Posamezni Itvod 80 grošev. mesečna naročnina 1 šiling
Jugoslovanski narodi so s preseže, njem razpisane vsote ljudskega posojila pokazali, da pod vodstvom Komunistične partije odločno korakajo po poti izgradnje socializma.
Letnik HI.
Celovec, v soboto 14. Vlil. 1948
Štev. 56 (149}
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
laži obnove
Deželna vlada se pri
poslužuje policijskega terorja
Zveza mladine za Slovensko Koroško se je spomladi na svojem plenumu pred vso javnostjo svečano obvezala, da bo s prostovoljnim delom in ob podpori vsega slovenskega ljudstva na Koroškem obnovila v vojni porušene prosvetne domove. Svesti si sprejete obveze so šli slovenski mladinci z velikim poletom na delo. Brigadirjem, ki so lani sodelovali v dveh brigadah pri gradnji mladinske proge Šamac — Sarajevo, so se priključili še drugi mladinci in mladinke ter pričeli s pospravljanjem ruševin požganega doma v Žitari vesi, z zbiranjem, pripravljanjem in dovažanjem gradbenega materiala in drugimi pripravljalnimi deli. Ko so si dne 12. julija 1948 na zboru brigad že postavili termin, da hočejo spraviti dom pod streho do 15. septembra, so avstrijske oblasti, ki so že ves čas načrtno zavirale delo obnove, končno preprečile gradnjo s tem, da niso hotele izstaviti gradbenega dovoljenja. O tozadevnih podrobnostih je slovenska javnost že izčrpno poučena. Ko se je slednjič izkazalo, da je sam deželni glavar We~denig tisti, ki krije načrtno sabotažo vseh nižjih instanc, je ogorčena slovenska mladina sklenila, da pošlje k njemu delegacijo z nalogo, da najostreje protestira proti saboterskemu početju avstrijskih oblasti z deželnim glavarjem na čelu in da na licu mesta zahteva takojšnjo izstavitev gradbenega dovoljenja.
Delegacijo, ki se je zglasila v torek, dne 10. t. m. v uradu deželnega glavarja, niso hoteli sprejeti. Izgovarjali so se, da je deželni glavar na dopustu, da njegov namestnik o stvari ni poučen, da ima deželna vlada važno sejo, ki je ne more prekiniti, da je uradni dan za sprejeme v četrtek. Delegacija naj pride ponovno čez dva dni, medtem pa bo namestnik deželnega glavarja vso stvar Preštudiral.
Da pa so bili vsi izgovori in dane obljube hinavski manever, se je neizpodbitno dokazalo v četrtek, dne 12. t. m. Ko je od Zveze mladine za Slovensko Koroško in delovnih brigad izvoljena 11 članska delegacija, ki jo je vodil tov. Danilo Kupper, ta dan prispela k vhodu poslopja deželne vlade, je tam že čakalo šest policistov, ki so zabranili delegaciji vstop v poslopje. S trditvijo, da morejo biti sprejeti samo trije delegati, so hoteli odriniti delegacijo izpred vhoda. Delegacija pa je trdno vztrajala na mestu. Kmalu je prišel iz poslopja neki dr. Romauch, ki je v imenu namestnika deželnega glavarja Herkeja prav tako odklonil sprejem celotne delegacije ter zahteval, da se skrči na tri člane. Z licemernim zavijanjem je skušal dokazati ^posebno naklonjenost« deželne vlade, ki naj bi prišla do izraza v tem, da je K- Herke pripravljen na razgovor s tre-^i člani delegacije. Medtem pa se je v veži deželne vlade zbralo večje število Policistov in trije uradniki kriminalne Policije.
Spričo tega je vodja delegacije pono-yi' zahtevo, da hoče biti delegacija spreleta v celoti, ker je bila od slovenske Radine izvoljena in kot celota pover-Jena, da izvrši svojo nalogo. K hinavki® trditvam o »naklonjenosti« pa je ,°.v- Kupper dejal: »Kako izgleda ta nagnjenost smo videli že v torek, ko
nas niste hoteli sprejeti in ste nam grozili celo s policijo. Danes pa se policija zbira z očividnim namenom, da s silo nastopi proti delegaciji. Da so besede o naklonjenosti laž, je vrhu vsega razvidno iz dejstva, da avstrijske oblasti že celo leto zaničujejo zadevo, zaradi katere hočemo /lanes k deželnemu glavarju oziroma k njegovemu namestniku. Najprej so avstrijske oblasti zavlačevale vrnitev prosvetnega doma v žitari vesi lastniku Slovenski prosvetni zvezi, sedaj pa že od aprila naprej zavlačujejo izstavitev gradbenega dovoljenja.«
Ko je dr. Romauch nato skušal zavijati dejstva z izzivalnim vprašanjem, če tudi danes zavira deželna vlada, ki je pripravljena za- razgovor pod navedenimi pogoji, ali pa to dela delegacija, ki »trmasto« vztraja na svojem stališču, je vodja delegacije ugotovil: Nikakor ne, ne gre za zavlačevanje in zaviranje danes. Vse to sega že celo leto nazaj ter predstavlja samo del kratenja pravic koroškim Slovencem, ki ga avstrijske oblasti izvajajo že ves cas na vseh področjih in ob vseh prilikah. Tudi današnje ravnanje, ko deželna vlada noče sprejeti celotne delegacije, smatramo za zaviranje in za zavlačevanje posebno še za to, ker ne more biti govora o kakem razpravljanju glede gradbenega dovoljenja, temveč smo tukaj za to, da brez odvisnih razgovorov in brezplodnih pogajanj odločno zahtevamo od deželne vlade brezpogojno izstavitev gradbenega dovoljenja takoj na licu mesta. Že samo dejstvo, da smo prisiljeni se obračati na deželno vlado, pomeni zavlačevanje,
ker je pristojno okrajno glavarstvo v Velikovcu odstopilo akt deželni vladi samo za to, da bi v nedogled zavleklo in preprečilo gradnjo prosvetnega doma, namesto da bi zadevo rešilo samo, kakor je to predvideno po zakonitih predpisih.
Ko je delegacija ponovno odločno zahtevala, naj dr. Romauch sporoči namestniku deželnega glavarja Herkeja, da hoče biti delegacija v celoti sprejeta, ker smatra to za svojo pravico, se je ta po prvotnem obotavljanju le podal v poslopje deželne vlade, odkoder pa se je kmalu vrnil s istimi »navodili«, sklicujoč se na neko odredbo, ki jo je baje izdal deželni urad pred približno enim letom in ki omejuje sprejem delegacij na tri osebe. Ko je delegacija zahtevala vpogled v to »demokratično« odredbo, je dr. Romauch izginil v poslopje, odkoder se je po daljšem času vrnil s prepisom, ki je izgledal zelo svež. Iz prepisa je 6ilo razvidno, da se »ponovno« odreja ... Datiran pa je bil z 10. avgustom 1948, kar je dr. Romauch pri čitanju »prezrl«.
Spričo takih metod je delegacija upravičeno ugotovila, da se dr. Romauch z njo ne razgovarja odkrito, ko govori najprej o eno leto stari odredbi, za dokaz pa prinese svež prepis dva dni stare odredbe. V tej zvezi je tov. Kupper dejal: Dejstvo, da je odredba datirana z 10. avgustom, je najbolj prepričljiv dokaz za to, da je deželna vlada sovražno razpoložena do slovenske mladine. Oči-vidno je bila odredba izdana samo za to, da bi deželna vlada mogla odkloniti sprejem delegacije slovenske mladine.
Poiožsj v zapadn Nemčiji se zaostruje
Zaradi zvišanja cen je stopilo v Hes-senu okrog pol milijona nemških delavcev v poldnevno protestno stavko. V Frankfurtu je bilo zborovanje 25.000 delavcev, ki so zahtevali ukrepe za kontrolo nad cenami in za nameščenje obratnih svetov v tovarne.
