Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja In znanosti Slovenije, Ljubljana,
28. decembra 1981 -it 20 - letnik XXXII
Med drugim preberite
•	SKUPŠČINA O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU, str. 2
•	REFORMA SREDI GOSPODARSKIH TEŽAV, str. 2
•	POKLICNO USMERJANJE IN PREUSMERJANJE, str. 3
•	UVAJANJE USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA V VISOKEM ŠOLSTVU, str. 4
•	IZOBRAZBA, KAKOVOST IN NAGRAJEVANJE, str. 5
•	DAN ŽIVLJENJA V KUMROVŠKI ŠOLI, str. 6
•	PRAKSA PRESKUŠA NOVE PROGRAME, str. 6
•	V DEŽELI JUTRANJE TIŠINE, str. 7
Srečno,
zdravo
in
uspešno
1982!
Voščilnica * •
Med lepe novoletne navade sodi tudi ta, da na prehodu v novo leto poiščemo svoje skrite želje in jih nato prelijemo v novoletna voščila tistim, s katerimi nas vežejo globlja čustva. Zato je v teh Željah veliko človeške topline, iskrenosti in resnice.
K letošnjemu razmišljanju o tem, kaj želimo v novem letu našim bralcem in vsem, ki so svoja prizadevanja in življenjske cilje povezali z vzgojo in izobraževanjem, smo povabili tudi ožje sodelavce in člane uredniškega odbora. Želje smo strnili v skupno voščilo bralcem in vsem prosvetnim delavcem:
# V novem letu naj vas spremljajo zadovoljstvo, veselje in uspešnost pri delu. Želimo vam veliko medsebojnega razumevanja, notranje vedrine in osebne sreče!
• Kljub nenehnim spremembam naj ho delo bolj umirjeno, da se bomo lahko poglobili v nove naloge, in več razmišljali o tistih, ki jih vzgajamo!
9 Da bi učitelji in učenci pogosteje ujeli korak na poti k skupnim ciljem!
9 Potrudimo se, da bi bilo nted nami čim manj nestrpnosti, hladu in odtujenosti. Tako bomo lažje delali in uspešneje premagovali težave. Potem bo tudi v naših zbornicah in učilnicah več vedrine, ki jo vsi tako zelo potrebujemo.
9 V letu, ki je pred nami, naj se bolje povežejo skupna družbena prizadevanja za vzgojo in izobraževanje mladih in odraslih, družba pa naj začne bolje ceniti naše delo, prizadevanja in vzgojne uspehe!
9 Mladi, ki ob nas doraščajo, naj uresničujejo naša pričakovanja, da bodo lahko nekoč nadaljevali delo, ki smo ga začeli ali prevzeli mi.
9 In nazadnje: naj bi bilo v letu, ki je pred nami, v nas samih čim več človeškega, dobrega, lepega in osrečujočega. Zaradi nas In zaradi tistih, ki jih vzgajamo.
Nedeljko Pečanac, Jugoslavija — 14. grafitni bienale, Ljubljana
Za več znanja
Letošnje leto je bilo v marsičem prelomno, saj smo v srednjih šolah začeli pouk po novih vzgojno-izobraževalnih programih in se lotili vsebinske preobrazbe visokega šolstva. Ob koncu leta, ko ocenjujemo opravljeno delo, se sprašujemo, kakšen je novi pouk, ali bodo učenci več in bolje znali, ali jim bo to znanje koristilo v osebnem življenju in ali bo koristilo tudi družbi in njenemu razvoju. Marsikaj je bilo storjenega, veliko moči smo porabili za oblikovanje novih vzgojno-izobraževalnih programov, za pripravo novih učbenikov, za usposabljanje učiteljev in pripravo učne tehnolo-
gije. Včasih se zdi, da se kar pr več ukvarjamo z organizaci skimi in sistemskimi vprašan premalo pa razmišljamo pouku, učenju, počutju učenci in učiteljev češ — vse to bo priš kar samo od sebe. In vendar so le poti in načini za doseganje t meljnega smotra, želje, da bi pridobili mladi ljudje več znanj da bi učenci in učitelji delali boljših razmerah, da bi bila pi hodnost — tudi kar zadeva zapi slovanje — bolj obetavna.
Začeti moramo z osnovno šolo, s prilagajanjem zasnove celodnevne osnovne šole novim okoliščinam. Upoštevati je treba prakso učiteljev, zunanjih sodelavcev, ki že uresničujejo zasnovo celodnevne osnovne šole, upoštevati izkušnje delovne vzgoje v osnovni šoli in spoznanja ob usmerjanju učencev v
srednje šole. Le v odprti šoli lahko zaživi ustvarjalnost učencev in učiteljev, le iz take šole se prenesejo vzgojno-izobraževalni učinki v življenje učencev na ulici, na športna igrišča in kulturne prireditve v krajevni skupnosti.
Uresničevanje novih vzgojno-izobraževalnih programov v srednjih šolah je tesno povezano z ugotavljanjem zanimanja in nagnjenj pa tudi uspehov učencev in z njihovim usmerjanjem v tiste smeri, v katerih bodo najbolje napredovali in se najbolj ustvarjalno vključevali v delo. Proizvodno delo in delovna praksa bosta v tem procesu zelo pomembna. Žal pa se vsega tega še premalo zavedamo.
Bolj moramo prisluhniti učencem, ki že spoznavajo svoj položaj v proizvodnem delu in zrelo ocenjujejo njegov pomen. Delo morajo spoznavati kot vrednoto v povezavi z znanjem, ki ga pridobivajo, in z vednostjo o tem, kakšen bo njihov položaj tedaj, ko bodo upravljali z družbenimi sredstvi. Nehote nam misli uhajajo k nalogam, ki nas še čakajo. Ne moremo biti zadovoljni s tistimi učbeniki, ki so pretežki, sprejete programe pa bomo morali dopolnjevati in spreminjati na podlagi izkušenj letošnje prakse. Kljub zaostrenim gospodarskim razmeram in omejenim možnostim razvoja izobraževanja moramo zagotoviti učbenike za naslednja leta usmerjenega
izobraževanja in čim bolje tehnično opremiti šole. Zato bo še bolj pomembno, da bodo delegati v izobraževalnih skupnostih odgovorno odločali o gospodarjenju s sredstvi, o šolski mreži in usmerjanju. Čeprav bo letos na voljo premalo denarja, se ne smemo odreči samoupravnemu delegatskemu odločanju v izobraževalnih skupnostih. Razvijati moramo delegatske odnose pri upravljanju šol in v izobraževalnih -skupnostih. Samo to je korak naprej k pridobivanju novih izkušenj in krepitvi odgovornosti uporabnikov in izvajalcev do izobraževanja.
Pred nami je obsežno delo — preobrazba visokega šolstva, ki ne more biti le zadeva visokošolskih delavcev, pa tudi brez njih ne sme potekati. Preobrazba bo uspešna le, če bomo znali ustvarjalno povezati znanstvene zmogljivosti z razvojem gospodarstva in na tej podlagi zgraditi novo visokošolsko izobraževanje.
Prihodnje leto bo na področju izobraževanja delovno. Kritično bomo morali odpravljati slabosti in načrtovati nadaljnji razvoj. V šolah se bomo prizadevali za več znanja, za večjo ustvarjalnost mladih rodov, pripravljali jih bomo za spreminjanje družbe, odnosov med ljudmi in v proizvodnji. Zmeraj znova se potrjuje stara resnica, da šola stoji in pade z učitelji pa tudi z učenci in delavci.
MARJAN JELEN
Novoletno razmišljanje
Na Plečnikovih Križankah piše: »Minljiv si, le Tvoja dela so tvoj spomin!« Ni rečeno — velika dela. Ni rečeno posebno pomembna dela, temveč preprosto — dela. Učiteljevo in vzgojiteljevo delo je zapisano v tistih, ki jih uči in oblikuje. Nič se ne izgubi.
V nemirnem teku naše vsakdanjosti ne utegnemo razmišljati o nekaterih straneh življenja in resnicah, ki so povezane z nami globlje, kot je videti na prvi pogled. Med takimi vprašanji so tudi motivi našega delovanju ali povedano drugače: kaj nam, delavcem v vzgoji in izobraževanju vedno znova krepi voljo, daje moč in vliva optimizem pri delu, da se kljub težavam, neuspehom in razočaranjem zmeraj znova zavzeto lotevamo svojih nalog in izpolnjujemo svoje poslanstvo. Ti notranji vzgibi našega delovanja razkrivajo nekatere posebnosti našega poklica pa tudi nas samih. V njih najdemo, kljub postvarelosti današnjega sveta, veliko višjih socialnih motivov, ki so za vzgojo in izobraževanje bolj značilni kot za marsikatero drugo dejavnost.
Za našo novoletno številko smo — skupaj s člani uredniškega odbora —skušali izluščiti nekaj teh globljih motivov našega delovanja in neuničljivega optimizma, jim dati ime, jih opisati ali kakorkoli že opredeliti.
Morda je najmočnejši vir našega notranjega poleta prav pedagoški optimizem. To je vera v veličino našega poslanstva, zaupanje v moč in učinkovitost vzgoje, resnice in znanja. To je ljubezen do tistih, ki jih vzgajamo, zaupanje v njihove razvojne možnosti in hotenja. Prepričanje v vrednote, ki jih prenašamo iz roda v rod kot izročilo, ki povezuje napredna družbena hotenja, spoznanje prelomnih obdobij naše preteklosti.
Ta optimizem odlikuje vsakega učitelja in vzgojitelja, ki je predan svojemu poklicu. Takemu učitelju in vzgojitelju ne more nihče vzeti notranjega poleta, vere v človeka in svoje poslanstvo. Težave, nerazumevanje in neuspehi lahko ta optimizem omajejo, ne morejo pa ga izruvati, saj so njegove korenine globoko v
nas.
Seveda je tudi učitelj, vzgojitelj le človek: s svojimi sončnimi dnevi pa tudi s trenutki malodušja, ko podvomi v smisel svojega deta. Tisto, kar ga znova in znova spodbuja in dviga, so tudi njegovi vsakdanji uspehi všoli, njegovo nenehno delovanje med mladimi, priznanje učencev v trenutkih zbližanja, da je njihov. Taki trenutki mu vrnejo zaupanje vase.
Čeprav smo včasih črnogledi, nas življenje vedno znova prepriča, da naš trud ni zaman. Uspehi naših dolgoletnih prizadevanj so očitni. Kažejo se na rodovih, ki zapuščajo šole, in na tistih, ki so že sredi življenja in dela. Vsi ti imajo pečat vzgoje, ki so je bili deležni, nekaj tistega najboljšega, kar smo jim dali tudi mi.
Pravijo, da bi morali biti najsrečnejši ljudje: babice, ker pomagajo otrokom na svet, vrtnarji, ki negujejo rože, pa tudi vzgojitelji in učitelji, ki spodbujafo in usmerjajo razvoj mladega človeka. Pedagoški delavci so živa vez med rodovi in obdobji. Njihovo delo živi. Neizbrisno in neuničljivo.
Vinko Stopar: Zima
Skupščina o usmerjenem izobraževanju
• NASPROTJA
Zahtevnejši programi, manjdenarja
Leto 1981 bo verjetno eno redkih let, ko bodo srednje šole sklepale finančno poslovanje, ne da bi imele s svojimi financerji sklenjene pogodbe o financiranju vzgojno-izobraževalnih programov.
Ko smo sredi letošnjega poletja spraševali po pogodbah, o financiranju in merilih, na katerih naj bi temeljil izračun sredstev, smo dobili odgovor, da bodo denar za dosedanje programe določili z ustreznim povečanjem zneskov v letu 1980, programe 1. letnika srednjega usmerjenega izobraževanja pa naj bi financirali na podlagi popravljenih standardov, normativov in meril, ki so bila sprejeta kot podlaga za financiranje vzgojno-izobraževalne dejavnosti v letu 1981. Toda, čeprav so bili normativi zelo pomanjkljivi in merila v glavnem prenizko postavljena in nepopolna, žal, niso nikoli zaživela.
Pred dobrim mesecem je Izobraževalna skupnost Slovenije oblikovala tri delovne skupine, ki naj pripravijo predlog popravljenih standardov, normativov in meril za osnovno, srednje in visokošolsko izobraževanje. Poleg temeljnega namena, da bi ustvarili nujno podlago svobodne menjave dela s skupnimi osnovami standardov, normativov in meril za financiranje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, je oblikovalec teh skupin želel tudi doseči, naj bi delovne skupine s popravljenimi normativi in merili spravile vrednost vzgojno-izobraževalnih programov v predviden okvir glede na denar, ki je na voljo. Dobro vemo, da ni mogoče potishiti predmeta skozi premajhen obroč, prav tako pa ni mogoče uskladiti raznih elementov, ki so odvisni od več nasprotujočih si parametrov. Takšna nasprotujoča parametra sta tudi novi vzgojnoizobraževalni programi, ki jih spremlja vedno več zahtev in nalog, in vsota denarja, ki se iz leta v leto krči. Te nasprotujoče si težnje se izrazijo še posebno pri uvajanju novih vzgoj-no-izohraževalnih programov v 1. letniku srednjega usmerjenega izobraževanja.
Novi vzgojno-izobraževalni programi so bili sprejeti potem, ko so bili že za vseh nadaljnjih pet let srednjeročnega obdobja sprejeti materialni okviri in ko nismo imeli dovolj jasne predstave, kaj bodo ti programi zahtevali. Od novih vzgojno-izobraževalnih programov zahtevamo in pričakujemo novo kakovost. Ne bi smelo biti več dvoma, da je kakovost dražja in to bi morali upoštevati pri načrtovanju potreb za usmerjeno izobraževanje v tem srednjeročnem obdobju; če tega ni bilo, potem je bilo načrtovanje vsekakor zelo slabo.
Novi vzgojnoizobraževalni programi so obsežnejši in jih je mogoče uresničiti samo z zahtevnejšo učno tehnologijo. Programi so bili sprejeti in so za vzgojno-izobraževalne organizacije postali obveznost tako glede izvedbe predpisanih delovnih nalog kot glede zagotovitve materialnih in tehničnih sredstev, Naloge v novih vzgojno-izobraževalnih programih so obsežnejše, zahtevajo več ljudi in tudi več denarja, saj imajo \ primerjavi s prejšnjimi večje število tedenskih ur; funkcija usmerjanja, preusmerjanja in svetovanja zahteva posebej za to usposobljene svetovalne delavce; proizvodno delo in delovna praksa rabi organizatorje dela in da med drugimi novimi nalogami ne govorimo o tem, da bi veliko denar-
ja, ki smo ga dali v specializirane učilnice za naravoslovne predmete ter osnove tehnike in proizvodnje ostala neizrabljena, če ne bomo imeli na voljo potrebnih laborantov in drugih strokovnih delavcev. Naj poleg omenjenih nalog navedem samo še kulturne ter naravoslovne dejavnosti, za katere bomo morali pridobiti veliko sodelavcev, če bomo hoteli, da bodo uresničene.
Delovna skupina, ki pripravlja predlog standardov, normativov in meril, mora opraviti predvsem inventuro vseh nalog in opravil, ki izhajajo iz vzgojno-izobraževalnih programov. Na podlagi razvida vseh nalog in normativov, kaj in kolikšna je obveznost enega delavca, lahko ugotovimo, ali imajo novi vzgojno-izobraževalni programi večje ali manjše kadrovske zahteve. Zdaj ni več sporno, da so te zahteve večje in skupnosti za zaposlovanje že očitajo vzgojno-izobraževalnim organizacijam, ki načrtujejo zaposlovanje novih delavcev, da kršijo resolucijska predvidevanja o zaposlovanju.
Novi vzgojno-izobraževalni programi zahtevajo torej več izvajalcev in če njihovo delo pravilno ovrednotimo, že dobimo vrednost storitev za samo izvedbo programa. Če dodamo k temu še tista gmotna sredstva, ki zagotavljajo normalno delo vzgojno-izobraževalnih organizacij, dobimo vrednost novih programov.
Ni treba predolgo in tudi ne preveč poglobljeno razmišljati, da ugotovimo, da so novi vzgojno-izobraževalni programi dražji-
Ne pomisleki o preseganju stopnje zaposlovanja ne trditve, da imamo za usmerjeno izobraževanje vnaprej določena sredstva ne moreta biti vzrok, da ne bi jasno povedali, kaj zahteva uresničevanje novih vzgojno-izobraževalnih programov. Postaviti je treba takšne standarde in normative, ki bodo omogočili njihovo kakovostno uresničevanje in takšna merila, ki bodo postavila delavce v vzgojno-izobraževalnih organizacijah v enakopraven družbeno-gospodarski položaj. Stvarni normativi ter družbeno priznana ter utemeljena merila so potrebna tudi zato, da ustvarimo jasno predstavo, kakšne družbene obveznosti smo sprejeli z uvedbo usmerjenega izobraževanja in novimi vzgojno-izobraževalnimi programi.
Kako naj ravnamo ob teh ugotovitvah, ko nam narekujejo povečanje zaposlenih, povečanje denarja za gmotne temelje, zdaj ko se vsota potrebnega denarja zmanjšuje. Eno je nesporno: na ramena delavcev v vzgojno-izobraževalnih dejavnostih je potekal proces že doslej nemalokrat v obrnjeni smeri kot drugje: če so se v večini drugih dejavnosti obveznosti delavcem manjšale, so se delavcem v vzgoji in izobraževanju gotovo večale. Če bo treba zaradi neugodnih finančnih razmer nekatere stvari skrčiti, bo treba gotovo najprej spremeniti vzgojno-izobraževalne programe, čeprav niso stari niti leto dni. 'Resno pa je treba razmisliti, kje bomo manj izgubili, ali pri krčenju vzgojno-izobraževalnih programov ali pri spremembi elementov temeljev planov, da se zagotovi potreben denar. Če sta nam jasna pomen in vloga znanja v razvoju družbe, odgovor gotovo ni težak.
mag. VALENTIN PIVK
Reforma je postala skrb vse družbe
Slovenska skupščina je letošnjega 16. decembra že tretjič razpravljala o usmerjenem izobraževanju, ko je obravnavala poročilo o izvajanju zakona o usmerjenem izobraževanju v šolskem letu 1981—82, ki ji ga je predložil njen izvršni svet. Eden izmed sklepov te razprave, ki je potekala v vseh treh skupščinskih zborih, je tudi ta, da bo skupščina tudi v prihodnje spremljala uvajanje usmerjenega izobraževanja in proti koncu tega izobraževalnega leta ponovno pretehtala napredek, uspehe in pomankljivosti reforme. Tako je reforma izobraževanja po osnovni šoli postala iz leta v leto vse bolj stvar celotne družbe, skrb vsega združenega dela, ki je poleg vzgojno-izobraževalnih organizacij tudi soodgovorno za njeno uresničenje.
Reforma sredi gospodarskih težav
S skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije
Delegati zbora uporabnikov in zbora izvajalcev skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije so na zadnji seji, letošnjega 9. decembra spet obravnavali izredno veliko problemov s po-drčja vzgoje in izobraževanja, saj je prešlo že v navado, da obsega dnevni red zasedanja te skupščine okoli dvajset in neredko tudi več točk.
Delegati obeh zborov so najdlje obravnavali predlog statuta Izobraževalne skupnosti Slovenije, torej organizacijska vprašanja. Osnutek statuta je bil v javni razpravi — v občinskih in posebnih izobraževalnih skupnostih od 15. julija do 30. septembra letos, zato o spremembah ne bomo veliko pisali. Omenim naj le eno, ki je tudi na zasedanju skupščine zbudila največ besed. To je sprememba v odborih, ki pripravljajo osnutke in predloge samoupravnih aktov ali odločitev, ki jih sprejme skupščina, in skrbijo za izvrševanje odločitev skupščine. Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije nima več enega izvršnega odbora, pač pa, po novem statutu, tri odbore, in sicer: odbor za osnovno izobraževanje, odbor za usmerjeno izobraževanje ter odbor za organizacijske in kadrovske zadeve. Po daljši razpravi so delegati to odločitev sprejeli in s tem zavrnili predlog različice, ki je poleg teh treh odborov predvideval tudi odbor za kadrovsko-izobra-ževalno načrtovanje, usmerjanje vpisa in šolsko mrežo. Ugotavljali so, da se morata tako odbor za osnovno izobraževanje kot tudi tisti za usmerjeno izobraževanje ukvarjati z načrtovanjem, usmerjanjem in šolsko mrežo. S tako spremembo v izvršilnih telesih skupščine naj bi le-ta postala bolj prostor za usklajevanje različnih stališč, interesov in mnnenj, manj pa zgolj glasovalni — in tudi preglasovalni — stroj, kot je bilo v preteklosti kar velikokrat. Upajmo da bo z bolj dosledno izpeljavo delegatskih odnosov to usklajevalno nalogo zares opravljala.
Delegati skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije so sprejeli tudi več sklepov, med njimi sklep o začetku postopka za spremembo samoupravnega sporazuma o temeljih plana izobraževalne skupnosti Slovenije, saj je jasno, da vseh nalog, določenih s tem sporazumom, do leta 1985 ne bo mogoče uresničiti.
Ko so delegati razpravljali o spremembi sklepa o planski bilanci sredstev za skupne programe občinskih izobraževalnih skupnosti, so med drugim ugotavljali, da bo treba proučiti merila, ki odločajo o tem, katere občinske izobraževalne skupnosti prispevajo sredstva za solidarnost in katere jih dobivajo. Letos prejema ta sredstva 18 občinskih izobraževalnih skupnosti, le 14 pa je takih, ki jih dajejo. Vprašati se moVamo, kaj je z drugimi, ali med njimi res ni »bogatejših«, ki bi lahko prispevale'denar v solidarnostni sklad.
V poročilu s seje obeh zborov izobraževalne skupnosti Slovenije ne moremo mimo tako imenovanih »materialnih okvirov« za usmerjeno izobraževanje za prihodnje leto in mimo predloga prispevnih stopenj. Te stopnje so
v posameznih posebnih izobraževalnih skupnostih različne in se bodo morale v prihodnjem letu spremeniti. Izračunane so bile na planskih postavkah, ki se niso uresničile. Tako se organizacije združenega dela niso vključevale v nekatere izobraževalne skupnosti tako, kot je bilo predvideno — tudi zaradi previsokih ali nizkih prispevnih stopenj. Posebno težaven je položaj v posebni izobraževalni skupnosti za kulturo, pedagoško usmeritev in zdravstvo, saj se je teh skupnosti »ognilo« največ organizacij združe-•nega dela, ki naj bi se vključile vanje, a se niso, med drugim tudi zato, ker je v teh posebnih izobraževalnih skupnostih najvišja prispevna stopnja. Tako so, na primer v posebni izobraževalni skupnosti za kulturo ugotovili le 44-odstotno uresničitev načrta, v PIS za pedagoško dejavnost pa 60-odstotno. Vse kaže, da bodo letos resnejše težave s plačevanjem obveznosti na področju dogovorjenih programov pet posebnih izobraževalnih skupnosti.
Ne glede na spremembe v prispevnih stopnjah, ki jih bo vsekakor treba spremeniti, pa ostaja res, da zaostrene gospodarske razmere otežujejo in bodo tudi v prihodnje oteževale uvajanje srednjega usmerjenega izobraževanja. Obseg sredstev za skupno porabo bo moral namreč zaostajati za 25 % za rastjo dohodka. To pomeni, da se bodo sredstva za izvajanje nalog na področju usmerjenega izobraževanja v letu 1982 nominalno povečala le za 16,5 % v primerjavi z letošnjim letom. Tako se pri vrednotenju programov za naslednje leto v elementih cen storitev upošteva: povečanje materialnih stroškov za 20 % in povečanje sredstev za osebne dohodke in skupno porabo za 20,5 %. Čedalje bolj jasno postaja, da ne bo mogoče uresničiti vseh, v samoupravnih sporazumih opredeljenih nalog. 92 % vseh sredstev bo treba nameniti izvedbi vzgojno-izobraževalnih programov, za druge naloge pa ne bo dovolj denarja. Med temi je prav gotovo opremljanje specializiranih učilnic, ki so eden od pomembnih pogojev za kakovosten pouk. Za začasno rešitev te zagate so se posebne izobraževalne skupnosti dogovorile, da takoj začno postopek za združevanje sredstev za amortizacijo. V Izobraževalni skupnoti Slovenije pa bodo združevali sredstva rezerv vzgojno-izobraževalnih organizacij, da bi tako vsaj začasno premostili denarne težave in zadrege teh organizacij.
Zaradi pomanjkanja denarja torej ostaja ..vprašanje, kako bo mogoče uresničiti nekatere temeljne cilje preobrazbe srednjega šolstva. Ne zaradi odporov ali nepripravljenosti pedagoških delavcev, pač pa zaradi gospodarskega položaja bo njihovo uresničevanje prestavljeno — časovno, vsebinsko pa ne. Zaradi tega najbrž ne bo mogoče povsod kakovostno vzgajati in izobraževati, saj so dosežki v šolstvu, žal odvisni tudi od gmotnih razmer, v katerih šola deluje, ne pa zgolj od sposobnosti in pripravljenosti pedagoških delavcev.
JASNA TEPINA
Ocena poročila, ki ga je predložil slovenski skupščini njen izvršni svet in o katerem smo v našem glasilu že nekajkrat poročali, je bila ves čas pozitivna. Poročilo je pohvalila že skupina delegatov, ki so imeli nalogo spremljati uresničevanje zakona o usmerjenem izobraževanju, pohvale pa smo slišali tudi v skupščinskih zborih, saj so delegati dobili pregledno sliko o sedanjem trenutku reforme, o doseženih premikih in opravljenem delu, pa tudi o tem, kje se zatika in kam bo treba v prihodnje osredotočiti skupna družbena prizadevanja. Taka usmerjenost poročila je spodbudila nadaljnja razmišljanja prav o tistih vprašanjih, ki ostajajo odprta, in o težavah, ki jih še nismo rešili.
Kritična misel se je v razpravi pogosteje ustavila pri pripravah na proizvodno delo in delovno prakso, kamor bodo v drugem polletju odšli za dva tedna vsi učenci prvega letnika srednjih šol. Poskrbeti za ves rod prvošolcev očitno ni tako preprosto, saj je treba premagati staro miselnost, odtujenost med šolami in drugimi organizacijami združe-* nega dela in vsako površnost v pripravah, zaradi katere bi kasneje uspehi izostali.
Razprava se je večkrat dotaknila tudi družbeno-gospodar-skih odnosov, na katerih razvijamo usmerjeno izobraževanje. Za izobraževanje in strokovne delavce, za novi delavski naraščaj in za nadaljnje izobraževanje zaposlenih naj bi skrbeli v vsaki temeljni organizaciji združenega dela. Ta skrb naj bi povezovala uporabnike in izvajalce izobraževanja in usklajevala med njimi svobodno menjavo dela po posebnih izobraževalnih skupnostih. Novi družbeno-gospodarski odnosi zahtevajo nadaljnje spo-polnjevanje teh novih vezi in poti za svobodno menjavo dela, saj šele postopno dobivajo načrtovano podobo. Škoda, da se delegatska razprava ni zaustavila dlje pri samih gospodarskih temeljih usmerjenega izobraževanja, saj nekatere napovedi spričo zdajšnjih gospodarskih razmer v tem pogledu niso ravno razveseljive.
Če smo že v tem letu dosegli lepe uspehe pri usklajanju poklicnih odločitev srednješolcev s predvidenimi potrebami združenega dela in se z doseženim razmerjem med proizvodnimi in neproizvodnimi usmeritvami (64:36) približali želenemu razmerju, mora biti to hkrati spodbuda za skrbno usmerjanje in preusmerjanje učencev tudi med izobraževanjem in za pravočasno usmerjanje v izobraževanje pred prihodnjim vpisom v srednje in visoke šole. Posebej bo treba poskrbeti za razvoj izobraževanja ob delu in iz dela, saj so letošnje izkušnje slabe, vpis pa tudi v proizvodnih usmeritvah in smereh precej ppd pričakovanji.
Med nalogami, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti, je priprava učiteljev, učbenikov in vsega potrebnega za uvajanje novih programov v drugi letnik srednjega izobraževanja. Uresničevanje novih programov naj spremlja tudi kritična ocena reforme, ki bo sproti preverjala, kako dosegamo predvidene smotre in kje bodo morda potrebni popravki v programih, v učbenikih ter v sami organiziranosti vzgojno-izobraževalnega dela.
Med nalogami, ki so pred nami, so tudi priprave na postopno preoblikovanje visokega šolstva v skladu s cilji usmerjenega izobraževanja. Programske zasnove in sami programi naj bi temeljili na sedanjih in prihodnjih potrebah združenega dela, upoštevali pa naj bi tudi zahteve časa, ki je pred nami, saj so tovrstne naložbe v kadre vselej dolgoročne in tudi gospodarsko zelo pomembne.
