6. štev.
Junij.
1881.
Letnik IT.
tlfflll GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem tergu št. 10.
Deški glasovi v službi cerkvene glasbe.
(Konec.)
h) Prepričamo se pa tudi lahko iz navedenega, da je krivično, nespametno terditi, da se z deškim petjem nič doseči ne da, — da sta delo in trud izgubljena. Nikakor! Naši davni predniki so v deškim petji z deškimi glasovi lepe, da sijajne rezultate dosegli; so se pa tudi v to sverho primernih pomočkov poslužili. Ustanovili so šol, v katerih so se dečki že zmladega pridno v petji podučevali; tako, z velikim trudom, neprestanim delom, z dolgoletnim vajenjem so z deškimi glasovi do krasnih vspehov dospeli. To pa, kar so oni zamogli, ne smemo, menimo, imeti mi za nedosegljivo. Ako tudi so na mnozih krajih razmere res zelo neugodne, trud vendar ne bo popolnoma zastonj. Pride pa pri podučevanji dečkov v petji veliko, da ne rečemo: vse na metodo, t. j. način podučevanja. Kjer se podučuje prav, dalo se bode tudi z navadnimi, celo slabimi glasovi sčasoma kaj doseči; ako pa se ne podučuje po pravi metodi, se tudi z dobrimi, celo izrednimi gerli, ne bode daleč prišlo. Na pravilno so-penje, na „piano" ali lahno petje i. t. d. je treba pri dečkih posebno gledati; deček, ki ne zna piano peti, ki vedno kriči, je za umetnost toliko kot izgubljen. Toda o tem se je v našem „Glasbeniku" že pisalo.
c) Iz navedenega je nadalje razvidno, da je cerkev pri liturgičnem petji upotrebljevala moške in deške glasove, to pa: ali razpose ali skupno ali pa druge za drugimi. Mi to povdarjamo zlasti onim nasproti, ki dajo ženskim glasovom prednost pred deškimi. Mi vidimo, da si cerkev izvoli deške, ne pa ženskih glasov za liturgično petje. Na vprašanje: jeli ženske smejo pri službi božji peti — zamoremo tukaj le prav ob kratkem to - le odgovoriti: Kolinski privincijalni koncil 1. 1862. to naravnost zanika, njegove določbe pa so tem stalnejše in važnejše, ker se operajo strogo na cerkveno sporočilo in njeno navado. „Mi hočemo in velimo — beremo tu pars II. cp. XX. de cantu eccles.
—	da so v prihodnje ženski glasovi iz cerkvenega kora vseskozi izključeni".
—	Kajti: „Dovolj znano je, da do najnovejšega časa ni bilo nikakor v navadi, pevskemu koru ženske pridruževati. Kajti pevski zbor, ki odgovarja mašniku, opravljajočemu najsv. daritev, se vdeležuje liturgičnega opravila in zato za ženske, ki so izločene od službe oltarne, ni mesta na koru." V teh besedah tiči odločilni vzrok. Mašniškemu, torej moškemu spolu, je opravljanje liturgije
izročeno; pri tem opravilu pa pevci bistveno sodelujejo, zato velja tudi za liturgično petje beseda aposteljnova: „Mulier taceat in ecclesia". In tako je tudi v resnici vselej v cerkvi bilo. Ako pa se pri starejših cerkvenih očetih n. pr. pri Ambroziji, Gregoriji Nacijanškem, Krizostomu, Cenobiji nahajajo izreki, po katerih so pri petji psalmov vdeleževale se tudi ženske, opomniti nam je samo, da popevanje psalmov tedaj ni bilo izključno liturgično, marveč tudi ljudsko petje, in le od strogo liturgične službe božje so bili ženski glasovi izločeni, ne pa tudi od ostale službe božje in raznih ljudskih pobožnosti. Ako bi kedaj krasni psalmi postali zopet ljudsko petje, kakor nekedaj — kar bi bilo sicer močno želeti, pa se bo pri nas neromanskih narodih težko kedaj uresničilo — ako bi pri vesperah in kompleti zopet cela kerščanska srenja duhovniku odgovarjati zamogla, potem bi se tega petja brez ugovora tudi žen-stvo udeleževati smelo. Toliko o ženskih glasovih ter njihovej pravici.
