Svetloba me je slepila. Dan je vstajal sprva kot medla bleščava, potem 
pa kot ogromna bleščeča krogla, ki je širila prostor, dajala predmetom jasno 
podobo in boleče ožila očesne zenice. Po grušču so stopale navzgor sklonjene 
postave, podobne težakom, ki z ogr-0mno težo na hrbtih krvavo služijo denar. 
Mi smo garaLi za lepoto. 
Zunaj je bil december. Jasen in mrzel december ibrez snega in brez zele­
nega listja. Mrtva narava. Tam spodaj v podzemskih hodnikih pa je voda živo 
hitela preko skal, preko pragov in skokov. Tam spodaj je v nenehni rasti 
cvetelo kamenje in ni umrlo niti tedaj, ko je z debele bukve na Križni gori 
odletel zadnji zeleni list . 
• 
Glacier des Bossons 
PAVEL KUNAVER 
Chamomx pod Mont Blancom je v Evropi edi'ristveno mesto. Misli si ozko 
koritasto dolino z višjimi bregovi, kakor je savska dolina pri Jesenicah. Bregovi 
korita so da 2000 m porastli s starimi, dobro ohranjenimi smrekovimi gozdovi. 
Sredi doline si namesto J esenic zamisli zgolj turistično mesto, ki more naenkrat 
prenočiti tisoče gorohodcev in najzahtevnejših gostov. Po sredi dere v ozko 
strugo uklenjena silno divja in vedno kalna reka Arve. Namesto našega Stola 
pa postavi v enaki daljavi, torej samo dobrih deset kilometrov vstran naj­
višjo goro Evrope, Mont Blanc, Belo goro, ki v polni aneri zasluži to ime. Od 
popolnoma v sneg in led zakopane vrhnje kope te silne 4807 m visoke gore pa 
malone do dna doline, skoraj do predmestja Chamonixa se ra~rostira eden od 
najbolj divjih in strmih ledenikov, Glacier <les Bossons. Njegov spodnji jezik 
je samo 3 km oddaljen od središča mesta, in njegove serake, divje ledene stol­
piče, vidiš že s prostimi očmi. Kadar se podero večji izmed njih, se sliši grom 
udirajočega se ledu prav v mesto, posebno ponoči, ko miruje promet. 
Množice gornikov in drugih turistov, ki jih neprestano dovažajo vlaki, 
avtobusi in nešteti avtomobili, tiho obstanejo, posebno na trgu pred kolodvorom, 
ali na trgu, kjer stoji Jepi spomenik Saussureu in Balmatu. Iznad temnih gozdov 
sije posebno v poJ.etnem soncu orjaško 111abirališče snega in ledu Mont Blanca 
in njegovih: sosedov tako anočno v mestni vrvež, da ti nehote obstane noga. 
Kjer ni prevelik vrvež, stoje ljudje in strme v višave. Nikjer drugod nisem 
videl toliko ljudi oboroženih !Z daljnogledi kakor v Chamonixu - in izplača se 
jim. Iz prahu in bencinskega ozračja jih ponese ta veliki prijatelj šest do 
desetkrat bliže gorskim lepotam in izloči iz zornega polja vse, kar žali oko. 
Na razglednih točkah pa stoje veliki daljnogledi, ki se jih poslužujejo posebno 
ljudje, ki zaradi starosti ali slabotnosti .ne morejo v bleščeče višave. Ganljivo 
je opazovati starce in star,ke, ki se le še težko prestopajo, pa posedajo ali 
postajajo na odprtih krajih mesta, pa si podajajo daljnogled in brez besed 
in resnih obrazov strme v višave, kjer so morda doživeli nepozabne dni v 
mlajših letih. številne družbe mladine pa, opremljene z vrvmi vseh vrst, barv 
in velikosti, z derezami in ceµini ob pogledu na silni vrh in njegov bleščeči 
oklep velikana le še bolj pohite velikim doživljajem nasproti. 
