.
Nekatere »dame* pa so oni slavnostni četrtek nameravale kreniti na promenado, da hi se izognile in jim ne bi bilo treba gledati »teh izdajalcev*. Imele pa so tudi 10 smolo, zakaj šolska mladina jim je zaprla pot, pri lej priliki pa tudi. dala duška svoji ogorčenosti nad temi, tako strašno narodno zavednimi »damami*.
Ali ni svel zares čuden in smešen, oziroma bolje rečeno: hudoben? I.judje hočejo veljali za velike slovenske narodnjake, pa se s prezirom obračajo od tistih, ki slovensko domovino branijo, na drugi strani pa slave gtobokope slovenskega rta-roda. One, ki so krivi vsega današnjega gorja na slovenski zemlji, povzdigujejo v nebo in jih občudujejo, druge ho, ki so bili prisiljeni zgrabiti za orožje lit nastopili proti lastnim morilcem, imajo ža izdajalce, bralomorilie in He vem za kaj še Vse. Reš, velike doslcdnosli so zmožni tl ljudje: Dokler so Se nekateri družili z badoljani in se bratili » njimi, ženske pa prodajale SVOJO čast, tako da St jt VSak pošten in zaveden Slovenec moral s stu-
dom obračati od njih — da, toliko časa je bilo vse v redu in hogvaruj, da bi kdo kaj rekel. Ko pa so zavedni slovenski možje in fantje prijeli za orožje, da se branijo pred napadom domačih komunističnih tolp, pa »i vet prav. Torej brat, ki me namerava ubiti, ne greši proti ljubezni, le jas grešim, ker se branim. Čudna doslednost, res!
Pametnemu in razumnemu človeku — pa ni treba, da je hodil ne vem v kakšne šole — se vse to zdi povsem nerazumljivo, nedosledno. Tembolj pa mu je razumljivo, da so zavedni slovenski možje in fantje zgrabili za orožje, da rešijo, kar se te rešili d d. Zato pošten Slovenec tudi ne skriva svojega navdušenja ta domobrance, saj ve, da so to njegovi rešitelji. Razumljivo pa je, da ne more imeti za svoje rešitelje ljudi, ki so mu s silo vzeli vse, kar je imel, in ki so mu stregli po življenju, pa je te imel toliko srečo, da se je rešil.
Mislim, da ret ne hi bilo napak, če hi tisto ljubljansko gospodo, hi Vidi svojo rešitev h OF, poslali Vsaj za nekaj dni V rdeči raj. GotoVo bi prišli nazaj — ozdravljeni.	P. S.
Gospod Urednik!
Sem navdušen bralec Vašega časopisa in vselej vsega preberem, pri čemer me prav nič ne moti, da se nekateri članki raztezajo kar čez celo stran, saj so tehtno napisani in bi bilo po mojem mnenju škoda vsakega odstavka, te bi ga izpustili. Res pa je, da ne berem po vrsti od prve do zadnje Strani, ampak tako, kakor pač utegnem. Med prvimi pa prav gotovo pre-
berem »Pisma nam in Vam*. Ljudje, ki Vam pošiljajo ta pisma, obravnavajo v njih za današnje čase zelo primerna vprašanja. Dostikrat sv mi zdi, da mi je ta ali oni »besedo kar is ust vzel*. Ni bilo pa doslej med temi pismi te nobenega, ki bi govorilo o tako imenovanem »ljudskem sodišču* naših komunistov na deželi. Zato sem sklenil, da Vam o tem napišem kratko pismo jaz,
Ko sem zadnje čase hodil po Ljubljani, sem Petkrat slišal v tej ali oni družbi govorili o *ljudskem sodišču*, ki da ga imajo tolovaji v hribih. Nekoč sem človeka, ki je krasni takšne in podobne stvari in z njimi očividno hotel vzbujati razpoloženje ta komunizem, vprašal, kakšna so prav za prav lista tljudska sodišča* v »svobodni Slovenski republiki*, ni vedel povedati ničesar določnejšega, le to je dejal, »da so pravičnejša in bolj poštena, ker da tam sodijo ljudje in ne morda kakšni plačanci ali pa politični zagrizenei.«
Kdor le nekoliko pobliže pozna ravnanje teh »pravičnih komunističnih sodnikov* no deželi, se bo oni prijel za glavo spričo gornje trditve glede poštenosti in pravice na tolovajski sodniji, zakaj spomnil se bo v bipu neštetih nedolžnih ljudi, ki so Jih vprav ta »slovita* »ljudska sodišča* obsodila no smrl, ne da hi jim bila dala priliko, da »e zagovarjajo in svojo nedolžnost dokažejo.
V zvezi s lem bi rad povedal samo tole: Po 8. septembru so tudi mene, kakor vse druge moške iz našega kraja, prisilno mobilizirali, nam dali orožje ter nas odgnali v hribe. Toda sreča mi je bila mila, moram reči. Ker sem imel nekaj »pro-lekci^e* (kdo se je ne bi posluiil, če ve,
da si bo s njo morda le rešil glavo!), so me dodelili »komandi mesta*. Po domače bi temu rekel »orožniška postaja*. Tu smo vodili patrulje, dajali in pregledovali dovoljenja, lovili dezerterje (teh ni bilo malo) in opravljali še mnogo drugih takšnih in podobnih poslov.
V treh ali štirih dneh bivanja v tistem kraju so nam prebrali tudi že lepo kopico »aktov*. Med drugim »o nam razložili tudi tole: Ce kdo ve o kom, da je na kakršen koli način škodoval OF, recimo s tem, da je skušal pokazati ljudem vso zlaganost »osvobodilnega boja* na Slovenskem, sme tistega človeka brez nadaljnjega ustrelili sam. Ni treba prav nobenega zasliševanja. »Izdajalec* fin med te so prištevali vse, ki so si le upali izraziti kak pomislek proti OF) da drugega ne zasluši, kakor da na mestu obračunaš s njim.
Lahko si predstavljate, s kakšnimi občutki smo sprejeli gornji ukaz prisilni mobiliziranci. Jasno, da si proti njemu ni Upal nihče ziniti niti besede, saj bi v lem primeru »ljudsko Sodišče* na kratko sodilo tudi njega. Psi sbio molčali in še bolj stisnili zobe. Pojem komunističnega ljudskega sodišča pa od tedaj poznamo še bolj«.
Ko se nam je ponudila prva prilika, da se rešimo rdeče roke »pravice*, smo jo razen dveh ali treh vsi popihali domov, kjer smo se spričo tega, kar smo doživeli, še z večjim pogumom in navdušenjem priglasili k domobrancem.
'tako tudi s svojimi »ljudskimi sodišči* komunisti redno bolj polnijo domobranske vrste in kopljejo sebi grob. Zdaj jih bo res ljudstvo sodilo, pa pošteno in pravično,,,	Prisilni	mobiliziranec,
Egiptovski kamnarji In ildarjl (li časov IS. kraljevske rodbine 198»—■ 18!W pred Kristusom) so bili tisti mojstri, katerih neprekosljlvim, veličastnim delom t ostalinah starega Egipta ie danes Jud lmo. Slika jih kaže pri obdelovanju kamna za zunanje ozidje pr) p4ramldl kralja Se’n- Vosreta I. V ozadju vidimo del granitnega zidu i znamenji faraonovega Imena. Kamnarji merijo velike kamnltne sklope, pripel j ne la bližnjih kamnolomov. Na vsakem je zapisana mera In dan prevoza — po nagem štetju sredi meseca septembra lil! pred Kr lstnsom. Kamni, ki jih obdelujejo, so polo ženi na preprosto, pa zelo prlilčno pripravo, na nekake lesene sani. s katerimi je kamen moči zlahka obračati. vzdigovat) In nagiba tl. Motki na levi kleše skalo na snrov0 a kladivom Iz trdnega kamna. Na sredi dolo gaja. do kod je treba kamen zgladlM ie z dletom, da bo dobil pravo In pravilno obliko. Dleto je lz brona, bet pa lesen. Na desni pa delavec s svlnčeneo nadzoruje, ie je površina gladka In ravna. S slike vidimo, da so tl egiptovski obrtniki poznali kotomer, ravnilo In svinčnico. Obdelane kamne so v zidu vezali s sadreno malto in z lesenimi spojkami. S temi preprsstlml sredstvi so postavili piramide, kraljeve grobove In vse tiste ogromne kamnite spomenike, pred katerimi še danes strmimo. Kako s o pa te ogromne skale spravljali v vlHno 1 n na določeno mesto, pa ne vemo.
Sijaj in zaton
KLEOPATRE
DOSEDANJA VSEBINAt
Pregnani egiptovski kralj išče pomoči t Rimu. Rimski starokopii ne/.i *o sicer pioti posegu v tujo državo, toda Cezarjeva m 1’omprjeia stranka kakor luiii Cicerouova so za takšen nastop. Da bi obšli senat, iščeta obe stranki primerne prelveze za vojaški pohod v Kgipt. led je prebil l-icero, ki je skrivaj poslal prijatelju Lentulu, cilieijskrmu na-mestniku, pismo, v katerem ca vzpodbuja k nastopu. Tajnik rgiptov. skeča kralja je to pismo prestregel in x njim dosegel, da se je Potn-pejeva stranka odločila za vojaški pohod, ki ga je organiziral sirijski namestnik i.abimus.
Proti Egiplu je prodirala kopenska vojska, ob obali pa jo je sprcin. Ijala mornarica. Rimske legije so v na>koku zavzele egiptovsko obmejno utrdbo Pelnsmm, nakar jim je h i la pot v Aleksandrijo odprta. Na novo ustoličeni kralj se je nad prcklicuhl neusmiljeno maščeval, njih premoženje pa zaplenil. Svoje zmage ni dolgo užival in pred smrtjo je z oporoko postavil svojega malega sinčka Dionizija za vladarja, starejšo sestro Kleopatro pa za kraljico in njegovo ženo.