Na vprašanje pa: ali se ima prednost dati deškim ali ženskim gerlom, omenimo konečno, da obojna imajo svoje vlastite prednosti, pa tudi pomanjkljivosti. Veščaki o tem sodijo tako-le: „Deški glasovi so bolj terdi, hrepavi, manj gibčni, voljni in melodični kot ženski; njihovo soglasje je manj uglajeno, mehko in polno. A večja krepkost in brezstrastnost jim daje vsakako veliko prednost pred ženskimi gerli. Tudi so dečki serčnejši, derznejši in v petji gotovejši. Ženski glasovi pa so pač bolj uglajeni in polni, tudi voljnejši, gibč-niši in bolj melodični, toda neso prosti strasti in počutnosti". Tako v. Dom-mer (Elemente der Musik str. 262). Slavni dr. Witt sploh terdi, da dobro izurjeni pevski dečki z verlimi gerli nadomestujejo vse še tako izurjene operne pevke. Isto terdi tudi Kothe, in pravi: „Ako se hočejo stare skladbe »a ca-pella« peti, treba je pred vsem določnosti, gotovosti in tankega taktnega čuta. To pa so zgol lastnosti, ki jih je pri ženskah jako redko najti. Nasproti pa so dečki za take skladbe kakor ustvarjeni. Njihov glas je, kakor so sami, brez vsake sentimentalnosti, poleg tega krepak in gotov, njihovo zadevanje ter deržanje takta po navadi clobro". Witt iz tega posname: „Dečki pojo po-božnejše, naravnejše, spodobnejše. Ako se torej položi vse na tehtnico, pokaže se, da deška gerla so najboljši, če tudi ne edino dober materijal za lepo cerkveno petje".
Resnica pa je, da, ako se hoče ta najboljši materijal popolnem porabiti za cerkveno petje, treba nemalo truda. A, tožijo pevovodje, s trudom bi se človek že še sprijaznil, pa kaj pomaga? Jedva so dečki toliko daleč dospeli, da ima človek že nekoliko veselja nad njimi, pa spremene glas in delo se prične z nova. To je gola istina! In tudi tega ne tajimo, da ta okolišaj za-more terpko zadeti in celo od dela ostrašiti. Toda, ali ni vedno začenjanje od konca delo in nalog vsakega učitelja — ne le elementarnega, marveč tudi gimnazijalnega in drugih, ki morajo, če ne vsako leto, pa vsaj o gotovih časih s podukom iznova začeti? To se od učiteljstva kratko in malo ločiti ne da. In ako se tudi mnogi deček, ki ga je učitelj s trudom in težavo za cerkveno petje izuril, pozneje izneveri, nekaj jih bo zvestih ostalo, oni ne bodo izgubili veselja do svetega petja in teh bo pevovodja timbolj vesel, ker bo imel pozneje v njih dobro izurjene tenoriste in basiste. Torej
d) nočemo tudi mi steze cerkvenega izročila in navade zapustiti, ampak
kot pravi cecilijanci se hočemo deških gerl poslužiti, jih za cerkveno petje izuriti in pri liturgičnem petji upotrebljevati, zlasti mi vsi, katerim sveto cerkveno petje ima biti prav posebno na sercu. To je zadnja in najvažnejša posledica.
Iz vsega tega sledi, da se je cerkev od pervega začetka trudila, deška gerla za liturgično petje izuriti in da ta njeni trud ni bil brez obilnega uspeha. Obračajmo torej tudi mi kot pravi cecilijanci vso svojo pozornost na deško petje, porabljajmo deška gerla po zgledu cerkvenem za liturgično petje. Res, da je ta nalog težaven, a stvar je važna in sveta, vredna našega potu in napora. Saj gre zato, da se Najvišjemu v njegovih svetiščih vredno hvalo prepeva in se neskončnemu Bogu sveta služba spodobno, docela po zahtevah sv. cerkve opravlja. Nadalje gre za spodbudo vernega ljudstva, kerščanske občine. Skerbimo za tako cerkveno glasbo, ki ne bode vernega ljudstva v njegovi pobožnosti motila, ga napolnovala s posvetnimi mislimi, ter mu pozornost vlekla proč od altarja, kakor prepogostoma teatralično žensko petje, marveč ki mu bode dušo se svetimi čuti polnila in mu misli in želje k nebesom povzdigovala. Slednjič gre tu za doveršeno prikazovanje cerkvenih skladb, teh krasnih umotvorov najlepše umetnosti. Sam moški zbor tu ne zamore — torej izurjajmo dečke za cerkveno petje, da dospemo polagoma na verhunec cerkvene pevske umetnosti!
