/ w
LETO
ZVEZEK Y'k

' gg
Vsebina 4. zvezka:
1.	A. Aškerc: Iskarijtft. Legenda. . . « ^ ......	\ 193
2.	Fr. Gestrin: Ii arhiva. Povest. (Dalje.) . . . . . .	.	194
3.	Fr. Orožen: Henry Aforeton Stanley. . . . . . . .	.	200
4.	Jožef Rakež: Vzdtih in njega vpliv na človeško zdravjč.	206 c.: Anton Funtek: Z ddma . . . ... . ... , .	.	216
6.	y.: V spomin. . '.'.. ; . .«ö-^.......	ai6
7.	Jožef Kenda: Pepeluhar. Na . 'pravljica. . . . .	.	217 i.	Anton Funtek: Luči, XI............221
9. Marica: Iz življenja mlade u/oetnice: Novela. (Konec) . . 223
10.	I. Hönigmann: O gluhoftemcih. .... r. >, . y 231
11.	Književna poročila:
II.	L. P.: Jezik v Mat. Ravnikarja iSgodbah svetiga pifma sa mlade ijtuli c (Dalje.) . . ... . . . 235
III.	Marka Pobija Kvintilijana govorniški pouk . . . . 239
12.	Dr. Jakob Sket: Odgovorna J. Lendovlekove opazke (Dalje.) 241
13.	Listek: Pesnik Goräzd. — Muzejsko društvo. — Valvasor 251
kot zgodovinar. — Gruftdziige der theoretischen Astronomie. — Plemenita ustanova. — Kamarovljeva karta slavjanskih narodnosti/. "■ — Trstcnjakov večer. — Kedaj je umrl Tr~ . I ' Stmjoft? :	^v/l'-V^V; ' ^ V ''
' ;:•■•' / >. v. k.■■■'^■'fif	<V- 'i
Krasno izdelana
podoba Levstikova
v veliki obliki, v dveh barvah na karton tiskana, dobiva se v ..'J
„Narodni Tiskarni"
po 30 kr. V- po pošti pO 36 kr.
Leposloven in znanstver\ listrT
Štev. 4.	V Ljubljani z. malega travna 1890. Leto X.
Iskarijöt.
Legenda
J§)am — čisto sam! Tu nihče me ne vidi... ^ Zakrivaj, gaj, me ti!. . . To bil je pot, to bil je pot iz mesta, Izmed ljudfj!
Gledaje k tlom po ulicah sem b&al
Ven mimo znanih hiš Naprej, naprej — kot da bi bil podil me Nevihte piš . . .
»O, Juda! kjč so srebrniki ?« vpije
Potilična dečrid — »»Vse vrgel v tempelj... pustite me!...
Pojte
Si jih iskätlc«
Trgovec Levi sreča me na trgu,
Pomane si rokč: »Čestitam ti na včerajšnji kupčiji, Apostol, hč!«
In Ahasver, čevljar predmestni stari.
Pred hišoj mi sedi: »Kdj skrivaš v plašč se in bežiš? Poznam te — Brat Juda, ti!
»Mesija tvoj nesdč tod križ pred uroj
Počiti htčl je tü; Odgnal sem Ga. A ti hitiš gotovo Pomagat Mü!« . . .
Naprej, naprej —no kam? Sedaj sem ttfkaj...
Ne, ne! Umrl ne b<5! On križan ?! Ne!... Pomilostč Ga morda... Čuj, kaj je t(5?
Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odm£va!
Na — Golgati sem mar ? Čuj, kladiv jčk — zabijajočih žreblje . . Za vdarom vdar! . . .
In hrumu bliže tihotapi Juda —
Prizör mu je odkrit: Glej, križ stoji .že tam ... A On na križi Razpet, pribit!
In Juda zrč v teld nag<5, krvavo —
A On tam še živf? Da! Ni li zdaj naravnost v d nj velike Uprl oči?...
Poti križ tj& pldni!. .. Ne! Zaman — prepozno! . . .
Tii cedra močnih včj . .. In zadrgnivši vrv okrog vrattf si — Visi na njčj.
Na vetru gtiga mrtvo mu se truplo,
Glej, s kdštravoj glavdj; Sred utihnil vtrtp, na vek utihnil Vesti je böj .. .
Stemni se! Gröm! Potrčs!... Mrliči živi
Zdaj vstajajo iz jam! Za hip i sam občšenec v življenje Vzbudi se tam!
On vidi, sliši... Obletava črn ga
Roj netopirjev, s<5v . .. Srebrd maši mu polno mošnjo v tfsta Trop zlih duhdv.
Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo
Za td, za <5ni svdt... Vihrfr mu tuli: »Umri. Juda, dvakrat! ProkMt, proklčt !c
A. Aškerc.
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
sti večer sta sedela v prvi sobi županove gostilne poleg domačega sina dva pivca, Jože Lisjak in Jaka Suša. Imela sta okolo tridesetih let in imela skoro isti posel. Oba sta bila namreč pisdča s to malo razliko, da si je jeden služil svoj kruhek pri odvetniku, jeden pa pri belčžniku.
Zahajala sta večkrat, morda celö prevečkrat, v županovo gostilno, ali ostajala vedno v prvi sobi. dobro ved6č,<da bi ja »gospoda« pisano gledala med sabo. Le kadar je napravila čitalnica veselico ali izlet, takrat sta slekla svojo navidezno skromnost in sčdala k mizi med uradnike, kajti zavedala sta se svojih vrlin.
Jože Lisjak je bil namreč po nekaternikov in še bolj po samosvoji sodbi izvrsten igralec in deklamator, Jaka Suša pa jedini tenorist Čitalniški. Da bi onadva odpovedala svoje moči', pripravila bi odbor v neprijetno zadrego, iz katere bi se jedva izmotal. To so včdeli dru-štveniki in o prilikah, ko je bilo treba naših prijateljev, jako prijazno občevali ž njima.
Tisti večer sta sedela torej v družbi župdnovega sina ter se skrivnostno ž njim pogovarjala. Časih je ušel kateremu izmed tröjice pogled v sosedno »gospödsko« sobo, kjer je v znani nam družbi sedel lekärnik Štipko Zgaga in se zadovoljno smehljal, ne čutčč dovtipov, katere so zbijali sopivci njegovi o njem.
A še zadovoljneje se je smehljala naša trtSjica v prvi sobi, videč, kakö nenavadno tekne danes lekarniku pijača.
Bilo je že pozno v noč, ko je s poslednjimi gosti odšel tudi
*
Stipko Zgaga od županovih. V precejšnji meri zaužito vino mu je raz-žarilo lice in oslabilo že itak slabotne noge.
Kmalu za njim je odšla tudi naša tröjica.
Bila je jasna, a brezmesečna noč. Na nebu so utripali bledi žarki nebrojnih zvezd. Zgaga pa ni videl niti zvezd niti njih bledih žarkov ; kolikor se mu je pač dalo, hitel je, da čim preje položi težko svojo glavo na mehko blazino.
Srečno je prijadral do jcdnonadstropne hiše sredi trga. Ko pa je baš nekamo nerodno vtikal ključ v ključanico, začul je za sabo moški glas.
»Dober večer, gospod Zgaga!« nagovoril je ozršega se lekärnika Jože Lisjak, ki ga je s Sušo ves čas sledil.
»Lahko noč!« zamrmral je lekarnik jezno in hotel stopiti v hišo.
»Ne takö naglo, gospod lekarnik!« odvrnil je Lisjak z zamolklim in slovesnim glasom. »,Stvari so nad zemljo in pod zemljo4, pravi Goethe.«
Omeniti moramo, da je imel Lisjak slabo navado, v slovesnih trenutkih ali kadar je bil nekoliko vinjen, citirati, in sicer, kar je bilo v slabi navadi najslabše, napačno citirati izreke imenitnih pisateljev.
Izreki in pisatelji so se mu namreč v teku let takö pomešali v glavi, da jih je navadno zamenjaval.
— »,o katerih se naši neumni pameti niti ne sanja ne'. In takö se tudi Vaši pameti ne sanja, da se morate jutri dvo—bo—je—va—ti!«
Polagoma je izrekel poslednjo besedo ter bistro opazoval, kakšen vtisek je napravila na lekärnika.
Zgaga je plašno gledal. Prav takö gleda zajec, kadar ga podi jata psov.
»Dvo—bo—je—va—ti? — Jaz? — Čemu?« vpraševal je z drhtečim glasom.
»Da, Vi in nihče drugi,« odgovoril je pisar z radostjo opažuj0č bojazen in zadrego Stipkovo. »Toda tu ni mesta, da bi govorili o takih stvareh; izvolite naju vesti v svojo sobo!«
Zgaga je molčč to storil.
Ko so stopili v sobo in je lekämik prižgal luč in ponudil neprijetnima gostoma sedeža, začel je zopet Jože Lisjak s svojim zamolklim glasom:
»Oprostite, gospod lekärnik, da Vas takö pozno v noč motiva ter Vam krativa potrebno spanje —«
Zgaga je nekaj mrmral, češ. da ni spanja potreben, in se mrzlično presčdal v mehkem fotelji.
In res ga je minil ves zaspanec. Bil pa je smrtnobled.
»Oprostite, da Vas motiva,« nadaljeval je pisär, »a ko sva Vas popöludne iskala, reklo se mi je, da čepite po stari svoji navadi pri županovih.«
Vselej drugikrat bi bil Zgaga osorno zavrnil zlobno opazko, ali danes jo je kakor skesan grešnik molčč poslušal, in mrzel pot mu je stopal na čelo.
»In prav radi tega, ker ste vedno pri županovih in lazite za go-spodičino Olgo, morate se dvobojevati!«
Stipko je zopet vzdrhtel.
Lisjak je smehljaje se gledal plašno žrtev in neusmiljeno nadaljeval :
»Prihajava namreč v imeni gospoda doktorja Lovreta Kodräna, da tčrjava od Vas zadoščenja. S tem. da ste imenovali njega izvo-Ijenko. gospodičino Olgo, nevesto svojo, omadeževali ste nje in njega čast. Ta madež more oprati samö kri, čujte, samö kri!« —
Ubogi Zgaga! — Ko je slišal besedo »kri«, zgrudil bi se bil skoro s stola.
Solze so mu zalile oči, in jecäl je:
»Jaz — saj — jaz — mislil — —«
Ubožec ni včdel, kaj bi odgovoril. Suša, vidčč lekarnikovo zadrego, jel se je smijati.
Lisjak se je zbal, da bi njega tovariš s svojim smehom ne izdal vse spletke, zatö je hitel, da konča svoj posel.
»Pošljite jutri dopöludne svoje sekundante k meni v pisarno, da se dogovorimo o prostoru in orožji. Ako tega ne.storite, čutil se bode gospod doktor Kodran prisiljenega, javno Vas osramotiti kakor navadnega strahopetca. ,Der Mohr hat seine Schuldigkeit gethan, er kann geh'n4, pravi Lessing. Lahko noč, gospod Zgaga!«
In tovariša sta odšla. Na stopnicah pa sta se jela grohotati, da se je čul njiju grohot cclö v lekärnikovo sobo.
A Štipko ga ni čul. Kakor okamenel je sedčl v fotelji in brez-miselno gledal proti durim, skozi katere sta odšla oba pisdrja. In vender je mislil, sila mnogo mislil. —
Ko sta prišla naša tovariša na cesto, zdelo se je Suši potrebno, da svojega prijatelja nečesa opomni.
»Onega izreka, katerega si citiral, menda ni zapisal Lessing,« dejal je pohlevno.
»Kdo trdi, da ne? — Ti, ki si videl samö četrto šolo, bodeš po pravljal mene, absolviranega petošolca? — Končno pa je to vse jedno.
Dovolj, da je izrek zapisan, na imeni ni nič. ,Name ist Schall und Rauch', pravi Schiller.«
Suša je baš zopet hotel zavrniti Lisjaka, ali zmotil ga je žu pdnov sin, ki je čakal pisarja na cesti in pristopil zdaj k njima.
Lisjak mu je na drobno popisal ves prizor z lekarn i kom, potem pa je župdnov povabil za drugi dan prijatelja na obljubljenih pet litrov vina.
Predno pa so se razšli, sklenili so, da o vsi tej spletki molčč. Samö Olgi se vse razodene in ona mora skrbeti, da ji Kodran prej, nego kaj čuje, za kaj se je uporabljala njegova oseba, razkrije svojo ljubezen. Ko stori to, povč mu ona vso stvar, zaljubljenci odpuščajo vse. . .
Lisjaku se je, ko se je spravljal spat, zdela njegova vloga vender nevarna. A kmalu je potolažil očitajočo vest.
»Pet litrov je pa vendcrlc neslo«, mrmral je in zadovoljno zaspal.
Ne takö Štipko Zgaga. Dolgo je scdčl nepremično na svojem sedeži in strašne misli so mu divjale po glavi. Da ne pošlje sekun-dantov in da se ne dvobojuje, o tem je bil županov sin že davno prepričan, in to je lekarnik tudi zdaj sklenil. »Tako mlad in lep, pa bi moral umreti«, mislil je. »Nikakor ne! Rajši pozabim Olge in nje pogledov!«
Nekoliko pomirjen je lčgel v postelj, a zaspati ni mogel, vedno in vedno mu je prihajal na misli dvoboj. Videl se je v krvi ležečega, umirajočega, in mraz ga je pretresal.
Stoprav proti jutru je zatisnil oči. Kaj se mu je sanjalo, ne vemo, ali toliko vemo, da pozno se prebudivŠi ni vstal, temveč poročil teti, ki ga je z zäjutrekom čakala, da je bolan.
Čemu bi neki vstajal, ako ne sme niti k županovim niti na cesto, kjer bi ga lahko srečal Kodran in ga »javno osramotil kakor navadnega strahopetca«, kakor se je sinoči izrazil Jože Lisjak.
VI.
Veseli obrazi okrog in okrog.
Jos. S t ri ta r.
Napösled se je imel izvršiti že davno nameravani, a odloženi izlet lesniške čitalnice v Sotčsko.
Večer pred izletnim dnevom se je sukal pogovor županovih gostov zvečine okolo tega izleta.
»Gospod sodnik, ali ste že naročili pri mesärji mesä za guljaŠ ?« vprašal je Koprivec sodnika, ki je prevzel nekako rediteljstvo.
»Naročil, sevčda, prav izvrsten guljaš mora biti. Škoda le, da mi je obolel pomagač, gospod Zgaga! On bi mi vsaj drv nanosil skupaj!« tožil je sodnik.
Zupanov Anton je pogledal Olgo, ki se mu je poredno nasmehnila.
»In kvart ne smete pozabiti, gospod sodnik, kvart!« hitel je okrajni komisar. »Po guljaši se bode tarök jako prilegali «
»Za vse je poskrbeno, gospoda, za vse, in prav dobro se bodemo zabavali 1«
»In plesali bodemo tudi, gospod profesor, käj ne da?« omenila je Olga proti Kodrdnu. »Kadrilja na travi, to bode krasno 1« dostavila je afektirano, ne čakajoč Lovretovega odgovora.
»In koketirali«, zašepetala je Olgi poleg nje sedeča sestra gospa Koprivčeva na uho.
Jezno jo je pogledala Olga, a ko je ozrši se opazila, da Kodran ni čul sestrine opazke, prikimala ji je smehljaje se.
»Žal, da se je Suša prehladil! S petjem ne bode nič!« dejal je doktor Orel, kateremu bi bilo hud6, ko bi ne bilo petja, kajti imel je peti v »Domovini« bariton-solo.
»E, kaj še, prehladil!« tolažil je zopet sodnik. »To je samö pretveza ! Ali ne veste, da se dadč vsi tenoristi prositi ? — Jutri nam bode Suša žvižgal kakor kös in Vi, gospod koncipijent, mu bodete s svojim krasnim glasom sekundirali!«
Orel ni odgovoril, le z levico si je vihal male brke. Na obrazu pa mu je bilo videti, da s sodnikovim poklonom ni nezadovoljen.
»Gospod Pavel, Vi nam lahko pripeljete s säbo novega grajskega gosta,« rekla je gospä Pavlina.
»Jeden ji ni dovolj,« mislil je Pavel in pomembno pogledal gospö Koprivčevo in soseda ji Orla. Odgovoril je nekaj, da je še premalo znan z nadporočnikom pl. Hagerjem in da ne vč, bi se li odzval njegovemu vabilu, ali ne.
»Čuden človek je menda res«, segla mu je županja v besedo. »Pisala mi je o njem prijateljica iz Ljubljane, kjer je bival skoro leto dnij.c
»A lep je«, opomnila je gospa Pavlina. »Kakö impozantna postava!«
»Pa bogat. Na južnem Ogerskem ima baje velika posestva. Po rodu je sicer Nemec, toda oče njegov se je izselil iz Bavarskega ter
si na Ogerskem kupil zemljišča in grad. Tudi njegov oče je bil čuden človek, jako pikantne dogodbice se pripovedujejo o njem,« govorila je županja skrivnostno.
Emil pl. Hager je bil resnično bogat; tudi postava njegova je bila impozantna. Na obrazu pa mu je prežito življenje neizbrisno zarisalo svojo zgodovino. »Živeti«, bilo je geslo mlademu nadporočniku, in vestno se je ravnal po tem geslu. Je li Čudo, da si je sčasoma pridobil jako čudne, da, pogubne nazore o življenji. Emil pl. Hager je bil blaziran človek.
Njega sestra se je omožila z mlajšim bratom grajskega posestnika v Kotu, in na ta način je stopil nadporočnik pl. Hager v njega sorodstvo. Od burnega življenja razdraženi živci so bili bajč vzrok, da je prosil dopusta in prišel v Kot. Tovariši njegovi so pa zlobno trdili, da se je zbal manevrov.
O vsem tem je vedela župdnja nadrobno povedati svojim gostom.
Česa pač ne zvedö skrbne matere, katere imajo za oddajo godne hčere ?!
Materi županji se je baš razvezal jezik in povedala bi bila še več, morda celo pikantnih podrobnostij, iz življenja nadporočnikovega, ako bi sodnik, kateremu se je že jelo zehati, ne bil opomnil, da je treba iti spat, kajti »jutri bode treba zgodaj vstati«.
»Kdaj odrinemo, kdaj ?« povpraševali so.
»Ob šestih zjutraj, točno ob šestih! Dva lojterska vozova bodeta čakala pred čitalnico.
»Ali bi ne bilo bolje, ko bi se odpeljali ob sedmih?« vprašal je koncipijent Orel, o katerem se je po vsem trgu včdelo, da jako rad spi.
»Ob šestih je odločeno in — basta!« odgovoril je sodnik skoro nekamo jezno.
»Prav je takö, popolnoma prav,« pritrjal je okrajni komisar. »Pa kvart ne pozabite, gospod sodnik!«
Jeli so vstajati izza mize in se polagoma razšli.
(Dalje prihodnjič.)
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
ko si ogledamo obširne Afrike zemljevid, katerega so narisali pred dvajsetimi leti ali pa tudi še pozneje, tedaj zapazimo, da je na njem še velik del osrednje Afrike popol-I noma bel in ne najdemo narisanih ni rek nI gora, n) mest n) vasij — osrednja Afrika je bila še pred malo leti izobraženemu svetu »terra incognita«. Šele v zadnjih desetletjih spoznavamo bolje to deželo. Natančnejša in zanimiva poročila o deželah tropiškega pasa afriškega nam podajejo večinoma angleški, francoski, nemški in portugalski potniki, ki so prepotovali te dežele radi vedoželjnosti ali radi trgovine. Krščanske misijonarje pa je gnala v te dežele nesebična navdušenost, da bi oznanjevali tamoŠnjim prebivalcem sveto vero ter nesrečnim divjakom izboljšali jako žalostno gmotno stanje.
Tudi mi Slovenci se ponašamo z možem, ki ima velike zasluge za Afriko in čegar ime je bilo tam na najboljšem glasu; to je katoliški misijonar Dr. Ignacij Knoble eher (»Abuna Soliman«), porojen leta 1819. v Škocijanu na Dolenjskem. Potoval je po Bčlem Nilu do 401 o' severne širjavc ter ustanovil katoliški misijon v Kartumu, na sotoku Belega in Modrega Nila. Sele od tedaj se je mesto uspešneje razvijalo. Umrl je naš rojak na svojem potovanji v Evropo dnč 13. malega travna 1. 1838. v Napolji.1) Njemu tovariš Slovenec Dovjak, ki je umrl v Afriki, sestavil je prvi med' omikanci obširne meteorološke opazke o podnebji osrednje Afrike.2)
V novejšem času pa ne najdemo zlepa dejanja, ki bi vzbujalo tako pozornost in toliko občudovanje, kakor je Stanleya zadnje skoraj tri leta trajajoče potovanje po osrednji Afriki. Res, železne živce mora imeti mož, ki premaga tolike težave in nevarnosti. Dolgo časa ni bilo nikakih poročil o tem Jazonu devetnajstega stoletja in v obče se je že mislilo, da ga je pokopalo, kakor marsikoga pred njim, ali pogi-
Glej K lun, Knoblechers Reise auf dem weissen Nil, Laibach 1851. — Tagebuch auf einer Reise auf dem weissen Nil, Jahrbücher der k. k. Centraianstalt für Meteorologie und Erdmagnetismus. VI, 1854., pg. 529.	Ured.
3) Jahrbücher der k. u. k. Centraianstalt für Meteorologie und Erdmagnetismus, VI, 1854 — Dr. J. C. Mitlerrtitzner, Geographische Notizen aus apostolischen Vicariaten in Central-Afrika, Brixen, 1861. Glej tudi razpravo: Josef Chavanne, Centrai-Afrika nach dem gegenwärtigen Stande der geographischen Kenntnisse, Mitth. d. geogr. Gesellschaft, Wien, 1876, pg. 420.	Ured
beljno podnebje tropiškega pdsa, ali pa človeška roka na nizki stopinji omike živečega divjaka.
Ko so pa zopet došla po dolgem prestanku prva poročila o Stanleyu in njega spremljevalcih v Evropo, napravile so te vesti velikanski vtisek na ves omikani svet. Reči nam je smeti, da je Stanley prekosil na svojem zadnjem potovanji skozi Afriko vse junake starega veka, o katerih čitamo v različnih pravljicah. Hodil"je ta jekleni mož več mesecev skozi pragozde in kraje, v katerih še gotovo ni bilo nobenega belokdžca. Bojeval se je z velikanskimi ovirami, katerim se nikakor ni prej nädejal, akoprem mu ni bil tuj afrikanski svet. Predno pa govorimo o njegovem večkratnem potovanji po Afriki, zanimal bode gotovo kratek životopis Stanleyev.
Henry Moreton Stanley se je porodil leta 1843. v nekem Čardaku ob reki Quachita v severni Ameriki. Vzrascl je v velikih gozdovih ob Arkanzu in Missouriji v prccčj dobrih razmerah. Oče je imel tam večje posestvo in čuvali so sina zamörski sluge očetovi. Bivanje po gozdih je ojačilo njega život. Skoro se je pa naveličal jednako-mernega gozdnega bivanja in bolje mu je ugajalo burno mornarsko življenje. Oče se je preselil v bližino Mississippija in dečka je posebno veselila vožnja po veletoku v družbi prostih vesldrjev. Ko je leta 1861. nastala vojna med severnimi in južnimi pokrajinami Zjedinjenih držav, ste pil je Stanley osemnajstletni prostovoljec v vojsko Južnih držav, toda sreča mu ni bila mila. Sovražniki so ga ujeli ter ga šiloma uteknili v vojsko Severnih držav, kjer je služil spreten mornar pri mornarici in tam dosegel častniško mesto. Po sklenjenem miru se je pa odločil za časnikarstvo, ker je bil spreten pisatelj. Leta 1867. udeležil se je poročevalec največjega ameriškega časnika «New-York-Herald» angleške vojne zoper abesinskega cesarja Teodorja, ki je provzročil to vojno radi krutega postopanja proti krščanskim misijonarjem. Stanley je pisal za svoj časopis jako zanimiva poročila o vojni, o deželi in od-nošajih abesinskih. Pozneje je odšel v Francijo in Španijo, kjer se je udeležil naskoka mesta Valencija v vojski španskih upornikov proti kraljici Izabeli ter pisal poročila «New-York-IIeraldu>.
Dnč 16. oktobra leta 1869. povrnil se je Stanley iz Valencije v Madrid. Poklical ga je še tistega dnč brzojavno v Paris James Gordon Ben net jun., ravnatelj listu «New-York-Herald». V Paris dospevšemu Stanleyu reče Bennet lakonično: «Pojdite v osrednjo Afriko in poiščite Livingstona na moje troške, naj stane, kar hoče!» O slovečem angleškem misijonarji Davidu Livingstonu, ki je meseca sušca leta 1866. zapustil Sansibar in je potoval več let po osrednji Afriki, ni
bilo že dolgo časa nikakih poročfl. Ta slavni mož je žrtvoval polovico svojega življenja, da bi odkril osrednjo Afriko.
