DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik I. V Ljubljani, marca 1884. 3. zvezek. Prva postna nedelja. Skušnjave so nam koristne, ako se prav vojskujemo. (Osnova.) Jezus je bil od Duha v puščavo peljan, da bi bil od hudiča skušan. Mat. 4, 1. Vvod. V vsem svojem življenji je Jezus Kristus kazal prečudno ponižnost: rojstvo, samotno in skrito življenje v Nazaretu, pri-prosti učenci, revščina .... Največo ponižnost pa, se mi zdi, je razodel v dogodbi današnjega evangelija. Da je bil včlovečeni Sin božji pokoren svoji zemeljski Materi in celo redniku Jožefu, že to je nedopovedljiva ponižnost, a nad vse čudovito ponižnost je pokazal s tem, da je bil celo hudobnemu duhu pokoren v tem, kar ni greh, da se mu je dal peljati na vrh tempeljna, da je šel ž njim na vrh gore, da se mu je pustil trikrat skušati. O skrivnostna, strmenja vredna ponižnost! — Večkrat že je bilo vprašanje, kako da se je satan pre-drznil Najsvetejšega v hudo napeljevati; saj on še greha storiti ne more, ker je Bog-človek. Satan pač ni poznal Jezusa, sicer bi bil že naprej vedel, da je ves njegov trud zastonj; Jezus pa jo hotel v vseh rečeh razun greha nam enak postati, tedaj tudi v tej za naše zveličanje najvažniši, — v skušnjavah. Vedel je, da ravno skušnjave bodo ljudem naj več preglavice delalo, da ravno v tem bodo najbolj potrebovali njegovega zgleda in njegove božje pomoči ... I) Skušnjave so nam koristne, toda 2) prav se moramo vojsko-vuti zoper n j e. Izpeljava. I. Lahko bi bilo sveto in čednost,no živeti, ko bi skušnjav ne bilo; ko bi človek že po naravi imel dobro srce brez strasti in hudega nagnenja, ko bi vedno živel le med dobrimi svetimi ljudmi, in ko bi hudobni duh ne imel nikakoršne oblasti do njega. Vendar taka čednost, taka svetost bi nam ne mogla prinesti večnega plačila. Celo angelji so morali prestati poskušnjo, da so si utrdili svojo večno srečo. Nebeško kraljestvo silo trpi . . . Vojska je človekovo življenje na zemlji. (Job 7, 1.) Plačilo zmage je le pričakovati tam, kjer je bila vojska. Pa ne le potrebne, tudi jako koristne so skušnjave: 1. V skušnjavah spozna človek samega sebe. Spoznanje samega sebe pa je podlaga krščanskemu življenju. Skušnjave še le mu pokažejo, v kteri reči je še najbolj slab, česa se ima ogibati, kterih reči se zvestejše poprijeti . . . Kaj ve ta, ki ni bil skušan? 2. Tako spoznanje pa ga zlasti utrdi v ponižnosti, ki je slehernemu naj potrebniša čednost ps. 118, 71. Za Jezusa, sem rekel, je bila skušnjava satanova največe ponižanje. Tudi zdaj je skušnjava za vsacega poniževalna, zlasti pa za one pravične, ki so že večo svetost dosegli, ki mislijo, da že trdno stoje. Kako lahko bi se prevzeli in v napuhu vse zasluženje zgubili! Skušnjava pa jim vedno na novo oznanuje, kako slabi so brez božje pomoči. Kakor v posvetnih zadevah nadloga uči moliti, tako nas tudi skušnjave silijo pri Bogu pomoči iskati. Sv. Pavel nam je priča. Kdo je desegel večo svetost, kakor on, ki je bil v tretje nebo zamaknjen ter je že na zemlji nekakšno gledal lepoto božjo: a skušnjav mu Bog ni odvzel, čeravno ga je prosil, naj mu jih odvzame (II. Kor. 12, 7.). Sv. Gregorij: „Ko bi ne imeli skušnjav, bi se povzdigovali in mislili, da smo močni; če pa pride skušnjava in nas pripelje na kraj propada, tedaj spoznamo svojo slabost in se ponižamo.1'1 3. Skušnjave v nas razne čednosti pospešujejo. Kakor se v vojski še le prav razvije in utrdi pravi pogum vojščaku, tako se tudi v vednem odbijanji in premagovanji nadležnih skušnjav naša volja utrjuje, nov pogum nam raste v srcu. „Moč se v slabosti spopolnujc.u (II. Kor. 12, 9.) — Lahko rečemo, da skušnjave enako predelujejo človeško srce, kakor močno kladivo železo in ga enako proti Bogu povzdigujejo, kakor je naliv povzdigoval Noetovo barko, da je visoko plavala nad zemljo in se rešila. 4. Skušnjave nas storijo čuječe in vedno pop o 1 niše. Ko so • se nekdaj v Rimu posvetovali zastran pokončanja sovražnega mesta Kartage, je nek mož nasvetoval, naj ne razdevajo mesta, da se Rimljani ne omehkužijo, če ne bodo imeli več skrbi in vojske. — Skušnjave so še le svetnike povzdignile do tolike svetosti in slave. Kako veličasten je izgled pravičnega Joba, egiptovskega Jožefa, sv. mučencev in spoznovavcev! Ali bi se nam zdeli tako vzvišeni, ako bi bili brez vojske to postali, kar so? — Celo angelje nam je moč prekositi v nekem oziru, ker kristijan je zmožen nekterih čednosti, ki so angeljem nemogoče, ker nimajo skušnjav. II. Kakor pa lahko skušnjave človeka do nebes povzdignejo, ako se zvesto vojskuje in zmaguje, tako ga lahko v pekel pahnejo, ako se jim uda. 1. Skrbimo, da skušnjave ne pridejo: a) Ogibajmo se nevarnih priložnosti, nevarnih hiš, oseb, druščin, shodov .. . Varujmo oči nevarnih pogledov, ušesa pohujšljivih pogovorov; sploh kar vemo, da je naši duši nevarno, odstranujmo, ko bi bilo še tako težko. Na svetu so take nevarnosti, da bi bil svetnik iz nebes premagan, ko bi se vanje podal. Toraj čujte! „Moj sin! ako te grešniki vabijo, ne udaj se jim. Ne hodi ž njimi, zdrži svojo nogo od njih potov /“ (Preg. 1, 10, 15.) „Ako te desno oko pohujša____,.Nihče naj se predrzno skušnjavam ne izpostavljal (Kriz.) b) Delajmo pridno, zatajujmo sami sebe, t r e z n i bodimo, skrbno obračajmo misli na resne in pametne reči; tako se ognemo stoterim skušnjavam. Lenobni lahkoživci, ki nimajo resnega opravila, se najlože udajo nevarnim sanjarijam . . . Posebno zatajujmo radovednost; ker ta je že premnogim bila v pogubno zanjko, ker so hoteli vse vedeti, vse slišati, vse brati .... c) Prisrčno prosimo Boga, da bi milostno odvrnil od nas sleherno nevarnost: „Nas ne vpelji v skušnjavo!* Posebno, kadar smo bili pri sv. obhajilu, med sv. mašo, zjutraj .... „Vaš oče iz nebes jim bo dal dobrega duha, kteri ga prosijo.“ (Luk. 11, 13.) Tudi večkratno sprejemanje sv. zakramentov in pridnost v raznih pobožnostih nas premnogo skušnjav obvaruje. Blagor jim, kterim se posreči po tej poti skušnjav se ubraniti (sv. Alojzij, Stanislav . , .). Ako se jih s tolikim prizadevanjem ubranijo, jim bo Gospod gotovo še bolj poplačal, kakor če bi jih bili res imeli in premagali. 2. Če pa skušnjava res pride, tedaj se hrabro vojskujmo: a) z molitvijo, ker le z božjo pomočjo moremo zmagati. Sv. Pavel uči: „Naša zmožnost je iz Boga.u (II. Kor. 3, 5.) Na tem ni tolikanj ležeče, kaj molimo, da le urno svojo srce k Bogu povzdignemo ; včasih je poinagauo, če le ime Jezus in Marija 7* zaupljivo izrečemo, ali kak drug kratek pa prisrčen izdihljej, včasih molimo ktero daljšo molitev, ter se priporočujmo raznim priprošnji-kom; zlasti nam bo pomagalo premišljevanje svetih reči, trpljenja Kristusovega, pričujočnosti božje, poslednjih reči . . . b) z lastno močjo, in sicer odločno in pogumno; kolikor pred udarimo in zapodimo sovražnika, toliko boljše. Jezus ni kar nič premišljal, ko ga je satan skušal, ampak kakor hitro je hudobec izgovoril svojo, je prav precej tudi on odločno povedal svojo: „Pisano je“ —in slednjič mu kar naravnost zakliče: „Poberi se, satan!" Na tem je veliko ležeče, da koj v začetku zadušimo napad: požar se v začetku lahko pogasi, ne več, ko se razvname. „Kdor se ne vojskuje zoper skušnjavo precej v spočetka, je že na pol, če ne popolnoma premagani (Sv. Hijer.) Da bo pa ta pogumnost res zmagovala, si moramo vedno misliti, da nismo sami, da se z nami Gospod vojskuje: „Vsc zamorem v njem, kteri me močnega delau (Fil. 4, 18); vojskuješ se pred očmi Jezusovimi, kakor sv. Štefan (ap. 7, 7, 55.); Gospodje s teboj (Jer. 20, 11); na tvoji desnici (ps. 15, 8). Sv. Peter jo takrat padel, ko je sam v so zaupal, slavno mučeniško smrt pa je prestal, ko je v Gospoda zaupal. Če pa skušnjava precej ne odneha, seveda jo je treba tako dolgo zaupno in odločno odbijati, dokler ne mine. „Ni tolikanj hudič, ki nam v skušnjavah škoduje, marveč naša vnema most in mlačnosti (Kriz.) Tedaj še enkrat: precej ih odločno! „Blagor mu, kdor bo tvoje otroke (satanove skušnjave) zgrabil in na skalo treščil“ (ps. 136, 9) in pa s trdnim zaupanjem! „Bog pa je zvest, ki vas ne bo pustil skušati bolj kakor premorete“ itd. (I. Kor. 10, 18.) c) Kadar skušnjava mine, se Bogu prisrčno zahvalimo, da nam je pomagal, „Bogu bodi hvala, ki nam je zmago dal po našem Gospodu Jezusu Kristusu“; in opustimo vse prazne skrbi; ker vemo, da ni bilo greh, ako smo jo vojskovaje zavrgli. — Bodimo pa še dalje previdni, ker vemo, da ena zmaga še ni dovelj; Gospod je bil trikrat skušan. Kar ni satan prvikrat dosegel, išče doseči v poznejših napadih. Brez stanovitnosti so lahko vsi pridobljeni venci zgubljeni. „ Junaško se držite in potrdi se srce vam vsem.u (Ps. 30, 25.) „Zakaj niste sc še do krvi ustavljali, ko se bojujete zoper grch.u (Hebr. 12, 4.) Konec. Pokazal sem vam, kako se vojskujmo zoper skušnjave, da nam bodo v zveličanje. Opomnim vas še na zadnje besede današnjega evangelija: Tedaj so angelji pristopili in so mu stregli. To tudi nam velja, če bomo po njegovem zgledu skušnjave premagovali, se bode polagoma satan naveličal napadati; pa če tudi ne, saj škodovati nam ne bo mogel, angelji bodo naši družniki že na zemlji in slednjič nam bodo prinesli krono življenja, ki jo je Bog tistim obljubil, ki ga ljubijo. (Jak. 1, 12.) Amen. Droga postna nedelja. Nebesa si moramo s trudom prislužiti. (Osnova.) Gospod, dobro nam je tukaj biti, ako hočeš, naredimo ti tukaj tri šotore. Mat. 17, 4. Vvod. Le malokrat slišite iz evangelija kaj prav veselega. Najveselejšim resnicam je zmir kaj žalostnega pridjano; pri veselem rojstvu je revščina in pomanjkanje; pri slovesnem darovanji v tempeljnu se napove britki meč, ki bo Mariji srce prebodel; veselje velikonočnih praznikov greni Jožefu in Mariji tužna zguba Sinu božjega; radostno oznanovanje nebeških naukov Jezusovih spremlja predrzno ugovarjanje farizejev in pismoukov; še čudežev božjih ne sprejmo vsi z veselim srcem, pripisujejo jih hudobnemu duhu .... llanes pa nam oznanja evangelij čisto radost, tako rekoč kos nebes na zemlji. Sploh kaže Jezus le človeško slabost in uboštvo, danes pa se pokaže v nebeški bliščobi; božja natora človeško nekakšno zatemni. Dva največa moža z onega sveta sta pri njem. Iz nebes se čuje božji glas. Kaj tacega človeško oko še ni videlo in srce dotlej še ni občutilo. Peter je ves raz sebe in želi, naj bi zmiraj tako ostalo: „Gospod! dobro nam je tukaj biti itd. — Nikar ne očitajmo Petru, češ da se je prenaglil; ali bi si bili mi morebiti drugače želeli na njegovem mestu? — Peter Je hotel imeti nebesa prezgodaj. In v tej reči je le preveč kristi-janov Petru podobnih; radi bi imeli 1) plačilo brez dela, 2) veselje brez trpljenja, 3) zmage venec brez vojske *n 4) zveličanje brez zasluženja. To pa seveda ni mogoče. Poglavitna napaka našega časa je mehkužnost: kar je za Boga in za nebesa, je vse pretežko, zato .... izpeljava. 1. a) Sv. Peter in njegovi tovarši so bili dotlej še silno malo storili za nebeško kraljestvo. Bili so še le učenci. Težko in trudapolno delo je imelo še le pozneje na vrsto priti: plačilo nebeške radosti pa hočejo že zdaj imeti! Peter namreč, kakor drugi aposteljni in judje sploh, nebeškega kraljestva takrat še ni poznal, pričakoval ga je na zemlji .... O Peter, koliko vročega potu in grenkih solz boš še prelil! Koliko skrbi in dela te še čaka! b) Tako se vedejo mnogi izmed kristijanov že v časnih zadevah. Marsikteri je mladosti zlati čas lenobno zapravil in se ni nič prida izučil, zdaj pa bi rad ravno toliko veljal in imel, kakor oni, ki je ves čas zvesto obračal svoje talente. Marsikdo tudi zdaj še postopa, zraven pa strastno zavida pridnemu sobratu obilno premoženje ter se pritožuje, kako ima težko življenje. O počasnih delavcih in zani-kernih poslih je v sedanjih časili mnogo pritožb. Večidel bi ljudje radi velikega plačila, za trud in delo pa ne marajo .... c) Prav posebno pa to velja glede nebeškega plačila. -Jezus je z besedo in v prilikah učil, da se je treba za nebesa veliko truditi, pridno delati: delavci v vinogradu, hlapci in talenti; zaklad v n j i vi skrit, za kterega je neki človek vse dal, kar je imel; tudi kupec je dal za dragi biser vse svoje premoženje ... . Ljubi Gospoda svojega Boga is vsega svojega srca in is vse svoje duše in is vse svoje misli in is vse svoje moči! (Mat. 12, 20.) — Kar človek ima — dušne in telesne moči — vse mora dati za nebesa. S telesnimi silami naj zvesto opravlja dolžnosti svojega stanu in pospešuje blagor človeštva z vednim ozirom in hrepenenjem po nebeškem domovju .... Z dušnimi močmi naj pa zlasti v molitvi in službi božji dela za nebesa, v mislih in domišljijah naj rad zapušča mračno zemeljsko puščavo in se gostokrat in dolgo mudi v nebeških višavah; želje, čutila in hrepenenje svojega srca naj tako privadi na čiste, rajske lepotije, da se mu bode studilo vse nizkotno in grešno prizadevanje .... Vse to pa ni lahko; treba veliko premagovanja, veliko vaj. Pa zgoditi se mora: brez dela ni plačila, — za lene ni nebes! 2. a) Sv. Luka nam sporoča, da se je Jezus z Mojzesom in Elijem pogovarjal o prihodnjem trpljenji svojem. Peter bi bil raje na taboru vžival nebeško veselje, kakor pa z Jezusom so podal na pot trpljenja. — Tako pa ni smelo biti. Ni, da bi človek prejemal veselje, preden je skusil trpljenje. Jezus Kristus sam je le po trpljenji šel v svojo veličastvo; hlapec ne sme imeti boljše, kakor njegov gospod! — Narpred veliki petek, potlej še le velika noč! — Peter je moral še silno veliko trpeti! Kaj? — — Pred je bil povzdigne« na križ, — potlej še le v rajsko veselje! b) Tudi v tem jih je veliko podobnih Petru. Ce jim Jezus kliče: „Hodi za menoj!u so seveda brž pripravljeni, za njim iti v nebeško veselje, ne pa v trpljenje: na gori Taboru bi se radi s Petrom radovali, ne pa z Marijo na gori Kalvariji trpeli in žalovali. „Dolgo in veselo življenje!“ s pristavkom „po smrti pa nebesa!“ to je naše navadno voščilo za novo leto, za godove in še druge prilike. Pa nikomur se te želje ne bodo spolnile. Dvojnih nebes ne bode imel nihče. Najpred je treba z Jezusom trpeti, potlej še le upajmo, da se bomo ž njim veselili: „Kdor hoče priti za menoj, naj zataji samega sebe, zadene svoj križ na rame .... c) Pa rekel sem, da je treba z Jezusom trpeti. Vsako trpljenje nas ne pripelje v nebesa. Z Jezusovim trpljenjem se moramo zedinjevati; iz ljubezni do njega moramo trpeti; potrpežljivi, krotki, vsi udani v voljo božjo moramo biti v svojih križih po njegovem zgledu. Potlej bo zaslužljivo naše trpljenje. O koliko trpljenja se zastonj pretrpi na zemlji! O škoda potokov solz, ki zastonj teko! Tedaj: ne samo trpeti, ampak s trpljenjem si zasluženje množiti, to je kerščanska modrost. 