Neodvisno politično glasilo za Slovence lehaja vsak petek, ako je ta dan praznik pa dan poprej. Velja za celo leto 8 K, za pol leta 4 K, za Četrt leta 2 K. — Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno ▼poslane naročnine se no ozira. — Posamezne številke po trafikah po 10 v. Pošilja se tudi »Slov. Gospodinja“ posebej. ]j[ Z mesečno prilogo ijf ijl Slovenska Gospodinja Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo „Našega Lista“ v Ljubljani. Rokopisi se ne vračajo. — Upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvoli pošiljati naročnino in reklamacije. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta po 12, 10 in 8 vin. za 1-, 2- oz. Škrat, za večkrat izdatno znižano cene. Vsebina: Germanizacija. — Demokracija in svobodna šola. — Politični pregled. — Štajersko: Nova nemška šola na Spod. Štajerskem. Razno. — Koroško: Mohorjeva družba. Razno. — Primorsko: Razno. Kranjsko: Svoji k svojim in slovenski obrtniki. Razno. — Raznoterosti. — Prosveta. — Gospodarstvo. Podlistek: Zakaj je bil Andrejec žalosten? Germanizacija. Slovenski listi pišejo zadnje dni o germanizaciji, in sicer na način, kakor bi to bilo nekaj novega, kakor bi si že desetletja sem ne morali biti na jasnem, da je Nemcem samo za to, da ponemčijo slovenske dežele, da jih najprej s kapitalom spravijo v nemško interesno sfere in zatro slovenski jezik. Besedo o germanizaciji je izrekel Südmarkin potovalni učitelj Hoyer; in sedaj šele je torej našim ljudem jasno, da se gre zares I Ni dovolj, da Nemci že od nekdaj teptajo slovenske pravice in davijo slovenski narod, kot da je to samo prijaznost, sicer nerodna in predomača prijaznost, priti je moral še Hoyer in povedati, da se Nemci ne šalijo s Slovenci. L. 1890. so šteli Nemci na Štajerskem 07% vsega prebivalstva, na Koroškem je bilo istega leta izmed vsega prebivalstva 70% Nemcev, leta 1900 pa že 74 72%- Hoyer pravi, da bo Koroška, ako bo ponemčevanje v tej deželi tako kot doslej napredovalo, v 80 letih popolnoma nemška dežela! V sedanjih razmerah to ni izključeno! Ako bomo tratili vse svoje moči v medsebojnih spo-rih, ako se ne bomo najprej gospodarski organizirali in osamosvojili, ustanovili svojih bank nakupovanje in parceliranje zemljišč, ako ne ustanovimo svoje industrije, sploh ako teme-ijito ne okrenemo smeri slovenske politike, smo Slovenci izgubljeni! Ne sicer čez pet, deset let, zakaj narodi umirajo cela stoletja! Zakaj je bil jlndrejec žalosten? ^ktav Mirbeau. Od jeze je pihal, klel in pljuval Andrejec, je obuzdaval svojo konje v hlevu in se od-pfavljal na polje. Rožena svetilka jo razsvetljena strop; skozi njega špranje so gledali snopi «ena. — p0 umazanih, nesnažnih stenah so se Premikale ogromne sence živali. Na vratih hleva 86 je pokazala dekla Lojzika. „Stric!“ je zakli-Cala, „stric!“ »Kaj pa je že spet?" je vprašal Andrejec, 1 Je ravno zvezal vrvice povodca. „Kaj je že spet?“ »Brž, brž pojdite, sama ne vem, kaj je naši sivki, da neče vstati. Naj jo še tako z nogo obdelavam, se ne gane. In pa sopiha, moj Bog, k«ko sopiha!“ »Oh, oh! Praviš, da neče vstati mrcina?“ „Zares, da ne." „No, le čakaj . . r Andrejec je snel svetilko in šel za deklo. JUnaj toliko da se je danilo. Megla je plavala, 0na rumena jesenska megla, ko oko ne loči „Slov. Narod“ pristavlja notici o teh nemških računih: „Da bi Nemci zavladali na Kranjskem in v Istri, naj si pa le lepo iz glave izbijejo tako misli!