Take sverhe so po naših mislih vredne našega truda; za-nje nam nema biti nobena žertev prevelika. Vsak cecilijanec naj torej v svojem krogu po svojih močeh sodeluje k dosegu teh vzvišenih namenov. Ne strašimo se truda, ne potrebnih žertev. Saj že stari Homer poje: „Pred krepost (stvar dobro, vzvišeno) postavili pot so nesmertni bogovi!" Pota, truda, požertovanja in dela bode to stalo zares, a navdajala nas bode tudi sladka zavest, da smo delali za stvar vzvišeno, sveto in hvaležno. Torej: „Laudate pueri, Dominum, laudate nomen Domini. Sit nomen Domini benedictum ex hoc nune et usque in saeculum". Fiat!	jj>< •
Cerkvena pesen.
(Dalje.)
4. Že v pervi točki je bilo omenjeno, da mora cerkvena pesen biti objektivna, zakaj ona nam razklada katoliške resnice in čutila iz njih izvirajoče. Občutki pesnika pa ne smejo biti preosebni. Recimo, da so kitice pesniku res privrele iz serca, vendar ne gre zahtevati, da bi vsi verniki ta osebna čutila kar za svoja sprejeli — adoptirali. Taka pesen bi bila lepa lirika, a prava cerkvena pesen to ni. Da bo toraj pesen res poviševala božjo čast, in povzdigovala serca vernikov k Bogu, mora biti tako vravnana, da sicer izrazuje pobožna, verska čutila, vendar se varuje prevelike, zgolj osebne občutljivosti.
Naj bo tu še pristavljeno, kar zahteva kolinski provincijalni koncil (1860) od cerkvene pesni: In his (cantilenis) lingua vernacula plerumque exaratis maxima etiam attentio adhibenda est verbis ac sententiis, ne quid in iis repe-riatur, quod fidei, pietati vel rationi cantionis sacrae adversetur", (aeta et
decreta, pag. 125). Prosto poslovenjeno: Glede pesni, večinoma v maternem jeziku petih, treba zelo paziti na besede in misli (pomen), da se ne nahaja česa v njih, kar bi veri pobožnosti, ali značaju cerkvene glasbe nasprotovalo.
Ne more biti moj namen, na podlagi te kratke teoretične razprave, na rešeto djati naše cerkvene pesni. Vendar naj mi bo dovoljeno izpregovoriti o treh, ki so čitatelju gotovo znane.
a) „Veš o Marija, moje veselje? Veš moje želje? Ljubil bi Te. Zmiraj pri Tebi hotel bi stati, Ljubljena mati, zverzi me ne", itd.
Ta pesen ni za cerkev, ker izrazuje samo golo subjektivnost. Ona ne razklada verske resnice, niti ne opeva posebne čednosti. Edini predmet ji je žensko-občutljiva ljubezen do Marije. Da me kdo napak ne razume, povdarjam prav glasno, da je ta pesen gotovo privrela iz nežnega, bogoljubnega serca; in bo v vernem sercu lepo odmevala. Naj se le poje v domači hiši pri večernem delu ali na polji, a za sv. mašo ta pesen ni. Cerkev ne govori in ne poje tako. Le spustimo imena: Marija, Devica, Mati; kaj nam ostane? — Lehko bi stvar še bolj ilustriral, a predmet je previsok, naj to zadostuje, b) „Ko v jasnem pasu primiglja Že zvezdica, daničiča, Se milo čuje nam zvonenje, Mariji Čast in posvečenje". itd.
Tu se naštevajo podrobnosti, sicer pa ni cerkvenih momentov, razen angeljskega pozdrava v zadnji kitici.
c) „Cvetice ve, ki noč in dan cvetete
Pred Jezusom, o trikrat blagor vam"! itd.
To je prav občutna pesen. O da bi vsak, ki sv. Rešnje Telo obišče, taka čutila imel! Ali evharistična pesen za sv. mašo to ni in ne more biti.
Primerjaj tem cerkveno himno:
„Zdrava morska zvezda; Božja mati sveta, Ino zmeraj deva Blage rajske vrata", itd.