Gospodarski položaj v zapadnih conah se zaostruje z dneva v dan. Južno-ba-densko finančno ministrstvo je izjavilo, da zaradi demontaž s strani francoskih oblasti ni v stanu, da bi v celoti izplačalo mezde, plače in penzije javnim uslužbencem.
Istočasno pa je objavila uprava bico-nije, da bodo morali posekati v prihodnjem gospodarskem letu 26.5 milijonov kubičnih metrov lesa, ki je predviden predvsem za brezplačen izvoz v Anglijo.
Protestno gibanje prebivalstva proti podražitvi se čedalje bolj širi. V Mann-heimu so demonstrirali delavci in nameščenci za stavko potrošnikov. Celo listi, ki izhajajo z angloameriškim dovoljenjem, priznavajo, da so se prej polne izložbe spet izpraznile, da se pričenja ponovno kopičiti blago, da pa so v mnogih primerih cene narasle nad 200 odstotkov. Vzrok naraščanja cen je v tem, da izvažajo iz biconije na zahtevo Anglo-Amerikancev predvsem tiste surovine, ki jih odvzamejo domači industriji. Ame-rikanci sistematično izključujejo zapa-dnonemško industrijo, ker nočejo konkurence. Avtomobili, ki jih proizvaja nemška industrija, stanejo na primer mnogo več, kakor najcenejši ameriški avtomobil. S polno paro dela edino tovarna »Ford«, ki pa proizvaja avtomo-
bile le proti plačilu v dolarjih.
Sovjetska vojaška uprava je sporočila, da prihaja v Berlin dnevno povprečno 500 vagonov živil. Od tega blaga je 30 do 40 odstotkov žita, ki omogoča sovjetski upravi, da izboljšuje kakovost kruha v Berlinu. Samo v zadnjih dneh je prišlo iz Sovjetske zveze v Berlin okoli
11.000	ton pšenice.
Zapadne sile so dalo mestnemu magistratu povelje, da zapre vse vloge vzhodnih mark, ki so vložene v bankah zapadnih sektorjev Berlina. S tem novim poizkusom izoliranja zapadnega Berlina od vzhodne cone bodo ustavljeni še zadnji obrati, ki trenutno še delajo, ker za zapadno marko ne morejo niti kupiti surovin niti plačati delovnih moči. Po časopisnih vesteh je doseglo število brezposelnih v zapadnih sektorjih Berlina že 290.000; za pospravljanje ruševin pa jili potrebujejo samo 30.000.
Zapadne sile pa so zaprosile za ponovna pogajanja s Sovjetsko zvezo. Tako so imeli dne 12. t. m. četrti razgovor z zunanjim ministrom SZ Molotovom. Poluradni krogi v Londonu in Washing-tonu so mnenja, da bodo moskovska pogajanja trajala dalj časa.
Londonski list »Daily Worker: piše, da je uspeh teh pogajanj odvisen izključno le od lega, v kolikor so zapadne sile pripravljene popustiti. Poljski list »Robotnik« pa piše, da bi morale zapadne silo priti končno do spoznanja, oa metode tako imenovane »hladne vojne« ne pripeljejo do nobenih uspehov. Zdaj imajo priložnost, da razjasnijo svetovni položaj v smislu miru in varnosti.
Ko je delegacija še naprej vztrajal* pri svojih zahtevah, je dr. Romauch zapustil pozorišče. V akcijo pa je stopila policija. Navzoči tajni policist je zahteval, naj se delegacija »porazgubi«, čemur pa so vsi člani delegacije ogorčeno oporekali. Na namig je navalila na deie-i gate policija in jih pričela v strnjenem kordonu nasilno odrivati izpred poslopja. Čeprav je bila policija v premoči, ji je le s silo uspelo potisniti delegacijo nekaj metrov nazaj. Razjarjeni nad ne« uspehom so se policisti s še večjim nasiljem zagnali v delegacijo, oddvojili tov. Tomaža Germadnika od ostalih tovarišev, ga zgrabili za vrat, in mu zavih roke za hrbet ter ga aretirali. Po telefonu so poklicali na pomoč še policijski avto, kj ga pa dalj časa ni bilo. Ko se delegacija še vedno ni odzvala zahtevi po razkropitvi in ko je tovariš Kupper v imenu vseh delegatov odločno protestiral proti nasilju in proti aretaciji tovariša Germadnika, so aretirali tudi njega. Oba so tirali skozi vse mesto v oddaljeno policijsko	ne St Ro-
pertski cesti. Ostali tovariši pa so jima ob spremstvu številnih policistov sledili ter pred policijsko postajo energično zahtevali takojšnjo izpustitev obeh aretiranih tovarišev. Policija je aretirana tovariša odgnala v poslopje, kjer so ju ločeno zasliševali, ostale tovariše pa so poskušali nasilno razgnati, pri čemer so grozili, da se bodo poslužili lesenih kolov. Vsi člani delegacije so odločno in neomajno vztrajali na tem, da se no odstranijo, dokler ne bosta na svobodi oba aretirana tovariša. Spričo odločnosti mladincev policiji končno ni preostalo nič drugega kot to, da so najprej izpustili vodjo delegacije, nato pa še to-varjša Germadnika.
Ko se je delegacija skupno vračala mimo deželne vlade, je med gospodo m njihovimi uniformiranimi hlapci nastal pravcati poplah. Ponovno so alarmirali vso razpoložljivo policijo in zastražili vse vhode v poslopje s pojačenim številom policistov. Vračajoči se delegaciji je sledil skozi mesto tajni policist dokler ni sprevidel, da ga mladina vleče za nos.
Tako je koroška reakcionarna gospoda s »socialistom« Herkejem na čelu ponovno razgalila svoje sovraštvo ne sa-. mo do borbene slovenske mladine, temveč do vsega delovnega ljudstva Slovenske Koroške in hkrati dokazala, da je njfen zadnji argument pri odrekanju in sabotiranju najosnovnejših nacionalnih, kulturnih in socialnih pravic koroškim Slovencem — brutalna sila in policijski teror. Nacistični mogotci so se svoječa-sno po prvotnih slepilnih frazah in lažnivih obljubah razkrinkali kot nasilniki in barbari. Mislili so, da bodo lahko s terorjem pokorili in zlomili svobodoljubno ljudstvo Slov. Koroške. Doživeli pa so, da so potem, ko so sejali veter, želi vihar. Tudi njihovi nasledniki, ki se z dneva v dan bolj razgaljajo kot njihovi vredni dediči, bodo morali končno spoznati, da se v borbi in trpljenju prekaljeno ljudstvo Slovenske Koroške ne bo nikdar več dalo slepiti in zavajati s poti borbe za pravico in svobodo. Pred vsem svetom je dokazalo, da pred policijo jn terorjem nima strahu in da ja razvilo največjo odporno silo ravno v času, ko je nasilje doseglo vrhunec.
Podonavske države odklanjajo varuhe ”***'	•,a,M"
Beograjska »Borba« prinaša članek o sovjetskem načrtu podonavske konvencije. Med drugim pravi, da je ta predlog odstranil razliko, ki jo je ustvarila konvencija iz leta 1921 v korist ne-podonavskih držav. Z odstranitvijo starega mednarodnega režima na Donavi je odstranjena tudi vsaka možnost kršitve suverenosti podonavskih držav. Problem ureditve podonavske plovbe bodo po sovjetskem načrtu rešile posebne ustanove podonavskih držav. To oo najboljše sredstvo za odstranitev ovir, za ureditev plovbe, za izvršitev hidro-tehničnih del ter tudi za ustvaritev sodelovanja na vseh področjih v korist vseh podonavskih držav.
List »Politika« zavzema stališče do »pridobljenih pravic«, s katerimi operirajo na konferenci predstavniki zapad-nih velesil. Med dragim pravi, da je sklicevanje na te »pridobljene pravice« samo časovna zmota, ki si je ni mogoče fazlagati drugače kot s tem, da se za zaskrbljenostjo za podonavsko plovbo skriva neka čisto druga zaskrbljenost. Če bi n. pr. Združenim državam Amerike reč bilo toliko za obnovo podonavske plovbe, bi gotovo mnogo hitreje vrnile Jugoslaviji njeno rečno brodovje, ki so ga zaplenili na zgornji Donavi, kamor se ga ob svojem umiku odpeljali Nemci.