8. a) Sv. cerkev na zemlji se imenuje vojskujoča, še le v nebesih je zmagovalna. Zato pa sv. Petru ni obveljalo, ko jo hotel pred časom delati šotore veselja in zmage. O, pred je bilo še mnogokrat treba postavljati vojskine šotore .... Kako nevarna vojska te čaka, Peter, tam na dvorišču! sovražniki te bodo hudo ranili, — padel boš, — in obležal bi, če se Gospod milostno ne ozre na te! Pred sodniki bo tvoj šotor, v ječi, na križi .... b) Tako bi tudi še zdaj premnogi radi kar precej brez vojskovanja venec zmago prejeli. In zato se tudi ros nič ne vojskujejo. Svojim željam znajo tako malo odreči; družba jim je vsaka dobra, kjer pričakujejo vesolja in vživanja; za satanove napade tudi nimajo orožja; sploh složno in mehkužno življenje jim je nad vse in prizadevanje za krščansko popolnost prepuščajo drugim. In ko so celo vrsto let preživeli v strasti in v grehih, kterih že skor prešteti ne morejo, na vse to pričakujejo nebeško krono! Zastonj! „Zalcaj tudi ktcri se bojuje na premaganje, ni kronan, ako se ni po postavi vojskoval.11 (Tim. 2, 5.) c) Sovražniki našega zveličanja so hudi; brez vojske se ne upognejo; in veliko jih je: Napuh, ki je prvi in slednji, pa naj-Pogumniši v vojski .... Lakomnost, ker večkrat je težko zadeti pravo mero in sovražnike čez mejo odganjati.... Nečistost, zvijačen in zelo nevaren sovražnik, kterega so se največi svetniki bali in močne trdnjave zoper njega stavili, ti pa ... . Nevošlji-vost boš težko tako premagal, da boš tuje sreče enako vesel kakor svoje .... Požrešnost že v prvi mladosti napada, pozneje jih na tisoče premaga in konča .... Jeza ima brez števila pomagavcev, ki ubogemu srcu ne dajo miru; pepolna zmaga težka in redka .... Lenoba pa ti celo vse orožje poskrije ter prigovarja, da vojske še treba ni ... . Vojska toraj mora biti, vprašanje ti ostane le to dvoje: ali hočeš zmagati in venec dobiti, ali premagan biti brez venca, na večno suženj satanov? 4. a) Peter si je želel na gori poveličanje, ktero si še ni bil zaslužil. Za pravo zasluženje še prilike ni imel. Po Jezusovem vnebohodu še le je postal vladar sv. cerkve, z binkoštnim praznikom še le se je pričelo njegovo pravo aposteljsko delovanje, tedaj obilno zasluženje. Oe je hotel z Jezusom kraljevati, si je moral pred z njegovo milostjo zaslužiti tako kraljevsko čast. b) Tako se tudi v življenji, kadar je kdo povikšan do vikše časti ali službe, ali je sicer odlikovan, večkrat sliši trpka beseda: „Saj ni zaslužil" in če kaj manjega prejme: „Saj še tega ni zaslužil!" Mogoče, da se na zemlji kaj spregleda po okolščinah, a pred Bogom gre natanjko po zasluženji. (II. Kor. 5, 10.) — Ti hočeš enkrat v nebesa priti: pokaži zasluge svoje! c) Poglej nazaj svoja mlada leta, — deni na tehtnico svoje grehe, na drugo stran pa svoja dobra dela .... Kako je bilo v tvojih poznejših lotih? Kako si spolnoval svoje dolžnosti? Koliko si storil pri svojih in drugih za časni in večni blagor? Kako si obračal milosti, s kterimi te je Bog tako obilno obsipal? Koliko ti je bila mar sv. maša, beseda božja in druge cerkvene pobožnosti? Kakošno so bilo tvoje spovedi, tvoja obhajila, in kolikrat si sprejemal ponujane milosti? .... Kaži sad pokore, pokaži pridobljene čednosti, pokaži — zasluženje! — Brez zasluženja ni zveličanja! Konec. Delajmo, dokler je dan, večer nam prinese plačilo! Trpimo in nosimo voljno svoj križ za Jezusom, — po kratkih brhkostih nam prisije nemenljivo veselje! Vojskujmo se in hrabro zmagujmo, zmage venec se nam že spleta! Zbirajmo si pridno zaslug za nebesa; čem več smo zamudili, tem pridniši bodimo zdaj, z nepo-pisljivo srečo nam bo poplačal on, ki je rekel, da kozarec mrzle vode, ki jo podamo bratu v njegovem imenu, ne bo brez plačila! Tretja postna nedelja. Pometanje hiše — zgled dobre spovedi. Ko nečisti duh pride, najde hišo pometeno in osnaženo. Luk. 11, 25. Vvod. Dvoje najimenitniše opravilo za nas v svetem postnem času je: čista spoved in vredno sv. obhajilo. Izgnanje hudobnega duha v denašnjem evangeliju naj nam bo opomin dobre spovedi, čudovito pomnoženje kruhov, o kterem govori sv. evangelij prihodnje nedelje, pa se lahko obrača na sv. obhajilo, ktero je dolžan vsak kristijan o velikonočnem času vredno prejeti. Bog daj, da bi ne bilo prav nobenega med nami, ki bi nevredno opravil velikonočno spoved in sv. obhajilo (ali celo opustil)! — V današnjem evangeliju govori Gospod o hiši, ki je bila lopo pometena in osnažena. Vsakemu je znano, kako se hiša pometa; znano tudi, da se je treba pri tem poslu tolikanj več truditi in dlje se pomuditi, kolikor več časa je preteklo, odkar je bila hiša zadnjikrat pometena, kolikor več prilike je bilo za nasmetenje in kolikor menj se je skrbelo za snažnost Pometanje hiše vam bodi zgled dobre spovedi! Izpeljava. 1. a) Pred pometanjem je včasih treba še nektere reči iz hiše pospraviti, sicer bi še pometati ne bilo mogoče. Enako moraš tudi, še preden se začneš za spoved pripravljati, iz srca spraviti vse sovraštvo, krivico ali škodo popraviti, pohujšanje in priložnost odstraniti .... b) Pometati se mora pri belem dnevu, ali pa se mora svitla luč prižgati, da se vsaka smet lahko vidi, sicer se ne da čisto pomesti. Pred spovedjo prosi sv. Duha nebeške luči in sam skrbno preiskuj, da boš našel sleherno smetico svojega srca! Morebiti, da za pometanje hišo tako pregledovanje v začetku ni tako neogibno potrebno, a za spoved pa je spraševanje vesti tako potrebno, da je sicer vse drugo nemogoče: kesanje, sklep, spoved in zadostenje .... c) Da se moro hiša prav čisto pomesti, treba je prestaviti mize, stole in drugo hišno opravo, da doseže metla vsako smet. Enako je tudi treba pri spraševanji vesti odstraniti vse, kar bi utegnilo lastno spoznanje zavirati: pred vsem lastno ljubezen, ki grehe pomanjšuje in zgovarja; in sploh vsakoršne ozire, da se nam rane tako pokažejo, kakoršne so pred Bogom .... (Naj se resno poudarja Potreba skrbnega spreševanja vesti!) 2. a) Ko je tako vse pripravljeno, se pometanje še ne prične prav precej; morajo se še tla pred z vodo poškropiti, na nekterih mestih, kjer je posebno na debelo, posebej zdrgniti in omiti. Zakaj to? Zato, ker je potreba; ko bi se ne zgodilo, bi se prah kakor gost oblak vzdignil in povsod bi se naprašilo in poslednjo bi bilo hujše Icalcor prvo. Nekaj enacega je tudi pri spovedi potreba, ako hočemo, da nam bodo grehi odpuščeni. V tem nam je zgled kralj David, ki sam o sebi pravi: „Utrudil sem se v svojem vdihovanji, vse noči perem svojo posteljo; s svojimi solzami močim svoje ležišče11 (ps. 6, 7.); Marija Magdalena, ki ,.je Jezusu začela s solzami noge močiti in jih je z lasmi svoje glave brisalau (Luk. 7, 38.); sv. Peter, ki je spoznal svoj greh in „ven šel, ter britlco se jolcal,u (Luk. 22, 62.) Grehe moramo objokovati, če tudi ne z vidnimi solzami, ker te niso v naši oblasti, pač pa z notranjim jokanjem, t. j. s prisrčnim kesanjem. Brez pravega kosanja ni pravega sklepa, ni prave spovedi, ni odpuščanja. Kako rado se zgodi, da je spovedovanje nekakšno tlačansko pripovedovanje brez kesanja, nekakšno vihranje smeti in prahu brez pravega očiščenja! b) Tako pripravljena pa mora biti za pometanje vsa hiša; noben koteč se ne sme prezreti, ko bi se nam tudi kje neprilično, težko zdelo .... Vse grehe, vsaj smrtne, moramo obžalovati, sicer ne dobimo odpuščenja. Pri spovedi je že tako, da je odpuščeno vse, ali pa nič. c) Voda za to škroplenje mora biti čista, ne iz kake luže, ker taka bi tla še onesnažila. Tudi naše kesanje mora biti iz čistih čeznatornih nagibov; zato moramo greh obžalovati, ker smo Boga največo svetost in dobroto razžalili ali tudi zato, ker smo njegovo pravično kazen zaslužili, ne pa zarad časne škode in nesrečo, ker tako kesanje bi nam ne očistilo srca. Prosite tedaj vselej, kadar se pripravljate za sv. spoved, Jezusa, naj se tudi na vas ljubeznjivo ozre ter vam dodeli tako srčno žalost kakor nekdaj Petru. 3. a) Pripravljena mora biti tudi smetišnica, da se pometene smeti iz hiše odpravijo. Tako mora grešnik že naprej pripravljen biti, da bo greh za zmiraj odpravil iz srca: imeti mora trden sklep, da se bo varoval greha, vsaj vsacega smrtnega greha in pa skrbno se ogibal grešnih priložnosti. Ako nima te resne volje, mu spoved ne pomaga nič. Mnogo jih pride k spovedi, le da bi „spoved opravili “, ne pa, da bi se poboljšali. Tacih delo je zastonj. Ko jo še Jezus na zemlji živel, je sam, odpuščal grehe, — pa le takim, o kterih je vedel, da se bodo poboljšali, trdovratnim, nepoboljšljivim farizejem ni mogel odpustiti, — jokal se je nad njimi, a pomagati jim ni mogel. b) Da se lepo pomete, je treba vzeti v roko dobro metlo, ki je dobro prevezana, na dolgem držaju trdno nasajena .... Tako morajo tudi naši sklepi biti trdni, neomahljivi. Odločno voljo moramo imeti, brez usmiljenja iztrebiti vsaki greh, še posebej one, ki so se po večkratnem ponavljanji nekako priljubili ter prišli v navado. Oe tudi je težko, mora se zgoditi, ker Jezus pravi: Mat. 18, 89. c) Kakor ima metla dolg držaj, tako morajo naši sklepi, — še posebej zdaj za velikonoč — dalječ v prihodnjost segati. Posluževati se moramo potrebnih pomočkov, da nam bo mogoče, ves čas Bogu zvestobo ohraniti. Kterih ? . . . . Neobhodno potrebno, da dobre sklepe večkrat ponavljamo. 4. Kako se pometanje naj vspešniše vrši? a) Pometati se mora od enega kraja do druzega po vrsti, ne zdaj tu zdaj tam. Tudi pri spovedi je za grešnika in spovednika naj bolj zanesljivo in najlože, ako se grehi po vrsti naštevajo, n. pr. po 10 zapovedih božjih, 5 cerkvenih itd.; ako se precej povejo potrebne okoliščine, šetvilo itd. b) Pometati je treba čisto; vsak prostorček mora urna metla zadeti. Brez hlimbe in zvijače naj grešnik vse pove, kakor se pred vsegavednim Bogom zave, ko bi bil njegov greh še tako velik; saj ravno velike smeti se pred metlo še najpred umikajo. c) Posebej moram dveh reči omeniti. Kaj bi rekla modra gospodinja, ko bi dekla pri pometanji v kakem bolj skritem kotu smeti popustila ter s kako stvarjo pokrila, da bi se ne videle? ali bi se to reklo čisto in pošteno pometati? Kaj pa še, ko bi stare smeti, ki so že več časa na skrivnem ostale, hotela še dalje prikrivati, da bi se usmradile in zdravi zrak kužile? Menim, da me razumete, kaj? Oh, ni strašnejšega, kakor zamolčani greh imeti na vesti, kakor strup in smrad celo večkrat zamolčanega greha hraniti in skrivati v svojem nesrečnem srcu! Kaj pomaga odvoza takemu ? Bolje bi bilo spoved »pustiti, celo na smrtni postelji opustiti, kakor pa božjeropno zamolčati to, kar so mora povedati! Ako se zdravilo napak rabi, se spre-meui v morilni strup! 5. a) Hiša je pometena. Zdaj je treba z brisačo ali omelom le č® prah obrisati, ki je še ostal po raznih rečeh v hiši. Tudi pri očiščevanju srca je z mašnikovo odvezo poglavitna reč dovršena: grehi so odpuščeni in večne kazni, le časno kazni ostanejo še kakor 108 nekakšen prah, ki ga mora grešnik še odpraviti s tem, da natanjčno opravi naloženo pokoro, da si pa tudi še sam naklada razna prostovoljna pokorila. Naložena pokora je s sv. zakramentom v tesni zvezi, tedaj vestno opraviti! b) Navadno se pri pometanju pustijo nekaj časa okna odprta, da se hiša prezrači in z dobrim zrakom napolni. Tudi človeško srce spoved z novim nebeškim zrakom napolni; novo življenje se mora pričeti, življenje milosti božje, ktero sv. Duh v očiščeno srce vlije. Kolika sreča! Kako prijetno se diha v svetem miru čiste vesti! c) Slednjič je treba skrbno paziti, da se pometena hiša spet ne nasmeti. Popolnoma se to seveda pri najboljši volji ne da doseči. Druzega pomočka ni, kakor zopet pomesti, ako se nasmeti. — Tudi grešnik naj skrbno čuje, da se mu v očiščeno srce zopet ne povrne greh, ali kakor denašnji evangelij pravi, „nečisti duh“, ker to bi bila veliko veča nesreča meino prve. Ker je pa na tem svetu tako težko obvarovati srce tudi vsake najmanjše smeti ter celo pravični v malih rečeh sedemkrat na dan pade, nam ne preostaja druzega, kakor kinali spet k spovedi iti ... . Zahvalimo Boga, da smemo! Konec. Predragi, ko boste za velikonoč ali kadarkoli šli k spovedi, spomnite se na to. Sprašujte pridno in skrbno svojo vest, obudite .... Zlasti, če je kdo kedaj slabo spoved opravil, pa je še ni popravil, oh, naj ne nosi dalje težkega kamna na svojem srcu čez velikonočni čas ... . če boste spoved velikrat in vselej vredno opravili, smete pričakovati tudi enkrat mile sodbe. Praznik sv. Jožefa. Pojdite k Jožefu! I. Moz. 41, 55. Ena naj bolj ginljivih dogodeb iz stare zaveze je povest o egiptovskem Jožefu. Tega ljubljenca očaka Jakopa so njegovi brezbožni bratje prodali izmaelskim kupcem, kteri so ga pripeljali v Egipet, kjer je postal suženj Putifarjev. Hudobna žena tega velikaša spravi Jožefa v ječo, ker se je njenim zapeljevanjem neomahljivo ustavljal. Pa Bog nedolžnega Jožefa ne zapusti. V joči razloži kraljevemu višjemu točaju in peku njune sanjo, kakor se je pozneje res natanjko spolnilo. In ki) je kralj sam imel dvojne sanje o 7 debelih in 7 mršavih kravah, in o 7 polnih pa 7 praznih klasih, mu jih Jožef razloži, da 7 debelih krav in 7 polnih klasov pomeni 7 rodovitnih let, 7 suhih krav in 7 praznih klasov pa 7 slabih let hude lakote. Iz hvaležnosti ga kralj postavi za poglavarja vsej egiptovski deželi. Ko nastopijo rodovitna leta, zbira Jožef od vsih ostankov in obilnosti ter spravlja v shrambe. Pa tudi slaba leta pridejo in velika lakota nastane. Ljudstvo vpije pred kraljem za kruh. In kralj veli: „Pojdite h Jožefu, in Icar vam poreče, storite !u Jožef odpre shrambe in s kruhom preskrbi vse, celo svoje neusmiljene brate. Ta egiptovski Jožef je predpodoba druzega Jožefa, rednika Jezusovega, čegar praznik sv. cerkev danes obhaja. Nebeški Oče je tega patrona sv. cerkve, ker je službo varuha in rednika Jezusovega s ljubeznijo in skrbjo opravljal, ozališal z velikimi gnadami in z veliko močjo. Ta naj višji kralj nebes in zemlje, ki je bil za nekaj časa svojo človeško skrb Jožefu izročil, tudi nam kliče v raznih potrebah: „Pojdite k Jožefu!“ Pribežite k temu mojemu ljubljencu, k redniku mojega Sina. Da, kristijani, pojdite k Jožefu, pojdite vsi k J ožefu! Saj je on vaš mogočen varuh, rednik in priprošnjik, kakor se bote danes prepričali. Naj bo to v njegovo čast in v naš blagor! 1, Pojdite vi otroci k Jožefu! Znano so vam lepe podobice sv. Jožefa. Svetnik drži milo Dete v naročji, ki ga ljubeznjivo gleda in se mu prijazno smehlja. Ali pa Jožef opravlja svoja tesarska dela in Jezušček mu pomaga znašaje razna orodja. — O kako srečni bi bili vi otroci, ako bi vedno imeli toliko vdanost do svojih dobrih starišev, kakor nam predoču-jejo ljubke podobice. In če hočete biti v resnici pridni in ubogljivi ter veselje svojim starišem in domačim, le zatecite se k sv. Jožefu in ga srčno prosite, naj vam pokaže Jezuščka, kteri vas bo blagoslovil in vas vnel k enakemu spoštovanju in pokornosti do starišev, kakoršno je gojil sam do svojega rednika, kteri mu je preskrboval vse, česar je potreboval, kakor vam stariši vse preskrbe. — Pa tudi vi stariši, če hočete imeti dobre otroke, ne pozabite jih, ko vam jih Rog izroči, Mariji in sv. Jožefu darovati. Sosebno ti mati, ko se Prideš v cerkev zanj zahvalit, zdihni še: „0 sv. Jožef, sprejmi to 'noje dete v svoje varstvo, tebi ga posebno priporočim; ti, ki si Sinu božjega varoval, bodeš tudi mojega otroka branil, da gnade božje, ki j° je prejel v sv. krstu, ne izgubi in Jezuščekov ljubljenec ostane.1 11 Taka prošnja ne bo zastonj. Dokler bo otrok rad zahajal k sv. Jožefu in gledal milo Dete v njegovem naročji, ga grešni strup ne bo okužil. 