Tisoči in tisoči ,ponesejo iz samega Chamonixa in njegove najbližje okolice 
najgloblje vtise v domove daleč proč od gora. Saj tu, bodisi iz samega mesta ali 
204 

Glacler des 
Bossons, dolg 
8 km pod vrhovi 
od leve proti 
desni pobočja 
Mt. BI. du Tacul 
Mt. Maiidit, 
Mt. Blanc Diime 
du Goiiter in 
A. du Gofiter 
Foto P. Kunaver 
le nekaj korakov po lepih stezicah za njim, moreš pregledati 3800 visoko gorsko 
pobočje, na katerem leži ledenik Bossons. Malone do nadrobnosti moreš 
opazovati njegov nastanek od vrha Mont Blanca, kjer vsaka megla prinese 
snežen metež in z njim nove hrane ledeniku, pa preko neštetih orjaških 
sneženih klož, odlomov, serakov in do strahovito raz,pokanega jezika, ki leži 
že sredi bregov, ki so porastli s temnimi smrekovimi gozdovi. Temne, nepro­
dirne sence se menjavajo z zelenjem sončnih pašnikov, temnimi gozdovi, 
bleščečimi ledeniki in snežišči na vrhovih. 
Rastlinsko življenje lJll ledena smrt se prepletata. Težnost in pritisk 
ledenih mas s štiritisočakov potiskajo ledenike globoko v dolino, do 1200 m 
nadmorske višine in le do 200 m nad zelenim dolinskim dnom, nasprotno pa 
sega gozd do višine 2000 m nad morjem, zelene trate pa še mnogo više. 
Mestoma vidiš le gole, od ledu in snega zapuščene groblje, ki ločijo sveže 
zelenje od bleščečega ledu. 
Šele nad višino 2500 m se .začne čista vladavina golega skalovja in ledu. 
Zato je zaradi razgleda mailokatera gora bolj obiskana kakor , bregovi Mont 
Blancu nasproti ležečega Breventa (2525 m) in pod njim ležečih planin Plan­
prac in Flegere, kamor držita dve žičnici. Če hočeš pregledati ves ledenik 
Bossons naenkrat, tedaj moreš to storiti z bregov Breventa; da ga pa spoznaš 
do potankosti, pa moraš iti na bregove Mont Blanca samega. Tako bomo storili 
tudi mi, da se bomo seznanili s tem edinstvenim ledenikom. -
Med posebnosti ledenika Bossons spada gotovo to, da ga moreš kljub 
njegovi dolgosti 8 km naenkrat pregledati od temena Mont Blanca, kjer so 
njegovi začetki, do žalostnega konca tik nad vasjo Tacuna. 
Druga zanimiva značilnost je ta, da se na tej razmeroma kratki razdalji 
silno hitro spušča v dolino; začenja se na samem vrhu Mont Blanca 4807 m 
visoko, konec pa leži sredi gowov v višini ca. 1200 m n. m. Zaradi izredne 
strmine je v srednjem in spodnjem delu podoben orjaškim tisočmetrskim 
zmrznjenim brzicam. Tisoče in tisoče raz,pok jih preprega, na grbinah pa se 
vsa ledena masa razkolje na fantastične serake ali stolpičje. Od daleč se ti 2di, 
205 

Zbiralni bazen Bossonskega ledenika pod vrhovi l\ft. llfaiidlt, l\ft. Blanc In Dome du Gotlter 
(na desni neviden) 
l\forJe razpok na Bossonskem ledeniku • 
206 

V stolpiče razlomJJeni 
Bossonskl ledenik, 
Vzhodna ca. 100 m 
• visoka ledena stena 
Foto Pavel Kunaver 
da je vse tiho in mrtvo v tem ledenem velikanu, pogreznjenem v skalno 
naročje Mont Blanca. A ni tako. V nižjih predelih vidiš dreti izpod ledu 
potoke vode, ki so tem večji, čim , bolj pripeka sonce. Od časa do časa pa te 
tudi na Breventu do.seže grom podirajočih se stolpov in na ledeniku se 
pokaže meglica, v katero se je razpršil led. 
Krasno in mogočno je nabirališče ali akumulacijski bazen Bossonskega 
ledenika. Č:e ne bi izmeril na zemljevidu njegovega obsega, ne bi verjel, da 
se nabira led in sneg za ledeni veletok na prostoru okoli 25 kvadratnih 
kilometrov. Od vrha A. du Midi, ki je na sliki 1 skrit na levi od Mont Blanca 
nad vrhom ledenika, je celih šest kilometrov, in venec gora, ki jih vidiš nad 
ledeno kotanjo, sestoji iz A. du Midi, Mont Blanc du Tacul-a (3955 m), Mt. 