Moskovska »Pravda: piše med drugim, da podonavske države lahko same in popolnoma neodvisno odločijo, kakšne so njihove koristi, v kolikor gre za določila podonavske plovbe, in kako jih morajo braniti. Prav nič ne potrebujejo nadzornikov in varuhov iz Londona m Washingtona.
Šef jugoslovanske delegacije tov; dr. Bebler je na zasedanju podonavske konference dne 10. t. m. kritiziral vrstni red držav podpisnic konvencije, ki ga predvideva francoski predlog. Medtem ko je v sovjetskem predlogu na prvem mestu Sovjetska zveza, kar je razumljivo, ker je SZ članica Sveta štirih zunanjih ministrov in podonavska država, so v francoskem predlogu na prvem mestu ZDA. To bi se dalo razlagati edino s tem, da stoji francoski delegat na stališču, da živimo danes v »ameriškem stoletju«. »Toda mi Jugoslovani«, je dejal dr. Bebler, »ne živimo v »ameriškem stoletju«, temveč v stoletju svobode narodov, v stoletju suverenih držav«. Dr. Bebler je tudi ponovno zavrnil tezo o »pridobljenih pravicah«. Končno je kritiziral francoski predlog, ker se v njem omenja Organizacija združenih narodov, kar bi pomenilo, da se naj podonavska komisija poveže z gospodarskim in socialnim svetom OZN, kjer tvorijo večino tisti, po katerih mnenju živimo v »ameriškem stoletju«.
Tudi sovjetski zastopnik Višinski je poudaril, da je francoski predlog v nasprotju s sklepi Sveta štirih zunanjih
ministrov, medtem ko se sovjetski načrt opira prav na te sklepe, ki jih je potrdila tudi Francija.
Za sestav podonavske komisije predvideva sovjetski načrt po enega zastopnika podonavskih držav, vendar pa bo Avstrija smela poslati svojega zastopnika šele, ko bo rešeno vprašanje avstrijske državne pogodbe,
Šef romunske delegacije Ana Pauker je zavzela stališče do izjave ameriškega delegata, da želijo ZDA samo začasno sedež v podonavski komisiji in spomnila na to, da sta bili tudi Anglija in Francija le »začasno« sprejeti v staro podonavsko komisijo, ki so jo ustanovili 1856. leta, kar jih pa nikakor ni
oviralo, da sta postali gospodar Donave.
Glede zahteve, da bi sprejeli Avstrijo v podonavsko komisijo pred sklenitvijo državne pogodbe, je Ana Pauker poudarila, da v podonavsko komisijo 1921. leta Avstrije sploh niso sprejeli. V tej komisiji je bila od vseh podonavskih držav sprejeta edinole Romunija in kljub temu takrat nihče ni govoril o Avstriji.
Pariški list »Monde« ugotavlja, da vlada na podonavski konferenci med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo absolutno soglasje in da je bilo že v naprej jasno, da bo stala Jugoslavija skupno s Sovjetsko zvezo in ljudskimi demokracijami proti imperialističnim silam.
CSR je proglasila petletko
Centralna planska komisija ČSR je končala posvetovanje o osnovnih linijah petletnega plana, ki ga bodo izvajali v letih 1948 do 1953. S petletnim planom bodo dvignili potrošnjo za 40 odstotkov, v proizvodnjo pa bodo investirali 337 milijard čeških kron.
zvišali za 50 odstotkov. Tudi poljedelska proizvodnja bo po končani petletki za 50 odstotkov višja od proizvodnje v letošnjem letu. Na gradbenem področju pa bodo zvišali zmogljivost v primeri s 1948. letom za 130 odstotkov.
Petletni plan se bo od dvoletnega
Mladina in prebivalstvo Slovenske Koroške
vsi na vetiki
MLADINSKI PAN
ki bo v nedeljo, 22.8. ob 14. uri pri Kopiftnjaku v Logi vesi
-----— Ne sporedu so:-
MASOVNI FIZKULTURNI NASTOP NASTOPI FIZKULTURNIH SKUPIN PEVSKE TOČKE — RECITACIJE TAMBURAŠI
Nato v gostilni ..Marica" miting s prosto zabavo In plesom
ZVEZA MLADINE ZA SLOVENSKO KOROŠKO
Predsednik centralne planske komisije dr. Autranta je ob tej priložnosti poudaril, da bo petletni plan delo vsega češkoslovaškega ljudstva.
Predlog zakona o petletnem planu so sestavili na podlagi smernic, ki jih je izdelal kabinet državnega predsednika Gottwalda in ki jih je izpopolnil kabinet ministrskega predsednika Antoni-na Zapotockcga. Največjo važnost polagajo industrijskemu sektorju. Zmogljivost v industrijskem in obrtnem sektorju bodo v primeri s februarjem 1948
lugotfoVMi to dokazali vdanost tvoji domovini
Zvezna komisija za vpis ljudskega posojila pri vladi FLRJ je sporočila, da je bilo od 1. do 30. julija t. 1. vpisanega
3.900.923.000	dinarjev ljudskega posojila in s tem razpisana vsota presežena za 11.45 odstotkov. Posojilo je podpisalo brez pripadnikov Jugoslovanske armade 3,609.575 jugoslovanskih državljanov.
Po nepopolnih podatkih so vpisali: kmetje 819,825.000 din, delavci
596.625.000	din, uslužbenci 803,598.000 din, obrtniki 105,201.000 din, mladina
884.761.000	din, ostali 437,870.000 din, pripadniki JA 612,998.000 din, državljani FLRJ v inozemstvu 10,502.000 din, množične in društvene organizacije’
128.900.000	din.
Kot vedno, je bil tudi to pot delavski razred v prvih vrstah. Najnaprednejši del podeželja, člani kmečkih delovnih zadrug so z vpisovanjem visokih vsot pokazali, da odločno korakajo po poti izgradnje socialističnega kmetijstva pod vodstvom Partije. Številni kmetje so podpisali po 20 in več tisoč dinarjev.
Krivične obtožbe Infornibiroja na CK KPJ so vzbudile jugoslovansko delovno ljudstvo, da je s ponovnim vpisom novih vsot posojila dokazalo, da hoče pod vodstvom Partije nadaljevati borbo za socializem.
Niti enega povratnika iz prekomorskih krajev ni, ki ne bi podpisal posojila. Neki povratnik iz Avstralije, ki je zapo-
slen v Dubrovniku, je plačal 160.000 dinarjev, čez nekaj dni pa je vpisano vsoto podvojil.
Takšno odločnost je pokazalo vse jugoslovansko delovno ljudstvo z množičnim vpisom posojila.
v
Spet 661 povratnikov iz iuzne Amerike
Jugoslovanski prekomorski parnik Partizanka«, ki je priplul dne 9. t. m. v Korčulo, je pripeljal 661 jugoslovanskih izseljencev, ki se vračajo iz Brazilije in drugih južnoameriških držav v svojo domovino. Mnogo od njili je rojenih na otoku Korčula. Svojo domovino so zapustili med prvo in drago svetovno vojno zaradi težkih gospodarskih razmer, ki so vladale v stari Jugoslaviji.
V pristanišču Korčula je pričakovalo izseljence več tisoč domačinov. Sprejemu so prisostvovali tudi zastopniki so-eialno-skrbstvenega ministrstva LR Hrvatske in zastopniki krajevnih oblasti.
Med povratniki je preko 230 delavcev tekstilne in kovinarske industrije, tesarjev in dragih kvalificiranih delavcev. Vsi so izrazili željo, da hočejo biti po kratkem oddihu na svojih domovih zaposleni v jugoslovanskih tovarnah.
