PoBtaina pla&uu t gotovini
Letna naročnina znaša Din 40 —. Uredniitv« In uprava t Ljubljani, Selenburgova uliea št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici it. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telelo* ifc 21-0».
Leto V.	ta	V	Ljubljani,	dne	10.	januarja	1936.	*	štev.	2.
Sedma obletnica
Obrni se stiska
Odkar je val ogorčenja javnega mnenja odpihal v Angliji Hoara, očeta zloglasnega pariškega sporazuma za razdelitev Abesinije, je zavladala nad Sredozemjem neka tišina. Društvo narodov je začasno umolknilo, mogoče malo zaradi tega, ker so se Abesinci v zadnjih tednih sami pokazali dovolj odporne, tako da intervencija in pomoč od zunaj že nista več tako nujni, kakor je izgledalo prve mesece. Z velikanskimi pripravami in z bar-miinsko reklamo napovedana generalna ofenziva, tki.naj bi zmrvila ob prvem udarcu zamorske Abesince v prah in pepel, se je izjalovila. Nasprotno, »zamorski« Abesinci potiskajo civilizirano in izvoljeno ljudstvo, oboroženo z najpopolnejšimi izumi moderne tehnike, sicer počasi, toda vztrajno nazaj. Generalu de Bonu, zmagovalcu Rima, ki je vodil pohod ornih srajc na večno mesto, je sledil zmagovalec avstrijskih armad v svetovni vojni maršal Badoglio. Toda uspeh je ostal isti. Italijanske vojske, broječe <več stotisoč mož, ne morejo naprej. In kmalu začne zopet deževna doba, ko bo vojskovanje v blatnem in premočenem terenu nemogoče. Začelo bo začasno premirje, ni težko uganiti komu v priibg.' Abesinska vojska, v začetku ispora oborožena še povečini s sulicami in ščiti, je že v teh kratkih mesecih prešla na puške najmodernejše konstrukcije, ima; strojnice in lahke topove, a še vedno se vale nove strašne množine -streliva in orožja. Treba je samo še takega premirja, pa bo abesinska vojska enakovredna italijanski.
Ni čudno, če se v tem neugodnem stanju polašča Rima nervoza. V Rimu so divji nad črnim plemenom, ki se je drznilo upreti nosilcem evropske civilizacije. Kakor bi do-sedaj italijansko vodstvo postopalo tam s posebnimi rokavicami, 'zahteva sedaj enoglasno italijanski tisk najodločnejšo in kruto akcijo. »Popolo d'Italia«, ki si je zopet enkrat v fašističnem tonu privoščil Anglijo, češ da zalaga zamorce z dum-dum kroglami, končuje s pozivom, »da je treba pobiti brez usmiljenja to prokleto svojat -trgovcev s sužnji«. »Oko za okd,;zdb za zob«, proglaša turinška »Stampac »Proti divjakom je treba nastopati brezobzirno in brez izbire sredstev.«
Gotovo je v skladu s tem novim evangelijem, ako mečejo zadnje čase Italijani na abesinska taborišča tone in tone ZTačnih bomby ne oziraje se na tuje bolniške misije. En dan poškropi tak blagoslov z zraka ameriško, drugi dah švedsko, tretji dan egiptovsko bolnico. Okrog Makaleja, ki tvori sedaj neposredni cilj abesinskih čet, katere so se že primaknile v njegova predmestja, je padlo samo v enem tednu okrog 3000 bomb, ki so pa naredile, razen onih žrtev, katere so našle po bolnicah, prav malo škode. Kakor poročajo Abesinci, so vsi ti stoti eksploziva in jekla pobrali komaj osem žrtev, če bo šlo v tem razmerju naprej, potem zmečejo lahko Italijani vse svoje zaloge bomb, predno bodo mogli uničiti le eno večjo sovražno četo.
V nervoznosti se pa lahko naredi marsikaj, kakor ljudje, tako tudi države. To vedo dobro tudi v Londonu in hočejo biti pripravljeni tudi za vsak slučaj. Zlohotno, kakor mreža rimskega gladiatorja nad svojim nasprotnikom v areni, kroži danes nad glavo Italije mreža velikega protivnika s severa. In sicer ne le vojaško, temveč tudi diplomatsko. Vojaško je Anglija zbrala v neposredni okolici Abesinije velike množine čet. Egipt je poln imperijske vojske, celo bolj kot za časa svetovne vojne. V Palestini in Trans-jordaniji čaka silovito zračno brodovje. Steber britske moči, angleška mornarica je pa polnoštevilno zbrana v sredozemskih vodah pred Haifo in Gibraltarjem. Ko so pred kratkim vprašali šefa italijanske vlade, kaj misli o tej angleški moči v Sredozemju, je naredil zaničljivo kretnjo z dvemi prsti, kot Človek, ki odganja mušico. Mogoče ni nič značilnejšega za mentaliteto sedanje Italije kot ravno ta gesta njenega vsemogočnega voditelja, da si prežeta z nekim nemogočim optimizmom — mi bi za to lahko rabili drug izraz — nadeva naloge, ki segajo daleko preko njenih sil.
Hladno računajoč z dogodki, ki lahko čez noč zavzamejo tragično obliko, se je Velika Britanija ozrla tudi po zaveznikih in neposrednih interesentih v sporu za Sredozemsko morje. Nič ni pomagalo velikemu posredovalcu in kunktaforju Lavalu več izmikanje, treba je bilo reči da ali ne. In reči je moral slednjič »da« na pritisk in zahtevo generalnega štaba. Danes je že do podrobnosti izdelan načrt za tesno sodelovanje med obema mornaricama za primer, da bi prišlo do oboroženega razračunavanja za premoč v Sredo-zemskoni morju. Pri odgovorih, ki so jih poslale .druge države, pa ^ se pokazale posledico desetletne fašistične imperialistične in nasilne politike v Sre<iozemju. Kemal ata Turk se je spomnil, kako so tolkli svoj čas Italijani s pestjo po mizi v Versaillesu, ker niso dobili obljubljene Anatolije, čeprav ne
Dne 6. I. 1936 je minulo sedem let od onega dneva, ko je sedaj že blagopo-kojni kralj Aleksander posegel v razvoj naših notranjepolitičnih dogodkov, da bi prepeljal narod in državo iz dotedanjega strašnega kaosa demokracije in partizanstva v mirni pristan jugoslovenskega narodnega in državnega edinstva.
»Moja pričakovanja kakor tudi pričakovanja naroda, da prinese razvoj notranjega političnega življenja ureditev in konsolidacijo razmer v državi, se niso izpolnila. Parlamentarno delo in vse naše politično življenje dobivata vedno bolj negativno obeležje. Od tega imata narod in država za sedaj samo škodo. Vse koristne ustanove v naši državi, njihov napredek in razvoj celokupnega našega narodnega življenja so prišle s tem v nevarnost. Od takega nezdravega političnega stanja tv državi ne trpi samo notranje življenje in napredek, temveč tudi ureditev in razvoj zunanjih odnošajev naše države in okrepitev našega ugledu in kredita v inozemstvu. Parlamentarizem so začele zaslepljene politične strasti zlorabljati v taki meri, da je postal zapreka za vsako plodonosno delo v državi, žalostni razvoj in dogodki v narodni skupščini so omajali v narodu vero v koristnost te ustanove. Sporazumi, da celo najobičajnejši odnošaji med strankami in osebami so postali absolutno nemogoči. Ne le, da
Sv. trije kralji so zagledali vsak za sebe svetlo zvezdo. S svojim neobičajnim svetlim žarom je priklenila njihovo pozornost tako močno, da niso mogli odoleti njenemu čaru. Vsak zase se je napravil na pot, vsak s svojim spremstvom in darovi svoje zemlje se je podal v neznane daljave, da bi se poklonil Onemu, čigar prihod je naznanjala zvezda. Ko so se sešli na potu, so jo nadaljevali skupno. Vodila jih je ista misel, stremeli so za istim ciljem. Prišli so v Betlehem in padli na kolena pred malim nebogljenim detetom, darovali mire in kadila in šli na poti nazaj še do Heroda. Tedaj pa je zatemnela zvezda, ki jih je tako varno vodila dotlej. Prikazala se jim je šele potem, ko so imeli daleč za seboj Heroda in so se mogli tam daleč v pustinji zopet posvetiti oni misli in onemu cilju, ki sta jih privedla v Betlehem!
To je bilo v davnih, davnih časih in bi bilo že davno pozabljeno, če se ne bi našli zvesti pismarji, ki so vse to zapisali, da je rod za rodom čital in razmišljal to čudovito zgodbo in globoki smisel zvezde Treh kraljev in njihovega potovanja v Betlehem. Že 1936 let se ni več pokazala ta divna zvezda in se nikdar več ne bo, zato ni čudno, če je današnji rod ne vidi in ji ne more slediti s svojimi očmi. Samo e;nkrat se je prikazala človeštvu, malo jih je bilo izvoljenih, ki jih je tako prevzel njen čarobni blesk, da so zapustili vse posvetno in šli za njo, ne vedoč kam, toda v globokem prepričanju, da je prava samo pot, ki jo kaže ravno ta zvezda in da jih čaka cilj njihovega hrepenenja ravno tam, kamor jih bo pripeljala zvezda.
Trije kralji so postali eno, ko So zagledali zvezdo odrešenja — skupna jim je postala pot, skupen jim je postal cilj in skupna mn.je ostala misel do zadnje ure njihovega življenja, čeprav je zvezda že davno ugasnila. IJgaRnila je pač le na zunaj, niim v srcih pa je še^ vedno žarela in ostala jim je zvezda-vodnica, ki je uravnavala vse njihove misli in vse njiho>ve korake.
Tudi mi Jugosloveni smo gledali tako svetlo zvezdo. Ne vsi, le izbrani so jo videli
v	vsem njenem sijaju, le izbranci so pozabili
živi tam niti eden Italijan. Grkom se je stožilo po Dodekanezu, ki so ga Italijani za časa tripolitanske vojske samo »začasno« zasedli in ga obljubili v svetovni vojni vrniti Grčiji. Jugoslavija pa ni mogla pozabiti neodrešenih bratov v Julijski Krajini. Odgovor vsake omenjenih treh držav je moral biti seveda v skladu z njenimi osnovnimi nacionalno političnimi interesi.