“ — Vrlo! Torej slovenski del Koroške in Štajerske lahko ugrabijo Nemci, Slovenci smo se že sprijaznili z mislijo, da 120 tisoč koroških Slovencev in 450 tisoč štajerskih izgine v nemškem morju! Samo Kranjske in Istre ne damo! Ali „Slov. Narod“ ne ve, da je Gorenjsko n. pr. bolj izpostavljeno germanizmu kot nekateri deli sp. Štajerske! In Istra! Ali tam Italijani nimajo nobene besedo? Kaj pa, Če bi jo nam vzeli Italijani, a ne Nemci? To je slovenska politika! In dalje piše „Slov. Narod“: „Sicer je pa reformiranje družbe sv. Cirila in Metoda nad vse nujno potrebno, potrebna pa tudi ustanovitev društva, ki bi delovalo proti Südmarki in se pečalo predvsem z nakupovanjem zemljišč na katera naj bi naseljevalo zavedne Slovence!" — Res, primerne besede, a v „Slov. Narodu“ so to le fraze. Danes zapisane, jutri pozabljene, in živa duša ne bo več mislila nanje, kakor jih je tudi „Slov. Narod“ zapisal samo slučajno. Ali narodni računi so resni! Demokracija in svobodna šola.* Institucije družabnega življenja so v taki medsebojni zvezi ter zavisnosti, da povzroči katerakoli izpremenitev ene izmed njih neizogibno preureditev vseh ostalih. Oglejmo si eno izmed teh medseboj zavisnih razmerij: ideal svobodne šole in ideal demokratizma. Od demokratičnih uredb smo še zelo oddaljeni. Država, ki je bila do druge polovice minulega stoletja izrecno ne-konstitučna, je sprejela konstitucijo, toda kmalu • češko napisal L. Kunte; z njegovim dovoljenjem prevet Kanon. neba in zemlje, megla, v kateri se drevje in hiše prikazujejo v zamazanih obrisih in se stav-Ijajo z debelo brezbarvno atmosfero v otožen nič. Na dvorišču so kokoši, prebujeno od petelinovega klica brskale po gnojišču. S konca umazane luže so si gladile race svoje perje. Ko je ovčar s svojo čredo kot prikazen zginil v megli, so se prizibale počasi in neukretno krave iz hleva, mukale z iztegnjenim vratom in se druga za drugo podrgnile s hrbtom ob deblo oreha, s katerega se je usipala nočna rosa. Andrejec je vstopil pred Lojziko v hlev. Notri je bilo toplo kakor v parni kopelji, oster in neprijeten duh po mleku in gnoju je polnil zrak. Vzad v temi je ležala krava na umazani stelji. Nje ogromne, čisto bele lakotnice so se napenjale in spet vpadale kakor kovaški meh v polnem delu. Stegna so bila polna nesnage. In iz gobca, ki je počival na umazani stelji, je prihajal šum kratkega žvižgajočega diha. Lojzika je svetila s svetilko, Andrejec se je sklonil nad kravo, jo natančno preiskal, potrkal s svojimi velikimi sinjimi rokami po udih, odprl trepalnice in pogledal v mehko, neumno oko, ki je žarelo v mrzlici. se je pokazalo in od dne do dne se kaže oči-vidnejše, da je bila ta ustavnost le nominelna in ponajvcč samo dozdevna, akoravno se i to mora zaznamovati kot napredek v primeri s prejšnjim stanjem. Saj niti drugače biti ni moglo; družabni razvoj se uresničuje le z nepremagljivimi prehodi in ustavni zakoni, če tudi je bilo njih besedilo samo na sebi svobodomiselno, niso mogli sami iz sebe spremeniti prakse tako, da bi jim odgovarjala popolnoma: zato so ostali in so dosedaj večinoma le na papirju. Bilo je treba — in je treba — da bi bili ne le zakoni, ampak tudi ljudje in predvsem ti drugačni; da bi se v njih, predvsem v njihovem značaju vresničile one izpremembe, ki so nujen predpogoj demokratične uredbe. Skoro sodobno z zakoni, dajočimi državi ustavo, so bili izdani tudi šolski zakoni. Šola, se je reklo, je svobodna; toda pokazalo se je prav kmalu in vedno intenzivneje