Skupščinska razprava se bo nedvomno nadaljevala še na drugih ravneh, v izobraževalnih skupnostih, družbeno-političnih skupnostih in organizacijah združenega dela. Bržkone še nikoli ni reforma izobraževanja potekala tako pred očmi javnosti kot tokrat. Podružbljenost vzgoje in izobraževanja dobiva s tem povsem konkretne oblike, odgovornost vseh nosilcev reforme pa širši družbeni odmev. J. V.
Visoko šolstvo se spreminja
Prvim korakom reforme srednjega usmerjenega izobraževanja bo sledila preobrazba višjih in visokih šol. Tej problematiki so člani strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje na 21. seji dne 9. 12. 1981 namenili največ pozornosti, ko so razpravljali o delovnem gradivu za dopolnitev in spremembo smernic za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju.
Smernice za oblikovanje vzgojno izobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju, ki jih je sprejel strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje že lani, so prestale prvo preskušnjo. Na podlagi le-teh so bile določene programske zasnove v vseh PIS, izdelani so bili novi programi za srednje usmerjeno izobraževanje, oblikovana so bila številna mnenja o vzgojno izobraževalnih programih, ki so jih nato sprejele skupščine PIS, sprejeti programi pa si že utirajo pota v vseh vzgojno-izobraževalnih programih, ki so jih nato sprejele skupščine PIS, sprejeti programi pa si že utirajo pota v vseh vzgojno-izo-bražeValnih organizacijah srednjega izobraževanja v naši republiki.
Pred vrati je reforma višjih in visokih šol, zato je strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje imenoval delovno skupino, ki bo sprejete smernice dopolnila še zlasti glede na posebnosti pri oblikovanju in sprejemanju programov za pridobitev izobrazbe v visokem izobraževanju ter programov za izpopolnjevanje in usposabljanje. De-
lovna skupina je v zelo kratkem času opravila zahtevno in odgovorno nalogo.
Pri obravnavi smernic so člani strokovnega sveta izrecno poudarjali, da morajo biti le-te jasno oblikovane, vključujejo naj temeljne težnje, ki jih želimo doseči z reformo. Da bi se do nekaterih odločitev lažje opredelili, so člani strokovnega sveta predlagali delovni skupini, naj ponudi alternative tam, kjer se ponuja več enakovrednih rešitev, člani pa se bodo potem do njih opredelili. Razprava je pokazala, da je sprejemanje takega temeljnega dokumenta zelo pomembno, saj gre za strokovno in družbeno nalogo, zato bodo člani nosili veliko odgovornost za odločitve.
Ko so razpravljali o sedanjih programih za višje in visoke šole, so menili, da moramo le-te nenehno posodabljati in dopolnjevati z izsledki znanosti. Zato je treba povezovanje znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega dela v tem dokumentu ustrezno opredeliti. Menili so, da programov ne bi kazalo preveč drobiti. Predlog predvideva, da je lahko za isti poklic, strokovni naziv ali' področje dela v posamezni stroki največ en vzgojno-izobraževalni program za pridobitev izobrazbe. Nadalje so predlagali, da se smer v visokošolskem vzgojno-izobraževalnem programu lahko oblikuje za določeno področje dela le tedaj, če je razlik v znanju več kot za 25 % celotnega programa.
Delovna skupina je izdelala tudi predlog, ki ponuja tole reši-Nadaljevanje na 3. strani
Poklicno usmerjanje in preusmerjanje
Srednje šole pred zahtevnimi nalogami
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in Koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa pri Izobraževalni skupnosti Slovenije sta pripravila strokovna navodila, kako naj srednje šole usmerjajo učence med izobraževanjem in katera merila in načela naj pri tem upoštevajo. Srednje šole prevzemajo z letošnjim letom v tem nove naloge, ki ne bodo preproste.
Medtem ko so se v dosedanji srednji šoli učenci opredelili za poklic že ob vpisu, se ob prehodu v usmerjeno izobraževanje po novih programih učenci največkrat odločijo najprej za usmeritev in šele med izobraževanjem za tisto smer, ki jim bo dala potrebno teoretično in praktično znanje za določen poklic. Učen-! ci, ki so se vključili v posamezne programe srednjega izobraževanja, se bodo torej šele v prvem letniku, delno pa tudi pozneje, končno odločili, za katero smer i in raven zahtevnosti se bodo opredelili — v skladu z doseženimi učnimi upsehi, svojimi spo-sobnosmi in nagnjenji. Novo je tudi to, da se šola ne bo mogla kot doslej odkrižati neuspešnih in manj uspešnih učencev in jih prepustiti drugi šoli, temveč bo morala poskrbeti zanje sama in i jih usmeriti v manj zahtevne ! programe in smeri, ki jih sama izvaja. Prestopanje na drugo šolo, bo le izjemno, in to tedaj,
' kadar bo učenec zbral program, • , ki ga šola ne izvaja, ali pa na šoli ne bo dovolj učencev za nov ! oddelek določene smeri.
Kadar razmišljamo o usmerjanju in preusmerjanju med izobraževanjem, si ponavadi predstavljamo predvsem delo z manj uspešnimi in neuspešnimi učenci. V resnici bo imelo poklicno usmerjanje v srednji šoli več razsežnosti: upoštevati bo moralo tudi učence z nadpovprečnimi učnimi uspehi in jih usmeriti v ustrezne programe; usmerjati bo treba učence pri izbiri različnih smeri enake zahtevnosti, kadar se programi razvejijo šele po prvem letniku; včasih bo treba preusmeriti učence, ki ne dosegajo potrebnih uspehov, iz programov srednjega izobraževanja v skrajšane programe, v posameznih primerih bržkone tudi v programe usposabljanja z delom
za preprosta dela in naloge. Večina takih odločitev bo ob koncu letnika, največ jih bo v letošnjem šolskem letu prav na koncu prvega letnika, nekatere preusmeritve pa bodo utemeljene že tudi v drugem polletju. Vprimerih, ko je očitno, da učenec ne zmore programa srednjega izobraževanja, mu bo treba svetovati, da je zanj bolje, če se že med šolskim letom preusmeri v skrajšani program, da ne bo imel kasneje težav z diferencialnimi izpiti ali •da ne bi moral razreda ponavljati.
V	vsako tako svetovanje in poklicno usmerjanje ter preusmerjanje bo treba vključiti tudi starše srednješolcev. Srednje šole, ki tega ne bodo znale ali ne dovolj upoštevale, bodo bržkone zašle v spore s starši, ki so zelo občutljivi, ko gre za izbiro poklica njihovih otrok. Pri tem moramo računati z enostranskimi pogledi na poklice, za katere je nekoč zadoščalo tudi usposabljanje v delovni organizaciji, danes pa zahteva zanje tehnološki razvoj že trdno strokovno izobrazbo. Spori s starši bodo zagotovo nastali, kadar bomo na posamezni šoli hoteli nasilno usmerjati učence v določene programe in smeri, pa čeprav bodo ti učenci manj uspešni ali neuspešni. Vsak učenec ima namreč pravico do popravnih, dopolnilnih in naknadnih izpitov, pa tudi do enkratnega ponavljanja letnika med srednjim izobraževanjem. Usmerjanje in preusmerjanje je torej mnogo več kot samo sklep učiteljskega zbora in nekaj povsem drugega kot tako imenovana »negativna selekcija«, ki bi jo uresničili s prisilo ali enostransko odločitvijo.
V	čem je bistvo poklicnega usmerjanja med izobraževanjem in na katera merila in sredstva se mora opirati?
Visoko šolstvo se spreminja
Nadaljevanje z 2. strani
tev: če je za različne poklice, več kot 50% skupnih strokovnoteo-retičnih znanj, poteka lahko izobraževanje za take poklice po enem vzgojno-izobraževalnem programu. Ne smemo pa težiti k neki uravnilovki. Nekatere panoge, posebno pomembne s stališča narodne identitete in razvoja narodne samobitnosti je treba obravnavati na poseben način.
Na sestanku so razpravljali tudi o tem, kaj je podlaga za določanje vzgojno-izobraževal-nega programa. V dokumentih piše, da so podlaga za določanje vzgojno-izobraževalnega programa ugotovljene in usklajene potrebe po izobraževanju za določena dela ali naloge in poklice. Poudarjali so, da imamo ponekod kadrov preveč, v drugih smereh pa jih primanjkuje. Ugotovljene potrebe prakse niso toliko znanstveno razčlenjene, da bi bile temelj za stvarno načrtovanje. Kazalo bi izdelati študijsko analizo, ki bi bila podlaga za stvarno načrtovanje, in sicer za daljše obdobje in ne za trenutne potrebe po kadrih.
V smernicah bi kazalo ustrezno opredeliti specifiko posameznih programov, npr. dvo-predmetni študij, specifiko študijske literature v višjem in vi-j sokem šolstvu, problematiko interdisciplinarnega študija, opredeliti se, ali želimo raznolikost ali večjo povezanost vzgojno-izobraževalnih programov.
Poseben problem so tudi programska jedra in skupne vsebine; ali naj jih določi strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in
izobraževanje ali naj ta problem rešimo s sporazumevanjem med univerzama.
Razpravljali so tudi o funkciji diplomske naloge. Menili so, da je treba izdelati enotna merila, vendar ne kot neki standard, saj naloga lahko izhaja iz prakse, lahko pa je tudi del širše raziskovalne naloge, ki poteka v okviru fakultete ali druge inštitucije. Diplomska naloga naj ne bi imela funcije ponovnega preverjanja znanja, temveč bi kazalo uvesti druga načela.
Ko so razpravljali o funkciji smernic v visokem šolstvu, so izrecno poudarili, da le teh ne smemo ocenjevati s zdaj veljavnimi merili financiranja, norm in standardov. Načela financiranja oziroma načela oblikovanja svobodne menjave dela v šolstvu, še posebno v višjem in visokem šolstvu je treba na novo oblikovati, tako da bodo pospeševala temeljne težnje zakona o usmerjenem izobraževanju in reformne cilje visokega šolstva.
Glede specializacije pa so menili, da gre v svetu razvoja univerzitetni študij v smeri obvladovanja temeljnih, širših znanj in ne prehitre specializacije. Širši sklad temeljnih znanj omogoča večjo gibljivost, preusmerjanje, ozka specializacija pa te težnje zavira, zato so se v razpravi zavzemali za tako rešitev.
Sklenili so, da bodo o teh reformnih prizadevanjih v visokem šolstvu spregovorili temeljiteje na naslednji seji konec tega meseca, nato dali gradivo v javno razpravo, ob koncu februarja pa bi ta temeljni dokument sprejeli.
DRAGO NOVAK
Obveščanje učencev in staršev
o značilnostih posameznih poklicev, o programih in smereh, ki jih šola izvaja, ter o njihovih zahtevah pa tudi o možnostih za zaposlitev v posameznih poklicih, o možnostih štipendiranja in drugih ugodnostih, ki jih ponujajo posamezne delovne organizacije učencem in prihodnjim delavcem, je temelj za poklicno usmerjanje. Pri tem ne smemo zanemariti, da to usmerjanje ni samo pedagoško vprašanje in da ne poteka zunaj časa in prostora, saj moramo ob tem usklajati poklicne odločitve z možnostmi za zaposlovanje, poklicne želje pa s stvarnimi potrebami združenega dela.
Svetovanje učencem in staršem mora temeljiti na obveščenosti o možnostih in potrebah, hkrati pa mora upoštevati tudi učne uspehe, sposobnosti, nagnjenja in druge osebnostne lastnosti posameznega učenca. Učni uspeh ni edino merilo, še najmanj pa učni uspehi ob posamezni redovalni konferenci ali ob polletju. Upoštevati moramo učenčevo uspešnost v daljšem obdobju, uspehe pri teoretičnih in praktičnih predmetih, pri proizvodnem delu in na delovni praksi, pa tudi uspeh pri fakultativnih predmetih in interesnih dejavnostih v šoli in zunaj nje. Pri tem moramo vedeti, kaj učenca veseli in zanima, ter poznati tudi
druge osebnostne lastnosti, ki so pomembne pri izbiri poklica.
Res je, da že sami učni programi določajo prejšnji uspeh, ki ga mora doseči učenec, da se lahko vpiše v posamezno smer, vendar se bo treba o tem pogovoriti z učenci in starši že veliko poprej in pri-tem upoštevati tudi navedene širše vidike. Nedopustno pa bi bilo, če bi nasilno prilagajali merila pri ocenjevanju trenutnim potrebam po delavcih določene smeri, saj bi tako razvrednotili samo poklicno usmerjanje pa tudi naša merila pri vrednotenju in ocenjevanju znanja. Usklajanje poklicnih želja in potreb je daljši proces, ki mora upoštevati vsa leta učenčevega izobraževanja, predvidene potrebe pa so predvsem usmeritev, ne pa omejitev, ki bi jo izvajali s prisilo.
Smernice in strokovna navodila Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in Koordinacijskega odbora za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa bomo objavili v eni izmed prihodnjih številk našega glasila. Hkrati bomo odprli tudi posebno rubriko o poklicnem usmerjanju in svetovanju, v kateri bodo bralci lahko dobili od pristojnih strokovnjakov odgovor na vprašanja, ki jih bodo zanimala.
JOŽE VALENTINČIČ
Kaj zavira usposabljanje inštruktorjev
Zakon o usmerjenem izobraževanju pravi v 61. členu, da je sestavni del vseh programov za pridobitev izobrazbe tudi usposabljanje z delom in se izvaja kot proizvodno delo in delovna praksa.
To pa pomeni, da se vzgojno-izobraževalni proces 'prenese iz šole tudi v temeljno organizacijo združenega dela, ki mora ustvariti možnosti za uresničevanje proizvodnega dela in delovne prakse. V prvih dveh letnikih usmerjenega izobraževanja obsega skupna vzgojno-izobra-zbena osnova 75 % učnih ur, preostalih 25 % pa je namenjenih proizvodnemu delu. Delovne organizacije so s tem postavljene pred odgovorno nalogo, saj bodo morale številnim učencem zagotoviti možnosti za varno delo in poskrbeti za inštruktorje, ki bodo poleg rednih delovnih obveznosti delali še z učenci.
Inštruktorji potrebujejo znanje predvsem s psihološko-pe-dagoškega in metodičnega področja. To je bilo ob pripravi programa tudi izhodišče programskega sveta za izobraževanje kadrovskih delavcev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Enaintri-deseturni program je mogoče uresničevati v dveh oblikah: delavci — prihodnji inštruktorji obiskujejo predavanja popoldan po svojem rednem delu ali pa traja seminar nekaj dni med delovnim časom. Zavod za tehnično izobraževanje je izdal knjižici Metode usposabljanja za praktično delo ter Gradivo za delavce, ki bodo izvajali proizvodno delo učencev v usmerjenem izobraževanju, pripravil pa je tudi dve vrsti potrdil: o obi-
skovanju seminarja ter o opravljenem seminarju.
Gospodarska zbornica Slovenije je sestavila seznam izvajalcev seminarjev ter sklicala sestanek vseh predavateljev, ki so se na delovnih pogovorih po predmetnih področjih podrobno seznanili s programom usposabljanja. Še zmeraj ne vemo natančno, koliko inštruktorjev bomo potrebovali že čez nekaj mesecev, vemo pa, da njihovo usposabljanje ne poteka po predvidenem načrtu. V začetku je bilo namreč pomanjkljivo opredeljeno, kdo je odgovoren za izvedbo seminarjev in za usklajevanje med izvajalci in delovnimi organizacijami. Ponekod so to splošna združenja gospodarske zbornice, drugje medobčinske gospodarske zbornice, posebne izobraževalne skupnosti ali pa se dogovarjajo uporabniki in izvajalci sami. Posledica te neenotnosti in večtirnosti pa je nespoštovanje dogovorjenega progra-
Med izvajalci seminarjev je pri Gospodarski zbornici Slovenije registriranih tudi dvanajst delavskih univerz, od katerih so doslej, izvedle seminarje le Dopisna delavska univerza Univerzum, Zavod za tehnično izobraževanje in delavska univerza Slovenske Konjice. Druge delavske univerze se še zmeraj dogovarjajo ali pa že več mesecev čakajo na odgovor splošnih združenj — to pa zavira usposabljanje inštruktorjev. In potem se bo zgodilo, da bodo učenci prišli pred vrata delovnih organizacij, inštruktorjev, ki bi z njimi delali, pa ne bo. JANA BOŽIČ
dogodki
novosti
Načrtovanje proizvodnega dela in delovne prakse
Potrebno je prožno prilagajanje ciljem in možnostim
Koordinacijski odbor, ki skrbi za izvajanje akcijskega načrta za uresničevanje proizvodnega dela in delovne prakse, je pred kratkim poslal vzgojno-izobraževalnim organizacijam srednjega izobraževanja in organizacijam združenega dela dodatno pojasnilo, kako načrtovati in pripraviti proizvodno delo in delovno prakso in kaj moramo pri tem upoštevati. Ker pojasnilo odpravlja nekatere nejasnosti, ga povzemamo v skrajšani obliki.
Učni načrti za proizvodno delo in delovno prakso, ki so jih pripravili strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti za posamezne vzgojno-izobraževalne programe, okvirno opredeljujejo dela in naloge, ki naj bi jih opravili učenci tedaj, ko imajo proizvodno delo in delovno prakso. Učni načrti so objavljeni v posebnih knjižicah, ki so jih prejele vse šole in OZD, ki bodo izvajale to dejavnost. Na temelju teh učnih načrtov pripravijo šole in delovne organizacije podrobne izvedbene načrte, ki vsebujejo med drugim tudi sezname del in nalog ter predvideni potek proizvodnega dela in delovne prakse.
Pri pripravi izvedbenih načrtov za proizvodno delo in delovno prakso učencev 1. letnika srednjega izobraževanja moramo upoštevati, da so učni načrti, objavljeni v navedenih knjižicah, samo podlaga za pripravo izvedbenih načrtov v posameznih OZD. To pomeni, da moramo v vsaki OZD ob tem upoštevati tudi njene možnosti, njen proizvodni program, tehnologijo in organizacijo dela ter delovne razmere. Zato ni nujno, da zajema izvedbeni načrt vsa dela in naloge, ki jih predvidevajo učni načrti proizvodnega dela in delovne prakse. Izvedbeni načrti lahko zajemajo tudi manj del in nalog iz učnega načrta; tem lahko v posameznih primerih dodamo tudi drugačna dela in naloge, ki po vsebini in zahtevnosti ustrezajo smotrom proizvodnega dela in delovne prakse, zmogljivostim učencev in zahtevam po varnosti pri delu.
Izbrana dela in naloge za učence 1. letnika naj bodo torej skladni s predvidenimi smotri, ustrezajo naj sposobnostim učencev pa tudi varnostnim zahtevam. Po možnosti naj bodo to za stroko značilna dela, za katera niso potrebni posebni tečaji iz varstva pri delu. Za ta dela niso predpisane posebne varnostne
zahteve pa tudi poseben zdravniški pregled ni predviden. To so dela, za katera je potreben čim krajši čas uvajanja in jih lahko učenci tudi dokaj samostojno opravljajo.
Izbrana dela in naloge so podlaga za pripravo podrobnih načrtov za izvajanje posameznih del in nalog. Ti načrti predstavljajo napotilo delavcem, ki bodo vodili proizvodno delo in delovno prakso, zato v njih predvidimo tudi operativne cilje in praktično izvajanje posameznih del in nalog. V objavljenih učnih načrtih proizvodnega dela in delovne prakse so tudi obrazci za pripravo načrtov za opravljanje posameznih del. Teh obrazcev ne smemo razumeti kot obvezno obliko, pač pa jih lahko prilagajamo potrebam posamezne delovne organizacije.
Pri razporejanju učencev prvega letnika moramo upoštevati, naj bi vsak učenec v dvotedenski strnjeni praksi opravljal največ dvoje različnih del in le izjemno tudi več, če tako zahtevata tehnologija in organizacija dela. Pred razporeditvijo na posamezna dela je potrebno splošno uvajanje v delo, kot ga predvidevajo učni načrti. Pri tem moramo učence seznaniti tudi z nevarnostmi dela ter s sredstvi in ukrepi za varno delo.
Pomembno je, da vodijo delo in prakso učencev delavci, ki izpolnjujejo vse potrebne pogoje za to dejavnost, imajo potrebno strokovno izobrazbo in izkušnje ter znanje iz varstva pri delu. Vzgojno-izobraževalne organizacije in OZD, ki bodo izvajale proizvodno delo in delovno prakso za njihove učence, pa naj se dogovorijo o medsebojnih pravicah in obveznostih pri skupnem izvajanju vzgojno-izo-braževalnih programov in sklenejo o tem ustrezno pogodbo, ki bo v skladu s samoupravnim sporazumom, sprejetim v posebni izobraževalni skupnosti.
Obvestila
Organizacije za usmerjeno izobraževanje, učitelje in druge sodelavce obveščamo, da imamo na zalogi VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE PROGRAME ZA PRIDOBITEV PEDAGOŠKO-ANDRAGOŠKE IZOBRAZBE v srednjem, višjem in visokem izobraževanju (Objave PIS za pedagoško usmeritev). Cena izvoda — 10 din.
Na zalogi imamo še nekaj Objav Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo št. 1 -1981, ki vsebujejo PRAVILNIK O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU ZNANJA V USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU, pravilnik o razpisu in izvedbi vpisa ter druge pravilnike o usmerjenem izobraževanju. Cena — 10 din.
Vodstva osnovnih šol obveščamo, da bomo v prihodnji številki našega glasila v prilogi objavili PRIPOMOČKE ZA KONKRETIZACIJO SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA ZA OSNOVNE ŠOLE, ki jih je pripravila komisija udeležencev tega sporazuma. G radivo bo vsebovalo napotke za načrtovanje vzgojno-izobraževalnega dela, teze za pripravo pravilnika o delitvi osebnega dohodka, teze pravilnika o napredovanju pedagoških delavcev in drugo.
Osnovne šole, ki žele več izvodov priloge, prosimo, naj nam to takoj sporočijo, da bomo uskladili naklado s potrebami. Predvidena cena priloge — 10 din.
UREDNIŠTVO
L	‘	’
dogodki
novosti
Pospeševanje in razširitev družbeno-politične, idejne, samoupravne in strokovne dejavnosti za nadaljnjo samoupravno preobrazbo visokega šolstva je ena osrednjih nalog frontno povezujočih se družbeno-političnih dejavnikov. Z njo je treba zagotoviti kontinuiteto preobrazbe vzgoje in izobraževanja v celotnem združenem delu in potrebno skladnost z doseženimi spremembami v srednjem usmerjenem izobraževanju na podlagi sprejetih družbeno-političnih izhodišč in zakona o usmerjenem izobraževanju.
Razvoj znanosti in tehnologije ter njuno hitrejše vključevanje v neposredne proizvodne procese je podlaga za hitrejši gmotni in duhovni razvoj družbe, to je, skupen interes vseh delavcev, delovnih ljudi in občanov v socialistični samoupravni skupnosti. V skladu s tem skupnim interesom se mora uveljaviti tudi skupna odgovornost delavcev in delovnih ljudi v organizacijah združenega dela uporabnikov in delavcev v izobraževalnih organizacijah za razvoj usmerjenega izobraževanja. Zaradi postopnosti uvajanja usmerjenega izobraževanja so bila dosedanja prizadevanja bolj usmerjena k pripravam in prehodu v usmerjeno izobraževanje na področju srednjega izobraževanja; zato je treba v naslednjem obdobju težišče družbenih, samoupravnih in strokovnih dejavnosti prenesti na področje visokega šolstva in zagotoviti njegov razvoj v enotnem sistemu usmerjenega izobraževanja.
Izhajajoč iz potreb razvoja znanosti in tehnologije in iz tega,
Raul Cattelani, Uruguay — 14. grafični bienale
da so vzgoja in izobraževanje ter znanost kakovostni dejavniki razvoja, bodo v ospredju nadaljnje samoupravne preobrazbe vjso-kega šolstva poleg nalog, ki jih zahteva znanstveni in tehnološki razvoj ter programsko uskladitev z družbenimi razvojnimi potrebami, prizadevanja za večji delež in angažiranje visoko usposobljenih strokovnjakov v pripravi in uresničevanju načrtov druž-beno-gospodarskega razvoja naše republike. Z intenzivnejšim
vraščanjem obeh slovenskih univerz v združeno delo in njegove načrtovane naloge, bo visoko šolstvo tudi neposredno prispevalo k družbeno-stabilizacijskim dosežkom.
Družbeno-politične organizacije v visokem šolstvu in celotnem združenem delu bodo skrbele predvsem za hitrejši razvoj samoupravnih odnosov in uveljavljanje takšne samoupravne organiziranosti, ki bo omogočala razvoj vseh oblik svobodne menjave dela in poglabljala delegatska razmerja in ustvarjalno povezovanje med izvajalci in uporabniki v teh odnosih. Doseči je treba večjo strokovno in politično angažiranost visokošolskih delavcev, študentov in uporabnikov v prizadevanjih za pogu-mnejšo preobrazbo visokega izobraževanja. Ob nadaljnjem oblikovanju visokošolskih temeljnih organizacij in utrjevanju notranje samoupravne organiziranosti bo mogoče dosegati družbeno opredeljene reformne cilje le z intenzivnejšim povezovanjem organizacij združenega dela znotraj visokega šolstva, v posebnih izobraževalnih skupnostih in z neposrednim sporazumevanjem VTOZD z organizacijami združenega dela uporabnikov v združenem delu. Vlogo odgovornih nosilcev reforme visokega šolstva bodo imele zlasti posebne izobraževalne skupnosti in njihovi strokovni sveti.
Trdnejše Samoupravno načrtovanje v visokem šolstvu mora pripomoči k večji skladnosti s politiko in možnostmi zaposlovanja ter z načrtovanim prestrukturiranjem gospodarstva. V posebnih izobraževalnih skupnostih in v Izobraževalni skupnosti Slovenije je treba doseči dolgoročnejše načrtovanje razvoja višjega in visokega izobraževanja. Funkcijo načrtovanja je treba uveljaviti v vsaki visokošolski organizaciji združenega dela in vsaki posebni izobraževalni skupnosti. Le-te bodo imele dejavno vlogo tudi v uresničevanju politike usmerjanja v višje in visokošolske programe in v prizadevanjih za nadaljnjo racionalizacijo mreže visokošolskih organizacij združenega dela.
Nadaljnji razvoj in uveljavljanje samoupravnih družbeno-go-spodarskih odnosov predpostavlja poleg intenzivne družbenopolitične dejavnosti tudi pospešeno strokovno delo glede ključnih vidikov uveljavljanja svobodne menjave dela. Sem sodi zlasti proučitev elementov strukture cene vzgojno-izobraževal-nih storitev, osnov in meril za vrednotenje pedagoškega in raziskovalnega dela v samoupravnih interesnih skupnostih in v odnosih neposredne menjave dela ter uresničevanje načela celotnosti prihodka in dohodka delavcev visokošolskih organizacij združenega dela.
Dosedanji razvoj samoupravnih družbeno-gospodarskih odnosov v VTOZD in VDO je že precej uveljavil načelo podružb-Ijanja dejavnosti visokega šolstva, vendar bo treba ta proces nadaljevati še na širših temeljih, zlasti pa v izobraževalnih skupnostih pa tudi v neposrednih odnosih svobodne menjave dela. Ti odnosi so že dosedaj prispevali k oblikovanju skladnejše programske zgradbe visokošolskega študija na posameznih področjih. V posameznih primerih bo treba uskladiti programe z novimi programi v srednjem izobraževanju v okviru usmeritve ali pa se bodo dosedanji programi dodiplomskega študija nadomeščali s programi za spo-polnjevanje, specializacijo in podobno. To bo zahtevalo, da se bomo diferencirano lotili nadaljnje preobrazbe visokošolskega študija po zakonu o usmerjenem izobraževanju.
Za nadaljnje podružbljanje
Uvajanje usmerjenega izobraževanja v visokem šolstvu
Akcijski načrt priprav
vseh ravni vzgojno-izobraže-valne dejavnosti in njenega vraščanja v enoten sistem združenega dela je treba še nadalje razvijati in utrjevati vlogo posebnih izobraževalnih skupnosti kot mesta za vzpostavljanje odnosov svobodne menjave dela. Bolj kot doslej moramo razvijati predvsem vlogo izobraževalnih skupnosti kot mesta uveljavljanja skupne odgovornosti uporabnikov in izvajalcev za razvoj vzgoje in izobraževanja na področju posameznih strok. Pri tem je treba zagotoviti zlasti razvijanje odnosov, ki temeljijo na združevanju dela in znanja in omogočajo hitrejši prenos znanja med raziskovanjem, izobraževanjem in proizvodnjo ter tudi prehajanje strokovnjakov iz OZD uporabnikov v VTOZD in OZD izvajalcev in obrnjeno.