S temi dragocenimi jamstvi v žepu se je vsedel energični Eden za mizo Foreign Of-ficea v Londonu. Oni Eden, ki je bral težke molitvice Italijanom v Ženevi in ki so ga zaradi tega imenovali za »državnega sovražnika
parlamentarizem ni razvijal in krepil duha narodnega in državnega edinstva, tak, kakršen je, pričenja voditi do duševnega razsula in narodnega razjedi-njevanja.«
Ali je v resnici že sedem let minulo od dne, ko je blagopokojni kralj na višku svojih telesnih in duševnih sil stopil pred svoj narod s temi žal tako resničnimi ugotovitvami? Kaj se je kljub poteku sedmih let spremenilo od takrat? Ali ne bi bilo potrebno, da bi tudi danes zazvenele te besede širom države, zlasti pa vsem onim, ki vodijo državo v imenu jugoslovenskega naroda? Morda bi marsikdo vsaj zardel, ko bi moral ugotoviti, da ga prošlost ni prav nič izučila in da gleda slej ko prej na prilike v državi le s stališča svoje lastne osebe in partije, ne pa s stališča onega narodnega in državnega edinstva, ni je postalo sicer običajna fraza v programih vseh jug oslov enskih strank, pa z jezika še ni prešla v meso in kri onim, ki nastopajo kot oznanjevalci teh programov.
Ko gledamo mi, jugoslovenski nacijo-nalisti, tudi ob tej obletnici žalostni na Oplenac, kjer počivajo smrtni ostanki Viteškega Kralja, zremo kljub temu polni optimizma in odločnosti v bodočnost, zavedajoč se, da šesti januar ni mrtev, marveč živi in bo doživel svoje idealno uresničenje.
vodnica
na prošlost in šli v neznane dalje na ono mučno, žrtev polno pot, ki je doivedla do 1. 12. 1918 ne samo te izbrance, marveč tudi mnogo, mnogo takih, ki so prišli v ta naš jugoslovenski Betlehem le kot neiskreni opazovalci ali pa pod silo razmer, ker pač drugače ni šlo! Ni bilo teh elementov med narodom, ki je tako verno gledal v jaslice z mlado, tako težko pričakovano s tolikimi mukami, težko pridobljeno Jugoslavijo, ni jih bilo med onimi, ki so izmučeni po težkih borbah in žrtvah le trenutek poklečali in iskreno pomolili pri jaslicah naše jugoslovenske svobode! Ne, bili so med onimi, ki so v rojstvu mlade svobodne države videli le važen dogodek ter so že pri njenih jaslicah začela računati svoje osebne račune. Spogledovali so se, motrili drug drugega, začelo se je šušljanje in nastale so skupine, ki so se začele prepirati med seboj. 0 čem? Kdo bo varuh jugoslovenskega otročka, ki je zdrav in čil ležal v jaslicah jugoslovenske svobode, kdo mu bo upravljal njegovo imetje in kdo bo vodil njegovo vzgojo — pa seveda, kdo bo imel največ od vsega tega. Ker se niso mogli sporazumeti, so začeli mešetariti, dokler se jih ni zmeše-tarilo na skupen »program« toliko, da so nastopili lahko kot »večina naroda«, ki je imela seveda pravico do skrbstva nad osebo in imetjem malega jugoslovenskega deteta. Oni, ki niso prišli v to »večino«, so stali ob strani in zabavljali na vse, kar je ukrenila večina. Nobene plenice niso bile pravilne, nobena hrana ni bila prav prirejena, nobena beseda ni bila izrečena pravilno, vse, prav vse je bilo napačno. Strahota, strahota, narod na poomoč! In usuli so se zapostavljeni in užaljeni »voditelji« med narod in mu pripovedovali vse grozote, katerim je izpostavljeno nebogljeno jugoslovensko dete v oskrbi »večinskega varuštva«. Volitve, volitve, mi smo vendar demokratična družina, kjer naj vsi člani enako odločajo o usodi skupnega imetja! In narod pastirjev — izmučenih borcev je v svoji dobrodušnosti in lahkovernosti poslušal, kimal z slavo in rekel: prav, pa dajmo druge skrbnike! Prišli so drugi, zamenjali prve, pa ni bilo nič boljše. Zamenjale so se vloge. Oni,
številka 1«. Z njim je zmagala nepomirljiva struja v Angliji, oni mladi ljudje, ki zahtevajo, da mora Anglija že enkrat prenehati z večno defenzivno politiko na vseh frontah, na Daljnem vzhodu, v Sredozemju, glavni žili imperija, in v Evropi. Za enkrat je treba dvigniti prestiž imperija tam, kjer je najbolj ogrožen, to je v Sredozemju. Zato se mora priviti vijak nad Italijo. Torej vsekakor malo neprijetni izgledi za našo' mogočno sosedo spričo vojaškega poloma na fronti, gospodarskega slabljenja v notranjosti in diplomatskih neuspehov v inozemstvu. Res, obroč se stiska...	—sj—.
Vse naročnike, ki so prejeli položnice, pa še niso poravnali naročnine, prosimo, da to čimpreje store!
Pohod živi samo od naročnine!
ki so prej »upravljali«, so stali sedaj ob strani in kričali na nove upravljače, ki so delali sedaj tako, kot prejšnji, pa je bilo vse prav. Drug za drugim so se vrstili, drug za drugim so prihajali in odhajali, danes se je smehljal ta in kričal oni, jutri sta zamenjala vlogi — jugoslovensko dete pa je raslo samo iz sebe in postajalo jačje in jačje. Zdrava kri, podedovana po milijonih na bojnih poljanah padlih prednikih, jake kosti, izrasle iz nešteto širom Jugoslavije trohnečih kosti padlih mučenikov, zdravi sok tako bogate rodne grude — vse to je ustvarilo oni zdravi temelj, na katerem se je mogla razvijati mlada naša država prav za prav proiti volji svojih varuhov, ki so se pobijali med seboj, ker je držal vsak izmed njih v rokah le svoj recept za ureditev države, proglašal le svoj reeept za pravilen, vse druge pa za škodljive, pa seveda tudi le sam hotel imeti pravico in moč za provajanje recepta!
Vse to pod geslom demokracije, ki »e je pri nas povzpela doi stališča, da je boljše, če propade država, kot pa da bi propadla demokracija. Kaj za to, če je dovedla demokracija do tega, da so se po trikrat na leto menjali »varuhi«, da je šlo mnogo milijonov dinarjev samo za vedno nove volitve teh varuhov in če so se ti varuhi povzpeli slednjič do dogodkov od 20. 6. 1928. Čin »reakcije« je nastopil 6.1. 1929, ko je Oni, ki je z narodom pastirjev-borcev na bojnih poljanah ustvarjal Jugoslavijo, stopil iz svoje vzvišene rezerve in zaklical svoj odločni stoj takim varuhom in takemu izvrševanju varuških poslov. Vsi oni, ki po ogromni večini le proti svoji volji niso bili upoštevani, so se povlekli »u rovove, vodili rovovsku borbu i čekali bolja vremena«. Tako je doslovno izjavil g. Večeslav Vilder, dne 27. 10. 1935! Vodili so »rovovsku borbu« ne proti sovražnikom države, ki so v njih neposredni bližini in brez vsake protiakcije z njihove strani pošiljali orožje in atentatorje iz inozemstva, da ubijejo našega Vladarja in Njegove sotrudnike, marveč proti lastni drža-
vi	in proti Njemu, ki je kot človek morda kdaj grešil, ki je pa toliko napravil za nastanek in obstoj te naše države, kot ni tega storila vsa »jugoslovanska demokracija z vsemi svojimi predstavniki vred. Ali še niso prišla »bolja vremena«? Saj je nastopil
vendar generalni pardon neposredno po 9. 10. 1934, ko je bila dana tam v Splitu-gradu parola, da je treba pozabljati in odpuščati. Ali ta nova demokracija še ni dovolj demokratična? Ali ni že dovolj varuhov in vam-ških pretendentov, ki vihte vsak svoj recept za ureditev in upravljanje države, sestavljajo vsak svojih 10 zapovedi in se trkajo vsak na svoja edino poštena, edino zveličavna in edino rodoljubna prsa. Če jih ni še dovolj, saj se lahko število še pomnoži, razpišite samo volitve in odprite vrata Jugoslavije na široko, da pridejo nazaj vsi, prav vsi, ki so se tam
v samo njim gostoljubni tujini borili za demokracijo proti reakciji!
Vam, ki ste ves čas vodili narod in državo pa niste znali ustvariti prav ničesar drugega kot nezaupanje onega naroda, ki je s tolikim navdušenjem pozdravil 6. I. 1929 in gledal v jugoslovenstvu edino rešitev, dokler mu niste ubili te vere vi s svojo nezrelostjo in nesposobnostjo, vam vsem je že od 1. 12, 1918 dalje izginila zvezda vodnica, vi vsi živite vsa ta leta v okolici onega Heroda, pred katerim je zatemnela celo zvezda na Jutrovem pred 1936 leti! Vaše oči te zvezde ne bodo videle nikdar več! Niso več sposobne odtrgati pogleda od onega Beograda, kjer se dele oblast, moč in denar, brez česar vam ne bi bilo več mogoče živeti! Toda, hvala Bogu je še dovolj drugih oči, ki vidijo našo jugoslovensko zvezdo vodnico ravno tako jasno in bleščečo, kot so jo videli pred 1. 12. 1918,. pa je tudi nebroj zdravih oči, ki bodo zagledale to zvezdo in ji bodo sledile takoj, kakor hitro ne bo več meglenega ozračja vaših demago-ških besed in obljub.
Naša zvezda-vodnica, ki nas je dovedla do 1. 12. 1918, mora zažareti zopet z vsem svojim žarom, da jo bo videl naš narod tako, kot jo je videl nekdaj, ko niste imeli poguma in volje zastirati mu pogleda z meeloi bombastičnih fraz o demokraciji in neiskrenih obljub o samoodločitvi.	f.	ip.
Zvezda
Vprašanje ljubljanskega radia
Oblastni odbor Narodne odbrane je poslal gospodu ministru pošte in telegrafa sledečo spomenico:
Oblastni odbor Narodne Odbrane u Ljubljani.
Tek. br. 289/35.
Ljubljana, <ine 16. 10. 1935.
_	Gospodinu
Ministru Pošte i Telegrafa
u Beograda.
U poslednjim godinama opaža se da je razvitak radiofonije u Jugoslaviji daleko za-ostao za razvitkom u drugim zemljama. Dok su druge države u punoj meri modernizirale svoju radiofoniju, ostali smo mi na istom ste-penu razvitka i na nivou, kao što smo bili pre Seat do sedam godina. Naša jugoslovenska radiofonija nije se premakla s amaterske baze. Potrebna je avakako reorrjanrzacija radiofonije kod nas i to u večem stilu zbog nacijo-nalne ideje, prosvete, reprezentancije te propagande naše zemlje u inoatranstvu.