Predno pa je odšel Stanley na jako trudapolno in nevarno potovanje v osrednjo Afriko, udeležil se je slovesnega otvorjenja Sueškega prekopa dnč 17. listopada leta 1869. Prepotoval je Egipet in Turčijo. Iz Carigrada je odplul v Odeso, na polotok Krim, obiskal Kavkazijo in Perzijo. Meseca včlikega srpana leta 1870. dospel je v Indijo in od Bombaya se je peljal na otok Mauritius, kjer je vzel v svojo službo mornarja Farquharja, ki je bil doma na Škotskem. S tem in z arabskim kristjanom Sel i mom, ki mu je služil za tolmača, prišel je dne 26. prosinca leta 1871. v Sansibar.
I.
Stanley najde Livingstona.
V Sansibaru je nakupil za dolgo potovanje potrebnih rečij, najei vodnikov, vojakov in nosdčcv in se ž njimi prepeljal v mesto Baga-mojo, jugozahodno od otoka Sansibarskega. Od Bagamoja je odrinil dnč 21. sušca leta 1871. v notranjo Afriko ter imel s seboj 192 ljudij. Sel je večinoma po novem poti, po katerem še ni hodil noben Evropejec in takö odkril mnogo nepoznanega sveta. Imel je s seboj dva dobra konja, ki sta pa v kratkem času poginila. Trpežncjši so bili osli, katerih je več gonil s seboj. Pot pa se je kazal vedno trudapolnejši. Težko je bilo hoditi skozi pragozde, ki so bili gostö zarasteni, in le počasi in z velikim naporom so se pomikali dalje. Srečali so tudi karavano sužnikov, ki so bili uklenjeni na verigi. V Muhalleh je srečal Stanley arabsko karavano, ki je nosila slonovo kost v Sansibar. Od teh ljudij je dobil prvo poročilo o Livingstonu. Selim bin Raschid je bil skupaj ž njim v mestu Udžidži ob Tanganiškem jezeru, kamor je prišel Livingstone opasno bolan. Mimo močno utrjenega mesta Simbam-wenni, ki je imelo do 3000 prebivalcev, bilo je potovanje nevarno, ker je tamošnja vladarica zahtevala velik davek ter še pozneje mnogo škodovala Stanleyevemu napredovanju. Polotila se je Stanleya tudi afriška mrzlica (mukunguru), katera ga je triindvajsetkrat prijela za njegovega trinajstmesečnega bivanja v Afriki; ali z zmernim življenjem je takö utrdil svoj život, da je premagal tudi to afriško zlo. Poleg drugih nezgod pa je oviralo pomladansko dežčvje daljno potovanje. Od dn6 23. sušca do dnč 30. malega travna je neprestano in močno deževalo, takö da je bila velika ravnina ob reki Wami vsa preplavljena. Vsak dan so morali po več ur neprestano po vodi, nad meter
visoki korakati, in to močvirje je jako oslabilo potnike. Poginile so malone vse živali, katere je imel s seboj. Vojaki in nosači so zboleli in Stanleys se je lotila huda griža. Na daljnem potovanji v deželo Ugogo je ustrelil po spečem Stanleyu njega beli spremljevalec Shaw, katerega je prej odpustil, pa zopet vzel v službo. Shaw je sicer trdil, da ni mislil umoriti gospodarja svojega, kar pa je brez-dvojbeno nameraval; Stanley mu je prizanesel.
Glavna naselbina arabska v osrednji Afriki je Tabora, kamor je dospel Stanley meseca rožnika gostoljubno vzprejet od Arabcev. Mirambo, kralj v Ugoweh, zatiral je arabske karavane ter zahteval od njih visok davek. Napadel je potnike s krvoločnimi tolovaji Ruga Ruga imenovanimi. Taka nasilstva so provzročila, da so se Arabci ž njim vojskovali; boja se je udeležil tudi Stanley z oddelkom svojih spremljevalcev. Ko so pa Arabci naskakovali glavno trdnjavo Miram-bovo, obolel je zopet Stanley za hudo mrzlico. Mirambo je premagal svoje nasprotnike, ki so ubežali. Tudi Stanleyevi spremljevalci so pobegnili. Hudo bolni Stanley je bil v veliki nevarnosti, ker mu je samö tolmdč Selim ostal zvest. Le z velikim naporom se mu je posrečilo, da je živ utekel krvoločniku Mirambu. Rešil se je v arabsko vas Mfuto, kamor je dospel o polunoči.
Na daljnem potovanji v Udžidži so trpeli mnogo zaradi težavnega pota in glada. Ker so zamtfrski vladarji ob navadnem poti az-htevali preveč davka in je Stanley do sedaj že potrošil mnogo blaga, odločil se je za popolnoma nov pot skoz' puščavo proti jezeru, da bi sc takö izogibal tem zamörskim pijavkam. Dnč 7. vinotoka so se mu pa uprli vojaki in nos£či ter se branili iti dalje. Dva vojaka sta celö namerila puški na Stanleya, ali on prime v svoji hladnokrvnosti dvocevko in ukaže upornikoma takoj odložiti puški, drugače jih hoče postreliti. S svojo brezozirno odločnostjo je zatrl upor in najhujše hujskače uklenil v verige. Potovali so zopet delj časa po globokem blatu in močvirji, kjer so bivali levi in leopardi, ki so napadali karavano. Stanley je že mnogo razdal od svojega blaga za živež, še več pa za davek različnim vladarjem, ki so razmerno veliko zahtevali. Zatorej si je najel vodnika, ki bi ga vedel ponoči dalje, da bi se izogibal vsem vasčm in glavärjem. Strogo je bilo prepovedano govoriti, da bi se ne izdali. Takö so potovali popolnoma tihi ob reki Kanenga ter se izogibali divjim Wahom, kateri bi jih gotovo napadali. Ko je bila karavana najbliže tem naselbinam, začela je žena nekega nosača brez vzroka neusmiljeno kričati. Vsa družba je bila v veliki nevarnosti, a vražja žena je besno kričala, in sam nje mož jo je
že hotel umoriti, ker bi zaradi krika zamörci zvedeli za karavano. Ali ko je Stanlevev bič desetkrat zazvižgal po nje hrbtu, utihnila je nesrečna ženska, kateri so zamašili usta z robcem.
Po osemmesečnem potovanji je prišel Stanley v Udžidži, včliko trgovišče ob jezeru Tanganika. Par sto korakov pred vasjo je pričakovalo mnogo prebivalcev še 50 ljudij broječo četo Stanleyevo. Tu je bil tudi prisoten Livingstonov zamörski sluga Susi, katerega angleški nagovor je Stanleya radostno iznenädejal in po katerem je najprej zvčdel, da je v bližini Livingstone. Ta slavni potovalec je tri tedne pred Stanley em došel v Udžidži ves bolan in spehan; odkril je prej mnogo dežel na zahodni strani Tanganike. Z amerikansko zastavo na čelu je korakala karavana proti Livingstonovemu stanovanju. Stanley se odkrije častitljivemu starčku in ga nagovori: »Doktor Livingstone, kakor mislim«! »Da!« reče 6ni prijazno se smehljaje in se odkrije. Oba sta se zopet pokrila ter si srčno segla v roke in Stanley nadaljuje: »Bogu bodi hvala, doktor, da mi je usojeno Vas videti l« Livingstone: »In jaz sem vesel, da Vas morem tu pozdraviti«. Livingstone predstavi arabske svoje prijatelje Stanleyu in se potem ž njim dolgo pogovarja o različnih novicah, kajti že več let. ni dobil poročil iz Evrope. Čudi se velikim dogodkom zadnjih let ter pripoveduje o svojem potovanji. Stanley je shranil za sestanek z Li-vingstonom steklenico šampanjca in mu napil na zdravje. Prinesel mu je s seboj mnogo pisem od njegove rodovine. Livingstone je že zelo pogrešal najnavadnejših rečij in se je bal, da bode moral prosjačiti pri Arabcih. Akoprem ni prinesel Stanley s seboj več obilo blaga, bilo ga je vender še toliko, da je zadoščalo obema za več mesecev. Bivala sta skupaj od dnč 10. listopada leta 1871. do dne 14. sušca 1. 1872. Srečno skupaj živčč mnogo srečnih dnij, pripravljala sta se na vožnjo po jezeru Tanganika. Osemindvajset dnij sta se vozila po jezeru, prebila marsikatero nevarnost ter preiskavala severno obrčžje, da bi odkrila jezerski odtok. Mislila sta, da mora jezero radi podolgaste oblike imeti odtok na severnem ali južnem konci. Našla sta tudi na severu reko Rusizi, ki teče po široki ravnini in se izliva v vilastem ustji v jezero. Ker je pa ustje te reke gostö zarasteno s päpyrom in travo, bilo jima ni možno dalje v reko prodirati in vrnila sta se, ne da bi našla jezerski odtok.
Dnč 13. grudna sta se zopet vrnila v Udžidži. Livingstone je začel pisati pisma svoji rodbini in prijateljem ter je spisal v svoj dnevnik vse dogodke zadnjih mesecev; odločil se je, da spremi
Stanleya v Unyamyembe. Vozila sta se v dveh ladjah ob vzhodnem obrežji nekaj dnij proti jugu. Večina spremljevalcev je pa šla peš za njima na obrežji. Ko sta zapustila jezero, krenila sta proti vzhodu večinoma skozi puščavo. Skupno sta prepotovala prostorno dolino plovne reke Malagarazi, ki je pa bila s päpyrom in gosto travo močno zarastena. Pot je bil jako težaven, in Livingstone je imel zaradi trudapolnega in mučnega potovanja noge otekle in krvave.
Odpočila sta se v Unyamyembe, kjer je imel Stanley prostorno hišo v porabo. V njega odsotnosti je izginilo mnogo blagä iz Stan leyeve hiše. Po odhodu v Udžidži je zapustil namreč del svojega blaga tu pod nadzorstvom stražnika, ki se je pa kolikor možno sam okoristil. Stanley se je pripravljal na odhod v Sansibar, Livingstone pa je zopet pridno pisal pisma svojim otrokom. Večkrat so ja obiskavali Arabci iz Tabore ter jima izkazovali veliko gostoljubnost. Stanley je zapustil Livingstonu mnogo sukna, biserov in žice (drota), katere reči nameščajo v teh deželah denar. S tem bi lahko izhajal nekaj let; pogrešal pa je drugih važnih rečij, katerih se ne dobi v osrednji Afriki. Poleg pisem je Stanley tudi s seboj vzel Livingstonov dnevnik, da ga izroči otrokom njegovim. Livingstone pa ni hotel prej zapustiti Afrike, dokler ne izvrši popolnoma svoje naloge. Prav težka je bila ločitev, ko sta bila štiri mesece in Štiri dni skupno prebila. »Z Bogom, doktor, dragi prijatelj 1« — »Z Bogom!«
Pač nista mislila, da se ne bodeta več videla. — Tudi na povratku je Stanley mnogo trpel zaradi hudega dežčvja v Makata-dolini in videl je, kakö velikansko škodo sta provzročila povödenj in strašen vihar. Prej imenovano mesto Simbawenni je bilo skoraj popolnoma razdejano. Potovanje skozi močvirje je trajalo petnajst dnij in srečno je zopet dospel v Bagomojo. Na vsem potovanji mu je umrlo osemnajst ljudij. Našel je tu Livingstonovega sina Osvalda, ki je nameraval iti iskat očeta, ali opustil pozneje to namero. Dnč 7. včlikega travna leta 1872. prišel je Stanley zopet v Sansibar in od ondot se prepeljal v Evropo. Shujšal in izpremenil se je pa takö, da ga ni bilo več poznati.
Pred odhodom iz Sansibara je Stanley sestavil karavano, ki je prinesla Livingstonu mnogo nujnih rečij dnč 12. včlikega srpana leta 1872. v Unyamyembe. Livingstone je nastopil dnč 25. včlikega srpana leta 1872. novo potovanje do jezera Bangweölo (izvir Kongov). Potoval je ob jugovzhodnem obrčžji Tanganiškega jezera in okrog južnega konca v deželo Cazembc, kjer je obhodil severno, vzhodno in
južno obrežje jezera Bangweolskega. Dnč i. velikega travna leta 1873. pa jc umrl slavni potovälec v vasi Čitambo za hudo grižo. Leta 1874. prišel je angleški poročnik Cameron na Tanganiko z mnogim blagom in s pomočjo za Livingstona. Našel ga je sicer ob jezeru, ali — mrtvega! Livingstonovi zvesti sluge, sosebno Susi, prinesli so pokojnika do vzhodnega obrčžja, od koder se je truplo prepeljalo na Angleško in dnč 18. malega travna leta 1874. položilo k počitku v Londonu v westminsterski opatiji, kjer Angleška pokopuje najslavnejše svoje sinove.
Od leta 1873.	udeležil se je Stanley angleške vojne
proti kralju Ašantijev v Afriki. V spremstvu angleškega vojskovodje Wolseleya je šel na »Zlato obrčžje« in bil potem prisoten v vseh bitkah. Napösled so premagali Angleži Ašantijevce in jim razrušili stölno mesto. Velezanimiva so poročila, katera je pošiljal o tej vojni svojemu časniku. Povrnil se je v London in se tam prav resno pripravljal, da bi nadaljeval slavnega Livingstona delo. Z veliko mar-nostjo je prebiral drugih znamenitih potovalcev poročila o notranji Afriki.	(Dalje prihodnjič)
Vzduh in njega vpliv na človeško
zdravje.
Spisal Jožef Rakež.
edina stvar, ki se nam v sedanjem časi še podaje »gratis« na zemlji naši, ta je vzdüh ali zrak. Vse druge le količkaj važne reči so že preobložene s posrednimi in neposrednimi davki. V večjih mestih treba dandanes plačevati ne samö vsakdanji kruh, nego tudi vodö, poulično luč in marsikaj druzega, o čemer stanovnik na deželi nima niti pravega pojma. M110-gokdo, ki motri vse s površnega stališča, utegne torej misliti, da je vzdüh izvčstno neka nepotrebna in ničvredna stvarca; saj ga še niti ne vidimo. In vender je vzdüh navzlic res nekamo čudnemu preži-ranju od strani finančnega ministra in njega organov — prvi in neobhodni uvčt sleharnemu organskemu življenju. Brez zadostne množine
vzdüha nc more živeti nijedno organsko bitje. Sosebno pa je človek, najumetalneje sestavljeni organizem, kröna vesoljnega stvarstva, zelö občutljiv v tem oziru. Ako mu le za malce časa nedostaje vzduha, pretrga se življenja njegovega nit — človek se ud uši.
O žalostni tej istini se je že marsikdo osvedočil proti svoji volji. Naš kmet jo izraža na svoj način. Kadar posčti svojega znanca-bol-nika, tolaži ga z besedami: »Ne bodi čmerenl Saj bodeš zopet okreval. Samö toliko pazi, da ti sapa ne uide! —«
Sape nam je torej treba, dokler živimo. Vsak človek vleče neprestano vzdüh vase ter ga zopet izdihava. Čemu to ? Zakaj vzdüh, ki ga vdihamo, ne ostaja v nas? Kam se izgublja sploh vzdüh, ki ga vdihavamo? Na to zadnje vprašanje mi bode pač vsakdo odgovoril : v pluča.
Čemu so torej pluča?
Najlože in zajedno najjasneje odgovarjamo s prispodobo. Ako zanetimo ogenj v peči in pustimo, da prihaja zrak skozi vratca v peč, gori in praskoče, da je veselje. Ako pa zaprečimo zraku pristop, ogenj ugasne. V kateri zvezi je zrak z ognjem? Zrak mu privaja kisika, ki se spaja z vodikom in ogljikom, iz gorečih drv se razvijajočim. Iz tega spajanja se poraja ogenj.
Uprav isto se dogaja v našem telesi; tudi njemu treba kisika, da se morejo ž njim spajati rekše zgoreti vodik in ogljik, ki sta po hrani nakopičena v našem telesi. To je tudi vzrok, da je v našem telesi vročina večja, negoli izven nas. Dokazano je pa tudi, da se po dihanji vzdüh izpreminja, da vzdüh, ki ga vdihavamo, ni jednak z onim, ki ga izdihavamo, ampak da je v prvem več kisika, a menj dušika in ogljikove kisline. (V izdihanem vzdühu je 5 °/0 menj kisika, a zajedno 5 °/0 več ogljikove kisline.)
Kar smo zgoraj pripomnili v obče, hočemo zdaj natančneje razložiti.
Znano je pač vsakemu omikancu, da je kri ona hraneča tekočina, iz katere nastajajo ter srkajo življenje vsi mnogolični deli našega telesa. Kri ima v sebi vse snovi, od katerih se je zgradilo in se vedno zgraja in pomlaja naše telö. Da more kri izvrševati nalogo svojo, mora vedno krožiti in prihajati na vsako mesto. In na vsakem mesti telesa namešča in obnavlja vse, kar se je obrabilo bodisi s telesnim, bodisi z duševnim delom. Ondu pa tudi povsod vzprejema vase vse izgorele in iztrošene tvarine; prej jasnordeča kri se vrača k srcu — temnordeča, venozna; onečiščena, prenasičena je zlasti z ogljikovo kislino.
Takšna kri se mora sčistiti, da bode zopet sposobna hraniti in kuriti naše tclö. To čiščenje se vrši v p luči h in sicer po v z d ü h u.
Pluča so liki goba polna drobnih mchurcev, ki so prepleteni s tankimi krvnimi žilicami, s takozvano kapilarno ali laskovično mrežo. Kadar človek dihne iz sebe, takrat se vsi ti mehurci nekoliko izpraznijo in pluča se skrčijo; a kadar vleče vzdüh väse, napolnijo se vsi mehurci in pluča se nabreknejo.
Iz desnega srčnega prekata prihaja kri po plučnih dovödnicah v pluča ter ondu napaja njih laskovično mrežo. Od zunaj pa predira vzdüh skozi nos in usta v dušmk in odtod v plučne mehurce. Ondu je vzdüh samö po tanki k0žici ločen od krvi. Po fizičnih zakonih se torej ogljikova kislina venozne krvi izmenjava s kisikom vdihanega vzdüha. Kisik po krvi usvöjen kn5ži ž njo po telesi služeč v hrano njegovim raznim delom — ogljikova kislina pa prihaja po istem poti, po katerem predira vzdüh v pluča, ž njim navzvčn.
Vsak človek mora vdihati vzdüh, da si usvaja njegov kisik, a izdiha in vrača mu ogljikovo kislino.
Umevno je torej, da mora vzdüh, ki ga vdihamo, imeti v sebi pristojno množino kisika ter ne smč biti onečiščen z drugimi kvarnimi tvarinami, skratka: vzdüh mora biti dober in čist.
Ako zdravje imenujemo pravilno stanje telesa svojega, rekše vseh organov in njih opravil, torej je dober in čist vzdüh najvažnejši uvčt človeškemu zdravju.
Saj vedo že vsi lajiki, da je okrevajočemu bolniku treba dobrega in čistega zrakü. Vzdüh na planem, osobito v solnčnih gozdih, prija vsem bolnikom in speši ozdravljenja malone v vseh boleznih. Vzduh na planem ima v sebi dosti kisika; kajti vse zelene rastline izparivajo kisik. V velikih obljudenih mestih so v tem oziru zlasti drevoredi in razni nasadi velicega pomena za njih zdravstveno razmerje.
Ugodni vpliv, ki ga imajo kopčlji po toplicah in potovanja na zdrave in bolne ljudi, ima se najprej pripisati čistemu vzdühu.
Zdravniki mnogim boleznim ne vedo druzega leka nego čist zrak; radi tega pošiljajo bolnike iz mesta in ravnin v planine, kjer je obično zrak najčistejši. Isti zdravniki naglašajo in svetujejo vedno in vedno: »Naužij se vzdüha na planem in poleg se zmerno giblji 1«
Nasprotno pa utegne vzdüh v slabem zmislu vplivati na zdravje
naše:
i. Ako se v njem kisik, dušik, ogljikova kislina in vodna para ne nahajajo v pristojnem razmerji.
2.	Ako se predrugačijo njega fizikalna svojstva.
3.	Ako je onečiščen s prahom, z dimom in drugimi kvarnimi stvarmi.
n.
Normalni vzdüh ima v 100 utežnih delih 23" 18 kisika, 7676 dušika in 0 03 ogljikove kisline. To razmerje se v vzdühu pod milim nebom le zelö redkokdaj znatno izpremem. Kakö si naj tolmačimo to čudno prikazen? Saj nam je znano, da se posamezne sestavine vzdühovc neprestano menjavajo. V vročih zemljah hlapi iz mörja neizmerna množina vodne pare; v velikih mestih se porabi od sile kisika, a razvija se ogljikova kislina; v gozdih in na polji pa izhlapčva listje in trava sam Čist kisik. Kakö to, da nikjer v zraku ne prevlada jedna sestavina, da nikjer ni samega dušika, samega kisika, same ogljikove kisline; kakö to, da vlada povsod pravo razmerje? Kdo vse to zmeša s takö spretno rokö, da človek povsod nahaja öno mčšanico, ki jo zovemo dober in čist zrak?
Prirodni zakon pravi, da lažje telö plava nad težjim; mehur poln zraka plava na olji, olje plava na vodi, voda na živem srebru. Ta zakon velja za vse stvari, samo ne za plinove. Sestavine zraka so plinaste. Tudi plinovi niso jednako težki; kisik je težji nego dušik, a lažji od ogljikove kisline. Po omenjenem zakonu bi imela torej ogljikova kislina plavati na zemlji, na nji kisik in nad njim dušik. A čudne li izjeme! Vsi plinovi se vzajemno meša vajo navzlic različni tčži. Po tem je lahko umevno, zakaj so vse sestavine vzdüha med seboj takö pravilno izpremčšanc. Dodajmo k temu še veter, ki piha zdaj blizu zemlje, zdaj zopet zgoraj nad oblaki, zdaj lahno veje, zdaj zopet tuli in razsaja; veter tedaj tudi dokaj pripomore k temu, da se vzdüh povsod zjednači in da se nikjer preveč ne nakopiči ogljikove kisline in drugih pogibeljnih plinov
Vzdüh na planem ima torej v sebi vedno dosti kisika. Ali tudi v prenapolnjenih tesnih prostorih množina kisika le v redkih slučajih pojema v toliki mčri, da bi naše zdravje v tem oziru trpelo težke kvare. Največji opasnosti so pač izpostavljeni rudokopi, često delajoči v vzdühu, ki je po vplivu »trčskovih sap« — Schwaden, schlagende Wetter — prenasičen z dušikom, a nedostaje mu kisika v zadostni mčri.
V vzdühu se nahaja tudi ogljikova kislina. V normalnem vzdühu je je jedva 0'03°/o- Ako se ogljikova kislina množi v taki mčri, da narasc do 3 - 4°/0, utegne nedvojbeno nastati kvarna našemu zdravju.
Od kod prihaja ogljikova kislina v vzdüh? Najprej po človeškem dihanji. Človek uporablja, kakor smo že omenili, iz vzdüha kisik in izdihava vänj ogljikovo kislino. V prostorih, kjer biva delj časa po mnogo Ijudij, pokvari se vzduh hitro s tem škodljivim plinom. To se dogaja zlasti često v prenapolnjenih, slabo preveträvanih sobanah, n. pr. v učilnicah in dčlavnicah, na srednjem krovu velikih ladij, ki prevažajo siromašne evropske izseljence v Ameriko.
V zaprtih prostorih onečišča tudi vsako gorenje in vsaka svečava vzdüh z ogljikovo kislino. V naših stanovanjih nam je sösebno v poštev jemati lojčve sveče, (Sgrščično olje, petrölej in svetilni plin. Z vsemi temi svečavami se poveča množina ogljikove kisline, naj menj z lojem in oljem, več s petrölejem, osobito pa s svetilnim plinom. Svetilni plin pa je še sdsebno opasen radi hudega otrova, ogljikovega okisa, ki se nahaja v njem. Ogljikov okis se utegne izpremeniti naravnost v smrtonosnega. Ondu, kjer rabi svetilni plin, pripeti se lahko, da iz odprtih pipic ali iz počenih cevij uhaja plin in je potem opas-nost, da se ne udušč samö ljudje po ogljikovem okisu, temveč da se plin zapali in razptfči. Na vso srečo se ovaja ta plin že po neugodnem vonji.
Mnogo ljudij se je tudi že udušilo s tem, če peč nima dobrega prepiha ali če se zaklöpnica zaprč in je še živo oglje v peči. Zlasti ondu, kjer se kuri s premogom, napolni takisto prostor lahko več ali menj že prej omenjeni, jako pogibeljni ogljikov okis.