Evo ti dogmatičnih momentov, cerkveni izrazi, objektivnost brez sentimentalnosti. Primerjaj: „Hvali Sion Rešenika", „ Danes radujmo se" itd. — Hvala Bogu, pesni imamo slovenskih toliko, da se že lahko izbere. Skladatelji naj se le pri izbiranji besed za cerkveno pesen vestno derže zgoraj navedenih načel, potem bo kmalu bolje. Neizmerne zasluge si nabira pesnik J. Bile in „Zgodnja Danica", ki priobčuje cerkvene himne v slovenskem prevodu. Teh naj se skladatelji poslužujejo. Ko bi jih ljudstvo bolj poznalo, bi jih tudi bolje cenilo. Imamo pa tudi krasne stare pesni, katerim je treba le obliko in izraze malo popraviti, kajti osebina je izverstna. Mnogo zaslug bi si tudi nabral, kdor bi se tega dela lotil. Dandanes velja: posegati v dela naših pradedov.
Preidimo sedaj k melodiji. Bilo je rečeno, da so besede duša pesni, melodija pa njeno telo, njena podoba, -— obleka. Melodija in besede ste združeni kakor duša in telo; zavoljo tega bi se tudi glede melodije dala postaviti ista načela, kakor v zadevi teksta. Ali ker je semtertje težko ločiti strogo
cerkveno glasbo od necerkvene, posebno za neveščaka, in je preabstraktno govoriti od nravstvene in Iahkomišljene glasbe: recimo raji, da je tista melodija cerkvena, ki se lepo zlaga z dotičnim tekstom, ki ne nasprotuje duhu liturgije, in vstreza estetičnim načelom.	(Dalje prih.)
Dopisi.
— Iz Vojnika. (Cecilijanske poskušinje v Lavantinski škofiji.) — Cecilijansko mišljenje v naši škofiji se začenja se VI. zborom nemškega cec. društva v Gradci leta 1876. Duhovniki, ki so takrat pervokrat v raznih oblikah slišali liturgično petje, so vsled svoje liturgične izobraženosti koj sprevideli, da Cecilijanci v istini skerbijo za umetno in sveto cerkveno petje, — da pa naše navadno petje ni ne umetno ne pobožno, še manj pa liturgično.
Naš „Slov. Gospodar" je prinesel takrat od graškega shoda navdušene poročila od imenitnih oseb, tako, da smo oddaljeni bralci res že upali: tudi pri nas se bode ustanovilo društvo za cerkveno petje. »Gospodarjeva" poročila so se pazljivo čitala, bralci so stermeli nad močjo in lepoto liturgičnega petja, v privatnih krogih se je mnogo govorilo pro in contra — pa pervo navdušenje je polagoma vsklopnelo, dejanskih nasledkov ni bilo na dan. Le enkrat se je bralo v „Gospodarji", da so spravili v Mariborski stolnici na kor Pale-strinovo mašo „Papae Marcelli", in sicer po velikem trudu stolnega kaplana č. g. Heržič-a. Kakor je bilo iz tačasnega „Gospodarja" posneti, dopadla Palestrinova „maša" ni, da si jo je cerkvena dotična komisija poterdila. Celo razumljivo: naš teatralni okus in Palestrinova priprosta svetost, naše igrače (Sachelchen) v cerkvenih skladbah in Palestrinove nmetne, resne figure — to seveda se ne vjema! 16. in 19. stoletje brez priprave in posredovanja !
Pa iskra, ki se je v Gradci vnela, ni hotela ugasniti. Leta 1878 se oglasi nekdo pri duhovnih pastirskih shodih, ter vpraša preč. kn. ordinarijat, bi li ne kazalo za celo škofijo cecilijino društvo vpeljati? Na to oficijelni odgovor: Uradno se cecilijino društvo ne more uvesti, ker je vsako društvo po svojem bistvu prostovoljno združenje udov. Ako pa nastane cec. društvo, se bode z veseljem pozdravilo ter, kolikor uradno mogoče, tudi rado podpiralo.
To prebravši sem si mislil, ako ima dotični „nekdo" toliko veljave, poguma in znanosti, kolikor dobre volje, se bode sedaj, po preč. kn. ordinarijatu indirektno pozvan, pred celo škofijo očitno pokazal, prijatelje na prijazen pogovor povabil, — in društvo je ustanovljeno.
