Za poduk in kratek čas. Štirnajst dni širom sveta. (Dalje.) Kaj pa je tedaj v Polešovicah novega ? Ali aova sv. meša, ali zlata sv. meša? Nič niste pogodili. Biseraa sv. meša je bila, zakaj že 60 let je preteklo, kar so gospod Ludovik Subert, župaik Polešoviški peli novo mešo. Laai aa lurški božji poti sva se z ljubezajivim starčkom spozaala, ki so se v svojem 83. letu še srčao podali aa daljao božjo pot. Bili ao res pravi sia Marijin, ker vedao so imeli rožai venec omotaa okoli rok. Zato pa jih je Ijubi Bog letos, 14 dni po alovesaosti, ravao aa roženkraasko aedeljo, po mali omedlevici poklical v aebeaa. Naj počivajo v miru! Že je bila temaa ao6, ko dospeva v Polešovice, ali prav za prav ,je bila avetla no<5. Polešovčani so aatnreS aa čast svojemu gosp. župaiku trg razsvetili. Tudi žid, s katerim ao tudi Polešovice že oblagodarjeae, je lepo razsvetil avoj hram. Saj je meada tiste svečice Polešovčaaom debelo zaračuail. Jubilaat aaju jako Ijubezajivo sprejme. Pa komaj se aekaj aa pol pozdravimo, že je pred farovžem Ijudstva vse mrgolelo. Cele Polešovice so bile na nogab. G. učitelj jim je bil poveljaik. Šolaka mladež je prisla z baaderi, faatje so na dolgib palicab aoaili lampijoae, in za ,,tursko godbo" ao se pomikali možaki ia žeae. Pred farovžem obstojijo ia ljubljeaemu jubilantu tako gromovito ,,na zdar" zaupijejo, da se je do aebea čulo. Vaedemo se k večerji. Precej se odprejo dveri ia v hišo stopi petero mož, da čestitajo jubilantu. Na čelu jiai je bil gospodar visoke postave, ki bi bil vsakemu regimeatu aa ča8t. Za ajimi vstopijo domači učitelji, za temi visokošolci in dijaki tiate fare, potem troje veaoaaib. deklet ia zadajič troje mladenčev, ki so vsi proslavljali svojega ljubega pastirja. Ljubi oče, mili oče, preblagi oče, — tako 80 jih vsi aazivali. Sploh je med Čebi ia Slovaki navada, da zovejo dubovnega pastirja — očeta. Do aolz smo bili ganjeni, ko je ljubezajivi starček vsakega tudi stare gazde, kot svojega otroka pobožal, ia se slednjema s prijazao besedo zabvalil. Precej po večerji sem trudae kosti spat položil. Prva juteraa zarja me je zopet vzbudila. Pogledam po tovarisu, toda ta je sladko apal, kakor bi mu bili sami angeljci postlali. Zdaj pri juteraem aolacu še ai zamorem Polešovice ogledati. Polešovice so središee moravskih Slovakov aa aeverai strani Karpat, kakor je Št. Martin srediače ogerskih Slovakov na južai straai Karpat. Dasiravno se Polešovice pišejo trg, so vendar samo velika ves, ki šteje okoli 500 hiš. Hiše ae stojijo v redi, kakor po aašib vasčh, ampak, kakor bi bile aasejaae, kamor je pač katera pala. Ker pa mora vendar cesta k vsaki hiši peljati, ima cesta v Polešovicah sto in sto oviakov. Hiše ao bolj revae. Vae je pod eao streho, ia še tista ni dolga. Najpred izba, potem kuhiajica ia mala sbramba za razae stvari, potem hlev za en kravji rep ia za eao kozo, za sviajo ia dva praseta, ia okol kakib 50 štirjaškib metrov, to je vse bogastvo. Služil aem z veseljem raao veliko sv. meao. Cerkva je jako prostorna, a bila je natlačena ljudi. Ko so ^jčeli peti, je kar gromelo po cerkvi, ker pela je cela cerkev, prav, kakor pri aas na Sloveaskem, kjer je orgaaist za kaj. Razloček je le ta, d.a taia imajo vai ea glas, pri aas pa aekateri aa teako vberejo, drugi debelo pomagajo ia še drugi aa staro potegnejo in je tedaj pri naa vbraao petje, tam pa eaoglasao petje. Eaoglasao petje vam človeka kar pretreae ia je jako velečastao. Moj tovariš, ki cerkveao petje posebao zastopi, je kar celi daa v cerkvi aedel in slovaška grla občudoval; komaj toliko ai je oddahnil, da je jest prišel domii; po aoči se mu je pa sanjalo od tega petja. (Dalje prih.) Smešnica 48. V mestu so dobre peči redke, take, ki ae pustč dima v bišo. Tovaej pride goapod v aeko bišo, da si aajme staaovanje. Oadi najde doma hišiajo. Staaovaaje možu dopade. ,,To je". reče mu bišiaja, ,,to je lepo, da vam dopade staaovaajp, toda ali vam ne skoduje kajenje ?" ,,Kaj še", reče mož, ,,saj tudi jaz kadim". ,,To je dobro", zategne hišinja, ,,tudi le-te peči kad6."