Ob svojem povratku so poslali izseljenci pozdravne brzojavke maršalu Tilu in predsedniku vlade LR Hrvatske Bakariču.
razlikoval v tem, da bodo zdaj posvečali večjo pažnjo socialnemu zdravstvu ter kulturni vzgoji, kar je predpogoj za dvig delovne zmogljivosti. Z investicijami v skupnem znesku 337 milijard čeških kron nameravajo izboljšati proizvajalne naprave, da bodo tako poglobili gospodarske stike predvsem z državami načrtnega gospodarstva.
Letošnja žetev na Češkoslovaškem kaže velike uspehe. Do 4. avgusta t. 1. so naželi na ozemlju Češkoslovaške republike 235.689 ton pšenice, 207.011 ton rži, 14.543 ton ječmena in 3.206 ton ovsa. Skupno so naželi 589.448 ton žita.
V okviru izboljšanja slovaške industrije, ki ga predvideva petletni plan, bodo zvišali število delovnih moči, ki so zaposlene v tej produkcijski panogi, za 130.000. Te delovne moči bodo pritegnili iz vrst onih kmetijskih delavcev, *ri jih bodo nadomeščali poljedelski stroji.
v znaku borbe za boljšo bodočnost
V	Varšavi se je pričel kongres delovne mladine. Okoli 500 delegatov in gostov iz 44 evropskih in izveneVropskih držav je prisostvovalo slovesni otvoritvi prve mladinske konference delovne mladine. Konferenca se vrši pod geslom »Mladina združi se v borbi za kruh in boljšo bodočnost«.
Pred otvoritvijo se je razvila po vari Savskih ulicah povorka nad 10.000 polji škili mladincev. Varšavsko prebivalstvo je z navdušenjem pozdravljalo inozemske mladinske delegacije.
Predsednik Svetovne mladinske zveze Guy De Boysson se je zahvalil poljski vladi in poljski mladinski zvezi za gostoljubnost mladim delavcem. V predsedstvo konference so bili izvoljeni predstavniki Sovjetske zveze, Jugoslavije, Kitajske, Velike Britanije, Poljske, Češkoslovaške in drugih držav. V imenu poljske vlade je mlade delavce pozdravil minister za obnovo Kacarowski. Tudi predsednik poljske republike je poslal konferenci pismo, v katerem izraža upanje, da bo kongres dosegel enotnost delavske mladine vsega sveta pod zastavo miru in demokracije.
Tajnik izvršilnega odbora Svetovne zveze demokratične mladine Bert Wil-liams je v svojem govora ob pričetku konference poudaril, da predstavlja varšavska konferenca najbolj prepričljiv dokaz o težnjah milijonov naprednih mladincev vsega sveta v borbi za boljšo bodočnost človeštva in za mirno sodelovanje med narodi.
tlstaški špioni pred sodiščem
V	Zagrebu so pred Vrhovnim sodiščem LR Hrvatske nadaljevali proces proti skupini ustaških teroristov in špio-nov. Zaslišana sta bila obtoženca Vlada Hranilovič in Petar Križanič.
Da bi vršila špionažo v Jugoslaviji, sta se povezala obtoženca v inozemstvu s tujo poročevalno službo. Ko sta ob porazu Hitlerjeve Nemčije pobegnila iz Jugoslavije, sta se nekaj časa skrivala v kapucinskem kloštru v Wo1fsbergu. Obloženi Križanič je izjavil, da je bil član ustaškega pevskega zbora v taborišču Fermo. člane tega »pevskega zbora« je sprejel papež v audienco in jim ob lej priložnosti izrazil svoje simpatije. Nato je potoval Križanič v Jugoslavijo, da bi lam izvajal teroristična dejanja. Ustaš Telepecek je imel nalogo, da se obrne na nadškofa Stepinaca, ki bi mu moral izstaviti priporočilo na njemu podrejene duhovnike. Obtoženec je izjavil: Telepe-ceku sem dal nalogo, da se obrne na Stepinaca zato, da bi organiziral po župnijah zbirne baze za novo došle ustaše. Vendar je bil Telepecek takoj po svojem prihodu v Jugoslavijo aretiran.
Obtoženi Rudolf Srnak' je pred sodiščem izjavil, da je v Avstriji srečal tudi odposlance Šubašiča, (Jr. Šuteja, Smo-Ijana in Košutiča.
Tržaško prebivalstvo proti afroameriškemu terorju
TASS poroča iz Trsta, da se je obrnila Slovansko-italijanska antifašistična unija (SIAU) v svojem proglasu na tržaško prebivalstvo, v katerem poudarja, da je za sedanjo zmešnjavo v Trstu ter za vrsto prestopkov zoper mednarodne obveznosti in zoper osnovne pravice državljanov Svobodnega tržaškega ozemlja odgovorna britansko-ameriška vojaška uprava. Nadalje ugotavlja, da izjave ameriškega zastopnika v Varnostnem svelu o padajoči brezposelnosti v Trstu ne odgovarjajo dejstvom. Ob koncu apelira SIAU na demokratično javnost Svobodnega tržaškega ozemlja, da energično izrazi svoje težnje po trajnem mira in zahteva od Varnostnega sveta potrebne ukrepe za spoštovanje mednarodnih obveznosti in za takojšnjo uresničitev mirovne pogodbe z Italijo.
Tajnica Slovansko-italijanske zveze antifašističnih žena v Trstu se je obrnila v svojem pismu na Mednarodno federacijo demokratičnih žena, v katerem
protestira proti prepovedi zborovanj p® britansko-ameriških vojaških oblasteh. V pismu poudarja, da se politični položaj v Svobodnem tržaškem ozemlju dneva v dan bolj zaostruje. Britansko-ameriške vojaške oblasti so opustile tudi vsak videz demokracije in jemljejo državljanom Trsta po zakonu zajamčene pravice.	________
..Gospodarska pomoč" v resnici
Grški list »Embros« objavlja seznam vojnega materiala, ki ga je pod naslovom »Gospodarska pomoč« poslala Amerik* grški kraljevski armadi do konca julija t. 1.	„
V seznamu je navedeno: 75 letal, ^ topov, 450 težkih in 5550 lahkih mitra-ljezev, 70.000 pušk, 1200 minometov različnih kalibrov, desettisoče ton muin-cije, 6700 tovornih avtomobilov, 4ow konjev in mul, 3250 radijskih nal”® ler drugega materiala, uniform, 11:111 in živil.
Ur-
\
1
. f, <	«
I: Al


Nov dokaz avstrijske demokracije
Pred tremi tedni sta tov. Janez Huppe in tov. Janez Bancej pri okrajnem glavarstvu v Celovcu vložila prošnjo za izstavitev potnega lista za potovanje v Jugoslavijo. Minuli so trije tedni in omenjena dva tovariša sta bila prepričana, da bo v zadevi potnih listov že nekaj urejenega ter sta se dne 7. t. m. zglasila na okrajnem glavarstvu. Ko sta vprašaja, zakaj se izstavitev potnih dovoljenj tako dolgo zavlačuje, je dotična uradnica odgovorila, da okrajno glavarstvo še ni sprejelo policijskih poizvedb. Ljubezniva uradnica je še vprašala, kaj sploh hočeta v Jugoslaviji. Tov. Happe ji je odgovoril, da sta s tovarišem Ban-cejem obiskovala trgovsko šolo, zdaj pa že 3 mesece brez uspeha iščeta primerno zaposlitev. Zaradi tega sta se zdaj odločila, da gresta v Jugoslavijo, kjer se hočeta vzgajati v slovenskem jeziku in narodnem duhu, kar jima na Koroškem oziroma v Avstriji ne morejo in tudi nočejo nuditi. Na to je uradnica 1 smatrala za potrebno odgovoriti, . da jima tudi tam ne bo tekel med v usta!« in jc tako jasno pokazala »nepristra-nost« avstrijskih oblasti in uradnikov.
Ko sta tovariša zapustila uradno sobo je drug uradnik, ki z zadevo sploh ni ime! opravka, velikodušno zaklical za njima, da se jima iz Jugoslavije sploh ni treba več vrniti v Avstrijo. Besede, ki so res značilne za vzorni« avstrijski uradniški kader.
