S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE NA VIZITI PRI HABSBURŽANIH Hans Banki, Bolni Habsburžani. Bolezni in počutje vladarske rodbine; prevod: Jakobi- na Slapar, Marjeta Kočevar, spremne študije: Igor Grdina, Marjan M. Klemenčič, Zvonka Zupanič Slavec (urednica); Ljubljana : Znanstveno dru- štvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2004.185 strani. Firbci in vneti kukalci (kdor to ni, naj mirno vrže kakšno skalo!) na mize, v postelje in ne- nazadnje v zdravstvene kartoteke »velikih in pomembnih« smo končno dobili nov oblizek. Svoje čase smo vneto prebirali Bolezni velikih in ugibali o skrivnosti »zdrave zagorelosti« JFK ali pogubnih Nixonovih psihozah, zdaj pa nam je avstrijski patolog Banki razgalil tudi »naše« pre- svitle cesarje in »cesarico«. Zgodba se začne s splošnim opisom familije, ki je v 700 letih (toliko časa loči Rudolfa I. od Karla I. (oziroma Zadnjega)) navrgla 24 generacij s pri- bližno 700 družinskimi člani. Med njimi je bilo najti vse mogoče. Zapovedano poročanje »na nivoju« je zoževalo izbor kvalitetnega genskega materiala - posledice so bile raznovrstne anoma- lije od hemofilije in ostalih dednih bolezni, mrt- vorojenih ali prizadetih otrok do degeneracije v najočitnejšem pomenu te besede, zbor staršev oziroma prastaršev pa je pri nekaterih Habsbur- žanih močno spominjal na raznovrstnost sorod- stva v kakšni zaprti alpski dolini. Visokorodne ženske so na porodih kljub najboljši pomoči umirale komaj kaj redkeje kot navadne, moške Habsburžane pa je strašilo prekletstvo o nujnosti (moškega!) naslednika, zato so »v blagor avstrij- ske hiše« skakali pred oltar in v posteljo z genera- cijo mlajšimi damami. Plemenito ime je skozi teh 700 let nosilo nekaj vsekakor »normalnih« in celo sposobnih ljudi, mednje pa je posejanih še več ekscentrikov, ki sta jih takšne naredila dednost ali pa okolje. Bolj kot dednosti ali medicinskim razlogom bi zato lahko Prahabsburžanu Rudolfu IV. Ustanovitelju prisodili življenje in delovanje v duhu časa - kljub temu, da so njegovi diploma- tični ponaredki skoraj patološka izmišljotina, jih zlahka opravičimo kot tipično dejanje za blagor potomstva. Na začetku vsake zgodbe o uspehu je torej laž in/ali kaznivo dejanje ... Po prebrisanem Rudolfu se pred nami zavrti kalejdoskop bolj ali manj hudih bolnikov, ki so s svojimi tegobami v najslabšem primeru posred- no in neposredno vplivali na življenja stotisočev in milijonov ljudi. Najpogostejše tegobe, ki so pestile visoki rod, so bile večinoma v duhu časa: protin (posledica prebogate hrane), epilepsija, hemofilija, spolne bolezni (sifilis - njegova žrtev je bil recimo Oto, nečak Franca Jožefa, gonore- ja - zanjo je bolehal Jožef II., z njo okužil ženo in povzročil njeno neplodnost) ter raznovrstne duševne bolezni - depresija, alkoholizem, spri- čo nevsakdanjega načina življenja pa so »odkri- li« tudi nekaj »bolezni«, ki jih revnejši sodobniki niso poznali - anoreksijo in zlorabo opojnih substanc (drog). Banki knjige o boleznih in pregrehah Habs- buržanov hvalabogu ni pisal suhoparno in duha- morno, naštevaje simptome in možne posledice »identificiranih« bolezni, temveč si je privoščil v kramljajočem slogu dodati vsakemu »portreti- rancu« še anekdoto ali dve, ki »zdravnikovo« dia- gnozo na nevsiljiv način potrdita in podkrepita. Tako izvemo, kako so prinčkom iz habsburške hiše dostavljali voljne inštruktorice posteljne te- lovadbe, kako se je notorični stiskač Jožef II. zmr- doval nad previsokimi cenami kupljivih dam, kako se je epileptik Ferdinand I. iz nesposobne- ga cesarja prelevil v izvrstnega gospodarja, kdo izmed Habsburžanov (tako punčke kot fantki) je prisegal na istospolne zveze in na kakšen način je cesarica Sisi izgubila sijaj pravljične princeske ter postala tetovirana, anoreksična, preganjavič- na, frigidna tečnoba, obsedena s telovadbo in srebanjem krepčilne župce iz surove teletine. Banklovi portretiranci dobijo v knjigi povsem človeške poteze, postanejo nam bližji in simpa- tičnejši kot v delih strogih in pravovernih zgo- dovinarjev. Ubožci se ti nenazadnje zasmilijo že zaradi krute posmrtne obdelave: izvotljeno in balzamirano truplo je šlo v Kapucinsko grobni- co, srce po svoje (h avguštincem), drobovje pa spet kam drugam (k sv. Štefanu). Le kdo jih bo sestavil, ko pride čas ... Prevod Banklove knjige spremljajo tri študije. Zvonka Zupanič Slavec se v svojem razmišljanju ukvarja s patografijo (medicinsko biografijo) slavnih in mogočnih, z vlogo osebnega zdrav- nika oblastnikov, špekulira pa tudi s pravico zdravnika do »milostne injekcije«. Marjan M. Kle- menčič opisuje širjenje Habsburžanov na naša ozemlja in njihovo 600-letno prisotnost tod, Igor Grdina pa je z razčlenitvijo zlasti zadnjega ob- dobja habsburške »glorije« (čas Franca Jožefa in VSE ZA ZGODOVINO 129 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 2 Karla Zadnjega) razložil, kako se je vse skupaj sfižilo in kdo je bil v resnici zadnji Habsburžan. Za patologe velja, da »vedo vse, a prepozno«; mnogokrat se v tem opisu najdemo tudi zgodo- vinarji. Aleksander Žižek (ZA)UPAN JE V DENAR Andrej Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje: Zgodovinsko dru- štvo, 2003. 