se čuti, da je ta svoboda le nominelna samo na papirju, čeprav je tudi to napredek glede na prejšnje stanje. Tudi pri šolstvu je mogoče opazovati, ta prehodni značaj kakor v politični uredbi: staro je sicer že oslabljeno, toda nikakor ne še premagano; novo se začenja, ni pa š« dovršeno. Ni težko spoznati vzrokov medsebojne zavisnosti šolstva in političnih uredb. Politična organizacija — to niso kakor smo že gori naznačili, le zakoni, ampak tudi ljudje. Despo-tična država potrebuje — to je njen predpogoj — podložnikov: ljudi, ki se moči ne-le podro-bujejo, ampak sploh rade volje ostanejo podložni. Pojem podložnik v pravem pomenu te besede obsega že v sebi gotove lastnosti značaja: predvsem podložnost, potrebo zavisnosti, nezmožnost zanesti se na samega sebe. Zato je vzgoja v despotični državi nujno vzgoja k zavisnosti, k podložništvu; in taka je vzgoja v rodbini, v šoli, — povsod. V šolstvu zastopata ta vzgojevalni princip duhovnik in učitelj starega tipa; to sta organa, „No, sivka moja,“ je dejal nežno, „no, moja lepa sivka! Kaj ti je golobica? Česa ti manjka, princesinja, povej? Kje te boli?“ Iz jasli je vzel peso, jo zdrobil in pomolil kravi. Ta pa je odmaknila glavo ne da bi se sicer ganila. „Oh, oh!' je zamrmral. Njegov obraz, ki je bil kakor s kapo pokrit kos zemljo, se je zresnil. Andrejec se je parkrat popraskal po glavi in se zatopil v globoko premišljevanje; Lojzika, ki se je zibala v širokih kolkih, pa je zamišljeno ogledovala prazni hlev in težko tramovje, ki se je izgubljalo v črnem kotu pod streho. Andrejec je vrgel peso v jasli, pokleknil na steljo, pritisnil svoje uho kravi na prsi in sklenil oči, da bi tem pazlivejše poslušal. Orda podgana je stekla preko gar nad jaslimi in zginila v razpoki. Kokoši so prišle v hlev. „Moj Bog, kako sopiha,“ je zaklical Andrejec in se zravnal. „V pljučih vre kakor mošt v sodu. Žival je bolna, res, bolna je, zelo, zelo bolna, Bog pomagaj! Ali kaj ji je, Lojza?“ „Hm.“ katerih se poslužuje despotična vlada v ta namen, da b" vzgojila iz otrok take ljudi, kakor jih potrebuje. Pri učiteljstvu izginjajo polagoma reprezentanti tega tipa. Niso še popolnoma izginili, in tisti, ki so že izginili, žive še v naših spominih. Sicer drugače ponižni in udani služabnik župnijski, je vžival tak učitelj neomejeno spoštovanje v šoli in — zlasti če je bil že star — tudi v občini. Njegovi učenci in mnogo izmed tistih, kateri so že šolo zapustili, so mu celo poljubljali roko. V družbi jo sedeval takoj poleg gospoda župnika. Ljudje so mu nosili darila. V nje govem razredu je bila vzorna disciplina. Najimenitnejše se mu jo zdelo, če seje mogel ponašati s takimi učenci, ki so umeli „izdrdrati“ cela dolga berila, zlasti pa svetopisemske zgodbe in dolge deklamacije; in še danes naletite na stare ljudi, kateri vas presenetijo s tem, da znajo „izregljati“ one deklamacije in zgodbe in to znajo tako „šolsko" in brezmiselno, kakor so se brezmiselno naučili. Učenec tu ni potreboval razuma, ker vsa modrost jo prihajala od zgoraj — iz čitank in katekizma; le zapomniti si je moral; toda gorje tistemu, ki bi si upal kaj kritizirati I Spomin — in to je ravno; zavisnost na tujem mišljenju — jim je popolnoma nadomeščal razum, intelektualnost, pokorščina pa nravnost: to dvoje jo delalo vzor-učenca. Iz takega učenca je mogel biti dober podložnik; ako ni otreslo življenje iz njega učinkov te vzgoje, ponavljal je celo življenje priučene naloge, živel le