Tovariša sta se takoj zanimala na policijski postaji v Ribnici in Škofičah, če so policijske poizvedbe res še tam. Zelo sta bila presenečena, ko sta zvedela, da dotični spisi od okrajnega glavarstva sploh še niso prišli na policijsko postajo, čeprav je že 3 tedne od tega ko sta tovariša vložila prošnjo.
V torek, dne 10. t. m. sta tovariša po-hovno šla na okrajno glavarstvo ter še enkrat vprašala, kje so dotični uradni 'listi za policijsko poizvedbo. Uradnica, ki je ob priliki, ko sta tovariša bila prvič v tej zadevi na okrajnem glavarstvu, dala izraza svoji nenaklonjenosti do ko-
roških Slovencev, je tokrat ponovno trdovratno zatrjevala, da so spisi na policijski postaji. Na to sta tovariša izjavila, da se ne pustita voditi za nos.. Kot bi jo pičil sršen, tako je poskočila uradnica. in zaklicala uradniku, ki je prav tako znan po svojem avstrijskem« šovinizmu: »Vrzite ta dva ven! . Tov. Janeza Happeja je uradnik dejansko napadel in ga porinil iz sobe. Junaku« pa to oči-vidno še ni zadostovalo. Na hodniku je pričel kričati, da je prišel še drug uradnik, ki je tovarišema odvzel osebne dokumente in ju pozval naj gresta m njim. Seveda se nista branila, ker sta vedela, da nista zagrešila ničesar. Toda uradnik je bil drugega mnenja, zapisal ju je zaradi dozdevnega prestopka paragrafa 8.
Zdaj je samo še pričakovati, da bodo avstrijske oblasti v svoji veliki »pravičnosti zaradi tega kaznovale imenovana tovariša. Toda vsak pošten človek je mnenja, da kazen zasluži dotični uradnik, ki je motil mir v uradu. Ali pa morda obstoja v najzadnjem časti nov
zakon, ki avstrijskim uradnikom dovoljuje, da lahko mečejo stranke na cesto?
Lahko pa je to tudi že tolikokrat poveličevana in prehvaljena avstrijska demokracija«, o kateri skušajo prepričati tudi nas koroške Slovence. Pri lem pa so gotovo pozabili, da nam je demokratično ravnanje avstrijskih oblasti iz starih in novih časov že predobro znano in zato nikdar in nikoli ne bomo več nasedli njihovim obljubam o enakopravnosti in o pravicah, ki jih nam baje velikodušno hočejo dati. Mogoče pa je to »avstrijska demokracija po ameriškem okusu :, ker v obljubljeni deželi Ameriki še danes na podobne načine ravnajo z zamorci in ljudmi drugih barv.
Toda mi jim moramo odločno povedati, da naši slovenski mladinci na Koroškem že dolgo niso več sužnji, da bi jim avstrijske oblasti mogle s takimi in pu-dobnimi metodami preprečiti študiranje v svobodni domovini, novi Titovi Jugoslaviji, kjer je dana možnost, da se šolajo v slovenskih šolah in v slovenskem narodnem duhu.
Kulturni miting v Dobrli vesi
V nedeljo, dne 8. t. m. so nas prijetno presenetili naši študentje, ki so prišli po treh letih šolanja v svobodni domovini spet enkrat domov na počitnice. S svojim pestrimi pevskim in recitacijskim nastopom so pokazali del vsega tega, kar so se naučili v Jugoslaviji.
Tov. Andrej Božič je v imenu Slovenskega društva otvoril prireditev ter v imenu vseh navzočih pozdravil študente. V imenu študentov pa je spregovorila tov. Zofka Kuhar, ki je med drugim dejala: »Komaj tri tedne smo zdaj doma na Koroškem, kjer preživljamo naše počitnice. Toda v tem kratkem času smo imeli že neštetokrat možnost, da smo lahko ugotovili in spoznali, da reakcionarne avstrijske oblasti niti v najmanjši meri ne ustrezajo težnjam koroških Slovencev. Eden najnovejših doka-
kor s petjem želi mnogo uspeha in odot bravanja vseh navzočih, katerih je bilo nad 200. Kakor vedno in povsod je žela tudi tokrat največ aplavza nam vsem znana in priljubljena »Pesem o svobodi«, ki izraža našo voljo in odločnost v borbi ter naše hrepenenje po svobodi v novi svobodni domovini.
Nato sta nastopila tov. Gregorič Mimica in njen brat s prizorom »Mati v zaporu«-. Zelo dobro izvedeni prizor, ki sega vsakemu gledalcu globoko v srce, je povzročil burno odobravanje med občin-, stvom.
Ob koncu so zapele še Smrtnikove sestre par pesmic ter s svojim ubranim petjem, ki ga pozna že vse slovensko ljudstvo na Koroškem, občinstvo tako navdušile, da jih je z dolgotrajnim ploskanjem ponovno prisililo na oder. Ponovno je naše ljudstvo pokazalo svojo veliko ljubezen do slovenske kulture in ko smo se razhajali, je vsaki iz med nas imel željo, da se čim prej spet zberemo na slovenski kulturni prireditvi.
| Slovenska Prosvetna Zveza |
zov nam je dejstvo, da še vedno niso dale dovoljenja za gradnjo prosvetnega doma v Žitari vesi. Nasprotno, ugotoviti moramo, da z vsemi silami na vse mogoče načine ovirajo delo edine upravičene predstavnice Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ki vodi slovensko ljudstvo na Koroškem v lepo in srečnejšo bodočnost v svobodni domovini. Prav zaradi lega, ker vse nazadnjaške sile v Avstriji nasprotujejo narodnoosvobodilni borbi koroških Slovencev, hočemo še bolj odločno podpirati našo vseljudsko organizacijo ter izrekamo naše zaupanje samo njej.«
Študentje so pod vodstvom tov. Nan-teja Sienčnika zapeli več narodnih in partizanskih pesmi. Vmes so posamezniki kakor tudi celoten zbor nastopili z recitacijami, s katerimi so prav tako ka-
NAZNANJAt
V	soboto, dne 14. 8. 1948 ob 20. uri pri Kajžru v Rinkolah občni zbor SPD.
V	nedeljo, dne 15. 8. 1948 ob 10. uri dopoldne občni zbor SPD v Štebnu pil Pliberku,
ob 15. uri pri Šulnu v Vogrčah občn) zbor SPD,
ob 15.30 uri občni zbor SPD »Svoboda« v Narodnem domu v Št. Jakobu,
ob 20. uri pri Kavhu v Galiciji občni zbor SPD.
SPD » Zarja« v Železni Kapli priredi v: nedeljo, dne 15. 8. 48 ob 11. uri v kinodvorani kulturno prireditev z igro »Mii klova lipa« ter nastopom študentov.
OpozorSBo mladincem
Mladinci, ki nastopajo na mladinskem dnevu, naj pridejo zanesljivo ob vsakem vremenu v petek, dne 20. avgusta 1948 ob 19. uri v Logo ves, kjer naj se javijo v gostilni »Maiica«, ker dobijo tam nadaljnja navodila. Z vlakom, ki pelje ob 18. uri iz Celovca, se bo peljal tudi tovariš, ki jih bo spremljal na pravo mesto.
Pokrajinski odbor Zveze mladine za Slovensko Koroško


LOJZE O O E t :	KDO JE BIL
''PONATIS IZ ,,NOVEGA SVETA“	PRIPRAVLJEN BORITI SE ZA
	SAMOSTOJNOST AVSTRIJE?