Omenjene in druge vidike reformne dejavnosti v visokem šolstvu, ki bodo Zahtevali sistematično in neprekinjeno zavzeto sodelovanje vseh družbeno-političnih organizacij, samoupravnih interesnih skupnosti, organov 3ružbeno-po!itične skupnosti in strokovnih institucij in še posebej delavcev in študentov v visokem šolstvu, obravnavamo v usklajenem akcijskem načrtu, ki opredeljuje predvsem naloge v skladu z zakonom določenih nosilcev, ki so odgovorni za pripravo pogojev, da bi se lahko novi programi v prvih letnikih vseh višjih in visokih šol uvedli v šolskem letu 1985—86. Pri njegovem uresničevanju bomo upoštevali zlasti tale izhodišča:
• Uveljavljanje načel in smotrov usmerjenega izobraževanja v visokem šolstvu predpostavlja širše in doslednejše uveljavljanje samoupravnih družbeno-gospodarskih odnosov. S temi odnosi se bosta znanje in znanost lažje vsestransko vključevala v uresničevanje nalog na področju načrtovanja in doseganja družbenogospodarskega razvoja, stabilizacije in prestrukturiranja gospodarstva.
Delavci visokošolske TOZD in delovne organizacije so dolžni tako z ustreznimi opredelitvami v samoupravnih splošnih aktih, posebej pa v široki samoupravni ter družbeno-politični dejavnosti vseh delavcev v sporazumevanju in dogovarjanju dosledno uresničevati zakon o združenem delu in zakon o svobodni menjavi dela v vzgoji in izobraževanju. Na temelju skupnega načrtovanja in programiranja visokošolskega izobraževanja, oblikovanja osnov in meril za vrednotenje vzgojno-izobraževalnih programov ter uveljavljanja celotnega prihodka kot podlage za
pridobivanje dohodka TOZD bo dana stvarna podlaga samoupravne družbeno-gospodarske preobrazbe visokega šolstva.
•	Za pripravo in sprejemanje vzgojno-izobraževalnih programov v visokem šolstvu so neposredno odgovorni uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih. Vzgojno-izobra-ževalni programi se oblikujejo na podlagi programske zasnove, ki jo posebne izobraževalne skupnosti uskladijo med seboj in v Izobraževalni skupnosti Slovenije, smernic za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju ter kritične analize dosedanjih programov in njihovega uresničevanja.
Strokovno delo, potrebno za oblikovanje osnutkov programov, opravljajo VTO in VDO, za katere se dogovorijo uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih. Pri tem je treba zagotoviti‘sodelovanje vseh VTOZD in VDO, ki že izvajajo programe v določeni stroki pa tudi sodelovanje ustreznih strokovnjakov iz drugih izobraževalnih ter raziskovalnih organizacij in OZD uporabnikov.
Zaradi usklajenosti strokovnega dela pri pripravi osnutkov lahko strokovni svet PIS sprejme podrobnejša izhodišča za oblikovanje programa, zlasti v zvezi z oblikovanjem predmetnika, učnih načrtov, določitvijo pogojev za vpis in napredovanje ter obveznih obdobij za preverjanje znanja, trajanja izobraževanja, vključitvijo proizvodnega dela in delovne prakse itd., posebnih pogojev za uresničevanje programa. Usklajene osnutke vzgojno-izobraževalnih programov posredujejo strokovnemu svetu ustrezne posebne izobraževalne skupnosti sveti VDO — VTOZD.
•	Pri pripravi osnutkov vzgojno-izobraževalnih programov VTOZD in VDO usklajujejo strokovne rešitve med seboj, v okviru univerze, med univerzama in z marksističnimi centri. Pri tem usklajujejo zlasti:
—	oblikovanje vsebinske zasnove, družbena in teoretična izhodišča priprave vzgojno-izobraževalnih programov,
—	razmerje med obsegom splošno izobraževalnih, temeljnih strokovnih in posebnih strokovnih vsebin v predmetnikih,
—	vsebine predmetov, ki so skupni vsem in več programom tako, da se z oblikovanjem skupnih programskih jeder prispeva k zagotavljanju enakovrednega izobrazbenega standarda,
—	pripravo interdisciplinar-
nih programov in se dogovarjajo o multidisciplinarnem izobraževanju.
• Izhajajoč iz načela perma-nentnosti izobraževanja, v skladu s tem je treba neprestano razvijati, poglabljati, posodabljati že pridobljeno znanje in delovne zmožnosti glede na zahteve dela in razvoja tehnologije ter samoupravnih družbeno-gospodarskih odnosov, je potrebno vzgojno-izobraževaine programe za pridobitev višje in visoke strokovne izobrazbe zasnovati tako, da bodo omogočili:
—	pridobivanje širokega znanja za najzahtevnejša dela v stroki; to naj bi pomagalo odpraviti dosedanjo preveliko razdrobljenost študija na smeri in ožje usmeritve ter mehanično odvisnost programa od profila poklica;
—	zagotavljanje ožjega in specializiranega znanja s programi za spopoinjevanje in usposabljanje, ki jih izvajajo OZD uporabnikov oziroma VTOZD
nih funkcij neposredno v OZD uporabnikov.
Upoštevajoč naravo izobraževanja oziroma dela v posamezni stroki je treba praktična znanja, pridobljena z delom, upoštevati pri določanju vsebine učnih načrtov. V takem primeru je treba praktično znanje uveljaviti tudi kot pogoj za vključitev v posamezne programe za pridobitev višje in visoke izobrazbe.
• Razmestitev izvajanja vzgojno-izobraževalnih programov v visokem izobraževanju mora temeljiti na dolgoročnih potrebah gospodarskega in družbenega razvoja SR Slovenije in na potrebah, ki izhajajo iz načrtovanega prestrukturiranja gospodarstva.
Temeljiti mora na smotrni de-'litvi dela med univerzama in VTOZD in OZD tako, da se ne bodo iste smeri študija podvajale in da bodo delavci na visokošolskih delovnih organizacijah ustrezno razporejeni.
Pri opredeljevanju razmesti-
in VDO, kadar take programe sprejemajo uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih;
—	povezovanje izobraževanja in dela; zato je treba kot obvezno sestavino v vsak program vključiti tudi proizvodno delo in delovno prakso;
—	povezovanje izobraževanja z raziskovalnim delom tako, da je zagotovljeno stalno vključevanje novega znanja in dosežkov raziskovalnega dela v pedagoški proces;
—	vsebinsko povezanost in usklajenost srednjega in visokega izobraževanja v posamezni usmeritvi, tako da se izloči ponavljanje vsebin in doseže večja učinkovitost študija;
—	uveljavljanje načela, da se za isti poklic in področje dela v okviru stroke oblikuje le en vzgojno-izobraževalni program; zato morajo uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih pri oblikovanju programske zasnove določiti, ali oblikujejo vzgojno-izobraže-valne programe za določeno področje dela po načelu stopnjevanja ali kot smeri višješolskega oziroma visokošolskega študija v vzgojno-izobraževalnem programu.
® Pri usmerjanju v višje in visoke šole je treba bolj kot doslej vključevati zaposlene delavce v izobraževanje pb delu ali iz dela, to bo mogoče doseči z aktivnejšim uveljavljanjem odgovornosti za izobraževanje in izobraževal-
tve izvajanja vzgojno-izobraževalnih programov v visokem izobraževanju je treba izhajati tudi iz možnosti čim tesnejšega in neposrednega	povezovanja
VTOZD in VDO z nosilci posameznih področij gospodarskega in družbenega razvoja v SR Sloveniji.
• Znotraj obeh univerz, Centra za razvoj univerze, VDO in VTOZD, strokovnih služb Zveze skupnosti za zaposlova-, nje. Zavoda SRS za šolstvo, Pedagoškega inštituta, marksističnih centrov je treba poglobiti strokovno delo pri razčiščevanju vprašanj konceptualne narave, ki so bistvena pri opredeljevanju • izhodišč in metodologije priprave novih vzgojno-izobraževalnih programov in celotne samoupravne preobrazbe visokega izobraževanja. Poglobljeno strokovno delo znotraj VDO in VTOZD je tudi pogoj za učinkovito in strokovno pretehtano uresničevanje nalog, ki si jih zastavljamo z usklajenim akcijskim načrtom.
Opomba:
Sestavni del akcijskega načrta je nadrobna razčlenitev nalog, v kateri so opredeljeni tudi nosilci nalog, usklajevalci in roki.
REPUBLIŠKA KONFERENCA SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA * SLOVENIJE PREDSEDSTVO Svet za vzgojo in izobraževanje
V 18. številki Prosvetnega delavca smo obvestili bralce, da smo vsa pisma o vrednotenju izobrazbe pri učitelju razrednega pouka poslali skupni komisiji udeležencev samoupravnega sporazumevanja za osnovne šole, ki je najbolj pristojna za razlago teh vprašanj. Njen odgovor objavljamo.
pobude
odmevi
Izobrazba, kakovost in nagrajevanje
Stara merila bo treba zamenjati z novimi
Pisma, ki nam jih je poslalo Uredništvo Prosvetnega delavca, izpričujejo, da se v nekaterih osnovnih šolah še ni polegla slaba volja, ki jo je povzročila vsebina 34. čl. samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v osnovnih šolah. Ob njegovo vsebino pa se obregajo predvsem učitelji razrednega pouka, ki so končali učiteljišče. V zvezi z vsebino tega člena se tudi zdaj pojavlja več vprašanj. Poskusili bomo odgovoriti predvsem na dve izmed njih in sicer:
1. Nekateri od teh učiteljev še zmeraj mislijo, da tako vrednotenje izobrazbe nasprotuje ustavi in določilom zakona o združenem delu. Sklicujejo se na to, da se je učiteljem v prejšnjih obdobjih po podobnih določilih samoupravnega sporazuma s tožbami posrečilo rešiti problem ali spor v svojo korist. Da bi lahko kvalificirano razpravljali o tem problemu, bi morali poznati tako odločitev sodišča kakor tudi pravilnik o delitvi sredstev za osebne dohodke v osnovnih šolah, iz katere so delavci rešili na sodišču spor v svojo korist. Prepričani smo, da je sodišče rešilo spor po določilih pravilnika tiste osnovne šole, v postopku pa le preverilo, če je pravilnik usklajen z določili samoupravnega sporazuma, ki so ga delavci sklenili. Brez poznavanja teh dejstev pa lahko le predvidevamo, daje bilo določilo o vrednotenju izobrazbe v pravilniku o delitvi sredstev za osebne dohodke edino ali vsaj najpomembnejše
merilo, ki je določalo višino uči teljevega osebnega dohodka. ' takih primerih je sodišče reše valo spore v korist delavcev.
Sedanji samoupravni spora zum pa opredeljuje izobrazbo 1 kot eno od mnogih meril, ki obli kujejo osnovo delavčeveg osebnega dohodka, izobrazb sama pa v nobenem primeru r postavljena na prvo mesto in n vpliva bistveno na višino oseb nega dohodka.
Naj na koncu tega dela razmiš Ijanja navedemo še ugotovite družbenega pravobranilca Sl Slovenije, ki je o tem zapisal ta kole:
»Po mnenju pravobranilce samoupravljanja je takšna dife renciacija osnove OD po izobra zbi nujna zlasti v šolstvu in dru gihdejavnostih, kjer meril za de litev OD po količini in kakovost ni mogoče v celoti objektivizira ti. V takšnih dejavnostih je pri merno del, osnovnega OD obli kovati na realni predpostavki, d daljši študij (torej višja stopnji izobrazbe) praviloma daje pod lago za uspešnejše delo. V na sprotnem primeru bi bila pripo ročila in tudi zakonska prisila, d; se delavci strokovno spopolnju jejo in si pridobivajo višjo stop njo izobrazbe, brez racionalne ii ekonomske osnove.
Po mnenju pravobranilce' samoupravljanja vsebuje sa moupravni sporazum (poleg izo brazbe) vrsto elementov in meri za vrednotenje sestavljenost učiteljevega dela ter vrednotenji obsega in kakovosti dela, ka pomeni, da bo OD učiteljev od visen od vseh v sporazumu pred videnih osnov in meril. To p: ustreza temeljnim zahtevam, k jih glede osnov in merijl za deli tev OD določa 129. čl. zakona < združenem delu.«
2. Vsebina omenjenih pisen izraža tudi prepričanje, da. izo brazbe v nobenem primeru ne b bilo treba posebej vrednotiti, sa vsi opravljamo enako delo, pra vico opravljati to delo pa nan daje tudi zakon o osnovni šoli, k učitelju s končanim učiteljiščen priznava, da je usposobljen z; poučevanje na razredni stopnji Zakon o združenem delu, pra vijo prizadeti učitelji, pa tudi do loča, da je treba enako delo tud enako nagraditi.
Strinjamo se, da je učitelj usposobljen za navedena dela, mislimo pa, da zakon o združenem delu določa, da je treba enako delo tudi enako nagraditi.
Strinjamo se, da je učitelj usposobljen za navedena dela, mislimo pa, da zakon o združenem delu določa, da je potrebno za približno enako delo tudi približno enako plačilo. Za to si prizadevamo tudi z novim samoupravnim sporazumom. Prepričani smo tudi, da daje daljši študij tudi boljlo podlago za kakovostnejše delo, ob tem pa seveda ne podcenjujemo izkušenj, ki so si jih ljudje pridobili ob delu. In če smo pošteni, nas v resnici prizadene razmišljanje o zanikanju izobrazbe, ki se pojavlja med nekaterimi kategorijami prosvetnih defavcev. Menimo, da bi taka razmišljata ja morala slej ali prej v pozabo, ker nam več škodijo kot koristijo.
Vemo tudi, da se veliko učiteljev, ki so končali učiteljišče, spopolnjuje s študijem ob delu na pedagoški akademiji, čeprav jim zakon o osnovni šoli tega ne nalaga. Zavedajo se, da si tako lahko obogatijo svoje znanje — le-to pa z izkušnjami, ki' so si jih pridobili v praksi, pripomore še k boljšim vzgojno-izobraževalnim uspehom. Predvsem te ljudi smo imeli pred očmi, ko smo se odločali za tako vrednotenje izobrazbe. Menili smo, da je treba nagraditi tudi prizadevanja za doseganje višje stopnje izobrazbe. Ta spodbuda je prav skromna, če smo pošteni, saj znaša razlika med srednjo in višjo izobrazbo borih i 1 točk. Po naši oceni je spodbuda celo tako skromna, da bi se samo zaradi nje le malokdo odločal za nadaljnji študij. V vsakem primeru jo mora spremljati tudi želja po nadaljnjem izobraževanju in spopolnjeva-nju. Zavedali smo se tudi, da je pred mnogimi učitelji, ki so končali učiteljišče, še kar dve tretjini delovne dobe. Vsem tem so možnosti za izobraževanje dane in 20 ali celo več let dela, ki nas še čaka, ni čas, zaradi katerega se ne bi bilo vredno nekoliko potruditi tudi za pridobitev višje stopnje izobrazbe. Sicer pa bi si morali prav vsi prizadevati za boljšo izobrazbeno sestavo v naših osnovnih šolah; to pomeni, da bi morali biti zainteresirani tudi za delavce z visoko izobrazbo, čeprav formalno za delo v osnovni šoli zadostuje višja izobrazba.
V resnici bi se lahko čutili prizadete le učitelji, ki so začeli svoje delo v prvih povojnih letih. Ti so imeli slabe možnosti ali pa celo nikakršnih za nadaljevanje študija. Tudi na te smo mislili pri pripravi sporazuma, predvsem tedaj, ko smo pripravljali poglavje o napredovanju pedagoških delavcev. Jasno nam je bilo, da mnogi med njimi že več let ali celo velik del svojega službovanja opravljajo naloge, ki so v novem sporazumu opredeljene kot pogoj za napredovanje, vendar zaradi svoje skromnosti niso nikoli postavljali zahtev po posebnem nagrajevanju teh opravil. Večina izmed njih se je zadovoljila že s tem, da so imeli čast opravljati to delo in da so lahko pomagali mnogim rodovom mlajših kolegov uspešno premagovati začetniške težave ter jim razkrivati umetnost pedago-
škega poklica. Vsi taki imajo svoje mesto v novem sporazumu, le če bomo znali njegova določila pravilno uporabljati, če nam ne bo težko priznati, da je to njihovo delo pomembno za družbo nasploh, posebej pa še za delovno okolje, v katerem so se razdajali in se razdajajo še zdaj.
In ne nazadnje naj rečemo tudi to, da je mogoče in to je tudi dolžnost — višino osebnega dohodka uravnavati z ocenjevanjem kakovosti opravljenega dela. Samoupravni sporazum dovoljuje dokaj velik razpon. Seveda pa je vse odvisno od nas samih, kako bomo uporabljali ta določila. Če bomo ocenjevali kakovost dela le zato, ker moramo zadostiti formalnim zahtevam, potem tu ne bomo storili koraka naprej. Če bomo živeli v prepričanju, da opravljamo svoje delo prav vsi enako kakovostno, če se ne bomo upali priznati, da večina ljudi dela dobro, dai pa so med nami tudi taki, ki dosegajo pri delu boljše uspehe od nas, in na drugi strani kolegi, ki delajo slabše, potem bodo ocene take, da bodo ustvarjale navidezen mir v kolektivih, v nas samih pa nemir in razočaianje. Kolikor prej bomo začeli v kolektivih reševati tudi ta problem, toliko hitreje bomo uveljavili načelo o delitvi po delu glede na obseg in kakovost opravljenega dela. Kdaj se bomo temu vsaj približali, pa je predvsem odvi-
sno od nas samih.
Vse, kar smo napisali o teh razmišljanjih, morda ne bo naletelo na odobravanje vsakega od učiteljev. Veselilo bi nas, če smo večino prizadetih prepričali, da si je komisija in vsi, ki so z njo sodelovali pri pripravi samoupravnega sporazuma, prizadevala, da ne bi v nobenem primeru kratila delavcem v osnovnih šolah pravice, ki nam jih dajeta ustava in zakon o združenem delu.- Zadovoljni bomo tudi, če smo vam morda s tem pisanjem odprli kak nov vidik, ki bo pripomogel k boljšemu razumevanju sporazuma in pravilni uporabi njegovih določil. Če se nam je to vsaj nekoliko posrečilo, smo prepričani, da bomo na podlagi sporazuma sprejeli v šolah take interne akte, ob katerih ne bomo izgubljali moči, ki jo tako zelo potrebujemo za opravljanje naših temeljnih nalog — vzgojo in poučevanje.
Mislimo, da je pri prenašanju določil sporazuma v prakso potrebna splošna razgledanost s področja urejanja delitve osebnih dohodkov, predvsem pa dobra volja in velikokrat kar precej strpnosti. Le tako ravnanje bo rodilo želene dosežke. Da bi bilo tako, pa si želimo v komisiji prav tako kot delavci na šolah.
Skupna komisija udeležencev samoupravnega sporazumevanja za osnovne šole
Preveč prvošolcev v razredu
Z novim zakonom o šolstvu bomo zmanjšali normativ otrok v oddelkih na dvaintrideset. Razveselili smo se in rekli: »Vsaj štiriintrideset ali šestintrideset jih ne bo več.« Zdaj vedno bolj razmišljam, kako sploh lahko sprejemamo enoten normativ za oddelke od prvega do osmega razreda. Kako morejo to predlagati strokovnjaki, ko bi vendarle morali misliti tudi pedagoško in ne samo računalniško.
Vsi vemo, kolikšen je otrokov razvoj v letih od prvega do osmega razreda, kakšne zrelostne stopnje preživi. Ali ste se vprašali, kako je sposoben sprejemati delovne naloge v prvem in kako v osmem razredu? Koliko jih je sposoben samostojno reševati? V kakšnih skupinah se v posameznih obdobjih laže vživlja in sodeluje pri delu? Se vam ne zdi, da imata veliko več skupnega prvošolček in mali šolar kot prvošolček in osmošolec. Če bi upoštevali, koliko bolj zahtevne naloge postavimo pred prvošolčke kot pred malega šolarja, bi nam moralo biti jasno, da je treba tudi normativ, vsaj za prvi razred, primerjati s tistim za malo šolo in ne za osmi razred.	,
Pravimo, naj učitelj otroku nadomešča starše in šola družino in dom. Kako naj to uresniči ob tridesetih ali celo dvaintridesetih učencih? Kako naj k vsakemu najde pot in če jo že najde, kdaj naj jo »prehodi«? Kako naj vsakemu daje, kar potrebuje? Dokler otroci ne obvladajo branja,
potrebujejo vendar ustna navodila za vsako nalogo. Za vsako podrobnost sprašujejo in potrebujejo navodilo svoji stopnji primerno. Če pomislimo na celodnevno osnovno šolo — na ure samostojnega učenja, kako se taka skupina uči branja, ko je vendar potrebno, da vadi vsak glasno? Kako naj učitelj vsakega še v isti uri preveri ali jih kar sproti posluša, kako berejo in jih rešuje iz zadrege?
Vprašujem se, kako naj se otrok v taki »gneči« počuti varno in domače. Ni čudno, da se marsikateremu prvošolčku večkrat stoži ob misli na vrtec in malo šolo.
Vse, kar sem naštela in še veliko drugih podrobnosti učitelja preveč utruja. Morali bi imeti nadčloveške sposobnosti, če bi hoteli ob tako veliki skupini izpeljati v prvem razredu tak pouk, da ne bi utesnjeval otrok in zadostil vsem zahtevam, ki jih pred nas postavljate. Ima kdo med vami take sposobnosti? Samo ljudje smo.
Oh vsem tem pa se velikokrat dogaja, da učitelju razrednega pouka dokazuje učitelj, ki poučuje na višji stopnji, da je njegovo delo težje, bol j zahtevno... Če ima svojo trditev potrjeno še z višjim osebnim dohodkom, potem menim, da učitelji razrednega pouka požiramo kar predebele krhlje. Da se le komu ne bi zataknili!
O. J.
OBVKSTlI O
Zbirke Loškega muzeja v Škofji Loki so odprte pozimi:
v petek	od 13. do 17. ure
v soboto, nedeljo in ob praznikih	od 9. do 12. ure
in od 14. do 17. ure
Če obiščete muzej kak drug dan. se morate prej najaviti!
Preverjanje sprejetih zamisli
Samoupravni sporazum o delitvenih odnosih za osnovne šole v Sloveniji velja. Z njim je soglašal tudi republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti; to pomeni, da je sporazum usmerjen k delitvi po delu. Obveščeni smo, da je podpisala sporazum velika večina slovenskih osnovnih šol. Čas je, da izmenjamo čimveč izkušenj, kako bomo sporazum čimprej uveljavili v praksi na »svoji« šoli. To pa ne bo tako preprosto, kajti uveljaviti sporazum, pomeni prelomiti z dosedanjim načinom nagrajevanja po uravnilovki, ko je bil sistem nagrajevanja na marsikateri šoli odvisen od moči posameznih struj v kolektivu ali vplivnosti posameznikov in njihovih osebnih pogledov in stališč.
Prehajamo torej na uresničevanje nagrajevanja po delu, delo v tem procesu pa pojmujemo kot strukturo različno ovrednotenih delovnih nalog, ki jih kdo opravlja, hkrati z razmerami v katerih dela. Temeljna vrednost delovnih nalog (s tem pa tudi osnova OD) bo torej pri vsakem delavcu drugačna. Ob tem, ko prehajamo na uresničevanje sporazuma v praksi, nas čaka verjetno najtežji boj z našo miselnostjo in tradicionalizmom, ki je marsikje močno zakoreninjena. To, kar so v proizvodnih delovnih organizacijah že pred lefi izvojevali — nagrajevanje po delovnih nalogah (ponekod sicer z velikimi težavami in pretresi), se na naših šolah šele začenja žal, z veliko zamudo. Najtežja bo na šolah, kjer bodo dosedanji način nagrajevanja le nekoliko »začinili« s tistim, kar jim v novem sporazumu ugaja, drugo pa odložili s tolažbo, češ, bomo videli, kako bo drugje.
Sam sporazum ni nič drugega kot . uresničevanje zakona o združenem delu tudi v šoli in uresničevanje in zahtev velike večine naših šolnikov, ki so leta ih leta na razpravah po kolektivih dokazovali, da ni vseeno, če poučuješ vsak dan en predmet ali pa tri, štiri, pet, da ni vseeno če za ta delovnik izdaš eno pripravo ali pa več; da ni vseeno, če poučuješ in vzgajaš učenca, ki mu je tovarišica vse ali pa pubertetnika, ki se vsemu upira, in tako naprej. Spomnimo se naših dolgoletnih kritik, da le prosvetni delavec ne more napredovati v naši družbi. Zahtevali smo, naj se v ta prizadevanja vključijo naše znan-
stvene ustanove. Naše dolgoletne zahteve so uresničene, seveda za zdaj le v sporazumu. Prišel je čas, ko je treba vse to uveljaviti v praksi. Nelogično in družbeno nesprejemljivo bi bilo zdaj, ko 'je ta možnost dana, iskati dlako v jajcu (oziroma v sporazumu) in s tem opravičevati odlaganje njegove uresničitve. Razumljivo da nobena stvar ne more biti tako popolna, da praksa ne bi narekovala nenehnih izboljšav. Tako bo tudi s sporazumom.	,
Ob uveljavljanju sporazuma v praksi kaže omeniti še tole: končan je boj med razredno in predmetno stopnjo za večvrednost ene ali druge, za večvrednost ali manjvrednost posameznih učnih predmetov, ohranjena je enotnost osnovne šole. V tem pa je prav gotovo največji pomen tega sporazuma.
Samoupravni sporazum o osnovah in merilih je sicer konkreten, vendar ne toliko, da bi bil lahko neposredno uporaben, tudi za vsako šolo v vsakdanji praksi. Treba ga je torej dopolniti z enim ali več izvršilnimi akti — pravilniki. Verjetno je najboljše in najlažje postopno prehajati in postopno sprejemati ustrezne pravilnike ter jih po želji nazadnje združiti v en sam samoupravni akt o delitvenih odnosih v kolektivu.
To postopnost nakazuje tudi 12. člen sporazuma. Logično bi bilo tako zaporedje:
—	pravilnik o elementih za načrtovanje vzgojno-izobraževalnega (in drugega) dela na šoli
—	pravilnik o razvidu del in nalog na šoli
—	pravilnik o delitvi osebnih dohodkov na šoli
—	določila' k izvajanju samoupravnega sporazuma za razne izdatke, ki gredo v breme materialnih stroškov ali v breme sklada skupne porabe na šoli
—	pravilnik o napredovanju pedagoških delavcev na šoli.
Sporazum bomo uvajali torej postopno, vendar po navedenem zaporedju. Prav gotovo pa ni mogoče katerega od navedenih pravilnikov zanemariti in npr. uvesti nov pravilnik -o delitvi osebnih dohodkov, ne da bi upoštevali načrtovanje dela in razvid del in nalog šole.
Skupna komisija bo v kratkem objavila tudi nekaj pripomočkov-in tez za posamezne akte.
IVO OREŠNIK

1 imoc (Romunija) Delaje z2i mednarodne razstave karikature 1978
dom
drugod
E*-*.

Politična šola Zveze komunistov Jugoslavije »Josip Broz-Tito« v Kumrovcu je dobila po šestih letih delovanja nove prostore. Doslej je gostovala v Domu borcev in mladine Jugoslavije, kjer je lahko izpolnila le del nalog, zajetih v zamisli ob ustanovitvi leta 1975. V poslopju, zgrajenem na 12.000 kvadratnih metrih površine, so poleg enoletne politične šole, ki jo obiskuje ponavadi 110 slušateljev, zagotovljene možnosti za precej širše izobraževanje in znanstveno delovanje, tako da nastaja zdaj v Kumrovcu pravo izobraževalno-raziskovalno središče jugoslovanskih komunistov.
