Vinko Bitenc Uporni parkeljni in sveti Miklavž Menda se v peklu še nikoli ni primerilo kaj takega. Pomislite, Sa-tan, poglavar vseh vragov in par-keljnov, je tik pred Miklavževim večerom proglasil splošen upor. To se pravi z drugimi besedami, da se je poglavar Satan prav resno začel protiviti povelju samega sve-tega Miklavža, ki mu je zapovedal, naj pripravi armado parkeljnov za pohod na zemljo. S tem naročilom je namreč sveti Miklavž poslal v pekel svojega slu-žabnika. Toda peklenščki so mu pred no-som zaprli vrata in poglavar Satan je kar skozi zaprta vrata zarjul: »Letos ne bo nič; ne maramo več z Miklavžem na zemljo, zato ker nam lani osorej še tistega Jakca ki-lavega ni bil privoščil!« No, poslanec svetega Miklavža, ogorčen da nikoli tega, se je vrnil in sporočil svojemu gospodu kako in kaj. Svetemu Miklavžu se je za tre-nutek stemnil obraz, potem se je pa zamislil. »Kako je rekel gospod Satan? Jakca, nekega Jakca, da mu nisem privoščil? Jakec, Jakec ... Jakcev je na tisoče, čigav Jakec naj bi to bil? Oh, nemara tisti — ne morem se spomniti imena; prinesi mi knji-ge, služabnik.« Kodrolasi angel s sinjimi očmi je odšel in se kmalu vrnil z dvema knjigama. Ena je bila zlata, z ble-ščečo srebrno obrezo, druga pa na-vadna črna. Najprej so odprli zlato knjigo; tam je bilo vpisanih med drugimi imeni več Jakcev, a pravega bržko-ne ni bilo, zakaj sveti Miklavž je zmajal s svojo častitljivo belo bra-do in velel zapreti knjigo. »Zdaj sem se pa spomnil!« je kar nenadno vzkliknil dobrotnik otrok. »Baharjev Jakec je, iz Grabna, pre-cej poreden in neubogljiv deček. Le poglejmo!« Odprli so črno knjigo in sveti Miklavž je takoj na tretji strani našel Jakčevo ime. Nasmehnil se je in dejal: »Zaradi tegale dečka se torej je-zijo v peklu? Glejte no! LanskcJ leto sem otel Jakca, ki je milo jokal in zatrjeval, da se bo poboljšal, iz krempljev parklja, ki ga je hotel pobasati v koš. Zdaj pa pravijo, da jim dečka nisem privoščil. To bo nesporazum, gospoda, nesporazum, ki se mora odstraniti. Eden izmed vas mora znova v pekel. Kdo se ja-vi prostovoljno?« Angeli - služabniki so se spogle-dovali, a javil se ni nobeden. »Tudi prav,« se je dobrohotno namuzal sveti Miklavž. »Bom pa najprej brezžično vprašal gospoda Satana. Stvar je nujna, ker to ven-dar ne gre, da fei brez spremstva parkeljnov hodili na zemljo.« Brezžična brzojavka v pekel je bila takoj oddana in čez nekaj mi-nut je prišel kratek odgovor: — Se ne pogajam; Satan, po-glavar pekla. — A sveti Miklavž še ni obupal. »Če ne bo šlo drugače,« je dejal svojim služabnikom, »poskusimo z zvijačo. Eden izmed vas naj se napravi za berača in naj skuša priti v pekel. Nemara se mu posreči pre-govoriti Satana, da prekliče svoj sklep.« ne sprejemajo v peklu; dobro jim pa pošljemo bogatina, bomo le vi-deli, če bo on kaj opravil.« Tn spet se je eden izmed služab-nikov Miklavževih spremenil v lepo In res se je najpogumnejši izpre-menil v starega, razcapanega bera-ča in se odpravil na pot. Prišedši pred pekel, se je nemalo začudil, ko je našel vhod zaprt in zastražen. Dva režeča se vraga z dolgimi je-ziki sta stala na vsaki strani vhoda in vihtela žareče vile po zraku. »Rad bi govoril z gospodom Sa-tanom,« je del berač in se nekoliko približal vhodu. A vraga sta zatulila, kakor le kaj: »Beračev ne potrebujemo v pe-klu!« Miklavžev služabnik se je ore-strašil in odhitel naravnost nazaj v nebesa. »Torej tako,« se je nekoliko hu-doval sveti Miklavž; »beračev niti oblečenega bogatega gospoda, ki se je nemudoma odpravil pred pekel. In glej čudo! Zdaj so bila vrata pekla odprta na stežaj, o straži pred vhodom pa ni bilo ne duha ne sluha in bogatin je brez sleherne težave vkorakal v pekel. Tam so se mu vragi in parkeljni priklanjali do tal, se priliznjeno pa-čili in ga vedli pred samega pogla-varja. Gospod Satan je udobno sedel v ognjenem naslonjaču in strahovito zehal. Njegova žena, gospa Satanela, pa je v krogu malih vragcev uganjala norčije in učila svoje nadobudne sinove, kako se pači, kremži in ka-že jezik. Ko so zagledali bogato opravlje-nega tujca, so se vsi skupaj stra-šansko zapačili. To je namreč peklenski pozdrav. »Kaj pa želite, gospod?