Namesto mladoletnega kralja si je vso oblast prisvojila trojica regentov, ki pa niso marati za oblasti-žetjno Kleopatro Spor med regenti in Kleopatro se je zaostril tedaj, ko je izbruhnila državljanska vojna med Cezarjem in Pompejem in je slednji prosil Kgipt za pomoč. Kleopatra je bila v škripcih, vendar je hotela s spretno igro prihraniti Egiptu neprijetne posledice posega v spor med rimskima oblastnikoma. Regentje pa so bili odločnejši. Sprejeli so Pom-peja in mu navidezno hoteli dati pomoč, ko pa je prispel na obrežje, so ga dali umoriti. Na vsak način so se hoteli dr/ati načela siroce nevtralnosti. Toda veselje je bilo kratko, kajti Cezar se je kmalu nato z vojsko in mornarico pojavil pred Alcksandrifo.
Cezar se je zasidral pred Aleksandrijo, ker je z gotovostjo računal, da se Je semkaj zatekel njegov nasprotnik. Že vef kakor mesec dnj mu Je bil zn petami, ne da b! se mu posrečilo dohiteti ga- Da b| čim hitreje prišel naprej, je s seboj pripeljal samo dve le. gijl. skrčeni na nekaj več kakor trt tisoč mož, ter tisoč ntoi konjenice. Dobro Je vedel, da Je Pompclus prijatelj Egipta, vendar ni nič kaj visoko cenil pogum In vojaike sposobnosti Aleksandrljcev. Zaradi tega Je računal, da mu ne bo težko pristati, se Izkr-cstl In ujeti nasprotnika, četudi bi ga branila tukajšnja posadka.
Havno je bil tuhtal, kako bi najlepše Izpeljal Izkrcanje, ko se .le od pristanišča utrgals egiptovska ladja In se približevala rimski mornarici. V njej je sedela skupina meščanov pod vodstvom Thoodota. k< Je prosi) za sprejem pri Cezarju. Farzalskl zmagovalec je privolil, nadajajoč se, da bo Izvedel kaj več o svojem nasprotniku In o položsju v mestu. Komaj se Je odposlanstvo postavilo pred n'lm na admiralski ladji, ie ga je Theodotos pozdravil i najlzbranejMml besedami ln zmagoslavno pokazal na grozne trofeje, ki so jih prinesli s seboj: na Pom-pejevo glavo, na njegovo okrvavljeno togo in na njegov prstan.
Cezar sl je bil glede dogodkov takoj na jasnem. Pravijo, da se je obrnil proč ln da so mu solze zalile oči. Čeprav gotovo ni bil v dvomih glede tega, da je zmagovito dokončal boj s svo.lm nasprotnikom, je vendar mogoče, da ga Je spričo nenadejanega atrašnega prizora postili jok. Velikodušna človečnost, k) je temeljna poteza Cezarjeve, ga značaja, ni mogla ostati nema oh tem pogledu. Tam je ležala odsekana glava tistega, ki Je še nekaj tednov prej veljal za najmogočnejšega moža v Rimu, ln še celo v rokah tujcev, kot kos trohnobe, ki so jo dvorani strahopetnega kraljestva ohranili le zato. da bi se priliznili močnemu In strah vzbujajočemu zmagovalen! Takšne politične poteze Cezarja niso nngle posebno ogreti. Ta ničvredni, suženjski čin ni nedvomno nič pripomogel k temu, da hi te ljudi ie bolj spoštoval. Nemudoma Je lidat ukaz, da ae čete Izkrcajo.
Cezar se Jr z vso mornarico zapeljal v veliko pristanišče. Nato Je sam na čelu čet. pred njim so korakali llktorjl, z velikim slovesom vkorakal v Aleksandrijo. Sprevod ja krenil k dvom. kjer s| Je Cezar uredil glavni stan. Silne množice so se gnetle ob cestah, vendar so is nezaupl 'ivostl vztrajno molčale, ker Jlli Je užalilo vedenje rimskega konzula, ki je nastopal kot nekak osvo-jevalee In ne kot gost in prijatelj egiptovskega kralja. Cezar Je nastanil svoje legije okrog obzidja dvorca, ki se Je razprostiral od vzhodnega obrežja velikega pristanišča do konjskega dirkališča.
Aleksandrije! niso točno vedeli, alt se mudi kot gost Ptolome'a v njegovi palači, ali pa je kralj le njetnlk v lastni hiši. Z Istim vprašanjem so se ubadali vladajoči mogočniki, ko so opazili, da se je prišel rgnezdlt kot pravi vladar ln Izgovarjal ieljn, ki >o »ličile ukazom. Cezar jim je Jasno povedal, da se morata Ptolomej ln Kleopatra brezpogojno pobotati:	oporoka
nmrlega vladarja ae mora Izvesti po duhu In črki. Kleopatra ln Ptolomej se morata ČImpreJ poročiti In vladati skupaj, kakor je bil oče pred svojo smrtjo določil, ko Je oba postavil pod varstvo Rima. Vsi njuni nesporazumi se morajo takoj odpraviti. On kot predstavnik rimskega ljudstva vztraja na tem. da se volja pokojnika izpolni. Pogodbe. kt so bile v preteklosti sklenjene, se morajo najvestneje spoštovati. Ker nje-ga. Cezar/a. veže do krone še nek start dolg, smatra, da je sedaj nastopil trenutek, da ga lahko poravna. V zvesl s tem je na Kleopatro in Ptolomeja naslovil poziv, naj se osebno zglasita pri njem. V vmesnem času je ukazal zgraditi majhno svetišče, v katerem Je nameraval z vsemi častmi pokopati žaro s pepelom Pompejevlh zemsklh ostankov.
Lahko sl predstavljamo, kako je bilo pri srcu regentskl trojic! ob teh Cezarjevih prvih ukrepih. Predsednik vlade Pothelnos je bil dovolj prebrisan, da je razumel, da M farzalskl zmagovalec prt tvojem nasto-
panju ozlrs na točno zgrajeni politični načrt. Rimljan je nameraval nedavne dogodke Izrabiti za to. da bi lz Egipta naredil pro-tektoratsko ozemlje pod rimsko nadoblastjo, ne ds bi mu vzel videz samostojnosti Tu blesk vladarskih predpravic. Prestol fara« nov je bil v nevarnosti, da se spremeni v vazalski stolček. Piskačeva oporoka se Je po svoji zaključni točki glasila natanko tako, da se je dala razlagati t takšnem smislu, kakor Je odgovarjal starini snom Cezarja In njegovega tovariša Crassa, tistim snom, ki jih Je pogreval že nekaj let pred zavzetjem (ialije In katerih ni mogel Izvesti zaradi tega, ker so takratne razmere njegovo pozornost obrnile v drugo smer. Med tem časom je v Perziji padel Crassus, toda zato ae je sedaj Cezar, ki se mu ul bilo več treba bati Pompeja ln je bil v resnici rimski diktator, očitno znova oprijel starega načrta. Nl bil tukaj kot gost, marveč kot upnik ln razsodnik.
Skopljenec je uvidel, da bi bil trenutno vsak očiten prelom s Cezarjem prenevaren, toda storil Je vse. da bi se naskrivaj postavil po robu vsem n'egov!m nakanam, ki jih nl bilo mogoče spregledati. NI štedll s napori ln Je hujskal proti njemu ljudstvo, ki je bilo že besno zaradi načina, kako se Je ta tuji konzul s svojimi legionarji vgne-zdil v palači, s svojimi ladjami pa v pristanišču ln je po mestu pošiljal svoje stalne patrole.
Voditelj! narodnjaške stranke niso potrebovali nobene vzpodbude. Nasprotno, morali so jih celo brzdati, da ne bi počeli neumnosti in nepremišljenosti. Primerilo se je že, da so bili Cezarjevi vojaki, ki so se drznili stopiti v gosto naseljene predele ogromnega mesta, pri nenadnih prepirih in pretepih ubiti ln od takrat ni minila skoraj noč, da ne bi na eestl našit kakšnega legionarja zabodenega.
Medtem je bila Kleopatra že trudna, ker je na	meji	čakala	na ugodno priliko,
po kateri	bi	se	vrnila	v Egipt. Po drugi
strani pa	se	nl	upala	nastopiti s svojimi
azljatsklml čredami proti precejšnji Aclill-lovl sili.	Ko	je	Izvedela za Cezarjevo iz-
krcan'e. je čez morje takoj poslala neme. trtja, da bi ji utrl pot. Cezarjeva mornarica. ki se je vsldrala pred prvim pomolom, je obvladovala vstop v pristan In nadzirala pomorsko zvezo med kraljevskim pristaniščem ln tujino.
Demetrlos je javil kraljici, da ji Je Cezar po vsem videzu sodeč naklonjen, ker vztraja pri tem. da mora skupaj a Ptolo-me'em priti knjemu. Očitno hoče naravnost Iz ust brata In sestre Izvedeti za vzrok njunega razpora In Ju pripraviti do sprave. Regent je pa so napenjali vse sile, da bi sestanek vedno znova onemogočili s brezkončnimi Izgovori, Pothelnos se Cezarjevega vabila ni upal odkrito odkloniti, toda počenjal je mnogo hujie reči: skrivaj je poskrbel za to, da bi kraljle! onemogoči) odzvat) te povabila. Ukazal Je Achllln, naj čuječnost ob meji podvoji. In dal egiptovski policiji najttrožja navodila, da ne sme ▼ bližino dvora brez njegovega dovo-ljenja pustiti nikogar. Vrata dvorca so bila zastražena po vojakih, ki so bili regentom skrajno vdani. — Kako naj torej pride do Cezarja, ako Je pa vtak dohod do Egipta zaprt?
Tedaj te je kraljica odločila za tvegano Igro in je vst zaigrala na eno karto.
Neke temne noči je t aleksandrijsko pristanišče zavozil čolnič, ki ga Je vodil en sam veslač. Nihče te ni zmenil za mali čolnič, ki te je Izgubil tred| množica drugih, ki Jih je v pristanišču kar mrgolelo. Verjetno J«, da ga sploh nlliče nl opazil. Svetilnik je t svojimi plameni osvetljeval dostop do pomola. Toda ▼ nebo alkajoči plamen, tedaj avetovno čudo, je mogel osvetliti In razkriti le veliko ladjo, nikakor pa ne malega čolna, ki je zavil ob čereh pr| rtiču Lorhlum In tako ostal skrit pogledom obrežnih telegrafistov. Ko je bil že v notranjih vodah In se skrival za črne sence rimskih ladij, je lahko plnl neopažen naprej. Tako Je malo vozilo tudi zares v vsej tišini prispelo prav do kraljevskega sidrišča.