Šola je v resnici nenavadna. Slušatelji iz vseh jugoslovanskih republik in pokrajin prežive v njej dan in noč, zato je tudi študijski red precej drugačen kakor na drugih šolah. Do osmih zjutraj je že vse pripravljeno. Predavanja so v veliki ozvočeni dvorani. Predavateljeve besede vpija tudi magnetofonski trak. Nič se ne more zgubiti, če je treba pozneje kako misel poglobiti ali jo kritično osvetliti. Tudi predavatelji prihajajo iz vseh republik in pokrajin; to so izbrani strokovnjaki in znanstveniki. Prva tematska celota uvoda v marksistično teorijo, ki jo je vodil prof. dr. Božo Debenjak z Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, je obvladana. Morda je bilo to -najtežje, toda ne samo zaradi zapletenega gradiva, s katerim so se mnogi šele zdaj prvikrat zares spoprijeli. Tu so namreč kvalificirani delavci, tehniki in inženirji, pravniki in profesorji, politični in kmetijski delavci in celo magistra znanosti. Vsi hočejo napredovati, v tem je pomen in naloga šole. Poslušajo predavanje, mnogi z nagubanim čelom.
Albanka Šehida mora poslušati še posebno pozorno, da razume drugačen jezik in dojame filozofsk'- -■'-f hino.
Vseo”-t,tieo- r
Slušatelji so dobili še pred predavanjem teze i predlog literature, ki jo je b-eba prebrati, da bi dojeli snov. Ni lahko najti do-volj časa, toda kdo bi se znašel med tolikimi debelimi knjigami Manca, Engelsa, Hegla, Lenina, Tita, Kardelja in drugih. Dan je zmeraj prekratek.
risha sprašuje Jova, kako razume Heglovo dialektiko. Treba bo brati. Po predavanju je ponavadi nekaj ur časa za individualno delo. Slušatelji se kmalu poraz-gube s hodnika v svoje sobe. Te so prijetne, študentovske, udobne. Vsaka ima ob oknu delovno mizo in vsak slušatelj si je prinesel iz šolske knjižnice, v njej je že okrog 30.000 knjig, zalogo beriva. Natančno je treba vedeti, kaj je bistveno. Ni časa, da bi prebrali vse. Treba je tudi primerjati.
Slušateljem pomagajo mentorji. Trije so tu vse leto. To so sipini mentorji ali organizatorji učnega dela. Letos so bili izbrani za to delo: mag. Siniša Zarič z beograjske univerze — za marksistično teorijo in politično ekonomijo, Božica Blagovič z Univerze v Zagrebu, strokovnjakinja za vprašanja socializma kot svetovnega procesa, in Dragutin Mirovič z Univerze v Sarajevu, ki obravnava vprašanja efelavskega gibanja in družbeno-političnega sistema. Poleg teh pride za
Dan življenja v kumrovški šoli
\
obravnavo vsake tematske celote za določen čas v Kumrovec še šest mentorjev-specialistov. Pomembno je, da so vsaj na začetku tu iz Kosova, Makedonije in Slovenije, da obvladajo jezike tistih, ki jim materinščina ni hrvaško-srbski jezik. Ti pomagajo sluša-tejem izbirati berivo, ki ga morajo prebrati že za delo v skupini.
sme se »preleviti« v drugega predavatelja. Tu je predvsem zato, da pomaga če se zatakne, če slušatelji ne zmorejo sami razvozlati vozla učenosti. Mentor pazi tudi na to, da katera od temeljnih vsebin ne ostane neobdelana. V svojih dnevnikih dela sproti spremljajo prizadevanja in dosežke slušateljev, jih sproti
Skupina slušateljev in delavcev v razgovoru z gosti iz vsekitajske partijske šole iz Pekinga v enem izmed prijaznih kabinetov za skupinsko delo v kumrovški šoli
Skupine skličejo ponavadi popoldan, najmanj vsak drugi dan. To so v resnici »majhne« Jugoslavije. V šoli je tokrat enajst Slovencev, toda v nobeni delovni skupini nista dva. Sto devet slušateljev dela v dvanajstih skupinah. Slušatelji doživljajo pri delu enotnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in narodnosti. V skupini obravnavajo temo. Mentor pazi, da ga ne izzovejo. Ne
Prva preskušnja — delo v skupini
Ob desetih je predavanja konec. Ob okrepčevalnici pred predavalnico se nadaljuje izobraževanje v drugačni obliki. Be-
spodbujajo in vrednotijo. To pomeni, da ni posameznika, ki bi predolgo lahko le opazoval, kako drugi razpravljajo. Tovarištvo, solidarno sodelovanje in skupno zanimanje so prav v tem skupinskem delu vsak dan na preskuš-nji. To pa je zelo pomembno, saj potem ni nepotrebnega strahu pred sklepno razpravo pred komisijo, ki jo imajo slušatelji po sklenitvi vsake tematske ^jote. Tch.je GScm na leto, pa še Končno diplomsko delo.
Izpit samoupravnih sposobnosti
V izobraževalni proces politične šole SKJ »Josip Broz Tito« je uvrščen tudi terenski pouk. Skupina slušateljev na delovnem obisku pri Rudarskem šolskem centru v Titovem Velenju letošnjega novembra — v sklopu tematske celote Kritike politične ekonomije (Obe fotografiji: Zahir Derviševič)
Predavatelj ne opravi svoje dolžnosti samo s predavanjem in tezami, ki jih je pred tem poslal v šolo. Če je le mogoče, obišče tudi delo v skupinah in dopolnjuje predavanja. Ob tem odkriva, kaj slušatelji zmorejo, spoznava pa tudi nova vprašanja, ki so jih odkrili sami z razmišljanjem ob branju izvirne literature in v razpravljanju.
Slušatelji se pogosto zberejo tudi v neformalne skupine, ki niso bile predvidene po urniku, da bi se bolje pripravili na delo v skupini in obvladali znanje. Seveda, mentorji so jim radi na voljo.
Pogosto se organizirajo tako, da vsaj dva dežurata v kabinetih, namenjenih razpravi. V teh kabinetih lahko dobijo pojasnila vsi, ki imajo težave pri individualnem delu.
Predavatelj konča svojo obveznost s plenarno sintezo, ko se znova zbero vsi slušatelji v veliki dvorani in postavijo vprašanja, do katerih so se dokopali pri individualnem delu, v razpravah na skupinah in' pri posvetovanju z mentorji. Tako je vsaka tema temeljito obdelana, če le ni kakšnih posebnih ovir.
Poleg tem, uvrščenih v redni načrt dela, dopolnjujejo vsebino izredna predavanja, ki jih imajo ponavadi najodgovornejši ljudje s posameznih področij družbenega življenja. Sredi obravnave politične ekonomije, denimo, je predaval o aktualnem gospodarskem položaju v Jugoslaviji ob prehodu v novo leto podpredsednik zveznega izvršnega sveta Zvone Dragan. S slušatelji se je pogovarjal še o iraško-iranskem spopadu, ob katerem ne moremo ostati neprizadeti niti zaradi politike neuvrščenosti niti zaradi našega gospodarstva. Tako se nenehno prepletata teorija in praksa, teoretična in aktualna problematika.
Pomembno vlogo ima tudi posebna komisija slušateljev, ki spremlja vzgojno-izobraževalno delo. Vodi jo pedagoška delavka, slušateljica Liljana iz Vojvodine. Tako skupina slušateljev kritično spremlja dfiln šole. profesorjev mentorjev in svojih sošolcev. Po sklenitvi tematske celote so dali slušatelji veliko dobrih predlogov za izboljšanje dela in kritično opozorili tiste predavatelje, ki niso dali dovolj izčrpnih tez in natančno določili literature ali pa so nastopali preveč »tribunsko«. Zelo pa so pohvalili voditelja prve tematske celote, ki je osebno zavzeto, resnično tovariško pomagal, da so slušatelji laže prebrodili prve tedne šolanja. Pokazalo se je tudi, da so bili marljivejši prav delavci iz proizvodnje, saj so se morali pošteno potruditi, da so nadomestili to, kar jim je manjkalo pri prejšnjem izobraževanju s področja filozofije in drugih družbenih ved. Slušatelji pa nimajo samo komisije za spremljanje šolskega dela, temveč še komisijo za šport in rekreacijo, za kulturo, za standard, za družbeno samozaščito in za obvešča-
nje. To so komisije zbora slušateljev. Tako živo sodelujejo, pomagajo reševati temeljna vprašanja življenja v šoli, ki so prav letos zaradi prehoda v novo okolje dokaj zapletena. Večkrat v šali obnavljajo znani pregovor: »V novo hišo vseli prvo leto sovražnika, drugo leto sorodnika, šele tretje leto pa se vseli sam«. Toda tako hudo spet ni. Res pa je, da je delo v novi šoli vendarle izpit samoupravnih sposobnosti delovnega kolektiva in slušateljev, ki zahteva ustvarjalno sodelovanje vseh.
po
lui
bc
Sredi življenja
Šola bi zgubila pravi pomen, če bi se zaprla vase in če bi izobraževanje ostalo predvsem pri prebiranju različne literature. Nova spoznanja je treba preveriti sredi življenja in jih preskusiti tudi v šoli.
Tedaj, ko so obravnavali prvo tematsko celoto, so slušatelji obiskali Center Moše Pijadeja v Zagrebu in sodelovali na posvetovanju o »Kapitalu«. Med obravnavo politične ekonomije so obiskali različne organizacije združenega dela v Titovem Velenju. Oba obiska sta izredno dobro spopolnila delovni program šole. V »Gorenju« so se spoznali, kako deluje velika delovna organizacija, ki ima svojo proizvodnjo tudi na tujih tleh, v rudarskem šolskem centru pa zanimivi splet proizvodnje in šole. V tovarni usnja v Šoštanju «0	kakšna vprašanja te-
žijo delovno organizacijo, ki se mora pošteno truditi za svoj obstoj in iskati nove poti razvoja. Slušatelji so bili izredno zadovoljni s sprejemom.
Takih obiskov je veliko. Organizirajo jih po manjših skupinah. Precej pred obiskom so dobili temeljne informacije in dokumente iz delovnih organizacij, tako da so se lahko hitro usmerili v bistvena vprašanja, zanimiva za vse. Lani so obiskali več delovnih organizacij v SR Makedoniji — ekskurzijo so imeli konec šolskega leta — letos pa bodo pripravili delovno potovanje v Črno goro.
Slušatelji se po končani šoli vračajo v svoje okolje. Vsi vedo, da je lahko uspešno le tisto izobraževanje, ki ga preskusijo v življenju. In če sodelujejo v učnem procesu vsi, mimo tega ni mogoče.
RUDI tEŠNIK
Pr
d\
tr:
la!
m
se
sl
dc
P«
m
D
b!
Praksa preskuša nove programe
Pogovor z ravnateljico Poklicne gradbene šole Ivana Kavčiča v Ljubljani Majdo Štrus
Poklicna gradbena šola Ivana Kavčiča v Ljubljani je le ena izmed številnih srednjih šol, ki so v tem šolskem letu začele na novo — z novimi programi. In vendar se v marsičem razlikuje od drugih slovenskih šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Kljub tem razlikam pa bodo izkušnje, ki jih imajo na tej šoli — čeprav so stare le nekaj mesecev, gotovo zanimive za vse srednje šole v naši republiki pa tudi za sestavljavce novih vzgojno-izobraževalnih programov.
Ravnateljica Poklicne gradbene šole Ivana Kavčiča v Ljubljani Majda Štrus je takole pripovedovala o začetkih izobraževanja gradbenih delavcev: »Začetki sodijo v ieto 1946, ko so se na pobudo ministrstva za gradnjo oblikovale gradbene vajenske šole na vseh večjih gradbiščih po Sloveniji. Leta 1949 je dobil Gradis nalogo, naj organizira srednjo poklicno gradbeno šolo za vso republiko. Tako je ob Tomačevski cesti v Ljubljani zraslo šolsko naselje, sestavljeno iz 23 barak, ki so jih pripeljali z gradbišč. Takrat je potekal pouk v treh izmenah, trajal pa je po tri mesece. Z razvojem gradbeništva se je seveda razvijalo tudi izobraževanje gradbenih delavcev in tako je v začetku februarja 1959 začela delo prva izmena učencev -— prihodnjih zidarjev, tesarjev, mizarjev, minerjev idr. — v novih prostorih. Pouk je bil periodičen, učenci so bili pol leta v šoli, drugo polovico izobraževanja pa na praktičnem pouku v delovnih organizacijah. V šolsko delo so uvajali kabinetni pouk, ki pa je kmalu — zaradi naraščajo-
čega števila učencev—povzročal težave, saj ga nismo mogli kakovostno izvajati. V eni izmeni smo imeli povprečno nad 1.000 učencev. Tako smo od leta 1952-53 usposobili 14.620 gradbenih delavcev najrazličnejših profilov.
Šolsko leto 1981-82 je, tako kot za vse druge srednje šole v Sloveniji, za učence in učitelje na Poklicni gradbeni šoli Ivana Kavčiča prelomno. Nanj so se, po besedah Majde Štrusove, učitelji vsebinsko dobro pripravili, pa tudi pripomočkov jim ne manjka. Kabineti za pouk fizike, kemije, biologije, obrambe in zaščite ter osnove tehnike in proizvodnje bodo veliko pripomogli, da bo pouk kakovosten. Pri tem najbrž ne bo večjih težav, saj imajo tudi dovolj dobro usposobljenih učiteljev, dosedanjih učiteljev praktičnega pouka.
Zakaj odhajajo
»Prostorsko stisko rešuje letos nekaj, kar za gradbeništvo v Sloveniji kasneje, čez štiri ali pet let, ne bo najbolje,« pravi tovarišica Štrusova. »Če primetjamo letoš-
nji vpis z vpisom v prejšnjih letih, ugotavljamo, da imamo letos komaj za slabo tretjino učencev nekdanjih prvih letnikov. Ob začetku pouka, 1. septembra, smo imeli vpisanih 453 učencev v usmeritev gradnje, to je na četrti stopnji zahtevnosti. Do 15. septembra je »odpadlo« nenavadno veliko učencev, tako da je od 453 učencev prvega letnika ostalo na šoli le 315 novincev. Od teh so bili 104 Slovenci, 211 učencev pa je iz drugih republik. Seveda smo spraševali učence, zakaj odhajajo, saj jim gradbena podjetja, ki so jih pripeljala v Slovenijo, ponujajo štipendije, plačujejo oskrbnino v domu, nekaterim kupijo tudi obleko in obutev. Otroci so odgovarjali po svoje, nekdo izmed njih pa je izjavil: »Ovakvu bedastu školu imamo mi i kod kuče!«.
Res je, da otroci odgovarjajo po svoje, po svoji pameti in s svojimi besedami, vendar je odgovorilo podobno skoraj 140 otrok, nekoliko manj pa tudi v Mariboru, kjer so po prvih dneh pouka na Gradbenem šolskem centru reševali prav tako vprašanje: Zakaj odhajajo učenci iz drugih republik domov?
Majda Štrus je nadaljevala: »Učitelji skušamo seveda narediti vse, da bi dali učencem, ki so ostali na naši šoli, toliko znanja po predpisanem programu, koli-
kor ga lahko sprejmejo. Podlaga za nadaljnje izobraževanje je znanje, ki ga imajo, žal pa tega ni veliko. Sprejemni preskusi ob začetku pouka (tako, kot vsako leto) so pokazali, da lahko znanje, ki ga imajo naši učenci v prvem razredu, primerjamo z znanjem 4. ali 5. razreda naše osnovne šole. Dodatna ovira je to, da učenci, ki prihajajo v naše prve razrede, nimajo delovnih navad ali pa so le-te zelo slabe.«
Kljub pomislekom, ki se pojavljajo ob besedah Majde Štrusove in njenih izkušnjah, pa tudi spoznanjih učiteljev z drugih, sorodnih srednjih šol, pa bo treba letošnje šolsko leto vendarle speljati. Kako? Ravnateljica Štrusova razmišlja: »Težav je veliko. Naš učiteljski kolektiv se je dogovoril, kako bomo delali. Sklenili smo, da bomo sproti beležili dosežke, predvsem pa težave, ki nastajajo pri posameznih predmetih, in jih skušali glede na dane možnosti tudi sproti reševati.
Program bomo morali prilagajati sposobnostim naših učencev, da bodo torej dobili ti mladi ljudje največ, kar jim lahko damo in kar lahko sprejmejo. Do zdaj se-nam je to kar posrečilo. Prav zato, ker vemo, koliko zmoremo — tako eni kot drugi — smo prepričani, da bomo program ustrezno izpeljali. Zmeraj moramo upoštevati, da sodelujeta v učnem procesu dva — učitelj in učenec. Bxez sodelovanja enega od obeh prav gotovo ne bo uspeha.«
Pretežak program za šibke temelje
Ob vsem, kar je do zdaj povedala ravnateljica, se mi je samo po sebi vsililo vprašanje, ali ni torej program, skupna vzgojno-izobraževalna osnova pretežka za učence, ki obiskujejo to šolo.
»Program je pretežak in preobsežen,« je odločno rekla Majda Štrusova. »Veliko je novih izrazov, ki jih učenci v prejšnjih letih še niso slišali. Njihovo znanje je prešibko, da bi ga lahko dopolnjevali z zahtevanimi novostmi.
Dodatno težavo povzroča jezik. Skoraj dve tretjini naših učencev je, kot sem že povedala, iz drugih republik, nekateri so prišli v Slovenijo šele zdaj, ne razumejo niti govorjene besede, kaj šele, da bi razumeli napisano. Zato govorimo pri pouku v dveh jezikih, zahtevnejša slovenska besedila pa prevajamo v srbohrvaščino, da bi učenci vsaj nekaj razumeli.
Po dveh mesecih razumejo že toliko, da lahko sledijo pouku, težave pa so še pri uporabi učbenikov. Ob tem moramo razumeti, da so to učenci, za katere menimo, da bodo ostali v Sloveniji, delali v slovenskih gradbenih podjetjih, živeli v slovenskem okolju, zato se morajo čimprej naučiti slovensko. Najbolj bi bilo, če bi organizirali zanje tečaje slovenskega jezika, ki bi jih morali obiskovati še pred vstopom v slovenske šole.«
Za konec pogovora o Poklicni gradbeni šoli Ivana Kavčiča v
Ljubljani je ravnateljica Majda Štrus naštela še nekaj podatkov: na šoli prevladujejo učenci, ki so se odločili za izobraževanje v srednjem programu, saj imajo kar 9 oddelkov po 31 učencev. V skrajšani program se je vpisalo le 60 učencev — torej za dva oddelka. Ti učenci imajo zelo neizenačeno poprejšnje znanje, saj so v oddelkih učenci s končanim 5., 6. ali 7. razredom osnovne šole. Dodatno težavo povzroča še to, da se je za nekatere smeri v tem programu odločilo manj učencev, smeri pa je kar pet (zidarji, tesarji, delavci pri lahki gradbeni mehanizaciji, asfalterji in minerji). Ti poklici se tako razlikujejo — različno pa je tudi znanje, ki je' potrebno za opravljanje teh poklicev — da moramo pri strokovnih predmetih, zlasti pa pri poklicni tehnologiji in praktičnem pouku, pri eni uri razdeliti učence na več skupin — to pa gotovo ni smotrno. Manj težav je s pripravami na proizvodno delo in praktični pouk. Učenci, ki se izobražujejo po skrajšanih programih, imajo sedemnajst dni praktičnega pouka v delovnih organizacijah, s katerimi so sklenili štipendijske pogodbe, za učence srednjih programov pa bodo delovne organizacije, v katerih bodo opravljali i0-dnevno proizvodno delo, poskrbela šola. Vsaj pri tem se ne bo zataknilo, saj je poklicna gradbena šola Ivan Kavčič v Ljubljani že od nekdaj dobro povezana z gradbenimi delovnimi organizacijami.
JASNA TEPINA
V Deželi jutranje tišine
Teden dni v Demokratični ljudski republiki Koreji
Jesenska noč se je na beograjskem letališču prevesila že na ponedeljek, ko se je po štiriinpo-lurni zamudi dvignil JAT-ov boeing 707 in nas popeljal naprej proti Pekingu in proti več kot dvanajst tisoč kilometrov oddaljeni in malo znani »Deželi jutranje tišine«. Tako bi v prevodu lahko imenovali »Čoson« ali med nami bolj znano Korejo. Tja se je namenila dvočlanska jugoslovanska študijska prosvetna delegacija na sedemdnevni obisk po programu kulturno-prosvet-nega sodelovanja med SFRJ in Demokratično ljudsko republiko Korejo.
Pogled skozi okno potnikom ni dajal skoro nikakršne možnosti za orientacijo. V mesečini smo bolj slutili kot pa videli obrise gorovij in obal pod seboj. Za nami sta bila Carigrad in Mala Azija. Ko smo na desni pustili za seboj Ciper, so se na poti čez Levantsko morje kmalu zasvetile luči prostranega Beiruta. Sredi noči smo kot spokojno oazo videli lepo osvetljeno mesto. Prav tedaj sta švignila mimo lovca — verjetno na običajni izvidnici ob mednarodnem zračnem koridorju. S svojo nad-zvočnostjo sta opozarjala, da de-settisoč metrov pod nami le ni tako mirno. Ko smo leteli nad skalovito in peščeno pustinjo Sirije, Jordanije in Saudske Arabije, se je začelo svitati. V Perzijskem zalivu so veliki tankerji kodrali mirno morsko gladino, ki se je bleščala v jutranjem soncu. Kot bi nas živahen promet na široki morski cesti hotel prepričati, da ga bližina trinajstmesečne vojne prav nič ne ogroža.
Ko smo se začeli spuščati na krajši tehnični pristanek v Du-baiu v Združenih arabskih emiratih, smo imeli za seboj že dobrih pet ur poleta. Prostrano letališče na robu povsem novega mesta, ki se je v zadnjih desetih letih dvignilo iz peščene pusti-
nje, je bilo živahno, kot da bi pristali ob kakšnem evropskem velemestu. Ta državica je nedvomno šolski zgled skokovitega vzpona iz zaostalega fevdalizma in nomadskega življenja v moderno državo. Z naftnimi dolarji se je dvignila na raven poindu-strijske družbe. Seveda bolj po zunanjem videzu tehnično razvite civilizacije kot pa po družbenih odnosih. V arabskem slogu stilizirana moderna in funkcionalna arhitektura letaliških poslopij in drugih zgradb v bližini, umetno namakani in skrbno vzdrževani nasadi subtropskega rastja, razkošje trgovin v brezcarinskem območju, brezhibna čistoča in prijetno hlajeni prostori v zgodnjedo-poldanski vročini 30°C, vse to je dajalo našemu enournemu odmoru v Dubaiu svojevrsten čar. Potniki v belih burnusih in očarljive domačinke so prihajali in vstopali v orjaška reaktivna letala najrazličnejših letalskih družb. Trgovine so bile napolnjene z luksuznim blagom iz vsega sveta, zlasti iz Japonske, Hongkonga in Pariza. Eksotika srednjega vzhoda se umika poslovnosti. Tranzitna kontrola je sistematična in hitra. Pisana množica ljudi različnih barv in ras — ne le med potniki, temveč tudi med letališkimi delavci in uslužbenci. Ti zdomci so predvsem Pakistanci, Palestinci in Egipčani pa tudi drugi tuji državljani muslimanske vere. Domačini so zlasti na vodstvenih delovnih mestih v uradih ter v policiji in vojski. V državah Perzijskega ali Arabskega zaliva je zaposlenih tudi nad štirideset
tisoč Kitajcev, ki prevzemajo zlasti gradbena dela.
Ko se je naš boeing oskrbel z novim gorivom za devet ur poleta do Pekinga, smo nadaljevali pot čez Arabsko morje, kjer je zaradi relativne bližine Afganistana nevarno stičišče interesov velikih sil. Potrebne so bile dobre tri ure, da smo premagali razsežnosti severnega dela indij-
ske celine. Pod nami je bila dolina Gangesa in drugih velikih rek, ki se zlivajo v Bengaliji in v Bangladešu v prostranoliko sotočje. V popoldanskem soncu smo videli orjaško delto, južno od naše poti dobro pretkano s številnimi rekami. Nad gorato severno Burmo smo občutili neprijetnosti turbolence, vendar pa se je ozračje kmalu spet umirilo in v mraku smo bili bliže kitajskem zračnem prostoru. Pristanek na pekinškem letališču, štiri ure kasneje, je bil prvi stik z LR Kitajsko. Letališče je moderno, vendar s prvinami tipične kitajske arhitekture. Pred dvema letoma so ga zgradili Japonci. Povsod je čisto in očitno je da izredno lepo vzdržujejo prostore. Obmejna kontrola nas je sprejela z vljudnim nasmeškom na obrazu. Kaže, da sporazumevanje v angleščini kitajskim policistom in carinikom ne povzroča preglavic. V bližini letališča smo dobili tranzitni potniki prenočišče v udobnem hotelu. Čeprav se je bližala polnoč, je bilo v restavraciji še vedno na voljo veliko vsakršne hrane, bodisi z jedilnika kitajske ali pa evropske kuhinje. V hotelu so zavračali napitnino, šofer taksija pa je bil glede tega brez predsodkov; za dobrih 15 kilometrov vožnje je zaračunal 24 yuanov ali okroglih 14 dolarjev.
Po 14-urnem premoru v kitajski prestolnici, s katero sva se znova srečala ob vrnitvi, smo odpotovala s korejskim štirimo-tornim iljušinom čez južno Mandžurijo Koreji nasproti. V manj kot dveh urah smo se pomaknili proti vzhodu še za tisoč kilometrov, urne kazalce pa smo premaknili znova za eno uro naprej. Šele zdaj smo pa lahko rekli, da smo od doma tretjino poti okoli Zemlje in resnično na Daljnjem vzhodu.
Gospodarji svoje usode
Prvo srečanje s to oddaljeno deželo je bilo vznemirljivo, saj tako malo vemo o njej. Podatki v šolskih učbenikih so skromni in zastareli, če pa brskaš po leksikonih, bore malo zveš tudi o novejši zgodovini, še manj pa o razvoju dežele po znani korejski vojni v letih 1950 do 1953.
Korejski polotok na kopnem meji predvsem na LR Kitajsko, Sovjetsko zvezo pa je Koreja soseda nekaj deset kilometrov ob vzhodni obali. Površina dežele obsega v primerjavi z Jugoslavijo približno 4/5 našega ozemlja. Koreja je razdeljena od konca druge svetovne vojne na dve državi, ki ju loči demarkacijska črta. Ta poteka na zahodu
Izid vojne je bil strahoten: milijon in pol mrtvih, dežela porušena takorekoč do tal. V današnji prestolnici DLR Koreje je ostalo tedaj nepoškodovanih le ducat hiš. Pyongyang je imel pred vojno štiristo tisoč prebivalcev. Bombardirali so ga več kot 1400-krat. Nanj so vrgli 428.000 bomb, torej več kot eno na prebivalca. Vsa industrija je bila uničena, pa tudi večina mest in vasi. Vojna je vihrala dvakrat po dolgem in počez skozi vso deželo. Zato so naselja in mesta povečini povsem nanovo pozidana, prestolnica Pyongyang pa je docela novo moderno velemesto z 1,300.000 prebivalci.
Domačini so povsod s ponosom pripovedovali o dolgoletnem protijaponskem revolucionarnem boju korejskih partizanov pod vodstvom sedanjega predsednika Kirn II Sunga. Leta 1926 je komunistična partija organizirala protiimperialistično zvezo, štiri leta kasneje pa so začeli z oboroženim partizanskim bojem, ki je trajal 15 let.
Korejsko ljudstvo je bilo štirideset let pod japonsko oblastjo. Japonski imperialisti šo se okrepili po rusko-japonski vojni, zato niso več oklevali in so si leta 1905 podredili Korejo kot protektorat, nato pa so pet let kasneje priključili deželo k svojemu cesarstvu. Na jaltski konferenci so sklenili, da bo Koreja po drugi svetovni vojni postala svobodna. Ob japonskem zlomu, avgusta 1945, sta Sovjetska zveza in Združene države Amerika v naglici zasedli Korejo in si jo razdelili na 38. vzporedniku. V obeh delih dežele sta se začeli razvijati novi družbeni ureditvi. Tri leta kasneje so proglasili samostojni državi: Demokratično ljudsko republiko Korejo ,na severu in Republiko Korejo na jugu.
V tem času sta se v svetu začela razvijati tudi dva velika vojaška bloka, zaveznici iz druge svetovne vojne pa sta se znašli v »hladni« vojni. Na prizorišču preskušanja strpnosti in izzivanj med ZSSR in ZDA se je tedaj znašla tudi Koreja.
Vedno pogostejše provokacije z juga so spremljali oboroženi spopadi na demarkacijski črti. Tako je v juniju 1950 vrelišče prekipelo in vnela se je vojna, ki ji ni bilo videti konca in je začela ogrožati svetovni mir. Za vojaško strategijo in oborožitveno industrijo obeh velesil je bila korejska vojna preskusni poligon nove oborožitve, med drugim tudi rekativnih letal. Posledice je žal plačalo korejsko ljudstvo, ki še vedno ni združeno v eni državi, čeprav
Motiv iz korejske arhitekture, Pyongyang
južno od 38. vzporednika, ga kmalu prečka in doseže na vzhodni obali dobrih 50 km nad tem vzporednikom. Pred korejsko vojno je bila razmejitvena črta natanko na znamenitem 38. vzporedniku, v pogajanjih za premirje pa so jo pomaknili na položaje, kjer se je umirila triletna izčrpavajoča vojna.