2. Pojdite k Jožefu vi mladenči in dekleta! Jožefa vidite naslikanega z milim zadovoljnim obličjem, v njegovi roki ali zraven njega prebelo lilijo. Saj veste, da ta cvetlica je znamenje čistosti, ki človeka angeljem enacega dela. Kako čist na duši in telesu je bil Jožef, ker ga je Bog vrednega spoznal za varuha brezmadežnega devištva blažene Device Marije. — Nedolžni, čisti Jožef bo tudi mladcnčem in dekletom sprosil gnado, da ne zgubite največjega zaklada svojega srca. V vseh skušnjavah in nevarnostih, ki protijo nedolžnemu življenju, hitite k sv. Jožefu; on, ki je nekdaj Jezusa rešil pred groznim Herodom, bo tudi vas rešil pred trojnim Herodom — sveta, mesa in satana, ki tolikrat iščejo pokončati vam gnado božjo. 3. Pojdite vi zaročenci k Jožefu! Oe vi mladenči in dekleta kanite imenitni korak storiti, ki mnogokrat odloči vaš časni in večni blagor, če mislite skleniti zvezo zakonske ljubezni in zvestobe; pojdite k Jožefu in poslušajte njegov svet. Posnemajte njega kot ženina, ki je iz višje ljubezni na božje povelje roko podal preblaženi Devici, da bi jej bil varuh in postrežnik. Ako se njemu priporočate, bote lahko ohranili deviški venec v svojem zelenji in cvetji ter bote kot pošteni mladenči in dekleta stopili pred božji oltar in enako srečno zvezo sklenili kot Jožef z Marijo. 4. Pojdite k Jožefu vi zakonski! Bolj zvestega zakonskega para na svetu še ni bilo, kakor Jožef in Marija. Pojdite k Jožefu zakonski, da bi vam Bog po njegovi priprošnji gnado podelil težke dolžnosti zakonskega stanu do konca življenja vestno spolnovati, da si zvesto ljubezen ohranite, dokler vas smrt ne loči, da v miru in složnosti živite, da v spominu na božjo pričujočnost nikdar ne prestopite mej, ki jih je postavil Bog, sv. cerkev in vest, da si po razuzdanosti ne prikličite jeze božje že tu in enkrat v večnosti. — Pojdite zakonski k Jožefu, naj vam sprosi gnado, da boste vedno bolj pospeševali čast božjo, da bosta eden drugemu vidni angelj varuh, ki se spremljata proti nebeški domačiji. Pojdite k Jožefu, naj vam pomaga, da bo vaše družinsko življenje odsvit hišice v Nazaretu, v kteroj je sv. rodovina prebivala, tako, da si bo prizadeval vsak oče posnemati sv. Jožefa, vsaka mati preblaženo Devico Marijo, vsak otrok pa milega Jezuščeka. 5. Pojdite vi stariši k Jožefu! On vam bo pomagal vaše otroke z besedo in zgledom odgoje-vati za dobre ljudi in pridne kristijane, kakoršni čast delajo svoj’ sv. veri. Mladina je doma, še bolj na ptujem, kamor jih toliko gre služit si svoj kruh, izpostavljena mnogim nevarnostim in skušnjavam za dušo in telo in marsikateri se je že zgubil. Satan in njegovi pomočniki na svetu hočejo dušo odtrgati od Boga in jih narediti sužnje pekla. Srečni stariši, ki svoje otroke izroče v varstvo sv. Jožefa. Sv. Jožef je nekdaj na besedo angeljevo: „ Vzemi dete in beJi!u — Jezusa vzel v naročje, bežal ter ga rešil pred Herodom. Krščanski stariši! mnogo Herodov zalezuje tudi vaše otroke; položite jih male in velike v naročje sv. Jožefa. Z očetovsko ljubeznijo, kakor nekdaj Jezusa, jih bo obvaroval pretečih nesreč. 6. Pojdite vi ubogi k Jožefu! Marsikterim manjka vsakdanjega kruha, manjka primerno stanovanje, kjer bi se ogreli in sladko počili. Pojdite k Jožefu. Akoravno iz kraljevega rodu Davidovega, je Jožefova osoda ubožnost. Glejte, kako v Betlehemu zastonj trka za prenočišče svoje in svoje neveste, ki je v nekterih urah že imela postati mati Narvikšega, in slednjič pribežališče najde v bornem hlevu. Revni Jožef božjemu Detetu, kralju nebes in zemlje, ne more dati druge zibeli, kakor jasli, ne drugega ležišča, kot malo sena in malo slame, ne druge kraljevske obleke, kakor borne plenice. Ko gre njegova zaročena žena v tempelj Rogu prvorojenca predstavit, ubožni Jožef ne more druzega darovati kot dvoje grlic. Vse življenje ostane Jožef ubožen in je res pripraven nadomestovati Očeta tistemu, ki ni imel, kamor bi svojo glavo Položil. Pojdite ubogi k Jožefu, on vam bo od Boga gnado izprosil, da bote svojo revščino iz ljubezni do ubogega Jezusa voljno prenašali tor si tem več po njegovem zgledu prizadevali obogateti na čednostih višjih blagrih, kterih tatovi ne morejo ukrasti, jih rija in molji ”e snedo. 7. Pojdite k Jožefu vi rokodelci! S trudom si morate s svojimi rokami živež služiti. In marsikteri večer se vkljub marljivosti v skrbeh vležete in zjutraj zopet vstajate v skrbeh; vkljub pridnemu delu nič kaj ne gre naprej, komaj zmagujete za hrano in obleko svojih otrok. — Pojdite, iščite tolažbe pri ubogem delavcu Jožefu. S svojimi rokami je tudi on služil živež za-se in za najsvetejši °sebi, ki jih je kedaj zemlja nosila, za Jezusa in Marijo. Delo je tudi Jožefu odločeno za vse življenje, njemu, ki Gospoda nebes in zemlje nosi v naročji in zapoveduje tistemu, kteremu so vetri in morje pokorni. Sv. Jožef in Jezus, ki je svojemu krušnemu očetu pomagal, sta posvetila s svojim zgledom rokodelski stan. Toraj z veseljem delajte in brez godrnjanja. Začnite svoje delo z molitvijo in Bogu darujte svoj trud; potem tudi božji blagoslov ne bo izostal, sv. Jožef vam ga bo izprosil. 8. Pojdite vi trpeči k Jožefu! Dokler je živel, je sv. Jožef dosti križev imel. Videl je solzice božjega Deteta v betlehemski štalici; čul v jeruzalemskem tempeljnu preroško besedo iz ust Simeonovih na Marijo: Tvojo dušo bo meč presunil. Britkosti in težave daljnega pota v Egipt delil je z Marijo. Velika žalost je navdajala njegovo srce, ko je bil zgubil Izletnega mladenčka Jezusa in tri dni ga je z Marijo v velikem strahu in britkosti iskal. In le Bogu je znano, koliko drugih britkosti in trpljenja je moral prestajati. — Pojdite torej vsi trpeči k Jožefu! Njegova priprošnja vam bo dosegla gnado, da bote svoje križe voljno nosili in v britkostih koj ne godrnjali, temuč se pokazali zveste učence križanega Zveličarja, kterim obeta, da za kratko trpljenje tukaj na svetu bo nad njimi razodeto večno veličastvo; kar nam ravno kaže nad Jožefom, ki se veseli v nebeški slavi. 9. Pojdite k Jožefu vi ubogi grešniki! Vi zabredli ste zgubili največji biser, svojo nedolžnost; vaša duša nosi sramotni pečat pregrehe; vaš angelj varuh žaluje nad svojim zabredlim varovancem; nebesa jokajo, pekel vriska. Oh, paradiž v vašem srcu je razdejan; peklenska kača se je priplazila vanj. Srčni mir je šel. Zgubljeni biser nedolžnosti se ne povrne več, nobena solza, nobena pokora ga v prvotnem blišču več ne podeli. Res je to silno žalostno; ali vendar vam obupati ni treba. Vi zabredli, ubogi grešniki, pojdite k Jožefu! Glejte, tudi on je bil zgubil svoj največji zaklad, sebi izročenega Jezusa. On vas bo naučil iskati in najti zgubljenega Jezusa. Povedal vam bo, da z grehom zapravljene gnade ne morete najti med svetom, med prijatli in znanci, ampak le v hiši Gospodovi. Jožef vas bo pripeljal med pismoučene v tempeljnu, med namestnike božje in tam bote zagledali zgubljenega Jezusa. Sledite torej, ubogi grešniki, Jožefu, on vam bo izprosil gnado resnične žalosti nad vašimi grehi, izprosil odpuščanje pri usmiljenem Jezusu, in tudi vi bote deležni enakega vesolja, kaker ga je občutil sv. Jožef, ko je bil tretji dan svojega Jezusa našel. Da, našli bote v sv. zakramentih pokore in presv. rešnjega Telesa zopet gnado božjo, varujte jo potem enako skrbno, kakor Jožef svojega Jezusa. Le zaupljivo torej pojdite k Jožefu, po njegovi priprošnji bote prejeli pravo obžalovanje svojih grehov, resnično pokoro, zgubljeni mir in slednjič nebesa. Jožef vam bo pokazal Jezusa, ki vas bo kot usmiljeni Samarijan ozdravil vseh bolečin. 10. Pač še enkrat zakličem: Pojdite vsi k Jožefu! Jožef je sklenil svoje lepo življenje v pričujočnosti Jezusa in Marije. Smrt mu ni bila nič strašilnega, ker ga je res preselila le v boljše življenje. Na podobah vidite, da mu Jezus sam s prstom kaže navzgori proti nebesom in angelji neso plačilni venec za zvestega služabnika. 0 srečna je bila Jožefova smrt; kdo bi si pač enake ne želel? Kdor jo pa hoče imeti, naj gre k Jožefu; saj je on tretji med velicimi varuhi umirajočih. Glej, takrat ti vsa posvetna učenost pomagati ne more, od sveta se moraš ločiti; tvoji domači in znanci te bodo tolažili, ali s teboj v večnost ne morejo, mašnik te bo okrepčal s sv. zakramenti, ali s tvojo dušo ne more stopiti čez prag večnosti; — ali eden je, ki lahko tebe spremlja celo pred sodnji stol Jezusov — in to je sv. Jožef, patron umirajočih, in če Jožef tebe pripelje pred Jezusa ter za-te prosi, boš milostno sodbo zaslišal. Zatorej, dragi kristijan, nikari ne mudi o pravem času sv. Jožefa vabiti na pomoč za smrtno uro; časti ga in služi mu goreče v življenji in gotovo te bo varoval ob smrti. Vsi, vsi pojdite k Jožefu, vi otroci in stariši, vi mladenči in dekleta, vi trpeči in žalostni, vi pravični in grešniki, vi bogati in revni, vi predstojniki in podložni, pojdite vsi k Jožefu v življenji in smrti in se bote prepričali njegovega mogočnega varstva. Amen. Anton Žlogar. Četrta postna nedelja. Priprava k sv. obhajilu. (Osnova.) Tedaj je Jezus vzel kruhe in je zahvalil, ter jih razdelil med sedeče. Jan. 6, 11. Vvod. V očeh božjih so sicer vsi čudeži enako veliki, ker so Vsi delo božje vsegamogočnosti; ali nam ljudem se nekteri veličastji zdijo memo druzih. Kavno čudež, ki ga današnji evangelij 8 pripoveduje, posebno vzbuja naše strmenje: pet tisoč ljudi (brez otrok in žen) — samo pet kruhov in dve ribi, — vsi so bili nasiteni, — ostane še dvanajst jerbasov, več kakor je bilo v začetku! Ali je bilo mogoče drugače, kakor da so se čudili: „On je resnično prerok, kteri ima na svet priti, ter ga hoteli kralja narediti ?“ — Pa še vse veči čudež božje ljubezni, ki ga Jezus še vedno med nami ponavlja, je p res v. obhajilo, v kterem nasituje dan na dan, in zlasti zdaj o velikonočnem času, ne le nekaj tisoč ljudi, marveč milijone po vesoljnem katoliškem svetu, s prečudnim angeljskim kruhom, — s svojim lastnim Telesom. O koliko jih je bilo že osrečenih in oveseljenih od zadnje večerje do današnjega dne! O da bi tudi vi vsi vredno .... Sveti papež Gregor Veliki pripoveduje, da je bila v prvih stoletjih med kristijani navada, da je dijakon vernim, kteri so k mizi Gospodovi pristopili, glasno zaklical: „Pristopite z vero, s strahom, z ljubeznijo/“ — Ko ste, preljubi, tako vredno opravili sv. spoved, kakor sem zadnjič priporočal: pristopite tudi vi k mizi Gospodovi 1) z živo vero, 2) s svetim strahom, 8) z gorečo ljubeznijo! Izpeljava. I. Poglavitna reč za pripravljanje k sv. obhajilu je čista spoved. Kdor se je vsaj vsih smrtnih grehov očistil, sme zaupljivo pristopiti k mizi božji; ni se mu bati najstrašnejše reči — božjega ropa. Da bo pa obhajilo tem več koristi in sadu imelo, treba je še razun spovednega očiščenja še dalje svoje srce pripravljati za prihod nebeškega Kralja. In sicer najpred z živo vero. — Ni mi še treba dokazovati, da je v podobah belega kruha Jezus Kristus resnično pričujoč, z dušo in ... . To vsi trdno verujete, ta vera vam je v srcu utrjena, odkar so vas duhovni pastir za prvo sv. obhajilo podučevali. Pa vse drugo je, vero imeti in vere se zavedati. Kakor n. pr. učenost v glavi učenega moža takorekoč počiva, spi, in kadar hoče druge podučiti, jo mora zbuditi, s premislikom v spominu poiskati, kaj bo rekel; enako moramo tudi sv. vero, ki jo imamo v svojem srcu, pred sv. obhajilom zbuditi, ali kakor smo vajeni roči, „obuditi“, poživiti. In to se najlaže zgodi s premišljevanjem, da si v spomin skličemo, kar vemo o Jezusu, božjem Sinu, kterega bomo sprejeli pri sv. obhajilu; vse naše misli naj se sučejo o vprašanji: Kdo pride k meni? — Nasvotoval bi to-le: «) Izvoli si za sv. obhajilo dan, ko imaš več časa, da lahko vse druge misli in skrbi na stran pustiš, kolikor mogoče: dan sv. obhajila ti bodi imeniten, radosten praznik! Ze prejšnji večer premišljuj: Jutri pride k meni Jezus, živi Bog, ki je neskončen v svoji velikosti, vsegamogočen v svoji moči, neomejen v svoji oblasti, neskončno svet in popolen v svojem bitju .... kterega angelji v nebesih molijo, na kterega migljej se stebri potresa jo (Job 26, 11.); kteri zemljo pogleda in se strese, kteri se gora dotakne in sc kade (ps. 103, 33.); »Gospod vojskinih trum, kterega časti je zemlja polna.'1 (Iz. 6, 3.) Premišljuj dalje to, kar ti o njem pripovedujejo svetopisemske zgodbe od trdih jaslic v revnem hlevcu do težkega križa, ki ga je nesel na goro Kalvarijo in umrl na njem v nodopovedljivih bolečinah; spremljaj ga še dalje v nebeške višave, kjer sedi na desnici svojega nebeškega Očeta, od koder bo prišel sodit žive in mrtve — tudi tebe! Premišljuj njegove čudeže, njegova dela, kakor bi bil takrat zraven, ko so se vršila. Izvoli si to, kar te najbolj gine; ginljivega je pa toliko, da ti ne more zmanjkati. — Kadar je imela iti mati cesarja Maksimilijana II. k sv. obhajilu, se je za dva dni odločila od sveta, zaprla se v svojo sobo in v samoti premišljevaje pripravljala se za sv. obhajilo. Nekega dne, ko se je tako pripravljala za obhajilo, pride njen sin iz daljnega popotovanja in želi mater videti. Pa cesarica ne usliši prošnje svojega sina, marveč mu sporoči: „Jutri, ko pridem od sv. obhajila, se oglasi! “ b) h mislijo na svojega Jezusa se vlezi spat; če se po noči prebudiš, naj bodo spet brž tvoje misli pri Jezusu v tabernakeljnu; ne žabi, da on tam vedno čuje, posluša, gleda, da vidi vse tvoje misli, tvoja pobožna čutila, ter še bolj hrepeni k tebi priti, kakor ti k njemu .... Ko se zjutraj zbudiš, urno vstani, pobožniše opravi jutranjo molitev; prisrčno so priporoči Mariji prečisti Devici, svojemu angelju varuhu, ki te danes popelje po tako imenitni poti v tako svet kraj____ Ge le moreš, opusti to jutro druga opravila, pogovore itd. e) Posebno pa obudi svojo živo vero takrat, ko pride srečni trenutek, da se bližaš oltarju in ti že Jezus naproti gre, nevidno nbdan s trumami angeljev, — pred njim stoje Kerubini, z njim pridejo Scrafmi, ki zakrivajo svoje obraze s prevelike spoštljivosti do njcga. (Sv. Kriz.) Mašnik kažejo sv. hostijo rekoč: „Glej, Jagnje hožje .... Pozabi vse drugo na svetu, tvoje telesno oko naj bo slepo za vse posvetno; s svojim dušnim očesom pa verno gledaj Jezusa, kakor so ga nekdaj gledali aposteljni, ki so ž njim živeli, kakor so ga gledali ljudje, kterim je dobrote delil, kakor ga gledajo izvoljeni v nebesih in kakor ga boš enkrat gledal, ko pride v oblakih neba. II. Ako smo tako živo vero obudili, potem nam bo vse drugo lahko, prišlo bo nekakšno samo ob sebi, kar je še treba za prav dobro sv. obhajilo. Posebno nas bo navdajal nek svet strah. Ni- 8* kakor ne mislim tu tistega grozovitega strahu, ki ga občuti v svojem tresočim srcu nesrečnež, kteri se predrzne s smrtnim grehom na vesti se blišati mizi Gospodovi, kakor izdajalec Juda .... Govorim le o tistim blagodejnem in koristnem detinskem strahu, ki nam daje potrebne spoštljivosti, ponižosti pa tudi neomahljivega zaupanja in prisrčnega počeščenja. a) Kdo bi se ne prestrašil, ako z vernim duhom premišlja neskončno svetost božjo, nasproti pa svojo lastno grešnost in slabost! Ali ne bo spoštljiva ponižnost navdajala njegovega srca? — Sv. Elizabeta je takrat, ko je prišla Mati božja v njeno hišo, zaklicala: Od kod to meni, da pride Mati mojega Gospoda k meni? (Luk. 1, 42.) Kaj porečemo pa mi ... . Kaj je človek, da se ga spomniš, o Gospod? ali kaj je človekov sin, da ga obiščeš? (ps. 8. 