Čolnar Je čez ramo vrgel zvito preprogo, ki Jo Je Imel na krovu, ln Jo mahnil po poti proti konzulovemu stanovanju. Prve atraže so ga nstavlle. Apollodoros — tndl ladjerjevo Ime je znano — Je dejal, da mora odnesti preprogo v Cezarjevo stanovanje. kajti tam mu je Ml naročil, naj povpraša po njem. Ker pa je bila preproga težka, je enega od stražnikov prosti, nnj mu pomaga. Stražar mu Je odvrnil, da nt dolžan opravljati takšna dela, In je pozval rimskega vojaka Iz vrst stražarjev, da Je prevzel to nizkotno delo. Vojak, eden Izmed Cezarjevih stražarjev, je pomagal Apollo-doru odnesti preprogo v Cezarjevo sobo. Ta Je ie bdel. Vprašal je vojaka, zakaj ga t takšnimi rečmi nadleguje oh tako pozni nrl. Meato odgovora je Apollodoros razvezal vrvi, odvil preprogo In Iz nje je skočila Kleopatra, vsa srečna zaradi uspeha svoje zvijače. Bila Je takrat v polnem žaru svojih dvajsetih let. Naamejala se je Cezarju ln ga pogumno prosila za oprnšče-nje, kajti okoliščine so jo prisilile, da te mu je oh tej nrl na tak način In v takinl okoliščini prlila predstavit. Nobene druge možnosti nl Imela, da bi te mogla odzvati njegovemu povabilu.
Konzul je onemel ob čaru zvonkega glasu. Po prvem presenečenju je ipet postal dobre volje In začela ga je zanimati nenadita prikazen mlade dekline, katere pustolovičlna nl bila n|č manj nenavadna kakor bleak njene lepote. Pozdravil jo je najljubeznlveje. Se bolj kot njen pogum je občudoval Iznajdljivost, a katero je amnk. nlla skozi prita Pothoinove polletje. Takoj je tudi ugotovil, da Ima opravka z drzno, prebrisano lenfko brez predsodkov, ki Ima tndl železno voljo. Imel Je z njo dolg razgovor. Zvonki glas, modra todbe In osvajajoč« drultbnott a« (a docela prevzele.
Nihče ne ve. kaj se je dogajalo to dolgo jesensko noč v prostorih, kjer sta bila vojskovodja In mlada ženska skupaj sama In brez prič. medtem ko Je zgolj šumenje bibavice oh čereh rtiča Lochluin ta lnstve. no udarjalo oh Ptolomejskl dvor. Kar se ve je le to. da Je dan pozneje poslal Cezar sla k mladoletnemu kralju In ga povabil, naj pride k njemu. Namenil se Je, da ho izrabil priliko in vso zadevo uredil v smislu Piskačevih določil. S svoje strani e imela Kleopatra vse razloge, da je vztrajala na izvedbi doslej neizpolnjene očetove poroke.
Ptolomej je v slovesnih oblačilih odšel na sestanek, v politem kraljevskem sijaju, da rimski konzul ne bi pozabil, da ima opravka z vladarjem svobodne kraljevine, (im pa je vstopil ln zagledal pred seboj sestro, mu je zaprlo sapo Toda po prvi onemelosti ga je popadel bes. Kričal Je, da svojega glasu sploh nl več obvladoval, češ da so ga zvabili v poniževalno past. S
a potrebnim mirom. Spravo to Izpeljali javno z vsem slovesom ln jo takoj nato podkrepili t poroko brata In testre.
Po poročnih obredih se je na dvoru razvila razkošna pojedina. Tudi meščanstvo je bilo po tedanjem običaju povabljeno k ljudski veselici na kraljevskih vrtovih, pri čemer je vse potekalo kakor v Indiji Koromandiji. Ta razsipnost na državne stroške Je naredila svoje, d« Je za nekaj časa poleglo nezaupanje Aleksandrljccv. ki so bili še zmerom prijatelji uživanja. Pri tej priliki Jo eden Izmed Cezarjevih vojakov, k| je Intel poleg drugega tudi dolžnost obriti ga vsako jutro, svojemu generalu sporočil novico, da pripravlja mlnlstrsk) predsednik napad na njegovo življenje.
Da hi ga vzpodhodel k čim hitrejšemu povratku v Aleksandrijo, je Pothelnos (Achlllu) pisal slethče: »Kleopatra je gospodar v hiši. Brezbožna sestra je sedaj Ptolo. mejeva žena. Brezbožna sestra Je sedaj Ptolo mejevn žena. Brezbožna, ker se je bila poprej vdala rlmskemn generalu. Cezar se ve. de kot zaščitnik obeh ln pod to pretvezo Ima kraljevino v rokah. Ne bi ae začudil, ako bi kraljica, opirajoč se na Cezarja, od dečka zahtevala naše glave. Ptolomeja so dogodki teh dni skoraj zmedli ln se ml že Izmika lz rok. Lahko hi se dogodilo, da bi njegovo privoljenje izsilili. Požurl se, ne smemo zapravljati časa!«
Verjetno je, da Je Cezarjev brlvee po svojih zvezah a Pothelnovim tajništvom Izvedel za to pismo, če že ne za celotno besedilo. pa vsaj za vsebino. In med ženltovanj-sklm hrupom te je približal svojemu gene-
ralu ln mn novleo lepntl na nho. Od takrat ta je konzul najstrože zastražll. Ker ae Je bal. da bi ga poskušali zastrupiti, je Jedel ln pil le tisto, kar s0 mu pripravili njegovi zaupniki. Spletel Je protivohunsko mrežo okrog Pothelnosa ln dal kraljeve sobe obdati z lastno stražo. Kar se tiče kraljice, za katero je možitev pomenila le pravno zunanjost. svojih noči tudi poslej ni preživ, ijala v sobanah svojega soproga — brata, marveč v sobanah rimskega generala.
Kraljevi svetovalci niso bili voljni povezati avojo usodo z njeno. Mir med obema dvorskima strankama Je bil le navidezen. Klejiiatrlna stranka Je b:'a še vedno šibkejša, čeprav se je lahko zanašala na zasedbene čete. Cezar je na zunaj kazal leden mir, hodil po Aleksandriji In obiskoval literarna ln modroslovna predavanja, ki s« jlli imeli vseučlllški profesorji » tedaj najslavnejših predavalnicah sveta. Toda bil j® zmerom buden. Najhuje ga Je mučila skrb, da bi se egiptovskim ministrom posrečilo malemu kralju pomagati pri begu lz dvorca. Ako bi mn Ptolomej nšel, bi splavalo po vodi poroštvo, po katerem je postal gospodar položaja. Razen tega Je bilo treba domnevat!, da se bodo Pothelnovl pristaši združili z egiptovsko vojsko, sestavili v kakšnem drugem središču države narodno vlado In odkorakali a kraljem na čelu proti prestolnici. Vsi Cezarjevi napori, da bi vpo-stavll monarhijo na podlag! sprave med bratom ln sestro, bi bili tedaj zaman, a Kleopatra ln Rimljani sami bi vrh tega za. 611 ▼ telo nevaren položaj.
(Dalje prihodnjič.)
terlh za zunanje narjl merijo
gaicrimi se
v ostalinah atarega Egipta še danea čud lmo. Slika jih kaže pri ohdelovanju kamna Se’n- Vosreta I. V ozadjn vidimo del granitnega zida i znamenji faraonovega Imena. Kam-prlpeljne Iz bližnjih kamnolomov. Na vsakem je zapisana mera In dan prevoza — po našem pred	Kr lstnsom. Kamni, ki Jih obdeln jejo, so polo ženi	na preprosto,	pa zelo prillčno pripravo,
je kamen	moči zlahka	obračati, vzdigovati ln nagiba tl. Molki	na levi	kleše akalo na snrov0 a
sredi dolo čaja. do kod je treba kamen zgladlM ie t dletom, da bo dobil pravo ln pravilno obll-Na desni pa delavec t svlnčeneo nadzoruje, če Je površina gladka In ravna. S slike vidimo, , ravnilo In	svinčnico. Obdelane kamne a o v	zidu	vezali t	sadreno malto In z lese-
to postavili	piramide, kraljeve grobove In vse	tiste	ogromne	kamnite spomenike, pred
t o p« te ogromne akale apravljall ▼ vl&ino i n na določeno mesto, pa ne vemo.
silo hi radi Iztisnili li njega tisto, česar prostovoljno ne bi botil dati nikdar: svoj pristanek, da bi mn vzeli krono. Vse kaže, kakor da M mu prav tedajle hoteli krono tlloma potegniti z glave! Vrgel je dladcm na tla. da te je zakotalil Cezarju pod noge. Izkričal strašne grožnje proti teatri In planil lz aobe. Potem je stekel Iz palače In tulil, da ga Je ibjee hotel t svojimi vojaki prijeti in da ga hoče odstaviti.
Nesramno vedenje ognjevitega mladeniča Je rodilo tvoje posledice. Preveč ljudi Je hllo priča tega dogodka. Prebivalstvo, ki je bilo na mab o pripetljaju poučeno t naglico, ki je bila odlično spričevalo za Pothelnovo propagandno spretnost, te Je začelo razburjati. Cezarja Je presenetilo, da je bilo to pri Aleksandrljclh tako hitro možno. Nl verjel, da M se to nezaupljivo In norčavo ljudstvo moglo tako silovito ogreti za Idejo neodvisnosti. Zmerom jih Je Imel za razgibano, pa nehojevlto pleme. Sedaj je moral vsaj deloma spremeniti svoje mnenje. V boju na odprtem polju te zares niso veliko upali, toda v pouličnih spopadih h| utegnili postati očitno nevarni. Za vsak primer Je poslal nekaj svojih častnikov t Azijo po ojačenja. medtem pa Je sam poskušal vretje zaustaviti a tem, da Je sklical zlior vodilnih meščanov.