Danas postoje u Jugoslaviji tri radio-stanice sa sveukupnom energijom od 8'2 KW u anteni, to jest stanica u Beogradu koju ima u zakupu društvo Marconi a radi sa energijom 2’5 KW, dalje stanica u Zagrebu koju eksploa-tiše privatno društvo akeijonera i koja radi sa energijom od 0'7 KW, te konačno državna radiostanica u Ljubljani, koju je eksploatisala krog 6 godina Prosvetna zveza dok je sada vode državni komesari. Ta stanica radi sa energijom od 5 KW.
Razumljivo je, da se ovako nialenim energijama, a jos i bez relejskih stanica ne može obuhvatiti eve krajeve. Naročito se u našoj zemlji lanemaraju krajevi uz državnu granicu, kao što i centri Skoplje, Subotica, Cetinje, Sarajevo, Split i Maribor. Naš narod uz granicu Suje naše slanice vrlo »labo ili ih uopšte ne Suje, pa je prinudjen slušsti sa skupim radio-aparatima tudje sta rtiče iz Avstrije, Italije, lladjarske te ostalo:? iuostranstva. Svi naši pograničai krajevi i spomenuti centri slabu Ja»ju< domače stanice zbog preneznatnog kapaciteto, dok j«k. Maribor u naročito neugodnom patoma ju jer leži u mr tvoj zoni, u kojotasA^*to^ trtee Ljubljana ali uopšte ne Čaje ili vrla slabo. U avim spomenuti in centrhna .i pograničnim krajsvima valja poditi relejske stanift koje bi bile povezane sa novim stanieama veče energije! n Beograda, Zagrebu i Ljubljani,
, Kako je potrebna reorganizacija radio-Imtje ^ašoj aemlji bez suknje utvrdjena, nnago »£■ razpravlja o tom pitan}uf*pbdnose se predloži, koji večim delom ne odgovaraju idealnem stanja. Kao što su neprihvatljivi projekti za nove centralne srtaniee sa relejskim etanicama, a sa mater*im energijama, tako jednako ne kottveniraju radijske stanice sa ogromnim energijama, jer one bi doduše prodirale tvojim snagama daleko preko graniea nafe driarre, ali ne bi imate nikakve harmo-tvičhe veze sa pokrajinama naše države. Ne »me se puatiti s vida i velike troškove oko tehničkog upravljanja ovako jakih stanica. Jakost beogradske radtoetanice bila bi dovoljna do 100 KW. Mora se naglasiti ,da se čuju Staniče vete jakosti 50 do 60 KW sa obiSnim detektorom u okrugu na 300 km, a s anodnim aparatima malone po čitavom svetu. Reorganizacija radiofonije u Jugoslaviji morala bi u prvom redu nastojati, da podigne veči broj relejskih radijskih stanica. Kad bi bile te stanice »spravno i primerno porazmeščene, dobila bi Jugoslavija bolju i modemiju radijsku mrežu, nego !i je to u drugim državama, gde se je razvijala radiofonija bez jedinstvenog i generalno« načrta.
Naša država podeljena je na tri radiofonske teritorije: Beograd, Zagreb i Ljubljana. Ljubljanska teritorija najmanja je, a energija •taniee največa. Ipak se ni ljubljanska stanica ne žuje na čitavoj njezinoj teritoriji, a još su lofiije prilike na teritoriji Beograda i Zagreba, Sto imade za konsekvenciju ne samo moralne, nego i materijahie štete za državu samu, jer se broj radioabonenata, koji uplačuju radio-iakse ne makne s mrtve tačke poradi skupih radioa-parata, koje mora da kupuje naš narod da uopšte nešto čuje. Jafe jugoslovenske stanice čule bi se več s aparatima od nekoliko stotina dinara.
Kako smo več napouienuli, potrebna je što brža reorganizacija radiofonije po čitavoj državi i to takodjer iz razloga jer kasnije ne-6emo moči dobiti talasnih dužina u medjuna-rodnome etru za jače stanice. Pošto je momen-tano najaktualneje pitanje oko reorganizacije radiostanice Ljubljana, izjavljamo, da smo spremni da provedemo tu reorganizacija na moderan način, imajuči u vida sv» dosadašnje mane ljubljanske radiostanice.
Ljubljanska radiostanica radi kod 50% modulacije sa 5 KW energije, a kod 100% modulacije samo sa 2%% KW, što je apeolutno premalo. Osi m toga je maSinerija u DomžaLa-ma nameštena u. stare barake, koje ne odgovaraju više svojoj svr«. Mašinerija je po sistemu več stara i ne radi više sigurno i bez defekata. Studio stanice nalazi se u nekoj sta-roj konjušnki. koja je več gnjila i neuportre-biw i gde se kvari skupoceni inventar i mu-zički Instrumenti.
ObiiMni odbor Narodne Odbrane u Ljub liani fredtai* gotipedin* Ministru za Pošto i Telegraf sledeču oba vezna ponudu:
D. S» domaftini kapitalom, sopstveno na-kevljenfrm podiSemo u Ljubljani novu radio-slaniieo sa 20 KW energije.
% Sadašnj»i stanicu u Ljubljani prenesemo u Maribor, gde če hiti upotrebljena kao relejslca stanica za mrtvu mariborsku jjonu.
3. U Mariboru aagradimo zgradu za maši-neriju relejske stanice in podignemo potrebitu predajnu anten u.
4. U Domžalam« podignemo zgradu za ott&ineriju glavne radiostanice za Ljubljanu.
5. U Ljubljani sagradimo zgradu za studio ili na drugi način opskrbimo za studio odgo-varajuče prostorije.
6. Jamstvo i rizik za amortizaciju svih tih velikih radijskih naprava preuzimamo sami i obavezujemo se, da izvedemo reorgani7.aciju po ovomu planu u roku od 2 godine nakon potpisa ugovora iimedju nas i države.
7. Narodna Odbrana prepušta po ugovore-nem eksploatacijskom roku sve tehničke naprave i mašinerije državi u vlasništvo.
8. Narodna Odbrana ohavezuje se da upo-sli isključivo domači personal, koji če po potrebi poslati u inostrane stručne škole.
9. Narodna Odbrana, oblastni odbor Ljubljana položiče kod potpisa ugovora garanciju u višini od 1,000.000'— dinara, koji zapade, ako se ne držimo ugovora.
Sa svoje Strane traži Oblastni odber Narodne Odbrane u Ljubljani od države sledeče:
1. Država sklopi sa nama 20godišnji ugovor za eksploataciju radiostanice u Ljubljani i relejeke u Mariboru.
Ovaj ugovor je po svom sadržaju u principu jednak onim ugovorima, koje je država skiapala sa dosadašnjim eksploatatorima, te ukoliko nije promenjen po našim specijalnim tačkama.
Država imade u centralnoj stanici svoju kontrolu nad finansijskim stanjem te admini-stracijom i programom.
2. Država bi sa svojim aparatom kao i do sada ubirala najamninu od abonenata i pre-puštala Narodnoj Odbrani u svrhu amortizacije i pokriča režije 85% do 15.000 abonenata, a 80% ako imade preko 15.000 abonenata u radiofonskoj teritoriji Ljubljane.
3. Narodna Odbrana može za vreme radijskih emisija besplatno da upotrebljava jedan telefonski vod Ljubljana—Maribor za prenos relejskoj stanici.
4. Narodna Odbrana pretizima u eksploa-taeiju Radiostanicu u Ljubljani odmah posle potpisa ugovora te pologa garancije.
U slučaju, da želi gospodin Ministar Pošte i Telegrafa korekturu našeg projekta molimo da se pozove naše zastopnike na razgovor.
Z jugoslovenskim pozdravom
ČUVAJMO JUGOSLAVIJU!
Pretsednik:
Dr. Josip Cepuder 1. r.
Sekretar: Mir. Mateli^ 1. r.
Tek. br. 487/35
Ljubljana, dne 14 12. 1935.
P. t.
MINISTARSTVU POSTE I TELEGRAFA
Beograd.
Ulogom broj 289 od 10. 10. 1935 uložio je potpisani Oblasni odbor Narodne Odbrane u Ljubljani tit. Ministarstvu ponudu za pro-širenje radio stanice u Ljubljani sa suvreme-nim uredjenjem relais stanice u Mariboru, kao i primarije oboje stanice u eksploatacija za 20 godina. Na ovu našu ulogu primili smo obveštaj tit. Ministarstva br. 80.375 od 2. 11. 1935 da če se naša uloga primiti u obzir kad če pitanje obnove sveukupne radijske službe u našoj državi postati aktuelno.
Prema našim informacijama, Ministarski je Savet u poslednjem vremenu odstupio stanicu Beograd poduzeču »Radio d. d. Beograd« te če naskoro biti rešeno i pitanje ostalih radijskih stanica, naravno i pitanje radijske stanice u Ljubljani.
Obzirom nato, dozvoljavamo si upozoriti tit. Ministarstvo da produžujemo našu ofertu od 16. 10. 1935 te smo i dalje spremni ispu-niti sve u pomenutoj oferti označene obave-ze prema danim uslovima. Naravno da smo spremni ovu ofertu urediti prema željama tit. Ministarstva, osobito u tom da se postigne što više zajedničko uredjenje svih radijskih stanica u našoj zemlji.
IstiEemo (la je naša oferta potpuno realna i da nemarno pored nacionalnih nikakvih ma-
terialnih interesa. Poradi toga spremni smo da stopimo u javnu konkurenciju sa svim ostalim interesentima koji dolaze u obzir. Biče samo u interesu države i njezine radijske službe, omuguči li se ovakva potpuno iskrena, nikak-vim tudjim uplivima podredjena konkurencija.
Usled toga molimo
tit. Ministarstvo da sazove sve interesente za ljubljansku radio stanicu na dogovor, gde če im isporufiiti minimalne uslove za eksploata-ciju ove stanice i radijske službe u Dravskoj banovini to da sve ovo izda u zakup onome interesentu, čija če ponuda biti za državu najpovoljnija.
Z jugoslovenskim pozdravom
ČUVAJMO JUGOSLAVIJU!
Pretsednik:
Dr. Josip Cepuder 1. r.
Sekretar: Mir. Matelič 1. r.