Vzdüh, v katerem se nahaja več nego r % ogljikove kisline, mora se smatrati slabim ter zdravju našemu kvarnim.
Onemu čudnemu zopernemu duhu, ki nam vstopivšim v prenapolnjene sobane veje naproti, ni vzrok ogljikova kislina in k0žno iz-parivanje, nego bistveno neka druga tvarina, o kateri izpregovorimo pozneje.
Z vsakim dihom izpuhti iz živali in človeka ogromna množina ogljikove kisline. Upravičeno je torej vprašanje: ni Ii opasnost, da se vzdüh v teku časa vedno bolj okuži in onečisti s tem kvarnim plinom ? Gotovo, ako ne bi priroda skrbela za to, da se ogljikova kislina zopet porabi v toliki mčri, v kolikeršni se poraja. Ogljikova kislina je namreč poglavitna hrana rastlinam. — Človek in živali vedno vdihavajo kisik ter izdihavajo ogljikovo kislino; a pri rastlinah je baš nasprotno. Rastline se hranijo z ogljikovo kislino in izdihavajo kisik. Padajoči dež vleče ogljikovo kislino s sabo v zemljo in jo privaja do korenin, ki jo pijö zajedno z vodö. Takisto srka vsaka bil skozi šupljc ali pore
svojega listja neprestano ogljikovo kislino, iz katere obdrži ogljik za zgradbo in rast svojega telesa, a kisik izpariva zopet iz sebe.
Vsak list na polji in v hosti, vsaka travca je torej čistilo vzdüha.
Kakor je ogljikova kislina za živali in človeka kvarna, takisto je potrebna in koristna za rastline. Da ni ogljikove kisline v zraku, ne bi mogle rasti ni trave ni drevesa; zemlja bi se skoro pretvorila v žalostno puščobo; a ko bi nedostajalo rastlinstva, morale bi končno tudi poginiti živali in človek.
Evo krasnega dokaza modrosti božje! Evo divnega zakona pri-rodinega! Živali skrbč za hrano rastlinam, a rastline čistijo vzdüh, da more v njem Živeti živalstvo 1
III.
Vzdüh utegne škodovati človeškemu zdravju, ako se predru-gačijo njega fizikalna svojstva, rekŠe ako se povčča, oziroma poniža njega normalni tlak ali njega normalna toplina.
Zračni tlak merimo po barometrih. Znano je, da se v teku jed-nega dneva zračni tlak nekoliko izpreminja; a ta menjava nima znat* nega vpliva na naše blagostanje. Ako se pa zračni tlak izdatno po-viša ali zniža, vpliva ta izprememba na naš organizem in sicer tako-le:
Ako zračni tlak pojema, t. j. ako sc vzdüh stanči, človek diha hitreje, žila mu bije češčeje. To se dogaja sösebno pri ljudčh, ki plezajo na visoke gorč, in pri zrakoplovcih. Človek čuti, da mu je grlo suho^ da težk6 požira; obilen pot mu oblije telö, žeja ga tare, boli ga glava, iz nosa in uščs se mu pritaka kri — obhaja ga omötica, zaspdnost in naposled popolna nezavest.
Vsi ti omenjeni pojavi, ako se delj časa opažajo na jedni osebi, značijo nam v svoji celokupnosti neko posebno bolezen, ki jo zovemo »mal des montagnes« — gorsko bolezen — »puna« v Ameriki. — Objavlja se sösebno pri rudokopih v južni Ameriki, ki delajo na visokih Kordilerah v rüdnikih, nahajajočih se 3—3500 vi nad morskim površjem.
Ako zračni tlak, ki objema naše telö, znatno narasta, diha človek počasneje, žila mu bije redkeje. Značajna prikazen v takih slučajih je neko bolestno šumenje po ušesih — vönj in uküs pojemata, govor je mučen in težaven. Ako se Človek delj časa izpostavlja vplivu takšnega povišanega tlaka (n. pr. delavci, ki gradijo mostove čez velike reke,
potapljalci, ki se delj časa mudč pod vodö), utegne se v njegovem organizmu razviti opasno bolestno stanje; zlasti obolč zlahka pluča, možgani in hrbtenjača.
Kar se tiče topline (temperature) vzdüha, utegne tudi le-td vplivati na nas v slabem zmislu. Ako n. pr. človek delj časa živi v kraji, katerega povprečna letna toplina znaša po priliki + I2°C, zdajci pa se preseli v kraj, kjer je povprečna toplina dvakrat tolika, le-tä iz-prememba nikakor ni brez pomena za dotičnika, vsaj ne spočetka. Človek se mora tej izpremembi stoprav privaditi. — Sevčda sodelujejo v takih slučajih še drugi vzroki; öni kraj, ki ima dvakrat večjo toplino od poprejšnjega, ima tudi drug zračni tlak in drugo množino vodne pare v vzdühu, skratka: le ta kraj ima drugačen »klima«. Človek prišedši v ta kraj se mora novemu podnebju stoprav privaditi, mora se »aklimatizirati«. — Pojem »klima« v splošnem pomenu združuje v sebi, kakor uči Humboldt, vse öne izpremembe v vzdühu, ki utegnejo vplivati na naš organizem. Poleg zračnega tlaku in vlažnosti vzdüha bodi v prvi vrsti toplina predmet našega uvaževanja v tem oziru.
Vpliv topline na človeško zdravje moremo proučevati le s tem uvčtom, ako zajedno ž njo uvažujemo vlažnost — rekše množino vodne pare, ki se nahaja v vzdühu.
Kakö vpliva visoka toplina?
Tu nam je razločati:
Topel in vlažen vzdüh vpliva blizu taköle: Človeka obhaja neka čudna lenoba na duhu in telesi, zmožen ni za nikakeršno delo. — Italijani so to položje nazvali »dolce far niente.«
V istem razmerji, v katerem rase vročina, bije tudi žila hitreje, človek diha češče.
Ako se človek delj časa izpostavlja direktnemu vplivu solnčnih žarkov v taki vlažni vročini kakor n. pr. vojaki na poti, vnamejo se mu često možgani; takšen človek utegne umreti za solnčarico ali in-solacijo (Sonnenstich).
Topel in suh vzdüh ni takö opasen našemu zdravju. Človek ne čuti v sebi öne Čudne lenobe in poleg tega ga oblije obilen pot. Vplivu teplega in suhega vzdüha so zlasti izpostavljeni delavci v velikih kovačnicah.
Nizka temperatura ne vpliva niti zdaleka takö kvarno na zdravje naše, nego vročina, izvzemši sevčda öne slučaje, v katerih se mraz delj časa vzdržuje na izredno nizki stopinji. Pri vseh ekspedicijah v severno polarne krajine, kjer je temperatura često pala na —47° C, umrlo je povprečno le po 25% vseh udeležencev.
Tudi tu treba razločati vlažen in suh vzdüh. Mrzel in vlažen vzdüh je k varnejši, ker našemu telesu odteguje več toplote; on je skoro v vseh slučajih vzrok prehlada in boleznim iz prehlada izvirajočim. Sčmkaj spada tudi škodljivi vpliv vlažnih novih hiš o zimskem časi.
Stoprav, ako mraz izredno hudö pritiska na človeka, ki je brez obrambe njemu izpostavljen, obide človeka neka srčna tesnoba ; žila bije počasneje, dihanje se ustavlja, končno pade v nezavest — kri se strdi in zmrzne v zunanjih delih telesa.
IV.
Ako gledaš v vzdüh okolo sebe, ne vidiš obično ničesar v njem; zdi se ti povse čist. Toda upri okö na solnčni žarek, ki skozi okno predira v sobo. in zdajci opaziš, da vzdüh, ki ga solnce razsvitlja, ni čist, temveč da v njem plavajo nebrojne jako drobne stvarce. Vse to, kar ondu opažamo v vzdühu, nazivljemo s splošno besedo »prah.«
Kaj znači to nazivalo ? Od česa je sestavljen prah ?
Ako gledaš s prostim očesom prah, ki je padel na mizo, stole in ostalo pohištvo, zdi' se ti, da je sestavljen od povse jednakih köscev. A dcni malce tega prahu pod povekšalno steklo — kaj vidiš ondu ? — Mrvice od kremčna, stekla, apna, peska in raznih kovin, ki jih je veter z ulic v sobo donesel — in vse to v mnogoterih oblikah. Dalje najdeš v prahu drobne kösce oglja, dldčice, tanka vlakenca ^večinoma od naše obleke) i. t. d. Napösled naletiš na raznovrstne plčsni in glivice, med katere spadajo tudi zloglasne »bakterije.«
Vse te sestavine prahii izvirajo obično iz naše bližine. A često jih utegne veter donesti tudi iz daljnih krajev, takö n. pr. raznaša veter pepel iz vulkanov časih po sto milj na okrog; pesek afrikanskih puščav prihaja po vetru čez Sredozemsko mörje v Evropo.
Tudi v najčistejšem zraku se nahaja nekoliko prahii. Z vsakim dihom potegnemo väse na tisoče in tisoče prašnih atomov. Sösebno oblagodarjen v tem oziru je vzdüh v včlikih mestih po cestnem prdhu. Ondu utegne res škodovati našemu zdravju.
Vsakdo je že izkusil sam, da mnogo prahü nahudi našim oččm in takisto tudi plučam osobito slabih ljudij. — Ulice na Dunaji so večinoma pom0šČene s trdim granitom. Po tem tlaku dirja nepretrgoma nebröj vöz in gomazf ogromno ljudstva; vrhu tega pa brije često še rezäk veter — v ondotnem vzduhu je torej vedno dokaj
ostrega prahu in to je gotovo jeden bistvenih vzrokov, da ondu toliko ljudij pomre za plučnimi boleznimi.
Kvarnemu vplivu prahu so izpostavljeni vojaki na poti zlasti o vročem poletji — delavci pri mnogokaterih obrtih n. pr. mdlinarji, kamenoseki, klobučarji i. t. d. Pri takih ljudeh se objavljajo takozvane »obrtne bolezni«, osobito na plučih.
Najvažnejšo vlogo med temi nebrojnimi prašnimi atomi, ki z vsakim vdihom predirajo v naša pluča, imajo brez dvojbe — bakterije, <5ne neskončno majhne in neskončno lahke glivice, ki se nahajajo malone v vsakem vzdühu. Bakterije so, kakor je dognala moderna znanost, provzročiteljice in prenašateljice vseh kužnih boleznij in žal! ubogi človek dosl6 nima izdatnega pomočka, da bi se jih Čuval!
Pisalec teh vrst je izkušal že na drugem mestu*) načrtati njih velikanski vpliv; torej bi bilo odveč, ako bi tukaj o njih dalje razpravljal.
A izpregovoriti nam je na konci razprave še nekaj o kemiških otrovih, ki se nahajajo v vzdühu.
Iz dimnikov raznih fabrik se razširja po vzdühu tisoč otrovnih par, katere kužijo vso okolico, zlasti v velikih, industrijalnih krajih.
Druge otrove v vzduhu povzroča človeško in živdlje dihanje. O tej priliki nikar ne mislite na bakterije. Kakor dokazujejo najnovejše preiskave, so pluča prava past in mreža za ta opasna mikroskopična bitja. Ta bitja obtičč v plučih in vzdüh, ki iž njih izpuhti, dokaj čistejši je v tem oziru od 6nega, ki predira vanja.
Človek izdihava ogljikovo kislino. Lc-td je tudi otrov, ako se v preveliki množini nahaja v vzdühu. A omenili smo že, da je nam ni v toliki mčri jemati v poštev. Pač pa nam ni smeti zamolčati neke druge istine, ki se je baš predlansko leto neovržno dognala.
Ze pred leti se je dokazalo, da v gnijočih organskih tvarinah po vplivu bakterij nastajajo otrovi silnega učinka, takozvani »ptoni ai ni« — francoska učenjaka Brown-Sequard in d'Arsonval sta pred lansko leto do istine dognala, kar so drugi že davno prej slutili — da namreč tudi živeča živdlja bitja tvarjajo v sebi otrovne snovi, katere sta imenovala »leuko m a ine.«
Tudi vzdüh, ki ga človek izdihava, ima v sebi neko posebno otrövno tvarino — anthropotoxin.
Kakor nekatere rastline izdelujejo silne otrove n. p; morfin, strychnin, digitah'n — takisto tudi živali in človek tvarjajo v svojih tkaninah opasne otrovne snovi. Kdor pozna ustroj telesa našega, ne bode se čudil, da človek td otröv izdihava v podobi pare.
*) Glej »Ljubljanski Zvon«, 1890., I zv. na 17.-23. str.	Ured.
Kakor n. pr. med rastlinami volčja češnja (päskvica), med živalimi modras, takisto ima tudi človek svoj strupi S tem faktom raztolmačimo mnoge prikazni.
Oglejte si samö bledč obraze önih, ki prihajajo iz prenapolnjene plesne dvorane, iz gledališča, iz ponočne kavarne; spomnite se samö önih mučnih občutkov, ki vas obhajajo, kadar stopite v släbo ali prav nič prevčtrano, četudi prostorno sobo, ki je natlačena z ljudmi do zadnjega kotička.
Istina je sicer, da človek samö v izrednih slučajih s tem svojim strupom utegne otrovati svojega bližnjika. Za svojega brata ima človek itak mnogo silnejših otrövov na razpolago: zavist, obrekovanje in neizprosno zatiranje in preganjanje, in vse to često pod lice-mersko krinko prijateljstva! —
Metafora govori o strupeni zavisti, vročinskem pohlepu i. t. d. Te metafore utegnejo biti istinite, istinitejše nego so mislili oni, ki so jih izumili. Kdo more dandanes še zanikavati, da niso v istini zgoraj omenjeni »anthropotoxini« öni činitelji, ki zastrupijo človeku možgane ter provzročajo vsa ta slaba svojstva njegova?!!
Vsa bitja, ki živč na naši zemlji, med njimi posebno človek, tvarjajo torej v svojem telesi pristne otrove. Pač primeren predmet za pesnika naturalista v denašnjem časi, ko malone včs svet priseza na Zolovo evangelije 1
Završujem razpravo svojo z duhovitimi besedami, ki jih je o tej stvari izustil nedavno umrši slavni kemik francoski:
»Človeški organizem je, kakor priča moderna znanost, pravi ke-miški laboratorij za vsakovrstne njemu hasnovite snovi, a zajedno gnezdišče nebrojnih bakterij in fabrika, v kateri se izdelujejo opasni otrövi. Vse to se gaja in vrši pod vplivom solnčnih žarkov. Solnce razsvitlja z zlatim odsevom rmene lasce nežnega otročiča ter barva mehko njega lice, ali zajedno nudi činiteljem raznih boleznij močf, da se zavržejo v njega telö in zatrö mlado življenje često v najlepšem cveti; — isto solnce daje cvetlici vonjavo in strychninovemu drevesu njega silni otröv.«
Z doma.
^ rodana torej hiša draga, Kjer bival je za rodom rod — Težkži je pot od tega praga, Slovö prebridko je od tod!
Gorjč, kdor kakor vi grč z d<5ma Iskat domü v široki svet, Kdor kakor vi z zavestjo rdma, Da v bedo večno je zaklet! . . .
Slabotni ded, ki tu ob skali Počivaš, tebi je hudö, V sreč ločitev tebe žali, Kakö jo boš prebil, kakö!
Nazaj strmiš v minule čase, Ko bila koča tvoja last, Ko z žčno zvesto živel zdse In ž njo delil bridkost iu slast.
Na domu rodnem si osivel, Moči najboljše pustil tod, Sedaj si to, oh, to doživel, Da šel k pokoju boš — drugod!
In ti, nesrečni siu in oče, Ki poleg detla bled stojiš, Sreč po domu tebi joče, A šiloma solzč dušiš!
Bog vč, da delal si pošteno V življenja solnčnih, temnih dneh, Za deco trudil se in žčno — Kdo našel kjč bi velik greh?
Tak greh, da treba pokorila: Pustiti dom in iti v svet? Stoj: greh mordä je misel bila, Da v bedo večno si zaklet?
Oh ti pogledi na otroka, Na žene glasno to bolest . . . Nikari! Tudi v bdli roka Srdito se ne stiskaj v pest!
Ljubeče roka t i. podpiraj Družino v vseh prihodujih dneh, Sočutno ji solzč otiraj In živ i jo na tujih tleh! . ..
Ničesar ni vam s sabo vzeti: Spomin samö na rodni kraj ! Bog vodi vas po širem sveti, Bog lepih boljših duij vam daj!
A. Funtek.

ß
V spomin.
n gel j, angelj moj! Zopet gledal tvoj
Zorni sem obraz.
Srček, srček zlat! Spet sem jedenkrat Tebe videl jaz.
Dfckle, dfckle tf! Tebe so oči
Srečue zrle spet.
Nosim v srci zdaj Ves nebeški raj
Iu vesoljni svet!
Pepelühar.
Nürodna pravljica. Zapisal na Temljinah Jožef Kenda.
ki oče je imel tri sine. Starejša dva je imel prav rad, ker sta se mu znala dobnkati; mlajšega pa le videti ni mogel, ker se je zmerom valjal po pepelu; zatö so mu tudi rekali le Pep elühar. Oče teh treh sinov je bil bogat mož. Da bi se njega starejša sinova bolje izučila ter da bi jima ne bilo treba trdo delati, pošlje ja po svetu. Pepelühar tudi ni hotel zmerom le domä čepeti in se po pepelu valjati; zatö poprosi še on očeta, naj mu dovoli iti po svetu in naj mu dä kaj denarja. Oče ga pisano pogleda in mu obrne hrbet. Ali sin ne neha prositi, dokler mu oče ne dovoli in ne dä nekaj denarja na pot.
Ob letu so se imeli sinovi vrniti domöv, kakor jim je oče rekel. Pepelühar je prebil vse leto le pri nekem puščavniku. Učil se je samö o božjih stvarčh. Ko se je bližalo leto koncu, reče puščavniku: »Prosim, naučite me tudi česa druzega, ne samö o božjih stvarčh, da bom znal očetu kaj več povedati.«
Puščavnik mu odgovori: »Česa ti je treba več znati? Ali ni dovolj, če znaš o božjih stvareh?«
Pepelühar mu ugovarja: »Ce bom pravil očetu o samih stvarčh božjih, poreče mi, da se vse to lahko domä naučim.«
Puščavnik ga naučf, kaj žabe regij a j o.
Ko pridejo ob letu vsi trije bratje domöv, pripovedujeta najprej starejša dva, kod sta hodila, kaj sta vse videla in slišala in kakö se jima je godilo. Seveda, marsikaj sta si izmislila in vse sta znala olepšati, da sta se bolj prikupila očetu.
Ko pa začnč Pepelühar praviti, česa se je vsega naučil, posme-hujeta se mu brata, oče se pa resno držf. Ko pa povč, da se je naučil tudi to, kaj žabe regljajo, zasmejata se brata na glas, oče mu pa jezno reče: »O božjih stvareh bi se bil lahko naučil tudi domä, če bi hotel pazno poslušati besedo božjo. Kaj pa žabe regljajo, to pa ni vse skupaj nič. Letos ostaneš pa domä; saj se takö ne zmodrfš, če bi hodil sto let po svetu.«
Oče dä zopet starejšima dvema sinoma mnogo denarja, da bi šla po svetu. Mlajši je bil žalosten, ko je videl oba brata odhajati.
Milo prosi očeta, naj dovoli še njemu iti po svetu. Napösled se dd oče omečiti in mu dä tudi nekaj denarja. To leto se je naučil, kaj psi lajajo, tretje pa, kaj pojejo ptiči.
Nekdaj je bil oče s svojimi sinovi na polji. Na drevö prileti ptiček in začnč peti. Pepelühar ga posluša, kaj poje. Oče zapazi, da posluša ptičje petje.
Ko preneha ptiček peti, vpraša ga oče: »Kaj je pel ptič?«
»Jaz bi že povedal; ali bojim se, da me boste tepli,« odgovori mu sin.
Oče mu reče: »O nič se ne boj; jaz ti ne storim nič hudega.«
Sin mu povč: »Ta ptiček je rekel: do zdaj ste bili Vi moj oče; kmalu bom pa jaz Vaš oče.«
Oče mu res ne stori nič hudega; ali premišljevati začnč, kaj bi neki moglo pomeniti ptičje petje.
Ker je imel oče veliko posestvo, potreboval je tudi mnogo hlapcev. Vsakemu hlapcu je ddl kös kmetije, da mu ga je obdeloval. Ker se je oče bal, da ne bi imel Pepelühar česa proti njemu, dal je tudi njemu kös njive, da jo obdeluje. Pa Pepelühar se ne dotakne dela. Hodil pa je vsako jutro na pölje, odkoder se je kmalu vrnil. Pomlad je bila že pri kraji; a Pepelühar ni še ničesar vsejal. Oče je večkrat povpraševal hlapce, kakö mu sin dela. A ti so ga rajši hvalili, nego grajali, ker so se bali zameriti gospodarju, ako bi slabo govorili o sinu. Hlapcem je žito že rmenčlo, ali Pepelühar ga Še posejal ni. Neko poletno jutro grč po navadi na pölje. Ko pride do svoje njive, zapoje mu veselo ptiček na veji: »Zdaj pa le pojdi sejati«
Pepelühar hitro vseje žito in, glejte, v treh dneh in treh noččh je že bilo žito zrelo, četrti dan je pa požanje in spravi domöv. Nobeden hlapec ni imel takö lepega žita.
Pepelüharjev oče je imel tudi lep vrt. Notri so rasle säme lepe cvetice in mehka trava. Na ta vrt pa je začela zahajati neka žival. Vsako noč je popäsla cvetice, kar ne, pa pomandrala. Oče je dal vsako noč vrt obstražiti, da bi prepodili tisto škodljivo žival. Pa vse je bilo zastonj 1 Cvetice so bile vsako noč popäsene, čeprav ni nikdo videl živali. Ko vidi Pepelühar, da ne more živ krst ubraniti živali, da se ne bi hodila past v cvetice, prosi očeta, naj grč on jedno noč na vrt strdžit. Oče ga pa po svoji navadi ošteje in ozmerja, Češ, da zaspi tam. Pepelühar pa ne neha prositi, dokler mu ne dovoli.
Ko pride Pepelühar v mrdku na vrt, grč naravnost k plotu čakat živali. Ni še dolgo čakal, kar prilomasti konj iz gozda. Konj je imel
srebrno grivo in srebrne podköve na nogah. Pepelühar poččne, da bi ga ne opazil konj. Konj skoči čez plot in se hitro loti cvetic. Pepelühar se tiho priplazi do njega, zgrabi ga za grivo in ga hoče zvezati; a konj izpregovori: »Pusti me, da se najčm vsaj trave, ki rase ob poti; saj je zadnjikrat. Jutri bo trava še jedenkrat takö velika, kakor je danes. Kadar me boš potreboval, spomni se me in jaz ti hočem pomagati.« Pepelühar pusti konja, da se napise; sam pa lčŽe pod hruško, ker ni hotel domöv iti, bojč se, da bi mu ne očitali, da ga je bilo strah samega ponoči. Drugo jutro je bila res trava še jedenkrat tolika, kakor prejšnji večer. Oče je mislil, da živali ni bilo na vrt, ker ni Pepelühar nikomur pravil, kar je videl in slišal.
Nekaj časa ni bilo nobene živali na vrt. Ko pa grč oče čez ne-köliko pogledat na vrt, opazi, da je bila žival preteklo noč zopet tukaj. Hlapce pošilja stražit; pa vse nič ne pomaga. Ker niso mogli živali odgnati, hudo val se je nänje: »Vsi skupaj niste nič vredni, ker mi še vrta ne morete varovati. Nocoj hočem pa sam stražiti.« Vso noč je gledal kakor zajec, ali vender ni ničesar opazil; cvetice so pa bile zopet popdscne. Pepelühar zopet prosi očeta, naj pusti njega na vrt, da bo stražil. Mnogo grenkih je moral pogoltniti, predno mu dovoli. Tudi to noč mu ni bilo treba dolgo čakati požrešne živali. Iz gozda pridirja konj z zläto grivo in z zlatimi podkövami na nogah. Komaj preskoči plot, že ga zgrabi Pepelühar za lčpo grivo. Konj se mu je hotel iztrgati, a Pepelühar ga dobro drži. Na to izpregovori, konj: »Püsti me še nocoj napästi se tvoje s0čne trave; jutri bo še jedenkrat takö velika, kakor je nocoj. Kadar me boš potreboval, spomni se me in jaz ti hočem pomagati.«
Pepelühar pusti konja, da se napäse; sam pa lčže v travo in zaspi. Drugo jutro je oče zopet mislil, da ni bilo nobene živali na vrt, ker trava ni bila popasena.