od tradicij; besede župnikove ali kate-rega drugega gospoda so bile zanj evangelij; znal se je povsod podrediti, ogniti, ubogati, bil je pokoren in udan služabnik gospodov in ostal je celo življenje hvaležen svojim učiteljem, ki so ga naučili umetnosti povsod popuščati in nikjer na nastopati za svoje pravice. Dobe se še ljudje, kateri vidijo v teh preteklih časih svoj ideal in tožijo nad skaženostjo mladega pokolenja, ki niti več duhovniku, kaj še le učitelju, ne poljublja roke. Škoda stare šole, pravijo, škoda starega učitelja! Toda so zopet drugi, kateri vidijo v tem idealu starih časov le karikaturo — so učitelji, ki bi se zgražali nad učencem, če bi jim hotel poljubiti roko. Med te pa ne spada — duhovnik ; in ko bi tudi spadal, ne smel bi ravno svobodno izražati svojega mnenja in ako poučuje v šoli, ne more v drugačnem smeru vplivati na učence kakor v tem, katerega smo ravno na kratko označili. Ker on jo v službi despotične organizacije; in dokler je v tej službi, mora služiti in delovati tako, kakor zahtevajo interesi njegovih gospodov. Poglejmo, na kak način deluje. Namenoma navaja otroke k temu, da bi ne imeli in da bi se bali imeti lastno sodbo. Uči otroke veronauk; oni ga ga ne razumejo, no morejo ga tudi razumeti in „Daj, prinesi iz pasjice vreče od krompirja in pa staro plahto, saj veš, katero mislim, nad perilnikom leži. Jej, jej, kako sopiha?“ Dekla je izročila svetilko gospodarju in je odcokljala. Vznemirjen z nagubanim čelom je tekal Andrejec okrog krave, ki je vedno močnejše sopihala. Skrb, da bode ob njo, da bode v najkrajšem času mrtva s stegnjenimi udi ležala pred njim, mu je stiskala srce; čutil je, da ga davi bojazen, da trepeta po vsem životu. Taka lepa krava, najboljša v celem hlevu. Krava, ki mu je dajala dan za dnem po šestnajst litrov mleka in vsako leto telička, ki ga je prodal redno za osemdeset kron na semnju. Zakaj je zbolela? Po kakšni pravici ga sme oropati tako pravičnega in stanovitnega dohodka? Ali so slabo ravnali ž njo? Ali ni imela dobre mrve, korenja in pese. Kolikor se ji je zljubilo. Potipal jo je po hrbtu, po trebuhu, po podvratku in vimenu, še enkrat, ji je razklenil oči. Sam ni vedel, ali naj se togoti nad njo, ali naj jo pomiluje. Toda v strahu, da ji s surovim ravnanjem poslabša bolezen, je govoril milo in jo obkladal z nežnimi imeni. „No, sivka moja! No, princesinja ti mala, moja golobica!" tudi se to konečno od njih ne zahteva; 'kar se od njih zahteva, je le, da bi znali napamet. Poučevanje katekizma je naravnost vzgoja k nomišljenju; navajanje k veri v božjo besedo, katera se jim oznanuje z lece, je vzgoja k pasivnemu zanašanju na tujo — resnico. Iz stališča nravnosti uči otroke, da je največja čednost ubogljivost, na katero se reducirajo vse dolžnosti, ker dolžnosti obstoje v tem, da se človek ravna po zapovedih duhovske in svetne gosposke. Vodi otroke k spovedi, da bi navadili svojo vest, da za svoja dejanja niso odgovorni sebi, ampak tujemu človeku, duhovniku. Glavni tip to vzgoje pa so „versko vaje," ta surogat verstva in pravzaprav je to še edino, kar se jo še ohranilo od verstva v katoliški cerkvi. Gre se zopet za to, da bi učenec umel na pamet gotove naučene molitvice in izreke, da bi delal določene mimične telesne vaje (poklokovanje, tolči na prsi itd.), da bi prihajal ob določenem času na določeni kraj (v cerkev). Kratko: to je vzgoja k pasivnosti, k podložništvu, k suženjstvu. Pa kakor v naših političnih