« je nago-voril Satan preoblečenega poslanca Miklavževega. »Važne stvari ti imam sporočiti, poglavar,« je odgovoril ta. »Slišal sem namreč, da se letos tvoji pod-ložni ne nameravajo udeležiti Mi-klavževega obhoda po zemlji. Ali res ne in zakaj?« »Res ne!« je zarjul Satan. »Sicer pa — kaj vam to mar?« »Meni ne, pač pa svetemu Mi-klavžu, ki me pošilja, da bi posre-doval naed njim in teboj.« Satan je nezaupljivo buljil v tuj-ca, iz oči so mu švigali rdeči pla-meni. »Koliko pa plačate, gospod,« se je naenkrat prav priliznjeno pri-hulil Satan. »Koliko duš mi oblju-bite, pa bom poslal parkeljnov na zemljo, kolikor boste hoteli.« »Nobene — ker jaz sem sam po-slanec svetega Miklavža!« Pri teh besedah je gospod dvig-nil roki in sredi peklenske dvorane je nenadno stal angel v vsej svoji bleščeči svetlobi. Satan, Satanela, vragci in še dru-gi peklenščki, ki so bili navzočni, so zarjuli in se poskrili po kotih, zakaj pred bitjem iz nebes postane vrag brez volje in brez moči. »Premagal si me!« je siknil Satan. »Naj bo; poslal bom parkeljne Mi-klavžu; ampak Baharjev Jakec bo moj, to si naj Miklavž zapomni!« Poglavar pekla je zažvižgal in od vseh strani so hiteli v dvorano pe-klenščki: vragi in parkeljni. (Vragi so namreč za službo v peklu, med-tem ko parkeljni pobirajo na Mi-klavževo poredne otroke v koš.) Ko je bila cela truma parkeljnov zbrana, je poglavar zapovedal: »Letos bodite neizprosni in vsa-kega paglavca, ki bo zrel za pekeU pobašite v koš. Posebno pa ne po-zabite na Baharjevega Jakca, ki je najbrž še bolj potreben pekla, ka-kor je bil lani. Pojdite torej!« Zarjuli, zatulili so parkeljni in se zakadili proti izhodu na zemljo. Miklavžev poslanec, angel-boga-tin pa se je medtem tiho umaknil in splaval domov, poročat svojemu gospodu... Po vasi se je razlegalo zdaj tu-ljenje, vpitje in jok, pa spet zvonč-kanje, molitev in smeh. Od hiše do hiše se je pomikal sprevod svetega Miklavža z angeli in parkeljni. Povsod je bila luč, otroci so se zbirali okrog peči in molili. Baharjev Jakec je tudi — molil. Še nikoli tako kakor letos, ker je bil lani okusil sladkost parkljevega koša. Pa tudi sicer se je Jakec pobolj-šal; rajši se uči, ne kaže vsakemu jezika in fige, se iz šole grede ne pretepa s tovariši — sploh je po-stal priden in že skoraj pameten. deček. Ampak to je pa sklenil že pred enim tednom, da Miklavževe škofovske palice ne bo poljubil in je ne bo. Ko je torej nocoj klečal pred Miklavžem in molil ter so pred dur-mi zdaj pa zdaj zarjuli parkeljni, je Jakec ves trepetal. Ampak palice pa le ni hotel poljubiti. »Jakec, še enkrat ti rečem — po- delno moč. Ko je namreč parkelj ljubi palico,« je skoraj prosil sveti nesel Jakca proti peklu, je koš sam Miklavž. od sebe vrgel dečka ven in Jakec A Jakec ne in ne. jo je ucvrl nazaj proti domu. Tedajci so vdrli parkeljni v sobo. Tako je bil srečen in sveti Mi- Lucifer, njihov voditelj, je zažviž- klavž je spet zmagal nad Satanom. gal in že so dečka pobasali v koš. Vsako leto pred Miklavževim ve- Miklavžu je bilo hudo, zares hu- čerom se peklenščki upirajo, a sled- do. Ne samo zaradi Jakca, ki dru- njič vendarle zmaga volja svetega gače ni bil hudoben, temveč samo Miklavža. lahkomiseln deček, ampak tudi za- Posebno naklonjenipapeklenščki to, ker bo Satan zmagal, češ pa sem svetemu Miklavžu niso in ne bodo Miklavža le ukanil za dušo Jakčevo. nikoli, zato stoje zmeraj zadaj, ren- Brž se je sveti Miklavž dotaknil če in tuhtajo, kje bi iztaknili kak- s svojo palico koša, v katerem je šnega neubogljivega otroka in ga tičal Jakec, in s tem dal košu čudo- potlačili v svoj peklenski koš.