Dne 7. novembra 1935 je prejel Oblastnj odbor odgovor iriini&trstva za p«Sto, telegraf
in telefon, ki se glasi:
KRALJEVINA JUGOSLAVIJA MINISTARSTVO POSTA, TELEGRAFA I TELEFONA
Br. 80.375
2.	novembra 1935 godine, Beograd
Obl&sBont odboru NARODNE ODBRANE LJUBLJANA
Potvrdjujuči prijem prestavke toga Odbora od 21. oktobra t. g. koje se odnosi na reorganizaciju radiofonske službe u našoj zemlji, Ministarstvu je čast izvestiti, da če pitanje podizanja jedne jače radiofonske stanice u Ljubljani takodje biti uzeto u obzir kao i pomenuta prestavka kada se bude reševalo pitanje ostalih stanica u našoj zemlji.
Po naredbi Ministra,
Načelnik:
Potpis nečitljiv.
Dne 14. decembra 1935 je Oblastni odbor urgiral rešitev vprašanja oddaje radiofonske organizacije v Dravski banovini s sledečim pismom:
Oblastni odbor Narodne Odbrane u Ljubljani.
,,5/ovenec'* z dne 1. januarja 1936 poroča:
NAŠO RADIOPOSTAJ0 UPRAVLJA »PROSVETNA ZVEZA«
BELGRAD, 31. decembra, m. Poštni mi-ster Kalugjerfič je podpisal odlok, s katerim se razveljavlja odlok, da se eksploatacija ljubljanske radijske postaje izvršuje v državni režiji, in je istočasno odločil, da ljubljansko radijsko postaja upravlja Prosvetna zveza v Ljubljani po določilih pogodbe, ki jo je Prosvetna zveza sklenila z ministrstvom glede zakupa eksploatacije ljubljanske radijske postaje leta 1928.
UGOVOR
Ugovor zaključen s jedne strane izmedju Ministarstva Pošte in telegrafa Kraljevine Srba, Hrvata i’ Slovenaca i Prosvetne Zveze iz Ljubljane s druge strane a na osnovu odo-brenja Ministarskog Saveta o eksploataciji državne radiofonske emisione stanice (Broad-kasting) u Ljubljani Br. 18.850 od 29. XII. 1927. god.
Clan 1.
Ministarstvo daje pravo Prosvetaoj Zvezi iz Ljubljane da ovu stanicu eksploatiše pod odredbama ovoga Ugovora.
Clan 2.
Stanica je namenjena za javnu radiofon-sku službu (Broadkaetisng) d to: za širjenje dnevnih novosti, meteoroloških, berzanskih, ekonomskih i industrijskih izveštaja, za reklame, za. pri red ji vanje muzičkih koneerata in reprodukcije operskdh i pozomišnih komada, za širenje nauke i umetnosti putem predavanja.
Ovaj se program ima da izvodi svakoga dana sa trajanjem od najmanj 150 minuta, od kojih 60 minuta dmaju biti upotrebljeni za pr-voklasna originalna muzička izvodjenja a ne gramofonskim pločama.
Država ima pravo za svoju potrebu pu-štati stanicu u pokret i vršiti emisije o trošku Prosvetne Zveze jedan čas dnevno.
Smatra se da Ugovor nije ispunjen i pre-staje važitii ako stanica nebi izvodila programa za neprevidno vreme od 20 dana ili nebi pravilno dejstvovala za 30 dana u godini, a što bi bio rezultat krivice i nemara Prosvetne Zveze.
Clan 3.
Prosvetna Zveza se obaveznje da če pri i-rvodjenju bilo kak vi h tehničkih poslova i u radu stanice upotrebljavati samo domaču rad-nu snagu izuzev stru fin jake koji su potrebni za sestav programa i predavanja stranih jezika,	,
Clan 4.
Ovaj Ugovor važi za 15 godina, r ako se na godinu dama pre iateka nebi odkazao Mio od koje strane, automatski ee produžuje za drugih 5 godiina.
Clart 5.
Rad u stanici biče pod kontrolom jednog za ovo naroči to odredjenog državnog fiinovni-ka, koji če stalno vršiti kontrolu rada i vodje-nje knjiga rt siaraci. Ovog oinovnika plača Država no s tim, da -sve sa tim skopčane izdatke naknadi Državi Prosvetna Zveza na kraju svake godine priMkom obračunavanja. Pored ovoga Država ima pravo da u svako doba i
0 svome trošku i preko drugih svojih činov-nika vrši kontrolu rada u stanici in da prd-sustvuje eednicani ujirave Prosvetne Zveze koje se odnose na radio stanicu, kao i da kon-troliše vodjenje knjiga i celokupnu eksploata-ciju.
Clan 6.
iapremenjen po Min. Saobračaja P. T. br. 21.182-18. 3. 31. Dir. štev. 2&432/III a 31. do 5.000 naročnikov — 80%
5.000— 8.000
8.000—10.000 10.000-15.000	-	65%
15.000	dalje	—	60%
velja od 1. 9; 30 dalje.
Clan 7.
Uzinvajuči /,a osnovnimi zlata« dinar, svaka ugovarajuča stiana' ima pravo zahtevati, da se višina pretplatničkih taksa izmeni ako bi se izjavila promena vrednosti dinara za 20% na više ili niže od kunsa na dan potpisa ovoga Ugovora.
Člaai 8.
Od pretplate taksa oslol>odjavaju se lica
1 ustanove prenm članu 24. Pravilnaka o prijemnim radio aparatima za prtvatnu upe-trebu.
Članr 9.
Pretplatnifri polaiu pretplatu preko tfiiu-etaratva Podte i Telegrafa odnosno preko nadležne P. T. Direkcije. Deo naplačane pretplate koji pripada Pmw«tnoj Zvezi1 isplaSuje joj ae kraju svakoga meseca. RazliBe nastale u toku meseca zbog prom ene u stanju prMpJat -nrka obračunavače se u narednom tromesečju. Da ba Prosvetna Zve«a mogla načindti jednu kartoteki! prema zvanjima svojih prsdplat-nilca, Ministarstvo če stalno Proevetnoj Zvezi saopštavati njihova imena, zvanja i meeta Manovanjai 1po njihovim 'teritorijann.
Član 10.
Državi pripada 20% od čistog piihoda koji ova stanica bude imala.
Ministarstvo Pošte i Telegrafa obavezujo se, da nefie srnanjiivati pretplatu za radio pretplatnike niti procenat koji pripada Pro-svetnoj Zvezi od pretplata dok broj pretplat-nika na teritorij Ljubljanske P. T. Direicaje neha prežao 10.000, u kom slučaju Država ima menjati član 6. ovoga Ugovora, u toukr. os od čistog prihoda koji Prosvetna Zveza bude in>ala od ove stanice pripadače Državi do 50%.
Član 11.
Na slučaj da se Prosvetna Zveza fur. oni-ra sa kojim drugim društvom naše Drža\«, šlo može biti samo po odobrenju Ministarstva Pošte i Telegrafa, ne menjaju se odnosi Države prema tom novom .Društvu. Isto ur>o Jo-bivenu koncesiju ovinr Ugovorom Prair/etn i Zveza nema pravo preneti na nekog lrugsg bez odobrenja Ministarstva Pošte i Tel‘grafa
Član 12.
Ministarstvo Pošte i Telegrafa ima pravo da oduzme koncesiju Prosvetnoj Zvezi me-plafiajučd za to nikakvu naknadu u ovim slu-čajevima:
a) Ako ba- se preko stanice slali telegrafski izveštaji bezz izredne dozvole Ministarstva Pošte i Telegrafa ili aiko bi ee bez prethodne dozvole slali izveštaji koji nisu predvudjeni ovim Ugovorom d b) ako bi se stanica u opšte upotrebljavala protivno odredbama ovoga Ugovora i zemaljskih zakona.
Član 13.
Država ima pravo da uzme stanicu u svoje ruke, pod svoju upravu pri eventualnim unutrašnjim političkim nemirima, kao i u slučaju mobilizacije ili rata. Odluku o ovo me donosi Gospodin Ministar Pošte i Telegrafa.
Rad stanice vrši se tada pod vodstvom i nadodjenju Ministarstva Pošte i Telegrafa.
Na slučaj da Država upotrebi stanicu prema prvom stavu ovoga člana, naknadiče štetu Prosvetnoj Zvezi, ako ove u opšte bude, a koja se ima konstatovatdi iz knjiga prema presečnim prihodima koje je stanica imala za poslednje tromesečje pre uzimanja stanice pod državnu upravu.
Pri predaji stanice i s jedne i s druge strane ima se ustanoviti kornisiskim protokolom kakvi se troškovi imaju anoeiti od dana preuzeča stanice od strane Države.
Član 14.
Prosvetna Zveza obaveauje se:
a) Da če dokupili zemljište za stanicu u koliko državno zemljište u Domžalama nebi bik) do-voljno prostrano, ili da na susednim zemlji-štiina dobije pravo službenosti, za podi zanje pilona, za postavljanje zemljovoda, cisterna, kanala it t. d. Dokupljeno zemljište ili pravo službenosti ima se preneti odntah na Državu.
b) Da za vreme trajanja koncesije u svojoj sop-stvenoj režiji montira i održava prostorije za študije u Ljubljani i potrebni inventar i da pripremi vse što je za to potrebno, izuzev električno postrojenje za radiiotoniju.
Za slučaj prestanita, važenja ovoga Ugovora, Prosvetna Zveza če o evom trošku preneti i montirati električna postrojenja študija u druge lokale, koje Ministarstvo bude označilo.
c) Da stanicu d električne postrojenje i študije održava u ispravnom stanju i to kako one za antenu i masive, tako iisto za ostale aparate. Prosvetna zveza ne odgovarja za pri rodno trošenje stanice pni normalnem saobrafiaju, ili garantuje za vse štete koje bi nastale nje-norn krivico m ili knivicom njenih organa.
d) Da snoed sve troškove oko saobra&rja stanice
i	študije ii nabavke pokvarenih delova cele instalacije.
Član 15.
Za garanciju da če se držati Ugovora kako za održavanje stanice, tako isto i u pogledu izvršenja programa i svega što je sa tim u vezi, Prosvetna Zveza dače garanciju jedne banke i papira od vrednosti u iznosu do
300.000	dinara.
Clan 16.
Cela stanica sa svim mašinama, aparatoma, akumulatorima ima se po spisku predati Prosvetnoj Zvezi i po prestanku Ugovora Prosveta Zveza ima sav primljeni materijal vratati Državi.
Član 17.
Ovaj ugovor napisan je i potpisan u dva primeraka, od kojdh jedan za država Ministar-stvo Pošte i Telegrafa a drugi uz.ima Prosvetna Zveza u Ljubljani.
U Beogradu 4. februara 19B8 godine-
Br. 5146 Iz T. T. Odeljenje Min. P. i T. 17. februara 1928.
Po ovlaščenju za Prosvetnu Zvezu
Dušan Sernec s. r., narodni poslanik.