Nekaj dnij je bilo vse lepö na vrtu. Za nekoliko je pa zopet začela zahajat na vrt neka žival. Hlapci so hodili stražit, pa le zastonj. Zopet poprosi Pepelühar očeta, da bi on Šel na vrt stražit. Oče mu napösled dovoli. Ko se zmrači, grč Pepelühar na vrt. Nocoj pa je moral dolgo čakati. Ko zasliši žvenket konjskih kopit, skrije se za plot, da bi ga ne opazil konj. Ta konj je imel demantovo grivo in demantove podköve na nogah. Potihoma se splazi Pepelühar do njega in ga dobro zgrabi za mehko grivo, da mu ne more uiti. Konj bi se ga rad otresel; pa ni šlo. Na to mu reče konj: »Püsti me, naj se najčm še nocoj trave; jutri bo še jedenkrat takö velika»
kakor je nocoj. Kadar me boš potreboval, spomni se me in jaz ti hočem pomagati.« Pepelühar ga pusti, lčže v travo in zaspi. Po zdaj so bile cvetice v miru in nobeden drug ni včdel zakaj, kakor jedini Pepelühar, ker ni nobednemu pravil, kar je videl in slišal.
V tisti deželi je bil kralj, ki je imel samö jedno hčer. Hči je bila lepa kakor solnce. Kralj bi ji rad dobil dobrega in skrbnega možd, sebi pa modrega in vrednega naslednika. Ali hči se ne mara poročiti. Ko jo oče le sili, naj se omoži, reče mu: »Dobro, izpolnim Vam voljo! Tistega vzamem, ki preskoči jamo sto sežnjev široko in sto sežnjev globoko. Kdor me hoče imeti, smč tudi na konji preskočiti.« Kralj je spoznal, da ne mara nobednega. Vender je dal tdko jamo izkopati. Ko je bila jama izkopana, dal je kralj razglasiti: »Kdor preskoči to jamo, dobi mojo hčer za ženo.« Ko sta to zvedela Pepe-lüharjeva brata, prosila sta očeta, da bi smela iti gledat tudi onadva. Oče jima rad dovoli ter jima dä najlepša konja iz hleva in mnogo denarja na pot. Tudi Pepelühar prosi očeta, da bi še njemu dovolil iti gledat, kakö bodo skakali čez jamo. Ko ga dobro ošteje in ozmerja, dovoli mu vzeti staro kljuse in mu da tudi nekaj denarja na pot. Pepelühar se hitro prcobleče, malo pojč in sčde na kljuse. Komaj je prijahal takö daleč, da ni več videl domöv, zleze mu kljusč v neko mlako pri poti. Od tu ga ni mogel nikamor več spraviti. Ko prijezdita njegova brata mimo, začneta se mu posmehovati in ga vabita, naj gre ž njima, če se je že kljusč napilo vode. Ko odjahata brata, začnč premišljati, kakö bi prišel iz mlake. Zdajci se spomni konja s srebrno grivo in srebrnimi podkövami. Komaj se je domislil konja, stal je že ta na cesti. Na sebi je imel srebrno sedlo in srebrno obleko. Pepelühar skoči hitro s kljusčta, preobleče se in sčde na konja. Konj je šel, kakor veter; kmalu je dohitel brata. Brata se mu odkrijeta in ga spoštljivo pozdravita. Mislila sta: to mora biti kakšen general. Ko pride Pepelühar v stolno mesto, jezdi v najimenitnejšo gostilnico. Kadar sta ga srečala brata, odkrila sta se mu in ga pozdravila, ker ga nista prepoznala v tej obleki. Pepelühar jima je le molčč od-zdravljal, da ne bi ga spoznala po glasu; ko sta odšla, tedaj se jima je pa smijal.	(Konec prihodnjič.)
Luči.
Spisal Anton Funtek.
XI.
ndu na prostranem polji so si stale nasproti sovražne čete; topovi so bruhali smrt in pogubljenje, jeklo je sekalo ljute rane, kri je tekla v potokih. Zdaj je noč, zdaj je mir. Jasne zvezde gledajo na morišče, kjer se je izbojeval strašni boj; mesečina sije na blede obraze ubitih junakov, sije pa tudi na öne, ki med mrliči ječč po rešiteljih svojih. Na tisoče ranjencev so odpeljali vozovi v bližnja sela, koder dobrotne roke obezujejo bridke rane, na tisoče jih bodo odpeljali še. Tam so pripravljene za silo bölnice; karkoli vzmore ljubezen usmiljenega srca človeškega, to se podaje ondu prijatelju in sovražniku; jednako skrbno preiskujejo zdravniki vsakogar teh bledih okrvavljenih mož, katere je domovinska dolžnost pozvala na bojišče, in jednako skrbno otimajo, kar se dä oteti . . . In nežne roke onih ženskih bitij, katera so vse svoje življenje posvetila zgolj strežbi bolnikov, nežne roke teh plemenitih bitij ondu podajejo krepil žejnim ustnam z istim nepopisnim sočutjem, kakeršno se more porajati jedino v mehkem ženskem srci; neprestrano strežejo ranjenim värovancem svojim.
Mračne luči sijejo po širnem prostoru, zamolklo ječanje se čuje tu in tam. Bodi še tolika dušna krepost, telesnih muk ne more zmagati. Kakor dete stoče tu bledi mož, kateremu bela oböza previja glavo, stoče pač le v nemirnem spanji, ki je napösled premagalo utrujeno telö; vroče srage se mu blestč na čelu. Sočutno sloni ob njegovem ležišči sestra usmiljenka; milo nje okö se pazno ozira po ranjenci. Vsekakor: to ni prvi, katerega vidi trpečega takö in zadnji tudi ne bode, ali srce ji ni omrzelo za trpljenje, saj je toli gorko to plemenito srce! Videla je vso grozo, katero prenaša vojna, gledala ranjence z grozovito razstreljenimi udi, da jo je obhajala slabost, ali privaditi se ni mogla takim žalostnim pogledom. Zatö ne more, ako ji često silijo solze v oči, sramovati se jih ji ni smeti. Tudi hipne slabosti je ni treba biti sram, mehkočutno žensko srce ni ustvarjeno, da bi moglo utripati mirno, kadar se pojavlja telesno gorjö. Ali ne samö to: tudi brezmejne dušne bolesti je priča ta bölnica! Bridka je smrt, ko umira soprog, oče, na daljni tuji zemlji, ko mu zadnja
trenutja greni misel, da tam daleč za gorami, katerih ne prestopi več, ljubeča soproga, nedolžna deca čakajo reditelja svojega, da dan na dan prosijo Boga zdnj, samö zdnj! . . . Sestra usmiljenka je videla täko smrt in z drhtečim srcem poslušala zadnje hrepeneče besede umirajočega junaka! . . . Težka je smrt, ko cvetoč mladenič v poslednjih trenutjih misli na sivolaso, onemoglo ženico, ki trepeče za drago življenje sina svojega — tudi tako smrt je videla često . . . Gorjupa je smrt, ko mladenič v ljutih bolečinah kliče ime ljubljene mladenke, katere podobo nosi verno v srci do zadnjega diha — sestra usmiljenka je videla tudi täko smrt! . . . Kadar pa so zagrebli mrliča, tedaj so jo vodile misli v daljno zemljo, in vzbujali so se ji prizori, taki žalni prizori, kakeršnih ne gleda rado živočuteče okö; če druzega ne, vsaj molila je za pokopanega junaka, za svojce njegove . ..
Ali gledala je tudi srečne vesele prizore! V grob niso položili vseh bojnikov, kar jih je prišlo ranjenih v bölnico. Krepka moč življenja je preobladala smrt; kalno okö je oživelo, lehna rdečica sc je pokazala na upalem obrazu. Kar jih je moralo umreti navzlic požrtvovalni strežbi in delovanju tihe, prave krščanske ljubezni, ti niso mogli za-hvaljati in blagoslavljati neumorne skrbi' plemenite strežnice svoje, ali s solznimi očmi se je poslovil od nje marsikdo, ki se je ozdravljen vrnil v domovino. Tedaj je pač skromno odvračala zahvalo, ali srce ji je trepetalo od tihega veselja. Sladka je zavest, da je kolikor toliko s svojo skrbnostjo otcla malone izgubljeno življenje; z upravičenim ponosom bi mogla stopiti pred soprogo, mater, mladenko: evo ti njega, po katerem si želela toliko, moja strežba ga je otela smrti — ali ona ne prihaja iz samote. Dovolj ji je, da je vestno zvrševala svojo dolžnost, človekoljubno nalogo svojo, in dovolj ji je, da s hvaležnim srcem odhaja oni, kateremu je stregla toliko dnij in toliko nočij. Na daljnih tleh pa jo bode blagoslovljala osrečena družina — to je nje plačilo, in gotovo: najlepše plačilo 1 . . .
Čast takemu delovanju, takemu duševnemu junaštvu! —
Iz življenja mlade umetnice.
Novela. Spisala Marica. (Konec.)
Dnö 19. sušca leta 1885. 1 udi danes sije solnce tako ljubö, tudi danes je prostrto nad nami najčistejše nebö, v mojem srci pa je nevihta, burna nevihta. Kakö je bilo? Vprašala sem se že desetkrat in vprašujem se še vedno, kakö je bilo, dasi mi je vse jasno, četudi sem si vsakikrat natančno odgovorila.
Lahno so se zibali Čolni po morji, veseli ribiči so peli svoje jedno-lične pesmi, v tem ko se je mörje igralo v veselih valčkih. Takö vabno, takö zapeljivo je bilo mirno mörje 1 Šli bi bili rajši v čolnih, pa gospč Stranski morje škodi; udati smo se morali in drdrali smo z iskrimi konjiči po lepem poti proti Miramaru.
Prijetna sapica je vela in pordečila naša lica. Meni je bilo takö dobro in zajedno takö čudno pri srci, da bi bila glasno zavriskala, toda molčala sem in malone preslišala razgovor.
Sanjavo sem zrla na morje in tja daleč, daleč ččznje.
Posčtili smo grad in prešli z razgovorom vso zgodovino nesrečnega ustanovitelja njegovega, takö, da je to in öna skrivnostna tihota, vladajoča v prostorih navzlic vsemu bogastvu, vplivala tožno na nas.
Popolnoma smo se razvčdrili v prelepem parku med dehtečim cvetjem in razveselili v mali bližnji hiši, kjer je kipčlo življenje in smo čuli otroške glasove.
Zmračilo se je. Včdeli smo, da nastopi naj prijetnejši večer, saj mesec se je že pokazal nad mörjem. Sklenili smo iti pčš do Barkovelj.
Spredaj je šel Stranski z Ljudmilo in z mano, zadaj pa njega gospd z mojo materjo.
Mi trije smo bili vedno dober kös pred ostalima potnikoma.
Ljudmila se je utrudila in jela tožiti, da preveč hitiva. Ljubeznivo jo je mati poklicala k sebi in bila sva sama.
Molčala sva dolgo in da sem si še takö glavo ubijala, da bi kaj pametnega povedala, nisem se domislila ničesar.
Hvaliti noč se mi je zdelo bedasto, saj jo vidi tudi on; tožiti, da je skoraj prehladno — to čuti tudi on; govoriti o minulem popölu-
pnevi tudi ne, saj je bil navzočen on sam. Ker se nisem spomnila ničesar boljšega, molčala sem in napösled pozabila, da molčim. — Zdajci me vpraša on.
»Mislite li res, da grem rad iz Trsta v Dalmacijo?«
»I, sevčda«, dejala sem; »saj ste za to sami prosili.«
»Prosil sem sam, kakor veste, ker upam, da bode takö bolje zame ... in za Vas, Liljana«, pristavil je nekoliko pozneje, stisnivŠi mi roko.
Stresla sem se, molčala in se čudila, kakö on vč, da bode bolje
zdme.
»Saj ste rekli, da bode, kar se tiče službovanja, bolje za Vas,« dejala sem mu, da sploh kaj govorim.
»To je prvo, kar me tira iz Trsta, a to ni vse.«
«Včstc, kakö pravi pesnik:
»Ko glava že mi skoraj je sivela, Ljubezen se je v srci mi raze vela« . .
in to tedaj, ko sem našel ono bitje, s katerim sc takö dobro ujema moje srce, moje mišljenje. In verujte mi, da si ne domišljujem, ako Vam povem, Liljana, da je res bolje tudi za Vas, ako me ni tu!«
»Ne strašite se,« dejal je ljubeznivo, ko sem plaho povesila glavo; »jaz vem vse, jaz sem Vas v tem času opazoval in spoznal.«
»Hranite me v dobrem spominu! Da me pozabite, Vam ne velim, ker koga pozabiti hoteti se pravi misliti nanj, pravi nčkov filozof; ali kadar kaj novega igrate, tedaj si mislite, kakö bi Vas jaz včrno poslušali«
Naglo in težko sem dihala, takö, da je sklonivši se k meni skrbno vprašal, ali preveč hiti. Odmajala sem z glavo, toda pogledala ga nisem, ker se mi je okö porosilo. Za nekaj trenutkov sladkega molka, ozrem se vänj in tedaj sem čutila za hip na svojem čelu njega vroča ustna in šepet: »Bodite srečna, Liljana!«
Ustavila sva se in čakala ostalih izprehajalcev. Pozno v noč smo se ločili, vsi s težkim, jaz z najtežjim srcem.
Dnč 22. sušca leta 1885.
Ali sem čudna! No, morebiti so tudi drugi ljudje takšni, in to me tolaži. Osebo, ki mi je morda več slabega storila negoli dobrega, ali ki ji je zžlme prav malo mari, imam jo rada; navdušim se zdnjo brez vzroka, samö zatö, ker moram. In druga, ki se mi izkuša prikupiti. te ne morem videti, ne včdoča zakaj. Prvi se odpuščajo še takö
veliki pregreški, drugi se pa ne izpregleda in ne prezrč nI najmanjša napaka. Taka sem, ali morda — taki smo 1 Kaj morem jaz zatd, da ne morem videti tega Seljana, dasi nimam vzroka; nasprotno, še prav trudi se postrezati nam najbolje s svojim blagom, s svojo trgovino. Smijala sem se materi, ki se je za to prav ugrela in me imenovala m 11 h a s t o. Sem li jaz kriva ?
Dn6 28. sušca leta 1885.
Že dva dni iščd Reze povsod, ali najti je ne morejo nikjer. Pred-sinočnjim je bila vsa iz sebe, naglo in površno je opravljala svoje delo, na večer pa je izginila.
Revica je gotovo šla za Mihcem svojim; ne da ga okara, gotovo ne, samö da ga preskrbi za velikonočne praznike, saj je prepričana, da ji je zvest. Ugibljemo, kaj bi se ji bilo moglo pripetiti, ali ugeniti ne more nihče.
Včlika sobota leta 1885.
Vse je praznično! Zvonovi veselo pritrkujejo in njih zvonjenje se razlega takö milo po naši dolini. Vse je prerojeno, vse kakor bi od smrti vstalo!
Kje so nekdanje Včlike sobote v otroških letih? Kakö dolgo se mi je zdelo tedaj leto od Velike noči do Velike noči, cela večnost! In sedaj ? Tekö mi dnevi, meseci in leta, da se jedva zavedam. Sem li srečnejša nego tedaj ? Sem li bila sploh kdaj srečna v svojem življenji ? Vem li, kaj je sreča ? Da, na Včlike sobote večer sem bila srečen otrök 1 Mati je imela ves dan polne roke dela, oče se je vrnil zgodaj domöv, tedaj smo se prdznično oblekli in šli vsi trije med pritrkavanjem zvonov šentjakopske fare — po predmestji jedenkrat prazničnem
—	v cerkev. Tu so bila zäme nebesa, tu sem s sklenjenimi rokami in strmč zrla tja v bleščeči se oltar in si želela, da bi nikdar ne prišla iz tega raja. Svetloba se mi je zdela nebeška, petje angeljsko. In bila sem srečna! Sedaj vem, da je svetloba množica — lučij, bliščeči kristal
—	steklo, in petje ne angeljev, ampak ljudij, ki so kakor vsi drugi! . . .
Dnč 9. malega travna leta 1885.
Minili so velikonočni prazniki. V ponedeljek sem bila z materjo pri Črničevih. A jaz nisem bila nič käj dobre volje.
Vedno in vedno mi je sililo v glavo vprašanje: kje bodeš k letu obsorč? Kdo vč, kakö bode ta mali krog tedaj razkropljen na vse strani! In ti?
Zamdn sem poskušala biti vesela, da bi še drugih ne žalostila — zamdn! Ne morem se. kazati drugačne, nego sem v resnici.
V ponedeljek se Ana čisto nič ni dala prositi, rada je igrala, igrala poleg drugega tudi »valček«, v katerem sem se bas po tej sobi vrtela v sladki omami . . .
Dn<5 14. malega travna leta 1885.
Prišedši iz mesta, najdem pred vrati Rezo. V temi nisem je takoj spoznala in ustrašila sem se dolge prikazni. Jedva, da me je pustila v hišo. Na moje vprašanje, kje in kod je bila, mi še odgovorila ni, ampak silila v mč, naj pišem Mihcu in mu priložim denar, ki ga ima s sabo. Pripovedovala je naglo, da je Mihca našla, pa da jo je imenoval neumno, ker ga hödi iskat brez denarja. Ona pa da je mislila, da pojde ž njo, zatö da ni vzela denarja s sdbo. Rekel je, da pride že sam pdnjo, naj mu prej pošlje, kar ima prihranjenega.
In silila je z denarjem v mč.
Tedaj me je pa obšla prava sveta jeza. Nekoliko iz svoje boli in nejevolje, najbolj pa iz srda do hudobnega svetd, jela sem ji dokazovati, da je Mihcu le do nje denarja in če mu pošilja tudi vse življenje, on ne bode nikdar, nikdar prišel p6njo!
Sprva mi je sczala v besedo nasprotujč, naposled pa vzela denar, nekaj zamrmrala in šla iz hiše.
Vprašala sem se potem, sem li storila dobro ali slabo delo z odkritosrčnostjo svojo ?
Dnč 25. malega travna leta 1885.
Kakor sem nekdaj otrok hodila sdma in se ne družila z dečadjo, taka sem sedaj. Iskala sem si v Zagrebu v šoli družice, toda umela me ni nobena. Stoprav zadnje čase svojega bivanja na Hrvaškem sem se združila tesneje z dčklico mojih let. Kar sem jaz dejala, bilo ji je prav, strinjala se je z mojimi mislimi in načeli. Prijetneje mi je bilo življenje, ko sem imela na strdni srce, ki me je umelo, ljubilo. Kakö dolgo? Za malo časa sem spoznala, da je ona kakor vse druge sebična, da ji je nad vse svoj »jaz«, da se je celö meni pridružila iz sebičnosti dobrikaje se mi, dokler ji je bilo po volji in me je potrebovala. Odrekla sem se tedaj vsemu prijateljstvu; srečo in böl, žalost in veselje prenašala sem sdma, vse zapirala v sč.
Danes pa mi je prišla na mčt nova, zanimiva, jako ugodna prikazen. To je dčklica, nekaj starejša od mene, ali odkrita, nedolžna in neizkušena, da se zdim poleg nje deset let starejša, kar se izkušenj tiče. Ves svet ji je dober, o hudobiji njegovi ničesar ne preživela
ni še nič, živi' Življenje jednolično brez skrbi, brez böli, brez posebne sreče. Jako mi je dobra in jaz nji tudi, toda prijateljica mi ne more biti. Kakö bi ji jaz bila odkrita, ne da bi ji snčla mrčno raz očij, ne da bi ji odkrila svet, kakor je. Imam jo pa vender prav rada in o navadnih rečeh se bode dalo ž njo bolje govoriti, negoli s katero drugo.
Dnö 30. malega travna leta 1885.
Reza je odpovedala službo pri sosedovih, nas je prišla pozdravit in šla je prav vesela, kam — ne vem. Uboga duša, ki nima nikogar, da bi jo vodil in ji svetoval!
Danes je jako nevšečno vreme; kakö bode jutri prvega völikega travna? S svojo novo znanko Rožo imava napraviti izlet.
Dnö i. včlikega travna leta 1885. zvečer.
Ha, ha, smejem se še zdaj, da se le spomnim. O ti nesrečni jarek ti! Bila sem z Rožo tu gori na prijetnem samotnem griči. Bil je krasen dan, vreden biti prvi najlepšemu mesecu. Koliko cvetic sva natrgali 1 A kje so? O ti, roža, ti! Kakö je naju mikala na öni strani vodotoka, takö zapeljivo je naju vabila.
Treba je bilo preskočiti. Jaz sem skočila brez pomisleka in bila sem na nasprotni strani, ali Roža?
»Glej«, kazala sem ji, privzdignivša si nekoliko svoje dolgo krilo; »takö naredi,« in hop! bila sem zopet öni strani.
»Še ne?«
»G)ej, takö!« pokažem ji zopet in skačem semtertja, ali Roža stoji še vedno tam. Hoteč ji pokazati, kakö je to lahko, skakala sem še, a zdajci mi izpodrsne noga in čof! pala sem v jarek. Za glasnim vzklikom se je vzbudil smeh in grohöt obeh.
»Gospodičina, naj Vam pomagam!« čujem za sabo glas trgovca Seljana.
Povedal je, da me je že dolgo opazoval za önim grmovjem, ko sem skakala, in da bi me bil opomnil, da se ni bal biti presiten. Zahvalila sem se mu in rdeča do las pri vila sem se k Roži ter šla naravnost proti domu. Doma. me je mati okarala, da sem kakor otroci.
Dn<5 8. včlikega travna leta 1885.
Seljan se mi od onega nesrečnega dne še bolj izkuša prikupiti, materi moji je celö nekaj omenil. Da bi resno mislil? Sedaj si bodem pa imela še očitati, da sem trpela to laskanje in da sem kazala, da
mi dobro dč. Zakaj pa ne? Zakaj bi ne bila vesela, če me ima kdo rad, saj je takö sladkö, človeku biti ljubljenemu! Tudi jaz ga imam rada; to je öne mrzlote ne čutim več do njega, a da bi ga ljubila?
Dnč 12. včlikega travna leta 1885.
Danes sem dobila Seljanovo pismo. Brez mnogo okoliščin prosi moje roke. Presenetil me ni toliko list, negoli pisäva njegova. Kakö hladno, kakö vsakdanje!
»Spoznali ste gotovo, da Vas prav rad vidim in jaz sem spoznal, da ste Vi jedina, radi katere se rad klonim zakonu. Meni je že davno treba gospodinje in« — no, takö nadaljuje list. Res, jako poetično ! Kakö sem si jaz vsaj prvi list drugačen mislila!
Mati moja pa je bila name jako huda. Zäl mi je, da sern ji pokazala list. Prosila sem ga nekoliko dnij odloga v premislek, ker nisem smela naravnost odreči. Ko sem materi dejala odločno, »da ne«, rekla mi je ta srdito:
»Seveda, ti sanjaš o kaki leseni hiši tam v hribih na sträni kakega sanjača, ki bi ob roko oprt, tožil o vsesvetovni böli, pel mile pesmi, a ne prinesel ničesar; ti bi se morala pa truditi kakor zdaj, ali še bolj. Seljan je dober, zopern ti ni, ima te rad, kaj še hočeš ?«
Res je, vse to res, mislila sem si, ali nekoliko drugače bi vender
želela.
Čudim se pa zelö, ker je mati takö hitro pozabila, da tudi ona ni ravnala bolje, nego meni očita, toda ne rečem ji ničesar, kajti je ne maram spominjati tega.
Mogoče, da se je pozneje na skrivnem kesala, ker je takö ravnala, kakor je, in da želf meni boljše usode.
Ko pomislim na svoje tčkanje od hiše do hiše; na trde glavice in prevzetne ljudi, rekla bi najrajša tda«!
Dnč 14. včlikega travna leta 1885.
Nisem se še odločila. Prav tihotapski hodim mimo njega pro-dajälnice in hiše, da bi me ne ugledal. Moj Bog. kakö se bojim, ker ne včm, kaj bi storila! Roža moja mi je prigovarjala in rekla, da se bodem sicer kesala, kaj hočem?
Jutri pride k nam; o ti skrivnostna roka, ki si nekoč zapisala Bclzacarju tri usodne besede na steno, zapiši meni na ta popir samö jedno: »da ali ne!«
Dnč 15. velikega travna leta 1885.
V včerajšnjih novinah smo brali, da so našli utopljeno neko neznano žensko. Danes so šli sosedovi gledat in spoznali Rezo. Uboga Reza! Kdo vč, kak<5 je bilo — saj pravijo, da ima sledove mnogih udarcev.