V spopadu, v katerem so se križali interesi dveh velesil, je najbolj trpelo korejsko ljudstvo.
DLR Koreja ponuja svojevrstno, težko uresničljivo obliko združitve v skupni domovini vseh Korejcev. Državo naj bi v prvem obdobju približevanja kot konfederacijo s skupnim predstavništvom v Organizaciji združenih narodov sestavljali obe državi z različno družbeno ureditvijo, ki pa bi razvijali medsebojne gospodarsko-kulturne stike. Skupna država naj bi se imenovala Demokratična kon-
federativna republika Koreja, bila pa bi neutralna in neuvrščena. Imela bi skupno nacionalno vlado z enakim številom predstavnikov obeh strani. Žal pa so medsebojna nasprotovanja tolikšna, da je verjetno zelo malo možnosti, da bi to zamisel v bližnji prihodnosti lahko uresničili. Severna Koreja (16 milijonov prebivalcev in 121.000km2 površine) se je v triintridesetih letih razvila v moderno, gospodarsko relativno razvito državo, kjer je popolna socialna enakost brez vsakršne privatne lastnine z
zasnovan sistem smotrne izrabe voda za industrijo in kmetijstvo. Zaradi dokaj vročih poletij in ne preoblilnih padavin so namakalne naprave dobrodošle ne le za riž, temveč tudi za drugo kmetijsko proizvodnjo. Čeprav DLR Koreja nima veliko ravnih plodnih površin, pridela po zatrjevanju domačinov dovolj hrane za svoje prebivalstvo, nekatere pridelke pa tudi izvažajo. Zaradi prednostnega razvoja težke industrije je bila v preteklosti lahka industrija, predvsem izdelava blaga za široko porabo, bolj
Glasbeni nastop učenk v srednji šoli, Pyongyang
visokim družbenim ter razmeroma skromno, vendar dostojno osebno življenjsko ravnjo. Dosegli so ga tako rekoč brez zunanje pomoči, ob nenehnem odrekanju in izjemni delovni vnemi, ki je značilna za nekatera ljudstva Daljnjega vzhoda.
Južna Koreja (ki ima 35 milijonov prebivalcev in 90.000 kvadratnih kilometrov površine) se je medtem dvignila iz zaostalosti s pomočjo ameriškega in japonskega kapitala. Razvila je zlasti lahko industrijo. Po nekaterih podatkih so na jugu tuje naložbe po letu 1953 dosegle vrednost 60 milijard dolarjev. Seveda je kapitalistična družba na jugu ohranila in še poglobila socialne razlike, ki so vzrok pogostih demonstracij mladine, zlasti študentov in njihovih spopadov s policijo, zlasti v šestmili-jonski južnokorejski prestolnici Seulu.
To je le nekaj splošnih podatkov, ki pa lahko pripomorejo k ugotovitvi, da bo bržkone pot do združitve še dolga, zlasti ker se ZDA in Japonska ne le spričo gospodarskih interesov, temveč tudi zaradi vzdrževanja političnega ravnotežja v vzhodni Aziji ne bosta zlepa odrekli južni Koreji, ki je v njuni interesni sferi. V južni Koreji je tudi več deset-tisoč ameriških vojakov.
Tako je mogoče laže razumeti položaj, v kakršnem je neuvrščena DLR Koreja, saj je kot ne-blokovska dežela pristopila k gibanju že leta 1972.
Japonci so v 35 letih okupacije močno izkoriščali bogata rudna bogastva dežele, ki so omogočila razvoj močne težke industrije na goratem severu. Na jugu korejskega polotoka pa zaradi ugodnega subtropskega podnebja žanjejo riž in druge pridelke dvakrat na leto, zgradili pa so predvsem lahko predelovalno industrijo.
Bogati naravni surovinski in energetskimi viri so DLR Koreji omogočili, da je razvila bazično industrijo, zlasti črno in barvno metalurgijo ter kemično in težko strojno industrijo. Med rudami največ omenjajo železo, volfram, molibden, svinec, cink, baker in magnezit, kot kaže pa ne primanjkuje tudi uranove rude. Prav tako imajo precej premoga, v goratem severnem delu pa so smotrno izkoristili tudi vodno energijo. Zato že pogled iz letala potrjuje vtis, da velika akumulacijska jezera, številne vodne pregrade in namakalni sistemi sestavljajo načrtno
zapostavljena. V sedanjem sedemletnem načrtu posvečajo tej industrijski panogi več skrbi, da bi se izboljšala tudi osebna življenjska raven prabivalcev. Trgovine so založene le z najnujnejšim blagom za osebno rabo. Vsekakor pa bi bilo nespametno, če bi njihovo življenjsko raven in razmere ocenjevali z našimi merili in pojmovanji o gmotnih dobrinah, zlasti, ker ne poznajo privatne lastnine, kot so npr. hiše in avtomobili. -
Svojevrstna j,e korejska pot graditve socialistične družbe, ki še zdaleč ni kopija sovjetskega modela socializma. Marksistič-no-leninistično ideologijo kot podlago je vodja korejske revolucije Kirn II Sung prilagodil in izoblikoval kot politično filozofijo korejskih posebnosti in barv. »Djucle« (džuče) ideologija pomeni v prevodu »gospodar svoje usode«, v praksi pa, da morajo vse tri sestavine korejske revolucije: politična, tehnična in kulturna zagotavljati samostojen političen razvoj države brez odvisnosti od blokov in drugih zunanjih sil, samosVoj ekonomski razvoj brez zunanje podpore, kulturnj razvoj brez tujih vplivov ter zagotavljanje varnosti na podlagi lastnih obrambnih moči in samozaščite. Zaradi zapletenega mednarodnega položaja, zlasti pa ker še vedno ni sklenjena mirovna pogodba in velja le premirje, zagotavljajo za narodno obrambo znaten del narodnega dohodka. To nedvomno vpliva tudi na življenjsko raven in možnosti osebne porabe.
Tako zasnovana notranja in zunanja politika je zlasti v zadnjem desetletju v gibanju neuvrščenih omogočila severni Koreji, da se razvija povsem po svoji poti, hkrati pa se je otresla izolacije in se je vključila v široko mednarodno politično sodelovanje, zlasti z neuvrščenimi deželami oziroma deželami tretjega sveta. Diplomatske odnose vzdržuje že s 74 državami, seveda pa imajo največji delež v zunanji trgovini še vedno Sovjetska zveza, Kitajska in Japonska.
Jugoslavija je zmeraj dajala DLR Koreji vedno učinkovito moralno politično podporo v njenih prizadevanjih, da uveljavi svojo neodvisno in neuvrščeno politiko v mednarodnih odnosih. Zato ima Jugoslavija kot prijateljska država izreden ugled, kar je bila zlasti zasluga predsednika Tita. Prebivalcem Pyongyanga ostaja v nepozabnem spominu
Titov obisk septembra 1977. Ob tej priložnosti so izdali tudi posebno spominsko znamko s fotografijo Tita in Kim II Sunga v prijateljskem stisku rok. Čeprav nas loči velika zemljepisna oddaljenost, je očitna želja DLR Koreje, da se poveča obseg blagovne menjave z Jugoslavijo, ki dosega zdaj v obeh smereh komaj 16 milijonov dolarjev. Precejšnje možnosti pa so tudi za druge oblike sodelovanja, na primer na kulturno prosvetnem in tehničnem področju itd.
Zanimiva posebnost političnega sistema DLR Koreje je tudi večpartijski sistem. Poleg vladajoče korejske partije dela (nekoč KP Koreje) sta še dve, po številu članstva majhni stranki, in sicer socialdemokratska, katere predsednik je hkrati podpredsednik republike, še bolj neznatna pa je budistična verska stranka. Vse tri sestavljajo skupno politično fronto delovnih ljudi.
Presenetljiva je raven družbenega standarda. V socialistični revoluciji in graditvi nove družbe so dosegli velik napredek tudi v vzgoji in izobraževanju, znanosti, kulturi, zdravstvu in socialnem varstvu.
Značilnosti vzgojno-izobraževalnega sistema
Koreja je bila najprej pet let protektorat, nato pa petintrideset let tako rekoč kolonija v sestavu japonskega cesarstva. Japonski režim je med 35-letno okupacijo vzdrževal le redke štiriletne osnovne- šole in-srednjih šol. Po osvoboditvi leta 1945 je bilo 80 odstotkov ljudi nepismenih. i>>» leta 1950 so od pravili nepispaenost. Kot pravijo, so začeli gradštisv/ 'j-šolski sistem iz temeljev.
Do leta 1959 označujejo prvo obdobje v oblikovanju celotnega šolskega sistema DLR Koreje. Predšolsko vzgojo so začeli organizirati najprej za otroke od četrtega do sedmega leta. Tedaj je bila sedemletna šolska obvez- * nost, in sicer od 7. do 14. leta starosti. Sestavljali sta jo štiriletna osnovna šola in triletna srednja šola. Tej je sledila triletna višja srednja šola ter univerze in visoke šole s štiri do petletnim izobraževanjem. Visokošolskemu izobraževanju sta sledila triletni podpiplomski in dveletni višji podiplomski tečaj. Po obvezni srednji šoli so bili enoletni tečaji strokovnega šolanja ter tri do štiriletni specializirani inštituti za strokovno izobraževanje za mladino v starosti od 14 do 18'let.
V	naslednjem obdobju, od leta 1959 do 1967 je bilo v šolskem sistemu nekaj sprememb v obsegu višjega srednjega šolstva, ko so po sedemletni obvezni šoli (4+3) ustanovili dvostopenjske tehniške šole (2+), začetek visokošolskega izobraževanja pa so premaknili s 17. na 18. leto starosti.
V	tretjem obdobju razvoja šolskega sistema, od leta 1967 do 1971, so uzakonili devetletno šolsko obveznost (od 7. do 16. leta starosti). Višjo stopnjo devetletne obvezne šole je sestavljala petletna srednja šola s politehnično vzgojo v višjih letnikih. Nad to stopnjo so bile dveletne tehniške in enoletne strokovne šole. Šolanje na posameznih fakultetah so podaljšali od pet na šest let.
Po letu 1972 se je izoblikoval današnji šolski sistem z razvito predšolsko vzgojo (otroške jasli od prvega do tretjega leta in vrtci od četrtega do šestega leta), ki je obvezna od 5. do 6. leta starosti, torej zadnje leto pred vstopom v štiriletno osnovno šolo. Tej sledi šestletna srednja šola s politehnično vzgojo v zadnjih dveh letnikih. V splošno-izobraževalnem programu se prepletata sestavini splošnega in tehničnega izobraževanja.
(Nadaljevanje na 11. strani)
/ati
Slikarska razstava učitelja Jožeta Svetine
Dvajsetega novembra 1981 so v avli osnovne šole Dušan Jereb v Slovenskih Konjicah odprli slikarsko razstavo Jožeta Svetine. Omogočil jo je Zavod za urbanizem Titovo Velenje, ki je bil tudi njen pokrovitelj. Slovesnosti ob odprtju so se udeležili številni poznavalci Svetinovega likovnega ustvarjanja in ljubitelji tovrstne umetnosti.
Razstavo je odprl dr. Emil Rojc, izvršni sekretar predsedstva CK ZKS. V priložnostnem nagovoru je opozoril na pomen umetniškega ustvarjanja pedagoga Jožeta Svetine. Poudaril je, da sodi Jože Svetina med tiste likovnike, ki radi ustvarjajo brezskrbno in spontano, kakor jim srce veleva. Ne označuje ga dekorativna enostranost, pripovedna preprostost in izrazno simbolna slikovitost, ampak tudi nravstvena izvirnost odpora proti prisiljenosti civiliziranega in tehniziranega sveta.
Jože Svetina je po poklicu učitelj. Rojen je bil julija 1934 v Šmartnem pod Šmarno goro. Učiteljišče je končal v Ljubljani. Služboval je v Vitanju — zdaj pa poučuje v Zavodnjah nad Šoštanjem. Posvetil se je tudi slikarstvu. Najpogostejše teme, ki jih upodablja, s^: narava, otroci in lovska doživetja.
V Svetinovih delih so enako zastopane \ de, g . dovi, gore ali poija. Rad prikazuie naravo, v katero čiovek še n; posegel. Skrbno opazuje tudi pojave na nebu, megle, oblake in igro sončne_ svetlobe nad pokrajino. Njegova dela nam budijo moč,
vero in voljo do življenja. Ob njih ne ostajamo ravnodušni, saj zrcalijo živo, čisto in lepo naravo.
Kot pedagog ima izostren vpogled v otroško dušo, zato so te upodobitve med najboljšimi. Podobe otrok prav kličejo k etiki socialnih odnosov. Ker ima otroke rad, se zanje boji in nas opozarja na vojni čas, v katerem so prav otroci najbolj trpeli. Otroke vojne upodablja Svetina v krvavo rdečih barvah. Čisto drugače pa predstavi otroke miru, v prevladujočih modrih tonih, kar simbolizira lepše življenje, polno hrepenenja in upanja.
Jože Svetina je sodeloval na štirinajstih skupnih razstavah in pripravil nad triindvajset samostojnih razstav v pretežno majhnih, od regijskih središč odmaknjenih krajih. Zato ga lahko po pravici imenujemo »ljudski umetnik«. Tako skuša približati svoja dela delovnim ljudem, kar je v skladu z naravo naše socialistične samoupravne kulturne politike. Tudi zaradi tega zasluži še večjo gmotno in družbeno-moralno podporo.
Jože Svetina je prejel številne nagrade in priznanja za svoje umetniško likovno ustvarjanje. Tako je dobil 1971. leta nagrado za izvirnost v Murski Soboti, leta 1977 srebrno plaketo in diplomo Diane, leta 1978 zlato plaketo kurirjev Slovenije, zlato Kajuhovo plaketo in leta 1979 ponovno plaketo Diane.
Našemu sodelavcu in unjetni-škemu ustvarjalcu želimo še veliko uspehov!
FRANJO MAROŠEK
Mirns Pavlovec: Skica iz okolice Škocjana, tuš
Literarni večer
Ob mesecu knjige je litijska matična knjižnica pripravila prireditev, na kateri je predstavila literarna in slikarska dela domačina Jožeta Sevljaka. Poleg avtorja sta sodelovala še Šmarski oktet in nadarjeni pianist Franci Dobravec, ki obiskuje pedagoško gimnazijo v Ljubljani.
Jože Sevljak, ki se je rodil na Vačah, že dalj časa živi v Litiji; po končanem učiteljišču v Ljubljani je nekaj časa učiteljeval v Gabrovki in Podkumu, nato pa je nadaljeval študij na pedagoški akademiji — oddelku za razredni pouk, potem pa še na filozofski fakulteti, kjer je študiral pedagogiko. Nekaj let je služboval na osnovnih šolah v Zagorju in Šmartnem pri Litiji, od leta 1978 pa je svetovalec za interesne dejavnosti na Zavodu SRS za šolstvo.
Njegovo literarno in slikafsko ustvarjanje je nastajalo vzporedno; sprva je objavljal svoja začetniška dela v mladinskih in literarnih prilogah Ljubljanskega dnevnika, Mladih potov, Mladine in Primorskih srečanj, ob prihodu v Zagorje pa se je vključil v literarno skupino DE-'
DIČI, v kateri so bili še Vlado Garantini, Franci Kopitar, Franci Lakovič in Radovan Palčič; izdali so pesniško zbirko RAZVEJENO DEBLO.
Nekaj Sevljakovih besedil so tudi uglasbili Jakob Šegula, Franci Lipičnik in Janko Slim-šek.
Omenil sem že, da se motivika in tematika njegovih literarno-likovnih del prepletata. V literarnem večeru nam je predstavil tri cikluse pesmi; v prvem je prikazal svojo navezanost na dom, svoje domače in na idilično kmečko okolje, v drugem doživetja ob spremljanju in opazovanju trdega kmečkega življenja in smrti njemu dragih ljudi, v tretjem pa doživljanje sodobnega sveta in svoj položaj v njem.
Jožeta Sevljaka poznajo Lilijani predvsem kot pisca scenarijev za razne proslave in prireditve, saj jih je napisal že čez dvajset.
Ko smo po prireditvi zadovoljni zapuščali dvorano na Stavbah, smo si želeli, da bi literat Jože Sevljak kmalu dočakal izid samostojne pesniške zbirke. B. ŽUŽEK
OSNOVNA ŠOLA CANKOVA
razpisuje prosta dela in naloge
— učitelja fizike in tehničnega pouka za določen čas s polnim delovnim časom (od 15. 2. do 31. 5. 1982)
Pogoj: PRU.
Začetek dela 15. 2. 1982.
Rok za prijavo: 15 dni po objavi razpisa.
r
Tribuna filmske vzgoje na Slovenskerts
Ob tednu domačega filma v Celju
Filmska vzgoja je eno glavnih gibal prireditev, ki jih pripravijo vsako leto v Celju. Zamisel, da bi približali jugoslovanski, posebno pa slovenski film delovnemu človeku v Celju in okolici, se je v teh devetih letih uresničevala ob projekciji filmov poklicne kinematografije in v pogovorih med gledalci in avtorji predvajanih filmov. Poleg tega smo lahko v Celju v tem tednu videli vse, kar nastaja na Slovenskem: otroški, mladinski in študentski film, filme kinoamaterjev, ki se združujejo v Foto-kino zvezi Slovenije, filme študentov Akademije za gledališče, film, radio in televizijo ter filme, ki so jih izdelali pri Unikalu in Univerzumu. V pogovorih in posvetih o filmski proizvodnji in pisanju o filmu pa imajo vsakoletni posveti o problemih filmske vzgoje posebno mesto. Enkrat na leto se zberejo v Celju učitelji iz slovenskih šol, ki se ukvarjajo s filmsko vzgojo v praksi.
V navadi je že, da se začno celjske filmske prireditve s srečanjem najmlajših filmskih ustvarjalcev. Letošnje, po vrsti sedemnajsto srečanje je bilo nekoliko skromnejše od prejšnjih. LJdeležilo se ga je 11 klubov in krožkov z 42 filmi. Kljub temu da na pregled ni prispelo veliko filmov, pa je izbor poslanih filmov pokazal nekatere zanimive premike. Predvsem je bilo čutiti več filmskega znanja pri mladih
avtorjih in manj vsiljivega vmešavanja mentorjev. Predvsem v pionirskih filmih se je iskrivo zrcalilo življenje otrok in njihov odnos do njega ali pa so se otroci kar podali v igro s filmsko kamero ali filmsko animacijo. Omeniti je treba iz kino krožka Zarja in Izole Vsi ljudje hitijo. Ustvarjalcem filma se je posrečilo svoje razmišljanje o človekovi odtujenosti od narave približati s filmskimi izraznimi možnostmi gledalcu ter ga spontano usmeriti k sprejemanju ideje na poetični ravni. Film Znana pest iz vzgojnega zavoda Janez Levec iz Ljubljane je bil uspešen posebno zaradi odlične montaže posnetkov vadbe karateja v telovadnici in posnetkov položajev karateja pri profesionalcih- filmskih idolih pa tudi zato, ker je s humorjem prikazal odnos otrok, ki so ustvarjali film, do opazovanega pojava. Med animiranimi filmi se odlikuje film Irena Koren iz Osnovne šole Olge Avbelj iz Homca. Film ustvarja imeniten ritmičen učinek zgolj z razporejanjem črk in simbolov, ki povezujejo abstraktno igro črk nekega imena z različnimi simboli in preprosto realnostjo deklice Irene Koren.
Mladinski filmi, ki kažejo posebno občutljivost in tudi oseben odnos do posnetega objekta ali ideje, so pokazali svet mladostnikov v celoti. Od filmskega in
čustveno prizadetega prikaza mladostne osamljenosti (Ja, ne vem), poetične predstavitve nekega čustvenega stanja, ki zbuja asociacije (Jabolko), animiranega filma (Žrelo) in vizualne uporabe kinetičnih predmetov (Kroglice) do preprostega filma, ki želi doseči le to, da bi se gledalci nasmejali (Presenečenje). Žal pa je ostalo veliko filmov nedodelanih. Pomanjkanje selektivnega čuta pri mladostnikih je uničilo marsikakšen dobro zamišljen in lepo posnet film.
Posvet, na katerem sta imela uvodna referata Nuša Dragan in Stanko Šimenc, udeležilo pa se ga je okoli 70 učiteljev iz vse Slovenije je zabeležil današnje stanje filmske vzgoje rta vseh stopnjah in ponovno opozoril na vprašanja, ki se že dvajset let prikrito ponavljajo na tem vzgojnem področju. Še vedno živi geslo, da mora biti kulturna vzgoja v šoli enakovredna tehnični in telesni. Prav tako so spet veliko govorili o tem, ali je smotrno obremenjevati pouk slovenščine z urami filmske vzgoje. V razpravi o tem problemu je bilo izraženo mnenje, da bi kazalo razmišljati o posebni uri, ki naj bi obravnavala vse umetnosti, take ki jih sprejemajo ljudje vidno in slušno: Po tej zamisli naj bi v poseben predmet povezali gledališče, film in televizijo. Taka povezanost in prepletanje
Umetniki in spremljevalci
Slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur — kakor so poimenovali razstavo Umetniki in spremljevalci v ljubljanski Moderni galeriji — sodi med zgledne razstave, pripravljene na Slovenskem. Po namenu in pomenu je razstava posebna tematizirana prireditev, ki podaja veliko več kot zgolj likovni izbor portretov in portretirancev. S tako razstavo zaživita naš čas in kulturni utrip, čeprav kaže portretni izraz še drugačne razsežnosti. Ob vseh iskanjih umetnikov in raznoterih stilnih možnostih ostaja portret vendarle nekaj svojevrstnega v umetniško prepoznavnem ter k človeku usmerjenemu pogledu in izrazu. Razstava portretov — Zvrsti, ki jo vidimo danes bolj poredko, nekaterim se zdi celo »preživela« — je uspešno strnila vse, kar spada v krog umetnikov in spremljevalcev. Gre za skrbno premišljen izbor portretistov in portretirancev. Portreti in karikature, v katerih zaživi čas od leta 1900 pa do danes, nam govorijo tudi o zgodovini in kulturi na Slovenskem. Tudi zvestim spremljevalcem kulturnega življenja je razstava osvežila ne le spomin na posamezne osebnosti ali umetniška dela, temveč je odkrila tudi vse tisto, kar ponavadi
Božo Kos: Prešernovi nagrajenci, tuš
ni razstavljeno, dostopno, dosegljivo.
Veliko večino izvirnikov so ustvarili slovenski umetniki, izjemoma pa naletimo na neslovenskega umetnika, ki je bil povezan z našimi ljudmi in deželo. Razstavljenih je več kot 1100 del, vsebinsko bogatih slik, grafik, plastik, karikatur. Pri tako zasnovani razstavi bi bila zelo dobrodošla tudi portretna fotografija, ki je pri nas še zmeraj pastorek, saj nimamo pregleda nad to zvrstjo.
Lahko rečemo, da se razodeva umetnostno dogajanje v portretih v javnih spomenikih in karikaturah 20. stoletja. Čeprav so razstavljena le izbrana dela — pomislimo samo, da bi lahko Božidar Jakac s portreti sam napolnil razstavni prostor — pa je gradivo odbrano tako smotrno, da predstavi vse pomembno, dostopno in bistveno v umetniškem sporočilu. To velja tudi za avtoportret. V kratkem zapisu ni mogoče navesti številnih slikarjev, kiparjev, karikaturistov, opozorimo pa naj vsaj na nekatera imena: Ivan Vavpotič, R. Jakopič, Lojze Dolinar, Gojmir A. Kos, Veno Pilon, Ivan Čargo, Maksim Gaspari, brata Kralj, Hinko Smrekar, Š. Batič, Janez Boljka, Božidar Jakac, Zdenko Kalin, Nikolaj Pirnat idr. Poleg avtoportretov (npr. B. Jakac, Gabrijel Stupica, Floris Oblak idr.) je največ portretov in seveda karikatur. Upodobljeni niso le likovniki, književniki, glasbeniki, temveč mnogi kulturniki od gledaliških igralcev do politikov: Ivan Cankar, F. S. Finžgar, Ciril Kosmač, Edvard Kocbek, Janez Menart, Svetlana Makarovič, Fran Stele, Luc Me-naše, Jože Plečnik, Risto Savin, Marija Nablocka, Majda Potokar idr. Med občinstvom uživa največ popularnosti karikatura, ki so jo že od Smrekarjevih časov upoštevali na razstavah. Tisto, kar moti obiskovalca, je razporeditev, ki je zaradi pretesnega prostora otežena, zato razstavljeni predmeti ne zaživijo tako kot bi sicer. Pomembnejše je to, da smo lahko videli tako široko panoramo umetnikov in spremljevalcev. Razstavo sta pripravila Luc in Ljerka Menaše, uvodno študijo h katalogu z lepim izborom reprodukcij pa je napisal Luc Menaše.
IGOR GEDRIH
Floris Oblak: Avtoportret, olje, 1958
Duba Sambolec: Marija Lucija Stupica, barvna žgana glina, 1974
Vladimir Stoviiek: Oton Župančič, mavec
Veno Pilon: Božidar Jakac, tuš, 1920
viuue m
ucscuuc isuuiumKacij
--------Jpvi
bi pripomogla k spremenjenem^0 s načinu oblikovanja govorne ku\) °
ture. Pojav narekuje tak pedagq ški poseg, ki bi usklajeno in emri'?’ kovredno razvijal govorno in vf . zualno kulturo učencev. TakšnVe 1 zasnovo je v osnovni šoli pri sle nJ°
venščini zelo lahko utemeljiti i^’
lirf*CmrMti \/ iicrru^ri^rsi cr^rlrv
uresničiti. V usmerjeni srednif.0
Črti 1 rt 14 imet	Ime Ir o	r> ^ ’
šoli pa ima filmska vzgoja ž
m č
svoje mesto v umetnostni vzgoj l Izkušenj s tega področja ni bil > ? 1 zelo veliko, saj so skoraj povso J a ure filmske umetnosti predvide tre za konec šolskega leta.	1
a	auiSA-Cgcl icičl.
Na posvetu so največ govori 'Č o pomanjkljivem strokovnei ,j^
znanju slavistov, ki naj bi nak,~“ filmsk a 1
večkrat prevzeli ure mman. vzgoje. Primerjava s pripravan ^
učiteljev za poučevanje nov
>iet:
matematike in za drugačen nači [J pouka pa je pokazala, da j; v nujno organizirano dopolnilni J izobraževanje, brez katerega učitelji nemočni in nesposobn uresničiti naloženo nalogo. Čnj a noglednost je razbilo poročanji^ učiteljev iz Trbovelj, Nove GoriLt ce, Ajdovščine, ki imajo že neka^ let filmsko vzgojo v svojem des: lovnem načrtu. Prikaz njihovt|n dejavnosti je bil prav spodbudenjQs) saj so polni osebnega navdušenj^ žaradi zadovoljstva, ki jim g^ daje to delo z učenci. Prav ti, kiju’ so filmsko vzgojo že uvrstili ^ svoje vsakodnevno praktičnft(OV delo, so menili, da omogoča film- p ska vzgoja dragocene vzgojno-)^ izobraževalne prijeme, ki pa jii)a žal še premalo izrabljamo. lsl, Posvet je tudi pokazal, da so V|0, dosedanjih prizadevanjih prei>sj malo vidna izhodišča filmske^ vzgoje za posamezne starostne^, stopnje, da oznake, ki poVezu-,^ jejo ta predmet v razredneiftst pouku s predmetnim in le-tega |ar splošno vzgojno-izobrazbenqa2 osnovo v usmerjenem srednjenijj^ šolstvu niso razvidne in učiteljenija] jasne.	Sr<
Poleg republiškega posveta, kija? je obravnaval splošne problem%,e filmske vzgoje, so se celjski učHe< telji in kulturni referenti iz prvih^ letnikov udeležili zgledne ure, kico jo je ob filmu Krizno obdobje^ predstavil Slavko Pezdir z učendL tehniške srednje šole. V pogo-^j voru o poteku ure so se pokazali^ tudi drugi problemi. Še zmeraj niln razčiščen večni pedagoški spor,ie ki niha med hotenjem vzgajati zfg umetnostjo osebnost, sposobno^ kritične presoje, ali uporabiti^, umetnost za obvarovanje mla-ia dega človeka pred »negativnimi«^, vplivi filma in televizije. S takim »varovanjem« naj bi mlademu1" človeku sicer prihranili, da bi zašel med mlinske kamne (do-a brega in slabega) — hkrati pa bili ga oslabili za življenjski boj/ J Celjski .srednješolci so letos__ organizirano videli filme Visoka napetost, Krizno obdobje, Samo enkrat se ljubi, Se spominjašiH Dolly Bell in Strahinja Banija.P Okoli 2000 srednješolcev se je'« pogovarjalo z avtorji teh filmov. Najlepše je bil sprejet film Rajka.. Grlica Samo enkrat se ljubi.