Kerschagl pripoveduje o seji zun.-poli-tičnega odbora Zvez. zbornice začetkom novembra 1936, na kateri je pred njim, Eduardom Ludwigom, dr. Morseyem, članom Državnega sveta (Staatsrat) ter pok. Cyhlarjem Erichom, sekretarjem Državnega sveta, poročal Schmidt. Kerschagl pravi: »Pri poročilu o razmerju vojaških sil Nemčije, Anglije, Italije je Padla opazka, da je (Schmidt) do sedaj Jnislil, da bo Avstrija v primeru evropskega vojnega spopada mogla ostati nevtralna, sedaj pa da tega ne more več verjeti. Vsi smo bili presenečeni, ker je ta izjava dopuščata množico do-Mniev, toda vse so bile enako porazne. Interpeliral sem obtoženca in mi je kratko odgovoril, da ni mogoče iti mimo danih dejstev. Vsi smo bili zelo potili ... Ko smo se razhajali, smo si rekli, da mora biti to pojasnjeno« (stran 118 — 119). Na ponovno vprašanje obtoženca ob koncu zaslišanja pa je reki I Kerschagl: »Natančno se spominjam. Rečeno je bilo: »Do danes šeni mislil, bi v primeru spopada Nemčije z drugimi silami mogla ostati Avstrija nevtralna. Danes tega ne mislim večl« Ta-k°i šeni vprašal, če to pomeni, da ob-mojo pogodbene obveznosti katere koli Vrste, o katerih mi nič ne vemo. Oiigo,-^(>i‘di ste: »Treba je vendar vzeti dejva na znanje«. To je bilo firetresljivo, j11 le Pravi fanal« (stran 122 — 123). Aunvjg izpoveduje k tej točki: »Na ne-1 odborovi seji nam je Schmidt obšir-0 in natančno poročal o razgovorih, ki
jih je imel z Edenom in Kanyjem (madž, zun. ministrom) ter pripomnil, da v primeru internacionalnega vojnega konflikta Avstrija ne bo mogla ostati izven ___« (stran 147). Morsey, ki je bil
zaslišan pred njima in po tej izjavi in bil vprašan, pa je izpovedal le splošno: »Iz ponovnih razgovorov sem dobil vtis, da obtoženec pojmuje prihajanje nemške moči kot nekaj neizbežnega in da se je treba zaradi tega po tem urediti in se ozirati na želje Nemčije- (stran 96). Do pojasnitve zgornje Schmidtove izjave, o kateri govori Kerschagl, tedaj ni prišlo. Tembolj je torej značilno, kar izpoveduje Schmidt k tej svoji izjavi v teku procesa lefa 1947. Ko zanika vse, kar le more, le izpovedbe prič ne zanika, temveč navaja le naslednje pojasnilo: »Vse je bilo objavljeno (t.j. kakega tajnega odgovora k objavljenemu besedilu pogodbe 11. 7. 1936 ni bilo). Prvič sem dal to izjavo na podlagi nekih besed ogrskega zunanjega ministra Kany-ja. Ta je načel z zveznim kanclerjem in z menoj vprašanje nevtralnosti in je rekel, da bodo Madžari vse poskusili, da bi ostali nevtralni, mi Avstrijci pa da ne bomo fnogli napraviti niti poizkusa. Drugič je rekel Ciano: Konec koncev boste morali tudi vi zraven, ker boste sicer postali bojišče. Zaradi geopoloti-tične lege ni mogoče, da bi mogla ostati Avstrija izven. Tretjič pa je bilo to tudi stališče samega zveznega kanclerja Schuschnigga (podčrtal pis.) Avstrija ne bi mogla ostati nevtralna, niti ne bi mo-
gla prestati druge svetovne vojne. Mislim, da nikogar ni, ki more to misliti.« (stran 123). Naivna samoumevnost, s katero je Schmidt v teku procesa to govoril, torej leta 1947, dve leti po vojni, je vredna vse pozornosti. Značilno je tudi, da se državni tožilec v nadaljnjem te Schmidtove izjave ni dotaknil, da je ni omenil tudi ne v svojem govoru. Sodišče je sicer v dopolnilnem zaslišanju Schuschnigga kot priče zastavilo tudi vprašanje glede te Kerschaglove izpovedbe. Toda Schuschnigg se je izognil odgovora z besedami: »Na sejo zunanjepolitičnega odbora Zvezne zbornice, ki jo omenja priča dr. Kerschagl... se ne spominjam« (stran 593). V utemeljitvi svoje oprostilne sodbe pa ludi narodno sodišče (Volksgericht), ki med procesom sicer ni nikdar pozabilo na državni rai-son, odpravlja Kerschaglovo pričevanje o Schmidtovih besedah, da bi bilo nemogoče ohraniti avstrijsko nevtralnost, z zanimivo prostodušnostjo kot izjavo, ki je obtoženec ne zanika, ki pa je bila v takratnem zunanjepolitičnem položaju Avstrije razumljiva (prim:.str. 670). Ud obtoženca preko državnega tožilca do sodišča je torej sklenjen krog prepričanja, da v primera evropskega konflikta tudi samostojna Avstrija ne bi mogla ostati nevtralna in sicer v tem smislu, da bi se morala postaviti na stran Hitlerjeve Nemčije. Še danes ne prihaja tem Avstrijcem na misel, da bi mogla biti mogoča kakšna draga pot.
Upravičeno trdi Avstrija, da je bila marca 1938 prav od tistih sil, na katerih pomoč je predvsem gradila, t. j. od Italije, Anglije in Francije, zapuščena. Napačno pa je, če trdi, da se samo zaradi tega ni z orožjem postavila v bran Hitlerjevi Nemčiji. Sile režima Dolfuss-Schuschnigga, legalne avstrijske sile, so bile zaradi ideje, o Avstriji kot dragi nemški državi in zaradi Schuschniggo-
vega stališča, da se leto 1866 ne sme ponoviti, moralno in efektivno za boj proti priključitvi, četudi k Hitlerjevi Nemčiji, v vsakem primeru nesposobne in nepri* plavljene. Družbenopolitični reakcionarni značaj teh sil .je prav lako slabil njihovo odpornost. Tudi politične sile, ki jih je predstavljala socialistična stranka, po svoji ideologiji niso mogle razumeti, zakaj naj se proti realizaciji ene cd idej revolucionarnih let 1848 in 1918 t. j. proti združitvi z Nemčijo, bore z orožjem v roki. Celo tako imenovani revolucio«-narni socialisti so ob vsem odklanjanju fašizma videli v anšlusu vendarle zgodovinsko progresivno dejanje. To so bile ideologije, ki so bile za te avstrijske politične sile sestavni del njihovega načelnega sveta in niso bile taktičnega značaja. Živele so kot ideje domačega izvora, kot močna tradicija, brez ozira na mednarodno politični položaj. Ta v načelnem pogledu ni vplival nanje in je zaradi tega izgovor glčde osamljenosti v marcu 1938 neutemeljen. Končno pa za avstrijske sosede, za jugoslovanske narode, res ni važno, ali so se borili Avstrijci v Hitlerjevi vojski zaradi tega, ker so bili zaradi priključitve marca 1938 »prisiljeni«, ali pa bi se borili proti nam kot Hitlerjeva satelitska država ker ne bi mogli ostali nevtralni, kakor je to razvidno iz Schuschniggovih besed, Schmidtovega priznanja in ugotovitve sodišča, ki je Schmidta lansko leto sodilo. Mi moramo na vse to reči le to, da bi jugoslovanski narodi v pretekli vojni pač v vsakem primeru imeli opraviti z Avstrijo kot sovražno državo. Na podlagi zgoraj navedenih dokumentov moremo z zadostno trdnostjo zaključiti, da je Avstrija v veliki meri sama kriva, da je prišlo do anšlusa in da je izgovor, da ni odgovorna za vojno udeležbo na strani Hetlerjeve Nemčije, neresen in lažn njiv.	(Konec.)
1K53JMAKEDONIJI
Obiskal sem Ljudsko republiko Makedonijo, ki sedaj prvič v svoji zgodovini živi svobodno. Šel sem, da bi jo po težkih dneh preteklosti videl ob njenem razcvetu v eno najlepših in najbogatejših pokrajin nove Jugoslavije.