5.) Sv. Janez Krstnik se je nevrednega štel, Jezusu jermene čevljev odvezati (Jan. 1, 27.) in si ni upal krstiti ga ... . Sv. Peter videti čudežni ribji lov, pade pred Jezusa na kolena in prosi: „Gospod, pojdi od mene, ker sim grešen človek (Luk. 5,8.).... Kličimo s stotnikom tudi mi: „Gospod nisem vreden itd. Ponižujmo se; kolikor ponižniše bo naše srce, toliko prijetniše stanovanje bo njemu, kteri je rekel: „Učite se od mene, jaz sem krotek in iz srca ponižen.“ b) Oe tudi v ponižnosti spoznamo svojo revščino in nevrednost, nas vendar to ne sme odvračevati od sv. obhajila, da bi se ne upali pristopiti. Ravno nasprotno: ponižno spoznanje lastne slabosti nas še najbolj sili, da radi hodimo pomoči iskat tjo, kjer jo je edino mogoče dobiti, radi hodimo zajemat v studencu milosti .... Ravno spoznanje svoje slabosti nas navdaja s trdnim zaupanjem. Tisti Peter, ki je ponižno klical: „Gospod, pojdi proč od mene, ker sem reven grešnik!" je tudi klical, takrat, ko je bil Jezus obljubil presv. rešuje Telo: „Gospod, kam hočemo iti, ti imaš besede večnega življenja?u (Jan. 6, 69.) Gospod sam pravi: „Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.11 (Jan. 6, 54.) On ni le neskončno veličasten, ampak tudi nezmerno dober in usmiljen; poslušaj, kako ljubeznjivo vabi: „Pridite k meni vsi, kteri se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživili (Mat. 11, 28.) — Tedaj s spoštljivim strahom, pa tudi s trdnim zaupanjem! Strah naj vas obvaruje predrzne lahkomišljenosti, zaupanje pa pogubne malosrčnosti. c) Oboje, strah in zaupanje, nas priganja k molitvi. Pobožna molitev je posebno važen del bližnje priprave; tukaj velja: čem več, tem bolje. Le nekaj trenutkov moliti tikoma pred sv. obhajilom, bilo bi premalo. — Z angelji, ki Jezusa nevidno obdajajo, ga hvali in poveličuj! Kakor gobovi v evangeliju ga prosi: „Gospod, ako le hočeš, me moreš očistiti.11 (Mat. 8, 2.) S slepcem pri Jerihi kliči: „Jezus, sin Davidov, usmili se me!u (Mark. 10, 47.) Misli si, da tudi tebe Jezus vpraša: „Kaj hočeš, da ti storim?“ Zaupljivo mu naštevaj po vrsti vse dušne in telesne potrebe .... Reci tudi ti: „Učenik! daj, da vidim!11 prosi, da bi mogel prav spoznati Boga in samega sebe, lepoto sv. čednosti pa ostudnost greha, dolžnosti svoje, pravo pot — Zlasti ga prosi, naj ti vžge v srcu pravo ljubezen božjo. III. Slednjič je dijakon obhajance opominjal: „Pristopite z ljubeznijo!u — Brezkončna je ljubezen Jezusova do nas, ker je ljubil svoje, hi so bili na svetu, jih je ljubil do lconca. (Jan. 13, 1.) Naj-očitniše znamenje njegove nezmerne ljubezni nam je presv. rešuje Telo. — Kako hočemo povrniti? Ljubezen se more le z ljubeznijo poplačati. „Ljubimo Boga, ker nas je Bog pred ljubil.11 (I. Jan. 4, 19.) Kako se razodene ta ljubezen pred sv. obhajilom? a) S kesanjem. Ni mogoče, da bi kdo Boga ljubil, ako mu ni žal, da ga je razžalil; kakor tudi nihče ne more prav obžalovati svojih grehov, če ne ljubi Boga; čem veča je ljubezen, tem veče je kesanje in nasprotno. Z objokovanjem svojih grehov in zmot so svetniki najlepše pokazali svojo veliko ljubezen do Boga: sv. Peter, sv. Magdalena, sv. Kortonica itd. Zgodovina pa tudi kaže, kako všeč je bilo vsikdar Bogu tako kesanje; „Dar Bogu je prcžaljen duh; potrtega in ponižanega srca, o Bog! ne boš zaničeval.11, (ps._50, 19.) Tak dar nesi tudi ti Jezusu naproti. Ge tudi si že pri spovedi kesanje obudil, obudi ga zopet in zopet; da bo tvoja žalost veča, spominjaj se svojih prejšnjih grehov in zmot, s kterimi si nekdaj žalil njegovo premilo Srce. b) S trdnim sklepom. Krščanska ljubezen je v tem, da spol-nujemo zapovedi, vestno opravljamo vse dolžnosti, ki jih imamo do Roga, do bližnjega in do sebe. če hočeš, da bo tvoje srce Jezusu prijetno stanovanje, trdno so odloči na dan sv. obhajila, po njegovi yolji živeti. Premisli, kaj boš v prihodnje opustil, česa se boš gorečniše poprijel .... Govori tudi o tem z Jezusom v molitvi. Ali meniš, da se ne bo z dopadajenjem na te oziral, ako vidi v tvojem srcu toliko odločnost: raje umreti, kakor še kedaj ga žaliti? „Kdor ima moje zapovedi in jih spolnuje, ta je, ki me ljubi.... in jaz ga bom tudi ljubil." (Jan. 14. 21.) c) S prisrčnim hrepenenjem. Še človek raje tje gre, kjer ve, da ga z veseljem in željno pričakujejo. Ali bo mogel Jezus z vesoljem priti v tako srce, ki nima nič ali pa le malo hrepenenja po njem? Ali mu bo mogel prinesti v obilnosti svojih nebeških darov, ako mu je tako malo mar zanj in za njegove darove? ..Pri tej gostiji se le oni nasitijo, Meri so selo lačni.u (Gerson.) — Koliko hrepenenje po sv. obhajilu so nekdaj imeli svetniki! Sv. Matilda je imela navado reči: „Da bi mogla sv. obhajilo prejeti, bi rada šla čes gorečo grmado.“ Sv. Frančišek je pred sv. obhajilom željno ure štel in hrepeneč klical: „0 le še sedem ur, še ena ura! Pojdimo, že je čas.u Sv. Katarina Genoveška je toliko lakot po sv. obhajilu v sebi čutila, da ni mogla dočakati, da bi jej bili mašnik sv. hostijo na jezik položili; neka notranja sila jo je naganjala pristopiti in jo vzeti, zato je rekla: „Hitro, hitro mi dajte mojo ljubo hrano; kajti omedljujem in umiram prevroče želje po svojem GospoduP Zato so prvi kristijani imenovali ta zakrament „doželjeno“. — Prizadevaj si tudi ti, prav prisrčne želje po Jezusu v sebi obuditi! „Kakor hrepeni jelen po studenčnih vodah, talco hrepeni moja duša po tebi, o Bog!“ (ps. 41, 1.) Pridi, o pridi k meni, ljubi moj, ves doseljen. (Vis. p. 6, 2.) — Ge pa nikakor ne moreš obuditi tacega hrepenenja, ternuč je suho in mrzlo tvoje srce, vsaj želje obudi, da bi ga rad imel in prosi Jezusa, naj ti razgreje tvoje hladno srce. Bog gleda le na tvojo voljo, in bo to, kar želiš imeti, tako sprejel, kakor bi že imel po besedah preroka Davida: „Pripravljanje njih srea je slišalo tvoje uho.u (ps. 10, 17.) Konec. Dve reči ste v krščanskem življenji nad vse važni: dobra spoved (o kteri sem preteklo nedeljo govoril) pa vredno sv. obhajilo. Kdor bo prišel v pekel, bo spoznal in vse večne čase objokoval, da zato je pogubljen, ker ni sv. zakramentov vredno prejemal, — ko bi jih bil, se bi bil rešil. Kdor pa pride v nebesa, se bo zato posebno veselil, da si je po vredni sprejemi sv. zakramentov rajsko veselje tolikanj pomnožil, — zlasti po pogostnem pobožnem sv. obhajilu. Tedaj .... Praznik oznanjenja Device Marije. A ve Marija. In angel j je k Mariji prišel in jej rekel: „Cešfiona Marija, milosti polna!“ Luk. 1. 28. Zelje pobožnih v stari zavezi po prihodu obljubljenega Odrešenika so postajale vedno gorkejše, in zdaj, „ko je prišlo spolnjcnje časau (Gal. 4, 4.), pošlje Bog angelja Gabrijela v Nazaret k Devici Mariji naznanit, da hoče zdaj zdaj spolniti v raji dano obljubo. „Ceščena, milosti polna, Gospod je s tabo j, blagoslovljena si med ženamiu (Luk. 1, 28.) pozdravi Gabrijel Marijo. Marija se prišlega služabnika božjega in njegovega pozdrava ustraši; ali angelj jej seže v besedo ter reče: „Ne boj se Marija... Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sina, in imenuj njegovo ime Jezus.“ (Luk. 1, BO. 32.) In Marija mu odgovori: „Glej, delcla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedil (Luk. 1, 28.) Po tej Marijini besedi je zapustil Jezus nebeški tron in se je včlovečil v deviškem Marijinem telesu. Kako vesel, kako srečen je pač za nas vse današnji dan, v kterem je Sin božji, pokoren svojemu Očetu, zapustil svoj nebeški dom, prišel v solzno dolino, in za nas človek postal; pač srečen dan' zares, v kterem je postala Devica Marija mati Zveličarjeva in s tim ob enem tudi naša mati. Ko bi bila Devica Marija nasprotovala božji volji in ne bi bila hotela sprejeti maternstva Jezusovega, zgubljen bi bil človeški rod; še zdaj bi ječal v temi zmote in nevere, ker cerkveni učeniki trdijo, da edino njo je Bog tako lepo in čisto vstvaril, ki je vredna bila, mati božjemu Sinu postati. Iz tega razvidimo, koliko hvaležnost smo mi Devici Mariji dolžni. In da bi te največe dobrote nikdar ne pozabili, marveč vedno hvaležno v spominu hranili oni presrečni dan, zato nas sv. cerkev vsak dan po večkrat opominja, naj se mi katoliški kristijani vedno hvaležno spominjamo onega trenutka, v kterem je po vdanosti Marijini Sin božji zapustil nebeško veličastvo in prišel na svet. In mi verni otroci sv. katoliške cerkve to tudi storimo, ko vsaki dan molimo „angeljevo češčenje". Ni je med nami bolj znane molitvice od te; nedolžno dete že jo zna in tudi onemoglega starčka ustnice molijo jo pobožno. O tej nam znani molitvi, o angeljevem češčenji, bom danes govoril in sicer pojasnil vam bom: 1. Od kedaj molijo kristijani to molitev, in 2. kakšne občutke nam podaja la molitev. I. Ze čez 500 let jo minulo, odkar se angeljevo češčenje po krščanskem svetu moli. Vendar popolnoma v tem redu kakor zdaj še le 300 let. Leta 1263 zapove sv. Bonaventura iz reda sv. Frančiščka bratom svojega reda, naj oni ljudi opominjajo, da naj vsaki večer, ko redovniki sklepnico molijo in se zato pozvoni, Marijo Devico trikrat pozdravijo in počaste z angeljevimi besedami. Mislijo namreč učeni, da je ob tem času bilo, ko jo je pozdravil angelj Gospodov. (Cvetje 1. leto.) Pozneje so to pobožnost tudi na Francoskem vpeljali, ktero potem sv. oče XXII. leta 1318 potrdijo in vsim, ki češčena-marijo trikrat odmolijo, mali odpustek za 10 dni podele. Leta 1368 je pa cerkveni zbor v Lavauru (dep. Tara, v južni Franciji) zapovedal, naj se tudi zjutraj zvoni in odmoli trikrat oče-naš v čast peterim ranam Jezusovim in sedemkrat češčenamarijo v čast sedmerim veseljem Marijinim; in leto pozneje je bilo v zboru Bezierskem skleneno, naj se zvoni tudi zgodaj v jutro, ko se daniti prične, ter odmoli le trikrat očenaš in češčenamarijo in naj se v to zadobi odpustek 20 dni. Da se pa tudi opoldne zvoni in angeljsko češčenje moli, izvira od te imenitne dogodbe: Leta 1456 so mesto Bel igr a d Turki že čez 4 mesce oblegali. Turški sultan je že mesto večkrat napadel, ali zastonj. Neki dan se bijejo 20 ur neprenehoma; katoliški branilci so bili utrujeni in skoraj primorani se podati. Tudi mislijo že na to. Zdaj se pokaže Janez Kapi.stran, pobožen frančiškan, se vstopi pred vojake in jokaje moli: „0 mogočna nebes Kraljica! bodeš li svoje otroke prepustila nevernikom, ki tvojega božjega Sina zaničujejo in ki bodo posmehovaje še rekli: kje je zdaj Bog kristijanov?u Pobožni mož moli in joka. Besede bogoljubnega frančiškana kristijane navdušijo tako, da s pravo srčnostjo navdušeni in zaupaje na pomoč iz nebes planejo še enkrat na sovražne Turke, ki že v mesto hite, ter jih popolnoma premagajo; mnogo tisoč so jih pobili in ostale zapodili v beg. To nepričakovano in slavno zmago so sploh pripisovali Marijini priprošnji in njej v čast in zahvalo je zapovedal papež Kalikst III., naj se kristijani po vsili cerkvah Mariji za to zmago zahvalijo, in je v večni spomin te slavne zmage ukazal, naj se po vsem krščanskem svetu Mariji v čast in zahvalo za to in toliko dobroto vsaki dan zvoni ob uri od dveh do treh popoldne, ker so se okoli te ure Turki kristijanom umaknili; pozneje pa so jeli v spomin te dogodbe opoldne zvoniti. To, kar sim vam sedaj povedal, pripoveduje nam zgodovina; in v tem vidimo vir in začetek molitvi ange-ljevega češčenja. Dne 14.septembra 1724 so pa sv. oče Benedikt XIII. tej molitvi podelili te-lo odpustke: a) Odpustek 100 dni, kdor odmoli angeljevo češčenje zjutraj, opoldne in zvečer in sicer s skesanim srcem in kleče; b) poponoma odpustek vsaki mesec enkrat pa tistemu, kdor se skesanim srcem kleče vsaki dan ali zjutraj, ali opoldne, ali zvečer odmoli angeljevo češčenje in v mescu enkrat prejme zakramente sv. pokore in presv. rešnjega Telesa, ter moli v namen sv. katoliške cerkve. Moliti je treba, kadar zvoni; le redovne družbe, ki so po skupnem opravilu zadržane, zadobijo odpustek, če kmali po zvonjenju molijo; kjer se ne sliši zvon, se dobijo odpustki, ako se moli primeroma ob času, ko sploh zvoni. O velikonočnem času naj moli molitev „Veseli se Kraljica", kdor jo zna, ali pa angeljevo češčenje, toda stoje; stoje se tudi moli v soboto po večernicah in celo nedeljo. — Cerkev sicer ni izdala za to molitev posebne zapovedi, vendar želi, da bi jo verni pobožno vse trikrat molili. Očitno kaže veliko mlačnost, kdor jo opušča. n. Ko torej iz sv. zgodovine poznamo vir in začetek te molitve, ki je božje delo iz nebes, poglejmo še dalje, kakšne misli in občutki naj se vrste v našem srcu, kadar molimo ta prelepi angeljev pozdrav. Celo noč kraljuje mir, kraljuje tihota po zemlji; vse mirno spava in počiva; in noč začenja že slovo jemati, kar zadoni v tej presladki tihoti iz zvonika zvonov glas, ki nas vabi in kliče, počastiti nebes kraljico Marijo. In ravno tebi, preljuba mladina! vam, otroci! vam, mladenči in deklice! vam velja v prvi vrsti jutranji glas zvonov, vam sosebno podaja lep nauk. Zdi se mi, ko da bi ta zgodnji jutranji zvonov glas sosebno vas budil in vsakemu tako nekako klical v srce: „0 mladeneč! o deklica! zgodaj v jutro zaslišiš zvonov glas, ki te vabi iz spanja k molitvi, k delu; zgodaj vstani k molitvi, zgodaj k dolu; zgodaj začni pa tudi delati za zveličanje svoje; zgodaj v prvi mladosti že pričenjaj Kogu služiti, njega ljubiti in vse zaničevati, kar mu ljubo ni; zgodaj v mladih letih že ogibaj se skrbno vsake priložnosti v greh; zgodaj v mladih letih že zaničuj in studi malopridno tovaršijo, da se greh ne vcepi v tvojem srcu in se v njem ne vkorenini; — prej, ko mine nočna tmina, zadoni po dolini zvonov glas, in tako, preljuba mladina! ti tudi prej. ko te je greh za delo tvoje duše nezmožnega storil, začni dragi čas prav in dobro obračati; zdaj v mladih letih nabiraj si zakladov, da boš enkrat na večer življenja sad svojega truda in trpljenja z radostjo ogledovala!" Tako, vidi se mi v duhu, tako, mladost! te kliče zgodaj v jutro Marijin zvon, Marijin glas k motitvi, k delu; zdi se mi, da te Marija ravno tako ljubeznjivo kliče s tim zvonovim glasom, kakor je nekdaj v resnici klicala vsako jutro ob določeni uri sv. Kozo Limansko: „ Vstani, hcc-rka moja! vstani k molitvi; čas k molitvi ja ža prišel /“ je klicala deklico Kozo Marijo. Enkrat jo je pa zaspanec posilil in zopet je zadremala, ko jo je bila Marija že poklicala; zopet pristopi k njej Marija, se je dotakne ter reče: „ Vstani! vstani! Merica moja; saj si me ja prosila, naj te kličem; in davno že je odbila navadna molitvena ura!u Z Kozo Limansko, pravim, kliče tebe, ljuba mladost! Devica Marija; ne sicer po