Ker otroškega filma v Jugoslaviji zadnje čase ne snemamo, ni p, bilo letos posebej organiziranih o predstav za najmlajše. Teden tc filmov za otroke, ki postaja žejA tradicionalna prireditev celj-ri skega tedna domačega filma, je b bil letos v Polzeli. Celjski otroci,p so lahko spet videli nekatere jugoslovanske filme za otroke v.p kinu Dom. Tudi v tem kinu je bil b obisk boljši kot so pričakovali, s Tako se jim je v Celju posrečilo v v vse prireditve, ki sestavljajo ji teden domačega filma, ta celo-! I letni pregled dejavnosti, uvrstiti k tudi filmsko vzgojo.	c
MIRJANA BORČIČ	c
v
Zc
POPRAVEK
V zadnji številki Prosvetnega *' delavca smo na drugi strani po- P1 motoma objavili avtoportret 'l. Staneta Kregarja namesto avto- P. portreta Nikolaja Omerze. Za ^ potn<>tp ?e, opravičujemc! ■ * . n
Psihologija
Ustvarjalnosti
ku
lagc
eru
na
nsk|
/ai
io
lačij
a ji
ien’Ob splošni ugotovitvi, da je pri s o nekaterih humanističnih dah kaj malo knjig, lahko re-mo, da se je prav psihologija Slovenskem, tudi kar zadeva ^gjve izdaje, precej razmahnila.
: slonjo se zanima kar precej bral-
iti l.v’ saj se čedalie ve^ *iud‘
'dnK°Pati do jasnejših predstav o a Jbi, okolju in pojavih v sodob-jfm času. Psihologija je postala
bile0 razveiana veda> da 1° težko vsotV'adujej° ce'° strokovnjaki. idgPtreba po specializiranih delih s ga področja se kaže tako doma 'oriL1 * * * V P° svetu- Eden takih dosežnem -*e 'cni‘ža Antona Trstenjaka ne »ihologija ustvarjalnosti, ki je jšla pri Slovenski matici. Čeprav Trstenjakova knjiga iz leta *53 pod naslovom Psihologija Delniškega ustvarjanja že lavnaj razprodana, pa je seda-dlnl3 izdaia temeljito dopolnjena J spopolnjen3, saj celostno pri-objjJZuje dognanja psihološke vede £,5 različnih vidikov ustvarjalno-r]i. Najprej je bilo treba prema-, HJutt predsodke, češ da ustvarjal-', Psti ni mogoče utesniti v okvir e .Tianstvene obdelave. Psiholo-e|ja je lahko odgovorila na šte-d° nLna vPrašania ne 'e 0 ustvarjalnosti kot taki, pač pa tudi o znan-‘'nJtveni ustvarjalnosti, umetniški '. ^tvarjalnosti itn. Tako smo do-K|ili kljub različnim pogledom, ki L1 upošteva avtor, jasno stro-t°vno podobo tej vedi.
! m Anton Trstenjak je že pred leti ino,)bravnaval psihologijo dela, zdaj
I	"ha le-to logično navezuje na
btvarjalnost kot poseben del lovekeve biti. Avtor je razdelil P'.psihologij0 ustvarjalnosti na tri 'phbsežne dele:	Vsestranska
^ "hstvarjalnost,	Znanstvena
^'^stvarjalnost in Umetniška lerhstvarjalnost, vsak del pa je v po-pnA mfznih poglavjih nadrobno . Razčlenil. Pri obravnavi zaplete-Pjhih vprašanj se je dodobra zave-lemial, da manjkajo na tem pobočju številne eksperimentalne *’ ‘aziskave in da so potrebne te-Jnie|neljne miselne preusmeritve v UC}M pogledih. Res pa je, da je ™'vselej treba upoštevati člove-h ’ ovo ustvarjalnost, čeprav so [ 1 Razponi glede kakovosti in koli-'nc>ine zelo različni. Avtor je posta-S0?*! za izhodišče metodičnih zaliiajgmic okolje, osebnost, proces J nlin produkt. Pri tem se zaveda, da ,orie način obravnave operativen.
II	temeljna teza njegovega dela je anojjjsei; Ustvarjanje je delovanje.
''Anton Trstenjak opozarja na 1 . •apačno mnenje številnih psiho-
n!<<figov, ki so šteli ustvarjalnost za ;im
nekaj posebnega, ne pa za vrsto delovanja, ki se navezuje na delo. Ustvarjalnost ima torej tudi družbeno funkcijo in je hkrati izraz splošne človekove dejavnosti. Avtor pravi: »Ustvarjalno delo je družbeni pogovor, je dialog družbe, ki jo sestavljajoposamezniki.« Hkrati je jasno, da se družbena moč ne kaže le v gmotnih sredstvih, temveč tudi v ugodnih ali neugodnih pritiskih na ustvarjalca. Pri tem je posebno pomembno, da se odpirajo vprašanja.
Ko avtor razčlenjuje ustvarjalnost in izvirnost, vidi razliko le v potankosti vidika, ne pa v biti pojma; enkratno delo je tudi neprilagodljivo v pomenu že znanega, doseženega, kot bi rekli sociologi — etabliranega. Logično je, da je avtor pikazal razmerje med ustvarjalnostjo in inteli-genčnostjo. Ustvarjalnost povezuje z algoritmičnostjo. Pri tem ni mogoče zanemariti čustvene strani in ustvarjalčeve osebnosti pa tudi ne družbenega dejavnika. Anton Trstenjak upošteva pri znanstveni ustvarjalnosti različne delovne sisteme od delavca, tehnika do znanstvenika in umetnika. Pomembno mesto ima celotnost informacijskih sistemov pa tudi njihova odprtost. Pri tem upošteva avtor problemska področja in možnosti za množično ustvarjanje. V poglavju Umetniška ustvarjalnost je avtor razširil in dopolnil že znane ugotovitve, ki jih navaja v prejšnjih razdelkih knjige. Ob metodičnem prijepiu govori o različnih pogledih; pri psihologiji je pri tem več težav kot pri znanstveni ustvarjalnosti. Anton Trstenjak upošteva vidike biološke razvojne podlage, gospodarsko socialne okoliščine in kulturno zgodovinske pobude. Pri spoznavni psihološki zgradbi obširno razlaga doživljajsko spočetost, osebnostno ubranost, nato pa nadrobno razpravlja o estetski posebnosti umetniškega ustvarjanja. V Psihologiji ustvarjalnosti navaja mnenja številnih psihologov, znanstvenikov in umetnikov.
Na koncu zajetne knjige je kratek povzetek v nemščini, prav pa bi bilo, če bi ga prevedli še v kak drug svetovni jezik. Nova knjiga Antona Trstenjaka zahteva nadrobnejšo strokovno razčlenitev. Knjigo je preprosto, a estetsko učinkovito opremil Julijan Miklavčič.
IGOR GEDRIH
mu"--———----------------------------------------
bi
Kriza srednjih let
>ka
mo Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani je izšla pred kratkim knjiga dr. jašiHuberta Požarnika — Umetnost staranja—leta, predsodki in dejstva. ija.Pivec osvetljuje veliko življenjskih vprašanj, ki nastajajo v srednjih letih je A vprašanj o staranju, o katerih vemo te malo. Za vpogled v to zani-ovMivo delo objavljamo odlomek.
ika---------------------------------------------
la' Med 35. in 45. letom se začne ni pri večini ljudi nekakšno krizno
lih obdobje. Strokovnjaki govorijo o en tako imenovani krizi srednjih let. že (Kuže, da smo tej krizi, ki je vča-ij-sih bolj burna in mučna od pu-je bertete, do sedaj posvečali vse
ici premalo pozornosti.
iu" To obdobje se prične pravza-v Prav s prvimi občutki staranja. bil Nekateri se nenadno zavejo, da se tli. starajo ali da so že »stari«, ko i v vstopi njihov otrok v šolo ali ko tjo ji/n sin predstavi svoje dekle. °' T)rugi spet sklepajo, da so stari, iti ker je okolica spremenila odnos do njih, ali ko se skrbno pogledajo v ogledalo, ko se zadihajo ob hoji v hrib, kar so prej zlahka Zmogli, ali pa jih na starost opozorijo spremembe osebnosti.
V začetku se večina ljudi iz teh spoznanj norčuje, saj so vendar še ga »na vrhuncu« življenja. Pozneje o-1 Pa jim je vse bolj jasno, da čas ni et Neomejen in neskončen in da sto-o- Pjo pred nekakšno prelomnico. za Kakor v samopostrežni trgovini, , malo preden jo zaprejo, tako se
tudi v tem času poloti ljudi nekakšen nemir.
Vprašanja: »Kaj sem dosegel?«, »Ali so se moje želje uresničile?«, »Ali je to vse?«, »Ali bom še kaj dosegel?«, so kar nenadoma na dnevnem redu, odgovori pa so večinoma negativni. Čeprav ljudem navidezno nič ne manjka, se počutijo mnogi v tem času na robu zloma. Vse se jim zdi nesmiselno in zavoženo, počutijo se utesnjene, prepričani so, da jim nihče ne daje pravega priznanja in podobno. Kriza se večinoma prenese tudi na zakon. Ugotovitve kažejo, da je največ ljudi nezvestih pri 35. letu starosti. Pri tem navadno ne odkrivajo nove ljubezni, pač pa preverjajo svojo mikavnost in želijo še nekaj doživeti, »preden bo prepozno«, uiti domnevni zakonski enoličnosti itd. Podatek iz ZDA kaže, da v tem času vedno več žensk krčevito išče nekaj novega, ker jih tare spoznanje, da pravzaprav niso delale drugega, kot skrbele za dom, moža in otroke. Pred pri-
Sodelovanje s starši
Samoupravni družbeni odnosi spreminjajo v šolah in vzgojno-varstvenih organizacijah tudi odnose med učitelj in vzgojitelji ter starši. Namesto starih avtoritarnih odnosov se uveljavlja demokratično sodelovanje, namesto podučevanja pa svetovanje staršem.
Pri razvijanju različnih oblik sodelovanja s starši se pedagoški delavci pogosto tudi sami počutijo nebogljene in premalo strokovno usposobljene, saj andra-gogika šele zdaj prodira v programe pedagoških akademij in fakultet. Zato bo pedagoškim delavcem dobrodošel priročnik Sodelovanje s starši, ki ga je napisal Jože Valentinčič. V njem bodo našli odgovor pa veliko vprašanj o delu s starši, o individualnem svetovanju, pripravi in vodenju roditeljskih sestankov in drugih oblikah medsebojnega sodelovanja.
Kaj vsebuje priročnik?
Avtor najprej podrobneje obravnava družbeno-politična izhodišča in prikaže sodelovanje med učitelji in starši pri sambu-pravnem delovanju in odločanju, nato pa se posveti posameznim oblikam strokovnega sodelovanja in svetovanja.
Pri individualnem svetovanju nadrobneje obravnava vsebino in pravila svetovalnega dela, opozarja na primerno okolje za pogovor in na meje v zahtevnosti in strokovnosti ter svari pred površnimi diagnozami.
Pri obravnavi roditeljskih sestankov razločuje avtor ožje in širše roditeljske sestanke ter skupne in razširjene sestanke. Učitelja in vzgojitelja usposablja za vzgojno delovanje in oblikovanje staršev v organizirano socialno skupino. Posebej nakaže sodobno organizacijo sestankov, nadrobneje razčleni njihovo vsebino in potek ter daje dragocene napotke.
Avtor obravnava še posebno skrbno — didaktično in metodično — pogovore o vzgoji. Prikaže operativno načrtovanje vsebine, ciljev in metod dela ter podaja tudi pravila za javno nastopanje in vodenje razprave, ki pripomorejo k večji učinkovitosti.
Med drugimi izobraževalnimi oblikami in možnostmi obravnava aktualna strokovna predavanja, pogovore v ožjih interesnih skupinah, pogovore ob televizijskih oddajah o vzgoji in seminarske oblike.
Za šole in vzgojno-varstvene organizacije bodo še posebno koristni napotki za vključevanje staršev v neposredno pedagoško delo, saj imajo le-ti razmeroma malo izkušenj. Pri razvijanju interesnih dejavnosti učencev in pri odpiranju v okolje iščejo vzgojno-izobraževalne organizacije čedalje več pomoči pri strokovnjakih iz vrst staršev in drugih občanov. Ker le-teh ne uvajajo v pedagoško delo načrtno in jim strokovno ne pomagajo, so bili starši pri tovrstnem delu marsikdaj precej manj uspešni, kot bi lahko bili, pa tudi njihova motivacija za to delo se je kmalu zmanjšala, avtor poskuša z navodili, kako uvajati starše v mentorsko delo, pomagati, da bi se zunanji sodelavci v šolah in vzgojno-varstvenih organizacijah hitreje uveljavili.
Priročnik, ki je izšel pri Dopisni delavski univerzi Univerzum, je namenjen predvsem pedagoškim delavcem v osnovnih šolah in v vzgojno-varstvenih organizacijah, s pridom pa ga bodo uporabljali tudi pedagoški delavci v srednjih šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih organizacijah pa tudi strokovnjaki v vzgojnih in poklicnih svetovalnicah, v zdravstvenih organizacijah, v društvih in drugod. MILENA MALOVRH
Pavel Sedej: Zima, olje, karton — 5. revija likovnih skupin Slovenije v razstavišču Sinagoga v Mariboru, odprli so jo letošnjega 21. novembra
bližno 20 leti sta bili na 300 moških, ki so v krizi srednjih let preprosto zapustili družino, dve ženski, sedaj pa že pride na dva moška ena ženska.
Zelo zanimiva raziskava o tem, kako si ljudje v krizi srednjih let želijo nekaj narediti, pa pravzaprav ne vedo kaj, je pokazala, da nima jasnih načrtov za prihodnja leta nekako 25 odstotkov žensk do 30. leta in nad 50. letom in kar 75 odstotkov žensk v starosti med 40 do 50 let.
Kriza doseže vrhunec med 40. in 55. letom, torej v obdobju, ki ga imenujemo klimakterij. Da lahko tudi pri moških govorimo o klimakteriju, danes ni nobenega dvoma več. Medtem ko 75 odstotkov žensk pride v klimakterij pred 50. letom, doživijo moški vrhunec klimakteriju med 50. in 54. letom.
O duševnih stiskah in motnjah v klimakteriju je v strokovni literaturi marsikaj napisanega, toda na žalost tudi pogosto enostranskega. Posebno pri ženskah razlagajo duševne spremembe v tem obdobju edinole kot posledico hormonalnih sprememb. V resnici še zdaleč ni tako in so telesni dejavniki celo postranskega pomena. Za primer vzemimo le dejstvo, da osebnostno zrele, socialno prilagojene in spolno usklajene ženske precej redkeje trpijo zaradi psihičnih motenj v tem obdobju. To velja tudi za moške.
Znamenja se kažejo počasi. Številne ženske mislijo, da še niso
v klimakteriju, ker imajo še vedno menstruacijo. Toda to ni dokaz, da se klimakterij še ni začel. Na srečo velike večine žensk ne tarejo hudi občutki nemira, tesnobe, potrtosti, razdražljivost in pozabljivost in nimajo hudih psihosomatskih motenj, kot so kronična utrujenost, nespečnost, glavoboli, potenje, motnje v spolnosti in drugo, kar spremlja klimakterij. Resnejše težave opazimo le pri nekako 10 odstotkih žensk in moških. Tedaj govorimo o klimakte-rični nevrozi. Pri tem razlikujemo pet skupin. Pri posameznih skupinah prevladujejo:
■—- hujši občutki razdražljivosti, čustvena labilnost in hujši psihosomatski simptomi,
—	hipohondrične misli, strah pred boleznijo in kapjo,
—	hujša depresija,
—	ljubosumnost,
—	spremembe v značaju.
Danes trpi manj žena zaradi
klimakteričnih težav kot nekoč, ker so o dogajanju bolje poučene, poleg tega imamo na voljo hormonalno terapijo, s katero lahko težave omilijo. Resnici na ljubo je treba povedati, da imajo mnoge žene do te terapije pomislek, ker še ni dovolj znana zveza med njo in rakom.
KAKO IZ KRIZE SREDNJIH LET?
— Sprijaznimo se, da se mnoge naše sanje ne bodo nikoli
strokovne
Izpiti in gospostvo
Marksistični center Pedagoške akademije v Ljubljani je pred kratkim predstavil javnosti prvo knjigo iz nove zbirke »Knjižnica revolucionarne teorije« — Izpiti in gospostvo. Knjigo je napisal marksistično usmerjeni norveški psiholog Steinar Kvale, očitno pod vplivom revolucionarnega vrenja med visokošolsko mladino v letih 1965—68, ki je bilo usmerjeno proti zastarelim programom, oblikam in metodam dela ter proti preživelim družbenim odnosom, ki se izražajo v študentskem življenju, zlasti pri izpitih. Knjigo Izpiti in gospostvo, ki je izšla v prvotni obliki že leta 1970, dobivamo tako pri nas z desetletno zamudo, čeprav to še ne pomeni, da je za naše razmere zastarela. Nasprotno: marsikatero sporočilo, ki ga je pisec napisal pred dobrim desetletjem, bo aktualno še vsaj eno desetletje tudi za nits, saj se temeljni odnosi v vzgojno-izobra-ževalnem procesu spreminjajo razmeroma počasi, stari odnosi pa prihajajo venomer znova na dan, čeprav čedalje manj pogosto in manj prevladujoče.
Avtor obravnava izpite in ves sistem preverjanja in ocenjevanja znanja na visokih šolah s treh vidikov — psihološkega, pedagoškega in družbenega. S psihološkim razčlenjevanjem izpitov, ocen in spričeval odkriva njihovo relativnost in nezanesljivost, subjektivnost ocene in njeno dvomljivo prognostično vrednost. Kritika pedagoškega vpliva izpitov na motivacijo za učenje razkriva pomanjkljivosti takega usmerjanja študentov, ki ni sprotno, temveč jim daje vrnitvene informacije šele ob koncu študija kakega predmeta, torej prepozno. Najbolj prodorna pa je knjiga, kar zadeva družbeno kritiko izpitov in kapitalističnih družbenih odnosov, ki se izražajo pri izobraževanju in v veljavnem izpitnem sistemu na visokih šolah. Še zmeraj so vidni stari odnosi gospodar -— hlapec; kažejo se v učiteljevem in učenčevem vedenju, v ozračju strahu in tesnobe, v občutkih nemoči in nebogljenosti pri kandidatih, v njihovi odvisnosti od spraševalca
in od usodnosti izpitov, ki marsikomu začrtajo nadaljnjo življenjsko pot, ko odpro ali zapro možnosti za nadaljnje izobraževanje ali izbiro želenega poklica.
Knjiga Izpiti in gospostvo je aktualna tudi v naših razmerah. Spodbuja nas h kritičnemu razčlenjevanju celotnega sistema preverjanja in ocenjevanja znanja v srednjem in visokem izobraževanju, ne samo s pedagoške in psihološke strani, temveč tudi z vidika družbenih odnosov, ki se kažejo pri tem odkrito ali prikrito. Uveljavljanje sodobnih in z vidika socialističnih samoupravnih odnosov povsem sprejemljivih meril za ocenjevanje in usmerjanje učencev in študentov v študij in delo ne bo niti lahko niti preprosto. Očitno se bo treba spopasti z ozkimi tehnokratskimi pogledi na usmerjanje in preusmerjanje učencev in študentov in na usklajanje njihovih poklicnih želja in odločitev s potrebami združenega dela. Tehnokrat (kot nekoč kapitalist) ne vidi celotne osebnosti mladega človeka. Posameznik ga zanima predvsem kot »delovna sila«, ki jo potrebuje danes ali jutri. Ne zanimajo ga toliko poklicne želje mladih in njihove resnične zmožnosti kot pa potrebe in zahteve dela v določenih delovnih organizacijah, ob zdajšnji bolj ali manj razviti tehnologiji, ki naj bi ji mladi podredili svoje življeVVjske 'čilje.' Zato se najra je zateka k takemu sistemu ocenjevan j? .''Hv- naj bi zagotavljal sijW{»o se&Y ustrezne' »profile« insfVontingmte« delavcev. . '
Kvalejevo delo Izpiti in gospostvo bo spodbudilo jasnejše opredeljevanje med različnimi možnostmi, ki se ponujajo, več kritičnosti s pedagoških, psiholoških in družbenih vidikov in več marksistične revolucionarnosti pri premagovanju zastarelih odnosov in takih pogledov na izpite in odnose, ki so nam tuji. Ker je knjiga tudi izredno poceni (75 din pri obsegu 190 strani!) bo zagotovo našla pot do strokovnih knjižnic naših šol in do vseh učiteljev, ki znajo kritično razmišljati.
J. V.
uresničile, ker so bile nestvarne. Človekovo življenje se ne izpolni samo tedaj, če se uresničijo prav vse želje.
—- Napačno je misliti, da je prepozno začeti nekaj znova. Tudi človek se lahko še v poznih letih spremeni.
— Ne prepuščajte se pretirano ■notranjemu nemiru in depresiji.
-— Ne bežite pred samim seboj.
— Naredite jasen obračun svojega življenja; hkrati si izdelajte cilje in strategijo za prihodnja leta.
— Poskušajte osvežiti zakon.
— Pomagajte otrokom, da razvijejo lastno osebnost in živijo tako, kot mislijo, da je prav.
— Nikar ne pretiravajte pri delu. Če opazite, da pri mlajših sodelavcih in vrstnikih ne žanjete tistega priznanja, ki bi ga po vašem mnenju morali uživati, se nikar ne spuščajte z njimi v še hujši konkurenčni boj in se potolčeni ne umaknite; poskušajte črpati samozavest iz dobro opravljenega dela.
—r Oprimite se hobijev.
— Če si zaželite v tej starosti še enega otroka, potem se ne bojte, da bo z otrokom kaj narobe. Edina nevarnost, ki jo povzroča starost, je mongoloidnost. Verjetnost, da ženska pri 20. letu rodi mongoloidnega otroka, je I : 2000, pri 35. letu I : 1000 in pri 40. letu I : 100. Toda danes poznamo teste, s katerimi lahko sko-
raj stoodstotno natančno pravočasno ugotovijo nevarnost mon-goloidnosti in druge kromosomske anomalije. Najstarejša ženska, ki je rodila povsem zdravega otroka, je bila stara 57 let in pol.
S krizo srednjih let se vsakdo spopada po svoje. Nekateri krizo preprosto zanikajo in se še bolj vržejo v delo, še več se ukvarjajo s športom in še bolj skrbijo za mladostni videz. Če jih skrbno opazujemo, vidimo, da počno vse to pod nekakšno prisilo. Strokovnjaki so mnenja, da je to slabo. Kdor se v tem času ne sooči s seboj, bo imel lahko pozneje še hujšo krizo ali pa si vsaj zapre vrata za resnično osebnostno rast v starosti.
Prav tako hudo je, če kdo išče uteho v alkoholu, kar se v tem obdobju zelo pogosto dogaja. Večina poznejših alkoholikov je prav v teh letih v alkoholu iskala pomiritve.
Mnogi v tem času sanjarijo, kako bodo vse pustili in povsem spremenili svoje življenje. Večina jih ostane le pri želji, vedno več pa je takih, ki resnično »izstopijo«: zapustijo službo in se preselijo na kmete ali pa delajo le še tisto, kar jih veseli. Takih preusmeritev je še več. Za uspešne veljajo tiste, ki rastejo iz pravilne ocene prehojene življenjske poti in jasnega koncepta za prihodnja leta. Tak koncept pa mora človeku omogočiti na j višjo možnost za samouresničenje.
-----------—-------------------------—----------------- ran
dopisniki
poročajo
Prireditve Taborskih kulturnih dni v Žalcu so se pričele v petek, 18. septembra 1981, z odprtjem razstave akademskega slikaija Mihe Ma-leša v Savinovem razstavnem salonu v Žalcu in s 13. srečanjem pionirjev dopisnikov Slovenije. Dva dni so pionirji dopisniki gostovali na osnovni šoli Peter Šprajc-Jur Žalec, ki je v tem času sprejela okrog 500 gostov. Dopisniki so pripravili razstavo pionirskih šolskih glasil, pogovarjali so se z znanimi novinarji, književniki in uredniki
Naslednji dan, v soboto, so odprli razstavo, na kateri je sodelovalo 56 osnovnih šol iz vse Slovenije in osnovne šole Bože Plazzeriano iz Varaždina. Zbranim razstavljavcem, likovnim pedagogom in drugim gostom je spregovoril častni predsednik, slikar Miha Maleš, učenci osnovne šole gostiteljice pa so pripravili kulturni spored, sledila je še podelitev nagrad.
Po ogledu razstave so si pionirji grafiki ogledali film o občini Žalec, likovni pedagogi in mentorji pa so imeli krajši strokovni posvet. Dogovorili so se, da bo razstava vsako drugo leto na isti šoli, namesto neustreznega naziva »grafični bienale«, pa bodo uporabljali slovenski izraz »SREČANJE PIONIRJEV GRAFIKOV«.
Zavod SRS za šolstvo in Pedagoška akademija v Mariboru se dogo-vp-^ata o organiziranju strokovnih posvetovanj likovnih pedagogov Sto. .iije, na katerih naj bi obravnavali predvsem grafično zvrst umetnosti. Takšna strokovna posvetovanja naj bi bila vsako drugo leto kot sestavni del programa Taborskih kulturnih dni Žalca.
Zlata vOlarič
Koraki
(ODLOMEK)
Predmetna učiteljica Zlata Volarič je bila doslej znana predvsem po hitrem vzponu 'med slikarje naivce: od leta 1976, ko je začela slikati, pa do danes je imela že enajst samostojnih in petdeset skupnih razstav. Z letnico 1981 je izšla njena povest KORAKI. Snov zajema iz obdobja fašističnih preganjanj Slovencev na Primorskem in druge svetovne vojne. Delo je avtobiografsko, s samosvojimi pisateljskimi potezami in take vrste tehniko, ki omogoča, da iz nanizanih drobcev razpoznamo mozaično celoto časa in razmer.
Januar 1943. leta...
Jugovčevi družini in še nekaterim drugim družinam so taboriščni vodje naročili, naj takoj odidejo iz barak; s seboj so morali vzeti vso svojo skromno prtljago.
Odpeljali so jih na železniško postajo in jih zaklenili v tovorne vagone. Spet ponoči. Stražarji so jim dali malo vode in vlak se je kmalu premaknil.
Kaj...?
Kam jih bo odpeljal?
Ustavili so se šele po treh dneh vožnje.
Nekdo je zavpil:
»Peč!«
Dali so jim kruh in vodo, a jih spet zaklenili v vagone in kompozicija se je premaknila. Po treh dneh so jih izpustili iz vagonov. Vsi bledi in suhi, brez moči, so izvedeli, da so v Osijeku. Zaklenili so jih v neko klet, v kateri je bilo polno razmetanega papirja. Gotovo je bil v teh prostorih nekoč arhiv, tiskarna ali kaj podobnega.
Čez nekaj dni so jih odpeljali v veliko prazno hišo v Tenji pri Osijeku. Pred vrati je stal stražar. Čez nekaj dni je izginil. Smeli so v vas; sami, brez spremstva.
Marija si je poiskal delo. Pri neki bogati družini so potrebovali pomoč v kuhinji; vsa srečna je prišla to povedat svojim.
»Ne bomo umrli od lakote,« je govorila.
Mož Ivan je ležal na postelji in molčal.
Vsako jutro je Marija vstala zgodaj in opoldne prinesla kruh in mleko. Včasih je odpeljala s seboj tudi Evelino, da ji je pomagala.
Tudi Evelina je dobila plačilo, nekaj živeža.
Ivan se je nekega jutra odpravil v Osijek. Ko se je vrnil, je dejal, da bo delal v tovarni sladkorja. In res je! Vsak dan je sedel na vlak in se odpeljal v tovarno, zvečer pa se je vrnil. V žepu je pogosto prinašal kocke sladkorja.
Počasi se je vračalo življenje v sestradana telesa.