Noč je že, njega ni bilo. Maščuje se mi in če ne pride, bodem jako huda. Danes mu rečem brez pomislika, »da«. Razsrdila sem se na svoje učenke, zdelo se mi je, da me povsod ponižujejo, rajša nego takö težko življenje, rajša mirno na njegovi strani. In nadaljevala bodem svoje študije še v prostih urah. Toda če se je premislil ? Potem bi šele bilo po meni, ker domišljujem si že, da bi ga tudi jaz kaj rada videla.
Dnč 16. včlikega travna leta 1885.
Danes je prišel. Res, jako ljubeznivo! Včeraj ni mogel, imel je opravkov čez glavo! Sklenjeno je in na jesen se poročiva. Zdaj z Bogom, knjižica, druzega dela mi bode dovolj. A tudi ni mi do pisanja, kdo vč, kaj bi napisala?
»Kar se misli, odbeži, izgubi se. pozabi; kar se pa piše, izpremeni se v orožje, ki more razdreti mir družinski,« piše neka italijanska pisateljica.
Ali nocoj še moram pisati v slovö tebi, knjižica, saj to je zadnji znameniti dogodek I
Nocoj še pišem, potem, knjižica moja, vržem te v köt, in videlo te ne bode več okö . . .
»Srčna Čustva se potolažijo, pamet se zrčsni, in pride dan, ko se čudimo nekdanji razburjenosti; ali oni, kateri je zvčdel skrivnost po neoprčznem popirji, ne pozabi je. Ne, ne pozabi je!« Takö piše tista književnica in prav pravi, slušam jo, zatorej — dosti!
Dnč 19. listopada leta 1885.
Eduvard je ščl po svojih opravkih. Jaz sem slonela tu pri oknu novega svojega bivališča, dokler me ni mati vzdramila. Tedaj sem pričela urejati po sobah in naposled svoje malenkosti. Med knjigami dobim to knjižico. Najprej sem jo mislila uničiti, vender premislila sem si hitro, menč, naj ostane, da se bodem še kdaj spomnila na minule proste dni. Nič vsega tega, kar sem pred meseci napisala, ne prekličem tudi sedaj ne. Če ji bodem še kaj zaupala, ne včm; to pa moram zabeležiti.
Dnč 12. listopada sem se poročila, dnč 12. listopada je umrla gospa Stranskega.
Doktor je dobil moj poročni, jaz njegov mrtvaški list. Čuden slučaj l . . .
Dnö 22. prosinca leta 1886.
Joj, kakö bežč ti meseci! Prosinca že, no, pa zakaj mi ne bi hitro minevali?
Soprog moj je dober, nimam se pritoževati; vender me tu pa tam hudö vŠčfpne, ker me ne poznä še, kak(S sem občutljiva in misli, da vzprejmem vse za Šalo.
Danes me je po končanih hišnih opravkih našel pri klavirji, ljubem mojem klavirji, in dejal je sicer smejö, vender takö, da me je zbolo v srce:
»Moja debela suknja pogreša jednega gömba; ne bi li bilo bolje, da ga takoj prišiješ. ker drugače mi bode sitno, ko jo bodem hotel obleči, c
Vstala sem resna in molčč ter mu prinesla suknjo popravljeno, tedaj me je prosil odpuščanja, objel me in poljubil, ali to mi ni olajšalo srca.
Dnč 12. svečana leta 1886.
Bila sem jako vesela in sčla sem h klavirju, da dam duška svojim čustvom.
Med igranjem pride Eduvard. Že zopet mu ni bilo po volji, da me je dobil pri strunah. In to je vender jedina moja zabava!
Dnč 20. včlikega travna leta 1886.
Čutim se slabo že delj časa. Moči mi pešajo in stčžka stojim na nogah, toda voljno in rada trpim, saj mi je blizu, blizu moja prihodna, neznana — sreča.
Liljana ni pisala več. Malinka mi je povedala nje nagel, žalostni konec. Vinotöka meseca je ležala Liljana več dnij in slabčvala je od dn<5 do dnč.
Nekega dnč je držal Eduvard v nanSčaji nežno dčtece ter molče zrl pred sč na posteljo — na mrtvo ženo!
Nekoliko tednov pozneje so pokopali poleg nje prvorojčnea ji — Eduvarda.. . .
O gluhonemcih.
Berilo I. Hönigmanna v seji »Slovenskega kluba« na Dunaji.
I.
tavil sem si nalogo, da seznanim poslušalce z zanimivostimi iz življenja gluhoncmcev, iz zgodovine njih vzgoje ter z njih poukom, kakšen je bil poprej in kakšen je dandanes. Našel sem, kar se tiče gluhonemcev in njih pouka, med ljudstvom in tudi v omikanih krogih toli čudne in napačne nazore, da me veseli, ker morem danes, akoravno le v malem krogu, vsaj nekoliko pojasniti te stvari.
Vprašajmo se torej naj poprej: Katerega človeka imenujemo gluhonemca?
Gluhonemec je isti človek, kateri nima sluha in tudi ne govora, to je, kateri je gluh in zajcdno nem. Nemost in gluhost sta navadno združeni in gluhonemosti vzrok niso nedostatna govorila, ampak vzrok tem je nadostatnost sluha, ker na ta način otrök ne more posnemati jezika drugih ljudij.
Človek dolgo časa ni spoznal, v kateri zvezi stojita ta nedo-statka, namreč nemost in gluhost. V svetem pismu, kakor tudi v zakonih starih Rimljanov se govori le o »glušcih« ali pa o »glušcih in ncmcih«, nikoli pa o »gluhonemcih«. To je znamenje, da takrat še niso spoznali, da je v največjih slučajih nemost posledica glu-hosti in da je na ta način 6na v zvezi s to. In še v najnovejših časih mislijo neveščaki, da sta gluhost in nemost posebna nedostatka, vsak neodvisen od druzega. To nam kažejo neumni poskusi s podre-zävanjem, takozvanim »reši vanje m« jezika. In iz izkustva vem, da ljudstvo na deželi še dandanes misli, da bi gluhonemec znal govoriti, ako bi se mu jezik rešil.
Razločujemo dve vrsti gluhonemcev, in sicer gluhorojene in pozneje oglušele. Tisti otroci, kateri so med drugim in šestim letom oglušeli, izgubč jezik, dasiravno so že govorili, ker ti otroci si ga niso mogli upamtiti, da bi jim ostal za vse življenje. Razven teh pa nahajamo še mutce s sluhom, to so taki, kateri so ostali zaradi slabouma nemi. Redkeje nahajamo mutce, ki zaradi nedostatnih govoril ne morejo govoriti in izjeme so taki, kateri so obdarjeni z zdravimi čuti in njih organi, pa so bili od mladih nog izključeni iz človeške družbe kakor n. pr. Gašper Mauser, katerega so našli leta 1828. v Nürnbergu
Zanemarjen je bil takö, da se štirinajstletni deček ni mogel po konci držati in tudi ne govoriti. Pozneje je pripovedoval, da je bil od mladih let nekje zaprt, tako da nikdar ni slišal človeka govoriti. Njegov živež sta bila kruh in voda in tuj človek ga je vzel iz ječe, nesel ga v mesto Nürnberg, pustil ga tam ter odšel. Pet let pozneje ga je umoril neznan zlobnež z nožem v nečem vrtu v Ansbachu. Še danes se ne vč, kdo so bili njemu roditelji, zakaj je bil zaprt i. t. d.
U.
Vzroki gluhosti.
Gluhost je prirojena ali pa po porodu pridobljena. Razni so vzroki, zaradi katerih se je dete gluho porodilo in oni, kateri so po porodu provzročili gluhost. Vzroki, prirojeni gluhosti, so vodenica v možganih, nepravilni razvoj slušnega živca, nedostatnost organov v notranjem delu ušesa i. t. d.
K vzrokom nepopolnega razvoja slušil in boleznij v slušalu prištevamo klimatične razmere, degeneracijo naroda, razuzdano življenje roditeljev, uboštvo, prirojena nagnjenost k gluhosti in sorodnost po krvi med roditelji. Statistika uči, da je slučajev, v katerih se ie nagnjenost k gluhosti podedovala od dedov na roditelje ali otroke, samö 6 odstotkov in da so taki slučaji, kakor naslednji, o katerem pripoveduje Dr. Moos v časopisu »Wiener Medicinische Wochenschrift«, le velike izjeme.
Moos pravi: Gluhonemec vzame zdravo ženo in dobi dvoje otrök in sicer: gluhonemega sina in popolnoma zdravo hčer (A). Ta se omoži z zdravim možem (torej oba sta zdrava in dobita dve gluhonemi hčeri in zdravega sina (B). Ta vzame zdravo ženo, (zopet sta oba zdrava) in dobita gluhonemega sina (C"). Roditelji in dedje tega gluhonemca so bili zdravi. Od omenjenih dveh gluhonemih hčerd pa vzame jedna gluhonemega možd in porodi gluhonemega sina (C').
Mož gluhonemec — zdrava žena
,---N.	-,
gluhonem sin	zdrava hči (A) — zdrav mož
gluhonem mož — gluhonema hči gluhonema hči zdrav sin (B) — zdrava žena gluhonem sin (C')	gluhonem sin (C")
V Nasavskem, v Kölnu in v Magdeburškem okraji so preiskavah, da najdejo, koliko gluhonemcev se porodi vsled direktnega po-dedovanja gluhosti, in našli so: Iz devetih zakonov med osebami, katere so bile gluhoneme, izšlo je štirinajst zdravih otrök. — Iz 206
zakonov med glunhonemimi in zdravimi osebami je izšlo 377 zdravih in samö 6 gluhonemih otrök, med temi troje od istih roditeljev.
Bil je že večkrat govor o tem, ali ne bi bilo dobro, da bi države prepovedale ženitev med gluhonemci. Omenjeni podatki pa in sploh vse statistične preiskave nam kažejo, da se narodi samö po 6 % vseh gluhonemcev iz tacih zakonov. Ne bilo bi torej humanitarno, ako bi se tem ubožcem, katere je priroda takö že zanemarila, prepovedala tudi ženitev. Pač pa bi bila dolžnost držav, da prepovedö ženitev med sorodniki po krvi, ker preiskave so kazale, da 25 do 30 % vseh gluhonemcev izhaja iz tacih ženitev. Amerikanski statistiki celö računjajo po najnovejših preiskavah, da čez 33 °/0. - Boudin v Parizu je našel 28*35 %» P^rrin v Lyonu 25% in Chazarin je našel na gluhonemnici v Bordeauxu med 66 učenci 20 tacih, katerih roditelji so bili v sorodu po krvi. — Devay pripoveduje: »Ženila sta se bratranec pa sestričina, oba zdrava, in dobila sta osmcro otrök; med temi jih je bilo Četvero gluhonemih in jeden slaboumen; jeden je umrl za vodenico v možgdnih in dvoje jih je slabo slišalo, pa izgubilo posleje po-s'uh popolnoma.« Takö tudi Darwin pravi, da je polovica slaboumnih in blaznih po blaznicah na Angleškem iz zakonov med sorodniki. Tudi razmere na Gališkem kažejo, da so posledice zakonov med sorodniki jako žalostne. Vsakdo vč, da Zidov v Galiciji ravno ne pogrešajo in da se mnogokrat ženijo med seboj v sorodu. Ce zdaj primerjamo število gluhonemcev sploh na Češkem in v Galiciji, vidimo, da pri skoro istem številu stanovnikov (Češko ima 5.560.000, Galicija pa 5.958.000 sta-novnikov) ima Češko 4600, Galicija pa 7000 gluhonemcev. Sploh pa statistika uči, da so med potomci izvoljenega ljudstva nahaja največ gluhonemcev.
Polovica gluhonemcev pride z zdravim sluhom na svet in ti še le pozneje oglušč. Vzroki temu so bolezni, kakor vnetje slušila, protin v ušesih, vnetje možgan, osepnice i. t. d.
ni.
Nasledki gluhosti v telesnem in duševnem oziru.
Telesni nedostatki zaradi gluhosti so: tesne prsi, slabotna pluča, ker se dihala premalo rabijo. In tudi bolezni, katere so provzročile gluhost, zapustö zmeraj nekaj neugodnega, kakor občno slabotnost, pogosto omötico, naklonjenost k suŠici. V duševnem oziru nahajamo pri neizšolanem gluhonemci jako slaba svojstva; gluhoncmec je kradljiv, nevoščljiv, požrešen, svojeglav, nehvaležen, nemoraličen, brez sočutja itd.
Misliti pa ne smemo, da so mu ta svojstva prirojena ali pa še celö, da je vragomčten (od vraga obseden), kakor se je mislilo v starem in srednjem veku, ampak to so nasledki, nekaj tega, ker ne sliši, nekaj pa tudi, ker ga ni nihče poučeval in ker ga zdravi ljudje zaničujejo in se mu posmehujejo; saj se še nahaja dosti roditeljev, kateri svojim gluhonemim otrokom odtegnejo ljubezen in jih zaprö kakor žival. Leta 1877. zgodilo se je, da so žandarji našli v Neulengbachu ob zahodni železnici tukaj na Nižje-Avstrijskem v kleti ncccga kmeta gluhonemega dečka, kateri je bil z verigami priklenjen. — Kolikor sem sam izkusil, moram reči, da ga ni hvaležnejšega človeka, kakor je gluho-nemec, ako se mu z ljubeznijo približaš ter ž njim občuješ; tudi vsa druga slaba svojstva se izgubč pri takih, kateri so šolo obiskovali in se dobro vzgojili.
Drug nasledek gluhosti je, da se pri gluhonemci vid silno razvije. Prav čudno je, kako lahkö gluhoncmec vse zapazi, kar se okolo njega zgodi; v tem ko mora zdravega Človeka Šele sluh opozarjati na kako prigodbo, v tem je okö gluhoncmca že vse to zapazilo. To je pač dobro za njega! To ga usposablja, da si prisvoji veliko spretnost v Čitanji raz ust, sevčda Šele po mnogi in trudapolni vaji. Časih imajo gluhonemci tdko spretnost v čitanji raz ust, da sploh ne delajo vtiska, da bi bili gluhonemi. Nekdaj so bili takšni skoro vsi izšolani učenci zavoda v Riehnu na Švicarskem. In kdor danes pride v gluho-nemnico v Frankfurtu in ne vč, da je to šola za gluhonemce, mislil bode, da je med zdravimi učenci. Sevčda pa imajo tam za 26 učencev 6 učiteljev. — Prišel je nekdaj neki profesor fizijologije v neko gluho-nemnico na Nemškem, kjer ga je učiteljica ročnih del vzprejela in ga vedla po vseh prostorih zavoda; zabaval se je ž njo, ne da bi bil opazil, da je gluhonema. Isto takö se je pripetilo profesorju Kussmaulu v Berolinu. Bil je na njegovem oddelku bölnice mlad knjigovez, ki je bil gluhonem. Zdravnik je občeval več tednov ž njim in ni druzega opazil, negoli njegov glasni govor in strogo pismeno izreko. Šele ko mu je bolnik povedal svoj nacijonale, zvedel je zdravnik, da je gluhonem. — Pri nas na Dunaji imamo dečka v tretjem razredu, katerega roditelji so se popolnoma zapijančili. Brigali se niso za njega in takö je bil pri-moran iskati si sam svojega kruha. Kadar ga je pritiskal glad, držal se je »Naschmarkta« v četrtem okraji in tam izmuznil vse, kar mu je prišlo pod roke, takö da je bil prava nadlega tamošnjih prodajalk. Če pa ni imel česa ukrasti, lovil je muhe ter jih zöbal. Pridobil si je s tem življenjem toliko spretnost v opazovanji pred njegovi očmi izvršujočih se dogodeb in razbistrilo se je njegovo oko takö, da ga nimamo
v zgoranjih razredih tacega učenca, kateri bi takö znal čitati raz ust kakor on. In če se je kaj zgodilo ali pa če je česa kje zmanjkalo, če nobeden drug ne v6 za to, on gotovo. — Gluhonemci imajo tudi, ravno zatö, ker so primorani vse bolje opazovati, nego polnočutni ljudje, boljši spomin za kraje. Imamo pri nas dčklico, s katero se je oče pripeljal iz Dalmacije. Domä je kozč pasla, sukala se samö v prosti prirodi ter bila takorekoč strah vse vasi'. Ko pa je prišla v zavod, praskala je sicer okolo sebe, a udala se kmalu svoji usodi; četrti dan svojega bivanja v zavodu — (oče je bil že odšel) — izginila je kar namah in nihče ni včdel, kam. Preiskali so vse, ali najti je ni bilo. Čez nekaj časa jo pripelje točaj iz gostilne »Englischer Hof« v VI. okraji, kjer je z očetom nočevala prvi dan, rekši, da je šla kar naravnost v sobo v drugem nadstropji ter si vzela tam iz mize zrcalo in glavnik, katere reči je bila tam pozabila. — Ako torej pomislimo, da je dcklč bilo prvi dan na Dunaji in je pot od gostilne, katera ni blizu zavoda, v zavod šlo samö jedenkrat, čuditi se moramo, da je to mogoče. Ne vem, če bi mogel kaj takega storiti normalno razvit odrasel človek, kateri pride prvikrat na Dunaj.
Zdaj ko sem naštel vzroke gluhosti, nje nasledke ter omenil svojstev gluhoncmcev, hočem povedati še nekoliko zgodovinskih črtic O gluhonemstvu.	(Konec prihodnjič.)
Književna poročila.
II.
Jezik v Mat. Ravnikarja „Sgodbah fvetiga pifma s a mlade ljudi".
(Dalje)
Na sträni 28. piše g. Bežek: „Glagole nedovršnike tvori R. včasih kaj originalno, seveda dostikrat napačno, a baš te napake kažejo, da je R. živo čutil razliko med dovršniki, a ne znajoč prave oblike pomagal si je, kakor je vedel in znal." — Tu bi želeli, da bi bil g. razpravljalec obširneje izpregovoril o tvoritvi imperfektivnih glagolov sploh ter potem na^ tančno razločil, katere izmed ondu naštetih imperfektivnih oblik da se mu
zdč originalne ali celö napačne, kajti ta sodba veljä naj pač o oblikah „otcvati, najdovati", toda o oblikah „vumčvali, otefavati, obrazhujmo" zdi se nam da ne more veljati. To bi želeli tem bolj, ker se kaže, da „dela slovenski glagol še vedno preglavico nekaterim slovenskim piscem, pisavcem in dopisnikom, da ne rečem celo pisateljem." V najnovejši döbi so namreč začeli delati zmešnjavo v tvoritvi imperfektivnih glagolov. Tako n. pr. g. Fr. S. Lekše („Dom in Svet" III. pag. 55. in 56.) ostro obsoja oblike „kaznovati, namestovati, opazovati, pojasnovati, zadostovati" ter proglaša za jedino pravilne „kažnjevati, nameščevati, opaževati, pojašnjevati, zadoščevati", češ, ker so ti glagoli pretvorjeni iz IV. v VI. vrsto. To bi bilo, ko bi bilo, in je, kjer je. A najpoprej je treba dokazati, da jih je mogoče izvesti, samo iz IV. vrste, a od nikoder drugod. Toda če bi tudi sicer glagole VI. vrste praviloma izvajali le iz IV., morali bi vender pisati le „kaznovati, namestovati" i. t. d. ter za te glagole ustanoviti izjemo in poiskati zänje posebno izpeljavo od drugod, če je dognano, da närod splošno tako govori in pisatelji sploh le tako pišejo, kajti živi jezik je prvi, slovničarsko modrovanje naj pa s treznim preudarkom hodi za njim. Že 1866. leta je opomnil n. pr. Levstik v svoji slovnici (pag. 70.), da bi se glasila dosledno izvedena im-perfektivna oblika „ogrniti" pravilno „ogračati", da je pa jedino rekovna „ogrinjati". A nobenemu ni prišlo na misel, da bi bil zaradi tega poskusil uvesti obliko „ogračati", kajti vse bi bilo smatralo to za slovničarsko igračo. Usus tyrannus ima v takih vprašanjih tudi odločilno besedo. Da se pa skoro jedino le ,,kaznovati" govori in piše, to konstatira g. I^ekše sam, a potem nadaljuje tako-le: „Levstikov kažnjevati je boljši od kaznovati, katera oblika je popolnoma pogrešna." — — Kako to, da bi bila tako popolnoma pogrešna? Vsaj se skoro le ta g o vor f in piše! In če pogledamo v Miklošičev staroslovenski slovnik (pag. 279.), najdemo tam poleg „kazniti, kažnja" samo „kaznovati kaznuja", ne najdemo pa niti Levstikovega „kažnjevati" niti Lekšetovega „kažnjevati". V vprašanje, katere oblike bi i>o teh ali önih prehodih, po teh ali önih glasoslovnih pravilih bile še možne, če bi imeli ohranjen ves jezikovni zaklad staroslovenske dobe, v to vprašanje se nam ni spuščati, mi konstatiramo samo faktum, da kažnjevati nf z vzgledi dokazan, kaznovati pa že v stari slovenščini zabeležen.
Zdaj si pa še oglejmo nekoliko „nedostatna pravila naših slovnic." Kaj nam povedo? Šumanova slovnica nam povč (pag. 191. cf. Miki. Stamm-bildungsl. pag. 480.), da so glagoli VI. vrste po nekoliko izimenski (denomina-tiva), po nekoliko izglagolski (deverbativa). Iz modrovanja „ker ima slovenščina glagol kazniti (po IV.), mora se glagol VI. vrste glasiti kažnjevatiiz tega modrovanja bi pa skoraj morali sklepati, da so vsi glagoli VI. vrste deverbativni. Stvar pa ni tako, ampak prav dostikrat sta i glagol IV. i 6ni
VI. vrste, oba denominativni tvorbi, oba napravljena na isti imenski pod-stavi. Podajmo še kopico absurdnih vzgledov, kako bi se morali nekateri glagoli VI. vrste glasiti, ako bi jih izvajali po dnem originalnem načinu gospoda Lekšeta. Potem bi morali govoriti in pisati: kupljevati (kupiti), po-ljubljevati (poljubiti), obljubljevati (obljubiti), zaježevati (zajeziti, stauen), opla-ževati (oplaziti), prilaščevati si (prilastiti si sich anmassen), spamečevati se (spametiti se), obljujevati (obljuditi bevölkern), škojevati (škoditi), zaslejevati (zaslediti), straševati (strašiti), kratkočaševati (kratkočasiti) i. t. d. A v istini govorimo in pišemo: kupovati, poljubovati, obljubovati, zajezovati, oplazovati, prilastovati si, spametovati se, obljudovati, škodovati, zasledovati, strahovati, kratkočasovati. Da se nahajajo v VI. vrsti i deverbativne tvorbe, tega ne zanikavamo; ker pa närod govori, a za närodom i pisatelji pišejo: „name-stovati, opazovati, zadostovati", tedaj moramo pač sklepati, da so te tvorbe denominativne; a tudi pravilne so. Da imamo poleg njih časih tudi deverbativne ponavljalnike po 1. razredu V. vrste, to je zopet druga stvar. Da pa ne bi kdo mislil, da tako postopa šele nova slovenščina, navedimo še nekaj vzgledov iz stare, v katerih se kaže, da so iz iste imenske podstave že v stari slovenščini vzrasli lahko glagoli i IV. i VI. vrste. V starosloven-skcm slovniku je zabeležen poleg blagosloviti (benedicere) tudi blagoslovo-vati (pag. 27.), poleg grešiti {peccare) gre kovati (pag. 147.), poleg is kupiti (redimere) is kupovati (pag. 262.), poleg neroditi (non curare) nerodovati (pag. 440.), poleg aroditi sp (stultum esse) arodovati (pag. 1164. i. t. d.), a tudi uČinovati poleg uHnjevati (pag. 1082.).
Sicer navaja Miklošič v svoji „Stammbildungslehre" (pag. 481.) obliki „učinovati, iskupovati" kot deverbativa od podstav: čini-, iskupi-; pa morda ne po pravici, utegnili bi biti denominativni tvorbi od podstav: činii (ordo), iskupü (redemtio). Ker „bodi fonetika XVI. stoletja podlaga naši pisavi," navedimo še iz Truberja par vzgledov o denominativnih glagolih VI. vrste. V knjižici „Ta celi catehismus, eni psalmi .... i. t. d. V Bitembergi Anno MDLXXXIIII" čitamo n. pr. v predgovoru: „kar Bug govory inu oblubuje'1; poleg „Jesus ta je nas s' tabo smyril" (pag. 34.) čitamo „ . . . fe s' Ludmy fpet smyrujcM (pag. 41.), poleg „tvojo pravizo resglafsit (pag. 179.) čitamo „tebe Judom resglafujo" (pag. 92.) in „Boga sato sahvalio, Inu drugim resglafujo" (pag. 101.); „vfag zhas tvoje S. Sapuvidi pre ft opit jemo'' (pag. 80.). „Kaznovati" sicer pisatelji XVI. veka menda res nimajo, a tudi „kažnjevati" ne, kajti pri njih je navaden le „ftrajfati" ali „kafhtigati". —
Prestopimo zdaj k perfektivnosti in imperfektivnosti. Krivo bi bilo misliti, da je vselej glagol VI. vrste inperfektivum od glagola IV. vrste, in če bi tudi zadnji bil perfektiven, kar pa dostikrat ni. Nimamo povsod tako gladke vzajemnosti, kakor n. pr. pri kupiti (kup narediti, emptionem faccrc
= emere) in kupovati (kup delati, pogajati se, licitari, empturire) ali pri obljubiti (obljubo storiti) in obljubovati (obljube delati).