lastnem, ampak po zvonovem glasu; z Eozo Limansko urno vstajaj in ubogaj Devico Marijo. Mirno in tiho je po noči; tako mirno in tiho bode tudi v tvojem srcu, ako bos vbogala Marijo, ker potem ti strup greha nikdar ne bode okužil in vznemiril tvojega srca. O, kako sladko in veselo bije nedolžno srce! Toda bodi Bogu in Mariji potoženo, da je veliko število tacih, ktere jutranji zvon zastonj kliče, zastonj opominja k molitvi in k delu za dušno zveličanje! Koliko je takih, ki vkljub vsemu opominjevanju in vkljub vsim prošnjam že v zgodnji mladosti popačijo svoje srce in po grehu hrepene, kakor upehani jelen po mrzlem studencu; takim bije in doni pač zastonj zvonov glas, takim kliče pač Marijin zvon, Marija sama zastonj. Kolika žalost za ljubeče njeno materino, Marijino srce! — Sv. zgodba pravi, da je živel mladeneč, ki je imel večletno navado pri neki podobi žalostne Matere božje, ki je stala v bližnji bosti pri njegovem domu, vsako jutro svojo pobožnost opraviti. Neki večer pa pade nesrečnež v smrtni greh. Drugo jutro pride po navadi k podobi, in glej! Mesto sedem mečev ugleda še osmega v srcu Marijine podobe. In notranji glas mu zakliče: „Ta osmi meč je sinočni tvoj smrtni osedli.u Pohlevnost dela čudeže. Ko je Jezus tako pohlevno in krotko na križu trpel, se je spreobrnil razbojnik, spreobrnil se je kmali Longin, ki mu je bil s sulico stran prehodil, in potlej, ko je dušo izdihnil, so se ljudje, ki so bili priča njegove trpeče krotkosti, na prsi trkali in trepetaje vrnili. Glejte, kar Jezus s premnogimi čudeži ni mogel doseči, dosegel je s trpečo kratkostjo; v Jeruzalemu so bili tako omehčani, da se jih je na prvo Petrovo pridigo 3000 spreobrnilo. Enako so svetniki ravno s kratkostjo največ dosegli. To vidimo n. pr. v življenji sv. Filipa Benicija. Neki dan je v mestu Forli, poslan od papeža, sprte meščane k spravi opominjal. Trdovratni meščani pa so ga zasramovali ter med kletvijo in lučanjem kamenja iz mesta vrgli. Prevzetni, J 81etni mladeneč Peregrin ga je celo na lice udaril. Filip tiho in molče krivice prenaša, pred mestnimi vrati poklekne in moli za preganjavce. To vidi Preregrin; nepremagljiva kratkost Filipova ga premaga, bliža se Filipu, poklekne predenj, jokaje ga prosi odpuščanja in še celo, da naj ga sprejme v svoj red. Filip ga usliši, Peregrin je sprejet, postane pobožen redovnik in poslednjič svetnik — sveti Peregrin! Tudi ni res, da bi ne bila ponižnost častna za človeka, ali Ja mu je celo škodljiva, kakor svet lažnjivo govori in potem ravna. Jezus hi sploh naš Odrešenik ne bil mogel postati brez ponižnosti. Fe njegova nezmerna ponižnost jo storila, da je zapustil nebeško veličastvo in živel v človeškem siromaštvu in človeških nadlogah. Le neskončna ponižnost je storila, da je Jezusovo Srce, čeravno naj-nedolžniše in najsvetejše, vendar sprejelo na se vse grehe vseh časov, ker drugače ni bilo odrešenje človeškega rodu mogoče: z vsemi grehi obložen postal je Jezus kakor najbolj zaničljivi grešnik — kakor grešnik vsih grešnikov. Po prevzetnosti in nečimernosti je prišel greh na svet, — s ponižnostjo je moral Jezus satana premagati, ki je sam zavolj napuha v pekel pahnjen tudi prve starše v nepokorščino pregovoril. Brez ponižnosti si tedaj še Odrešenika misliti ne moremo; brez ponižnosti pa tudi nihče ne more deležen biti njegovega odrešenja. To nam kaže vsakdanje življenje. Kteri ljudje se ogibljejo cerkve in zanemarjajo njene milosti? Ali ne ravno prevzetni in napuhnjeni? Napuh je pripravil brezštevilne krivoverce, da so zapustili sv. cerkev in še druge za seboj v zmote in pregrehe potegnili; napuh še zdaj moti premnoge, da zaničujejo svojo lastno mater, sv. katoliško cerkev in njene služabnike, škofe in masnike; napuh jim brani svojo vero očitno kazati; napuh jih moti, da se sramujejo molitve, da se nočejo postiti, sv. zakrametov prejemati, besede božje poslušati; napuh jim zaklepa jezik in srce, da se nočejo spraviti z bližnjim; napuh jih zapeljuje še v stoterne druge grehe; napuh jih oropa neštevilnih milosti: „Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje gnadou (Jak. 4, 6.); napuh jih tira v čedalje veče zelo in slednjič v pogubljenje: „ Vsak, kteri se ponižuje, bo ponižan. “ (Luk. 14, 11.) Nasproti nam pa življenje svetnikov kaže, da so po svoji ponižnosti postali to, kar so. Izgledov imamo brez števila; omenim vam le sv. Stefana, kralja ogerskega, kajti v visokem stanu je ponižnost še težja in zaslužniša. Nekega dne se je preoblekel, naj bi ga ne poznali, da je kralj, in je šel miloščinjo delit. Bili so pa med ubožnimi neotesani divjaki, ki so svetnika napadli, na tla vrgli, tepli in trpinčili prav hudo in grdo, mu s silo vzeli denarje ter so urno zbežali. Kralj pa je to prenesel z najvočo potrpežljivostjo, še celo veselil se je, da je tako imel svoje veselje pri Bogu. Obrnil se je k Mariji, ki si jo je bil v brambo izvolil, in jej reče: „Lej tu, o nebeška Kraljica, kako ti ljudje delajo s tem, ki si ga ti dala kronati za kralja. Ivo bi bila beseda o sovražnikih, bi prevdarjal, kaj naj storim po zahtevanji svoje časti; ker so pa domačini tvojega božjega Sina, zato vse te krivice z veseljem prenesem.“ Kralj je ponižno prenesel kruto zaničevanje zavolj Jezusa: od njega se je naučil. Kako se pa mi vedemo glede najlepših čednost, ki smo jih danes gledali v presv. Srcu Jezusovem? Koliko smo se že naučili od njega? O, kako daleč smo zaostali za njegovimi pravimi učenci! Mi ubogi grešniki si še vedno toliko domišljujemo o sebi, ko se Jezusovo najsvetejše Srce tolikanj ponižuje! Koliko tisočkrat zaslužimo zaničevani, osramoteni in ponižani biti, pa se tako ošabno napihujemo! Ze zdavno bi bili morali vsako jezo iz srca spraviti, pa še celo v sovraštvu živimo in z nemirnim srcem preštevamo, koliko nasprotnikov imamo! Brez čudežev bi bil mogel Jezus svet odrešiti, brezpo-nižnosti in pohlevnosti ne. Zato nas ne opominja, naj se od njega učimo čudeže delati, ampak: „ Učite se od mene, ker sem lcrotalc in is srca ponižen!u Povabim vas toraj vse, bodimo dobri učenci, pridne učenke Jezusovega presv. Srca! Prosimo Marijo, njegovo pre-Ijubljeno Mater, ki se je izmed vsih najbolje naučila posnemati to premilo Srce, naj nas zapiše v to božjo šolo: „0 preponižna, presladka Devica Marija , sprosi nam od najsvetejšega Srca Jezusovega eno naj večjih milost — resnično krotkost in ponižnost !u Amen. Tretja nedelja v postu. In bo zvezanega peljali in izdali Poneiju Pilatu, deželnemu poglavarju. Mat. 27, 2. Sestra Margareta, pobožna nuna karmeličanska, je imela prav posebno gorečo ljubezen do presv. rešnjega Telesa in presv. Jezusovega Srca. Prejemala je zato tudi posebne darove in milosti od Zve-čarja. V neki prikazni jej je Jezus razodel svoje Srce v podobi velikega žarečega ognja. Zdelo se jej je, kakor bi bila delj časa zaprta v tej ognjeni peči goreče Jezusove ljubezni. Pri tem studencu je zajemala toliko milost, da je v enem samem dnevu več napredovala v dobrem, kakor poprej v celem letu. Srce Jezusovo jo je čistilo kakor prav močen ogenj vsih nepopolnosti, navdajalo jo je s tako veliko ljubeznijo do Zveličarja, da je celo po telesu občutila njegovo moč, da se je tudi po zunanjem razodevala njena srčna čistost in nedolžnost ter se je zamaknjena večkrat povzdignila visoko nad zemljo. Videla je pa tudi, da je to božje Srce, akoravno sredi tolikega bogastva in blaženosti, vendar bilo potopljeno v globoko brezno naj- gr en k ej šega trpljenja, da je pod težo človeških grehov bilo kakor strto in kakor v smrtnih brhkostih in bi bilo omagalo, ako bi ga ne bila podpirala vsegamogočnost nestvarjene Besede. Vendar je spoznala v tem blaženem Srcu čezmerno ljubezen do tistih, kteri so mu tako trpljenje delali, toliko ljubezen, da se ne da popisati. Kakor tej izvoljeni duši je Jezus tudi še drugim pri mnogih prilikah razodel, kako zelo njegovo Srce ljubi najnesrečniše ljudi — grešnike, in da zavoljo te ljubezni tolikanj — žaluje in trpi, ker se nehvaležni od njega proč obračajo in predrzno v pogubljenje hitijo. Kako genljiva, kako pretresljiva je ta resnica, da vse trpljenje, kar ga je Jezusovo presv. Srce pretrpelo, pretrpelo je za grešnike, posebno za trdovratne grešnike in nespokorne grešnice. Da se tega bolj prepričamo, poglejmo danes, kako je Jezus Kristus pokazal svoje lepo Srce, ko se je dal zvezati. — Jezus, pred Poncijem Pilatom in pred judi zaničevan in zvezan, pomagaj nam pri tem premišljevanji in pretresi nehvaležnim grešnikom neobčutljivo srce! Sveti evangelisti nam pripovedujejo, kako se je bil sv. Peter pognal za Jezusa, kadar so bili pristopili vojaki in hlapci in so segli po Jezusu. Mahnil je po hlapcu velikega duhovna, Malhu, in mu je desno uho odsekal. Sin božji pa je aposteljne odvrnil, da naj ne delajo s silo, rekoč: Jenjajte od tega! In ti, Peter, vtakni meč v nožnico .... Ali meniš, da bi ne mogel prositi svojega Očeta, in poslal bi mi več kot 12 legijonov angeljev? Toda kako se bodo pa dopolnila pisma prerokov, ki naznanujejo, da se mora to zgoditi V Ne bom li pil keliha, kterega me je Oče dal? In dotaknil se je hlapčevega ušesa, ter ga mu je ozdravil. Množicam pa je na to rekel: „ Kakor razbojnika ste me prišli lovit z mečmi in lcolmi. Vsak dan sem bil pri vas in sem učil v tempeljnu in me niste prijeli; toda to je vaša ura in oblast teme. Pa to vse se je zgodilo, da se dopolnijo pisma prerokovi — Vidite, kako lepe, prave božje besede izhajajo iz Jezusovega lepega Srca? Ste slišali, kako je Gospod svoje aposteljne v veri potrjeval s tem, da vse to je treba, da se zgodi, kar je prerokovano od prerokov. Vendar pa judje zato nimajo nič manjšega greha, ker delali so mu hudo s hudobijo in hudovoljuostjo, — ne pa zato, da bi se prerokovanja spolnila. Pomenljivo jo to Jezusovo očitanje tudi zato, kor nam kaže, kako hudo se je nedolžnemu in krotkemu Jezusu zdelo, da so prišli z mečmi in kolini in da celo vrvi so seboj prinesli, da ga bodo zvezali kakor divjega razbojnika in morilca, kteri se jim nevaren zdi. Sicer je Jezus molčal pri najhujšem trpljenju, tukaj milo spregovori; znamenje, kako zelo mu je šlo k srcu. Straža in poglavar in judovski hlapci so tedaj Jezusa zvezali in odpeljali; tudi Ana je zvezanega poslal h Kajfu; enako je pisano, da so ga od velicega duhovna zvezanega peljali in izdali Ponciju Pilatu; zvezan je bil na dvorišču k stebru priklenjen in neusmiljeno tepen, bičan! Pri tej dogodbi zakliče eden cerkvenih učenikov: O nebesa, kaj vidim? Zvezanega Boga! In od koga je zvezan? Od ljudi, od zemeljskih črvov, ktere je sam vstvaril! O vi nebeški angelji, kaj vi pravite k temu? In ti, moj Jezus, kaj je to, da se pustiš vklepati? Kaj imajo, praša sv. Brnard, zveze sužnja in hudodelnika opraviti s teboj, Svetim svetih, s Kraljem kraljev, Gospodom gospodov? In ako te ljudje v okove devajo, zakaj se ne rešiš iz smrtnih muk, ki ti jih pripravljajo ti ljudje? — Da te je tvoja presveta Mati kakor majhno Dete v plenice vezala in povijala, to se je še dalo dopustiti, da, kakor bi djal, zvezan in vjet v svetih podobah v zakramentu sv. rešnjega Telesa med nami bivaš, tudi to bi še pripustil, pravi sv. Alfonz Lig., da pa si enako kakor hudodelnik od nehvaležnih j udov zvezan, da te od ceste do ceste, od sodišča do sodišča po Jeruzalemu vlačijo, da si potem v sodnji hiši na steber privezan, da najstrašnejše bičanje trpiš, tega, o Jezus, najpohlevniši med človeškimi otroci, ne, tega ne smeš trpeti! O dobro vem, moj Jezus, ne vezi, ne; le sama ljubezen te drži vjetoga in te sili, da za nas trpiš in umerješ. V teh vezeh si nam hotel svoje lepo Srce pokazati. Pokazal si, kako se mora tudi naše srce iz ljubezni do tebe zvezati, da ne gre za svojim nagnenjem. O božja ljubezen, kliče sv. Lavrencij Justinjan, ti sama si bila zmožna, tako Boga zvezati in iz ljubezni do ljudi v smrt ga peljati! Enacih izrekov bi vam še lahko več naštel iz pobožnih premišljevanj in spisov služabnikov božjih; pa upam, da že iz teh spoznate, kako se je od nekdaj Jezus prav posebno zato smilil ljubečim dušam, ker je bil med svojim trpljenjem sramotno zvezan. Z vrvmi ali verigami se zvezujejo besni ljudje, da bi s svojo divjostjo drugim ne škodovali; zvezujejo se zločinci, tatovi, roparji, da bi ne ušli, preden so pravici izročeni; sploh je velika sramota za slehernega, ako ga zvezanega peljejo, da ga ljudje gledajo in zaničujejo. Pa vse to je hotel Jezus pretrpeti, da nam je pokazal nezmerno lepoto svojega Srca; hotel nam je pa tudi prelep nauk dati. Sv. Alfonz Lig. pravi, da najsvetejše Srce Jezusovo je zato sprejelo sramoto po hudodelniško zvezano biti, da nam je Gospod zaslužil milost, otresti verige, ki nas na greh vežejo, namreč tiste nesrečne priložnosti greha, ktere zopet in zopet zvabijo grešnika v prejšnje grehe, da mu postanejo navada. Okove grešne navade razdjati je težko, ker navade so silovito hude in srce je velikrat tako priraščeno v hudo navado, da le s silo in prav določno voljo se da kaj opraviti. Ako si v kaki grešni navadi, kristijan, vedi, da tvoje srce je vklenjeno, je v železji, je v sužnjosti, še posebno, če si zraven tega v hudi priložnosti greha. Rešiti te zamore Jezusovo Srce iz te nesreče, zvesto poslušaj in spolnuj poduk in svet! Vedi, da huda navada je zastarana bolezen, ktero zdravniki malokrat ozdravijo, ker k temu je treba tako rekoč čudeža božjega. Kdor je v taki navadi, se mora s silo iztrgati in bežati. Misli si svoj stan tako-Ie: Ti si zvezan v nekem poslopji, kar začne goreti zraven tebe. Kaj boš storil? Mislim, da boš napel vse moči, karkoli jih še imaš, boš s silo pretrgal zaveze, ulomil zaprta vrata in z veliko naglico bežal iz poslopja. Tako moraš tudi storiti, ako si v grešni priložnosti. Zakaj, prevdari, da ni nič bolj sramotnega, kakor v taki grešni sužnjosti živeti. Ako si kakor jetnik na galeji prikovan na barko, ali če si od sovražnika vjet in moraš služiti kakor zastavnik, je to vendar veliko ložje prenesljivo, kakor pa če ti je navada greha prikovana na nesrečni tvoj tilnik. „Kdor greh dela, je sušenj greha,“ pravi Kristus (Jan. 8, 34.), namreč suženj svojega spačenega nagnonja in svojih razuzdanih strastnost, suženj svojega poželenja, suženj satana in pekla, — sramotna sužnjost! „Kdor greši, je od hudobe(I. Jan. 3, 8.) Prašaj take, ki so v hudih navadah, videl boš, kako ti bodo to potrdili, samo ako hočejo resnico povedati. Premisli, kako je grešna navada huda zarad svoje moči. Huda navada ti zveže voljo bolj trdno kot morejo železni okovi roke vkleniti; spremeni se kakor v drugo natoro; grešnika vleče seboj kakor deroča roka, ki je vstopila z bregov, vse seboj podrgne in drvi saboj in pred saboj. Taka huda navada se z mehkimi pomočki ne da odpraviti, treba jo sekiro na korenino nastaviti in kakor pri zastarani rani rabiti ogenj in železo, — to se pravi, veliko silo. Kdor si silo ne dela, javaljne bo kdaj so znebil hude navade ali pa nikoli ne. „Pregrehe njegove mladosti mu bojo kosti, napolnile in v grobu š njim spaleP (Job 10, II.) Zato nič ni nevarnišega in hujšega, kakor