Pa moj blagi in neznani prijatelj se ni upal oglasiti. Znamnje — da manjka njemu in nam vsem takih moči, ki bi bile sposobne na polji cerkvenega petja pri nas kaj opraviti.
Si toraj izgojiti mojstra, v liturgični muziki znanstveno izobraženega, se je odločil č. g. K. Tribnik, izversten pianist, za muzikalno šolo v Eatisboni. Vse je že bilo dognano in pripravljeno, č. g. T. je bil že na potu v Regensburg, pa v zadnjem trenotku se je premislil ter ostal doma. Tako se je spodnesla podlaga splošnemu cec. društvu.
Kakor je obžalovati, da nimamo nobene osebe, ki bi bila sposobna, cec. društvu biti duša, tako se je veseliti, da so prijatelji cerkvene glasbe sami, čeravno samouki, reč vzeli v roko. Začeli so cerkveno glasbo študirati ter praktično poskušati. Nasledki so še sicer jako ubožni, pa kamen se zbere s kamenom, da bo mogoče s časom hišo postaviti. Naj navedem nekoliko „tacih kamenov":
1. Posebno hvalo zasluži pozornost, katera se obrača v Mariborskem bogoslovskem semenišči za cerkveno glasbo.
„ Cerkveni glasbenik" je že poročal, kako se tekmujeta preč. ravnateljstvo v svoji previdnosti in darežljivosti, bogoslovci pak v učenji in eksekntovanju. Dozdeva se mi, da se hoče na obeh straneh nadomestiti, kar se je prejšnja leta zamudilo. Pred vsem so se
domače muzikalije začele presejati: kar je bilo za porabo, se je ohranilo; pa mnogo reči je šlo neusmiljeno pod klop. (Da-si smo svoje dni premnogo ur darovali takim skladbam, je prepisovaje ter prednašaje, jim vendar iz serca voščim zasluženi pokoj!) Vpeljal se je stari koral in sem ter tje skladbe iz cec. kataloga. Petje v cerkvi sv. Alojzija je postalo v istini lepo, čeravno še ne povsem liturgično. Imajo pa tudi nenavadno dobro nadarjenega in izurjenega pevovodjo v osebi g. Hudovernika.
Ker je bogoslovsko semenišče tolike važnosti za pastirsko delovanje, naj ex charitate še nekaj opomnem!
a)	Pevci dijaki se po naših gimnazijah ne naučijo toliko umetnega petja, da bi zamogli vsaj navadne reči peti ex dbrupto. Tako se v bogoslovji pri pevskih vajah preveč časa in truda daruje za elementarne študije; ko pa pride na versto skladbo umetno prednašati, sta pošla čas in moč. V akademičnih pevskih društvih mora slednji pevec elementarne reči (zadeti, izgovarjati, dihati, dinamika, takt) že dobro znati; potem razloži pevovodja celo skladbo iz umetnostnega stališča, da takt in glas, in poskušnja se začne. Takošne vaje so zares duhovite in vesele. Toraj bi kazalo, da se k pevskemu zboru nobeden ne sprejme, kdor skušnje elementarne ni prestal. Novinci pa se naj verlo uče gramatike.
b)	Ker imajo v bogoslovskih zavodih le možke glasove, imajo naj lepšo priložnost, se vaditi v koralnem petji, ker ta je bistveno enoglasen. Večglasnim skladbam so možki zbori preslabi — treba je mešanih zborov.
c)	Vriva se mi tedaj misel in želja: da bi se dijaki iz nižjih razredov v dijaškem semenišči, katerih je precej veliko, toliko izurili v petji, da bi zamogli polifonne skladbe popevati z bogoslovci. Tako bi nastalo Mariborsko dvojno semenišče praktična šola za liturgično petje; izobraženi poslušalci bi bili v stani svoj posluh likati, počenši od navadne domače pesni tje gor do priprostega korala in umetne polifonije.
d)	Po takih praktičnih izgledih bi bilo mogoče v bogoslovji prednašati znanstveno teorijo liturgičnega petja. Podučeva se sicer liturgika in koral, vse pastirne imajo posebno poglavje o cerkvenem petji, pa vse te reči se ne učijo in ne čislajo dovolj, ker ni priložnosti, je praktično uporabiti. Kakor se razume znanstvena kritika o podobi le takrat, kedar smo jo videli, tako se zamore liturgična glasba le takrat uspešno razlagati, kedar se je naše uho že z njo seznanilo.