Večkrat n. pr. glagol IV. vrste zaznamenuje dejanje, a glagol VI. vrste le neko razmerje, neki položaj, in tak imperfektivni glagol VI. vrste per-fektivnosti niti zmožen ni — kajti položaj je nekaj durativnega. Namesto-vati torej ni imperfektivum od namestiti, a zadostovati ne imperfektivum od zadostiti. Namestiti = na mesto postaviti (ersetzen in locum sufficere); namestovati = na mestu biti (vertreten vice fungi, vicarium esse). Zadostiti (genugthun satisfacere), zadostovati (genug sein sufficere, satis esse). Primerimo še: strašiti (impf.) = v strah spravljati, strahovati = v strahu imeti; kratkočasiti (impf.) = kratek čas delati, kratkočasovati = kratek čas imeti, dobro zabavati se; kumiti (impf.) = za botra prositi, kumovati = boter biti; (po)kmetiti (verbauern) in kmetovati (Bauer sein), (na)staniti (ansiedeln) in stanovati (wohnen) i. t. d. Med naštetimi vzgledi jih je bilo nekaj tacih, v katerih sta obe obliki (i dna po IV. i Ona po VI. vrsti) imperfektivni. Nahajajo se pa tudi vzgledi, v katerih sta zopet obč obliki perfektivni n. pr. obdariti in obdarovati, spametiti in spametovati, kazniti in kaznovati. Vzroka pcrfcktivnosti pa nam niti pri „obdarovati" in „spametovati" ni iskati samo v predponki. Vzrok je pač v tem, da s temi oblikami izrazimo samo goli faktum, kakor i z oblikami „obdariti" in „spametiti", a brez ozira na trajnost. Jednako je „imenovati" (ernennen) perfektiven glagol. In tako nam tudi „kaznovati" velja za pcrfektivum, ker pri tem glagolu navadno ne mislimo na trpež dejanja, ampak naglašamo samo faktum kot faktum. Razločevati nam je dejanski in trajnostni pomen. Imamo torej tudi glagole, ki niso zmožni imperfektivnosti, ker pri dotičnih pojmih navadno mislimo le na golo dejanje, a ne na njega trajnost; ponavljanje izrazimo pa lahko tudi s perfektivnimi oblikami. „Zadostiti"' (Genüge leisten) n. pr. ni zmožen durativne imperfektivnosti.
Odgovora čaka še neko vprašanje. Kaj je s tistimi glagoli, ki so imperfektivnosti zmožni? Ali napravljajo imperfektivno obliko po VI. vrsti ali ne? Nam se dozdeva, da navadno ne po VI., ampak po V. vrsti, da je torej n. pr. od „opaziti" (bemerken) imperfektivum „opažati" (öfters bemerken), kateri se pa naravno večkrat zamenja z glagolom „opazovati" (= biti na opažu, beobachten), ki je pa izimenski. Od „izraziti" je izgla-golski imperfektivum, „izražati" (poleg izimenskega „izrazovati"); poljubiti : poljubljati; oglasiti : oglašati i. t. d.
Imamo pa glagole V. vrste prvotno imperfektivne, ki pa veljajo dandanes, ko smo že pozabili önih perfektivnih oblik, iz katerih so izvedeni, za perfektivne. Taki so n. pr. „plačati (platiti), (v)prašati (prositi), srečati (srčsti). Tem glagolom morali smo, ko so začeli veljati za perfektivne, na
praviti nove imperfektivne oblike in prenesli smo te v VI. vrsto; tako imamo sedaj: plačevati, vpraševati, srečevati. Za temi smo pa potem brez prave potrebe ponaredili slične oblike: izraževati, oglaševati, povračevati itd., katere so ne le da ne neobhodno potrebne večkrat tudi malo blagoglasne in precej dolge. Sevčda katere izmed teh oblik so se že udomačile, tiste rabimo brez pomiselka. Pregovora „Kakor se posojuje, tako se povračuje" ne bodemo izpreminjali kategorično v .,Kakor se posoja, tako se vrača", oblike ,opaževati" pa poleg „opažati" in „opazovati" ni potreba. (NB. opaževati je tudi lahko imperfektivum od opaziti verschalen in vračevati je tudi lahko imperfektivum od vračili curieren). Toda bodi dovolj!
Končno pa še nekaj. V „porabnih mislih" („Dom in Svet" III. pag. 55.) čitamo tudi te-le stavke: „In kar ni prišlo pri nas od neke strani — že itak ne more dobro biti. Inače ne bi se preziralo rečij dokazanih (sic!) in še vedno po starem kopitu pisalo in govorilo in učilo po slovnicah, po šolah po nedokazanih izrekih nekih profesorjev." — In nekoliko spredaj čitamo v istem sestavku jadikovanje, „kako nedostatna so pravila po naših slovnicah in kako pogrešno pisane besede se sprejemajo celö v naše besednjake;" izmed besednjakov pa je omenjen ravno najnovejši (t. j. Janežič - Bartlov), v katerega „se je tudi vtihotapila hiba: kaznovati" — — Da se „kaznovati" nikakor ni vtihotapil, nego da je pri vstopu prezentiral veljavno vstopnico, smo že povedali; povedati pa še moramo, da ni treba od neke strani „nekej sträni" nič zabavljati. Ta „neka stran" je najnovejši slovnik po svojih skromnih zmožnostih s poštenim trudom za tisek priredila. Če je v njem käj nedoslednega in nedostatnega, käj pogrešnega in popravila potrebnega (in to vemo, da je — cf. Vorwort pag. IV.), prosimo, popravljajte in popravite, dokazujte in dokažite, a prosimo: brez zbädanja! Ta „neka stran" dokazanim resnicam nikdar ni in ne bode očij zapirala, naj pridejo te resnice od koderkoli, da so le dokazane. A še jedenkrat moramo ponoviti: nič zbddanja, nič zabavljanja! — —
L. P.
III.
Marka Falnja Kvintilijana goi'orniski pouk.
Prevel, uvod in komentar spisal Franc Brežnik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Tiskala Cirilova tiskarna v Mariboru 1889, 8 , 135 str. Založil pisatelj. Cena 60 kr.,
po poŠti 65 kr.
G. prof. Brežnik ni več neznan na slovenskem slovstvenem polji. Trudi se po programih Novomeške gimnazije Sbvence z življenjem in delovanjem klasičnih ndrodov starega veka seznaniti, in to podjetje je hvale vredno,
Tudi preteklo leto nam je prineslo zgoraj omenjeno knjigo kot sad njegovega truda. Najboljši del cele knjige, ki bode tudi širše kroge zanimal, je po našem mnenji uvod. Tukaj nam podaje g. pisatelj v kratkih, a krepkih potezah zgodovino vzgoje in zgovornosti pri Rimljanih; posebno se mu je pa posrečila slika o socijalnih razmerah v Kvintilijanovi ddbi. Dalje se govori v uvodu o Kvintilijanovem načrtu vzgoje in pouka; posebne važnosti je točka o Kvintilijanovih nazorih o vzgoji značaja, v katerih Kvintilijan da trdi, more govornik le poštenjak biti. O tej tvarini jasno govoriti je precej težavno, in vender je g. pisatelj svojo nalögo prav dobro rešil. Razpravlja se v uvodu tudi o smotru Kvintilijanove vzgoje in pouka in o jezikovnih zaslugah Kvintilijanovih. Prestava obsega I., II., X. knjigo in odlomek iz XI. knjige, namreč drugo poglavje o spominu. Prva tri poglavja I. knjige bodo posebno učitelje ljudskih šol zanimala, in to tem bolj, ker so načela v pedagogiki od Kvintilijana, sevčda mutatis mutandis, do naših dnij ta ista ostala. Druga poglavja te knjige so le za gimnazijske učitelje važnejšega pomena in nestrokovnjakom naravnost nerazumna, posebno tista, ki se bavijo z latinsko slovnico, z vrlinami in napakami izrazov, s slovniškimi pravili, s pravopisom, s čitanjem i. t. d. Širše kroge bi utegnila zanimati poglavja jO jezikoslovčevem poslu«, »o glasbi«, geometriji4, posebno pa 12. poglavje: »Ali je možno, da bi se v taistem času mladina v več predmetih poučevala?« Druga knjiga Kvintilijanova je za zgodovino pedagogike velike važnosti, ker sedanja vzgoja nima več smotra, govornikov vzgojevati. Vender bode našel tudi pedagog denašnjih dnij marsikatero zrno, posebno če pomislimo, da hoče Kvintilijan govornika - poštenjaka vzgojiti. In saj je tudi naloga naših odgojevalcev poštenjake vzgojevati — sevčda poštenjake tudi v verskem oziru, in to je ravno točka, v kateri se sedanja vzgoja najbolj razločuje od vzgoje starih närodov, kajti, »v starem veku je bil namen vzgoje in olike človeške le srečno življenje na zemlji.* Kristjanski pedagog pa ima nalogo svojega gojenca tudi za srečno večno življenje pripravljati. Pravila v nekaterih poglavjih druge knjige, kakor »o obnašanju in dolžnostih učiteljevih,« »naj-li se takoj najboljši učitelj rabi?«, ,o načrtu in popravljanju pismenih nalog,* »o učenju na izust,« »o dolžnosti učencev,« imajo še sedaj občno veljavo. Deseta knjiga ima za slovstvenega zgodovinarja mnogo izvrstnega gradiva. Jednajsta knjiga (II. poglavje) obsega razpravo o spominu.
Kar se zlogu v uvodu in v prestavi tiče, bi g. pisatelja le na nekaj opozarjal, namreč da piše v predolgih stavkih in perijodah. To posebnost slovenskega jezika, namreč da ne ljubi dolgih stavkov in perijod, posebno l>a ne odvisnih stavkov druge, tretje ali celö četrte stopinje, zapazil je že Slomšek. Zatö dam g. pisatelju pomisliti, če je dobro, kakor se čita
str. XXVII.: »I)a se pa ne vtegne misliti, da sem si sam odgovor izmislil po navadi Sokratovcev, naj le bo kdo tako trdovraten nasproti resnici, da se predrzne trditi, da ne bode hudobnež s taisto nadarjenostjo, pridnostjo in učenostjo nič slabši govornik postal, kakor poštenjak: pa tudi temu hočem njegovo napačno mnenje dokazati,* ali str. XXX. ,In kakor učitelji
telovadstva.....razkosane moči.* Na to posebnost slovenskega jezika
bi se bil moral gospod pisatelj tudi pri prestavi ozirati; moral bi marsikatero perijodo razkrojiti, kar se že tudi v dobrih nemških prestavah nahaja. Opozarjam izmed mnogih mest le na str. 11.: »In to pripravi učitelje, da črke, ko jim se zdi, da so jih dečkom po onem pravem redu, po katerem se prvič navadno pišejo, vcepili, od zadaj nazaj poučujejo in z mnogovrstno spremembo mešajo, tako dolgo, da učenci črke po podobi poznajo, ne pa samo po vrsti.* Ali str. 41.: »Tako je dognano...... v katerej je bila zapisana.* Semtertja se nahaja namesto določne pridevnikove oblike nedoločna, n. pr. str. XXVI. ,ta izvanreden dar.* Fraza ,govor držati*, mesto »govor imeti« mi nič käj ne ugaja. Tiskovne pomote so večinoma že popravljene. Tisek je lep in razločen. To knjigo lahko z mirno vestjo vsem strokovnjakom, pa tudi širšim krogom priporočamo.
Odgovor na J. Lendovšekove opazke
o moji izdaji Jane&iČcve slovnice.
Spisal dr. Jakob Sket.
(Dalje.)
22. Neopravičena je želja Lendovšekova, naj se deležniki kakor iskaje, H zaje, iskajoč, lizajoč, itd. opustč in da se v kaki opombici pristavi, „naj se ne rabite te dve obliki v pisnem jeziku." Kdor tako uči ali kaj takega zahteva učiti, pregreši se proti našemu jeziku, kakor se ta zdaj govori in piše. Cel<3 po krivici zahteva na dalje g. L., da se naj uči, da je oblika kupujč se začela splošno rabiti v novi slovenščini. Kdor tako uči, piše slovnico najbrže za vnuke naše, ne pa za učence iz sedanje dobe.
Isto krivico dela g. ocenjevatelj naši slovenščini trdeč, da je krivo pisati kupovaje, zatajevaje, itd. Najboljši izmed naših pisateljev se poslužujejo teh oblik, in reči moram, da se dandanes v dosti večjem številu piše kupovaje kakor kupuje*, in to je celö naravno. Oblika kupuje gospoduj/ itd. se zategadelj ne more priljubiti ter si pridobiti splošne veljave v našem jeziku, ker se prelahko s 3. jedinsko osebo: kupuje, gospoduje, zamenjava,
16
zlasti ako se naglasek opušča, bodisi da po pomoti izostane, bodi si da se med tiskanjem odkrhne. Poglejte na pr. v „Pobratime" str. 47.: „Več gospodov stalo je na verandi, pričakuje (!) došlecev". Brez dvombe bi bilo na tem mestu boljše: pričakujoč ali tudi: pričakovaje došlecev, ker oblika pričakuje, brez naglaska tiskana, moti čitatelja. Zatorej je primernejše, kakor stoji na str. 211.: „zatajevaje samega sebe", ali v „Prihajaču" str. 47: ,}premagovaje svoj srd."
Takih dvoumnih mest, ki so nastala vsled deležnikove oblike: kupuje, naštel bi lahko več iz najnovejšega našega slovstva. Mislim tedaj, da sem prav storil pripustivši Janežičevi opombi svoje staro mesto. *)
23. G. L. pogreša v § 185. d) pravila, da se mora pisati zadoščujem, pa ne: zadostujem, ter zahteva, da se ondi pridene pravilo tč-le vsebine: „Pri glagolih IV. vrste, ki prehajajo v V. in VI. vrsto, pretvarja se vrstni samoglasnik i pred osebi loma -am in -ujem v j ter se topi s predstoječimi soglasniki po istem načinu kakor v trpno-preteklem deležniku/' Natö navaja več vzgledov, med njimi zadoiČujem, zabljujem, ozivljujem, spremljujem, opazujem, ktere oblike so pa tako redke, da je gotovo nepotrebno, v šolski slovnici jih učencem vbijati v glavo. Navedeno pravilo pa tudi ne veljä in ne more tedaj dobiti mesta v šolski slovnici slovenski. G. L. sam je že čutil kaj takega, ker dostavlja: „Obliki kupujem in škodujem ste ali izjemi, ali pa se morate izvajati od samostalnikov: Škoda, kup" Miklošič II. 481 in Suman str. 91. izvajata kupovati od kupiti, in tako je tudi Škodovati najbrže od glagola Škoditi. Imeli bi torej tukaj izjemi.
Toda poglejmo, kaj je s sledečimi glagoli: glasiti — glasovati, ob ljubiti — obljubovati — kljubovati, poljubiti — poljubovati, svariti — sva-rovati, zaslediti — zasledovati; okoristiti — okoristujem, žaliti — obžalujem — žalujem, obogatiti — obogatujem, opaziti — opazovati (le opazovalec, ne: opaževalec), nasititi — nnsitujem (Ravnikar, „Zgodbe", I. 139), prezimiti — prezimujem (Lj. Zv. IX. 458), tržiti — trgujem, obstopiti —
') Trdil sem na podlagi Levstikove slovnice, da so oblike: pis a je, pisajot, klicaje, klicajoi, iskaje, iskajoi, ktipovaje itd krive, in kakor pravi Levstik: „aus Un k en nt n is des Zeitwortes von Unwissenden in die Sprache hinei ngepfuscht." Ker g. dr. Sket ni dokazal pravilnosti omenjenih oblik, in ker je dolžnost dobre šolske slovnice učiti le to, kar je pravilno, svariti pa pred tem, kar je krivo, upravičena je moja želja gledč na omenjene oblike popolnoma. Ako se ne bodo začele v šolah učiti le pravilne oblike, rabili bodo krive še naših vuukov vnuki. Zakaj bi v stavku: „Več gospodov stalo je na verandi, pričakuje došlecev", motila čitatelje oblika ,pričakuje', ni mi jasno; saj je vendar nobeden ne bo zmatral za 3. osebo praes. sing., ie zaradi tega ne, ker stoji glavni glagol „stalo je" v preteklem času. Ako bi se pa zategadelj morali izogibati te oblike, ker naglasek po naključji lahko izostane, opustiti bi morali tudi mnogo drugih oblik v našem jeziku: (Primeri „tiči se4- 2 imperat. in „uč( se" 3. sing, praes.). —
obstopujem, pomiriti — mirujem, čuditi občudujem, obuditi — obu-dujem (Ravnikar, Zg. II. 5), naslediti nasledujem, omiliti se - omi-lujem, smiliti se — smilüj se („Lj. Zvon", IX. 552), prilastiti — prila-stujem (Moh. Kol. 1890, str. 118), izprositi — izprosujem (Vestnik C.-M. društva III. 26), napotiti — napotujem, osupiti — osupovati (Janežič, nem.-slov. rečnik,2 str. 781), in še več drugih.
Na dalje imamo oblike jedno zraven druge, kakor: obrazovanje — izobražujem („Lj. Zv." IX. 343, 367), potrebovati upotrebljevati (ib. 365), izrazovanje (ib. 572), zraven izraževanje, uredovati — urejevati, oznanujem (tako tudi Miki. II. 482 in Škrabec, „Cvetje", 1888, zv. 9.) in oznanovalec („Lj. Zv." IX. 455) zraven oznanjujem (tudi Miki. IV. 333); glasovati — naglaševati, ugasovati — ugaševati, svarovati — posvarjevati, nadomestujem — nadomeščujem (oboje v Letopisu 1889, Starejši teksti na str. 8, 9 (bis) in na str. 27, 30, 33 posebnega odtiska), in drugih več. Včasih se ločijo oblike po pomenu, na pr. uredovati (redigieren) in urejevati (ordnen), kakor: Stritar je šest let „Zvon" „;uredovaltoda: imetje se urejuje, listine se urejujejo.
Iz vsega tega je dovolj jasno, da je Lendovšekovo gori navedeno pravilo ničevo in da mu ne gre mesto v šolski slovnici. Sploh pa ni naloga šolske slovnice, da bi pri vsaki besedi imela določevati, kako se naj piše. Pisatelj ne bode tedaj v slovnici, najmanj v mali šolski slovnici iskal, ali naj piše zadostujem ali zadoŠčujem\ temveč vzel bode rečnik v roko in si v njem sveta iskal. Seveda v rečniku pa ne bode našel oblik kakor: opaževati, zadoŠčevati, nadomeščati, temveč opazovati, zadostovati, nadomestovati (Jan, 303, 829; Bartel 260, 747). Tudi ne: pojahijen in pojasnjujem, izpraznjen in izpražnjujem, temveč pojasnjenje (Cigale, 108, Jan. 58, Bartel 49), pojasnjevati (Bartel 83), izpraznjen in izpraznovati (Cig. 142, Jan. 74, Bart. 60).
Kdor tedaj ni samovoljen ali se noče vsedati na filološko stolico, ravnal se bode po rečnikih, in pisava njegova ne bode imela posebnih, novoizmišljenih oblik. Iz ravno istega uzroka, kakor proti oblikam začujen in iznenajen, ustavljamo se tudi oblikam zadostujem, nadomeščujem, in dobro bi bilo za našo pisavo, da se pisatelji dosledno takih novotarij iz-ogibljejo. 2)
') „Dom in Svet" pa „urejuje" dr. Frauce Lampe.
Zopet moram g. doktorja opozoriti na to, da je dolžnost dobre Šolske slovnice, učiti to, kar je pravilno, in svariti pred tem, kar je krivo, zlasti v slučajih, v katerih se pisatelji ne ujemajo. Kdor pa se le nekoliko bavi s knjigo slovensko, pritrdil mi bo. da vlada baš gledč na pisavo glagolov VI. vrste velika zmešnjava. Kakor se je prepričal g. doktor sam, piše isti pisatelj v jednoistej razpravi: nadomestujem in nadomeščujem. (Primeri tudi „Dom in Svet" III p. 27). Popolnoma umestno bi torej bilo v
16*
24.	V spregi brez osnovnega samoglasnika ne navajam glagolov bom in grem, temveč oba sem uvrstil v zobniški razred I. vrste (§ 162. 2. 3.), ker sta skrčena iz bodem in gredem. Le v 2. razredu I. vrste gre navedenima glagoloma pravo in naravno mesto ter se ondi prav lahko razlagata, ne pa pri spregi brez osnovnega samoglasnika; saj nimata z glagoli dam, vem, jem, druge zveze kakor te, da se v sedanjiku tudi lahko po njih analogiji spregata. Nikakor ni misliti, da bi bil naš bom, boš, bo, ali grem, greš, gre itd. starejši od stsl. bada, greda, t. j. bodem, gredem (vse kar leze ino grede). Mojo uvrstitev imenuje g. L. „novotarijo"; toda to bi bila prav stara novotarija, kajti Miklošič je glagola bom in grem uvrstil v zobniški razred I. vrste, a ne v sprego brez osnovnega samoglasnika že pred 34 leti!! Prim, prvo izdajo njegove primerj. slovnice III. 1856. *)
25.	Pri § 191. zahteva g. L. naj se dostavek ,.večinoma" izpusti, češ predpretekli čas se tvarja le od dovršnih glagolov. Da temu ni tako, slovnici pravilo, ki bi nam jasno povedalo, kako se nam je ravnati v tem oziru. Na dosedanje slovarje se ne moremo sklicevati, ker se nahaja v njih tudi mnogo nepravih nega. Izvestno bi g. doktor Sket grajal pisatelja, ki bi n. pr. pisal: „a postelj na"; kajti v slovnici (p. 30.) uči: ..Namesto apostelj — aposteljna govori m piši apostelj — apostlja ali apostol — apostola," in vendar bi se dotični pisatelj luhko skliceval na Jancžičev slovar p. 3. s. v. apostelj. Zategadelj sem, ne da bi „se vsedal na lilološko stolico", ampak le, da opozorim na potrebo takega pravila, objavil misel svojo, da nam je pri glagolih VI. vrste paziti, ali prihajajo po stopnjevanji iz IV. vrste, ali iz drugih vrst, ali pa so izimenski. Moje pravilo — posnel je je tudi g. Lekše 1. c. p. 54 — odgovarja glasovnim zakonom in se zaradi tega še ne more imenovati „uičevo", ker sedanji pisatelji v pisavi niso jedini. Da pa imamo baš gledč na te glagole toliko zmešnjavo, izvira po mojem mnenji od tod, ker se dotični glagoli VI. vrste lahko izvajajo tudi iz dotičnega imena; n. pr. glasujem — glas, nadomestujem — mesto, obljubujem - obljuba. poljubujem — poljub, zasledujem — sled, okoristujem — korist, mirujem — mir, obžalujem — žal, napolnujem — polen, obogatujem — bogat, nasitujem — sit, zadostujem — zadosti i. t d. Zategadelj je treba, da se natanko določi, katere glagole nam je izvajali iz imen, katere iz dotičnih glagolov IV. vrste Sploh pa mislim, naj bi iz gla-golskih glagolov VI. vrste ne rabili, ako imamo istopojmovne glagole V. vrste; torej ne nadomeščujem ali nadomestujem, ampak le nadomeščam. (Glej, kaj o tem piše denašuji list na 236.—238. strani. Ured.)