je grešna navada. Pomisli, da tebe so na rokah in nogah sovražniki zvezali, da se ne moreš ganiti ter ne si pomagati: potem pa so te položili med kače, ktere te od vsih strani obdajajo: kakošen je tvoj stan? Ali ne najnevarniši? Tako je z grešnikom, ko je vklenjen v grešne navade; on je v vedni sili in tesnoti; po eni strani sam toži čez revščino in grešno ostudnost, po drugi strani pa greh ljubi; zopet sovraži in preklicuje pregreho in vendar leta za njo. Stan je pa vedno hujši, kolikor dlje človek grehu služi in poslednjič mu greh vse moči zveže in vklene tako, da vse le grehu služi, in spolni se beseda: „Grešnih, Jcadar pride v globočino, vse zametuje“ (Preg. 18, 3), zametuje in zaničuje opominovanje, zveličavna navdajanja, vse milosti; obupa nad svojim poboljšanjem in nastopi pot trdovratnosti. O ubogi grešnik, ki si v hudi navadi, ali zdaj spoznaš, kako nesrečen je tvoj stan, kolika je tvoja nevarnost? Ali ni nobenega po-močka, nobene rešitve? — Pomoček je, pa zamuditi ga ne smeš. Pomoček je Zveličarjevo najsv. Srce. Pač usmiljeno Srce je tvoje pribežališče: Jezus, ki se je dal zvezati, vkleniti, je tudi grešnikom zaslužil pomoček, da jim je mogoče okove streti, ki jih vklepajo, grešne navade zapustiti in pogubljenju ubežati. Torej nikar ne obupaj, s ponižnostjo zaupaj na božjo pomoč, pribeži v Jezusovo usmiljeno Srce; božja roka ni prikrajšana, usmiljenje njegovo je nezmerno, čudeži božjega usmiljenja se nikjer lepše ne svetijo kakor pri spreobračanji grešnikov iz hude navade. Da se spreobrneš, moraš spoznati, da si na napčni poti. Nikar ne reci: če sem tudi v tej ali tej zavezi, pa do zdaj mi še nič vest ne očita; zakaj vedeti moraš, pravi sv. Alfonz Lig., da hudobni sovražnik ti ne umerja že naprej najhujšega; o ne, le prav zlagoma pelje neprevidno dušo v brezen, in potem je le najmanjšega •spodtikljeja treba, da jo pogrezne v globočino. Vsi duhovni učeniki potrjujejo, da zlasti, kar tiče nečistost, ni drugega pomočka za otenje, kakor: beži pred priložnostjo! razderi vse zaveze prijaznosti! Utegne pa kdo reči: Pa če to storim, se bo svet zgledoval, bo spodtikljej, bodo slabe misli! Na to odgovarja omenjeni duhovni učenik: ^Spodtikljej veliko več daješ, ako tiste priložnosti ne odpraviš; prepričan bodi, če tudi se v pričo tebe to ne govori, se govori pa tebi za hrbtom.“ Drugi pravi: Od te in te hišo, iz te priložnosti se ne morem ločiti, tam imam službo ali dobivam pomoč, to bi bilo nepriljudno, nehvaležno itd. Pač res, da imaš pomoč — pa k čemu pomoč? Pomoč k grehu, k odvrnenju od Boga, k sramoti, k nesrečnemu življenju in k še bolj nesrečni smrti! — Praviš, da bi bilo nehvaležno, nepriljudno, priložnost zapustiti; toda spoštovanje, hvaležnost, priljudnost smo pred vsemi drugimi najprej dolžni Jezusu Kristusu, čegar naj ljubeznjiviše Srce nas s tolikimi dobrotami obsiplje in kteri je toliko za nas trpel. Povej, če je kdo na zemlji, bi bi se za te tako dal vezati, vklepati, pred sodnike voditi in celo na križ pribiti, kakor je storil tvoj Jezus? Ali tedaj ne tirja priljudnost in hvaležnost, da zavolj njega zapustiš vse slabe priložnosti in vse grešne zaveze raztrgaš? Ali ugovarja se še dalje: Dal sem besedo, mož-beseda zahteva, da pri tem ostanem. Toda, ali nisi dal (dala) besedo že poprej Jezusu Kristusu? Ali se nisi že pri sv. krstu tako rekoč v Jezusovo Srce zapisal, in zdaj hočeš besedo snesti, obljubo prelomiti? Ali ne vidiš, da ne govori pamet iz tebe, ampak le hudo nagnenje in zvijačna strast? Najhujše je tedaj žaliti Srce nebeškega ženina z nezvestobo in izdajstvom! Sv. Alfonz Lig., ki ti daje ta nauk, pravi, da je Zveličarju tako, kakor da bi mu srce prebodla taka duša, ki se po nespameti navezuje na reči, ktere jo peljejo v večno pogubo. To je Gospod nekega dne pojasnil sv. Ljudgardi. Bila je namreč tako nesrečna ter je pred svojim spreobrnenjem živela v grešni prijaznosti. Prikazal pa se jej je Jezus in pokazal jej je svoje ranjeno Srce. Pri tem pogledu je bila Ljudgarda pretresena, je zvezo razdjala, objokovala svoje pogreške in dospela do svetosti. — Lejte, kaj je vse mogoče onemu, ki ima kaj občutka do Jezusovega najlepšega in najsvetejšega Srca! Ako morebiti tudi tebe veže kaka nevarna zveza ali vklepa huda grešna navada, poslušaj, kako ti po preroku Srce Jezusovo kliče: ,,Razreži vezi svojega vratu, ti vklenjena sijonska hči.“ (Iz. 52, 2.) Raztrgaj jih, te oklepe, ki te vlečejo in hočejo privleči do večnega trpljenja. Potem pa pribeži kakor v začetku imenovana Margareta karmeličanska v Jezusovo milo Srce, v goreče ognjišče, ktero bo od-topilo, odžgalo vse tvoje grehe, pregreške in nepopolnosti. Namesto železnih okovov bo dal tebi Jezus zlate verige, vezi svete ljubezni, ki so „vezi zveličanja", kakor pravi prerok. Približajmo se v duhu k Jezusu zvezanemu in čudimo se lepoti njegovega presv. Srca! — Pridite najpred vi nedolžni, spoštljivo poljubite njegove presvete božje roke; sočutno ga milujte, da so mu jih grešniki tako neusmiljeno zvezali; povzdignite še vi svoje nedolžne roke proti njegovim in prosite ga za največo srečo, da bi se mogli obvarovati prvega smrtnega greha, ker za prvim jih pride rado več, pride rada grešna navada. — Približajte se tudi vi spokorni, ki ste že objokovali in zapustili greh; poljubite še vi njegove zvezane roke, če je mogoče tako, da vam bo hvaležna solza na nje kanila, kakor so jih sv. spokorniki nekdaj tako obilno pretakali; pomislite, koliko se imate njegovim zvezanim rokam zahvaliti: Ze je angelj maščevanja nad vami vihtil svoj meč in čakal Jezusovega dovoljenja, da bi vas bil pahnil v večno brezno — pa usmiljena ljubezen njegovega Srca mu je roke zvezala, da mu ni pomignil; razne bolezni so že čakale na te, da bi konec storile tvojemu grešnemu življenju, — pa neskončna ljubezen njegovega Srca mu je zvezala roke, da ni privolil; zemlja je na te prežala in le njegovega migljeja čakala, da bi te požrla, — pa božja ljubezen njegovega Srca mu je roke zvezala, da ni pustil; strela neba je bila pripravljena, te hipoma končati, — pa nezmerna ljubezen njegovega Srca mu je roke zvezala, da tega ni ukazal! O stotisučkrat se mu zahvali, da še moreš popraviti; v njegove zvezane roke položi trdno obljubo, da mu boš zdaj zvest ostal do zadnjega izdihjeja! Le vam, trdovratni grešniki, ki še letošnjo veliko noč ne mislite raztrgati grešnih vezi, ter še ne popustiti grešnih navad, le vam se ni treba bližati; čemu tudi? Kaj ima opraviti nespokorno grešno srce pri njegovem Srcu? Vedite pa, da bo enkrat ostra pravica razklenila te roke, ktere zdaj usmiljenje vklepa, in da jih bo Jezus Kristus povzdignil v oblakih neba ter zaklical: „Poberite se spred mene, vi prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudobnemu duhu in njegovim angeljem!“ Amen. Četrta nedelja v postu. In je svoj križ nesoč ven šel na mesto, ki se imenuje Golgata. Jan. 19, 17. V V god sv. Janeza evangelista I. 1686 v trenutku, ko je sestra Margareta Marija, posebno v duhu zbrana, bila obhajana, se jej zopet Prikaže Jezus, kakor večkrat, in razodene jej svoje najsvetejše Srce. Ta pot jo videla Srce Zveličarjevo na žarečem plamenu, ki je imel Podobo častitljivega prestola ali trona. Sijajno je žarelo na vse strani, bilo je svetlejše memo solnca in skozividno, kakor kristal ali migljajoče svitlo steklo. Očitna je bila rana, ktero je najmilejše Srce prejelo na križu. Ovijala je trnjeva krona presv. Srce, iz Srca pa seje po vzdigoval križ, kakor bi bil v Srce s&mo zasajen. Gospod jej je dal spoznati tudi pomen tega britkega orodja-svojega trpljenja; pokazal jej je, da studenec vsega njegovega trpljenja za ljudi je bila neskončna ljubezen njegovega Srca. Od prvega trenutka njegovega včlovečenja so mu bile vse muke in trpljenja pred očmi, od tega prvega trenutka je bil križ tako rekoč zasajen v njegovo Srce; od takrat je sprejel vse bolečine, ktere je njegovo posvečeno človeštvo imelo pretrpeti v teku svojega življenja; videl in sprejel je žaljenja, kterim je bila njegova ljubezen izpostavljena do konca vsih stoletij, ko bo v najsvetejšem zakramentu med ljudmi prebival. V tej prikazni tedaj nam prav posebno Jezusov križ pred oči stopa. Poglejmo torej, kakojeZveličar nesoč svoj križ svoje lepo Srce pokazal. Preusmiljeni Odrešenik, ki si voljno svoj križ sprejel, ti nam pomagaj k temu premišljevanju! Pilat je bil nejevernik, pa trudil se je po mnogih potih Jezusa rešiti iz judovskih sovražnih rok, kazal je, da je imel veliko več srca za Nedolžnega, za Pravičnega, kakor pa judovski poglavarji. Hotel je Jezusu o teti in pogubiti razbojnika Baraba: judje pa so vpili zoper Jezusa: „Križaj ga, križaj/“ Zato je Gospod sam rekel prod P.ilatom: „Tisti, kteri ti me je izdal, ima veli grehu (kakor ti). Pilat je rekel: „Jaz sem nedolžen nad krvjo tega Pravilnega, vi glejte/“ On se je bal večne pravice, če tudi je bil nejevernik; judovsko ljudstvo, vse slepo, pa je vpilo: „Njegova kri pridi na nas in na naše otroke/“ In Pilat potem, ko se je dolgo branil, je na vse zadnje iz strahu pred judi prisodil, da naj se njih žolja dopolni; izpustil je Baraba, Jezusa pa je izdal njih volji, da naj bo križan. Tedaj so vojaki Jezusa vzeli, mu slekli škrlatasti plašč in oblekli so ga v njegovo lastno oblačilo, ter ga peljali iz mesta na goro mrtvaških glav, da bi ga križali. In nesel je Jezus sam svoj križ. To pripovedujejo evangelisti. Sv. Alfonz Lig. pristavlja, da Jezus ni čakal, da bi mu bili rabeljni djali križ na ramo, Jezus sam je križ objel s sladkim koprnenjem in djal si ga je sam na svojo z ranami pokrito ramo. Pridi, je rekel, pridi, ljubljeni križ, 33 let že zdihujem po tebi, iščem te; lej, objamem te, pritisnem te na srce, zakaj ti si oltar, ki sem sklenil na njem iz ljubezni do svojih ovčic samega sebe v dar darovati.... 0 kako lepo je Srce. ktero se tako raduje pri sprejemanji grozovitega križa! Zdaj ima Jezus križ, po kterem je ves čas življenja hrepenel, na rami; razbojnika, ki imata ž njim križana biti, tudi odpravijo; vojaki se zvrstijo; veliko radovednega ljudstva se nabere: — tako nastopijo pot proti Kalvariji. Ta pot spred sodišča deželnega oblastnika Poncija Pilata na Golgato se še dandanašnji imenuje od kristijanov, turkov in krivovercev „via dolorosa“ — pot bolečin; izročilo še zdaj kaže na tej poti kraj, kjer je Jezus sprejel križ, kjer je prvikrat pod njem padel, kjer je svojo žalostno Mater srečal itd. Izmed vsib potov na celem svetu je to najbolj častitljiva, najbolj posvečena pot; pokropljena je z najnedolžnišo krvjo božjega Jagnjeta: vsaka stopinjica je vredna, da bi jo poljubil! Poglejmo v duhu nekoliko za njim! V sredi med besno druhaljo poleg dveh razbojnikov zagledamo Jezusa. Kaj je to, o človek? Kdo je to ponižno in krotko jagnje, obloženo s težkim križem, ki ga suvajo, pehajo in vlečejo na morišče? Ali ni edinorojeni Sin Boga Očeta, naš Gospod, Kralj nebes in zemlje? Kako je to, da on, kteremu augelji nebeški trepetaje božjo slavo prepevajo, je prišel v dražbo razbojnikov? Vprašaj raje njegovo presv. Srce; ljubezen, ki v njem gori, ti bo vse razodela. Ob, kako težavna je bila ta slednja pot v življenju Jezusovem! Trikrat pade pod križem; več ne more zmagovati, Simona prisilijo, da mu pomaga. In kedo ga tolaži na tem strašnem potovanji ? Sreča *n iniluje ga njegova Mati, — miluje ga usmiljena Veronika, milujejo ga jeruzalemske žene in se britko nad njim jokajo. Kdo pa ga ne miluje, komu se nič ne smili? Beričem, trdim vojakom, potuhnjenim judom se ne smili. In komu se še ne smili? In pa tebi, trdovratni grešnik! se ne smili, ker ti si ga s križem obložil. V trikratnem Jezusovem padcu pod križem je podoba tvojega življenja, tvoja nesrečna zgodovina, o grešnik. Grešil si hudo nemara že pred prvo svojo spovedjo ali pred prvim sv. obhajilom in vrgel si prvikrat Zveličarja pod križ. Obljubil si mu zvestobo pri prvem sv. obhajilu, pa si jo nesrečno prelomil in vrgel si svojega Boga v drugič pod križ! Se si se vzdigoval, pa popolnoma vzdignil se nemara nisi, začel si greh ponavljati, zašel v grešno navado ali celo že v trdovratnost, vrgel si v tretjič božje Jagnje pod križ! Gez tebe se je pritožil Jezus že pod vrhom Kalvarije ženam, — smilil si se mu, ker si tolik revež, ker Je videl tvojo trdovratnost in tvoje pogubljenje. Sprejel je milovanje 'n tolažbo od svoje Matere, sprejel od pobožne Veronike, dopustil eelo Simonu Cirenejčanu križ nositi; ženam pa, ko so ga tolažile, 10 ni mogel molčati; rekel je ženam (rekel morebiti tvoji materi, tvojim skrbnim sestram, tvoji rodovini): o nikar, nikar se ne jokajte čez mene, temuč jokajte se čez svoje otroke (ali sploh domače), oni so zares nesrečni: moje trpljenje bo minulo, njih trpljenje, ki si ga s trdovratnostjo nakopujejo, ne bo nikoli minulo. Jez trpim in mi je trpljenje v enem oziru sladko, moj križ mi je ljubeznjiv, ker z njim bom mnoge rešil; trpljenje vaših trdovratnih mož, sinov in hčer, ki si ga nakopujejo, pa nikoli minulo ne bo! In lejte! ravno trdovratnost toliko mladih in starih ljudi je Zveličarju križ na ramo naložila in mu ta križ še tisuč-in tisučkrat težji storila, ga tolikrat pod križ vrgla, mu toliko sklečih ran usekala, njegovemu presv. Srcu pa še hujše dušne rane delala! Pobožni Segur pravi, da so pač zamogli rane Jezusovega života šteti; toda kdo pa bi bil preštel rane njegovega Srca? In kakšne so te skrite rane? To so rane, ki so mu jih vseko-vali grehi vesoljnega sveta. Naš Gospod in Zveličar je neki dan sv. Katarini Genoveški v podobi pokazal, kako nagnjusen in strahoten je tudi najmanjši odpustljivi greh. To je svetnica gledala le samo en majhen trenutek, in vendar je pri tisti priči padla v neke smrtne težave ter bi bila kar precej umrla, ako bi je Bog čeznatorno ne bil potrdil. Pristavila je: „Ko bi bila v ogenj padla, in zato, da bi bila iz ognja prišla, mogla še enkrat gledati, lcar mi je bilo tisti dan pokazano, bi bila rajše v ognji ostala.