Dr. Fr. Kulovec s. r,
narodni {»slanik.
MMiiHtar Pošta i Telegrafa VI. Koei< a. r.
štev. &
»p cm o n«
Stran 3.
Žena in dom
(Bmseda zaf&žbi)
Prejeli smo in priobčujemo:
Moja žena je že dalj časa Vaša naročnica, budi, jaz rad čitam Vaš zanimiv in dobro urejen list.
Med prazniki sem prebiral od Vas izdano knjigo »Zena v sedanji družbi«. Odkrito Vam sporočam* da se mi od gospe ali gospodične Vode spisana vodena knjižica ne zdi prav nič na mestu. Knjiga- je očitno marksistično ten-denoijozna. Prepričan sem, da velika večina Vaših naročnic ni marksistično usmerjena in se' zahvaljuje za tozadevno povrhu še nestvarno propagando. ‘ Vaša naloga naj bo izdajati nepolitične in objektivne spise ali pa dobre leposlovne prevoide, ne pa »izmaličenega« skrpucala. Ko sem že pri tej besedi, naj še omenjam, da mi grda nova skovanka »izmaličiti«, ki jo pa spisateljica vedno z naslado uporablja, prav nič ne ugaja, še manj pa imponira.
Vodetova skuša na vse načine poveličevati, bol jševiški režim, v najgrši luči pa skuša prikazati Mussolinija, Hitlerja itd. Glede Mussolinija se tudi jaz ujemam s pisateljico, kar sevpa tiče Hitlerja, se mi pa zdi stvar precej druga. Medtem, ko se je boljševikom, ki so bili velika manjšina (pokazalo se je to pri volitvah po zlomu carstva) v Rusiji posrečilo početkom s strogo organizacijo, pozneje pa z nečloveškim terorjem priti do oblasti in jo obdržati, se je za Hitlerja še predno je bil na oblasti pri svobodnih volitvah (ki so jih vodili Hitlerjevi nasprotniki) odločila ogromna večina nemškega naroda. Naj ima Hitler prav ali ne, naj dela slabo ali dobro, tukaj leži ogromna razlika med nemškim narodnim so-cijalizmom in židovskim boljševizmom v Rusiji. V celi narodnosooijaliatični revoluciji gotovo ni bilo skupaj niti 1000 ljudi usmrčenih, v Rusiji pa po odredbah judov, da judov, na milijone ljudi!
Recimo, da se Hitlerju m posrečilo zboljšati materijelnega stanja nemškega delavca, pa tudi, boljševiki ga niso zboljšali in danes je nemški delavec še vedno (tudi relativno) vsaj trikrat tako dobro plačan kakor boljše-viški. Judovskim boljševikom in njihovim ne-jtidovski m priveskom se je posrečil ogromen eksperiment. Boljše vizir ali so ogromno ozemlje,, to se pravi, sproletarizirali so celi narod. To ni tožbo, težje bi bilo cel narod materijel-ivo,, moralno itd. povzdigniti.
Pisateljica imenuje boljševiško državo dosledno »Rusija«. Rusije več ni! Judje so se za vse pogrome itd. krvavo maščevali, danes so na ozemlju nekdanje enotne velike Rusije samo še Zveze sovjetskih republik! Judje so poleg papeštva, ki jim pa ni sovražen, največja silarmsvetu. V Sovjeti ji je judovski raj. še'danes je vsaj 70% vseh komisarjev Judov. Vse sovjetsko zunanje (diplomatsko) zastopstvo je m rokah; Judov in to od komisarja za zunanje zadeve Juda Litvinova (recte Wal-lacha) pa takorekoč do zadnjega poslanika! Vse časopisje na svetu je posredno ali neposredno pod vplivom Judov (v Nemčiji se je to izpremenilo). Mi Slovenci res nismo imeli časopisov, ki bi bili v judovskih rokah, zato so pa bili naši časnikarji kljub temu pod judovskim vplivom, ker so čitali velike judovske liste v tujih jezikih. »Rusijo« recte Sovje-lijo vladajo danes Judje in zato svetovno (v judovskih rokah) časopisje o vsem, kar se danes v SovjetijL dogaja ali ne dogaja, na vse pretege kruli,, sramoti pa na vse pretege Hitlerja1, kalkor je sramotilo nekdaj carsko Rusijo in njene carje, ki čeprav morda trinogi vsaj niso bili Jud j.e. Ko so pred leti hoteli v Ameriki usmrtiti <iVa anarhista (italijanska menda?), je šlo vse svetovno časopisje pokonci, ko so pa radi umora Juda in komisarja Urickega (psevdonim) v Leningradu 800 gotovo po večini nedolžnih bivših »malomešča-nov« brez procesa pobili, mi v Evropi (inclu-sive £°- Vodetovo) še tega slišali nismo! Pisateljica Vodetova govori o sadizmu ruskih knezov. Mogoče je bilo med njimi mnogo sadistov, zlasti onih, ki so bili deloma mongolske (tatarske) krvi. Orientalci so sploh znani okrutneži in sadisti in to predvsem Judje, ki danes »Rusijo« vladajo!
Gospodična (po njenem pisanju o materinstvu sklepanj da je gospodična ali vsaj gospa brez otrok) Vodetova je tudi neverjetno nelogična. Na sir. 85 opisuje, da ima Hitler kot sodelavce same ostudnaže in homoseksualce, na drugi strani se pa zgraža in imenuje šentjernejsko noč. ko so bili po Hitlerjevi vednosti ravno isti homoseksualci (Rhon) umorjeni. Vsak umor je gotovo nekaj strašno odurnega, zločinskega, toda zakaj se ne zgraža Vodetova ne nad umori, ampak nad morijami in p okolji, ki so jih zagrešili boljševiki!
Na eni strani citira iz knjige »znamenitega« nemškega zdravnika (seveda juda) Magnusa Hirschfelda besede nekega dr. Ober-holzerja, da je največji zločin roditi bolne dzmaličene« (za Boga milega, kakšni so to?) otroke... Na drugi strani je pa proti sterilizaciji, ker jo je uvedel Hitler... Mogoče ne ve Vodetova, da je sterilizacijo uvedel že Kanton Waadt v Švici že mnogo preje, če se ne motim 1. 1927. in če se dobro spominjam tudi neka skandinavska država. S tem nisem rekel, da sem osebno proti ali za sterilizacijo, ki ji tudi cejkev nasprotuje.
Na str. 79 piše, da skušajo narodni socija-listi povečati število rojstev, ker rabijo čim-več človeškega materijala za vojno; na str. 82 pa zopet pravi, da je v današnjih časih število prebivalstva popolnoma brez pomena za vojno... Dobro bi bilo, <ia bi gdč. Vodetova Hitlerju in Francozom to pojasnila, da bi se ne razburjali zaradi pomasnjšanja rojstev. Kje je logika?!
Pojmi o materinstvu so pri gospodični Vodetovi ravno tako zmešani, kakor pri nje-
nih vzorih — gospodih boljševikih. Na eni strani se ogreva za- otroška zavetišča, na drugi strani pa piše, da je po stenah sovjetskih materinskih domov zapisano: »Nič na svetu ne more nadomestiti srca in mleka materinega.«
Sovjeti niso tako nedolžni kakor bi jih hotela gdč. Vodetova opisati, hoteli so vzeti celo materam otroke, ki so jih v mukah rodile, kmalu po rojstvu, vsaj tako Vodetova sama piše: »Spočetka so nekateri (boljševiki namreč) zahtevali, da se otroci, kmalu po rojstvu vzamejo materam (najbrže podobno, kakor se vzame mladiče psici ali mački) in vzgajajo v posebnih zavetiščih. Toda temu se je uprla (kaj bi bilo, če bi se ne?) med drugimi tudi Ljeninova vdova Krupskaja, češ materino čuvstvo se ne da zatreti, temveč samo preusmeriti. Kdor se protivi oddajati svoje otroke v tako imenovana »mesta otrok« (!) ima prav.«
Sovjeti so že mnogo popustili, pa bodo še! Takrat, ko bodo pa spoznali še to, da namreč niso brez vzroka vsi narodi sveta pregnal i judov, ko bodo spoznali in ko bodo pravi ruski ljudje zopet imeli moč, da bodo vse jude pregnali ali sterilizirali (Bog jim bo ta greh rad odpustil), takrat, gospodična Vodetova. bom pa tudi jaz od srca boljševik, ker tudi jaz sem mnenja, da ne gre, da bi se eni valjali v izobilju, drugi bi pa še najpotrebnejšega ne imeli.
Glede materinstva pa samo še to: Za enkrat sem še bolj za Hitlerjev sistem; kakor za Vaš sistem »otroških zavetišč«, »skupnih preb ran jevalnic« itd.... Možem naj se da prilika dovoljnega zaslužka, da bodo lahko
pošteno redili ženo in otroke.. Če bo, imel kdo malo več otrok, si bo paž moral v življenju malo manj privoščiti nepotrebnih stvarr (na primer vinčka,. različnih zabav itd.). Zena naj bo češčena, žena je naša mati, ki nam je najzanesljivejša, najzvestejša, nesebična prijateljica od rojstva do dneva, da zatisne svoje blage oži.
Zena je naša tovarišica, ki nam zvesto pomaga nositi bridkosti in težave, ona je Eva, s katero smo preživeli najslajše trenutke na svetu in katerih, če so bili res prisrčni, ne bomo nikoli pozabili. Zena ima imenitneži posel kakor vsi državniki in diplomati, ona rodi v mukah nove ljudi, ona jih vzgaja, da bodo roditeljem v čast, sočloveštVu pa v srečo.
Pustite, naj eksperimentirajo Sovjeti z nesrečnimi Rusi; otroci naj ostanejo pri materi in vsaj 9 mesecev pri sladkih mamah (materinskih prsih). Mi moramo doseči, da se bo vsaka žena lahko poročila in brez skrbi in pomanjkanja lahko vzgajala to, kar je njeno in iz nje prišlo. One može pa, ki bodo brez skrbi otroke plodili, ne pa tudi skrbeli zanje in za matere, ampak zapravljali, popivali, kvartali, je treba izločiti in radi mene tudi sterilizirati (oprostite, če že zopet tako mislim, kakor Hitler).
Tudi Vam gospodična Vodetova bi želeli zdravega in skrbnega moža; ter čimveč zdravih, pridnih otrok in prepričan sem, da bi Vas potem prevzelo ne materinstvo jalovih žensk (narodnih dam in komunističnih agita-toric), ampak resnično, pravo, sveto materinstvo. Potem Vas bodo tudi minile boljševiške ali komunistične marnje!