Pothelnos Je nepričakovani povratek kraljice pripisoval Cezarjevi zvijači. Ker Je postalo sedaj odveč, da bi Aehlllas le naprej ostal v Peluslju, ker je bila tista, kateri naj hi zaprl pot. že T mestu, je ukazal generalu, naj tam pusti le toliko čet, kolikor Jih Je potrebnih za varstvo meje. z večino vojske pa naj se vrne v Aleksandrijo. Slo je za to. da Cezarja spravijo t pot! na Isti način kakor Pompeja . toda dokler Aehlllas le nl vojaški gospodar položaja v Aleksandri !, te je posla treba lotiti sila oprezno. Zategadelj nl nasprotoval sklicanju zbora, marveč je Ptolomeja eelo pregovoril, da ae je pomiril In ae ga ude. ležll.
Cezar se je pojavil v apremstvu kraljev-akega para. Dal Je prebrati Plskačev0 oporoko In potem utemeljil popolno zakonitost avojega posega, kar je bil dolžan atorIM kot varuh. Mora Izpolniti poslednjo voljo umrlega vladarja. Izjavil Je. da nima namena dotikat! se neodvisnosti kraljevine, temveč Je nasprotno prliel poravnavat spor, ki Je razdvajal kraljevsko družino. Pojavil se Je kot nepristranski razsodnik v sporu, ki Je ogražal svobodo, edinost In mir v deželi. Zavoljo tega te bo do tkrajnoatl držal pokojnikove volje: Ne gre mu za nič drugega kakor za spravo med Ptolomejem XIV. ln kraljico Kleopatro. Cim bo to uredil, bo njegova naloga tudi končana.
Izjave rimskega konzula ln vae, kar Je tledllo. to razgrete množice zopet navdale
Vekovne spremembe zemeljskega magnetizma, kakor pove ie ime tamo, so počasne in je zato treba mnogo let opazovanja, če hočemo zanesljivo dognati, kako se odigravajo. Posrečilo se je ugotoviti, kako sčasoma vplivajo na zemeljsko magnetno polje in da niihovega nastanka ne smemo pripisovati zunanjim vplivom, temveč vse prej orjaškim silam, ki brez oddiha delujejo v zemeljski notranjosti. Če smo ugotovili, da se je zemeljsko magnetno polje premaknilo z ene pokrajine nad drugo, imamo v rokah dokaz, da se dejansko spreminja.
Vpliv Sonca
Naslednja važna sprememba na magnetizem je tista, ki jo povzroča podnevi Sonce. Znana je ie dolgo časa, a Sele pred nedavnim so jo začeli podrobneje proučevati in ugotavljati njen izvor. Ta sprememba, ki bi jo lahko primerjali z onimi, ki jih opažamo podnevi na tlakomeru in toplomeru, je poleti večja kakor pa pozimi ter ima svoje posebne značilnosti v raznih zemljepisnih pasovih; v severnem in juinem ledenem pasu drugačne kakor v zmernotoplem ali t vročem pasu. Ob »najvišjem« dnevu je največja, to se pravi, da se ravna po navidezni višini Sonca, ki je breiz dvoma pomemben, če ne celo edini činitelj, ki povzroča ta dnevni pojav. Tako smo prišli do zanesljivega podatka, na podlagi katerega lahko trdimo, da na magnetno lilo vplivajo činitelji, ki >o izven Zemlje, na primer Sonce, čigar učinek se prenaša preko visokih plasti zemeljskega ozračja.^ Če bi imeli kilometer dolgo magnetno iglo, ki bi kazala v smeri proti severu, bi opazili na njej, da podnevi niha približno za poldrag meter proti vzhodu in zahodu, ponoči pa bi bili nihaji mnogo manjši in počasnejši.
Vpliv Meseca
Poleg te dnevne spremembe pa je še neka druga, ki zavisi od lege Meseca z ozirom na Zemljo. Dočim je ta sprememba za praktično izkoriščanje magnetizma pri plovbi brezpomembna, je pa važna pri proučevanju najvišjih zračnih plasti, itjer ima svoj izvor Spremembe, ki jih povzroča Mesec, kaiejo, da so istega iz-vora kakor morska bibavica, in torej dokazujejo tudi, da so odvisne od iste sile kakor plima in oseka’ na moriib. pa tudi y ozračju, ki obdaja Zemljo,
Kadar so magnetne motnje zelo močne, govorimo
o »magnetnih viharjih«,
ki imajo zelo različno moč in smeri v zemeljskem magnetnem polju. Lahko so tako močni, da bi na primer kilometer dolga magnetna igla lahko tako silovito nihala, da bi se njen severni konec oddaljeval od svoje srednje lege za celih 15 metrov in še več, če bi bila igla kje v bližini zemeljskega tečaja. Z dolgotrajnimi in natančnimi opazovanji so doslej ie dokazali, da je magnetne viharje, ki se navadno precej na splošno pojavljajo na vsej zemlji, treba pripisovati Soncu, in da nastajajo istočasno kot »viharji na Soncu«.
Na podlagi tega, kar je človek' ugotovil z opazovanjem, moramo priti do sklepa, da pravcati izbruhi ultravijoliča-stih žarkov ali »telesc«, kakor so na primer atomi, joni in elektroni, s sončnega območja prelete vsemirje in doseiejo Zemljo. Ultravijoličasti žarki lete a hitrostjo svetlobe, kar bi se z drugimi besedami reklo, da pridejo do Zemlje v osmih minutah. Atomi, joni in elektroni pa »potujejo« počasneje, približno t hitrostjo 1.500 km na sekundo. Zemljo potemtakem dosežejo v nekaj več ko enem dnevu. Ko žarki in omenjena »teletca« pridejo v zemeljsko ozračje, začne vplivati nanje zemeljski magnetizem, v istem trenutku pa že nastanejo magnetni viharji, polarni sij, motnje v ionosferi in spričo tega tudi motnje v radijski oddaji ter celo v navadnih žičnih elektrovodih. Dočim je torej dnevne magnetne spremembe treba pripisovati ultravijoličastim žarkom, ki jih redno izžareva Sonce in jih najvišje plasti zemeljskega ozrafija vpijajo (zaredi česar te plasti postanejo dobri provodniki elektrike), se magnetni viharji pojavljajo le od časa do časa in so neposredno odvisni od motenj in »viharjev« na Soncu. Tako zdaj lahko razumemo, zakaj so tudi motnje zemeljskega magnetizma vsakih enajst let najhujše, saj odgovarjajo najhujšim motnjam na Soncu, ali drugače rečeno najizrazitejšim sončnim pegam, la medsebojna odvisnost je tako popolna, da bi ie iz enajstletnih motenj^ zemeljskega magnetizma lahko sklepali, oziroma z vso zanesljivostjo ugotovili, kaj se dogaja na Soncu, tudi če ga zaradi oblačnosti ali iz kakšnih drugih razlogov ne bi mogli opazovati.
IDaljc prih.).
DOSEDANJA VSEBINA:
V	Doloresu, majhnem argentinskem gorskem letoviškem kra-I	ju, živi vdovec German Caatillo s
sinom Antoniem in hčerko Kino, lepo kakor breskov cvet, ter z nečakom Fabianom, ki je Kini do-i	ločen za žeuina. Zgago v tem mir-
nem kmečkem kraju delajo samo letoviščarji iz Buenos Airesa, ki z denarjem in obl tubami zapeljujejo domača dekleta ter puščajo za sabo samo gorje in rtzočara nje To povzroča obilo skrbi župniku Fileraonu, ki se o tem dosti prereka z okrajnim glavarjem do-nom Eugeniem. Temu se tako ravnanje zdi doeela razumljivo, vendar ga ori poslednjem prerekanju župnik zagovori a svetopisemsko priliko o siromaku, ki mu je bogatin za gostijo vzel poslednje jagnje
Tako siromakovo jagnje se zdi, <fa je i*di Rina, ki se je že v otroških letih zagledala v bogatega letoviščarskega sina Migue-la, 9 katerim sta se skupaj igrala. Zdaj ko je zrasla in postala ženska, čuti, da se je to otroško nagnjenje razvilo v močno, dasi brezupno. nič obetajočo ljubezen. Ko pride pomlad in spet vzevete breskev pred domačo hišo, se Rine, Fabianove neveste, polašča nemir, ki se poraja iz te žalostne ljubezni. Nepotrpežljivo pričakuje, da sama ne ve, česa: pričakuje, ali se bo to pomlad vrnil iz mesta ne-usojeni izvoljenec njenega srca.
VII.
Marijin mesec.
Cerkev v Doloresu je bila siromaš-Da in majhna. Iz kamna jo je bilo postavilo nekaj dobrosrčnih zidarjev, ki jim je zapovedoval ter jih vodil don Filemon. V čelu cerkve, ki se je delalo, k® da je stolp, sta visela dva vesela Jonova, ki sta o prazničnih dneh z radostjo polnila trate in daljne gore.
. Kamen je zunaj bil gol, pa lepo obdelan, znotraj pa je surovi omet, poslikan vsako leto z apnom, bodel v oči 'n žalil okus s svojo neusmiljeno belino.
Don Filemdn se je malo razumel na umetnost in je bil srečen, ko je videl, da niti Cosquin niti Capilla deli Mon-te nimata lepše pobeljene cerkve.
Posrečilo se mu je. da je cerkev z darovi bogatinov in z miloščino siromakov dozidal v petnajstih letih.
Don Eugenio je zanjo podaril prelepo sliko Mari je sedem žalosti. Tej je polagoma začelo delati družbo nekaj Ponižnih svetnikov, ki so jih bili že poslali v pokoj z razkošnih oltarjev v Cordobi. Prvi je prišel sveti Jožef z Detetom v naročju in z razcvelo palico; potem sveti Anton, ki so ga dekleta razvajala in ga zasipala s cvetjem; še pozneje sveta Terezija, ki jo je bilo treba »obleči« v bleščečo se črno svilo in uvezti vanjo zlata očesca. In tako je šlo dalje, dokter m bilo napolnjenih vseli šest vdolbin v zadnji steni cerkve.