“ če je pa odpustljivi greh tako strašen, kaj bi bila svetnica še le občutila, ko bi bila videla smrtni greh v njegovi pravi podobi! .... Zdaj pa pomisli, da Kristusovo Srce je pod križem in na križu občutilo in njegovo oko videlo ostudnost in velikost vsih grehov od vsih ljudi in od vsacega posebej. In ker je Jezusovo Srce neskončno bolj popolnoma meino človeškega srca, je tudi gnjusobo grehov neskončno bolj občutilo, kakor pa jo najboljše človeško srce občutiti zamore. Ti grehi so Jezusu delali nezmerno srčno bolečino. Vsak naših grehov je bil globoka rana za Jezusovo najsv. Srce! O človek, kako moreš še v grehu ostati, kako moreš še greh ljubiti, ko vidiš Jezusovo presv. Srce v tolikih bolečinah? Rekel sem zadnjič, kako grešna navada človeka spravi na zadnjo stopinjo, ki se imenuje trdovratnost ali o tr p n en ost v grehu, če je že navada v grehu tako huda, kakor smo zadnjič premišljevali, kaj še le trdovratnost! — Kaj tedaj je trdovratnost? Trdovratnost pri grešniku je to, kar je pri bolniku vedno spanje in neobčutljivost. Taki stan pri bolniku zdravniki cenijo za prav hudo nevarnost, pravijo, da naznanuje bližnjo, gotovo smrt. Tudi trdovratnost je silno nevarna dušna bolezen, večidel znamenje duhovne smrti. Zato, o človek, če se ti je česa na svetu bati, boj se čez vse najbolj otrpnenosti v grehu. Zakaj to? Zato, ker taka trdovratnost in otrpnenost je a) navadni nasledek grešne navade, b) pravični nasledek grešne navade, c) strašen nasledek grešne navade. Bog je usmiljen in prizanašljiv; Jezusovo Srce čaka grešnika, da bi se spreobrnil, dobri Pastir zgubljeno ovčico išče izmed trnja izpuliti, jo prosi, opominja, da naj gre ven iz trnja, ji roko padaja; jej obeta, žuga, da bi se jej le srce omečilo; pusti jih 99 in gre ene zgubljene iskat in jo domu klicat. — Oe pa je vse zastonj, Bog zapusti grešnika; odteguje mu notranja navdajanja in milosti, prepusti ga njegovim hudobnim strastim, njegovi spačenosti. To pa je strašen stan! Toda grešnik je tako hotel, zadolženje je pri njem samem; zakaj je svojo prosto voljo v hudo obračal? Bog govori takim po Jeremiji preroku: „Hotli smo Babilon (grešnika) ozdraviti, pa ni bil ozdravljen, zato (ja bomo zapustili (Jer. 51, 9.) V tak stan zaide, kdor je v grešni navadi. Zato je trdovratnost tudi pravičen nasledek grešne navade? Poglej na vrt Getzemani, poglej na križ in pod križ, poglej na pot bolečin proti Golgati: povsod boš videl, kaj Jezusovo Srce trpi za grešnika in kako išče ga rešiti in zveličati! Nič ni Jezusu tako pri Srcu, kakor grešnika rešiti. Vsa pota božja usmiljena previdnost v to obrača, da bi grešnika rešila, dušo za nebesa pridobila. Oe pa le noče dobro storiti, se po vsi pravici spolnuje, kakor Bog toži pri Izajiju preroku, ko primerja grešnikovo dušo z vinogradom in pravi: »Kaj sem mogel svojemu vinogradu več storiti, lcar bi ne bil storil; čakal sem, da bi obrodil grozdja, zakaj pa je obrodil osat ? Zdaj Pa bom povedal, kaj bom storil svojemu vinogradu, uzel mu bom plot, da bo oplenjen, podrl mu bom zidove, da bo poteptan. Spremenil ga bom v puščavo, ne sme več obrezovan, ne več obsekovan biti, osat in trnje naj rase v njem in zapovedal bom oblakom, da ne smejo več dežiti na njega.u (Iz. 5, 4. id.) To je prav živ in jasen popis, kako Bog zavrže nehvaležnega trdovratnega grešnika in je dokaz, kako je otrpnenost človeška v grehu pravičen nasledek njegovih grehov in hudobij, ki jih ni nehal kakor hribe neprenehoma nakladati in kopičiti. Trdovratnost je pa tudi eden najstrašnejših nasledkov grešne navade. Srce Jezusovo išče grešnika razsvetliti: pa njegov um je čedalje bolj slep za svojo lastno srečo. Srce Jezusovo išče mu voljo °mečiti: pa njegovo srce je zmiraj bolj mrzlo in neobčutljivo, postane 10* trdo kakor kamen; najbolj rezne resnice ga ne ganejo m ne ginejo več. Preusmiljeno Srce Jezusovo mu glasneje kliče v njegovo vest; pa grešnik glas presliši, zaduši. Bog mu pošlje bolezen, revščino ali kakoršno si bodi britkost, zgubo: drugi v tacih nesrečah molijo, trdovratnež pa kolne in razsaja. Gotovo ste to že sami večkrat videli in se prepričali. Če pa ima trdovratnež srečo, tudi ni hvaležen Bogu, tudi to ga ne spreobrne; tudi tega se sami velikrat prepričate. O tacih Bog pravi: „Hiša Izrael mi je postala železo in svinec v peči.u (Eceh. 22, 18.) Bog, kakor pravi sv. Gregorij, jih išče z ognjem britkost, nesreč očistiti kakor zlato, kazali so se pa, da pri njih ni več zlata, ampak le železo in svinec, — v njih srcu ni več lepega in blagega občutka, da bi jih potegnil nazaj k Jezusovemu Srcu? To je osoda pri trdovratnih grešnikih, ki nočejo ne Jezusa in ne Jezusovega križa; ne dobrota in ne šiba jih ne omeči, ki so nepotrpežljivi v nesrečah, v trpljenji. Največa nesreča je za grešnika, če noče nič trpeti ali pa nima nič trpeti. To je v resnici razodevanje jeze božje, ako Bog grešnika pri miru pusti; to je strašna noč, to je smrtno spanje! — Kaj tedaj ti je storiti, o človek, ako si zašel v trdovratnost, ali pa če si v nevarnosti vanjo zabresti? Kliči z globočine srca z Davidom: „ Gospod, spolnoval bom tvoje postave, ne zapusti me do čistega!u (Ps. 118.) Kliči, kakor kdo, ki je na morji zadnjo desko vjel, ko se je ladija razsula in se že v globočino potopuje, — kliči na pomoč Boga, Marijo in svetnike! Bog je že marsikterikrat storil čudeže svojega nezmernega usmiljenja nad grešnikom, ki je k njemu klical. — nPomisli pa tudi, da zdaj je dožcljeni čas, zdaj so dnevi zveličanja.“ (2. Kor. 6, 2.) Ne moreš se zanašati na prihodnji čas; ako se v resnici k Bogu spreobrneš, se vse še d& pridobiti; ako pa se mudiš še nadalje, utegneš vso zamuditi in zgubiti. So pa časi milosti božjo — in taki čas je ravno sv. post: oh obrni si ga v svoj dušni prid! — Pribeži k Jezusovemu sv. križu, na kterem te je Sin božji odrešil. Poklekni pred križ, recimo, pred misijonski križ, in ne vstani spred njega, dokler ne boš čutil v srcu trdnega sklepa: zapustiti greh, zapustiti priložnosti greha, trdovratnost premagati, se brez odlašanja k sv. spovedi pripravljati in na pot pokore se obrniti. Kaj je na tem ležeče, če se moreš zato nekoliko zatajiti, kadar Jezusov križ nase jemlješ, ali no veš, koliko je Jezus pri križu, pod križem in na križu imel prestati? In če bi imel tudi pri ljudeh, v posvetnih rečeh kaj trpeti: kaj je zato? Da le dušo rešiš? Sv. Agapitu, lSletnemu mladenču, je trinog živega oglja djal na glavo; modri mladeneč pa je klical: „Kaj je na tem, da se ta glava sežge tukaj na zemlji, v nebesih bo kronana s častitljivostjo . . . Vsi k zveličanju poklicani morajo za Jezusom križ nositi, tisti, ki so grešili, pa še posebej. „Kdor hoče mene nasledovati, pravi Gospod sam, naj samega sebe zataji, naj vzame svoj križ nase in naj hodi za menoj. “ Amen. Peta nedelja v postu. Pričakujem, če me bo kdo tolažil in ne najdem nikogar. Ps. 68, 21. Vsaka dobra reč se mora s trpljenjem odkupiti. Po neki prikazni Jezusovega najsvetejšega Srca v nezmerni lepoti je bila že večkrat imenovana sestra Margareta Marija tako vsa prestrašena in presunjena, da je za smrt zbolela in noben človek ni drugač mislil, kakor da bo umrla. Toda ni umrla, ampak je bila s čudežem kar v trenutku zdrava. To ozdravljenje pa je bilo sad pokorščine, ker je pokorščina to tirjala; rečeno jej je bilo namreč od njenih vikših, da le tako bodo verjeli njeno prikazen, če vidijo to znamenje, da bode namreč nanagloma zdrava. Vera v njene prikazni pa je bila potrebna, zakaj Kristus jej je pozneje naložil, da mora vstanoviti praznik njegovega presv. Srca, da mora to pobožnost po svetu razširiti, in še marsikaj druzega, kar se je moglo le tako doseči, da se je sv. cerkev in da so se ljudje prepričali, da njene prikazni Jezusovega Srca so resnično razodenje božje. Po Mariji jej je Jezus tedaj zopet dal zdravje ali prav za prav novo življenje. Prikazala se jej je namreč Mati božja, jo je blagoslovila in tolažila. Brž, ko prikazen mine, Margareta vstane in gre iz bolniške sobe na delo k svojim samostanskim opravilom. Vse se čudi in strmi po samostanu, ko vidijo čisto zdravo hoditi njo, ktera je malo ur poprej imela zdajci življenje in dušo izdihniti. To se je dogodilo v drugi prikazni Jezusovega Srca in s tem so razodenja najsvetejšega Srca dobila božji pečat gotovosti, znamenje čudežev. Ta dogodba pa kaže, kako da vsak človek v prehudih stiskah doseže še kako tolažilo, tudi še v smrtnih britkostih; Srci Jezusa in Marije pa ste bili ob najhujših časih brez tolažila. Zato brez tolažbe, da mi v britkostih dosežemo tolažbo; to nam je zaslužilo Jezusovo in Marijino Srce s svojo zapuščenostjo. Oglejmo si danes J ezuso vo >n Marijino Srce v njuni zapuščenosti. Jezus in Marija nam pomagajta v tem premišljevanji! Bližal in približal se je čas Jezusovega uajgroznejšega trpljenja, njegovega popolnega zapuščen j a, namreč na vrhu Kalvarije. Poprej pod Kalvarijo so se jokale nad njim še jeruzalemske žene in Sin človekov je videl tedaj še izmed nasprotnikov kako usmiljeno srce. Pozneje pa je bila smrtna temota brez tolažila; razlegal se je le divji krič in zasramovanje sovražnikov. Kadar so bili prišli na goro Golgato, so Jezusu ponujali vina z m ir o in žolčem zmešanega; pokusil ga je, pa ni hotel piti, — ni hotel, da bi bili s tem njegovi počutki kaj omračeni, temuč s popolno zavednostjo je hotel svoje trpljenje dostati, odrešenje dovršiti. Ondi so križali Sinu božjega in ob straneh njegovih dva razbojnika. Tako se je dopolnilo pismo, ktero pravi: „Med krivične je bil prišteti Tudi drugo pismo se je dopolnilo, k! pravi: ^Razdelili so moje oblačilo med se in za mojo suknjo so vadljali,u ker vojaki, kadar so ga bili na križ pribili, so vadljali za njegovo suknjo, čigava bo. Pričelo se je tudi na novo tisto strašno grenko zasramovanje judov, vojakov in celo enega razbojnikov na križu. K vsemu temu je videl Jezus še 'svojo preužaljeno Mater zraven križa v njenem nezmernem dušnem trpljenji. Tolažila pa ni imel od nikodar. In zaslišale so se skrivnostne besede iz ust Odrešenikovih, ktere kažejo strahoto vsih njegovih telesnih in dušnih bolečin, namreč: „Eli, Eli, lama sobdhtani! — Moj Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil ?“ O grozovite bolečine, ki so takrat stiskale naj svetejše Jezusovo Srce v najhujši, v najstrašnejši zapuščenosti! Sv. Lavrencij J us ti ni jan pravi, da smrt Jezusova je bila najgronkejša in naj-mučniša, ki jo more kak človek trpeti, ker naš Odrešenik je umiral na križu, ne da bi bil dosegel tudi najmanjše polajšanje .... Kar je ljubijočo Srce Jezusovo najhuje v breztolažnost pogreznilo, to je zapuščen j o, v kterem se je znašlo, kakor se Zveličar sam pritožuje pri preroku, ki pravi: „Pričakujem, če me bo kdo tolažil, in nikogar ne najdem(Ps. 68, 21.) Se tisti trenutek, ko je imel dušo izdihniti, so ga judje in neverniki preklinjali in zasramovali. — Bes je, Marija je stala zraven križa, da bi mu kako polajšanje skazala, ako bi bilo kje kako mogoče; toda pričujočnost usmiljene Matere, kakor piše sv. Alfonz Lig., je še le zvikšovala trpljenje njenega božjega Sina, kteri jo jo tako prisrčno ljubil. Volja Jezusova je bila, da tudi njegova Mati naj bo en dol njegovega trpljenja; pogled na njo po poti bolečin, pod križem, je bil gotovo za Jezusa ona največjih bolečin, ako pomislimo, koliko ljubezen je imel do nje. To uči sv. Bernard, ker pravi: „Iz prenapolnjenega Materinega srca so drli valovi britkosti na Sina.'1, Naš Odrešenik, ko je videl Marijo v tako neizrečenem trpljenji, je bolečine svoje Matere še bolj čutil, kakor svoje lastne, ker sv. učenik preblaženi Devici poklada v usta besede: „Kadar me je Jezus pogledal, ga je bolj stiskala moja kakor pa njegova bolečinah Temu primerno uni svetnik sklepa z opombo, da Jezus je trpel več na svojem Srcu kakor pa na svojem telesu, ravno zarad svojega usmiljenja z Materjo. Pa tudi ne manj zarad grehov vesoljnega sveta, kar smo že drugi pot premišljevali. Kolika britkost tedaj je morala napolnovati preblagi srci Jezusa in Marije, še posebno v trenutku, ko je Sin božji, preden se je ločil, s svojo Materjo se poslavljal! Znane so nam poslednje besede, ktere je Jezus govoril nazadnje k Mariji: „Žcna, glej, tvoj sin h Ne boš več imela Mene, svojega Sina na zemlji; lej, apostelj Janez naj ti bo namesto Mene, on naj prevzame za te skrb! Te besede so za-znamnjale sv. Janeza evang. in v njem vse vernike na zemlji. Mi vsi tedaj smo Marijini otroci, o da bi bili vredni otroci tolike Matere! Toda, kolika žalost za Marijo, ki je namesto največe popolnosti in lepote, namesto Boga, dobila tako slabe, grešne sinove in hčere za svoje otroke! Zgodilo se je nedavno, da je neka prav bogoljubna ženska turškega otroka tako rekoč na poti zavrženega pobrala, ga očedila, redila, dala krstiti, ga potem pripeljala v Evropo in izročila krščanskim ljudem, da bi ne prišel v nevarnost zopet od vere ali saj od čednosti odpasti. Ko se je potlej ta usmiljena oseba od dobrega mla-denča ločila, jo je še enkrat v njen usmiljen obraz pogledal in pri slovesu začel kar na ves glas vpiti in tuliti od britkosti, da ga dobrotnica zapusti. Tako težko mu je bilo zarad ločenja le začasnega. Pomislite, kakšni občutki so morali obhajati pa Marijo pri vse drugač hujšem ločenji! In to je pomnožilo britkosti Jezusve in Marijine zapuščenosti. Ker tedaj Jezus na zemlji ni našel nikogar, da bi ga tolažil, je povzdignil oči in srce v nebesa k Očetu prosit ga polajšanja; toda večni Oče ga je videl ogrnjenega z ogrinjalom grešnika in mu je rekel: Ne, moj Sin, ne morem te tolažiti, ker ti zadostuješ zdaj moji pravici za vse grešnike; res, pravica tirja, da te prepustim tvojemu trpljenju, da te pustim umirati brez polajšanja. In tako se je zgodilo, da je naš Zveličar na glas zaklical in izrekel besede: ,,3/oj Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil?“ (Mat. 27, 46.) O strašno za-Puščenje za tako občutno, čez vse blago Srce Jezusovo! .... Tukaj imaš priložnost premisliti, o kristijan! kako strašno je za pogubljeno dušo, ki je od Boga zapuščena, ne le za nektere ure, kakor je bil Zveličar, ampak za zmeraj! Nesrečni pogubljeni čutijo muke zavrženih v morji samega trpljenja; prepuščeni so togoti hudobnih duhov, kteri jim z nenasitljivo jezo hudo delajo. Hujše kakor to, pravi sv. Alfonz Lig., jih pekli grizenje hude vesti in spomin na storjene grehe, ki so studenci njih zavrženja. Bolj kot vse to, pravi dalje, jih žali in prav za prav njih pekel je to, ker so od Boga zapuščeni, jim je nemogoče, ga še kterikrat spet ljubiti ter vso večnost le s togoto in jezo nanj misliti zamorejo. To je najstrahovitiša nesreča, ktere nas najsv. Jezusovo Srce obvaruj, ker je to grozno trpljenje prestalo na križu, in sicer zato. da bi mi ne bili na vekomaj zapuščeni od Boga. Tukaj pa imamo priložnost, da premislimo še neko drugo skrivnost, namreč, kako se je Marija, žalostna Mati božja, človeškega odreševanja vdeležila. Kakor je bil Jezus najboljši sin, kar jih je bilo kdaj na zemlji, tako jo bila tudi Marija najboljša mati, kar jih je bilo kdaj na svetu; zato je bilo tudi vsako Jezusovo veselje in žalost Marijino veselje in žalost, in vsaka Marijina žalost in veselje tudi Jezusova žalost in veselje. In svetniki pravijo, kadar se je bil približal čas Jezusovega strašnega trpljenja, je Jezus presv. Mater Marijo Devico prosil, da naj privoli v njegovo krvavo daritev; Jezus namreč je bil do smrti pokoren svoji Materi in kakor je Marija privolila biti Mati Sinu božjemu, tako je Jezus hotel, naj tudi v njegovo smrt privoli. O kdo bi bil pač v stanu, razumeti in popisati čutila, ki jih je takrat imelo njeno presv. materno srce! Vojskovala se je po eni strani ljubezen do Jezusa po drugi pa usmiljenje do človeškega rodu. Premagalo je usmiljenje in darovala je svojega preljubega Sina. Pa kako težak in britkosten je bil ta dar! Že se je približal tisti meč, ki ga je bil nekdaj Simeon v tempeljnu napovedal; prav blizo jo že pred njenimi očmi; že vidi, kaj bo moral preljubi njen Sin trpeti; tudi jej ni neznano, zakaj mora Zveličar toliko trpeti, kajti tudi njeno brezmadežno Srce je najbolj užaljeno