Krupjkaia. žena L jeni na ni imela otrok! Po čigavi krivdi (moževi?) ne vem! Če bi imela otroke, bi bila gotovo srečnejša in manj boljševiška!
Po naši
Uubliana
KJE JE NAŠ PONOS?
Iz listov smo izvedeli, da je postal po smrti kairdiinala Scapiaiellija titul ar cerkve in zavoda sv. Jeronima v Rimu nadškof Copella, ki je bil doslej v Buenos Airesm Te dni je bil ustoličen. Rektor zavoda sv. Jeronima dr. Madžarec je ob tej priliki slavil Hrvate kot zveste katolike itd. Copella se je zahvalil za pozdrav in rekel, da< se je že na evharističnem kongresu v Buenos Airesu prepričal o tem. Da, da, zelo zvesti smo, zato nas tako upoštevajo. Radovedni smo, kaj bi rekli Francozi, Španci ali Nemci, če hi jim v njihove zavode štulili Italijane. »Kdor ponižuje se sam. pedlasra je tujčevi peti,« poje naš Koseski in tudi hrv. pesniki so že peli o narodnem ponosu. A ta ponos se prav rad kaže doma proti bratom, zunaj se pa tako radi klanjamo tujcem. Ko bi bili Hrvati tako zvesti Jugosloveni, kakor katoliki, ne bi sedel na prestolu sv. Jeronima kot titular Italijan*
FAŠISTOVSKE ČEPICE — IZGINILE
Z zadovoljstvom ugotavljamo, da so na naše pokaranje in poziv izginile fašistovske črne čepice s čopi skoraj prav popolnoma z ljubljanskih ulic. Res, da jih vse nosilke niso zavrgle same od sebe, tu in tam so morali pametni ljudje nekoliko pointervenirati.
Po naših ulicah pa je vendar videti še kako zapoznelo lastavioo, kako šolarico, frizerko itd., ki je še nihče ni opozoril, da s fašistovsko čepico na glavi samo dokazuje, kako malo prosa ima dotičnica pod kapo.
Menimo pa, da bodo skoro, skoro tudi te zadnje Urške prišle do pameti same, ali pa jih bo kdo poučil. Morda dijaštvo...
STARI SLOVENCI NISO BILI SLOVENCI
Zakaj ne? Zato, ker niso bili katoličani, kajti gosp. Ulaga iz Beograda piše za božič, da »bistven katolicizem bistveno spada k resničnemu slovenstvu«. Ker smo podobno trditev zadnji čas že neštetokrat čitali, moramo iz tega sklepati, da Slovenec brez katolicizma: ni Slovenec. Torej naši pradedje — pogani niso bili Slovenci. Šele ko so jih cepili z latinskim rimskim katolicizmom in jih z njim podlvrgli frankovski oblasti, so postali Slovenci. In ta katolicizem je potem, tako zrastel z našim narodom, da si zdaj že odpadnik, če nisi navdušen rimski katolik. Zato »bistven katolicizem« tako skrbi za naše rojake po drugih državah, da se ne potujčijo. Kajti »bistven katolicizem tako bistveno spada, k resničnemu slovenstvu«, da je vse drugo odveč. Ta »bistven katolicizem« nas tudi tako loči od drugih, da smo prav poseben narodi, ki ne more imeti z drugimi nič skupnega. Zato ni resničnega slovenstva brez bistvenega katolicizma in vsi oni naši veliki možje, ki so, se borili proti bistvenemu katolicizmu, niso bili — SIoven.fi, kakor vsi oni ne, ki so bili prej na svetu, preden je k nam prišel rimski katolicizem.
Kotovi«
Dne 8. januarja t. 1. se je vršila na sremskem sodišču v Kočevju zanimiva razprava, kdo naj obratuje nadalje tekstilno tovarno gda. Bohuslava Horaka, ki se nahaja v prisilni upravi. Do sedaj je imela v zakupu to tovarno slovenska tvrdka »Triglav«, prometna d. d. v Ljubljani. Kakor slišimo, so sedaj na delu neke višje sile, ki se trudijo, da spravijo to tovarno v roke češkega Nemca Dajč Frica, ki po svojem plemenu in imenu ni v sorodu niti z Libušinimi sinovi in ne s Hajulejevimi huzarji, sioer je pa trd in zelo hud Nemec. In ravno tak spada v Kočevje!
Da se to »slovensko pridobitev« za Kočevje čimprej doseže, sodelujejo posebno krepko ljubljanski odvetniki dr. Oton Fetich, kočevski slovenski župan notar Lovšin in drugi. Le tako naprej!
Včasih je bilo v Kočevju drugače!
Kram
Dne 8. januarja .t 1. se je vršil v prostorih Narodnega doma občni zbor tukajšnje Narodne Odbrane. Udeležilo se ga je korporativno izvršilno članstvo naše organizacije.
Kljub neugodnemu letu in velikim oviram je naša organizacija vršila svojo dolžnost v polni meri in o rezultatih tega dela, je polagal račun stari odbor svojemu članstvu. Poročilo je bilo sprejeto z velikim odobravanjem vseh navzočih.
Po volitvah novega odbora, ki so se izvršile v popolni soglasnosti je podal predsednik Oblastnega odbora br. dr. Cepuder obširno poročilo o delu tako Središnega odbora NO v Beogradu,, kakor tudi Oblastnega odbora v Ljubljani. Orisal je stanje celotne organizacije in njeno delo. Delegat br. Prosenc je podal poročilo o stanju našega tiska.
Zanimiva izvajanja obeh delegatov je povezalo naše članstvo v iskreno družino enako čutečih bratov, ki si le čimpreje zopet žele enak večer.
Murska Sobota
Nekje ob sev erni meji naše banovine obstoja peščica naših državljanov nemške narodnosti z blagoglasnimi priimki kot: Svetanič, Jug, Krenos, Horvat, Lovenjak itd. Pred nekoliko leti so si na pobudo nekega društva kar naenkrat zmislili in zahtevali nemško vzporednico. In zgodilo se je, da so res dobili to, kar so zahtevali! Tekom let se je ta trhla stavba nekoliko zamajala. Otrok je bilo namreč čimdalje manj in v letu Gospodovem 1936. obiskuje to vzporednico le še 19 otrok. Niti toliko, kolikor predpisuje zakon o narodnih šolah!
Upravičeno se je pričakovalo, da bo nekega lepega dne nemška vzporednica izginila z zemeljskega površja in to tem hitreje, ker so merodajni činitelji opozorili Ministrstvo prosvete na ta liliputanski razred. Toda razred še vedno obstoja in sicer v veliko škodo slovenskim razredom. Medtem ko je na isti šoli v slovenskih razredih po 36, 44, 72 in celo 86 učencev, medtem ko se v slovenskih razredih tlači v klopi po pet učencev, imajo učenci tega liliputanskega razreda toliko prostora, da sedi lahko vsak v svoji klopi. Nehote se nam vriva vprašanje: Kdo je zapostavljen? Koliko časa bode vse to še trpelo?
Živimo v 20. veku in dobro vemo, da pravilo »cuius regio, illius religio« ni več moderno, četudi ga neki hipermodemeži še vedno uporabljajo. Zahtevamo pa, da se tem našim Svetaničem, Jugom, Krenosem, Horvatom, Lovenjakom in vsem sličnim dokaže, da so izrodek, ki je pognal iz korenin velikega slovanskega stebla in da se mora ta izrodek ne iztrebiti, ampak oplemeniti. To pa se bo zgodilo edino le tedaj, ako bodo njihovi otroci obiskovali šolo, v kakršno po vsej pravici spadajo!
Merodajne oblasti naj posvetijo temu primeru nekoliko več pozornosti in urede zadevo na način, kakor veleva — zakon.
nemški. Natakarico vpiašam, kako to in zakaj tako. »To je pri uas. nasada«, se odreže natakarica. Zahteval sem slovenski jedilnik. Nekam čudno me je gledala, in ni mislila ustreči. Šele ko sem jo opozoril na določbe obrtnega zakona in kategorično zahteval, da se mi predloži slovenski jelovnik, je pokazala, da mi bo končno vendar ustreženo. Pustili so me čakati debele pol ure. Potem mi prineso slovensko pisan jelovnik toda s takimi in tako oeividno nalašč napravljenimi napakami, da mi je prešel tek. Pa tudi če mi tek ne bi bil prešel, v tako zagamani gostilni ne bi hotel jesti, četudi bi bil nevem kako lačen. Vstal sem in odseli pa zapomnil sem si stvar prav dobro. V to gostilno se bom še povrnil in ... in v še katero drugo, kjer so celo tako nesramni, da na slovensko naročilo odgovarjajo z: »Nur deutsch!«
Sv. Primož na Pohorju
Dragi brat urednik, upam, da mi ne boš
zameril, če se oglasim tudi iz tako pozabljene sreske, kakor je prav naše Pohorje. Mislim pa, da je tudi to potrebno, da vsaj komu pride na misel, pozanimati se tudi za ta del naše lepe zemlje, ki leži tako daleč od’ Vaše bele Ljubljane, da se le malokdo spomni nanj. No, včasih že, toda silnoma poredko. Toda prav to nas boli in tudi mene je to nagnalo, dragi brat urednik, da se Ti oglasim s tega zapuščenega konca, v katerem ni prav nič manj bede in stisk, kakor pri Vas. Nasprotno, še veliko več jih je. Pohorskemu ljudstvu tako slaba prede, kot le malo kje drugod. Stiska je huda in prenašamo jo skoraj molče, ker se pač nihče ne dvigne, da bi svoj glas uporabil za to, da pokaže na naše Pohorje. Zdaj pozimi sicer prihaja mnogo letoviščarjev, no, seveda tudi poleti, a kaj, ko je to vse premalo. Ljudstvo pa vedno bolj tarna in vsevprek se huduje na tiste, ki bi se morali za to stisko ljudstva pozanimati. Včasih že zaide k nam kak gospod, ki nam na vso moč obljubuje, da bo že bolje. A mi le vidimo* da ]e iz dneva v dan slabše. Kdo bi se brigal za nas male ljudi! Tu pa tam nam dajo — vsa čast jim in hvala — že kaj poduhati. Pa premalo! Tako smo pod Kopo na Novega leta dan imeli majhno šolsko božičnico, kjer so lepemu številu naših otrok razdelili precej daril, ki so jih darovali različni dobrotniki. Čast in hvala seveda! Tistim, ki so to božičnico prire-dli! A naše pohorsko ljudstvo je le mnenja, da se bo počasi tudi sicer izboljšalo. Bodo pač morali priti ljudje, ki bodo res razumeli potrebe našega ljudstva, kot jih je to razumel naš blagopokojni kralj Aleksander, ki ga naše ljudstvo ne bo nikoli pozabilo. In takih, se manjka, ki bodo šli po njegovi poti. Danes pa nekateri pljujejo, na vse, kar je on zgradil, in za kar se je žrtvoval. Naš človek danes skoraj se sam sebične verjame. A vendarle verjame, da so v naši lepi domovini še ljudje, ki bodo, ko pride čas, že znali urediti vse tako kot bo prav! Čuvajmo Jugoslavijo!	P.	v.