Maudit (4465 m), Mont Blanca samega in Dorne du Gouter (4237 m) ter manjše 
A. du Gouter na desni. 
Slika 2 nam kaže silovito nabirališče ledenika. Razen strmih sten, kjer 
se sneg in led ne moreta držati, je vse še čisto belo. Le sence so modrikaste in 
na prelomih gleda spodnji zelenkasti led na dan. Ta pokrajina je edinstveno 
lepa, bodisi da jo zjutraj obsevajo prvi sončni žarki bodisi da blešči v strmem 
opoldanskem soncu ali pa zvečer, ko se za žarečimi pobočji dalljšajo nepopisno 
lepe modre sence. Tudi kadar se pode viharni oblaki preko nje in vidiš poševne 
tančice sipati sveži sneg nanjo, je rpo svoje lepa in skrivnostna. 
V teh višinah so padavine le sneg, ki se kopiči in kopiči in se sledeč 
zakonom težnosti počasi pomika navzdol. Povsod je nad sto metrov debela 
plast snega, ki se je v spodnjih plasteh že izpremenila v led, pretrgana s 
prečnimi in podolžnimi razpokami. Na vrhnjih strminah se trga v orjaške 
klože in v grmečih plazovih se rpodira preko strm.i!Il v globlje dele gornje 
krnice. 
En del ledenih mas se odcepi od gla,vnega ledenika pod A. du Gouter in 
se spušča strmo , pr-0ti vasici Tacuna, glav, ni ledenik, ki je pod Mt. B. du Tacul 
207 

Del ledeniškega 
stolpičja 
Bossonslcega 
ledenika. Višina 
posameznih 
stolpov ca. 20 m 
Foto P. Kunaver 
že silovito razpokan, pa se nagne po ogromni krnici proti vasi Bossons. Iz nje 
mole strme .pečine Grands Mulets kakor samotni otoki sredi ledenega morja. 
Na njih je našla prostor tudi enako imenovana iplaninska koča, ki je nudila 
zavetišče že nekaterim slovenskim gornikom. 
V Rlan Glacier se ledene klože še enkrat zlijejo v kolikor toliko enotno 
maso, ki je nekoliko manj pretrgana od raZll)ok. Od tod naprej pa postane 
ledenik bolj in ,bolj strm. Pod ledom nahajajoče se grbine, ki jih ledenik še 
ni postružil, povzročajo, da se led lomi na vse strani. Poglej samo sliko 3, ki 
je bila posneta že pod Plan Glacier-om. Ledenik je itam podoben ~amrzlemu 
razburkanemu morju. Ostri grebeni dele gJ.oboke razpoke, in v ledenih stenah 
zijajo sekundarne ra7JPoke ter žlebiči, ki jih je izjedla snežnica. Ledene stene 
Obsevanje vzhodne 
stene korita -
popoldne - ob 
Bossonskem ledeniku. 
srednji del jezika. 
Ledenik se plazi pod 
bolj senčno zahodno 
steno. Razmerje ni 
natančno 
Foto Pavel Kunaver 
208 

Podolžne 
razpoke Jezika 
Bossonskega 
ledenika. Umik 
od toplejše 
vzhodne stene 
korita 
Foto P. Kunaver 
so izlužene, kakor da bi jih obdelal z veliko žlico. Ne samo direktno obsevanje 
sonca taja led, ampak tudi topla atmosfera celo v senci izpreminja led zopet 
v vodo, ki po razpokah odteka v dno ledenika. 
Kjerkoli je ledenik le malo raven, teko po njem potočki, ki izginjajo 
v modrih globinah razpok. Teh pa je tem več, čim niže se spušča ledenik po 
strminah in v čim toplejše zračne plasti sega. V teh srednjih legah se ne daleč 
od ledenika, na grbinah in krajih, kjer se je led že pred desetletji umaknil, 
pojavljajo prve zelenice in cvetice. 