Različni gospodarji so vladali ljudstvu od Skopske Črne gore do Soluna in od albanskih meja do porečij Strume in Meste: bizantinski, turski, srbski in bolgarski; samo si ni vladalo nikoli. Turki so teptali makedonsko zemljo več sto let, velikosrbski šovinisti so jo hoteli pretvoriti v Južno Srbijo in zato izvajali nasiijstva nad vsem, kar je bilo makedonskega, Koburgi in velikobolgarske šovinistične klike so jo proglasili za Zahodno Bolgarijo in med okupacijo pristopili k realizaciji svojega velikobol-garskega programa, prav tako so Grki vpili po »Severni Grčiji«. Vsi so hoteli Makedonijo in zato jo je Evropa dolga pietekla desetletja smatrala za svoje bolno mesto. Nihče pa ni vprašal makedonskega ljudstva, kam spada, čigava je Makedonija.
Toda kljub temu so Makedonci večkrat odgovorili na to vprašanje. Njihov odgovor pa je bil največkrat zadušen v krvi. Odgovorili so z upori, šli so v hribe, v ilegalne organizacije, mnogi so zapustili začasno svojo rodno zemljo in šli iskat pomoči v inozemstvo, zapori so bili polni borcev za svobodo makedonskega ljudstva. Pri tem pa so jih večkrat razni intriganti pošiljali v smrt, dočim so se sami skrivali za kulisami: Makedonci niso vedeli, da umirajo za tujo stvar.
Eden največjih uporov je bila Iljin-danska vstaja 1903. leta. Njen voditelj,
M
narodni heroj Goče Delčev, ki je pozval vse ljudstvo Makedonije v borbo proti turškim agam in begom, je zaradi izdaje Velikobolgarov padel v vasi Banjica že pred oboroženo vstajo. Borba je trajala dva meseca, Turki so požgali okrog 300 makedonskih vasi, Makedonci so tedaj v gorah oklicali Kruševsko republiko/ki pa je živela le kakih 20 dni.
Toda z zlomom te vstaje borba ni prenehala. Duh Goče Delčeva in borcev Iljindanske vstaje je preveval srca Makedoncev in jim dajal moči.
Najslavnejša pa je bila borba ljudstva Vardarske, Pirjnske in Egejske Makedonije v veliki osvobodilni vojni proti nemškim in velikobolgarskim fašističnim okupatorjem. V tej vojni je makedonsko ljudstvo glasno povedalo in odločilo: Makedonija ni srbska, ne bolgarska, ne grška, nič več noče biti bolna točka Evrope. Makedonija je makedonska, jugoslovanska!
Ogromno je žrtvovalo makedonsko ljudstvo v svoji borbi za svobodo. Po pravici pravi pesnik Markovski v zbirki »Sužnji«: »Če bi merili po križih in po krvi, ki je bila prelita za ljudstvo in svobodo, ni po vsem svetu mogoče najti take dežele, kot si ti, Makedonija.«
V tej vojni je postala Vardarska Makedonija svobodna. Njeno vprašanje je rešeno. Po Egejski Makedoniji pa borba še divja. Grški monarhofašisti in njihovi gospodarji, ki hočejo spet sesti za vrat grškemu delovnemu ljudstvu, bi hoteli hkrati rešiti tudi problem Egejske Makedonije na ta način, da bi poklali in iztrebili Slovane. Toda tudi ta načrt bo spodletel. Demokratične sile v svetu zmagujejo, tudi Egejskim Makedoncem se bliža svoboda.
V prestolnici Makedonije
V vročem popoldnevu, ko je sonce žgalo kot pri nas julija, sem stopil skozi veliko postajno poslopje v makedonsko prestolico Skoplje. Ogromna množica ljudi na kolodvoru, prerivanje, kričanje, številni nosači, kolporterji in čistilci čevljev, vse to te že v prvem trenutku prepriča, da si v velikem mestu.
Če napraviš nekaj sto korakov po glavni ulici, ob kateri so si v preteklosti postavili priseljenci in izžemalci velike trgovine, ki pa jih ima danes največ Granap (mestna podjetja), pa si že na velikem glavnem trgu in ob širokem, zelenem Vardarju, ki deli Skoplje na stari in novi del mesta.
Na griču na levem bregu (tu je stari del) je mogočna trdnjava, ki se dviga iznad mesta ob Vardarju. Zgradili so jo srbski kralji, ko so osvojili del Makedonije in prenesli v Skoplje svojo prestolnico. Od tu je vladal car Dušan, vladar Srbov, Grkov in Bolgarov, tu je leta 1849. objavil svoj Zakonik. Pod turško oblastjo, ko je bilo Skoplje eno najvažnejših središč osmanskega car-

V ulicah, kjer ni delavnic in proda-jalnic, pa je vsaka hiša okrog in okrog obdana z visokim zidom in tako ločena od ostalega sveta. Na ulico ima le dvoriščna vrata s tolkačem in kakšno zamreženo okno, za katerim so doslej muslimanke preživljale večino svojega življenja.
Iznad mestnega dela od trdnjave do Gazibabe pa se dviga proti nebu nešteto vitkih minaretov.
Stoletja je bilo tu tako, vse do osvoboditve jugoslovanskih narodov. V pomladanskem soncu nove jugoslovanske države pa se je začel tudi tu topiti led preteklosti, nastaja novo življenje svobodnih in enakopravnih ljudi. Mnogi obrtniki so že zapustili svoje delavnice in se združili v zadrugah. Da so razširili najprometnejše ulice in trge, so podrli več hiš, ki so delale napoto, prebivalce pa preselili v novozgrajene stanovanjske hiše. V tem delu zidajo nove šole in kulturne domove. Turki in Albanci sodelujejo v kulturno-prosvetnih društvih. Muslimanke, ki nekoč od svojega 15. do 45. leta skoraj niso smele
zapustiti hiše, temveč so bile priklenjene le k ognjišču in otrokom, snei majo v vedno večjem številu feredže, obiskujejo analfabetske tečaje, hodijo svobodno na trg in po ulicah. Kakor moški se prav tako vključujejo v delo polagoma tudi muslimanke na gradiliščih, v mestnih podjetjih itd. Med drugim sem videl kolporterko s feredžo. Tudi nogometni tekmi so prisostvovale žene s feredžo.
Na desnem bregu Vardarja je novi del mesta, ki se je začel razvijati nekako pred 50 leti z zgraditvijo železnice do Skoplja. Močno pa se je začel razširjati po letu 1912, ko je današnja LR Makedonija pripadla kraljevini Srbiji in je prispelo v Skoplje kot administrativno središče »kolonije« številno uradni-štvo in oficirji. Tu so zgradili upravne zgradbe, hotel, trgovska podjetja in lepo stanovanjske hiše, na glavnem trgu pa so ob Vardarju postavili na eni strani velik oficirski dom, na drugi pa banko. To je bil dar velikosrbske vlade Skop-Iju in Makedoncem. Poleg so postavili trgovine razni priseljenci, da bi odirali makedonsko ljudstvo in živeli na njegov račun. Polagoma pa so si zgradili tod svoje hišice tudi Makedonci.
Danes dobiva novo lice tudi ta del. Nekatere preozke ulice razširjajo, grade nove upravne in javne zgradbe. Po regulacijskem načrtu bodo v prihodnjih letih podrli tudi oficirski dom in banko ob Vardarju.
Novo Skoplje
stva in je štelo okrog 60.000 prebivalcev, pa so turški begi v tej trdnjavi odločali o usodi makedonskega in deloma tudi srbskega ljudstva.
Od trdnjave pa skoraj do Gazibabe (hrib s starim muslimanskim pokopališčem) je turški in albanski del mesta. Ulice so ozke in zavite. Glavne so tlakovane s kamenjem, dočim so ostale precej blatne, ker je bila turška kanalizacija skrajno slaba, stara Jugoslavija pa se tudi ni pobrigala za njo. Hiše so večinoma stare, nizke in temne.
Ob glavnih ulicah so številne proda-jalnice drobnih prekupčevalcev, zakajene kavarne ter ozke delavnice. V njih so mnogokje pomočniki in vajenci tako nagosto, da pri delu drug drugega dregajo s komolci. Kot izdelovalci zlatih in srebrnih predmetov, zlasti okraskov, pa so skopljanski mojstri znani daleč naokrog. V trgovine in delavnice v tem mestnem predelu skoraj ni treba vstopiti, ker so običajno na ulico popolnoma odprte in lahko kar z ulice vse potrebno urediš.