Poleg tega je v cerkvi bila železna rižnica, ki pa je bila malo v rabi, za-aj don Filemdn je rajši pridigoval izpred oltarja; dalje spovednica iz desk od zabojev, poslikana tako. da bi bil človek na njej lahko bral še kak trgovski dopis; kor iz jelovine, kjer je stal še precej, dobej...harmonij,Jyi.ga.iP Podarila neka meščanka, je dopolnjeval opravo v cerkvi.
Tla so seveda bila iz velikih, štirioglatih škrli, posejanih tu pa tam s stopinjami psov. ki so hodili po njih, ko so bile še čiste.
Ta vsakdanja cerkev se je v dneh od sedmega novembra do osmega decembra spremenila v košaro cvetja.
Cvetje so Devici nosili bogatini, ki so ga rezali po vrtovih okrog svojih gradičev. Bile so to vrtnice, jasmin in nagelji. Nosili so pa tja cvetje tudi siromaki, ki so ga nabirali po tratah, po bregeh, ob hudournikih. Ti so prinašali Ponižne marjetice, pasijonke. šmarnice.
Fantiči so praznili ptičja gDezda po hribih in prinašali od ondod dolge nize jajčec, ki jih je donu Gertrudis, skromno in prijazno dekle pri šestdesetih letih, ki je bila za cerkovnico, umetniško
razporejala okoli vdolbin.
V	tem kraju, kamor je poplava letoviščarjev prinesla dosti slabih misli
in navad, ni nihče mogel zatreti goreče, navdušene, pesniške pobožnosti Marijinega meseca-
O tistem sinu Doloresa, ki ne bil bil vsaj nekajkrat zapel in ki se v daljni deželi, ko je slišal tisto priljubljeno: »Pridite, pojdimo vsi,« ne bi bil spomnil zvonov iz domače cerkve, bi bili lahko trdili, da je izgubljeni sin.
Delo na polju, ki je bilo tisti mesec težko in utrudljivo, ni vernikov Prav nič oviralo, da ne bi bili vsako jutro pritekli na veseli klic malih zvonov.
Don Eugenio, ki je včasih bil umetnik na klavirju, je skrhel zn kor.
Neznana radost, podobna nečemu Vpčnemu, mu je prevzemala srce, ka-(,ar so se iz harmonija oglašali stari *v°ki, ki jih je dobro poznal. 7.delo se run je, da se vrača v čase, ko ga je ^ati, ki je umrla pred davnimi leti, k® je bil še povsem majhen, pošiljala Sak dan k šmarnicam. Pred seboj je Nagledal staro svetišče v Cordobi, ki ?a je bila ena sama luč. Zdelo sernu jc, da sliši slovesni glas orgel, ki so Mrno. prekrižano ladjo cerkve polnile
2	globokimi, tako ljubimi, ubranimi
2	voki.
Da bi te spomine laže obujal, je iz Kmečkih deklet sestavil pevski zbor. ..fučil jih je prav tistih pesmi, ki se je učil v detinstvu sam in ki so jih navzlic dolgim letom še vedno prepevali po vseh cerkvah.
Ko je don Filemon videl, kako je Prijqtelj navdušen, ga je navdajalo ve-®clje in se je prevejano smejal.
»Ta nepridiprav se bo še spreobrnil, tožno sicer, a se bo!«
Bina, pri kateri je don Eugenio odkril prelep glas, je pela tiste dele, ki 50 bili za en sam glas.
Don Eugenio si je grizel ustnice, apr so mn solze silile v oči, kadar je Bina začela tisto:
»Potoki luči Te preplavljajo, nadangeli Ti poljubljajo noge, rvezde Ti čelo obdajajo in sam Bog gleda prijazno na Td« Takšna čudna nežnost ji je drhtela
*	glasu! Bila je njena duša, ki je di-
HUGO WAST
hala iz pesmi; njena potrta, nedolžna, skrivnostna duša ...
Osmega decembra, na Marijin praznik, je Rina navsezgodaj odšla v vas. Spremljal jo je oče. Šla sta na konjih in, ker je steza bila ozka, je German jezdil za hčerko.
Gledal je njeno živahno postavo, njene gibkosti ni mogla udušiti niti črna obleka, katero je nosila. Bila je živahna in vesela kakor vse, kar jo je to lepo jutro obdajalo. Čutil je, da mu srce zajema neskončna ljubezen do tega otroka.
Kako jo je imel rad! Kaj vse bi dal, da bi jo osrečil! Ona je bila skrivnostno gonilo njegove neukrotljive volje, s katero je delal in trpel, da bi si pridobil imetje, srečo, katere sam ni znal uživati. Vse samo zanjo, za Rino!
Morila ga je mučna misel.
Prejšnji dan mu je nekdo pripovedoval, da se je don David, nenasitljiv v pobiranju zemlje siromakom, na vsa usta hvalil, da je on lastnik najboljše Germanove zemlje.
Za beraške beliče se je bil namreč petič vknjižil na nekaj sedanjega njegovega zemljišča, in sicer na del dolin, kjer ni bilo kamna in je zemlja bila rodovitna ter je koruza, zavarovana pred vetrom in pozebo, bohotno rasla. Povrh — in to je bilo najhuje — si je zaradi tega lastil tudi del potoka, ki je bil kmetu največji ponos.
German se v začetku ni menil za to. V skrinji je imel spravljena pisma o vsej tej zemlji in je bil zaradi svoje pravice varen. Kupil je bil tiste kose pred nekaj leti in nikdar ni nikomur prišlo na um, da bi mu bil odrekal pravico do njih. A ko se je potem spomnil nekaterih spletk dona Davida, ga je začelo biti strah. Ta človek je pravi zlodej za pravdanje in, ker je imel v mestu zveze, se je s tožbami vedno okoristil, kakor 6e mu je zdelo.
Kaj bi bilo, če bi zdaj izgubil to zemljo, ki je bila na vsem njegovem posestvu najboljša? Delal bi pač, kakor je delal doslej, toda v dim bi se mu razblinila velika utvara njegovega življenja: da bo lahko zapustil Rini toliko, da bi ji ne bilo treba trkati pri bogatinih ter pri njih iskati dela.
Bogatini! Na dnu Germanove mračna duše je dremala nema jeza nanje. Poznal je te kraje davno prej, preden je prišlo v modo, da so ljudje hodili sem na počitnice. Kmetom je življenje tedaj potekalo mirneje in je bilo srečnejše. Branjarija je bila prijaznejša, don I ji uro ni ljuditakoizkoriščal. Don David se ja zdelo* da je kmet kakor vsi drugi in nič hudobno zvijačen. O mestu so si ljudje mislili, da je daleč kakor mesec, in to je bilo dobro, zakaj že tiste čase so vedeli, da kmet, ki zapusti domači kraj. pa gre ▼ mesto iskat dela ali kopat, ne bo prišel nazaj tak, kakršen je bil.
A vse se je spremenilo, ko so prišli iz Buenos Airesa prvi meščani na letovišče.
Zemlja je dobila večjo vrednost in to je odprlo^ oči nekaterim takim ljudem, kakor je bil don David. Ti so jo poceni kupovali, da so jo drago prodajali. Don Lauro je zamenja! tehtnice v svoji prodajalni. Ni prodajal več platna, temveč hlače. Dosti ljudi je spoznalo mesto, pa niso bili zaradi tega kaj srečnejši. Ker niso imeli zemlje, so živeli od dela, ki so jim ga dajali bogatini in niso nikoli bili varni, če bodo naslednji dan še imeli tisto, kar imajo danes, pa naj je šlo za lopate ali za žene!
German je to dobro vedel. Ko je bil mlad, se je poganjal za dekle, katero je imel zares rad. Pa je prišel bogatin, mu jo vzel in jo potegnil za nos. German, ki te žalitve ni pozabil, ga je zaradi dekleta prijel. Oni se mu je zale rohotal v brk, ker je imel s seboj nekaj prijateljev. Dejal je, da ne ve, kaj je z njo; da jo je odvedel v mesto in se potika ondi, če ni že umrla ...
German bi ga bi! najraje ubil, toda ko je dvignil roko, ga je nekdo, za katerega ni nikoli izvedel, kdo je bil, treščil po glavi, da se je sesedel, in imel je dovolj, da je moral biti štirinajst dni v postelji.
Miguel Benavidez vprašaj, če bi mu prodal zemljo za gradič, mu je odrekel. Potem pa'ga je prerpagala lakomnost in je zemljo prodal.
Toda če jr že osovražil ljudi iz mesta, je še bolj sovražil tiste, ki so«bili s kmetov, pa so se svojemu rodu izneverili in držali uzde bogatinom. Tak je na primer bil don David...
Ko sta prebredla potok, se je pot razširila, Rina je pognala v skok konja. svetlega lisca, ki je bil pravi cvet iz očetovega hleva.
Oče je jezdil v koraku za njo. Kmet malokdaj dirja v skoku, ker mora varovati konju moči.
Pot je držala ob deteljišču, ograjenem z vejami, ki ga je pomlad posejala s cvetjem in a škrjančjimi gnezdi.
Na drugi strani poti je ležal kamnit pašnik, pokrit s sinjimi marjeticami in z. Itodečiini divjimi smokvami. Pašnik ni bil ograjen: ondi se je pasla živina siromakov. Velika smokva, obložena s črnim sadjem, je ponujala svoje obilje vsemu .svetu, škorci so se tega vese-7 kakor sleherno drugo bitje.
Zdaj pa zdaj je topot konj splašil Marijine golobčke, da so se v jatah vfdignili, naglo frknili in utripali s sivimi kritri.
Rina jih je gledala, kako #e leteli.
Nekoč ji ja bil Antonio prinesel gnezdo s tremi golobčki. Spravila jih jo na varno in skrbela zanje z vso lju-
Argentinski roman
beznijo. Ptički so se navadili, da so ji jedli iz roke. Bilo je to ob času, ko so Benavidezovi prihajali na počitnice. Miguel je golobčke videl in jih hotel imeti. Njihova gospodarica, ki jih je imela kar se da rada, mu jih je dala, ker bi mu bila rada ustregla. Ko se je Miguel vrnil v Buenos Aires, se je tolažila z mislijo, da mu golobčki ne bodo dali pozabiti na prijateljico.