V višini okoli 2000 m se pojavijo pod ledenikom posebno hude grbine in 
tudi ledenikov strmec postane večji. Zato se led tudi hitreje premika. Silni 
14 
Ledeni plaz 
ob sten.t 
Bossonskega 
ledenika. Višina 
stene ca. 50 m. 
Plaz leti na 
temnem, s tanko 
vrhnjo grobljo 
pok.ritem ledu 
Foto P. Kunaver 
209 

Razpokani 
Bossonskl 
ledenik pol 
kilometra pred 
koncem 
Foto P. Kunaver 
prelomi in odmiki od zahodne strani pa so v:zlrok, da se prav tu pokažejo do 
100 m visoke ledene stene, v njih pa nagubani led in notranja groblja. Gube 
in plasti vidiš dobro na sliki 4, ki ti kaže tudi, kakšna stolpičja nastanejo nad 
gubami, nad katerimi se ledenik razlomi v tisoče fantastičnih oblik. Bolj kakor 
od blizu jih z dobrim daljnogledom pregledaš z nasprotne strani izpod Breventa 
ali pa i'.llpod sten A. du Midi. 
V gornjem delu ledenika vlada večinoma mrtvaška tišina, v kolikor je od 
časa do časa ne zmoti pok novo nastajajoče razpoke ali grom plazov. Tu doli 
pa je vse drugače. Pod žgočim višinskim soncem vse teče. Stene stolpičev se 
lesketajo od svetle vode. Z nagnjenih fantastičnih oblik kaplja voda in 
izpod robne groblje dero potoki kalne vode, ki nosi s seboj v mivko in blato 
strti granit. Saj tu je ledenik še okoli sto metrov debel in na vsak kvadratni 
meter pritiska s težo do sto ton na dno korita. Pod tako težo pa ostrorobi krš, 
ki ga premikajoči se ledenik , potiska s seboj, struži dno in drobi trdi granit 
v moko. 
Ledeni stolpi so do 20 in več metrov visoki in zaradi premikanja ledenika 
silno labilne in krhke zgradbe. Zdaj tu zdaj tam se zgrudi tak velikan in 
zgrmi v globino. Iz ledu pa se rušijo tudi skale, ki so nekoč padle na led visoko 
nekje pod vrhom. Hitro kakor topovske krogle treskajo po strmini navzdol. 
Vse je tako napeto in visi, da se more vsak trenutek vsa ta krhka in trhla 
ledena zgradba zrušiti, ker od zgoraj pritiskajo in dotekajo vedno nove mase 
ledu. 
č:etudi sonce tanjša in krajša ledenik že v višini 2000 m, doteka od zgoraj 
še vedno toliko ledu, da se zadnji del ledeniškega jezika ra'.llprostira še dva 
kilometra daleč proti dolini med gostimi smrekovimi gozdovi. 
Ta del ledenika pa je posebno zanimiv. Silen je kontrast med svezrm 
zelenjem ter mrzlim, zlovešče se bleščečim in strašno razpokanim ledenikom. 
Primerjaj pojave na sliki 5, ki jih je zakrivilo ogrevajoče se podnebje se­
danjega časa. Stojim na vrhnjem strmem robu ledeniškega korita. Globoko 
pod menoj leži ,že zelo stajani ledenik, ki pa se je tudi umaknil od tega -
210 

SkraJDi Jezik 
Bossonskega ledenika. 
Foto Pavel Kunaver 
vzhodnega - koritovega brega in se plazi bliže bolj sončnega zahodnega 
brega. To pa se je zgodilo zato, ker popoldansko sonce dalj časa obseva 
vzhodno stran ledeniškega kof!ita, ker na zahodu Chamoniške doline ni visokih 
gora. še toneče sonce ogreva skalovje na vzhodni strani korita, od katerega se 
ledenik hitreje odmika kakor od zahodnega brega, dalj časa v senci ležečega. 
(Glej sliko 6). 
Najmočneje pa so vplivali doživljaji ob najnižjem delu ledeniškega jemka. 
Tam sva zlezla prav v dno korita. Utaborila sva se poleg velikega ledeniškega 
balvana, da bi našla za njim zavetje, če bi se nad nama kaj večjega utrgalo. 