Prestolnica Makedonije je vsa v pomladi, iz starega mesta obrti nastaja veliko industrijsko mesto. Raste novo Skoplje, glavno mesto Makedoncev in prav tako tudi albanske in turške narodne manjšine. Razlika med evropskim in orientalskim delom mesta bo zabrizana. Skoplje bo razdeljeno le na industrijski, upravni, stanovanjski in univerzitetni del.
Pred vojno se je začela razvijati mala, največ prehrambena industrija, le pivovarna je bila precej velika. Sedaj pa so že začeli graditi velike industrijske objekte. Prva hala Titovih metalurgičnih zavodov je že končana, drugo dogradu-jejo, do konca petletke bo zgrajenih pet velikih hal. Nova metalurgična industrija bo v prvi vrsti dala kmetovalcem številne kmetijske stroje. Nadalje gradijo veliko tekstilno tovarno, ki bo v največji meri izkoriščala domače surovine. Povečujejo cementarno in grade novo tovarno usnja. V Skoplju dvigajo veliko tobačno tovarno in tovarno mesnih izdelkov. V prihodnjih letih bodo dokončali tovarno opija in nikotina.
Poleg tega si je mestni ljudski odbor zgradil tovarno kap. Zaradi pravilne razdelitve dela ter racionalizacije materiala in delovnega časa lahko tu prodajajo kape po 67 din, dočim stane drugje isti izdelek 120 din. Zgradil si je tudi tovarno pohištva. V načrtu ima še tovarno čevljev.
Upravni del mesta se bo razvil na desnem bregu Vardarja ob novem poslopju notranjega ministrstva.
Z vso resnostjo so pristopili h gradnji stanovanjskih hiš. V Skoplju je nam-
reč veliko pomanjkanje stanovanj, saj se je dvignilo število prebivalstva od 69 tisoč pred vojno na približno 100 tisoč. Na petih mestih rastejo nova naselja, novi stanovanjski bloki. Večino stanovanjskih hiš gradijo člani Ljudske fronte s prostovoljnim delom. Na razpolago imajo le 180 strokovnjakov, ki zaradi novega načina zidanja dosegajo nepričakovane uspehe. Zdaj gradijo tudi filozofsko fakulteto, nato pa bodo medicinsko in študentski dom. Do leta 1951 bo univerza dokončana. Poleg tega pa zidajo srednjo tehnično šolo z internatom in vrsto zgradb za industrijske šole.
Skoplje je tudi kulturno in prosvetno središče mlade makedonske republike. Kakor na vseh področjih žanjejo tudi tu kljub pomanjkanju kadra, primernih prostorov in neštetim drugim težavam lepe uspehe.
Z rojstvom republike se je rodila tudi univerza. Začeli so s filozofsko fakulteto, sledila ji je medicinska, zaživele bodo tudi agronomska in tehnična. Ker ii manjka učnega kadra, so ji priskočili na pomoč profesorji beograjske, zagreo-ške in ljubljanske univerze. Prav tako se morajo študentje zaradi pomanjkanja lastnih učbenikov v glavnem posluževati srbskih in hrvatskih.	Šinkovec
Izdajatelj, lastnik In založnik (Ista:	Dr. Frano Petek,
Velikovec. Glavni arednik: Dr. Franci Zwitter, odgovorni urednik: Frane! Ogris, oba Celovec, SaimstraBe 6, uprava: Celovec, VOlkermarkter Strafia 21. Dopisi se naj pošiljajo na naslov: Celoveo (Klagenfurt), Postarat 1., Post-•shlieBfaoh 272. Tiska: .Kftrntner Volksverlag G. m. b, H."# Klagenfurt, 10.-Oktober-StraBe 7. ,
Vse, je rekla. Pokazala je svojo in Jožično culico. Tam je imela nožič, staro dleto, škatlo, ki bo po njenem za vse dobra, naprstnik, par toplih, sicer zakrpanih, a še vedno dobrih nogavic in še mnogo. Nimajo krave, ne svinje, ni kokosi pri hiši, skratka ničesar ni. Kdo bo skrbel za vse to, je vprašal starec. Ona sama, je rekla, in Jožica ji bo pomagala. Tedaj je mož dejal:
»Pojdita z menoj.« Ker je rekla, da mora paziti na te culice, je starec domačim naročil, naj oni malo pogledajo, na kar sta otroka šla z njim po vasi. V kmečki hiši, ki se je otrokoma zdela tako domača in prijazna, ju je posadil za mizo in jima postregel. Medtem je sne-
mal s sten podobe domačih, ki jih je imel okrašene z umetnimi rožami in-razlagal: ta mož in žena sta mrtva, ustrelili so ju. On je bil sin, ona snaha. Dva sinova na drugi podobi sta bila pri partizanih, hči, ki sedi med njima na tej podobi, je bolničarka, seveda tudi pri partizanih. Za dekle je izvedel, da je še živa, fanta vnuka pa se še nista oglasila, čeprav so se oglasili že vsi, ki so živi. Čaka jih, če se kateri vrne. Da je preveč sam, je povedal otrokoma. Tedaj je Anica rekla:
»Pojdite z nama. Bomo že kako živeli, samo da hišo postavimo.« Nasmehnil se je bridko. Da pride kasneje, je obljubil, ako se nihče njihovih ne vrne. Potem je vprašal Jožico:
»Ali bi rada imela ovco?« Jožica, ki se je kar dobro založila in se ji je zdaj dremuckalo, je vprašala:
»Iz česa pa?« Sprva ni razumel, potem se pa je nasmejal, ker je vedel, da misli na ovco za igračkanje.
»Živa je,« je dejal, »taka za gospodarstvo. Rekli sta, da si bosta uredili dom, pa sem mislil, da bi vama prav prišla.« Anica in Jožica sta se spogledali in oči so jima zažarele. Privezal je ovco na vrvico in jo dal Jožici, da jo žene, Anici pa je naložil torbo jedi za druge otroke.
»Če se vaši ne vrnejo,« je rekla Anica, ko sta se poslavljali in se mu zahvaljevali, »pridite k nama. Pri nas je lepo. Bomo že kako živeli, samo da si malo opomoremo. V začetku bo bolj težko. Drugo leto bo pa že šlo.«
»Če se moji ne vrnejo,« je odgovarjal starec, »pa pridem . . .«
Ko sta se Anica in Jožica vrnili na vrt, so že bili vsi zbrani. Pregledovali in ocenjevali so, kar so dobili ali pribaran-tali za svoj dom. Sprva niti verjeli niso, da Jožica res vodi svojo ovco, šele nato so strmeli. Rahla zavist se je nena-
doma dvignila v njih srcih, zakaj vsi so čutili, da z ovco že lahko začneš življenje znova. Ko so si ogledali ovco, so se počasi pomirjali in naposled je Cenko dejal:
»Nič, tudi mačka je potrebna pri hiši,« in je pogladil mlado muco, ki si jo je sprosil pri nekem kmetu. Vsi so prikimali, da je res tako, na kar je Jože lahko prav mirno pohvalil svojega za ped velikega peska:
»Tudi brez psa ne moreš biti pri hiši.« Tončka, ki je dobila jarico in petelinčka, je na to kot gospodinja pomo-drovala:
»K božiču, mislim, bo že nesla jajčka. Drugo leto pa bomo imeli že polno piščancev. Kar dvajset jih ji bom podložila. Alko jih ostane kakih šestnajst, bo kar lepo.« — Vsak je imel kaj, da je pohvalil, tembolj, ker jim je ovca mate Jožice še vedno brodila po glavi. Ko so naslednji dan krenili naprej, je nekdo dejal:
»Škoda, da bomo tako hitro doma, spotoma bi še marsikaj nabrali.« trenutek se jim je zdelo, da je dokler Francka ni dejala:
res 1»“^ (Dalje)