Pa začetek je v bogoslovji storjen; drugo bode prišlo, „incrementum enim Deus".
(Konec prib.)
— V Vojnibu, 10. maja. — (Ad vocem harmonium.) Premožnejše prijatelje cerkvene glasbe naj opozorim na amerikanske hišne orgije iz fabrike Estey & Comp. Ta firma harmonijev je dosihmal presegla vse druge, je pa tudi naj bolj draga. Njeni inštrumenti imajo nenavadno čist in mil glas; zlasti višje verste se kaj radi rabijo pri umetnih koncertih v velikih mestih.
Napako naših harmonijev, da vsi hruščijo (schrillen), je Estej-eva fabrika odstranila.
Glavno zalogo za nemške kraje ima Bossenecker v Regensburgu po fabriški ceni. Tudi Buwa v Gradci jih prodava, pa njegova cena mi ni znana. Moj inštrument je nižje verste, stane 400 mark (z ažijem, colnino in voznino mi pride na 260 gld.), ima 5 oktav, dvojno versto jezikov in 6 registrov.
Gospodom, ki so toliko muzikalno izobraženi, da zamorejo harmonij rabiti za umetne skladbe, bi bila Estej-eva firma naj bolj priporočati.	Dr. Kukovič.
— Iz Smlednika. — Menil sem, da kak drug strokovnjak opiše v „Glasbeniku" naše nove orgije, a ker se do sedaj nihče ni oglasil, dovolite, prosim, meni nekaj prostora v Vašem cenjenem listu.
Belo nedeljo so se orgije slovesno blagoslovile. Naj omenim pri tej priliki nekaj misli iz govora č. g. dr. A. Jeglič-a, ki nas je v resnici iznenadil.
V uvodu je govornik obljubil, da hoče razložiti pomen orgelj; rekel je, da orgije nam 1) pomagajo Boga spodobno častiti, in 2) nas uče prav živeti. Ker se nam perva točka zdi primerna za „Glasbenik", zato jo nekoliko skerčeno podamo našim čitateljem:
„Gotovo ste brali ali vsaj slišali, kako slovesno smo pred dvema letoma praznovali sreberno poroko našega presvitlega cesarja. Iz vseb dežela so zastopniki hiteli na Dunaj, da so se oudi cesarju poklonili in povikšali sijajnost pri slovesnostih, katere so Dunajčanje napravili cesarju na Čast. Velike priprave se delajo tudi za prihodnji mesec, za 10. dan majnika, da se spodobno praznuje cesarjevičeva poroka in svatba. Tisuče in tisuče denarjev se je posebno po mestih za ta namen odločilo; hočejo strelati, narediti veselice s petjem in godbo, razsvetliti hiše, razobesiti zastave po oknih, pogostovati reveže in moliti pri slovesni sv. maši. Zunanji blišč, zunanja slavnost naj bi oznanjevala notranja čutila velikega spoštovanja, popolne vdanosti in vedne zvestobe do one hiše, v kateri je po volji Božji najviše svetno vladarstvo nad Avstrijskimi narodi. — Te slavnosti naj nas pa uče, kako se moramo poklanjati onemu najvikšemu Vladarju, kateri ima svoj sedež v nebesih in čigar podnožje je zemlja, — onemu Kralju, pred katerim se morajo v prah ponižati vsi svetni kralji, pred katerega groznim veličastvom zgine vse svetno veličastvo. Ali nismo od Boga popolnoma odvisni? Vsaj je On naš Stvarnik, naš Odre-šenik, naš prihodnji Sodnik; karkoli imamo, bodi si življenje ali dušo, ali zdravje, bodi si časno nesrečo ali srečo, sedanjost ali večnost, vse imamo od Njega, da smo popolnoma v roki Njegovi. — To svojo popolno navezanost na Boga moraš spoznati in pripoznati ne le v serci, ampak tudi v zunanjem življenji, človek ne more svojih čutil v sercu zakritih imeti, vsaj se mu koj odsvitajo na obrazu, oznanja jih z besedo, razodeva jih z vsem obnašanjem svojem. Ako pa človek že svetnemu vladarju na čast tako sijajne in skupne slavnosti napravlja, da pokaže serčno svojo vdanost in spoštovanje do Njega, kako bo še-le svojemu neskončnemu Bogu pokazal na zunaj, kar