institucijah tisti dospotični značaj ni več tak kakor jo bil, ampak je že oslabljen, če tudi še ne popolnoma premagan, tako tudi vzgoja ne more biti več taka kot je bila. Zato jo pa tudi zanj stališče mnogo težje kot je bilo preje. Ne samo doba, ampak tudi — otroci so drugačni; niso več tako pasivno podložni in tudi njihova pamet ni več tako nagnjena k pasivnosti, kakor pri njihovih dedih, ko so ti predelavah svojo otroško dobo; nagibajo se bolj k samovolji (kar ni identično z razposajenostjo ampak enostavno pomeni nagib k samostojnejšemu delovanju), k lastni sodbi. Duhovnik se radi tega ne čuti v šoli doma; ne ve zakaj, ali ima vtis, kot bi ga bila šolska mladina prerastla, prehitela. Poznam vestne duhovnike, kateri šolo zanemarjajo ravno vsled tega in kadar morajo iti tja, gredo kakor do neprijateljskoga tabora — in to ne le v krajih, kjer je učitelj protiklerikalec, ampak tudi drugod. Lastnosti, katere pri svojih privržencih predpoklada demokratična država, se zelo razlikujejo od onih, katero so podlaga vladi privilegirane avtoritete. Demokracija, kot vlada vseh ali kot družabna (državna) samovlada in samouprava predpoklada pri državljanih one lastnosti, katere so ravno potrebne za samostojno in razumno urejevanje javnih zadev. Tukaj se zopet potrjuje že navedeni princip, da država niso le zakoni, ampak predvsem ljudje: v s i 1 i t e de-rn o k r a t i č n o organizacijo ljudem suženjskih lastnosti — ni mogoče, da bi ne razpadla. Vsled prostranosti dežel in ogromnega števila državljanov ni mogoče, da bi se vsi neposredno udeleževali uprave državnih zadev, Toda bolj iz srca bi mu bilo prihajalo, če bi jo bil imenoval „prokleto mrho,“ jo prav pošteno premikastil za roge in naščuval pse na njo. Lojzika se je vrnila in prinesla vreče in plahto. Zavila sta z nežno skrbnostjo kravo, da ji je bilo toplo, kakor se napravi z otročajem. „No uboga sivka!“ je vsklikal Andrejec. In Lojzika je vsakikrat dostavila: „No, angel moj, moja golobica, drobni pre-šiček, no, uboga sivka!“ II. „Ali še ne boš obmolknil, zli otrok!“ je kričala žena Andrejčeva, ko je sklonjena nad bakrenim kotlom mečkala z rokami krompir in ga zmešala s kislim mlekom. Čakaj me, jaz te s palico odvadim tega kričanja.„ Toda krik v zibelji, spleteni iz vrbovine, ki je stala med obema posteljama, ni ponehal temveč se je izpremenil v hripavo hropenje, kakor glas otroka, če ga daviš. „Prokleta žleza! Oh, prismojeni otrok!“ je kričala žena. „Ali še ne boš tiho!“ Pred sajastim ognjiščem je stal sultan in zrl v tleče ostanke polena. Dve mački sta spali na toplem pepelu. zakonodajstva i t. d., in poleg tega bi ne bila taka neposredna vlada vseh, če bi bila tudi mogoča, koristna, ker ima razdeljeno delo vedno prednost pred nerazdeljenim. Ta dva vzroka nalagata državljanom dolžnost dati se zastopati po možeh, katero si izvolijo sami (parlamentarna vlada) in zadovoljevati se s kontrolo, katero vrše nad svojimi izvoljenci. Toda tudi ta naloga, ki se očividno ne tika le državno uprave, ampak tudi uprave občin, okrajev itd., zahteva vpogleda v javne zadeve ter zmožnosti vstvar-jati si samostojno in kolikor mogoče pravo sodbo za vso slučaje. Državljani svobodno državo no morejo biti ljudje, kateri bi so zadovoljevali le z nekritično vero v tuje mnenje; ker tako slepo zanašanje na druge odpira na stežaj vrata demagogiji, ki je grob demokracije. Nadalnji moment, katerega je treba omeniti, je ta, da se demokracija nasprotno