Toda ko sta nekoč z materjo pospravljali po gradu, je Rina nekje v kotu našla pozabljeno kletko s tremi golobčki, ki so bili poginili od lakote.
Od1 tedaj ni mogla teh prijaznih in plašnih ptičk pogledati več, ne da bi bila čutila nekaj takeea kakor kes...
Bolj ko sta se bližala vasi, več gruč moških in ženskih, ki so šli v cerkev, se jima je pridruževalo.
Zenske v oblačilih iz kričeče pisanega perkala in trdo naškrobljenih so sedele po dve in dve na konjih. Moški so jezdili v diru za njimi na najboljših živalih, kar so jih imeli.
Skoraj vsi so nosili škornje in ostro-^
fe, okoli vratu pa širok svilen robec, o so bili edini ostanki narodne noše, ki jo je izpačila omika.
German je imel ntalo prijateljev. Ko so se srečali, so si voščili dober dan in molče šli naprej. Ta‘tihi kmet, ki je govoril samo v odlomkih, ni bil dober družabnik.
Rina se je dobila z nekaj dekleti. Ena izmed njihje bila Maria, nevesta Antonijeva, ki je jezdila na enem konju z materjo dono Magdaleno. Tudi ona je bila pri pevkah, ki jih je bil zbral don Eugenio.
Rina je imela zelo rada to lepo dekle, ki ji bo nekoč sestra. V njej je čutila veliko veselje do življenja in do vseh stvari na svetu. T0 jo je vleklo k ti jo j in prinašalo zadovoljnost Rini, ki je bila po očetu podedovala samo otožnost.
Med hribovskimi dekleti je Maria bila najbolj domišljava. Bila je tudi najbolj udarjena na modo ter je v česanju najbolj spretno posnemala mestne gospodične ter si krasne teranorja-ve lase navijala in kodrala, seveda naskrivaj, ne da bi bil za to vedel don F ilemon.
J. E. Poldk:
ip fl||S|«ll
(Zgodba ta starib dni)
.V’V '	7,*.
Pa razlije gla* se po deželi, da te zbira močna, turška vojaka tam ob Bosni, Vrbasu in Uni in da rada preko reke Kolpe bi udrla apet v deželo Kranjsko.
»O gorje nam, če spet Turek pride!« k Bogu v strahu so ljudje tožili, da jih reši vojne in pa Turkov.
Kaj bi vojne se ljudje ne balil Saj domovi zagore kot kresi, ko na leto dan se poobesi!
Kresi v hribih lehko pogorijo; ali kadar pogore domovi, so doline še samo puščave!
Kaj bi Turkov se ljudje ne balil Turki starce so in deco klali, v sužnost druge vse so odpeljali, kašče, hleve, skrinja izpraznili.
Kar pa skrinjah so blaga dobili, na vozove vse so naložili in tja v Bosno s sabo odpeljali, da domovi prazni so ostali; so ostali, kar jih ni zgorelp, ni zgorelov, kot zgori kresovi, ko ob letu krajšajo se dnovi.
Bal se kmetič je brezsrčnih Turkov, veselili pa so se junaki, da spet s pašo bodo zaplesali in mu v divjem boju pokazali ples veseli, ki te ne postara, ker plesdti vitezi ga znajo, ki za šalo resni boj imajo,
Oživola. Krajina je vojna, večala se z dnevi sila bojna, od vseh krajev vitezi so vreli, kot na ples bi radostni hiteli...
Pa se zbrala vojska je junaška med Korana in med reko Glino, reko Glino in pa reko Savo, da ob glavi videl si le glavo,,. Paša pa je zbral ob reki Uni od Blnšča tja do Zrlnske gore močno vojsko divjih janičarjev... Zagoreli v hribih so kresovi, oznanali, da TurČin se bliža, e da brani vojska mu krščanska, da udrl bi preko reke Kolpe,
M. JAVORNIK
»Hudič prihaja v človeka skozi grivo, dekle,« ji je nekega dne dejal župnik, ko je videl, da je počesana drugače, kakor pa je bila navada v hribih.
Župnik je imel navado trditi nekaj čudnega, kar se je porajalo bodisi iz njegove skušnje, bodisi iz njegovega čudaštva. Dejal je:
»Tisto dekle, ki gre v mesto, pa se vrne tako počesano, kakor je šlo tja, je rešeno. Tako pravim jaz, ljudje pa naj govore, kar se jim zdi. Dekle pa,
ki se vrne počesano po bogatinsko, joj-ntene! Hudič grivo!«
prihaja v človeka skozi
Ko so že bili skoraj pri cerkvi, se je Antonio približal sestri, da bi tako prišel do neveste. Jezdil je iskrega, temnega konja, na katerem se še lepše lesketa oprava, okovana s srebrom in se je na njem še bolje videla drzna postava fanta, ki je bil v nasprotju z očetom oblečen lepo in ki se ni nič pomišljal zapraviti pet pesov za robec tz surove svile, ki ga je nosil ohlapno zavezanega za vratom.
Antonio je bil ponosen, da je njegovo dekle najbolj brhko v vsej vasi, četudi ga je včasih motila njena spo-gledljivost.
V vlažni senci za cerkvijo so v gručah stali konji vernikov, pobešali glave in grizli brzde. Po njihovi opravi in po njihovem videzu je bilo' moči uganiti, ali je njihov gospodar bolj ali manj imovit. Sedlo z debelim jerme-njem in z blazinico iz vidrine kože je bilo last bogatega kmeta dona Davida ali dona Laura ali koga njima podobnega; vojaško sedlo, to je bil županov konj; angleško sedlo, kosmato, je bilo last mestnega letoviščarja, ki je prijezdil iz Capille del Monte ali iz San Estebana; preprosto sedlo ali ponižno pogrinjalo z jermeni iz ovčine ter z velikimi prijemi je govorilo o siromašnem kmetu z one strani gorovja, ki je na koščeni mrhi prijahal prodajat divje smokve.
Rina je skočila s konja in mu zvezala prednji nogi, medtem ko je oče, ne da bi bil črhnil, storil enako s svojim, Antonio pa je zvezal nevestinega konja.
Fabian se jim ta dan ni približal.
Vhod v cerkev so zastavljali letoviščarji, ki so bili prišli pred kratkim.
Nekaj gospodičen, načičkanih kakor v mestu, se je pozdravljalo s ploho praznih besedi in a hrupnim poljubljanjem.
Vsi boljši fantini so bili zbrani pri vratih in gledali. Četudi so se nastavili ondi, da hi-občudovali bogate gospodične, se jim vendar ni zdelo za malo ogledovati tudi dekleta s hribov, in sicer 60 to delali tako vztrajno, da so mladenke zardevale, ko so v zadregi hodile mimo njih.
»Kdo je ta golobica?« so spraševali, kadar je katera vzbudila njihovo pozornost.
Caupolican je bil življenjepisec za vse. Pravil jim je njihove zgodbe z besedo in z roko. .
Ne Rini ne Marii ni bilo treba iti tam mimo. Stopnice na kor so držale od zunaj, s tiste strani, kjer so bili privezani konji,
Rina se je bila povsem spremenila. Mimogrede je bila ujela ime, ki ji je na mali pognalo vso kri v glavo in srce ji je ob njem začelo burno utripati.
»Moj Bog!« je vzdihnila ter naglo šla na kor, kjer jih je don Eugenio že čakal in med tem urejal note.
Navzlic svojim podmenam je glavar ri Rini našel toliko nežnosti in du-evne plemenitosti, da ga je začela zanimati.
Nekega dne se je zasačil v misli, da bi se rad zagledal v to zdravo in plašno kraetičico, ki je znala komaj brati, če. bi ne bila že zaročena.
Don Filemon je pristopil, ko so bili že vai ljudje v cerkvi.
V naglici je oblekel najrazkošnejša oblačila in šel pred oltar.
Četudi bi bil z mislimi rad pri stvareh, ki jih je delal, je bil vendar vsak trenutek bolj raztresen, ker ga je skrbela misel na pridigo, ki bi jo moral imeti.
Z rojem letoviščarjev, ki so se bili letos vsuli jz mest v Dolores, je bil tudi eden izmed najbolj slovesnih in najbolj natančnih kanonikov iz stolnica v Cordobi.
Don Filemon je bil navajen govoriti svojim vernikom odkrito, naj «o bili revni ali bogati, v tisti kmečki besedi, let mu je prinesla toliko slovesa. Zaradi tega je čutil zadrego vpričo tega monsinjorja, ki bo lovil vsako besedo iz njegove pridige in o tem poročal staremu škofu.
•	?.ol1l}°.f.i1 J® *fbil » d" je zbiral misli ki jih je jemal iz letnika Segne-rijevih pridig, katerih že trideset let ju vec prelistaval, ker je bil pa vajen brati samo tri knjige: evangelij, križ in spovednico, kjer je najbolje preučeval človeško srce.
Vzelo mu je ves dan, da se je na pamet naučil nekaj najitolj bobnečih stavkov, ki so se mu zdeli novi.
Rad bi bil zapel hvalnico Devici in je mislil govoriti o prerokbah, ki so jo naznanjale od Knjige stvarjenja in Davidovih psalmov pa do Skrivnega razodetja.
Že naprej «i je mislil, kako bodo presenečeni njegovi kmetiči, ko ga bo-
sl'^li, da govori no latinsko, ko Im povzdignil glas in dejal, »Kaj pravi Kniig. stvarjenja o Mariji?: »j„ iena u no strla glavo: ipsa eonteret caput uum;« »kaj pravi David? Kaj pravi kralj — modrec?«
Čf bo ohranil ta slog in Če bo korakal po teh višinah, je bil prepričan,
l
da ne bo zabredel v robavščino in da ne bo mešal božjega s človeškim, kakor je imel navado.
»Moj monsinjor bo zadovoljen,« si je dejal, ko je sedal na mezga, da bi jo mahnil v cerkev.
Povabil je bil plemenitega kanonika ta dan na zajtrk. Ker mu ni mogel postreči z rovtarščino v pridigi, je sklenil, da bo to storil pri zajtrku.