TriH
Iz našega mesta se le redkokdaj kdo oglasi. Pa še takrat, je pri naših, nasprotnikih ogenj v strehi. Komaj smo opozorili v zadnji številka »Pohoda« na novo snujočo se Okrajno obrtno zvezo, že je velika zamera na vseh koncih.
Naj se potolažijo gospodje, ki mislijo, da imajo monopol na vse javno življenje. Mi jjjm ne nameravamo kaliti vode kot je tožil eden, izmed njih. Pride čas, ko bomo to izdatneje napravili. Le opozoriti jih na to je bil naš namen in nič drugega.
Ptui
Ali smo ali nismo v Jugoslaviji^ Človek skoraj ne more verjeti, da smo. Toliko, se švabčari, da bi človek mislil, da je vsekako kje v tevtoburškem gozdu. Sedeš v gostilno, da si privoščiš kosilce. Jedilni list — samo
lx uredništva
R. S. Zagorje: Vašega dopisa žal zaenkrat še ne moremo objaviti, če tudi bi to bilo zelo potrebno. Čakajmo boljših časov!
I. F., Kranj: Prispevek za »Žolčni kotiček« jje vendar preveč žolčen, ne za nas niti za prizadete, temveč za tretjo višjo silo! — Pošljite kaj drugega, vašim čitateljem bomo radi ustregli tudi z »domačimi slučaji«!
Vsem številnim prijateljem, ki so v zadnjem času poslali svoje mišljenje glede »Pohoda« predvsem hvala za laskava priznanja. Njihove želje bomo upoštevali kolikor bo mogoče in razširili svoje pisanje tudi še na področja, ki si jih žele. Storili bomo s.vojo dolžnost — storite pa jo tudi Vi. Širite naš tisk!
A. M- Celje: Zadela Vas je ista usoda kot gospoda I. F. iz Kranja. Nekaj od poslanega p® v prihodnji številki. Hvalia — za poslano!
J. A. Škocjan, pri Mokrom»gu: Tudi Vaš dopis deli usodo ostalih. No — žalost v družbi je lažjja kot osamljenemu. Oglasite se ao-pet ob priliki!
Gospodarstvo
IZTROŠAMO SE
Prinašamo diagram o gibanju cen za govejo živino pri nas v letih 1925. ter 1932. do vključno 1935., ki nam nazorno kaže, kako silno nazaduje gospodarski uspeh naše živinoreje.
Pri tem povdarjamo, da je naša banovina pretežno živinorejska pokrajina. Spričo dejstva, da je tudi v naši ožji domovini kmetijstvo vendarle največjemu delu prebivalstva, če že ne izključno zanimanje, pa vendar glavna podlaga pridobitnosti, se ne moremo čuditi, da je uspevanje našega ožjega narodnega gospodarstva neugodno, če je glavna podlaga glavnega dela prebivalstva taka, da tira človeka v revščino.
fij
:
Navajamo povprečne cene za I. (priina) voli in krave klobasarice po četrtletjih, kakor so se v posameznih letih dosegale v Ljubljani. Iz diagrama je razvidno, kako katastrofalno so padale in še kažejo tendenco padanja.
Obenem za leto 1935. navajamo cene kakor so za voli zaznamovane na berlinskem trgu. Radi bi navedli potek cen tudi za druga leta, pa si jih žal nismo mogli dovolj hitro pribaviti.
, Začetkom leta 1925. se je voli v Ljubljani plačevalo še po 12 Din kg žive teže, klobasarice pa po 7 Din za kg. Ni čudno, da je kmet izgubil vso kupno moč, ko so cene živini tako grozno padle.
Danes za voli dobiva prav slabo tretjino, za krave klobasarice pa sedmino
tega" kot v začetku leta 1925. Od takrat pa do danes je cena za voli nazadovala za več ko za 71%, za klobasarice celo 86%. Ker pa kmet ne prodaja samo najprvovrstnejših volov, hiti ne samo klobasaric, moremo privzemati, da splošno nazadovanje cen za govejo živino od začetka leta 1925. do danes predstavlja nekako sredino med gornjima številkama, t. j. 78'5% torej
nazadovanje na splošno za več kot tri četrtine.
Živinske cene so že leta 1925. začelje delno nazadovati. Posebno so pa padle v novembru leta 1931. in si potem niso več opomogle ter še nazadujejo. Žalostno je gledati sliko, ko vidimo, da je bila cena za voli koncem leta 1935. za 8’50 Din pri kg nižja kot pred desetimi leti začetkom leta, za 3'50 dinarjev ali za ravno toliko nižja od cene klobasaric kolikor se danes za vola^ sploh dobi, t. j. polovica tega kar se je plačalo za klobasarice ali da je cena za voli danes ista kakor je bila v najslabšem slučaju pred desetimi leti za klobasarice, ki danes takorekoč nimajo nobene cene.
Cena za voli je v Berlinu znašala začetkom 1935. leta Din 12*— za kg, torej toliko, kakor cena pri nas v najboljšem primeru pred desetimi leti, ko tudi cene v Berlinu niso bile dosti višje. Ta cena pa je v Berlinu preteklo leto porasla do konca drugega četrtletja na 13'25 Din, do konca tretjega četrtletja pa celo na 14'25 Din za kg žive teže. Cena tam narašča, pri nas ima še dalje padajočo tendenco in naša cena znaša
na splošno manj kot četrtino
berlinske cene. Razlika cene za voli med Berlinom in Ljubljano znaša 10'75 Din pri kilogramu, torej več ko trikrat toliko, kakor znaša naša današnja cena za voli.
Toda v Nemčiji so druge razmere in je sploh vse dražje kot pri nas, bi se utegnilo reči. Kljub temu se mora priznati, da se tudi v Nemčiji z enim volom na splošno kupi vsaj polovico tega, če ne več ko pri nas.
Če n. pr. nemški kmet z enim volom kupi toliko in toliko, ne moremo odobravati, da bi naš kmet za isto moral dati dva, tri ali celo štiri voli enake težine, ki kakovostno ne zaostajajo za nemško živaljo.
Ako primerjamo samo prodajne cene pri nas in v Berlinu, koncem preteklega meseca, vidimo, da naš kmet za štiri voli po n. pr. 750 kg ali skupno za 3000 kg dobi še vedno manj v zlatu kot Nemec samo za 750 kg. Ne moremo pristajati na to, da bi naš kmet moral štirikrat toliko pridelati in porabiti krme ter stelje, porabiti štirikrat toliko dela in brige ter imeti štirikrat tolikšen hlev kakor 'nemški kmet in torej štirikrat toliko producirati ter vnovčiti, da doseže enak gospodarski uspeh, enak košček zlata, saj je kg vola končno tako v Nemčiji kakor pri nas pač samo kg, v kakovosti skoraj ni razlike.
V' ' <• •
Zakaj mora naš kmet štirikrat več delati, štirikrat več ustvariti in štirikratno količino vnovčiti, da dobi isto kakor Nemec?
Urejenost v državi in posameznem obratu
je tisti činitelj, ki Nemcu omogoča štirikrat lažje življenje kot pa ga ima naš človek. Rentabilnost dela nemškega človeka je štirikrat večja kot našega. Gotovo je, da tudi nemškemu kmetu ni postlano z rožicami. Pri sedanji ureditvi proizvodnje in trga, more nemški kmet v glavnem vendar tako gospodariti, da ako že izdatneje ne napreduje, pa vsaj ne nazaduje in gospodarsko ne propada. Če pa sedaj enako posmatramo našega kmeta, vidimo, da je njegovo propadanje čimdalje težje, ker se njegovo delo že dolgo ne izplača in ker se za to, kakor se zdi, nihče ne pobriga. On se gospodarsko iztroša in v posledici se mi vsi kot celota, kot narod
narodno-gospodarsko iztrošamo,
tako obupno se iztrošamo, da izgleda kakor gospodarski samomor in da človeka objem-Ije strah, ko pomisli na vse, kar bi iz tega še moglo slediti.
Že 1. 1933., ko je naša trgovinska bilanca bila ugodnejša kot je ona za leto 1935. je Narodna banka ugotovila, da je naš narod inozemstvu pri vsej aktivnosti trgovinske bilance podaril eno milijardo dinarjev, ker je za dosego te aktivnosti moral dati cele gore proizvodov svojega truda več kot bi bilo normalno treba. Zaslužek posameznika je bil že takrat silno slab,
danes se o zaslužku našega človeka komaj še more govoriti.
Življenjsko stališče našega človeka v obče je zelo slabo, življenjsko stališče kmeta pa še prav posebno. Denarno in fizično> se je skoraj že iztrošil, živi v pomanjkanju obleke, soli, luči in obraitnih sredstev. Tako propada tudi moralično. K vsemu temu moramo reči, da se naš narod ne samo iztroša, nego on
se dejansko izropava
kljub temu, da je še priden in delaven, kljub temu, da v sedanjih težkih časih postavlja in izvršuje več dela kot v gospodarsko dobrih letih.
Vsemu temu ni krivo samo dejstvo, da je naš izvoz nazadoval, da je izvažanje vedno težje in da so dosežene cene vedno manjše in manjše. Tudi doma bi se dalo marsikaj urediti, mogla bi se
dvigniti kupno moč kmeta
s tem, da se vsaj doma omogoči, da bi šli njegovi pridelki več v denar in tudi da bi šli zanj uspešneje v denar. Predvsem omenimo, da je na domačem trgu v obče
razlika med živinskimi cenami in med cenami nadrobne prodaje mesa prevelika,
kajti povprečno kmet za govejo živino redko dobiva po Din 3'— za kg, dočim se govedina s priklado posebno v mestih in industrijskih krajih kot glavnih konsumentih prodaja po Din 8— do 10'— kg. Sorazmerno temu gredo tudi cene druge živine in drugega mesa.