Mogočni ledenik, ki leži tako samozavestno v naročju vrhov Mont Blanca, je 
tod v agoniji. Na strašno razpokanih ledenih stenah ni miru. Sončni žarki in 
topla atmosfera jih neposredno uničujejo. Z njih se rušijo zdaj večji maj 
manjši ledeni plazovi (sl. 7). Zdaj pa zdaj prižvižga od zgoraj velik balvan, ki 
v spremstvu manjših skal drvi z neznansko silo ob robu korita. Ob takih 
prizorih sva skrbno preračunala, koliko korakov bi bilo treba, da bi pravočasno 
stekla za najin granitni balvan, če bi se kaj hujšega primerilo. 
Ledenik pa je bil tod že smrtno ranjen (Slika 8). V šumenje vode, ki je 
drla nekoliko sto metrov niže izpod ledenika, se je od časa do časa glasilo 
udiranje in podiranje ledenih mas v notranjosti. Iz globokih razpok se je včasih 
oglasilo nekaj kakor strašen vzdih umirajočega velikana. Ob vseh prizorih 
tajajočega se ledenika, podirajočih se ledenih sten in padajočih skal se je 
vsilila ta podoba umirajoče kreature. 
Tik pred odhodom se nama je nudil še posebno nenavaden prizor. Ko 
sva stala zopet na robu korita, sva opazila ledeno steno med dvema razpokama, 
211 

Pri bllžni prerez čez 
spodnje Izpraznjeno 
korito Bossonskega 
leden .lka tik pred 
koncem 
Foto P. Kunaver 
ki je postala od dopoldanskega jn popoldanskega obsevanja od strani tanka 
kakor steklena šipa. Da se njen vrh ni bolj stajal, je bila vzrok tanka vrhnja 
groblja, ki je čuvala led pred tajanjem. Ob času najinega opawva• aja je bila 
ledena stena ali ledena šipa, ki je bila morda kakih 15 m visoka in široka, 
v sredini že tako pretajana, da je zijala v njej kakih 7 m velika zev, kakor da 
bi pravo stekleno šipo prebil orjaški kamen! Zraven sta bili še dve drugi 
pretajani ra:llpoki. V daljnogledu je bil ta ledeni prizor nekaj posebnega. Pozno 
popoldansko sonce je sijalo skozi velikansko luknjo in voda je kapljala od 
vseh kosov. Ravno sem hotel reči: 
»Ta čudoviti krhki pojav pa ne bo dolgo trajali« ko je iznova zagrmelo 
in ledena šipa se je sesula v tisoče ledenih koscev. 
Pomaknila sva se nekoliko niže, h koncu ledenika. Orjak, ki ga hrani 25 
kvadratnih kilometrov mogočna krnica z ledom, umira tod od pomanjkanja 
ledenega dotoka in se umika. Njegov konec (slika 9) leži kakor umirajoča zver 
v dnu malone izpraznjenega okoli sto metrov globokega ledeniškega korita. 
Z bregov zapuščene groblje se rušijo kameniti plazovi, ki so mestoma tako 
veliki, da se je z grobljo vred posedel v korito manjši del gozda. Del ledu je 
tako n a debelo pokrit z grobljo, da ga ta varuje 'Pred soncem in ga konservira. 
Povsod vre voda izpod kamenja, in ker tu ni nobenih ledeniških vrat, se 
niže spodaj zbira v deroč, silno kalen ledeniški potok. Stoinstoletnega poto­
vanja ledenih kristalov od vrha Mont Blanca do sem je končano in začenja 
se zopet hitrejši krogotok vode. Tod nekje bodo kdo ve kdaj prišle na dan tudi 
kosti gornikov, ki so nekdaj izginili tam v ledeni puščavi okoli vrha alpskega 
očaka. -
Pod jezikom je še visoko ob zahodni strani ledenika malone do višine 
2200 m se razprostirajo gole groblje in grbine, ki jih je ledenik zapustil v 
naglem umiku v zadnjih sto letih. Umik se je tako hitro vršil, da mu počasnejše 
rastlinstvo ni moglo slediti za petami. Zato zija med rastlinsko odejo in 
ledenikom prava kamenita puščava. Pod jezikom je korito okoli pol kilometra 
daleč popolnoma prazno in meje med tremi elementi so silno ostre - ledenik, 
gola kamenita groblja, bujen smrekov gozd! Umik ledenika je izredno jasen, 
posebno če primerjaš sedanje in stare fotografije ledenika, posnete z Breventa. 