»Ti meščani ne vedo, kaj je dobro... Teofil!« je zavpil in poklicni Eugenievega fanta, katerega je srečal ob potoku »Pridi, sedi mi za hrbet, in ko bova šla mimo mesnice, boš šel povedat Davidu, naj mi pošlje za dve dvajsetici vampov «
Z donom Davidom je bi! sprt, zato ni maral vzeti ničesar na upanje. Poiskal je v žepu denar in, ker ga ni našel, se je vdal v to. da bo moral sprejeti prijaznost od tega človeka, ker se ni hotel vračati domov, ter je za-mrmral:
»Prav, reci mu, da bo dobil takoj plačano. Če pa ne bi hotel dati, mi sporoči...«
S polno glavo vznesenih Segnen-jevih stavkov se je obrnil od oltarja, o je prebral evangelij, ter začel svojo hvalnico.
»Tota ptilchra es, amica mea. et ma-cula non est in te... Vsa lepa si, prijateljica moja, in ni ga madeža na tebi...«
Kmetje so zazijali, ko so slišali župnika, da je pridigo tako čudno začel.
loda za občudovanjem novosti je prišla zmeda. To ni bilo zanje, prijatelje prevratne govorniške umetnosti in zmerjanja, s katerim jih je častil don Filemon.
»Hm. hm'< so osuplo in začudeno govorili stari ljudje »Prijelo ga je, da bi se postavil! Seveda, ker je toliko meščanov!«
Ta ali oni bi ga bil rad ustavil, kakor so imeli navado, ter ga prosil, naj nerazumljive reči pojasni, toda branilo mil je sfioštovanje do kanonika, še bolj kakor to pa mogočna zgovornost cfona Filemona, ki se je opajal s svojo novo govorniško umetnostjo in je žarel od veselja, ko je slišal, da mu iz ust žn-bore kakor voda stavki, ki jih je bil izbral, da bi z njimi obrobil latinske izreke, ki jih je nizal drugega za drugim.
Kar na lepem pa se je primerilo nekaj, kar je pregnalo splošno osuplost.
V	cerkev je prišel Teofil, ki je prihajal od mesarja dona Davida, in to prav tedaj, ko je don Filemon govoril o prerokbah. Ta se je bil obrnil k poslušalcem ter vprašal:
»Kaj pravi David?«
In Teofil mu je, ne da bi se bil tudi trenutek pomišljal, odgovoril s cerkvenega praga:
»Pravi, da pošlrite dve cfes^tici, če hočete imeti vampe!«
Vse Segnerijeve pridige, ki se jih je bil naučil prejšnji večer, vsa Visoka pesem in Psalmi in Knjiga stvarjenja vse je izginilo župniku iz glave med pritajenim smehom njegovih vernikov in med zvijanjem kanonika, ki je poskočil na svojem sedežu, ko da bi ga bil kdo zbodel z ostnom.
Don Filemon si je zastonj prizadeval, da bi spet našel nit svojega nabreklega govora. Dvakrat ali trikrat se je spotaknil ob nekaj svojih navadnih izrekih in, ker mu je po glavi brnelo od misli, ki jih ni mogel jiovedati drugače kakor v svojem starem slogu, je pridigo končal z »Domtnus vobi-seum« ter se obrnil mrmrajoč:
»Je v«e zastonj, Martin v mesto, Martin iz mesta. Zaigral je harmonij in po preprosti cerkveni ladji je zaplaval Rinin glas, čist, kakor cfa v njem zveni duša.
Don Eugenio jo je presenečeno pogledal. Tudi sam se je nalezel čudnega čara iz tega glasu, ki je bil vedno sladak in poln, ki pa si je danes s svojim silnim drhtenjem odpiral j»ot v vsa srca. In spremljal je nežne kitice v ča6t nebeški Devici, kar je le mogel dobro.
Ko je Rina nehala svoj spev, je don Eugenio videl, da ima oči polne solza in da ogleduje, ko da bi molila veliki napis na enem izmed cerkvenih obokov, ki je govoril:
»Monstra te esse matrem.«
Spomnil se je, da ga je dekle nekega dne vprašalo, kaj ta stavek pomeni.
»Pokaži, da si bila mati!« ji je od-voril, ker je znal nekaj latinščine e iz šol.
Ali je Rina zdaj brala ta napis in v duhu ponavljala to prošnjo?
Ko ji je don Eugenio rekel:
»Danes si pela bolje kakor kdaj rej,« je zardela, ne da bi mu bila aj odgovorila.
Kaj je imela?
Saj še sama ni vedela, toda čutila je, ko da ji neznana roka stiska srce in v valovih so jo objemali spomini iz detinstva, ko je z neukrotljivo radostjo gledala, kako se breskev oblači v drobno, rožnato cvetje.
Te
Fabian, žalosten in zaljubljen kakor zvest pes, ki gleda gospoda r ja.
»Kako lepo si pela danes, Rina!«
Rina, ki je ta trenutek čutila veliko ljubezen do njega, se mu je nasmehnila in mu srce napolnila z radostjo. Prosila ga je. naj jim pripravi konje.
Ko jo to delal, sta z . Mario gledali, kako seda na konje gruča letoviščarjev.
Nenadno pa je Rina začutila, da ji hoče srce raznesti od tesnobe.
Zagledala je skupino, v kateri so bdi Benavidezovi:	babica, še bolj
sključena kakor sicer; gospe Eucarna-cio.it, vedno ista visoka gospa; nečakinja. ki se je bila spremenila v ljub. ko dekle; naslonjen na steber, ogledujoč dekleta, ki so sedala na konje, visok,_ močan, lep kakor kralj, zmeraj v tisti zapovedovalni drži pa Miguel, njen tovariš v toliko poletjih, čigar prihod ji je naznanjal breskov cvet...
Jdalje.),
PRVI MA] V TOLMINU
Slovesnosti ob razvitju domobranske zastave v glavnem kraju „deželice ob S o č i“
Tolmin, 1. maja.
Na dan prvega maja so tolminski domobranci na Glavnem trgu v Tolminu razvili svoje bojno znamenje, belo-modro-rdečo zastavo. Te pomembne slovesnosti našega novega rodu se je udeležila velika množica ljudstva, zlasti iz Tolmina samega, pa tudi iz bližnje in daljne okolice.
Točno ob 9 so domobranci, katerih mlada četa se imenuje »Straža na Soči«. zasedli ceste in križišča Tolmina in vodili promet na Glavni trg, ki se je tja do 10 napolnil z ljudstvom. Na obrazih vseh prihajajočih je bilo brati veselo in slavnostno razpoloženje, pričakovanje trenutka, kakršnega že cel rod ni doživel.
Na trgu se je zbirala slovenska družina: otroci, ki še nobene slovenske javne prireditve doživeli niso, in starčki, ki so s pobožno ginjenostjo opazovali udarni in samozavestni domooran-ski rod, od katerega pričakujejo varstva in zaščite, dalje matere, žene, dekleta — vse se je odtrgalo iz morja komunistične propagande, ki je za 1. maj napovedovala konec sveta in vesoljni potop, in se lepo počasi, ne da bi se drug drugega bali, zbiralo na Glavnem trgu.
Ko je bil trg že poln, so se fantiči
—	»žlota tolminska« bi jim dejal Pregelj — povzpeli na stebre ograj, obesili so se po oknih, da bi vse videli, vse slišali.
Spet so nam domobranci dali priliko, da smo na lastne oči videli in v dušah čutili, kako lepo je, kadar smo takole Slovenci sami skupaj, brez komunističnih odpadnikov. Ce njih ni, ni nič o smrti, nič groženj, nič zalezovanja in pasti — vsi ti biči so iz drugega sveta, ki v naš svet ne sežejo.
Nekaj minut pred 10 je na trg skozi strnjene vrste množice prikorakala četa domobrancev pod vodstvom poročnika Kuka in se strumno postavila ob strani trga. V mogočnem zboru, ki je znan že po vsem Tolminskem, so zapeli »Naj čuje nas presveti Bog in zemlje krog« (L. Mav), v kateri se udarno izraža geslo naše protirevolucije: »Mir v deželi — naše geslo je...«
Ko je izzvenela pesem nad glavami strmeče množice, je tolminski moški zbor, pomnožen z nekaj domobranci, pod vodstvom g. Prezlja četveroglasno zapel Vodopivčevo »Pobratimija«.
V	slavnostnem razpoloženju, ki sta ga ustvarili že ti dve pesmi, je na govorniški oder pred velikim stebrom, na katerem je vieela zdaj še zavita slovenska zastava, stopil tolminski .župan g. Kavčič, ki je v kratkih, klenih besedah opisni zgodovinski pomen tega domobranskega praznika za Tolmin, nato pa pozdravil slavnostne goste, zlasti zastopnika odsotnega poveljnika nemške vojske g. nadporočnika Dorrerja, zastopnika krajev, povelj, g. poročnika Wodtkeja, dalje g. dekana msgr. Vodopivca in ostalo duhovščino; domobrance, njihovega ustanovitelja in poveljnika. ostale častnike in podčastnike, zastopnike uradov in vse udeležence, ki so se od blizu in daleč zbrali, da se udeleže te ganljive domoljubne slavnosti. Nato je g. župan nadaljeval:
»čut dolžnosti in hvaležnosti nas veže, da ob . tej priliki poudarimo, da je bil veliki nemški narod tisti, ki je takoj, ko je njegov vodja vzel v vojaško varstvo našo deželo, dal vnovič tudi našemu ieziku mesto pod soncem. Zopet po tolikih letih savojskega zatiranja lahko svobodno govorimo v svo-
Slovenska sestava s» dviga, vse oči se upirajo vanjo, vsa srca jo posdravljajo.
starodavnega tolminsekga mesta odvila zastavo in jo razgrnila preko govorniškega odra.
Pristopil je g. dekan, kateremu sta asistirala gg. župnika Komac in Kogoj, ki je v zbrani tišini vsega trga opravil cerkveni obred blagoslovitve. Po obredu je prišel trenutek, ki bo vsem udeležencem ostal v nepozabnem spominu in bo v pripovedovanju šel skozi rodove.
Po tridesetih letih se je belo-modro-rdeča zastava počasi in veličastno ob vitkem stebru vzpenjala v višino. Potegnili so jo g. župan in zgoraj omenjena domobranca domačina.