od vlade privilegirane avtoritete vmešava kolikor najmanje mogoče v zasebno življenje posameznikov, puščajoč vsakemu kar naj večjo samostojnost in svobodo; poedinec ni le opravičen, ampak tudi dolžan skrbeti sam za se in sam vrejevati svoje zadeve. Radi tega pa je zopet neizogibno, da bi si znal sam svetovati, da bi sam vedel, kaj in kako, a ne da bi se moral zanašati na drugo. V pravi demokratični državi ne zahtevajo državljani s peticijami in pritožbami od brezbrižnih vlad tega, kar morejo doseči s samopomočjo in lastnim trudom. (Daljo prih.) Politični pregled. Austrija. Novi državni zbor se snide dne 11. junija. Rešiti bo imel nagodbo z Ogrsko takoj po dovršeni adresni debati in dovoljenju novega proračuna. Zasedanje ima trajati do srede julija, začetkom septembra se snidejo deželni zbori, konec oktobra zopet državni zbor in v decembru delegacije. Volitve v rusko dumo. Volitve volilnih mož v rusko dumo so končane; volilni možje so ponekod že izvolili poslance. Sodeč po fizijognomiji volilnih mož in po znanih končnih volilnih izidih, se bode druga duma pač razlikovala od prve dume, toda ne sedanji vladi v prilog. Stolipinovo ministrstvo je polnih sedem mesecev „mirilo“ ruski narod, da bi se kasneje tem laglje lotilo ustavnih „reform". V boju z revolucijo se je oborožilo z jako dvomljivim orožjem: uvedlo je nagli sod vojnih sodišč. Ta krvava justica je do 11. februarija izvršila 704 smrtnih obsodb. Vojna sodišča so pravzaprav le rodila svoj vspeh: iz revolucije so je razvila prava pravcata anarhija. Dve organizaciji si stojita nasproti, ki sta si napovedali boj do noža in z nožem. Andrejka je stopila k zibeljki, v kateri je kričalo dete. Njega drobni obrazek je bil suh, bled, nakremžen in popačen, da je bil usmiljenja vreden. Ohlapna in zvenela koža je pokrivala njegove oči, na pol odprte trepalnice so izgledale kakor odprta rana. Ječanje je prihajalo šiloma iz stisnjenega grla in njegov život je utripal pod odejo. „Ali se še nisi do sitega nakremžil, paglavec!“ je dejala. Sklonila se je preko zibelji, vzdignila otroka in zrahljala vso ponečedeno slamnico. „Ce se lotiš," je dostavila in posadila otroka v zibelj, „če se lotiš, ne bi človek utegnil kaj drugega delati.“ Šla je zopet nazaj k ognjišču in razpihala skoro ugasli ogenj. Pes je vstal, letal po izbi, vohal po tleh. Mački sta se prebudila, pretegnili sta svoje udi in splezali na stol. V tem hipu je vstopil Andrejec in Lojzika mu je sledila. „Sivka je zbolela,“ je dejal zmajaje z glavo, „zelo je zbolela, prav zelo!“ Žena, ki je baš netila ogenj, je kar omahnila. „Kaj blebetaš, da je sivka obolela?" je vprašala in prebledela. Na eni strani reakcija, ki jo organizovala krvave pogrome proti Židom, na drugi strani revolucija, ki a teroristično taktiko siplje strah v vladne vrste. Vlada je razdelila stranke na dva dela: v legalizirane, katerim pripozna zakoniti obstoj in nelegalizovane. Med slednje je pognala v avoji rajski kratkovidnosti tudi kadete. Četudi »o že po svojem bistvu in po položaju poklicani, da kot centrum posredujejo med zmernimi in radikalnimi življi. — Na ta način je upala vlada udušiti levico in si zagotoviti v prihodni dumi trdno in zanesljivo večino. Delala je z vsem pritiskom: polnila ječe, poostrena cenzura je zapodila vso strankarsko in agitacijsko literaturo v skrivne tiskarno, zborovalna svoboda — prazna beseda. In kaj je vspeh, kaj je krona te slabo zamišljene vladne taktike? Rusko