Prav površen račun kaže tudi tukaj, da je ledenik silno nazadoval in upadel 
in da se je samo v spodnjem delu zmanjšal za okoli 60 milijonov kubičnih 
212 

metrov - a raje več kakor·manj. Kljub temu, da je v gornjem delu še vedno 
dovolj padavin v obliki snega, se je meja deževja in z njo ločnica večnega snega 
pomaknila više, doba tajanja pa podaljšala, zato tako nazadovanje! -
. Ko , pa se dol grede začneš odmikati od nazadujočega, v sebe pogreznjenega 
ledenikovega jezika, ti zasijejo zopet njegovi višji predeli v vsej lepoti lin 
mogočnosti. Vse lepši in lepši postajajo, čim bolj se bližaš hišam in hišicam 
vasi Bossons. Grozeče visi orjaška masa gora in ledu nad krajem in ljudje kar 
izginejo v ,primeri s to silno naravo. Kljub vsej nepopisni lepoti se ti zdi, da se 
ledeniki zlokobno bleščijo - nič ne veš, kaj skrivajo v svojem nedrju - saj je 
bližnji sosed Bossonnskega ledenika, Glacier de Bionnassay komaj pred dobrimi 
sedemdesetimi leti postal strašen morilec nič hudega slutečih dolinskih pre­
bivalcev. 
Skuta z južne strani 
RADO KOCEVAR 
Ko smo ,leta 1946 zgradili bivak pod Skuto, smo s tem odprli alpinističnemu 
svetu novo in zanimivo t-Orišče, osrednjo rajdo Grintovcev. Ne smem sicer 
trditi, da so ipred vojno tu stene· samevale. Pristopi do sten Skute so bili nekako 
od rok in večina plezalne družbe je raje delovala na Kamniškem sedlu ali pa 
na Okrešlju. 
Bivak pod Skuto lima to prednost, da leži tik pod samimi stenami Skute, 
razen tega pa tudi ni daleč do severnih sten Rink in Turske gore nad Okrešljem. 
Ker smo ga zgradili sami z lastnimi žulji, smo .ga seveda tembolj vzljubili. 
Zlasti leta 1947 smo velik del svojega alpinističnega udejstvovanja prenesli 
semkaj. 
iPo znani epizodi na Kokrskem sedlu je v gorah skoraj mesec dni nepre­
trgoma snežilo. V takem se seveda nismo lotevali nikakršnih vzponov. Plaz 
v Planjavi me je temeljito izučil. 
V enem letu plezalnega udejstvovanja sem se že veliko naučil, tako da 
sem se odslej odločil za samostojna dejanja. Hotel sem sam i,wršiti ta ali oni 
vzpon. Zato pa je bila potrebna silna volja in te mi ni manjkalo. 
Neko pomladno soboto sem se tako usedel na kolo in preko Mengša odbrzel 
goram naproti. Mrzla burja mi je pihala z nasprotne stari, lesketajoči vrhovi 
pa so bili vabljivejši. 
Pot na bivak skozi 2.mavčarje mi je bila že tako znana, da sem jo kar sam 
ponoči mahnil gori. Lunina svetloba je poskrbela, da ni bilo dolgočasno. 
Poletna melišča je pokrival led kakor nalašč za moje dereze. 
Drugi dan je bilo nebo brez oblačka. Gore pa vkovane v led, kakor bi bile 
le iz njega. Spomnil sem se, da v takem še nihče ni pristopil na Skuto z 
Malih Podov. Odločitev je bila tu. 
Skuta z Malih Podov ll1i zahtevna, poleti je speljana tu zavarovana pot. 
Pred letom dni, ko sva še spomladi lazila z Verovškom, sem vedel, da se 
lahko ubiješ tudi mimogrede. Pozimi zadostuje le napačna stopinja ali korak. 
V ledenii. strmini 55 stopinj se je težko ustaviti. 
Ce zgrmi na tebe plaz, je še huje. V obeh primerih te vrže preko stene sto 
do dve sto metrov. 
213