Pomlad je prinesla novo upanje. Šest kilometrov od Tenje je bilo veleposestvo nekega Madžara. Ta je živel v Apatinu in je veliko gospodarstvo prepustil oziroma zaupal kar oskrbniku. Vse njive, dvesto hektarov, so bile obdelane.
Marija je izvedela, da imajo na tem veleposestvu barake, v katerih stanujejo delavci, in da bi tudi njihovo družino sprejeli, če bi poglavar družine, Ivan, hodil vsak dan delat na polje.
Ivan je šel takoj pogledat, kakšne so tukaj razmere. Vrnil se je naslednji dan in kmalu so se preselili tja. V vasi Tenja je Marija spoznala nekaj prijaznih družin, ki so ji rade pomagale. Taki so bili Kneževičevi; oče, mati, dva sinova in hči. Marija in Evelina sta jim hodili pomagat okopavat koruzo in zato sta dobili bel kruh in slanino. Drugega kruha ti ljudje niso pekli. Velike hlebe so spekli v domači krušni peči.
Veleposestvo se je imenovalo Kliška Ada. Ob strani je stala velika rumena hiša; oskrbniku je bila dodeljena polovica hiše, druga polovica pa je bila stanovanje za gospodarja, ko je prišel na obisk oziroma na ogled. Proti
Da se bomo bolje razumeli
Spoznanja o seminarju o skupinskem delu
V	oktobru je potekel tretji, končni del seminarja »skupinsko delo«, ki ga je organizirala sekcija za šolsko pedagogiko pri Zvezi pedagoških društev Slovenije.
Ves seminar je bil namenjen oblikovanju, razvijanju odnosov med člani skupine in posameznikovemu doživljanju v njej.
V	prvem delu so nekateri odkrili, drugi pa utrdili spoznanje o izrednem pomenu skupine — v praksi je to delovna, študijska, terapevtska, rekreacijska ali pa kar partnerska oziroma skupi-pina. Skupno delo ustvarja najmočnejše povezave med ljudmi. Le-te v sožitju z drugimi izmenjaš spoznanja, primerjaš, vrednotiš, dobiš spodbudo za novo odkrivanje, nove podvige.
Na seminarju spomladi smo se posvetili doživljanju, sprejemanju in izražanju čustev. Za vsakdanjo prakso je prav gotovo pomembno tole spoznanje: Če nam kdo zaupa neugodno čustvo, ga preveč radi tolažimo, pomirjamo, mu svetujemo ali njegova čustva zavračamo, namesto da bi jih sprejemali, ga opogumljali, naj še govori, saj bo ob tem sam našel pomirjenje ali izhod iz krize.
Če ga zavrnemo, ne le da mu ne pomagamo, ampak mu bo žal, da nam je zaupal. Na hitro ponujen nasvet pa bo človek v stiski kaj kmalu začutil kot našo brezbrižnost ali kot naš poskus, da bi se izognili ukvarjanju z njegovimi težavami.
Prav je tudi, da v kritičnem položaju, ko se na koga jezimo, ne pozabimo, da bo napad nanj, izražanje posplošitev nujno izzvalo njegovo obrambno vedenje. Bolje je, da v prvi osebi povemo, kako se zaradi njega počutimo, kaj nas pri njem moti.
Z zadnjega seminarja bom v prakso prenesla predvsem vadbo o izražanju in sprejemanju pozitivnih in negativnih vrnitvenih informacij. Naj poudarim, da je učenje mogoče in smiselno le tam, kjer oba partnerja (mož-žena, starši-otroci, sodelavci) čutijo željo in potrebo po spreminjanju sebe.
Ko govorimo o negativni vrnitveni informaciji, mislimo take, ko sočloveka dobronamerno opozorimo — ne na njegovo napako — ampak na to, kaj nam ni všeč, kaj mislimo, da je napačno, s čim se ne strinjamo itd.
Ta informacija mora biti konkretna, konstruktivna, uporabna, zaželena, pravočasna, jasno in natančno izoblikovana, korektna in predvsem brez moralnega obsojanja. Prepustimo pa prejemniku, ali jo bo upošteval ali ne.
Ali je neugodne vrnitvene informacije lahko dajati? Izredno težko. Pri tem nas ovira privzgojena, pretirana vljudnost, fami-liamost, značilna za manjše dežele, za manjšo mobilnost ljudi.
In kako se odziva prejemnik?
Ponavadi se brani, huduje, napada; kaj če bi se naučili tako neugodno, a dobronamerno informacijo sprejeti brez ugovora? Najbrž je prezahteven predlog, da bi si pri tem rekli ali mislili: Hvala, pomagala mi bo?!
Druga stvar je dajanje ugod-nih, pozitivnih informacij.
Če prisluhnemo vsakdanjim dialogom (odštejemo zaljubljence in hinavce), bomo slišali, kako zlahka nam zdrkne z jezika groba, žaljiva beseda, ki res ne zlati medsebojnih odnosov.
Kaj če bi poskusili sočlove-ku-otroku, partnerju, kolegu — povedati kdaj pa kdaj kaj prijaznega o njem? Če je beseda iskre-
na, lahko dosežemo z njo čudovite stvari.
Ena izmed vaj na seminarju zahteva, da vsi člani drug drugemu izrečejo kako objektivno pozitivno mnenje. Kako se počuti človek, ki si lahko reče: Sem pošten, urejen, sposoben, delaven, človeški, nevsiljiv, skromen, velik v premagovanju težav, ljudje bi bili radi moji sodelavci? Če smo odkriti, je vsak v skupini bolj ali manj doživljal prijetne občutke, presenečenje, veselje. Celo kompleks manjvrednosti se ti je lahko zmanjšal.
Najpomembnejše pa je, da smo na tem seminarju začutili,
kako veliko vrednost imaf spodbudne vrnitvene infoririy z. cije za boljše počutje posama,m^a nika in za boljše medsebojne o^ ,
noSe'	led?!
Spoznanja s seminarja preiC° Pc šam za učence in čutim, da živjv*t* 1 z njimi bolj strpno, bolj razumin'h vajoče in zato laže. Tako sem (ohl1 seminarju dobila več, kot se^’'a upala.	(ja, >
ijavn
Tudi drugim članom seminahizgi! so se pričakovanja izpolnila, raane ’ pa bi se še izpopolnjevali na teh dej področju.	i, saj
Uja :
DANICA CEDILNIK ejavr
Priprave na novoletno praznovanje
sv, O Perai Emu
iu g
Eni n Raz
-skaj
ar la
Na pobudo Zveze prijateljev mladine Slovenije so že v številnih občinah sprejeli samoupravne sporazume o enotnem novoletnem praznovanju otrok in zbiranju denarja za ta namen. Samoupravni sporazumi so sprejeti, čeprav ne tako, kot bi bili pričakovali glede na namen, ki ga ima ta akcija. Pobude za poenotenje praznovanja novoletne jelke so tako dosegle svoj cilj.
Tudi v obalnih občinah so že več let praznovali novo leto zelo različno. Čeprav so pripravlja-Ijala te. prireditve predvsem društva prijateljev mladine, šole in vzgojno-varstvene organizacije, so poleg teh pripravili različno bogata praznovanja in obdaritve še po delovnih organizacijah. V organizacijah združenega dela so se organizacije zveze sindikatov trudile, da bi pripravile otrokom
svojih delavcev čim bogatejštlteS£ darila, na kulturne sporede ir'13' vzgojni del pa so pogosto pozab'1™. Ijale. Morda se je komu zdelo, dČ'u je v času, ko nas pesti kopici?3*' težav, ta sporazum odveč ali celfc er neprimeren. Ne gre za milijone^11, j
gre le ta to, da se vsaj zaposlen
'ovi.
odreče nekaj starim tisočakom ifuPr jih prispeva v skupni koš dedkfn°' Mraza, ki je po pričakovanj^3 naših otrok vendarle dober pe' vesmi, ne glede na to, kdo in kaL°Za so starši, in kje delajo. Letošnjfm 1 novoletno praznovanje naj bc'’'31 torej povsod predvsem kulturni^ srečanje z dedkom Mrazom, k1;ir
•	*	»cv*
naj ga doživljajo prav vsi otroci^.’ 1
tudi tisti, ki niso vključeni v
vzgojno-varstvene organizacije!
~	■> Je«*!
torej tudi otroci iz oddaljenil! 61
podeželskih krajev.	f* J
FRANCI KOPRIVEC	'tevi
azis
----------------------------------	klan
a) (
zahodni strani so stali veliki hlevi za konje in poleg hlevi za prašiče ter perutnino, ob teh pa barake za poljske delavce. Zunanje stene so bile zidane, notranjost barak pa je bila pregrajena z lesenimi stebri in deskami. V eni baraki so bila po štiri stanovanja; soba, kuhinja in shramba. Okna so bila zasteklena in dovolj velika, vse deske pa le pobeljene. Nad vsakim stanovanjem je bilo še podstrešje.
Ivanovo družino je sprejel oskrbnik veleposestva; visok, rejen tridesetletnik, modrih oči in svetlih las. Imel je lepo ženo in sina.
»Dobili boste dva stota pšenice, dva metra drv za kurjavo in če bodo ostali člani družine delali na njivah, boste dobili to še posebej plačano. Gospodar pa mora delati vsak dan. S konji.«
Tako jim je naročil oskrbnik.
Marija je novi domek uredila v prijetno, toplo bivališče. Celo zavese je obesila. Niso bile prave, le bela gaza, izvezena z rdečim sukancem, a okna je s tem le polepšala. Sosede so Marijo prijazno sprejele, posebno Bosanka Lepa, delavec Nikola, Srb, in neka madžarska družina s šestimi otroki.
Ferko, najstarejši sin te madžarske družine, je bil Evelinine starosti. Ni ji ugajal, ker je bil precej neveden in polpismen. Komaj je prebral plakat na drevesu, ki so ga tja obesili po naročilu oblasti. Njemu pa je Evelina, lepa zlatolaska, ugajala in je hodil za njo kot zvesti kužek. Tudi pogumen ni, je ugotavljala Evelina. Bo pa za igre, ko ni drugih otrok njene starosti.
Pa tudi iger ni bilo, saj je morala Evelina na njivo in to vsak danyker je njen oče Ivan spet zbolel. Želodec, je zatrjeval. Ležal je na postelji, Marija in Evelina pa sta spet okopavali koruzo, krompir in sladkorno peso.
Oskrbnik je kmalu spoznal, da inajstletna deklica Evelina zaleže 3 moškega, da še več naredi kot jen oče, zato ji je dal celo konje, prva jc hodila delat z Nikolo, 'odila je konje, ko je on stopal za > falnim strojem.
Tako sta postala ona in Nikola rijatelja.
Nikola je imel pravega konja; slepega Belka. Evelino je konj spoznal in jo vzljubil, a neroden je bil, ker se je popolnoma prepustil njeni roki. Tako je nekega dne Evelina bolj gledala okrog po njivi, kot pazila na konja. Prav tisti dan ji je Nikola pravil, da hodijo po poljih partizani, fantje in možje pa tudi ženske, ki se vsi bore proti okupatorjem in fašistom, za osvoboditev domovine, države.
Konj je stopal ob njej, ona pa se je ozirala po koruzi, da bi zagledala kakšnega partizana. Še nikoli ni nobenega videla.
Tedaj je začutila v desnem gležnju ostro bolečino. Zavpila je. Slepi Belko ji je stopil na nogo. Ker je vpila, je konj vedel, da nekaj ni prav, zato se ni upal premakniti. Stal je na njeni nogi, dokler ni priskočil Nikola in odrinil konja.
Noga je Evelino dolgo bolela. Najbrž je bilo kaj zlomljenega, a k zdravniku m šla. Rana se je sama zarasla, bolečina pa je prešla.
Potem je Ivan dobil svoja konja; rdeče-rjavega vitkega Rdečka in črnega Vranka. Bila sta iskra in hitra. Z njima je moral voziti oskrbnika v mesto. Vpregli so ju v koleselj, oker in temno rjave barve.
Sprva se je zdelo, da bo Ivan ozdravel. Da ga bodo konji navdušili in da se mu bo tudi zato obrnilo na bolje. Res se je; a samo za nekaj dni, potem je spet legel in iskra konja je dobila Evelina.
Rdečko je podivjal. Nihče mu ni smel zamahniti z bičem pred glavo. Takoj je začel gristi in brcati. Evelini pa ni naredil nikoli nič žalega. Pustil se ji je vpreči, odšla sta na polje z vozom in Nikola je bil vedno poleg nje.
A pri delu Nikola ni pomagal Evelini. Ni bilo potrebno. Delala je kot on. Z velikimi vilami je nalagala na voz sladkorno peso in ko je bil voz naložen, sta vsak svoj voz odpeljala na določeno mesto za uskladiščenje, razložila voz in odšla po drug tovor. Drugi koči-jaži, Ferkov oče in še debeli Dimi-tar in Jovo, starejši suh, rjav možak, pa so peso odvažali v Osijek, v tamkajšnjo tovarno sladkorja.
Potem so vozili domov belo
repo, pred tem krompir. Najlaže pa je bilo nalagati konopljo. Majhni snopiči so bili lahki. Le voz je bilo treba dobro prevezati. Pri tem je Evelina pomagala Nikoli, on pa njej. Konopljo so zložili kar ob naselju v velike skladovnice.
Ko so mlatili pšenico, je oskrb-nil poklical iz mesta sto vojakov, domobrancev; njihov stotnik je bil Slovenec. Vedno je nosil svetlo modro srajco: ponavadi se je ulegel na sredo dvorišča, vznak, in nekaj premišljeval. Njegove modre oči niso videle nikogar. Bil je lep in visok, svetlolas.
Toda te vojake je stražilo nekaj drugih vojakov.
Mlačev je trajala devet dni.
Sprva so vojaki dobro stražili druge vojake, ker so stražarje tudi primerno hranili, potem so pa nekako otopeli.
Marija je izvedela, da vsako noč izgineta dva ali celo trije »zastraženi« vojaki.
Peti dan je izginil tudi lepi stotnik.
ii
ahlB
»Kam pa gredo?« je zanimalo Evelino.
»Tja,« je pokazala mati, »v gozdj«
» Že vem. Tam so partizani,« se je namuznila Evelina.
Mati Marija ni rekla nič, samo zadovoljno se je nasmehnila. Razumela je Evelino.
Ostalo je le nekaj vojakov; menda deset. Ko so se po končani mlačvi še ti vrnili v mesto, so jih zaprli, ker niso bolje pazili na svoje kamerade...
Če je hotela Marija na delo ob šestih, je morala vstati ob štirih, da je pripravila še hrano za druži-
no.
Mesec april...
Mati in Evelina sta vstali že ob štirih. Sonce še ni osvetlilo naselbine, je pa že obsijalo nebo. Mati je ukazala Evelini, naj gre zakurit v krušno peč, da bo spekla kruh. Peč je bila ob koncu naselja, blizu zadnje barake, obdana z visokim akacijinim grmovjem. Deklica je prinesla malo slame in suhe veje, da bi zanetila ogenj. Mati je v hiši pripravljala kruh za peko. Pogosto je narezala nekaj kruhov za lepinje, ker so jih imeli otroci tako radi.
Ogenj v peči je vzplamtel (kreg Evelina je odprla vrata, da biršn< vrgla vanjo še polena. Potem /fobn vzela grebljico in popravila ogor-acij ke. Zadovoljna je hotela želez.tuiin;\ vratca spet zapreti, da bi se pečoul prej segrela. Tedaj pa je slišalo osorni vzklik:
»Stoj! Kaj pa tu počneš?«
Še ozreti se ni utegnila, že so j<\ obkolili ustaši v črnih uniformah na njihovih kapah je opazila črko1 U. V rokah so držali puške in jo-— ogledovali.
Zares se jih je Evelina ustrašilaNai Kdo bi jih pričakoval ob štirih g zjutraj, saj so vsi vedeli, da sijj . noben vojak ne upa ponoči takc^tZ] daleč od svoje postojanke; bali s£j2o|. se partizanov. Tile pa očitno nekov »Kruh..., kruh bomo pekli, je drhte odgovorila Evelina. rani »Si videla partizane?«	Cjj0
»Ne.«	niJrj
Do tistega dne jih Evelina res š^ašj ni videla.	(j0 ,
Ustaši so šli še k oskrbniku i^teta čez dobro uro so se vrnili iz hiše iVtnja] sklicali vse prebivalce.	£en
»Izvedeli smo, da tod hodijo(,Ta. partizani, banditi. Če boste kate-iQ^ rega videli, nam takoj javite. Čebištjr! kdo katerega skrival, bomo vselej družino postrelili.«	dru
Potem so pozdravili z dvigom^, rok in odšli.	|}ra
Tisti dan je Evelina pomagalctr-in Nikoli pri setvi pšenice. Nekaj ki-čer lometrov proč od posestva je bilaš0\. njiva. Opoldne sta poobedovala,\ v, nakrmila konje in jih odvedla na-klic pojit k vodnjaku sredi polja. ko\ Konja sta pila, Nikola si je česal skj goste lase, Evelina pa je stikala podel travi in opazovala mravlje. čer »Dober dan voščim,« je rekelter možak srednjih let, oblečen v rjav j suknjič in s puško na rami. Za ri]c njim je stal mladenič črnih las, mi] oblečen v zelen tričetrtinski plašč. pre Tudi on je nosil puško. Oba sta šol imela torbi iz ovčjega usnja. br;
»Natočila bova vodo,« je rekel ske starejši.	koi
To sta storila in izginila v koru- na zi-	do’
Koruzinja tudi niso dolgo po- it sekali. Ostalo je na polju skoraj Py vso zimo.	im
Tisto leto je ostalo na polju še 15 precej neobrane koruze. Če pa so; joi jo obrali, so pustili koruzinje. izc
Jletodika obrambe in zaščite
ifegibanost učnega procesa
ima!
)rmV zadnjem prispevku smo raz-%ili načrtovanje in metodično e 0>likovanje učnega procesa, z fedi krajših učnih enot. Pri tem reri10 poudarili, da moramo zago-živfiti pri pouku razgiban ritem unjjnih korakov, vsak učni korak !m f oblikovati tako, da bo razlagi sadila tudi uporaba spoznanega, Ija, razprava ali druga oblika sjavnega sodelovanja učencev, narpzgibanost učnega procesa po-, raane v takih okoliščinah odloči-i teh dejavnik njegove učinkovitor saj le tak učni proces spodnja zanimanje, motivacijo in Ejavno sodelovanje srednjesol-h1, obenem pa jih vodi tudi k Perativnemu znanju, k resnič-Etnu razumevanju in obvlada-iu gradiva, ki ga predvideva cni načrt.
Razgibanost učnega procesa ni —-skaj, kar pride samo od sebe in 9r lahko dosežemo brez teme-ejjj'tega metodičnega znanja. Ra-e jokava o metodah v srednjih zab^ah’ R' j° je izvedel lani peda-dPški institut v Beogradu, je po-pjc^Zala, da je učni proces vse pre-ce](Sč enoličen in zato tudi dolgoča-3netn, za učence. Spričo obilice ;[ej>ovi, ki jo zajemajo učni načrti ujjjRpne vzgOjno-izobrazbene .(Janove, premočno izstopa učite-mjfVa razlaga, oblike aktivnega ,r ^delovanja učencev pa ostajajo kaj ozadju. Učitelj postaja predv-šnji| posrednik nove snovi, predavatelj, namesto da bi bil vsaj lrn/rav toliko tudi organizator raz-t ^'bane skupne dejavnosti učen-'oci:ev’ učenci se spreminjajo v po-čušalce, ki vsak dan »registriranj je0<< na svoj spominski »trak« na ■nilfeset*ne stran‘ »od predavane-!a« učnega gradiva, da bi ga pri Praševanju znali obnoviti v za-jtevanem obsegu. Ko ocenjujejo aziskovalci kakovost takega —»oanja, z njim niso zadovoljni,
. ai ostaja največkrat na ravni I preglednega poznavanja in po-1 ^šnega razumevanja. Manj spo-i Mni učenci in tisti z nizko moti-ror-acijo ter manj razvitimi učnimi zntevadami pri tako zasnovanem peOouku težko sledijo razlagi, zato Uda
so nemirni in brez prave volje. V takih razmerah je zvišal osip po prvih dveh letih usmerjenega izobraževanja, kjer je bilo težišče na skupni vzgojno-izobra-zbeni osnovi, na mnogih šolah v Srbiji in Vojvodini kar tretjino učencev in celo več. O podobnih pojavih in težavah pripovedujejo nekateri srednješolski učitelji tudi pri nas.
Kaj je razgibanost učnega procesa, kaj vpliva nanjo in kako jo lahko dosežemo pri predmetu obramba in zaščita?
Ko govorimo o razgibanosti učnega procesa in o uresničevanju načela aktivnosti, vemo, da pri tem ne mislimo na zunanje dogajanje in kakršnokoli aktivnost, pač pa na tako usmerjenost vzgojno-izobraževalnega dela, ki čimbolj spodbuja, vključuje in vodi notranjo aktivnost učencev k predvidenim vsakratnim učnim smotrom, njihovo miselno dejavnost in sodelovanje pa čimbolj smotrno povezovanje z obravnavo in predelavo vsa-kratne učne enote. Mladostnikovi osebnosti taka razgibana aktivnost ustreza, odbija pa jo enoličnost dolgoveznih razlag, ki se vrstijo, kljub njeni zahtevnosti, med dolgočasne, utrujajoče predmete, ker jih praviloma vključuje kot dejavne sodelavce, saj vsaki razlagi sledi uporaba spoznanega pravila; tako razlaga kot vaje, ki sledijo, pa zahtevajo napeto miselno delo. Najbolj utrujajoče je, kot pravijo, pasivno poslušanje dolgovezne in nezanimive razlage.
Začnimo pri razlagi
Če hočemo (joseči notranjo razgibanost učnega procesa, moramo torej začeti pri razlagi, pri njenem metodičnem in vsebinskem oblikovanju. V srednjih šolah nemara nimamo več učiteljev, ki bi brali svojo razlago, kot se še včasih dogaja na kaki višji in visoki šoli. Enakomerno branje utruja in dolgočasi. Takemu branju pa se zelo približuje ustna ra-
zlaga, v katero učitelj ne vnaša nekaj življenja, duhovitosti in iskrivosti, zanimivosti in prepričljivosti. Didaktika poudarja, da moramo snov in razlago vedno prilagoditi učencem, njihovem prejšnjemu znanju, sposobnosti dojemanja in potrebam. Prav tako pomembno pa je, da učitelj prilagodi vsakratno snov sebi s tem, da jo, ob popolnem obvladanju seveda, oblikuje in razporeja tako, da mu »leži«, da je ob tej rdeči niti, ki si jo začrta, sam lahko ustvarjalen in zanimiv za učence. Med dobrim in slabim učiteljem je pri tem vsaj taka razlika kot med dobrim glasbenikom in tistim, ki igra po notah mehanično in zato ne poustvarja umethine.
Za oblikovanje razlage se lahko zgledujemo po tehniki, ki
jo uporablja npr. televizija. Razgibanost njenih informativnih in izobraževalnih oddaj je v tem, da razlago in poročanje sproti bogati z zanimivimi slikovnimi in filmskimi vložki (inserti), zato nas zlepa ne utruja. Učitelj lahko podobno bogati svojo razlago z raznovrstnimi ilustrativnimi vložki. To so predvsem ponazorila, tcrto zgledi, ki poživljajo razlago, pa tudi vprašanja, ki sprožajo pogovor, krajši odlomki iz knjig, revij in dnevnega tiska in podobno.
Namesto enoličnega opisovanja in nizanja podatkov sodobna didaktika svetuje, kjer je to smotrno in mogoče, problemsko obravnavo snovi, pri kateri učitelj odpira vprašanja.in razgiba-nja pred učenci probleme, nato pa jih skupaj z njimi razčlenjuje
Praznovanje dneva J LA
Praznovanje pomembnejših dni in obletnic v vzgojno-izobra-ževalnem delu šole pomeni veliko več kot samo proslava ali srečanje ali pogovor o določeni tematiki. Praznovanje v našem pomenu besede vsebuje celosten sklop vzgojnih in izobraževalnih pa tudi organizacijskih vsebin in oblik delovanja šole v določenem času ali natančneje v tednu in ne samo ob dnevu praznovanja.
Praznovanje v našem pomenu ni nekaj formalnega, pač pa doživetje nečesa lepega, vezano na nova spoznanja o času ih prostoru.
Osnovni obseg in smoter počastitve jubilejev, praznikov, spominskih dni v letu opredeli šola v letnem delovnem načrtu, vsak učitelj še posebej v vzgojnem načrtu. Toda brez temeljite priprave in zavzetosti celotnega učiteljskega zbora in sodelovanja s krajevno skupnostjo in okoljem bi bila vzgojna moč praznovanj bolj medla, manj doživeta.
Pri oblikovanju vsebin in smotrov izhajamo predvsem iz na-
čela množičnosti in hkrati iz učenčevega individualnega, intimnejšega doživljanja in spoz-' navanja. Če so v to vključeni tudi starši, kot na primer ob dnevu republike in sprejemu cicibanov v Zvezo pionirjev in je tako prazničnost prenesena ali vtkana tudi v družinsko okolje je dobilo praznovanje še trajnejši in globlji pomen. To naj ponazorim z zapisom, kako smo praznovali dan JLA pri nas.
Šola s svojo zunanjo podobo nenehno zrcali določeno dogajanje, uspehe ali dosežke učencev. Krožki urejajo panoje s slikovnim in drugim gradivom, redno se izmenjavajo likovne teme in tehnike, drugje spet vabijo knjižne razstave in literarni prispevki. Toda v tednu oziroma ob dnevu JLA vse povezuje skupna misel. Predstavniki JLAjV našem primeru obmejnih enot, ki pridejo v šolo, že ob vstopu vanjo začutijo in spoznajo, kako je šola vzgojno usmerjena do dejavnosti JLA. Po vnaprej pripravljenem programu se učenci, mladina KS in vojaki pomerijo v raznih
in išče odgovore. Kadar imajo učenci o kakem poglavju že več znanja, čeprav so to le naključno nabrane informacije, lahko sproti vpletamo v razlago pogovor, pa ne bo vsiljen in nenaraven, kot je tisto ponesrečeno siljenje z vprašanji v učence, kadar snovi še ne poznajo in ne vedo, kaj pravzaprav učitelj od njih zahteva.
Nekateri učitelji pravijo, da je razgibanost razlage bistvena re,-torična usposobljenost, obvladanje govorniških veščin. To je sicer res, vendar le pod pogojem.
da je učitelj temeljito pripravljen tudi snovno in da samo vsebino v polnosti obvlada. To pomeni danes, ko gre razvoj tako naglo naprej, da mora učitelj nenehnd tudi dopolnjevati svoje znanje, ga posodabljati in osveževati z novimi spoznanji. Le s takim znanjem, ki ga tudi zna podajati učencem, lahko pritegne njihovo pozornost, prebuja in razvija njihovo zanimanje ter daje s tem razlagi potrebno notranjo razgibanost in učinkovitost.
JOŽE VALENTINČIČ
športnih panogah. Nekaj dni pred praznikom se učenci zberejo v večnamenskem prostoru pri skupni učni uri. Glavno besedo imajo vojaki skupaj s starešino in učenci.
Vprašanja kar dežujejo.. Zanimiva so in presenetljiva, vsa pa vodijo h glavnemu smotru: vloga JLA včeraj, danes, jutri. Vse to pa je povedano preprosto, prepričljivo in zato doživeto. Pouk je tudi nazoren. Vojaki imajo s seboj osnovno opremo. Vse razstavijo na mizah in predstavijo kot sredstvo za obrambo domo- , vine. Učenec sprejme to z razumom. V oddelčni skupnosti se bodo pri pouku še pogovarjali , > JLA in pripravili bodo tudi raz,, stavo fotografij »Moj očka- • vojak«. Na sam dan JLA se bodo višješolci pogovarjali tudi s predstavniki ZRVS občine Koper, s Teritorialci in borci in izvabili iz njih pripovedi iz dni, ko se je rojevala in razvijala JLA. Ker je v teh pripovedih veliko osebnih doživetij in izkušenj pripovedovalcev, imajo taka srečanja posebno izobraževalno in še zlasti
vzgojno vrednost. Oddelčne skupnosti bodo na oddelčnem sestanku izbrale delegate, ki bodo na dan JLA obiskale vse obmejne karavle skupaj z delegacijo KS. Vtise in doživetja bodo delegati prenesli med sošolce že na naslednjem sestanku oddelčne skupnosti. S komandirji karavl se bodo učenci in učitelji dogovorili tudi za druga poznejša srečanja na športnem in kulturnem področju. Vojaki bodo učencem prikazali vojašnico, kako v njej živijo in delajo Učenec bo vse to videl, doživel in tudi razumel vlogo in pomen
JL.A' •—
. Vsako- praznovanje ima^rejs*
posebnosti in raznolikosti. Vsako praznovanje pomeni delo za učence, za šolo in hk yi vetje ali obogatitev. Za to :	.o -
trebna nenehna ustvt;'TT.,st, načrtovanje in trud, ki gakhagra-juje predvsem spoznanje o vzgojni vrednosti takega delovanja šole.