čuti v serci: namreč največe poniževanje pred Njim, vsestransko pokorščino, ljubezen, hvaležnost, vdanost do Njega, svoje veselje zavoljo Njegove dobrotljivosti in veličastnosti. — Gotovo ni preveč, ako nekatere dneve odločiš, da jih posvetiš edino le poslavljevanju Božjemu in Blužbi Njegovi; tudi ni preveč, ako se odločijo posebni kraji, kjer bi se soseščani zbirali in skupno slavili skupnega Očeta. Zato vidimo povsod krasne in mogočne tempeljne Bogu na čast zidane. Izraelce je Gospod sam učil, kako naj napravijo sveti šotor. In kako dragocen tempel je Salomon postavil na Sionu. Ni čuda, da so tudi kristjanje od nekdaj vse radi žertvovali, le da so si sozidali lepih cerkva, kjer bi skupno častili in molili Boga osebno med njimi pričujočega. Notranje spoštovanje in serčna hvaležnost jih je gnala, da so napeli vso svojo umetnost in porabili vso naturo v čast Božjo: kamenje, les, cvetlice, sveče, kipe, slike, zlato, srebro, olje, petje, godbo so združili v en namen, namreč, hvalo spevati neskončnemu Bogu. V tako ozaljšane hiše Božje radi zahajamo vsi; tam pademo na kolena pred svojega Stvarnika, sklonimo svoj herbet in tako v prah ponižani spoznavamo, da smo res sami iz sebe nič pred Njim, da je On naš najviši Gospodar in Vladar, pred katerega Veličastvo le v svetem strahu pridemo, da bi zaslišali Njegova povelja ter po njih vravnali vse naše življenje; tam Njega molimo, ga prosimo, se mu zahvaljujemo in se vne-maino v veri, upanji in ljubezni. To so naša čutila pred neskončnim Bogom v cerkvi, kjer nam vse pripomore, da se notranja čutila še bolj vnemajo in se zunanje počeščevanje Božje še bolj povikša: pobožnost naših sobratov, opravila in besede duliovnove, kipi in slike in luči na altarjih, posebno nas pa nekako čudno prešine petje, združeno s primernim orgljanjem. Petje in spremljevanj e petja z orgijami je del službe Božje. — Res, človeška natura je taka, da svoja serčna čutila, žalostna in vesela, rada izlije v pesni in godbo. Česar ne more dopovedati beseda, to pove in naznani čutno doneča pesen, posebno ako jo še muzika spremlja. Petje in muziko, ali z eno besedo, glasbo človek ljubi; nekako nepopisljivo skrivnostno in čarobno mu sega v serce, ga oveseli, navduši, pomiri, potolaži. Zato doni glasba v veseli družbi, ona kratkočasi pastirja na paši, ona oserčuje vojaka na potu v boj, ona razvedri ožalosteno serce in razodeva ter vzbuja vsako-verstna čutila. Kako bi toraj ne bila pripravna, da ne bi razodevala in vzbujevala onih čutil, katera so najbolj globoka in resna in mogočna in veličastvena ? mislim čutila verska, ki dosežejo svoj verhunec ravno v cerkvi vpričo Boga samega. — Iz tega namena cerkvene glasbe pa lahko sami posnamete, da se mora ona razločevati od posvetne glasbe. Kaj
mislite, bi bilo li spodobno, če bi se vi v cerkvi obnašali tako, kakor se obnašate doma ali na polju ali pri svatbah? če bi se namreč glasno razgovarjali, ali sem in tje hodili, pa se smejali in jedli ter pili? Kaj ne, tako obnašanje, če bi bilo tudi samo na sebi pošteno, bi vi vendar popolnoma obsodili in iz cerkve bi vergli onega, ki bi se tako vesti hotel pred neskončnim Bogom! Vsaj se mora v cerkvi pri vseh kazati, da stojimo v pričo živega Boga, katerega hočemo spodobno počastiti in poslaviti, kazati se mora globok verski čut. Zato se mora pa tudi glasba temu čutu prilegati! ne more in ne sme biti poskočna, kakor na plesiščih, ali mehkužna, kakor v gledališčih, ali taka kakor pri vojaških