315 strani. (Zgodovini.ee; 1) Nisem si predstavljal, da me bo prva misel, ko sem odložil knjigo, katere tematika je monetar- na politika v habsburški monarhiji, zapeljala k vprašanju zaupanja. Zaupanje, ki ga skoraj ved- no dojemam zgolj kot osebno občutenje do so- človeka, se mi je kar naenkrat premaknilo v sfero materialnega sveta kot svetovni princip, ki svet drži v nekakšnem redu. Rekla, da je denar sveta vladar, po Pančurjevi knjigi nisem več razumel zgolj kot oguljeno in vsak dan bolj boleče obču- teno frazo, pač pa kot posledico dejstva, da mi vsi tako zaupamo v tega svetovnega vladarja. In prav zato gre - vsaj po moje - v novi knjigi dr. Andreja Pančurja, ki je konec leta 2003 izšla kot prva edicija nove knjižne zbirke Zgodovinskega društva Celje Zgodouini.ee. Pančur v delu, ki je v osnovi predelana doktorska disertacija, obra- vnava odnos slovenskega človeka do denarja v habsburški monarhiji v 19. stoletju. Ob sprotnem razkrivanju razmerja med ekonomsko teorijo in prakso, ki ju vsi v ekonomskem gibanju tako iz- postavljajo, Pančur namreč vzporedno vpleta še tedanjo javnost in njeno »(ob)čutenje« denarja. Gre torej za človeka in njegovo zaupanje v denar, ki se je skozi celotno 19. stoletje manifestiralo kot upanje. To upanje pa najbolje izraža sam naslov knjige: V pričakovanju stabilnega denarnega si- stema. Delo, katerega jedro zajema nemirna in nesta- bilna finančna politika druge polovice 19. sto- letja, v svoji predzgodbi posega tudi v konec 18. stoletja ter oriše vladno proračunsko politiko še v predmarčnem času, ko je vrednost avstrijskega goldinarja že temeljila na srebru. Z revolucionar- nim letom 1848 je poprej bolj ali manj uravno- vešen proračun postal močno deficiten, s spro- tnim izdajanjem nepokritega denarja pa je bila omajana tudi denarna stabilnost. Zato se je bila država prisiljena odpovedati zakonski zamenlji- vosti bankovcev za srebro, s čimer je bil praktič- no uveden papirnati denar. V skladu z Gresha- movim zakonom papirnati in kovinski denar, ki sta v principu imela enako nominalno vrednost, na trgu nista bila enakovredna. Ker so ljudje ko- vinski denar cenili bolj kot papirnati, so kovance hranili doma ali pa so jih preprodajah v tujino. Posledično je tako papirnati denar iz denarnega obtoka izrinjal kovinskega. Takšne težave, ki jih je država v negotovih (vojaško) političnih razme- rah le še bolj stopnjevala z novimi emisijami pa- pirnatega denarja, so kritično porevolucionarno situacijo le še podaljševala v čas do konca 60. let 19. stoletja. Obdobje nemirnega, nestabilnega denarnega sistema na zelo zanimiv način odraža praktična raba t. i. »flik«, tj. na polovičke ali četrtinke natr- ganih bankovcev, ki so šteli kot zakonito plačilno sredstvo, katerih rok za odpravo je država celo podaljševala. Za takratno ekonomijo neugod- nega stanja s srebrom nekritih bankovcev, ki so leta 1857 zavzemali skoraj 90 % skupne denarne mase, preprosti ljudje niso povsem dojeli. Njim je šlo, tako kot večinoma še danes, zgolj za prak- tično razumevanje denarnega sistema. Da bi jih »ekonomskoteoretsko« razsvetlili, je časopisje (spočetka le Novice) slovensko beročega bralca uvajalo v razumevanje realnega stanja, ki so ga bili deležni na domači tržnici. »In kakor je več papirnatega dnarja bilo, je jelo zginovati srebro in zlato, in kdor ga je hotel imeti, je mogel zanj veliko nadajati na papirnati dnar.« Pri pojmu »nadajati« je tedaj šlo za srebrno ažijo. Za nakup kovancev s papirnatimi bankovci je -bilo takrat namreč potrebno plačati srebrno ažijo. Razu- mljivo je, da je ažija y negotovih monetarnih raz- merah, tako glede na politično situacijo kot tudi glede na zaupanje ljudi v denarni sistem, skoko- vito rasla in padala. Leta I86I je za kratek čas sre- brna ažija dosegla celo 52 %. Avstriji je v obdobju prehajanja iz ene krize v drugo in ob neuspešnih prizadevanjih različnih finančnih ministrov, da pokrpajo in trajneje ustalijo monetarno politiko, ob koncu 60. let vseeno le za silo uspelo sanirati monetarni sistem, a kaj ko je spet že leta 1873 udarila nesrečna okoliščina deflacije. Kot spo- znavamo tudi danes, za razliko od devetdesetih let minulega stoletja, se notranje monetarne po- litike ujemajo tudi z obdobji svetovne gospodar- ske konjunkture oziroma depresije. Dovolil bi si še eno poenostavljeno paralelo 19. stoletja z našo sodobno denarno situacijo, 130 VSE ZA ZGODOVINO