Z upoštevanjem vpadka pri klanju je n. pr. v Nemčiji določeno, da se sme prodajati goveje polovice naprej s 75% pribitka na ceno za živo težo. Ako upoštevamo, da so v Nemčiji socialne in druge dajatve gotovo dražje kot pri nas, da so tam delavne mezde, najemnine lokalov itd. znatno višje kot pri nas, moramo privzeti, da ako bi nemškemu mesarju detajlistu priznali za razsekavanje mesa še nadaljnih 10 do 15%, a uvaževali naše manjše dajatve, je po našem mnenje pri nas
pribitek 75% na ceno žive živine v celoti zadosten,
in torej cena govedine v nadrobni prodaji za kg po Din 5'25 (živa teža po Din 3'—) ali kvečjemu pri najkvalitativnejši živini po dinarjev 7’— kg (živa teža Din 4’—) zadostna. Kar mesarji zahtevajo več, je preveč in je to v škodo kmeta in naroda. Tudi pri nas je treba nekaj racionalizacije. Mesar, ki z omenjenim pribitkom ni sposoben delati, naj bi se lotil kakega drugega opravila. Sedanje nadrobne cene mesa so odločno previsoke, saj se na deželi v mnogih krajih govedina seko po Din 4'— in Din 5'— kg in še noben mesar ni zato propadel. Oblast bi pri resni ureditvi trga in strogem, trajnem nadzorovanju spodobnosti zaslužka mogla doseči,
da se nadrobne cene mesa znižajo ter se pomnoži konsum in bo kmet mogel več prodati — ali še bolje, da se trg in cene uredijo ter uvede kontrola tako, da se meso primerno poceni in poveča konsum, pa se obenem tudi kmetov prejemek za živino poveča.
Seveda bi morala pasti tudi mitnina.
Storimo to in ne iztrošajmo se še dalje, ne izropajmo svojih sil z neurejenostjo. Vendar je škandal, če naš kmet za prima vola dobiva po Din 3-50 za kg, ko nemški dobiva zanj Din 14'25 in da pri tem mora naš konsu-rnent plačevati meso s priklado po Din 8‘— dlo Din 10-— za kg.
Zapisujemo to z dobro voljo v uvaževanje vsem. ki se. jih tiče.
ŽOLČNI KOTIČEK
Ji
SENZACIJA!
Poročilo žolčnega kotička v »Pohodu« št. 36 o velikopotezni socijalni akciji naših gg. političnih voditeljev, je vzbudila mnogo zanimanja in more se reči, da je bil to pot narod enodušno na njihovi strani. Lačni in siti, nergači in poklicni živijo-kričači so si bili edini v tem, da so gospodje le enkrat pametno pogruntali. V teh suhih časih za naše politične generale je pa to brez dvoma uspeh!
Naš reporter je poskusil nabrati še par podrobnosti o teh nastopih. Oborožil se je s fotografsko kamero, opremljeno s skrivnostnimi x-žarki, ki omogočajo fotografiranje skozi zid in jo ubral k g. Ivami Puclju, senatorju in ministru v p. Gospod minister ga je sprejel prav ljubeznivo, ga pogostil in se mu prisrčno zahvalil za reklamo. Naš reporter ga je zaprosil, naj mu zapoje svoj repertoar Gospod minister pa se je izgovarjal, da ni disponiran, da je malo prehlajen, da ni v formi, da se sploh ne počuti dobro in pred vsem. da nima pri roki spremljevalke na klavirju.
Ko pa je bil naš reporter že pri vežnih vratih, je začul prve akorde na klavirju »Nezvesta bodi zdrava«! Ubral jo je po stopnicah nazaj, nastavil aparat in ujel sledečo sliko:
Kakor se vidi iz slike, gospod minister pridno trenira in je v odlični formi. Občinstvu se pripravlja gotovo velik užitek. Tudi spremljevalka na klavirju ga. Entica Sedla-kova je v najboljši formi.
Naš reporter jo je zadovoljen ubral dalje k g. dr. Lončarju! Tu je pa naletel na nepričakovane ovire Čim je stopil v hišo, že ga je zaustavil, menda v prav to svrho postavljeni čuvaj in vprašal za legitimacijo. Naš sotrudnik mu pomoli pod nos svoje papirje.
»Ne drži,« pravi čuvaj. »Štampiljko iz Zagreba si morate še preskrbeti, sicer vas ne pustim nikamor.«
»šment ga lopni,« zagodrnja naš reporter. »To bi si lahko sam mislil in bi si prihranil sitnosti. Z intervjujem torej nebo nič!«
Pa jo je mahnil na cesto, stopil na pločnik nasproti negostoljubne hiše, naravnal svoj aparat na stanovanje g. dr. Lončarja in pritisnil.
Naši žitatelji naj se sami prepričajo, s kolikšno vestnostjo se je tudi g. dr. Lončar lotil svoje naloge. Ni dvoma, da bo javni nastop naših gg. voditeljev prinesel uspeh ne le v materijalnem oziru, temveč tudi po (kakovosti.
Ostale gg. voditelje namerava obiskati naš poročevalec še tekom tega- tedna. A. Ž.
MANEVRI OBČINSKEGA SVETA
Vsak uspeh zavisi od naskoka! Tega str.a-tegičnega pravila se v polni meri zaveda tudi. novi, oziroma pomlajeni občinski svet. Zaradi tega si je izbral za prvo nalogo delo, ki je moralo opozoriti na sebe že samo po sebi vse ljubljanske zaspance. Hočeš — nočeš, morali so prisluhniti prvemu naskoku mestnih očetov na brige in betege, ki tlačijo našo belo Ljubljano.
Že naši pradedje so se pritoževali — ko so jih oblegali še Turki — da se ljubljamski grad strese pri vsakem strelu iz topa, ki so ga sprožili na te pasjeglavce pred obzidjem. Napravili so pritožbo na mestne očete, Češ. naj se tiste kanone premesti kam drugam, kjer ne bodo ogrožali temeljev hiš zvestih ljubljanskih meščanov. Ljubljanski grad, da je prestar in ima preveč zrahljane živce za tako stvar ter pri vsakem strelu strepeta kot stara kokoš!
Pa se je tista pritožba zamešala med pa--pirje in bi ostala gotovo nerešena še danes, da ni prišel pomlajeni občinski svet. Ta pa je zavihal rokave in pričel reševati prav na dnu kupa nerešenih aktov. Naletel je tudi na to pritožbo naših dedov in ker se mu je zdela v izvedbi najbolj efektna, so postavili na čelo svojega delovnega programa poskusno streljanje na Gradu.
Je pa tudi salamensko^ važna stvar, da se vendar enkrat že ugotovi, ali se starina Grad res trese pri streljanju ali ne. Turkov sicer ni več pred Ljubljano, ali so tu razni prazniki in takrat grmi po pobočju gradu prav tako kot v turških časih. Enkrat ali dvakrat na leto pa imamo pri nas tudi požar v takem obsegu, da je treba uporabiti grajske topove za alarm. Pa naj se zgodi, da se starina Grad sesede ravno takrat, ko bo reševalni oddelek zaposlen na drugem mestu! V kakšno luč pride cela Ljubljana!
So pa bili še tudi drugi tajni ali če hočete zakulisni razlogi, ki so narekovali merodajnim faktorjem poskusno streljanje.
Dogodki poslednjih let so le prevečkrat pokazali, da je marsikateri »mož na mestu« že po prvem strelu vzel podplate pod pazduho. Pomlajeni občinski svet še ni prestal svoj »ognjeni krst«. Zakaj se ne bi porabila ta prilika in preizkusila tudi zanesljivost po-mlajencev?
Gospod župan je dal povelje, da mora na grad posebna komisija, istočasno pš so se zbrali vsi mestni očetje sveže oblečeni v mestni posvetovalnici. Belo oblečena deklica je deklamirala programatično geslo novega občinskega sveta (besedilo povzeto po znani ponarodeli pesmi):
»S kanoni te pozdravljamo Ljubljana!
Dom hladni naj napolni ti nebeška mana«.
Trikrat je zagrmelo! Pri vsakem strelu so člani komisije pošlatali grad in ugotovili, da ni čutiti niti najmanjšega tresenja. Starina grad je odlično prestal preizkušnjo.
Gospod župan pa je po vsakem strelu preštel svoje može. Nihče ni pobegnil! Vsi so ostali v sobi! Po tretjem štetju se je globoko oddahnil, vzel iz žepa ključ, odklenil vrata posvetovalnice dn vsi navzoči so se veselo razšli domov.	A.	1.
\
REKONSTRUKCIJA
Tonček je strgal hlače. Mamica ga je okregala, atek pa je vzel luknjaste hlačke v roke in dobrodušno namignil Tončku: »Veš, tu bo pač treba »rekonstrukcije«. Pa vpraša Tonček: »Atek, ali je rekonstrukcija huda reč? Ali kaj boli?«
»Kaj boli, veš, to je flikarija! Na luknjico pride flikca, pa je rekonstrukcija narejena.«
»Pa bodo hlače še lepe, če mi boš luknjo popravil z rekonstrukcijo?«
»To pa ne, Tonček! Rekonstrukcija ne polepša, samo za prvo silo je to. Taka stvar po šivu prav rada poči!«
»Tatek, kdo je pa v Beogradu strgal hlačke, ko je zadnjič stric bral, da je Mia rekonstrukcija?«
\
Vprašanje Slovcneu. Ker poročate, da je sedaj od 69 kardinalov 31 inoaemeev, Vas prosimo še [»jasnila, kateremu »tuiemstvu« pripada ostalih 38 kardinalov. Izvolile nam tudi pojasniti, zakaj se n. pr. Slovenski Narod in Jutro mnogo bolij zanimata za vprašanje, če in kdaj bo dobila tudi Jugoslavija svojo rdečo eminenco kot pa Vi.
\
Uganka. Zakaj je bil »Glas naroda« velik po obliki, dokler ga je izdajala Narodna Prosveta in zakaj je zmanjšal svojo obliko, ko se je preselil iz Merkurjeve v Narodno tiskarno? (Odgovor v prihodnji številki.)
\
OBVESTILO
Jugoslovenski patentni urad v Beogradu sporoča, da so vsi dosedanji gg. ministri, katerim je potekla patentna pravica, že vplačali pristojbine za njih podaljšanje.
Novi interesenti za ministrske stolčke imajo torej zelo malo izgleda na uspeh!
\
SANKCIJE SE UKINEJO
Italija v Abesiniji ni več napadale«, to vlogo je prevzela Abesinija, ki že tri tedne napada. V smislu statutov iz Ženeve se sankcije napram Italiji ukinejo in se izvajajo na-pram Abesiniji do konca vojne, to je, dokler bo trajal napad.
Ureja odbor. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Miroslav Matelič. — Tisk« tiskarna Merkur toredslavnik Otmar Mihalekl. Vsi v Ljubljani.