marših; vsaj mora ona izvirati in morajo jo oživljati le ona notranja čutila, ki se v persih zbude, kadar v zavesti svoje revščine in ničevnosti in grešnosti in potrebe globoko ponižani molimo in prosimo onega Boga, pred čigar groznim veličastvom kerubini na obrazih leže in v svetem strahu pojejo: Sveti, sveti, sveti Bog vojskinih trum! Zato mora v glasbi doneti nekaj svetega, resnega, skrivnostnega, slovesnega, nebeškega! — Za tako glasbo so pa ravno orgije naj bolj primerne, ker res done nekako resno, slovesno, mogočno; kakor nalašč so ustvarjene za keršansko službo Božjo. Pagani orgelj niso poznali, globokočutno keršanstvo si jih je še le omislilo, ter jih postavilo v svoje cerkve. — Cerkev katoliška ljubi pred vsem spevanje; resno, spodobno petje v cerkvah je zmiraj gojila, podpirala, pri-poročevala in rabila. Zraven petja pa druzih glasbenih pripomočkov nič kaj ni hotela, ker je pri vseh preveč posvetnega duha, preveč prilike za lahkotne sostavke; edino orgije so se ji priljubile. Cerkev ne mara na koru godcev, noče citer, kitare, — gosli in nekatera druga glasbila le za silo terpi; vsi ti instrumenti se rabijo pri posvetnih, mehkužnih, pogosto naravnost grešnih veselicah in norijah, zato se nič kaj ne spodobi, da bi se rabila pri najsvetejših cerkvenih opravilih. Edino orgelj ne bote našli pri svetnem hruši in tmši (še le novejši čas se poskušajo tudi za to rabiti), ker so že same na sebi za kaj tacega preresne, a ravno zavoljo te lastnosti so se pa cerkvi priljubile, da jih uporablja pri službi Božji. — Izrečenega mislim, da že sami spoznate, da ne morete in ne smete nikdar zahtevati, naj bi se vam na orgije zaigrale poskočnice, pri katerih se človeku nehote noge vz-digujejo in katere so le za plesišče namenjene. To bi se djalo onečastiti orgije same, uporabljevati jih zoper njihov namen, grešiti zoper zapovedi sv. cerkve in pa kar naravnost nečast delati Bogu samemu. — Tako nam toraj orgije pomagajo spolnjevati našo pervo in največji dolžnost, namreč, spodobno častiti Boga, svojega Stvarnika, najvišega Gospoda in največega Dobrotnika. Zato je pa tudi prav, da ste si omislili lepe in dragocene orgije; s tem ste pokazali, da Boga res častite in ste pripravljeni zanj darovati ne le srebro in zlato, ampak tudi življenje svoje."	^	(Konec prih.)
Razne reči.
—	Dobra misel, katero je bil sprožil naš g. dopisnik „Izpod gore", naj se letos o velikih počitnicah napravi tako zvani „podučevalni kurs" za organiste, se utegne uresničiti; vsaj upamo. Kaj več o tem prinesemo prihodnjič.
—	G. Amelli, katerega že poznamo kot enega izmed ustanoviteljev „gregorijanske šole" v Rimu, namerava v Milanu napraviti „Scuola d' organo e di musica sacra in Italia", t. j. šolo za orgljanje in sveto glasbo na Laškem. Komur so razmere laške „eerkv. glasbe" znane, bode radostno sprejel to novico.
—	Kakor „Novice" iz Gorice poročajo, je ondi 21. maja umeri g. Kajetan Mug-none, kapelnik pervostolne cerkve. Bil je prijatelj resnobne glasbe, imel dober cerkven okus in ob navadnih nedeljah izverševal le, kar je bilo najdostojnišega v repertoriji; vpeljal je tudi nekaj „cecilijanskih"- maš. Izmed orkestralnih, ki jih je našel, izverševal je vselej samo najbolje. In — čudno — lotila se ga je bolezen, ko je skladal pervo svojo — strogo cerkveno — mašo za orkester. Prišel je bil do srede „Credo-a". Da si Italijan (iz Neapolja), ni nobene italijanske (gledališčine) maše vpeljal. R. I. P.
Pridana je listu 6. štev. prilog.