ljudstvo se je nagnilo k skrajni levici. V ovčji koži »divjakov“ (t. j. nestrankarjev) se skrivajo, kakor pravi dopisnik Frankf. Zt., najradikalnejši socialni revolucionarji. V mestih je delavska kurija volila skozinskoz socialno-demokratično, večina ostalega mestnega prebivalstva kadetsko in le prav neznaten odlomek pripada oktobristom. Zanimiva je moskovska volitev. V Moskvi, kjer kraljujeta Gučko, voditelj oktobristov in „resnični ruski človek“ Gringmuth, voditej najhujše reakcije, je vzlic zelo razširjenemu analfabetizmu, ki nelegaliziranim strankam otežuje volilno in in agitacijsko delo, kadetska stranka narodne svobode sijajno zmagala. Po računu omenjenega dopisnika, bodo kadeti v novi dumi razpolagali s 100 do 125 glasovi; skrajni levici jih prisodi 270 — precej trpek odgovor na absolutistične mahinacije sedanje vlade. V novi dumi ne bo vladal politični razum, temveč politično čustvo. Kakšna bode usoda te dume, je težko prerokovati. Će je že lani misel parlamentarnega ministrstva iz dumske večine (kadeti) naletela na nepremagljiv odpor, ima parlamentarno ministrstvo, ki bi moralo biti sestavljeno iz skrajne levice, danes še mnogo manj upanja. Če bi se bila lani kadetom poverila sestava parlamentarnega ministrstva, bi se jim bilo bržčas posrečilo urediti desorgani-zovano Rusijo. Danes pa bi kadetsko ministrstvo delilo usodo uradniških ministrstev. Otvoritev angleškega parlamenta. Vprašanje gorenje zbornice stoji v ospredju političnega življenja in angleški ministrski predsednik seje ob otvoritvi parlamenta prav odločno izrazil za njega rešitev. Kakor znano, se je gorenja (gosposka) zbornica uprla šolskemu zakonu, ki ga je predložila vlada in ki ga je poslanska zbornica tudi sprejela. Zakon osvoboja šolo od cerkvenega vpliva. „Blebečem, da jo sivka zbolela, to blebe-čem! Zelo, zelo je bolna.“ „Kaj ji je? Ne vem. V pljučih tiči bolezen. Ne žre nič in zatekla je. „In sopiha,“ je podkrepila Lojza. „In prav zelo je bolna,“ je sklenil Andrejce in zagnal obupno svojo kučmo na mizo. Andrejka je vsa osupla molčala. Stiskalo Ji je srce, ko je zvedela, da sivka, nje najlepša krava, teško sope, da je zatekla, da nič ne žre ift da je zelo bolna. Končno se je zavedla in ßrdo zakričala nad Andrejcem: „Zatekla je, težko sope! In ti, ti sloniš kot štor in si praskaš glavo. Meniš, da so ži-vinozdravniki samo za pse na svetu, cepec! Naša živina prihaja pod nič, in ti se ne ganeš, klada. Ali si ji dal sveže slame? O, oče nebeški!“ Otrok je znova začel večati, in zibelj je škripala pod ubogo siroto, ki se je vila od samih olečin. Njegov glas je bil zdaj slaboten in pro-®08, zdaj zopet glušeč, potem zamolkel kakor Sopenje. Toda niti oče in ne mati nista čula teh klicov, ki so bili pretrgani. Prepirala sta se dalje. Andrejka je vsa divja kričala. S tem svojim vedenjem je gosposka zbornica prisilila sedanjo vlado, da razmišlja, kako omejiti zakonodajalno oblast lordov. Da se bo to čisto gotovo zgodilo, jo vzvišeno nad vsak dvom, kajti zadnjo volitve so pokazale razpoloženje v angleškem narodu in to razpoloženje je za sedanjo vlado jako ugodno. Radikalci so proti vsaki reformi gosposke zbornice; to zbornico smatrajo za dozorelo hruško, ki mora z angleškega parlamentarnega drevesa. Vendar radikalna rešitev tega ustavnega spora nima mnogo upanja na uresničenje. Bržčas, da se vpelje tako imenovani suspenzivni veto, t. j. ugovor gosposke zbornice proti sklepom od ljudstva izvoljene