Množica je spočetka v molku prisostvovala veličastnemu trenutku, nato pa se je zadrževani val navtfušenja odtrgal in izbruhnil v gromovite »živijo« vzklike. Moramo reči: nobeno oko ni ostalo suho. Tudi tisti in tiste, ki so doslej tavali za komunističnimi znamenji in bili tu in tam pijani od krive vere, so ob tem prizoru segli po robcih in 6i ginjeno brisali oči. In prav je tako!
Ko je zastava prišla do vrha stebra in jo je že prijel lahni vetrič, je moški zbor zapel himno: »Naprej zastava slave«. Med dviganjem zastave in petjem himne je četa stala »mirno«, vojaški dostojanstveniki pa so izkazali čast z vojaškim pozdravom.
Nato je stopil na govorniški oder g. dekan, častitljiva in po vsem Tolminskem meti duhovnimi sobrati in ljudstvom spoštovana osebnost, ki je z mladeniškim zanosom predočil domobrancem pomen tega trenutka za njihovo mlado, skupnost (četa je bila ustanovljena šele februarja) in za ves Tolmin. Za njim je spregovoril še župan, ki je v imenu vsega prebivalstva izrazil upanje in prepričanje, da bodo domobranci to svoje bojno znamenje obva-rovali vseh ponižanj in madežev; izrazil je vročo željo, naj bi domobranci pod tem svojim znamenjem pripeljali
Tolminski dekan g. Vodopivec tovor! po blagoslovitvi zastave
.'•g
nih in novotarskih znamenj, ne pa te Častite belo-modro-rdeče zastave, ki so si jo domobranci v zvestobi do svojih preduikov izbrali za svoje bojno znamenje.
Opisal je brjdko razliko med tistimi, ki so si grmovje izbrali za 6voj
V	prvem primeru skrivajo družine
—	večkrat — svoje odtujene sinove z: »Na Sardiniji je ostal«, »v ujetništvu je«, v drugem izrekajo skrito bolest z: »Ga ni več!«
Domobranci pa imajo naslov v življenju in grob po smrti in tako bo ostalo vsk stoletja, ker naša zemlja ne bo nikoli boljševiška, nikoli sovjetska. Vse trpljenje, v katero je OF zgolj v prid komunistične revolucije pahnila narod, je za pristaše izgubljeno, za nasprotnike pa trda preizkušnja njihove odporne moči. A zmagalo bo zdravje nad boleznijo, življenje nad smrtjo, kakor dan zmaguje nad nočjo.
Ko je tako razčlenil to usodno pomoto mnogih o OF in neodpustljivo krivdo drugih, je povabil vse navzoče, naj se brez pridržka in koristolovskih ozirov oklenejo domobranstva kot velike prenaroditvene sile slovenskega naroda.
Množica je z veliko zbranostjo sledila njegovemu govoru, mnogim pa so prišle na oči tudi solze bridkega spoznanj^, ko se jim je ob njegovih, iz-vkjawjih odkrilo, kara so zašli, ko so Or injeli za vodnika, ki naj bi jih pripeljala na 6vetlo goro, bila pa je le zvodnik, ki jih je pripeljala v črn prepad.
Za njim je domobranec akademik Žnidarčič vodil zborno recitacijo Pregljeve »Pesem makabejskih bratov«, ki jo je domobranska četa izvedla z zagonom mladih fantov, ki vedo, da so na pravi poti.
Nato je stopila na oder 12 letna Verica Klementa, ki je z • zvočnim otroškim glasom napovedala, da bo prebrala iz Pregljevih »Zgodb zdravnika Muznika« tisto, kako se zdravnik Muz-nik »lepoti in ljubeznivosti naše materine besede prečuditi ne more«.
Daši Verica slovenske šole še svoj živ dan ni videla, je sladko, z vsemi pravilnimi poudarki , in pogumno brala odstavke iz drugega dela omenjenih »Zgodi)«, v katerih zdravnik Muznik po Preglju pripoveduje, kako neizmerno liubi »svoj domači tolminski ali kranjski jezik in govor«. Nastop otroka, ki je brez sole in dozdaj nevajen slovenske knjige, mora pač vsem, ki so dostopni za dejstva, povedati, kako pa
kaj je s Tolminom in Tolminsko. Pre; gelj je že vedel, od kod mu je biti doma.	_	_	.
Ta ljubka točka je v sicer bojeviti ideološki program prinesla prijetno ozračje domačega ognjišča, vtis o branju slovenske knjige v prijetni domači družbi. Seveda je občinstvo dekletce za njeno lepo branje poplačalo z dolgotrajnim odobravanjenm.
Domobranci so nato še zapeli pesem »Dom ljubiti, domobranci« (L. Mav), s čimer je bila lepa slovesnost zaključena. Četa je z mogočno pesmijo odkorakala skozi mesto v svoje vojašnice, k zastavi pa se je postavila častna straža, ki se je menjavala tja do 9 zvečer. Pri častni straži je zastopal domačine tolminski domobranec.
Vsa prireditev je v množico položila tako veselo, domače razpoloženje, da se kar ni mogla raziti. Spet je prišlo do izraza slovensko občestvo, do zdaj razdrto in razgnano, ki pa se po oboroženem domobranstvu obnavlja in razrašča s tako neukrotljivo silo, da prehiteva vsa pričakovanja.
Množica je kot ena družina, brez preganjalcev in zalezovalcev med seboj — v kolikor so bili vmes. niso vedeli, kaj naj bi počeli — opazovala lepo, šest metrov dolgo zastavo na visokem drogu, ki se je veličastno pozibavala v lahnem majskem vetriču; počasi se je luščila s trga druščina za druščino, pa ne da bi hitro tekli domov, ampak v gostilno na prijateljski kozarec vina, da ljudstvo da duška svojemu veselju nad tako lepim nastopom tolminskega domobranstva.
In tja do poznega popoldneva so se razlegale pesmi, druga za drugo — vse se obnavlja, narod se v nezadržni moči domobranske misli postavlja na noge. Vsak čas bo shodil in mnogi bodo s strahom spoznali, da so ostali zadaj.
Zvečer ob 9 so domobranci v strnjenem pohodu prišli po zastavo. Pred stebrom so zapeli »Hej Slovenci«, nato so zastavo sneli in 6e prepevaje vrnili v svoje prostore. Tako je v najsveča-nejšem in najprijetnejšem razpoloženju minul eden izmed najlepših dni sedanjega tolminskega rodu.
Da je v Tolminu še nekaj ostankov OF-mreže, je seveda znano. Kako in zakaj, po kakšnih duševnih akrobacijah in v kolikerih zapletenih okoliščinah je do tega prišlo, da je na svobodoumnem vrtu pognalo komunistično trnje — to je pa cel vozel vprašanj, ki segajo nazaj v preteklost, se motajo po sedanjosti in grabijo seveda tudi ▼ bodočnost.
Torej: tudi v Tolminu so še pristaši OF, v takem mestecu to ni nobena skrivnost. V dneh, ko je kazalo, da bo zmaga na tej strani, tega tudi nihče prikrival ni, ampak so se pristaši OF skušali med seboj, kdo bo bolj spredaj na tisti strani, ki bo »zmagala«. Danes o takem upanju seveda ni več govora, zato že hite dokazovati, da se nikoli niso pečali »« politiko«, po tihem pa še goje iskrene želje, če bi se vendar mogla ta stvar tako iziti, da bi »naši« zmagali, od tega so bili namreč odvisni mnogi in mnogi otročji načrti. Vsa ta reč pa je danes v popolnem razsulu in razsulo sega prav do korenin, od koder je v politični pijanosti pognalo.
Zato ves ta dan, ki je bil tako izra-žito in bojno ^protikomunističen in tvorno slovenski, v vsem Tolminu in daleč naokrog ni bilo nobenega omembe vrednega nasprotnega pojava. Moremo reči, da je mesto v celoti pri tej domobranski slovesnosti sodelovalo. — Celo člani raznih burkastih OF-komi-tetov si niso mogli kaj, da ne bi slovesnosti dejansko in z osebnim sodelovanjem podprli, kar je pri ljudstvu naletelo na najugodnejši odmev.
Pogled n* gosto mnolleo med pr vomajsko slovesnostjo v Tolmina
jem materinem jezikn, zopet brez strn-hn, da bi nas kdo preganjal, lahko pijemo od naše narodne omike. Zato pozivam vse navzoče, da vrhovnemu poveljniku nemške vojske zakličemo trikrat: živijo!«
Ko se je množica z navdušenjem odzvala njegovemu pozivu in se s trikratnim »Živijo!« oddolžila vabilu, je g. župan naprosil g. dekana, da po stari navadi prapor blagoslovi.
K stebru sta pristopila dVa tolminska domobranca, ki sta kot zastopnika
ta košček od pesnikov toliko opevane dežele v leplo bodočnost.
Nato je »pregovoril poveljnik tolminske domobranske čete, ki je s pomočjo domačinov in vsestranske podpore nemškega krajevnega poveljstva pred tremi meseci začel domobransko gibanje na Tolminskem in je v tem s voj st vu spoznal vso deželo.
Govoril je o bridkem trpljenju, ki ga pripravljajo sebi in narodu tisti, ki se oklepajo nekih drugih, izumetniče-
novi dom in noč za svoj dan, in tistimi, ki pri belem dnevu ustavljajo boljše-viški pritisk na narod. Prvi g dnem, ko zapuste dom — če jih odpeljejo po sili, je nesreča toliko večja —, izgube naslov in osebni obstanek: dokler žive, si nihče ne upa povedati, kje so in kaj počno, po navadi niti najožji njihovi ne vedo zanje; če v odporu naroda zoper nje izgube življenje, si spet nihče ne upa priznati, kaj se je zgodilo z njimi.
Slovenska beeeda is otroiklh ust...
gehriltleiter urednik: Mirko Javornik / ileransgeber hdaiatetj: In * Jnle Sodja / Fflr dla Ljudska tlsbaroa - sa Ljudsko tiskarna: Jote Kramarič / Uredništvo, oprava ta tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva ft>
Telefon: 40-01 do 40-OI > Rokopisov na vračamo ' Mesečna naročnina 0 Ur, M Inozemstvo 12 lir.