VERA VEZOVNIK-COŠ Škofije
Deželi jutranje tišine
ila Nadaljevanje s 7. strani)
Šolska obveznost traja torej let (od 5. do 16. leta). Po ob-. ^ezni osnovni šoli se nadaljuje 'izobraževanje v enoletnih strokovnih šolah za kvalificirane de-Mavce, v triletnih višjih specializiranih šolah, ki dajejo kvalifika-cijo na ravni pomočnikov inže-„ airjev (mogoča je primerjava z * •“'našimi inženirji I. stopnje), v štiri . do šest-letnih koledžih in fakul-^'Tetah pa izobražujejo strokov-'"‘njake na ravni diplomiranih in-.. ^enirjev in specialistov. Za izobraževanje vzgojiteljic v predšolskih ustanovah in za učitelje v 'štiriletni osnovni šoli imajo tri-'■Mletne učiteljske koledže. Vsi drugi učitelji se izobražujejo '"'tako kot drugi visokošolsko izobraženi delavci.
Za zaposlene imajo organizi-, a(ano izobraževanje ob delu v ve-c''černih in dopisnih višjih srednjih ™šolah, od koder imajo odprto pot la,\ vse vrste izobraževanja za po-a"klic do naj višjih stopenj strokovne izobrazbe. Na visokošol-'a'ski stopnji imajo za zaposlene ob 70delu in iz dela organizirano večerno in dopisno izobraževanje :e‘ ter tovarniške koledže.
Izobraževanje se je tako razši--a rilo, da je vanj vključeno osem \sj milijonov ljudi ali vsak drugi c' Prebivalec. Kolikšen pomen ima M Šolstvo v revolucionarni preobrazbi dežele, spozna lahko obi-skovalec DLR Koreje na vsakem koraku. Po osvoboditvi je bilo 'l' najbolj pereče pomanjkanje domačih strokovnjakov. Zato so 7' ze leta 1946 odprli univerzo v R/<V>ngyangu, leta 1949 pa so imeli v severnem delu dežele že 15 visokih šol. Zdaj imajo mili-:o Jon izobražencev z višjo in visoko Robrazbo. Med korejsko vojno
so preselili tehniško visoko šolo iz Pyongyanga na osvobojeno ozemlje v gozdove, kjer so v omenjenem obsegu nadaljevali z delom. V porušenem Pyong-yangu so leta 1954 najprej obnovili poslopja prav te tehniške visoke šole, v kateri se šola zdaj na desetih fakultetah 10.000 študentov, med njimi 3000 ob delu in iz dela.
V zadnjih dveh desetletjih so zgradili policentrično mrežo 133 različnih visokih šol, v katerih poteka študijski proces v povezovanju izobraževanja in delovne prakse. Ena od pomemb-' nih prednostnih nalog šolstva danes je intelektualizacija delavcev na podlagi višjega poklicno-tehnološkega izobraževanja.
Med cilji šolske reforme v letu 1972 je bila naloga, da zagotovijo vsej mladini v 11-letni šolske obveznosti (1+4+6) splošno izobrazbo na srednji
stopnji. Naslednji cilj pa je bil, da čim širše zagotovijo možnosti za izobraževanje mladine in delavcev v različnih smereh izobraževanja, ki so v nekaterih vrstah šolanja primerljive z našim višješolskim izobraževanjem, če upoštevamo zgol j merilo trajanja šolanja.
V obvezni šoli dobijo učenci v desetem in enajstem letu (v prvem in drugem letu naše srednje šole) poleg splošne izobrazbe temeljno strokovno znanje iz elektrotehnike in strojništva.
Zagotovljena je popolna brezplačnost celotnega obveznega šolanja. Učenci dobijo v šoli tudi obleko in vse učne pripomočke, pribor itd. Za učbenike dajejo simbolične prispevke. V obvezni šoli je v dopoldanskem času redni pouk, popoldne pa dopolnilni pouk in prostovoljne dejavnosti ter različne družbene dejavnosti v pionirski
Telovadni nastop z živimi slikami v ozadju na stadionu v Pyongyangu
in mladinski organizaciji. V mestih imajo ponekod zlasti na višji stopnji tudi še dvoizmenski pouk.
Zgleden družbeni standard
Zanimivo je korejsko pojmovanje povezave izobraževanja'z delom ali teorijo s prakso v obvezni šoli. Kot proizvodno in praktično delo vrednotijo tudi smotrno zasnovano delo v laboratorijih in v šolskih delavnicah, s katerim začno v tretjem letniku srednje šole ali v osmem letu šolske obveznosti. Poleg tega organizirajo tudi delo na drugih delovnih prostorih, pri urejanju zelenic itd., zlasti pa pri poljedelskih opravilih ob setvi in žetvi, obiranju sadja, manj pa v tovarnah, kjer je delo prilagojeno starostni stopnji otrok. Pravo proizvodno delo v tovarnah je sestavina učnega procesa ali izobraževanja za poklice po obvezni šoli.
Obiskala sva vzgojno-izobra-ževalne organizacije vseh stopenj; od predšolskih ustanov do visokih šol. Ugoden vtis stopnjujejo urejenost prostorov, funkcionalnost opreme, red, čistoča in osebna higiena učencev. V vseh šolah smo videli tudi bogate zbirke avdiovizualnih in drugih učnih pripomočkov, ki so se odlikovali s preprostostjo in nazornostjo predstavitve, npr tehnoloških postopkov, naravnih zakonov itd. Veliko so jih izdelali pedagoški delavci sami. Laboratoriji za naravoslovne predmete in tehnično vzgojo ter kabineti in učilnice za družboslovne predmete so bili dobro založeni z učili in inštrumenti za praktične vaje. Pri opazovanju pouka sva se lahko prepričala, kako smotrno povezujejo teoretična spoznanja z uporabo v praksi. V muzejih sva srečevala skupine učencev z beležnicami v rokah, ki so pazljivo sledili ra-
zlagi kustosov v razstavnih prostorih.
Posebno presenečenje pa so nama gostitelji pripravili z glasbenimi in plesnimi nastopi učencev v šolah, ki sva jih obiskala. Prevzela naju je solidna raven vokalne in instrumentalne interpretacije. Posebna zvrst umetnostne vzgoje je tudi kombinacija gimnastike in izraznega plesa, ki temelji na prvinah tradicionalne folklore. Pri nastopu v vsaki šoli so predstavili pester glasbeni program z več instrumentalnimi ansambli, kakršni so naši orkestri. Skupaj z njimi so nastopali učenci, ki so uporabljali tradicionalna korejska glasbila. Dosežke glasbene in plesne vzgoje ugotavljajo v tekmovalnem sistemu, najboljši ansambli pa lahko nastopijo na prireditvah, ki so vsak teden v velikem gledališču Doma učencev in študentov v Pyongyangu — v središču prostovoljnih dejavnosti kulturne, tehnične, telesne in znanstvene vzgoje mladine.
Ena izmed pomembnih značilnosti šole v DLR Koreji je tudi delovna in domovinska vzgoja. Ljubezen do dela in domovine je glavna vrednota, ki tako rekoč polni ozračje ne le življenja šol, temveč tudi drugih dejavnosti tako v mestih kot na podeželju. Na primer: ob žetvi riža so povsod delali na poljih tudi v dežju. Zadružnikom so pomagali meščani, organizirani v delovnih brigadah. Med njimi sva opazila precej skupin učencev in vojakov. Spremljevalci so nama pojasnili, da je zaradi podnebnih razmer v severni Koreji potrebno opraviti žetev v razmeroma kratkem času, zato gredo tedaj na polja vsi, da pravočasno pospravijo pridelek.
Osebni vtisi o dosežkih pri graditvi nove družbene ureditve, o razvoju narodnega gospodarstva, o delovni vnemi in samozavesti, o vsem, kar se v DLR Ko-
reji ustvarili predvsem s svojimi močmi, tako rekoč brez tuje denarne pomoči, o izbiri svoje svojevrstne poti notranjega razvoja, o neodvisni zunanji politiki in pripadnosti gibanja neuvrščenih — vse to kar sva lahko spoznala in videla v tednu dni, je preseglo naša pričakovanja in predstave o tej deželi.
Takšni vtisi temeljijo seveda na spoznanju, da ni mogoče preprosto ocenjevati njihovih dosežkov ter primerjati njihovih pojmovanj življenjskih vrednot in moralnih norm z našimi, ali bolje rečeno z evropskimi merili. Kult dela in ustvarjalnost, zavestno odrekanje mnogim gmotnim dobrinam sodobne civilizacije, splošna in osebna disciplina, ki se kot vrlina približuje asketizmu, vse to ima globoke korenine v kulturni tradiciji, filozofskem nazoru, v vzgoji in v miselnosti korejskega človeka. Bržkone so le tako lahko dosegli razmeroma visoko stopnjo razvitosti in socialno enakost, ki temelji na popolni družbeni lastnini vseh proizvodnih in drugih delovnih sredstev ter nepremičnin. Kolikor je mogoče soditi po zunanjem videzu ljudi in naselij, je življenjska raven prebivalcev DLR Koreje dostojna, ne le v primerjavi z življenjskimi razmerami drugih dežel v razvoju. Družbeni standard pa je na zgledni ravni; to velja zlasti za šolstvo, kulturo, zdravstvo, socialno skrbstvo in javni prevoz.
Jugoslavijo cenijo kot prijateljsko državo, ki je bila DLR Koreji zmeraj v oporo, ko si je prizadevala, da bi se uveljavila kot suverena dežela v gibanju neuvrščenih in tako prispevala svoj delež k miroljubnemu sožitju. Prav Korejci se najbolj zavedajo, kako dragocen je mir doma in v svetu saj so na stičišču interesnih območij obeh velikih sil.
BORIS LIPUŽIČ
kolegom
v
slovo
Stanko Toš
Oktobra 1981 nas .je nepričakovano zapustil naš dolgoletni sodelavec prof. Stanko Toš. Omahnil je sredi dela, ko se je kljub upokojitvi še zmeraj z vso vnemo vključeval v učno-vzgojno delo.
Njegova življenjska pot. je bila ves čas težavna. Že kot študent se je moral zaradi težkih razmer v družini preživljati z delom in inštrukcijami, da je lahko končal srednjo in visoko šolo. Med vojno je živel kot izgnanec v Srbiji in se preživljal s priložnostnimi deli. Oktobra 1944 se je vključil v enote NOV. Po demobilizaciji je prišel v Ljubljano in se zaposlil kot učitelj na takratnem ekonomskem tehnikumu. Razen sedmih let, ko je po službeni dolžnosti prevzel naloge referenta na ministrstvu za prosveto LRS in poučeval matematiko na II. gimnaziji v Ljubljani, je vsa preostala leta poučeval matematiko, finančno matematiko in statistiko na naši šoli. Svoje pedagoško delo je zmeraj bogatil s spoznanji pedagoške
teorije in prakse in tako uvajal v pouk sodobne metode. Zavzeto je sodeloval tudi pri organizaciji in nastajanju metodike izobraževanja odraslih. Ves čas je bil zelo dejaven tudi v pripravljanju skript in drugih učnih pripomočkov, ki so veliko prispevali k lažjemu in boljšemu pouku. Posebno pomembna sta učbenika statistike in gospodarskega računstva, ki jo z velikim uspehom uporabljajo vse ekonomske šole v Sloveniji.
Iz učiteljskih vrst je odšel prav zdaj, ko bi tako zelo potrebovali njegove izkušnje in nasvete, ko uvajamo usmerjeno izobraževanje in pripravljamo nove učne vsebine v izobraževalnem programu ekonomske usmeritve. Žal dela, ki ga je na tem področju začel, ni mogel končati.
Zaradi njegove izredne pedagoške zavzetosti in tovariškega odnosa do sodelavcev in učencev in tega, kar je prispeval k razvoju in uspehu šole, nam bo ostal za vedno v spominu.
SODELAVCI
Bela Horvat
Izteka se leto, v katerem je ugasnilo življenje tovariša Bele Horvata, pedagoškega svetnika in uglednega pomurskega pedagoškega delavca. Tiho in skromno, kakor je živel, tudi ob svoji smrti ni želel zunanje pozornosti, ampak le slovo v najožjem družinskem krogu. Spoštovali smo njegovo željo.
Tovariš Bela Horvat se je rodil leta 1902 v Beltincih v družini vaškega čevljarja in gospodinje. Osnovno šolo je obiskoval v Beltincih, meščansko šolo v Murski Soboti in učiteljišče v Mariboru.
Šolal se je v težkih razmerah. V dijaških letih je deloval pri Udruženju mariborskega učiteljskega naraščaja in bil njegov predsednik.
Leta 1927 je nastopil službo učitelja v Domanjševcih, leto pozneje na Pertoči, vmes so ga zaradi naprednega delovanja odpustili iz službe. Nato je služboval še na osnovnih šolah v > Kostrivnid, Pincah in v Krogu.
Leta 1945 je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v Murski Soboti, leta 1961 je prevzel mesto direktorja Zavoda za prosvetno pedagoško službo v Murski Soboti in delal na zavodu do upokojitve leta 1967.
Po osvoboditvi je bilo njegovo delo usmerjeno predvsem v organizacijo slovenskega šolstva. S svojo široko splošno razgledanostjo, bogatim znanjem, dobrim poznavanjem pedagoške teorije in prakse je dal viden prispevek k organizacijskemu in vsebinskemu razvoju šolstva v Pomurju.
Tovariš Bela Horvat je postavil tudi temelje dvojezičnemu šolstvu v Prekmurju. Sodeloval je pri oblikovanju šolskih okolišev na narodnostno mešanem območju. Proučeval je in v praksi uveljavljal nove oblike in vsebino dvojezičnega vzgojnoizo-
braževalnega dela. Pripravil je učni načrt in predmetnik za dvojezične osnovne šole, organiziral strokovno spopolnjevanje učiteljev, zbiranje slovenskega in madžarskega izrazja, organiziral hospitacijske oddelke in sodeloval s pedagoškimi zavodi v Vojvodini in Hrvaški.
Svoje bogate pedagoške izkušnje in znanje je prenašal tudi našim rojakom v Porabju na Madžarskem. Opravil je pomembno delo za pouk slovenskega jezika v Porabju. Že leta 1948 je napisal berilo za Porabje, v zadnjih letih pa pripravil priročnik za pouk slovenskega jezika v 1. in 2. razredu osnovne šole ter v vrtcu.
Najpomembnejše delo zadnjih let pa je soavtorstvo obsežnega strokovnega dela Prekmursko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma, ki je izšlo leta 1977.
Tovariš Bela Horvat je užival velik ugled in spoštovanje pedagoških delavcev in sodelavcev, ne samo v Pomurju. Njegov prispevek k razvoju šolstva so cenili tudi drugod v Sloveniji in to dokazuje tudi naziv pedagoškega svetnika.
Ob dvajsetletnici dvojezičnega šolstva je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem.
Skupščina občine Murska Sobota mu je leta 1969 podelila nagrado za delo v vzgoji in izobraževanju in leta 1979 nagrado občine Murska Sobota.
Delavnost in ustvarjalnost tovariša Bele Horvata v vsej njegovi delovni dobi in po upokojitvi nam ostajata zgled. Zaradi njegovega dragocenega prispevka k razvoju šolstva v Pomurju pa se ga bomo še dolgo spominjali s hvaležnostjo in spoštovanjem.
SODELAVCI
Rudolf Sušnik
Sredi letošnjega leta nas je po mučni bolezni zapustil nekdanji ravnatelj Vzgojnega zavoda Janeza Levca v Ljubljani Rudolf Sušnik.
Komaj štiri leta so minila, odkar je odšel po 30 letih dela v našem zavodu v zasluženi pokoj. Več kot 25 let je vodil zavod in v tem času pomembno vplival na razvoj usposabljanja duševno motenih otrok in mladostnikov v Ljubljani, posredno pa tudi v Sloveniji in Jugoslaviji.
Že 70 let usposabljamo v Ljubljani duševno prizadete otroke. Šola za te učence je delovala sprva v težavnih razmerah; gostovala je v raznih zasilnih prostorih. Sele po osvoboditvi so se začele razmere spreminjati, ker se je spremenil tudi odnos družbe do teh otrok.
Tudi po vojni je bilo delo v šoli oteženo. Šola ni imela svojih prostorov in tudi strokovno usposobljenih učiteljev ne. Prav pri tem pa je opravil tovariš Sušnik neprecenljivo delo. S svojimi sodelavci je začel oblikovati in razvijati zasnovo usposabljanja duševno prizadetih otrok v Ljubljani. Z izrednimi organizacijskimi sposobnostmi, neutrudno dejavnostjo in strokovno prepričljivostjo je dosegel, da je dobil zavod sedanje prostore na Karlovški cesti 18 in v njih razvil osnovno usposabljanje za lažje in srednje duševno prizadete učence.
Veliko skrb je posvečal strokovnemu izpopolnjevaftju sodelavcev. Zavod je postal hospita-cijska ustanova za študente pedagoške akademije ter za delavce praktike. Vsak, ki je želel izmenjati strokovne izkušnje ali dobiti strokovno pomoč za svoje delo, je imel zmeraj odprta vrata.
Pri osnovnem usposabljanju duševno prizadetih otrok je imel en sam cilj: učenca je treba usposobiti za delo in življenje in ga vključiti v družbo. Zato je namenjal posebno pozornost tudi poklicnemu usposabljanju. Za absolvente osnovne šole je organiziral posebne oddelke, v katerih so se pripravljali za poklicno delo.
Hkrati z osnovnim usposabljanjem je razvijal še domsko vzgojo, počitniška letovanja, rejniško službo in podaljšano bivanje. Prav v razvoju teh dejavnosti je opravil tov. Sušnik pionirsko delo, saj teh oblik usposabljanja v Sloveniji nismo imeli razvitih.
Pri vsem svojem delu je bil dosledno na strani prizadetega otroka. Pri vsaki svoji odločitvi, kadar koli je bil v domu, si je
zmeraj zastavil vprašanje: »Kaj je boljše za otroka?« in odločitev ni bila več težka. ,
Enako zavzeto kot je tov. Sušnik prispeval k razvoju usposabljanja v Ljubljani, je sodeloval pri razvijanju posebnega osnovnega šolstva v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji. Njegovo izredno delavnost in vztrajnost smo čutili povsod, posebno, kjer je bila potrebna spodbuda in kjer je bilo treba orati ledino.
Pomemben je bil tudi njegov prispevek k razvoju usposabljanja v Jugoslaviji. Izredno požrtvovalen in delaven je bil v Društvu defektologov Jugoslavije. Tu je prevzemal in opravljal najodgovornejše dolžnosti. Veliko let je uspešno vodil sekcijo strokovnih delavcev za delo z duševno prizadetimi otroki in mladostniki. Vsako leto je organiziral zvezne seminarje za strokovno spopolnjevanje delavcev. Sodeloval je tudi pri mnogih drugih nalogah in akcijah, pomembnih za vso Jugoslavijo. Društvo defektologov Jugoslavije mu je podelilo najvišje priznanje za delo.
V skrbi za razvoj posebnega šolstva je navezal stike s strokovnimi delavci v drugih državah. Organiziral je tudi veliko strokovnih ekskurzij v tujino, da so sodelavci spoznali strokovno delo na področju usposabljanja tudi v drugih državah.
Zmeraj je našel čas, da se je posvečal vzgoji staršev prizadetih otrok, ki so mnogokrat željni pogovora in jim je ta tudi v uteho. Sodeloval je tudi na seminarjih za starše kot aktiven član Društva za pomoč duševno nezadostno razvitim osebam. Posebno pozornost je posvečal tudi rejnikom domskih gojencev, kamor so hodili gojenci, ki so brez svojega doma, ob dnevih, ko ni bilo pouka, in med počitnicami.
Zavzeto in uspešno je deloval tudi v družbeno-političnem življenju. Delal je predvsem v krajevni skupnosti Prule, kjer je stanoval in kjer ima zavod svoj sedež, saj je bil več mandatnih obdobij zapored predsednik te krajevne skupnosti. Prav tako dejaven je bil tudi v družbenopolitičnih organizacijah v krajevni skupnosti, občini in v mestnih organizacijah.
Veliko je naredil za prizadete otroke, mnogim je pomagal, da so se usposobili za delo in življenje. Nekateri od njih pa se mu za to ne bi znali zahvaliti, zato se mu v njihovem imenu zahvaljujemo mi, njegovi strokovni sodelavci.
ZDRAVKO JERAS
Osnovna šola heroja
FRANCA BUKOVCA MEDVODE-PRESKA
razpisuje prosta dela in naloge
— učitelja razrednega pouka
za enoto J. Kalana na Topolu, za nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu od 1. 2. 1982 do 30. 6. 1982.
Stanovanje zagotovljeno.
Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov šole. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh.
Razpisna komisija pri svetu
OSNOVNE ŠOLE I. SPUB TONETA TOMŠIČA DOBREPOLJE
razpisuje prosta dela in naloge
—	ravnatelja osnovne šole L SPUB Toneta Tomšiča Dobrepolje
Kandidati morajo:
—	izpolnjevati pogoje za opravljanje del učitelja po določbi 96. čl. zakona o osnovni šoli
—	imeti opravljen strokovni izpit
—	imeti 5 let delovnih pedagoških izkušenj
—	imeti organizacijske in strokovne sposobnosti
—	biti moralno-politično neoporečni Ravnatelj bo imenovan za štiri leta.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev s kratkim življenjepisom in opisom dosedanjega dela v 15 dneh po objavi na naslov: Osnovna Šola I. SPUB Toneta Tomšiča, Dobrepolje, Videm 35, 61312 Videm Dobrepolje, z oznako za razpisno komisijo. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po sklepu sveta osnovne šole.
Marija Lapajne
Vse stanovske kolege, sodelavce in prijatelje je globoko pretresla vest, da je Marija Lapajne, pomočnica ravnatelja na osnovni šoli Tone Čufar, Ljubljana, izgubila življenje 1. decembra 1981 v letalski nesreči na Korziki.
Rodila se je 9. 5. 1935 v napredni obrtniški družini v Viž-
marjih pri Ljubljani. Postal predmetna učiteljica fizike kemije.
Službovala je na osnovni Vič, v kadetski šoli za milični Tacnu, nazadnje pa na osn šoli Tone Čufar, Ljubljana pomočnica ravnatelja.
Svoje življenje je posve| vzgoji in izobraževanju mladi rodu. Bila je dobra organiz; rica in vodja dela na šoli. Z veli stopnjo kulturi, požrtvovalni discipliniranosti in delavnost delovala na šoli ter soorgani rala delo na celodnevni šoli.
Sredi polnega delovnega Ijenja je zapustila svoj delo1 kolektiv, šestnajstletno hče; Veroniko in enajstletnega sl Lukca.
Pri svojem delu jo bo vedno pogrešali. Ohranili bomo v lepem spominu.
RADO HLEBEC
Vladimir Lapajne
Tisti usodni torek, 1. decembra 1981, je v hudi letalski nesreči na Korziki izgubil življenje naš ravnatelj osnovne šole Alojza Kebeta v Ljubljani Vladimir Lapajne-Lado. Čeprav nas od tedaj, ko smo zvedeli za tragedijo našega letala, ves čas prevzema žalost za vseh 180 Slovencev, ki jih povečini nismo poznali, nas je neizmerno prizadela vest, da je med njimi tudi Lado s svojo življenjsko družico Marijo-Marinko.
Ko smo 2. decembra nemi in skrušeni hodili po šoli, posedali po zbornici in se sestali na žalni seji, nismo mogli verjeti, da se ne bo nikoli več vrnil na svoje delovno mesto in se pogovarjal z nami o naših skupnih dolžnostih, nalogah in načrtih. Naš ravnatelj tovariš Lapajne pa je imel še toliko načrtov za svoje delo z učitelji in učenci na šoli.
Rojen je bil 10. marca 1935 v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Že leta 1941 je izgubil očeta — profesorja matematike. Z materjo sta se sama prebijala skozi vojna leta. Po gimnaziji se je vpisal na univerzo, pa je zaradi pomanjkanja denarja opustil študij in se leta 1960 zaposlil pri Kompasu. Vleklo ga je v poklic tako zgodaj umrlega očeta, zato je opravil , dopolnilni diplomski izpit in si pridobil naziv učitelja. V letih 1960 do 1962 je poučeval na osnovni šoli Brezovica, do leta 1964 pa na osnovni šoli Preserje. Med leti 1964 in 1970 je bil učitelj fizike na osnovni šoli Hinko Smrekar v Ljubljani. Prav pred kratkim je pripovedoval, kako prijetno je bilo srečanje nekdanjih članov učiteljskega zbora te šole, ki so se zbrali in kramljali o letih, ki so jih prebili skupaj na tej šoli. Zaradi usodne nesreče je bilo to tudi njihovo zadnje srečanje. Pri nas na šoli Hinka Smrekarja je Lado opravil strokovni izpit. Bil je dejaven
iibjO;'
član organov šolč, med drug tudi predsednik sveta šole. želji, da si pridobi potreb stopnjo izobrazbe, se je vpisal pedagoško akademijo -r-smer zika, tehnični pouk. Med 1970 in 1974 je bil pomočd ravnatelja in nekaj časa v.d. r<**J natelja osnovne šole Pplje, t j 'koder je prišel 1. septembjjj 1974 za ravnatelja na p^npvfl šolo Alojz Kebe. To delpvi j dolžnost je opravljal drugo m;* datno dobo. V naši obč dejaven v družbenopoh ganizacijah. Bil je odborm^v-v sveta za kulturo, prosvet«i(|§» sno kulturo v občini Sl*W“ > •. je član vodstva ZPM o je uspešno organizira! i; kot ri dagoški vodja vodi! -sv - s: vanja naših otrok. V5! obdobju je bil predsc^^l Iba dinacijskega odbora za j: nje celodnevne osnovne šole OK SZDL naše občine. Z J,;. Marinko, ki je delala kot - 'p1,
metna učiteljica fizike in kem dalj časa v kadetski šoli za mil: nike v Tacnu, zadnja leta pa bila pomočnica ravnatelja osnovni šoli Tone Čufar, sta zgradila prijeten dom v Vižm; jih. Leta 1965 se jima je rod hči Veronika in leta 1970 Luka, ki sta bila sreča in pom tako tragično preminulih sta: in ostajata v najnežnejših le brez njiju. Lado je opravil v skem letu 1980-81 tudi dopisi politično šolo ZKS, na VŠTK { je v zadnjih letih opravil diplon za učitelja plavanja. Bil je na dušen športnik, navduševal pa je tudi za potovanja po svetu, tako je želel usodni torek izkoi
stiti, da bi z ženo spoznala zn
meniti otok Korziko, kjer ju doletela z mnogimi drugii usodna nesreča. Ne bosta se v< vrnila k svojima otrokoma, v sv< dom, v svoji šoli, med svoje s< rednike, prijatelje in znane Lado pa žal ne bo nikoli več sčdi med nas, ne bomo si mogli vf izmenjati izkušenj o delu. G< tovo pa bo ostal še dolgo m« nami spomin nanj, na prijetneg živahnega, umirjenega in nikc preglasnega kolega in prijatelj • Zal v hitrosti življenja in dela n koli ne najdemo dovolj časa, d bi se dodobra in pobliže spoznal Šele usodnost ločitve nam globi odkrije človeški lik in vredno tistih, ki jih izgubljamo.
Spomin na našega kolega tovariša Vladimira Lapajne pa bo živel v vseh nas, ki smo g poznali.
M. LENIČ
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, pred-
sednica, Tea Dominko, Milanita Dragar, Tone Ferenc, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja. Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko. tehnična urednica.
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Naslov uredništva jn uprave: Tea Dominko, Jure Gartner^J^Janski nasip28,tel.: 315-585,
I C d	IIMINUt vUl C? \JCll II lwl	'
Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Ba»>»*f^iStni rica Marentič-Požarnik, Veljko 611-04
predal 21, Ljubljana


Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 250 din za posameznike, 450 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. > ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega kon teja za vzgojo in izobraževanje časnik »Prosvetni delave prost temeljnega davka od pr meta proizvodov (glej 7. točko odstavka 36. člena zakona o o davčenju proizvodov in storite\ , prometu).