') Gledč na šolske slovnice je ta uvrstitev nova. Janežič in tudi Šuman v šolski slovnici navajata glagola bom in grem pri spregi brez osnovnega samoglasnika ob jednem z glagoli vem, dam, jem in to po vsej pravici, kajti v novoslovenskem jeziku so oblike brez osnovnega samoglasnika bolj navadne nego polne. So li novoslovenske odlike bom, boš, grem, greš itd. starejše od staroslovenskih bada, greda t. j. bodem gredem ali mlajše, ni za novoslovensko šolsko slovrico tolike važnosti; kajti vsekako si moramo tolmačiti nastanek oblik bom in grem baš tako iz bod-rn in gred-m, kakor vem iz ved-m, dam iz dadm, jem iz jedrn Ako bi pa zategadelj morali uvrstiti glagola bom in grem v zobniški razred I. vrste, ker se nahajajo tudi polne oblike bodem in gredem, storiti bi mogli isto tudi z glagoli vem, dam in jem; kajti tudi od njih so nahajajo polne oblike aadem vedem, jedem (Glej Janežič, Slov. slov. 3. p. 98 in 99).
razvidi vsak, kdor Janežičevi slovnici v § 392. prejšnje in v § 333. moje izdaje ne verjame, iz Metelkove slovnice, kjer beremo na str. 136: „Wo das Zeitwort zwar imperfectiv, aber nicht iterativ oder frequentativ ist, sagt man beides: sem nesel, ich habe getragen, und sem bil nesel, ich hatte getragen. So sagt man auch: sem mu bil pisal, ich hatte ihm geschrieben." Da pa Metelko prav uči, temu pritrjuje tudi Škrabec v Cvetju 1888, zv. 5., in po njem sem se i jaz ravnal. x)
26.	G. L. terja, naj se v § 192. omeni, da ima glagol setn, biti le jedno pogojnikovo obliko, namreč: bil bi. Ne vem, kaj porečejo o ti čudni terjatvi učitelji latinščine na naših slovenskih paralelkah; toda to znam, da bi se učenci lahko čudili taki opombi v slovenski slovnici; kajti g. prof. Kermavner uči v latinski slovnici (str. 94.): fuissem = bil bi bil jaz, itd., in g. ravnatelj VViesthaler ima v latinskih vadbah I. na str. 104. in 105. več takih stavkov, na pr. ,Ko bi bili vi v šoli bolj z duhom nego s telesom navzočni bili, bivala bi sedaj v vas veča modrost*. — Kaj takega učiti, bilo bi torej po vse krivo in nepremišljeno! 2)
27.	Po jako neljubi pomoti je prišel Preščrnov stavek: Šel näj vsak säm bo skoz življenja zmčde*, dvakrat v knjigo mojo. V nekem starem izvodu Janežičeve slovnice iz mojih šolskih let bil je namreč pri želevniku (§ r93-) zraven drugih opazek tudi ta stavek pripisan. 'Iako je došel po krivdi v moj rokopis, in pri korekturi sera ga tudi izpregledal. Naj blagovolijo tedaj čitatelji ta primer prečrtati v § 193. na str. 107., ker je to zgolj pomota, za kar ga smatra tudi ocenjevatelj moje knjige, I. D., v listu >Dom in Svet4 II. na str. 241. — Jaz ne tajim in ne prikrivam nobene pomote, ako se je rčs taka vrinila v knjigo, ker včm iz lastne izkušnje, kako težko je v knjigi ničesar ne izpregledati; zatorej sem hvaležen vsakemu, kdor jo popravi ali me opomni na njo. Toda g. L. je zagnal velik hrup zaradi tega, ter je celö v slovenskem dnevniku (gl. Slov. Narod, 1889,
») Znano mi je bilo dotično pravilo v Metelkovi slovnici (p. 136). A Metelko sam trdi na navedenem mestu: »im Plusquamperfectum muss die Handlung als ganz vollbracht betrachtet werden.« Ker si pa ne morem misliti, kako bi mogli dura-tivni glagoli pomenjati popolnoma dovršeno dejanje, ne morem tudi odobravati, da bi se tvoril predpretekli čas od durativnih glagolov. Tudi primeri, koje navaja gosp. p. Stanislav Škrabec, niso me preverili V stavku n. pr,: »Zvonilo je res, pa jaz sem bil že molil, (t. j. dotično molitev opravil, tedaj nisem molil več), bil bi po mojem mnenji sestavljeni glagol »odmoliti« na svojem mestu
*) Šolar (1. c. p. 25.) trdi: »Nur das Verbum biti sein hat sowohl in Condit. Praes. als Praet. bi biU. Saj se pa tudi čudno glasi n.-pr. stavek: Ko bi bili srečni bili, bili bi bili veseli. (Jaz mislim, da sla Kermavner in VVietshalcr uvedla slovenski Cond. Praet. pomožnega glagola samo zategadelj, da je možno dijakom pogoditi dotično latinsko obliko. Uredn.).
štev. 103.) našemu občinstvu to javno razglasil; sevčda moj ocenjevatelj ni spoznal ali ni hotel spoznati, da tiči tukaj gola pomota, ter je izvajal iz tega stavka razne posledice, kar je bilo vse celo nepotrebno (gl. Lj. Zv. IX. 497.)- »)
Na dalje pravi g. L. v opombi 2. na str. 497. svoje ocene, da sam jaz besedni red v gori navedenem Prešernovem stihu »svojevoljno* izpre-menil. To zopet ni rčs. G. L. naj le pogleda v ,Poezije Doktorja Franceta Prešerna* (saj mu je menda znana izdaja iz 1. 1847.); tam bode čital na str. 182. oni stih v istem besednem redu, kakor sem ga jaz navedel v knjigi na str. 58. in 107. Umestno je tedaj tukaj opomniti, da je treba kritiku vestnemu biti in da ne sme lahkomišljeno pisatelju ,svoje-voljnost* očitovati! Dostavljam še pa, da hoče gosp. L. sam navzlic temu vendar ta stih po svoje prenarediti, ker piše, da bi njemu prijal ta besedni red: »Vsak naj šel sam bo skoz življenje zmede«. Čudna doslednost je rčs to! 2)
28. V opombi § 193. zahteva gosp. L., naj namesto mojega izraza »včasih tudi« stoji, da se pomožnik sem, biti »nikdar« ne glasi: naj sem, naj je. Tukaj se rčs sklicuje na Šolarjevo razpravo iz 1. 1858.; toda
') Bas naslov: »A. Janežičeva slovnica« z ozirom na pravilo v § 258.: »ne Simon Jenkove pesni«, in stavek: »Sel naj vsak sambo skoz življenja zmede«, ki se na vaja v§ 131. d. kot primer, da ie besedica naj (= naju) osebno zaime in v § 193. kot primer za želevnik, zdela sta se mi primerna, da dokažem, kako površno je pisana slovnica, in kako koristno bi bilo, ko bi bil hotel dati gosp. dr. Sket rokopis pred tiskom komu v pregled, zlasti ker so se mu bili baje v to ponudili nekateri ljubljanski gospodje.
'-') V Sketovcm »Slovenskem berilu« za peti in šesti razred p 188. in v Jurčičevi izdaji Prešernovih pesnij glasi se omenjeni verz: »Vsak sam naj šel bo skoz življenja zmede«. Ker nisem vedel, da je gosp. dr. Sket »Krst pri Savici« /.a berilo prepisal iz Jurčičeve izdaje, za slovnico pa omenjeni verz iz Prešernove izdaje, koje knjige takrat slučajno nisem imel pri rokah, mislil sem, da je izvirno to, kar stoji v berilu in v Jurčičevi izdaji. Pater peccavi! Na razžaljivo opazko g. doktorja: »menda mu je znana itd« pa nečem odgovarjati. Z očitanjem »samovoljuosti« ne delam gosp doktorju tako v nebo vpijoče krivice; saj sem mu vendar pri § 102. dokazal, kako »samovoljno« se sklicuje na Levstika — (Da je v Prešernovem verzu: »Šel ndj vsak sdm bo skoz življenja zmčde« besedica ndj res pronomen I. pers. dual, gen., posneti je iz naglasa ndj\zakaj ko bi bila ta beseda členica, naglasil bi jo bil Prešeren gotovo drugače (näj), kakor sploh naglaša kratki a (žt), n. pr. »Na/ se učenost in im£, čdst tvoja rojdk ! ne pozdbi!« Za mojo trditev govori tudi vsebina dotičnih verzov: Bogomila namreč pravi Črtomiru, želečemu njiju združitve : »Ne zdrtfženja, ločitve zdkj so čdsi — Šel ndj vsak sdm bo skoz življenja zmčde«. (cf. ndj, sdm in zdaj /) Clenice naj, kadar ne stoji v poudarjenem zlogu, Prešeren sploh ne naglaša, n. pr. »Dolgo Smoletov spommj naj Živf!« — »Hladijo naj ga sdpce, naj rösa pdda nanj« — V Jurčičevi izdavi je Levstik dotični verz samovoljuo popravil - »Vsak sam naj Šel bo skoz življenja zm&le«, ker se izvirni verz zaradi nenaglašenega »Šel« res nekako trdo glasi. V tem »Levstikovem« verzu je pa naj brez dvoj be pogojnik. G. dr. Sket je zatorej nevedč dotični citat v obeh slučajih praviluo navedel. Ured.)
Janežič, ki je gotovo Šolarjev spis poznaval, ima vendar v svojih izdajah (gl. § 214.) opazko: „Sem ter tja rabi Slovencem: naj sem, naj je namesto naj bom, naj bo", in tako je tudi prav.- Na Štajerskem sem čestokrat slišal tako govoriti, in tudi „Dom in Svet" (II. 211.) potrjuje, da se v Ad-lešički fari in tudi še po drugih krajih tako govori. *)
29.	V § 208. A. a, kjer o medmetih govorim, pač ni mesta za opazko, da se blagor ne sme rabiti kot samostalnik, kakor to g. L. želi, temveč k večjemu v § 69. b, pri samostalnikih na-^r. Sicer pa nimamo nobenega uzroka, ti iz slovenskega korena vzrastli besedi vojsko napovedati, ker se je že do dobra kot samostalnik udomačila. Ravnikar, Zgodl>e, II. 7» 13, 15 Ad. piše: blagrov, blagre, blagrovati, in tudi Bartel jo ima pri besedi: Heil in Segen; zatorej se ni treba zavzeti nad knjigo z naslovom: >Osmero blagrov«. 2)
Skladje.
30.	V novejšem času so naši slovničarji opustili izraz }fskladj'e"f ki ga ima Janežič v svoji slovnici. Namesto njega so jeli rabiti štiri poznameno-vanja, in sicer besed otvoritev, slovotvorje, osnovstvo in debloslovje. O zadnjem izrazu žčli tudi g. L., da se uvede v slovensko slovnico. Ker je vsakemu terminu namen, da izraža kolikor možno to, kar se uči v oddelku, z dotičnim terminom označenem, tedaj moram priznati, da je Janežičev terminus še najboljši, kajti v tretjem delu slovnice se učimo, kako se besede skladajo iz prvotno-samostojnih delov (glej Brugmann, Grundriss II. str. 1 si.). Ta del obsega torej besedoskladje ali kratko povedano: skladje. Za šolsko slovnico je izraz debloslovje (= Stammlehre) ali osnovstvo kriv; kajti šolske slovnice ne učijo, kako različna debla nastajajo iz korenov in priponk, temveč kako se iz znanih, v jeziku nahajajočih se besed s pripo-močjo raznih obrazil ali pritiklin nove besede stvarjajo ali skladajo; na pr. vrt, vt ten, vrtnica, vrtnar, vrtnarski, vrtnarstvo itd. Zatorej imenujejo Curtius-Hartel, Schultz, Schenidler, Kummer, Willomitzer itd. v svojih knjigah ta del slovnice: „Wortbildung" ali „Wortbildungslehre". Tem izrazom odgovarja najbolj besedoskladje ali kratko: skladje, in tudi: besedotvoritev al, besedo(slovo)-tvorje. Toda zadnjih izrazov je ravno tako nepotreba, kakor bi bilo nepotrebno: stavkoslovje ali stavkotvorje nam. Janežičeve besede: skladnja (Syntax).
') Lokalizmom v slovnici ne smemo pripisovati iste vrednosti, kakor oblikam, ki so v občni rabi.
s) Pri § 69. b. nisem mogel povedati želje svoje, ker se v njem beseda »blagor« ne nahaja. Jaz se ne morem nikakor sprijazniti s samostalnikom »blagor«. Komur je tako k srcu prirastel, pa še naj začue rdbiti samostalnike: kakor, kakra, kawor, kamra; koder kodra i. t. d.
O načinu, kako se naj ta del slovnice razvrsti in obširno dotično gradivo uredi, o tem je raznih mislij. Meni se dozdeva baš Janežičeva razvrstitev najbolj pregledna in za učence najbolj pripravna, zatd ker loči besede po pomenu, ki ga razne pritikline določujejo. Najvažnejši pripomoček pri tem pouku je gradivo, zbrano pri raznih priponkah. Vsega tega nahajamo v Janežičevi slovnici v obilju, in učitelj, poslužujoč se tega gradiva, ravna se potdm lahko po metodi, katero smatra za najboljšo, bodi si da razpravlja priponke po abecednem redu ali po samo- in soglasniških skupinah, kakor je to pri Miklošiču. Konečno se vpraša le po uspehu, katerega smo pri pouku dosegli.
Da je tvarina v „besedoskladju" v Janežičevi slovnici „dobro in pametno razvrščena", in da veljä o njem: „qui bene distinguit, bene docet", o tem se lahko vsak kritični čitatclj in učitelj prepriča, ako se potrudi ta del slovnice vestno pregledati. Ne tajim pa, da se še dä več opiliti in marsikaj prenarediti, kar hočem o priliki tudi storiti. Pretirano je pa vsekako, ako kdo zahteva, da bi naj šolska slovnica za vsako jezikovno prikazen ali za vsako pritiklino dajala dovoljnega pojasnila. To se ne more zahtevati od nauka, ki se razpravlja na 33 straneh. Le poglejte v druge šolske slovnice, kako malo prostora zavzema v njih besedoskladje. Willomitzer, na ktc-rega se g. L. tako rad sklicuje, odmeril mu je le 13 stranij v svoji nemški slovnici. To pa je tudi dovolj gradiva za vsakega, kdor iz lastne izkušnje vč, kako malo časa preostaje za pouk v besedoskladju. Še manj časa pa je mogoče za ta pouk v slovenščini odmeriti, in zatorej ne vem, kako bi utegnil učitelj na podrobnosti ozirati se. l)
31. Pri priponki-«i nisem po nepotrebnem izpustil Janežičeve opazke, da se -aš včasi menja z -ač) kajti po Miklošiču II. 342. smatram koČijaš
i) Nočem se prepirati o tem, kateri termin bolje odgovarja nauku v tretjem delu slovnice, mislim pa, da so imeli novejši slovničarji izvestno svoje razloge, iz katerih so opustili Janežičev izraz »skladje«. Da bi pa bila razvrstitev tvarine v Janežičevem »besedoskladji za učence najbolj pripravna«, o tem se nisem mogel prepričati, dasi sem vestno pregledoval ta del slovnice. In nehotč priznava to tudi gosp dr. Sket, kajti milostno dovoljuje učitelju, ravnati se po metodi, »katero smatra za najboljšo.« Meni se dozdeva razvrstitev po priponkah, pri kateri se vsaka priponka jedenkrat navede in se na primerih razloži, kako različuega pomena so besede sestavljene s to priponko, — pripravnejša za učence, nego ona po pomenu besed, ki ga razne pritikline določujejo, kajti nepraktično je, ako se mora n pr. priponka -ica na osmerih straneh omenjati. Kdor bi pa hotel pri pouku tvarino po priponkah razvrstiti, moral bi ves ta nauk prenarediti in ga učencem narekovati, kar je pa na srednjih šolah prepovedano.
Tudi jaz priznavam, da se šolska slovnica ne more ozirati na podrobnosti; a vendar mislim, da ni preveč, ako zahtevam, da nas pouči, kako si naj razlagamo n. pr. besedi: desnica, levica, lisica, okolica, veselje, obilje, deklina, travnik, praznik, neumik, glavnik, mejnik, petek, napredek, zelišče, bedača. mošnja, bukev, redkev itd. —
za jcdino pravilno obliko, drugih to opazko podpirajočih vzgledov pa nimamo. *)
32.	Uzrok, zakaj sem na str. 123. pod c) Janežičevo pravilo izpre-menil, je ta, ker smatram opazko o vrinjenem v z znanstvenega stališča za krivo. Na kratko omenjam le to, da so prvotno besede na -vec in -lec jedna na drugo uplivale. V današnji pisavi je prodrla analogija besed na -lec, in naš pisni jezik je zdaj na tem stališču, da smemo o njem reči to, kar Miklošič II. 311 o hrvatsko-srbskem: „Thema ist ein Part, praet. act. II., das jedoch in der Ableitung der Bedeutung nach wie ein Adjectiv behandelt wird, daher die Idee der Vergangenheit nicht einschliesst"; tedaj plačevalec, prodajalec, nosilec, morilec, pohajkovalec itd. Gledč na sedanjo našo pisavo, ne na ljudsko izreko sem pisal / namesto v, hoteč, da se ta pisava utrdi, ne pa zopet opovrže. V tem se strinja z menoj večina slovenskih pisateljev in kakor vidim, tudi Bartel v svojem rečniku. 2)
33.	Priponke -oba, -ost, -ota, nam. prvotnih -ba, •st, -ta, sem zategadelj v knjigo sprejel, ker smatra zdaj naš jezikovni čut le prva obrazila kot prave priponke. Na dalje pa je odveč in sega predaleč, ako hočemo učencu na ti stopnji brez staroslovenščine o v grdoba, krepkost, gorkota l>osebej razlagati (gl. Brugmann, Grundriss, II. 203 si.). Iz istega uzroka sem tudi -stvo, ne -bstvo kot priponko uvrstil. s)
34.	Ker pišem gniloba, ne gnjiloba, vpraša gosp. L. celö po nepotrebnem, kaj je pravilneje, ter pristavlja, da piše Miklošič II. 216. gnjiloba. Na to mu odgovorim, da je najbr/e pisava brez j pravilnejša, ker tudi zdaj Miklošič sam piše: gniti, gnil (gl. Etym. Wort. 1886. s. v.)! Sicer pa primerjaj točko 38. 4)
35.	Nisem mislil, da Ixxle kdo v moji izdaji pogrešal imena Mittos, kako se slovenski glasi, kajti prav redkoma se nahaja v latinskem in grškem slovstvu. G. L. ga pogreša rekoč, da sem ta primer iz Janežičeve slovnice izpustil. Škoda, da ni g. L. povedal, kako se naj to ime „sloveni", ker zahteva, naj bi se to v opombi omenilo. V Rožekovem lat. - slovenskem slov-niku (1882) ni najti slovenske oblike pri tem imenu. V Janežičevi slovnici se glasi: „Minos (Minois) = Minoj". Toda to je krivo, kajti imenovalnik
*) Bartel (1. c. s. v Kutscher) ima le obliko: »kočijaž« !
'-') Dosledno bi torej tudi morali pisati: delalec; in vendar uči gosp. dr. S v slovnici p. 123. »delavec (nam. »delalec«). (G. dr. Sket uči prav, kajti že stara slovenščina ima samostalnik dSIavbcw, operarius; cf. Miki. Lexicon palaeosl. s. v. Ured)
3) Zakaj bi ne smel učenec izvedeti, da so priponke: -oba, -ost, -ota iste, kakor ,ba, -st, -ta, ni ini jasno; kajti nekoliko se bo v šoli vendar moralo omeniti o prvotni in drugotni rabi priponk.
*) Ali je moje vprašanje res bilo nepotrebno, ne vem. Sicer pa glej tudi moja opazko na točko 38.
se nikdar ne glasi Mittois, temveč le Minös (Mtvco;). Ako bi že moral napraviti slovensko obliko, pisal bi jaz v im. Mino, v rod. Mino j a; rajši pa bi vsekako v imenovalniku obdržal latinsko-grško obliko: Minos, kakor je to storil i Koseski (gl. Razna dela, str. 287). Zdi se mi pa odveč, v majhni šolski slovnici navajati slovensko obliko tako redkim imenom, kakor so Minos ali Sappho. l)
36.	Krivo je, kar trdi g. L., da namreč slovenimo „apelativna imena s končnico -um, izpreminjaje ta zlog v -ij"; temveč tukaj -um odpada in pristavlja se j, na pr. Museum = muzej, conservatorium = konservatorij. Novotarija pa je pisati gimnazij, politehnik, ker se splošno govori in malo tla ne tudi piše: gimnazija, politehnika, in sicer zatö, ker upliva tukaj pojem šola, kakor v obliki Lacija (lat. Latium) pojem dežela. 2)
37.	Pri izpreminjavi goltnikov v šumnike pred priponko -en (dolg — dolžen) je le treba opomniti na dotično pravilo v glasoslovju na str. 9. v §. 23. 4. Da se dolžen glasi tudi dolžan % pa mora itak učenec znati iz oblikoslovja, kjer se v § 103. ta posebnost razpravlja. Zatorej se mi ne zdi baš potrebno, kaj takega zopet tukaj ponavljati. Na dalje pa tudi ni umestno, razlagati priponko -an, ker še učenci nimajo pojma o stsl. 1 (b), kakor sem bil že to spredaj pri točki 5. omenil. s)
l) Nisem še sicer štel, kolikokrat se nahajata v latinskem in grškem slovstvu imeni Minos in Sappho; a toliko pa lahko trdim, da ved 6 o teh dveh in še o drugih jednakih imenih (n. pr. Athos, Keos, Teos, Leto, Gorgo, Kalypso) že drugo- in tretje-šolci marsikaj pripovedovati, kajti-znana so jim Jeloma iz zgodovine, deloma iz latinskih in grških stavkov, ki se nahajajo v slovnici in v dotičnih vajah. Mislim torej, da bi ne bilo odveč, da se omenijo v slovnici, v kateri se omenja n. pr. Ad ration, tudi Minos, Sappho ali Leto. — Jaz nisem pisal slovnice, in torej tudi nisem bil dolždn poved&i, kako se naj sloveni beseda Minos. Sicer pa mislim, da Janežič ni imel oblike Minöis za nominativ, ampak za genitiv in da je to obliko pristavil, da se vidi deblo: Mino Tudi mi ugaja Janežičev nominativ Miuoj bolj nego Sketov Mino, ker odgovarja oblikam: Alnlej Achilleus, Achile-i , Menelaj (MenelS-os), Ovidij (Ovidi-us). Da v Rožekovem lat. slovenskem slovniku ni najti slovenske oblike pri tem imenu, temu se ni čuditi, ker navajajo pisatelji omenjenega slovnika pri lastnih imenih dosledno le tujo obliko.
-) Tukaj je res ostala pomola, katero si pa popravi lahko vsak čitatelj iz navedenih primerov : gymnasium = gimnazij, museum = muzej, polytechnicum = politehnik. — A tudi pravilo, kije navaja gosp. dr. S , je krivo, kajti j se pristavlja le, ako stoji pred končnico -um samoglasnik, sicer ne, n pr.: subjeetum = subjekt, objeetum = objekt, panopticum = panoptik, documentum = dökument i. t. d. — Da se pa v novejšem času res splošno govori in malo da ne tudi piše gimnazija, bi si ne upal trditi. Obliko gimnazij navaja tudi g. Bartel v slovarji p 293
3) Da se glasoslovje utrdi, treba je, da se pri vsaki priliki nanje opozori. In ne bilo bi torej neumestno, ako bi se bilo to storilo tudi pri priponki -en. — Ako se ne sme razlagati priponka -an, »ker še učenci nimajo pojma o stsl. I (&)«, zakaj se pa omenja priponka ü (b) v § 210.?
38. Priponka -njiv se ne more zraven -iv posebej imenovati, ker je sploh ni; kajti plesniv, prijazniv, ljubezniv se izvajajo iz plesen, prijazen, ljubezen (Miklošič, II. 224.); lažniv, (lašnjiv) pa je iz lažen, stsl. h>2bnb, (lažnik), po njih analogiji napravljen zraven prvotnega laznjiv.
Preveč pa zopet g. L. zahteva od šolske slovnice, češ v njej se naj razloži, zakaj se naj piše ljubezniv, ne: ljube z njiv. V tem omahujejo namreč pisatelji in slovničarji. Janežič ima v 3. izdaji svoje slovnice (1864) ljubezniv, v nemško-slovenskem rečniku (1867) pa ljubeznjiv na prvem mestu; Wolf-Cigale: ljubeznjiv, Škrabec v Cvetju 1887, zv. 3: ljubeznjiv, a v Cvetju 1889, str. 27: ljubezniv. Vsled tega vpraša tudi ocenjevatelj moje knjige v listu „Dom in Svet" II. str. 241., ali je oboje prav?
') Dobro; a kako si naj to tolmači učenec iz slovnice, kjer piše gosp. dr. S. »laž — lažnjiv« ?