poslanske zbornice ne odvzame slednjim zakonite moči, temveč le odgodi njih veljavnost za nekaj časa, n. pr. za 6 mesecev. Glede sredstev, kako tako reformo izvesti, tudi še ni nič gotovega; najbrž bode vlada morala poklicati veliko število svobodomiselnih politikov v gosposko zbornico. Štajersko. Kova nemška šola na Spodnjem Štajerskem. Dasi je za nemške otroke po sp. Štajerskem v ljudskošolskem oziru razmeroma bolje poskrbljeno, kot pa za slovenske, ker je po vseh večjih občinah pouk v ljudskih šolah dvojezičen, vendar Nemci rsled svoje narodne nestrpnosti s tem niso zadovoljni, ker hočejo povsod samo ponemčevati slovensko deco. Namesto dvojezičnih šol, ki so v narodnem oziru Slovencem često škodljive, ki veje v njih tujinski, protislovenski duh, hočejo Nemci povsod, kjer imajo svojih otrok le za eno klop, že popolnoma nemško, germanizatorično učilnico. Solo napolnijo s slovenskimi otroci, ki jih izmamijo neukim in nezavednim staršem s sladkimi obeti, in ponemčevanje slovenskega rodu se začne. Gotovo je, da nesrečni in pogubni vpliv tega protinarodnega delovanja takoj ne bije v oči, a polagoma se opaža zakrbtno delovanje, ki od-naroduje deco svojemu narodu. Pogubni vpliv se mogoče pokaže šele čez leta, ljudstvo postaja vedno bolj nezavedno, nemški jezik se širi, in če stvar do dna premislimo, moramo priznati, da bo v kraju, kjer danes deluje kaka „šulfe-rajnska“ šola, morda že tretji rod popolnoma ponemčen. In to da misliti, ako nam je mar pri-hodnjost slovenskega naroda. — Sedaj se sliši, da bo v Hrastniku pri Trbovljah ustanovilo ponemčevalno društvo „Schulveroin“ svojo šolo za otroke nemških priseljencev in nezavednih slovenskih delavcev, ki so odvisni od svojih nemških delodajalcev. Šola bo najprej dvojezična, a sčasoma se razširi kot je navada. In če bodo Slovenci v „Seveda če stojiš tukaj in me z odprtimi ustmi zijaš, kako naj žival ozdravi?“ Potem se je obrnila k Dojzi in grmela nad njo: „Ti si zakrivila, nesrečna stvar! Gotovo si jo peljala na pašo tja k leščini! Tam se je na-žrla slabe krme.“ Omahnila je na stol, zakrila svoje obličje in bridko jokala. „Uboga sirota je zastrupljena, hu, hu, hu!“ Otroka je zagnal hud kašelj in krč ga je vil, da se je telo kar lomilo. Andrejec je po-gledaval proti zibelji, ki je škripala in iz katere sta viseli dve ročici. „A, ali ta maličnik tako tuli?“ je vprašal. „Kaj mu je hudega?“ „Nič, nič, zobje . . . Uboga sivka! Hu, hu!“ „Dobro, odpravim se k živinozdravniku. Saj je še ni konec. Ne delaj si pred časom sivih las.“ „Uboga sivka! Ni ji enake na svetu!... ■Boš tiho, prokleta svinja! Čakaj, da te pretepem.“ Lojza je vzela otroka; med tem ko se je Andrejec oblačil suknjo, je poleg ognjišča mašila debelega močnika otroku v usta, ki se je branil z vsemi štirimi, pljuval in hropel. Trbovljah in Hrastniku spali, bo tam doli čez nekaj let močan steber germanskega mostu do Adrije. Volilno gibanje je na spodnjem Štajerskem že v polnem teku. Nemčurska „Štajer-čeva" stranka kandidira v vseh sedmih slovenskih okrajih, no, brez upanja na zmago. Socialdemokratična stranka je postavila v treh kmečkih okrajih svoje kandidate, slovenskih, narodnih kandidatov še ni na spregled. Slovenci v Celju se zadnji čas zopet krepko gospodarski gibljejo in napredujejo. Kupili so dve veliki hiši na najlepšem prostoru. V eni bo slovenska gostilna, pri vhodu v mesto na Graški cesti; prevzel jo je narodni mesar, g. Stelzer. Koroško. Jitohorieua družba.