Pesnik Gorazd je ndrodu svojemu za Veliko noč podaril prekrasne piruhe. Knjigarna Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg v Ljubljani raz|X/šilja namreč sledeče naznanilo: V naši založbi je izšla in se začne dnd 3. malega travna razpošiljati knjiga :
Pesnik GO PAT. D f Anton Aškerc) je vzbudil zadnja leta s prekrasnimi svojimi pesniškimi proizvodi v Slovencih obče zanimanje. Plastično izrazovanje, lepa dikcija, blagoglasni stiki, zdrav realizem in poseben epični talent dičijo vse njegove, iz narodnega iivljenja iti slovenske zgodovine zajete pripovedne poezije, o katerih se je ie večkrat izrekla želja, da bi jih pesnik v knjigo zbrane dal na svetlo. Ustrezajoči tej splošni želji, podajemo zdaj Slovencem nad deset in pol tiskovnih pol obsezajočo zbirko njegovih balad in romanc ter zajedno vabimo na prijazno tiaročbo. — Cena broširani knjigi 1 gld jo kr., v izvirne platnice elegantno vezani pa 2 gld.
Bralcem »Ljubljanskega Zvona« pač ni treba še posebej priporočati zgoraj omenjenih »Balad in romanc« ; saj je dični Gorazd vsem star in drag znanec, ki je z izbor-nimi proizvodi svojimi krasil list naš od njega prvega početka. Za danes zabeležujemo samo, da je že tolikrat zaželjena zbirka njegovih pripovednih poezij ugledala beli dan, prihodnjič izpregovorimo kaj več o nji.
Muzejsko društvo je imelo dnč 2. prosinca t. 1. shod, pri katerem sta predavala gospoda prof. A. Paulin in S. Rutar. Prvi je govoril o žužkojedih rastlinah v obče in s posebnim ozirom na tiste, ki rasejo na Kranjskem. V uvodu je predaval g. profesor, kakö se sploh hranijo rastline. Nekatere je priroda s posebnimi napravami usposobila, pridobivati za hrano potrebnega dušika neposredno od mrline raznih žužkov. Takö ve
(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
Balade in romance
Napisal Anton Aškerc.
rastline se dete na tri vrste. V prvo spadajo mesd prebavljajoče živali-lovice, ker iz mnogih žtez, ki se nahajajo na površji lista, ali pa v listu prekrojenem za lovno orodje, oblivajo ujete živalce s tekočino, ki jih raztvarja takö, kakor jedila želddečni sok. Druge pa omreževajo žrtve svoje s protoplasemskimi nitkami, ki štrkajo skozi zelö drobne luknjice posebnih stanic, ki se nahajajo v otlinah. Protoplasemske nitke izsesajo takö rekoč ujete živalce, posebno moččlke. Pri rastlinah tretje vrste strohntf ujete živdlce v mnogovrstno prikrojenem lovnem orodji in plinaste trohljenine, ki se pri tem tvorijo, vzprejemajo stanice.
Gospod predavatelj je potem opisaval podrobno rastline prve vrste, takozvane meso prebavljajoče živdli-lovice, oziraje se na öne, ki so zastopane v kranjski ilori. Semkaj spadajo: Pinguicola vulgaris, (dežica) in flavescens, Drosera intermedia, Drosera rotundifolia (Bled), Drosera longifolia. Posebno natanko je govoril g predavatelj o tem, kakö se vedejo živrflski organizmi, kadar pridejo na njih liste. Opozoril je tudi na druge sini spadajoče rastline, katere se nahajajo tudi na Kranjskem n. pr. Saxifraga petraea in aseendens, Sempervivum montanum, Sallum villosum in dr. Napösled je še ra/.lagal uströj nekaterih drugih zelö zanimivih žužkojedih rastlin, ki se prištevajo tuji ilori, kakor Dionaea muscipula, Aldrovandia vesicolosa, Drosophyllum lusitanicum, Nepenthes dcstillatoria, Nepenthes gracilis in dr., med katerimi se prva in zadnja odlikujeta po tem, da je del pčceljna prestrojen v vrčasto past. Gospod govornik je korenito in zanimivo predavanje svoje razjasnjeval z živopisanimi podobami, osušenimi in živečimi rastlinami, splošno pozornost pa je vzbudilo, ko je g. prof. razkazoval živečo »Dionaea«. Mnogobrojno zbrani poslušalci in tudi poslušalke so vzprejeli jedrnato znanstveno predajavanjo z živahnimi dobroklici; mnogi so izrazili željo, da bi g. profesor objavil izborili govor svoj v kakem slovenskem listu. — Jednako jedrnato in zanimivo je predaval gospod profesor Simon Rutar o trgovinskih odnošajih med Kranjsko in pomorskimi mesti ob Jadranskem morji v srednjem veku. Stari in novi pisatelji priznavajo, da ima Kranjska za trgovino in promet ugodno položje. Važno staro tržišče je bilo Devin (San Giovani di Duino) ob skrajuem severnem zalivu Jadranskega morja. Ob času po preseljevanji ndrodov stal je tukaj samostan s slavno römarsko cerkvijo, kamor so prihajali römarji od vseh krajev vpisovat se v sv. Marka izvirni evangelij, ki se še dandanes hrani v Čedadu, Toda še večjo važnost je dobil kraj, ko so se izpostavile še druge svetinje. Po poročilu pisatelja iz jednajstega veka je bilo mesto dobro utrjeno ter imelo mnogo vojakov in prebivalcev. Sedaj stojč ondtf tri ali štiri uboge koče. Važno tržišče za kranjsko deželo je bil že v srednjem veku Trst, posebno v tem času, ko se je osvobodilo mesto škofijske nadoblasti, dalje Milje (Muggia), kjer je stala krasna bazilika, ki se je prištevala najlepšim v Avstriji, potem Koper in Piran ; poslednji je slovM po umeteljnosti svojih prebivalcev. Dandanes so prebivalci revni in ubogi in zadovoljni so z navadnimi ribami, a nekdaj so bili imoviti, ker so zajemali bogastvo iz trgovine z ozadnjimi deželami. Omeniti je tudi Oglej, ki je pa skoro propal radi naval Ilunov in Langobardov ; največ je pa bilo mestu v kvaro, da se je posedalo obrežje in se kužil zrak. Na njega mesto so stopile Benetke, ki so že za Karla Debelega imele pravico, tržiti po vsi frankovski državi Hitro se je mesto razvilo za križarskih bojev, ko so prevažali BcneČanje na svojih ladjah križarje v Palestino. Najbolj je Benetke povzdignila četrta križarska vojna. Leta 1278. prisvojili so si Benečani dalmatinske otoke in odslej so Jadransko morje nazivali obično »Beneški zaliv.« Tuji trgovci so morali Benečanom plačevati carino in najprej jim ponujati blago, a zato je republika skrbela za varnost cčst «n pri-l«žžno nočišče. Ustanovili so dalje skladišča (fondaco dei Tedeschii, kjer so tuji trgovci ßhranjevaü in prodajali blago. Leta 1408. poslali so celo Ljubljaučanjc svojega mestnega
pisdrja Nicolaja v Benetke, da bi smeli tudi kranjski trgovci tam izkladati svoje blago. Dotično izvirno pismo hrani tukajšnji muzej. Naposled je govoril g. predavatelj o prepiru med Trstom in Benetkami zaradi kupčije, kako blago so izvažali iz Kranjske in kako so v srednjem veku različni privilegiji ovirali kupčijo. Tudi to predavanje je vzprejelo poslušalstvo z živahnim priznanjem. Razprava predavateljeva bode dičila letošnje i z ves tj e muzejskega društva,
Duč 22. svečana je predaval g. prof. Julij Wallner o »zadrugi ljubljauskih slikarjev in podobarjev v XVII. in XVIII. veku«. Kakor obrtniki snovali so slikarji in podobarji v Ljubljani zadrugo, koji je bil namen, umetniško obrtovanje omejiti na mal krog cehovnikov. To se razvidi iz pravil, katere je g. predavatelj našel v vicedomskem arhivu. Brez njihovega privoljenja se ni smel naseliti nobeden umetnik ne v Ljubljani, ne na deželi, in ako je cehoven mojster umrl, nadomestil ga je njegov sin ali pa tisti, ki se je oženil z vdovo. Da bi njih predpravice zadobile večjo veljavo, predložili so pravila mestnemu uradu v potrjeuje. Potem je govornik navel iz davčnih in računskih knjižic mestnega arhiva slikarje in podobarje iz zadnje četrti XVII. veka, n. pr Filipa Jakoba JamŠka, Jovana Petra Gimplerja in druge. V umetniškem oziru je bil le prvi znamenit, olepšal je vodnjak pred mestno hišo, katerega so postavili meščani leta 1660.
Pri vseh svojih predpravicah vendar ni mogla uspevati zadruga. Ko so skonca XVII. veka jeli v Ljubljani zidati novo stolno cerkev, izročila so se, ker niso bili domači umetniki sposobni, umetna dela tujcem, posebno laškim umetuikom. Njih vpliv je še le oživil umetnijski čut domaČih slikarjev. Izmed podobarjev in slikarjev, ki so potem v prvi polovici XVIII. veka delovali v Ljubljani, je imenovati: Jelovšek, Mencinger, Bombasio. Mislej in slavni Francesco Robba. O poslednjem je podal g. govornik mnogo zanimivih podrobnostij in popravil na podlagi arhivnih virov marsiktero krivo poročilo.
Glavnega mramernatega darilnika v sedanji frančiškanski cerkvi ni postavil de Giorgio, ampak Francesco Robba, prvi ni bil ne umetnik, ampak mesten plemič 'patricij). ki je daroval v ta namen znatno svoto. Omenjal je tudi Misleja, ki je postavil portal in orjaka semeniškega poslopja. Naposled je razkazoval g. predavatelj nekatere miniaturne slike iz cehovne matice; med njimi se Grahovarjeve najbolj odlikujejo po izpeljavi in ukusu. Predavanje so vsprejeli poslušalci z glasnim priznanjem.
A. Kaspret.
Valvasor kot zgodovinar. Dnč 20. sušca t. 1. je v »Muzejskem društvu« v Ljubljani predaval g. profesor Anton Kaspret o Valvasorji kot zgodovinar/i. Omenivši, kakd je Kranjska zaradi turške sile v 15. in 16. stoletji zaostala v občui omiki in v znanstvenem dolovanji, da ni mogla zategadelj poroditi nobenega slavnega zgodovinopisca, prešel je gospod predavatelj na Valvasorja, podal nam v kratkih potezah zgodovino njegovega rodü, opisal nam njegove študije in potovanja po Italiji in Franciji ter nam pojasnil, kako je prišel Valvasor do sklepa, opisati deželo Kranjsko. Potujč po tujih deželah, videl je, kak<5 malo znana je v tujini prelepa dežela kranjska ; videl je pa tudi, da še tisti učenjaki, ki pišejo kaj o nji, večkrat poročajo napčne stvari. Izboren domoljub, ki ni znal za domovino svojo sukati samo meča, ampak tudi per/), vrhu tega posestnik mnogih graščin, namenil se je svetu opisati zgodovino in prirodne lepote voj-vodine Kranjske, kar je storil v znamenitem svojem delu »Die Ehre des Ilerzogthums Krain«, ki je, natisnjeno v Norimbergu, prišlo na svetlo leta 1689., v štirih debelih zvezkih, na 3320 straneh, okrašeno s 533 v baker vrezanimi podobami. Gospod profesor je ocenil vire, iz katerih je zajemal Valvasor, opisal nam mnogostrauske ovire in zapreke, katere so mu delali nevedni njegovi vrstniki, ter pojasnil nam ogromne težave in stroške, katere je imel Valvasor, prednoje zbral gradivo za monumentalno delo svoje. V drugem
tlelu svojega predavanja je kritično analiziral I., VII., VIII., IX, X. in XV. knjigo Valvasorjevega dela, ki so večinoma zgodovinske vsebine, opisal nam karakteristična svojstva Valvasorja kot zgodovinarja ter nepristranski naštel vse njegove prednosti in vrline, kakor tudi vse njegove slabosti in napake. Med zadnjimi je zlasti omenjati, da je Valvasor nespreten, kedar tolmači krajevna imena, da preveč moralizira, da veruje v čarovnice, da ima zgodovinsko tvarino nepregledno zbrano, da o isti stvari poroča na več mestih, takö da je jako težko uporabljati delo njegovo brez natančnega stvarnega in osebnega registra. Odlikuje pa se delo njegovo s tem, da Valvasor poroča čisto zgodovinsko resnico, da ga ni strah grajati tudi visokih oseb, n. pr. Ferdinanda III., da nam zlasti dobo reformacije in protireformacije opisuje na podstavi bistrih virov, kar je pohvalno priznal sam Ranke, da vse delo njegovo preveva vroča ljubezen do države in do ožje domovine Kranjske. Ravno tako lepo in pregledno, kakor temeljito sestavljeno predavanje g. profesorja so zbrani poslušalci vsprejeli z glasno pohvalo.	L.
Grundzüge der theoretischen Astronomie. Pod tem naslovom izšla je sredi meseca sušca pri tukajšnjem knjigotržci Ig. v. Kleinmayr & F. Bamberg zvezdoslovna, 24 pol obsegajoča knjiga, ki jo je spisal M. Vodušek, profesor ljubljanske gimnazije. Znanstveno delo izvaja na podlagi elementarne in višje matematike zakone gibanja nebesnih teles in dokazuje, da so velike osi pakrogov (ellips), v katerih tekajo planeti in kometi, stanovitne in nepremakljive, da je takisto eksceutriceta teh ellips nespremenljiva in tedaj obstanek vsega sveta, kakor že stoji tisoč in tisoč let, tudi zanaprej zagotovljen, ako ne poseže kaka druga sila vmes
V nekem drugem poglavji dokazuje pisatelj, da pri sedanjem merjenji srednjega časa zastajamo za 26 sekund v vsakem stoletji, s čimer se razjasnuje opazovano prehitevanje lune v njenem srednjem teku. — Tukaj se razlaga prvikrat natančen način za izračunjenje elementov zemljine ellipse; dosedanji računi, izmed kterih so Francoza La-verriera najbolj znani, bili so le pobližuji. — Še mnoga druga težka raziskavanja se nahajajo v tej knjigi, katera se ne dadd na kratko razložiti; kdor hoče bolj podrobne podatke, naj se oglasi pri založniku, knjiga se mu pošlje na ogled. Jezik je lahko-umeven in vsa tvarina tako obdelana, da se je lahko loti, kdor je v matematičnih vedah le nekoliko izurjen, kajti knjiga, kateri jednaka se dozdaj ne nahaja, namenjena je v prvi vrsti začetnikom astronomične znanosti; velja pa štiri goldinarje.
Plemenita ustanova. Dnč 20. sušca t. 1. je umrl v Ilirski Bistrici na Notranjskem ondotni deželni okrožni zdravnik g. Frančišek Baehmann. ki je vse svoje premoženje — okolo 20.000 gld. — volil za ustanove slovenskim dijakom iz Istre. Plemeniti mož je bil porojen leta 1831. v Richnovu na Češkem ; zvršivši srednje šole v Pragi in medicinske študije na Dunaji, služil je najprej vojaški zdravnik v vojnem pomorstvu, potem pa občinski zdravnik v Kastvu v hrvaškem Prfmorji, od koder se je pozneje preselil v Ilirsko Bistrico. Pokojnik je bil vesten zdravnik in plemeuit rodoljub, ki je, izgu-bivši odraslo hčer in sina medicinca, ostavil premoženje svoje dijakom — sinovom tužne Istre. Bodi mu večni mir in blag spomin !
Komarovljeva karta slavjanskih narodnostij. Pod tem naslovom je izšla po-četkom tega leta v St. Peterburgu etnogratična karta evropskega slovanstva, katero je sestavil N. S. Zarjanko v merilu i : 12.000.000 (Cena 3 gld., prodaja se tudi pri Artariji na Dunaji, I. Kohlmarkt a) Sestavljatelju so služile za pomoček najnovejše statistične publikacije, 11. pr. Bracheiii, Die Staaten Europas, Vergleichende Statistik ; Ju-raschek, Geographisch-statistische Tabellen; Oesterreichisches statistisches Handbuch; »Podrobnoja karta evropskoj Turčiji« od ruskega glavnega štaba; »Jetnogratičeskaja karta evropejskoj Rossiji od Ritlicha itd.
Komarovljeva karta je vzbudila veliko pozornost med Bolgari in silno nejevoljo med Srbi, ker prišteva makedonske Slovane Bolgarom. Da bi Srbe potolažil, izdal je Komarov takoj drugo izdavo svoje karte in na nji zabeležil makedonske Slovane s posebno barvo, ne prištevajoč jih torej niti Bolgarom niti Srbom. Gledč prašanja o makedonskih Slovanih se je poslužil g. Zarjanko ne samo ruskih (torej Bolgarom prijaznih) virov, n. pr. Verkovita, Topogratičesko • jetnograličeski očerk Makedoniji, 1'ktptbg 1889; nego poslušal je tudi srbske glasove, 11. pr. Protiča, O Makedoniji i Makedoncah, Belgrad 1888, in Gopčeviea, Macedonian und Altserbien, Wien 1889.
Če gre srbskim virom verovati, ne stanujejo Bolgari, temveč Srbi po vzhodni Albaniji, po stari Srbiji in po nekdanji Makedoniji. Gopčevič je našel samo v nevkroß-skem sandžaku (ob gorenji Me»ti, vzhodno od Perim-planine) blizu 58.000 Bolgarov in sicer 36.600 pravoslavnih in 21.000 mohamedanskih. Vse drugo prebivalstvo vilajetov K osovo, Monastir in Solun, (skupaj 2,880 420 duš) da je v ogromni večini srbsko, t. j. 1,540.500 pravoslavnih in 507.820 mohamedanskih Srbov. Albancev je naštel Gopčevič v omenjenih vilajetih 165.620, Cincarov (macedonskih Vlahov) 74.500, Židov 64.645 in 231.400 Turkov.
Zarjanko pa računi, da živi pod turško vlado še i,000000 Bolgarov. Vseh Bolgarov je naštel 3,112.000 in sicer v združeni kneževini 1,920.000, v Turčiji 1,000.000, v Rusiji (v Besarabiji, potem okolo Očakova in za pad 11 o od Brdjauskega) 122.000, v Avstro-Ogerski in v Rumuuiji v vsaki po 30.000 in naposled 10.000 v Srbiji (na desni strani bolgarske Morave). V primeri z narodopisnim zemljevidom v Matičinem »Slovan-stvu« segajo Bolgari 11a Komarovljevi karti bolj proti jugu ob gorenji Bistrici, v solunski in sereški okoliu, zlasti pa ob izlivu Marice. Celo na zahodnem konci gallipolskega polotoka stanujejo nepomešaui Bolgari. Močno pa jih izpodrivajo Albanci v vijaletu Monastir med Cmim Drinom in Kopač-reko. Po Gopčeviči stanujejo todi in tudi na zahodni strani ohridskega jezera in Drina skoro nepomešani Srbi. Najzahodnejša naselbina bolgarska (po Komarovu) je ob dolenjem teku reke Semeni, v okolici arnavtskega Belgrada (Berat) in na zahodno stran celo do morja.
Glcd^ narodnostne meje slovenske je opaziti, da Komarovljeva karta ui posebno natančna, kar se pri tako majhnem merilu tudi zahtevati ne more. Tržič (Monfalcone) in kos Furlanije je prištet Slovencem. Ime »Gradiška« je tam zapisano, kjer bi imel stati Videni, in Staro mesto (Cividalc je postavljeno na mesto 'Polmezza. Na Koroškem je vsa Kanalska dolina kot nemška zaznameuovana, ravno tako tudi Rožna dolina okolo Št. Jakoba in Vrbe. Nasprotno pa so Slovenci zaznamenovani v svinjski okolici (Eber-steiu) daleč tja gori, skoro celo do Hiitteuberga. Če se tudi drugodi nahajajo taki po-greški, potem se Komarovljeva karta pač ne more natančna imenovati.
Na spodnjem konci ima Komarovljeva karta statistične tablice, na katerih so izkazani Slovani po narodnosti in po s-eri Na tretji tablici je pregled nemških naselbin {>0 Rusiji. Vseh Nemcev živi sedaj na Ruskem 4,427.874 ali 4 03% (največ jih je v guberniji tavriški, jekatarinovslavski in besarabijski).
Vseh Slovanov je naštel Zarjanko 101,724.000 (med temi v Aziji 3.000.000 in v Ameriki 283000) in sicer:
Rusov 72,539.000 (v Avstro-Ogerski 3,096.600 Malorusov), Poljakov 11,020.000, Srbolirvatov 6,129.000 (med temi v Avstro-Ogerski 2,960000 in v Bosni-Hercegov'ni 1,197.000); Čehov 5,115.000 (med temi 250000 v Ameriki); Bolgarov 3,112.000; Slovakov 2,224.000; Slovencev 1,190.000 (na drugem mestu pa: 1,310.000); Kašubov 150.000 ; gorenjih Lužičanov 96.000 in dolenjih I.užičanov 40.000. Iz tega vsak lahko sprevidi, da je število avstrijskih Slovanov zelo nizko postavljeno.
Po veri je 68,260.000 Slovanov pravoslavnih, 21,280.000 rimskokatoliških, 3,276.000 unijatov in ravno toliko razkolnikov; 1,436000 protestantov in 900000 mo-hameilancev.	S. R.
Trstenjakov spominski večer je priredilo »Pisateljsko podporno društvo« v zvezi s »Čitalnico« in »Sokolom« dne 29. sušca v čitalnični dvorani. Društveni predsednik dr. Vošnjak je opomnil na slari slovanski običaj, da se umrlim nekaj časa po njih smrti priredi spominska svečanost, in mi Slovenci smo tem bolj dolžni pokojnega Trstenjaka spominjati se, ker je on že pred petdesetimi leti začel buditi narodno zavest, ob času ko je bilo po slovenskih pokrajinah še zelo malo zavednih rodoljubov. Vsi drugi njegovi soboritelji so že zdavna pomrli, samo njemu je bilo dano gledati sad njegovega rodoljubnega delovanja. Kot najboljše sredstvo za širjenje narodne zavesti in za povzdigo omike je spoznal Trstenjak literarno delovanje in temu se je z jekleno vztrajnostjo posvetil, na tem polji je dosegel svoje največje uspehe.
Za tem je govoril dr. Majaron o duhu, kateri je Trstenjaka prešinjal. Pokojnik je bil izvrsten mož v vsakem obziru, neupogljiv značaj, mož železne volje, skoz in skoz oduhovljen mož in duhovnik v pravem pomenu besede. Klasično izobražen, občeval je najrajši z ljudmi, ki so ga umeli in mogli umeti. On ni govoril, kakor navadni ljudje, temveč vzvišano, včasih dovtipno in celo sarkastično, vselej pa klasično, Trstenjak ni več govoril, nego on je predaval. Živel je vedno le »virtuti et musis«. zato naj nam ostane vedno pred očmi kot sijajen ideal. Trstenjak je skoro j edino le s slovensko inteligenco, zlasii z mlajšo, občeval in dopisoval, ker ni bil suženj svojega stanu, ker ni iskal dogmatikov, nego resnicoljubnikov in takih, ki so po idealih hrepeneli. Najbolj je čislal tiste, ki so imeli vedno pogum, resnico povedati. Do tako jeklenega značaja se je Trstenjak s tem izobrazil, da ga je vedno vodila najblažja ljubezen do naroda in do domovine On je vedno vršil svoje patrijotične dolžnosti in tako je postal naš oboževanec. Delavni patrijotizem je vzgojevatelj dobrih značajev, katere nam je vedno podpirati, zatorej slava D. Trstenjaku, ki nam je dal tako dober vzgled!
G. profesor Rutar je opisoval Trstenjaka kot prvega slovenskega arheologa: ki je v letih 1854—72. napisal nič menj nego 168 Člankov arheologičue in mytholo-gične vsebine. Čeravno Trstenjak ni mogel očividno dokazati, da so Slovani že v prazgodovinski dobi stanovali med Adrijo in Karpati, vender je temeljito podrl »čenče« keltomanov in pripravil pot treznejšemu preiskavanju. Celo Mommseu, Conze in Grimm prašali so radi Trstenjaka za njegovo mnenje. Trstenjakovo ime je že sedaj znano med vsemi Slovani, znano pa bode kmalu tudi vsem učenjakom, ko neki slovenski profesor izda rezultate Trsteujakovih raziskavanj.
Vmes je pel slavnoznani Čitalniški pevski zbor več. novih in jako lepih skladeb s svojo občeznano točnostjo.
Zbrano občinstvo je bilo sicer zelo odlično, ali prišlo je v premajhnem številu za tako važen večer, kakeršen je bil Trstenjakov.
Kedaj je umrl Trstenjak? V zadnji številki smo z drugimi slovenskimi Časopisi vred poročali, da je Davorin Trstenjak umrl dnč 3. svečana t. 1. A ta datum ni resničen. Na dotično vprašanje g. predsednika »Matice Slovenske« so poročili iz Starega Trga, da je slavni učenjak umrl dn£ 2. svečana ob s/4 na 8. zvečer.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki j>o jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Mcdijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.