zavoljo grehov vesoljnega sveta, kteri tako grozovito težko slonijo na ramah Jezusovih, najbolj je ranjeno zavoljo mrzle nehvaležnosti onih, kterim prebritko trpljenje njenega Sina ne bo nič pomagalo: ona — preskrbna mati sv. katoliške cerkve — že naprej objokuje z vročimi solzami vse zgubljene sinove in zavržene hčere. Marija daruje svoje srce, Jezus pa svojo telo in Srce ob encin; v čutilu se tedaj Marijino trpljenje z Jezusovim združuje. čeravno se je Jezus poslovil pri Mariji, ga vendar ona ves čas spremljuje, najpred v duhu. potlej pa tudi telesno. Veliki četrtek tudi ona moli z Jezusom: „Gospod, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!11 (Luk. 22, 42.) V strašni noči od četrtka do petka tudi ne more spati, ampak zvesto v duhu spremlja preljubljenega, pa tako sramotno izdanega, nehvaležno zapuščenega, grozovito tepenega in zasramovanega Jezusa. Pa tudi Jezusovo premilo Srce noben trenutek ne zapusti preužaljenega srca svoje Matere in pošilja nenavadnih milosti, da zamore prenašati smrtne britkosti. Prišel je pa trenutek, da je Marija tudi telesno imela sprem ljati v smrt darovanega božjega Sina do krvavega darilnika. Potem ko je bil Zveličar prvikrat pod križem padel, morebiti kacih 20 do 30 stopinj, kažejo še dandanašnji pri nekem oglu in ulicah tisto mesto, kjer je bila Marija s sv. Janezom in z ženami prišla doli od strani tempeljna in je Jezusa srečala. Gotovo vam ni treba popisovati, kako je bila prežaljena in prestrašena, ko ga je videla tako neusmiljeno zdelanega, razdjanega, s trnjevo krono na glavi, s težkim križem na rami, obdanega z vojaki in hrumečo druhalijo. Pot se od tistega mesta kmali začenja navkreber in videlo je Marijino usmiljeno Srce, kako je bil Jezus že oslabel, da so morali Simona Cerenejčana prisiliti ter mu je pomagal križ nositi. Še blizo četrt ure od tam je do vrha Kalvarije. O grozna pot! Ves ta čas se je Jezus oziral na Marijo, večkrat s telesnim, zmeraj pa z dušnim očesom, pravi neki učenik. Tako tudi Marija na Jezusa. Molčalo je Jagnje božje, molčala je Marija, se jokala in molče trpela s Sinom. Zakaj le molčanje je primerno toliki bolečini; govoriti, na glas jokati se, tožiti — ui več moč v tolikih brhkostih. Ovčica je šla za svojim jagnjetom in njegove krvave stopinje močila s krvjo svojega srca, t. j. svojimi grenkimi solzami. Videla ga jo še dvakrat pod križem pasti, videla ga je potlej na križ pribijati, povzdigniti na križ. Ljubezen jo je gnala tako blizo priti k svojemu Sinu in Bogu, kar je bilo najbolj mogoče, in dolge ure je trpela z Jezusom bolečine tolike, kakor nikoli noben človek ne bo mogel za-popasti. Sv. Ildefons pravi, da bolečine božje Matere bi presegle vse bolečine mučencev, ko bi se le-te skupaj vzele, zato jo tudi sv.?cerkev imenuje Kraljico marternikov. — Sv. Bernardin je te misli, da bolečine presv. Marije Device so bile tolike, ko bi jih tudi •ned vse trpljenja zmnožne stvari razdelil, da bi morale precej umreti. V tisti meri, v kteri se je Jezusovo trpljenje svojemu koncu bližalo in vedno huje postajalo, v tisti meri je trpelo tudi Marijino srce vso težave in britkosti, kakor veliko povodenj najgrenkejših bolečin. Vrhunec je doseglo, ko se je vse spolnilo, dopolnila se vse prerokovanja in pisma. Križana večna Beseda je poslednjič zaklicala: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!“ In ta klic je bil ob enem klic prečastit-ljive zmage. Na to je glavo Sin božji nagnil in umrl. Umrl je Jezus pogledavši svojo Mater. In Srce križanega Jezusa — to prečeščeno Srce nam je še pred smrtjo z višave križa najsvetejšo Marijo Devico dalo za Mater. Kolik dar božji! Kolika dediščina to, za mater dobiti si neomadežano Mater Jezusovo! Tako se Jezusovo Srce maščuje nad grešniki, da jim, kar ima najljubšega na svetu, Marijo daruj e! Zopet smo si ogledali novo stran nezmerne lepote božjega Srca; videli smo v njem toliko ljubezen, da je bilo pripravljeno za nas pretrpeti najhujše bolečino popolne zapuščenosti, take bolečine, kakoršne so v peklu, kjer bodo pogubljeni vekomaj od Boga zapuščeni. Ali more ljubezen Jezusovega Srca še dalje iti? Imeli smo pa danes tudi priliko, Marijino Srce premišljevati, ono plemenito srce, ki je bilo v vsem najbolj Jezusovemu podobno, posebno pa še v trpljenji in v ljubezni do grešnikov. Zdaj nam je še bolj jasno, kako koristna je pač lepa pobožnost do žalostne Matere božje. — Ze sv. Janez evangelist je posebno rad premišljeval Marijine žalosti. Imel je razodenje, da častivci žalostne Matere božje bodo nekaj pred smrtjo dosegli posebno skesanje čez vse grehe svojega življenja, posebno brambo in pomoč v zadnji uri, globoko vtisnjene jim bodo skrivnosti trpljenja v njih srce, in Marija ima od Boga posebno moč pomagati takim častivcem njenih žalost. Zato so svetniki prav posebno častili žalostno Mater božjo. Sv. Alfonz Lig. je vsak dan premišljeval britkosti žalostne Matere božje; kadar je bil na misijonih, je zraven leče navadno dal postaviti podobo žalostne Matere božje; na njo kazaje je budil ljudstvo k premišljevanju njenega trpljenja in k zaupanju na njeno usmiljenje. Klical jo je v pridigah večkrat na pomoč in opominjal je grešnike, naj so do nje obrnejo, da dosežejo resnično spreobrnenje. — Tudi sv. Brigita je rada premišljevala Marijine žalosti; v neki prikazni v Rimu je videla nezmerno ceno, kterc imajo njene žalosti v nebesih. — Videli smo tudi, v kako tesni zvezi je Marijino srce z Jezusovim presv. Srcem, in na novo smo potrjeni v zaupanji do „naše ljube Gospe presv. Srca.“ Ako se ne upamo zavoljo svoje grešnosti naravnost obrniti do božjega Srca, zaupno se zatecimo k srcu božje Matere, ktera ima gotovo izmed vsili največo moč do Jezusovega presv. Srca. Kličimo toraj: „0 križani Jezus, ljubezen našega srca, ki si nam dal Marijo, žalostno Mater, daj nam z Marijo tudi Marijino neomadeževano srce, daj nam njene čednosti! O Marija, žalostna božja Mati, vtisni v naša grešna srca veliko zamrzo nad grehom, nad nečimernostmi tega sveta, vtisni živo ljubezen do Jezusa križanega. O ljuba Gospa presv. Srca, prosi za nas Boga!“ Amen. Homiletična zrna. Prilike Gospodove. (Dalje.) 3. Gorčično seme. (Mat. 13, 31. 32; Mark. 4, 31. 32; Luk. 13, 19.) Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ktero je človek vzel in na svojo njivo (svoj vrt) vsejal. To je sicer najmanjše izmed vsili semen; kedar pa zraste, je veče, kakor vsa zelišča in je drevo tako, da ptice izpod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah, pod njegovo senco. Te prilike Gospod ni sam razložil, bržkone zato, ker je lože razumljiva memo prvih dveh, s kterima je v tesni zvezi. V prvi .je pojasnjen pričetek kraljestva božjega na zemlji, v drugi se nam kaže poglavitno nasprotje, ki ovira njegovo rast in koristno delovanje. V pričujoči priliki pa je posebno povdarjeno čudovito razširjanje Jezusovega kraljestva po zemeljskem krogu. Ge tudi bo veliko semena besede božje padlo na nerodovitna tla, če tudi bo veliko setve od satana tihotapsko zasejana ljulika spridila, vendar se bo kraljestvo božje lepo širilo; to tolažbo je Jezus aposteljnom in nam hotel dati v tej priliki. Po besedi prilika obrača našo pozornost posebno na tri reči: daje zrnice maj hi no, da iz njega zraste drevo in da to drevo ponuja pticam izpod neba prijetno prebivališče. Na to troje se moramo ozirati tudi pri razlagi, če izvzememo nektere manj važne okoliščine, moramo roči, da so cerkveni očetje in učeniki soglasno razlagali to priliko tako-le: gorčično seme je sv. cerkev, človek, ki jo seme vsejal, je Bog, njiva je svet, ptice izpod neba pa so vsi pravoverni, kteri v sv. katoliški cerkvi najdejo časno in večno srečo — božji mir. Mogoče, da je še kakšno manjše zrno kot gorčično, vendar glede urne rasti in drugih lastnosti bi bilo težko ktero drugo tako primerna podoba razširjanju sv. katoliške cerkve. če človek tako majhino zrnice, kakor je gorčično, pregleduje, bi menil, da ne more nič posebnega zrasti iz njega; pa skušnja kaže, da že v naših krajih zraste precej veliko zelišče, v Palestini pa se še celo visoko vzdigne in na široko razkošati, da je res videti kakor drevo. Tudi sv. cerkev je imela silno majhen in priprost začetek, kamor koli se ozremo, — kmali pa se je čudovito razširila. Poglejmo najpred njenega Začetnika. Mnogi cerkveni učeniki so vso priliko še tako obračali, da gorčično seme pomeni Jezusa Kristusa, ki je bil po včlovečenji, rojstvu, življenji in trpljenji tako čudovito majhen in ponižen; toda po svojem vstajenji, vnebohodu in nebeški slavi tako nedopovedljivo veličasten in vzvišen. Jezusova cerkev pa je sploh podoba njegovega življenja in sam je hotel, da naj bo nadaljevanje njegovega dela in življenja na zemlji. Kako pohleven začetek je tudi sv. cerkev imela! Dvanajst aposteljnov, nekoliko učencev, nekaj pobožnih žen, — če vse vkup štejemo, okrog sto in dvajset duš — to je bila njegova cerkev, ko se je poslovil od zemlje. Pač res majhino zrnice, ako se primerja milijonom vsili ajdov in judov, ki so takrat živeli. — Pa kakor gorčično zrno v dobri zemlji je tudi sv. cerkev zrastla v tako kratkem času velikansko drevo, ki ponosno razteza zdaj svoje veje okrog celega sveta od juga do severa, od vzhoda do zahoda. — Že binkoštni praznik se je na prvo pridigo sv. Petra spreobrnilo tri tisoč duš; kmali potem spet pet tisoč. Potlej so se razšli aposteljni na vse strani in so oznanovali sv. evangelij vsim narodom; kmalo ni bilo v širokem rimskem cesarstvu skor nobenega mesta, kjer bi ne bilo kristijanov. Res, da so se upirali ajdovski vladarji na vso moč razširjanju sv. cerkve; pa če tudi so kristijanov na milijone v najgrozovitiših mukah poklali in pomorili, rasti krepkemu drevesu niso mogli ustaviti, le še krepkejše se je razvijalo: „Kri mučencev je bila seme kristijanov." Še-le dve sto let je rastlo to drevo in že je mogel Ter tuli jan ponosno reči ajdom: „ Komaj smo sc začeli na svetu prikazovati, in že smo v večini po vaših deželah. Napolnujemo vaša mesta, vaše otoke, vaše vasi, vaša zbirališča, vaša polja, vaše družbe, vaše sodnije in zbore; le vaše tempeljne vam puščamo prazneč In kako lepo še le se je začelo razraščati prekrasno drevo, ko so še rimski cesarji postali kri-stijani in jeli krščanstvo podpirati. Škoda res, da ne morem našteti in opisati tu vsili letnih prirastkov, kakor jih je sprejemalo čudežno drevo sv. cerkve v vsih časih do sedanjih dni! Zgodovina nam kaže, kako se je krepila korenina, kako se širilo deblo, se razprostirale veje in se polnile s prekrasnimi listi in cveti! In zopet v sedanjih dneh kako genljivo je gledati pogumne junake misijonarje, ki visokdušno zapustijo preljubljeno domačijo, da neso zapuščenim bratom neprecenljivi dar, ki so ga sami iz nebes sprejeli — sv. vero Jezusovo. Celo nežne gospodične se odločijo v raznih redovih pogumno sprejeti ves težavni trud daljnih misijonov! Kdo bi se ne veselil videti, kako pridno in vspešno se priliva sadunosnemu drevesu! Vspeh raznih misijonov sedanjih in preteklih dni in pogostna spreobrnjenja krivo- vercev nam pričajo, kako je iz majhnega zrnica izrastlo in še zmiraj raste tako velikansko drevo. Prav lepo se kažejo v tej priliki tudi lastnosti sv. cerkve. Drevo je prelepa podoba edinosti. Iz korenin, ki globoko segajo v trdna tla, se vzdiguje eno samo deblo, ki razprostira na vse strani svoje košate veje, na kterih s,e prikazuje povsod enako perje, enako cvetje, povsod enak sad; po celem drevesu se pretaka iz korenin ravno tisti sok, t. j. po celem svetu ima sv. cerkev ravno tisti nauk, ravno tiste sv. zakramente, ravno tisto daritev. Naj se tudi veje razprostirajo nad različne narode, ki drugačne jezike govorijo, po drugačnih šegah živijo, povsod imajo enako perje, cvetje itd. Tudi stoletja tega ne predrugačijo; drevo le samo raste in se širi, a svoje narave ne spreminja. In če se kje kaka vejica ali kak vrh spridi in posuši, se urno odseka in nove mladike začnejo poganjati in drevo raste dalje v novi lepoti. Tudi svetost sv. cerkve vidimo v tej prelepi priliki. Kadar gorčično seme zraste, je drevo, tako, da tiče izpod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah, pod njegovo senco. Kaj so te „ptice“ druzega, kakor ljudje, kteri v sv. katoliški cerkvi iščejo miru in zveličanja? In kteri so ti? Vsi taki, kakoršnim so že nad betlehemsko planjavo angelji napovedovali mir, ker so peli: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, kteri so dobre volje!11 Navadne živali, goved, ovce itd. hodijo le po tleh, živijo po tleh; samo ptički, ki več živijo v zraku, kakor na tleh, iščejo počitka na vejah. Le taki ljudje, ki imajo veselje in voljo za više nadzemeljske reči, imajo tudi veselje do sv. cerkve in se je radostno oklenejo; kteri pa so vsi v posvetno zatopljeni, v strasti in greh zakopani, se je ogibljejo, bežijo od nje. Blagor vsim, kteri se zaupno bližajo temu drevesu, kajti čudovito blažilno moč ima za sleherno srce. Po deblu, po vejah, po listih pretaka se le sama svetost, — kri Jezusovega preš v. Srca! Tukaj so zajemali sv. aposteljni junaško gorečnost, tukaj so dobivali sv. mučenci čeznatorno moč; tukaj si je ohranilo brez števila sv. mla-denčev in devic nedolžno srce, tukaj so bili sv. spokorniki tako pretreseni , da so jeli točiti spokorne solze. In tako se godi še zdaj: imenik svetnikov še ni dovršen, dovršen bode še le sodnji dan. Enako se nam kaže v tej priliki, da je sv. cerkev katoliška m apostoljska. Jezus sam je zasadil to drevo in je obljubil, da bo sam pri njem ostal, sam ga branil, sam skrbel, da ga noben vihar ne bode podrl — tudi ne peklenska moč. To drevo je res veliko, da ima vsakdo priliko pribežati na njegove veje; o njem yelja beseda prerokova: „Od solnžncga vzhoda do zahoda bo moje ime veliko med narodi in na vsih krajih se bo darovalo in čista daritev se bo opravljala mojemu imenu.u (Mal. 1, 11.) In že v lastni vsakega drevesa je to, da se ne sprevrže, tako je tudi sv. cerkev ravno tista, ktero je Jezus apostejnom izročil, ter ima vse nauke in pripomočke, ktere so aposteljni takrat od Jezusa sprejeli, ko jo bilo vsejano gorčično zrnice; tedaj tudi drevo ne more biti drugačno kakor apostoljsko. Kakor je pa krščanstvo po svetu rastlo in še raste, tako naj raste tudi v našem srcu. Kristijan ne sme nikoli obstati in reči: dosti je! ampak vedno mora po višem hrepeneti, ker v dušnem življenji gre vsak nazaj, kteri je nehal stopati naprej. „Rastite v gnadi in spoznanji Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa /“ (II. Pet. 3, 18.) (Daljo prih.) Raje umreti, kakor lagati. Angleška barka jo odplula iz Liverpoola proti Ameriki, četrti dan po odhodu zapazijo med zaboji in raznim blagom skritega dečka. Deček ni imel ne očeta ne matere, ne sestre ne brata, nikakoršnega prijatelja in varuha. Nihče ni poznal devetletnega otroka, ki je bil jako slabo oblečen, sicer pa poštenega, nedolžnega obraza. Pripeljejo ga k poveljniku barke. Ta ga ostro ogovori: „Kako si se predrznil skrivaj se splaziti na barko ?“ „Moj očem so me sem privedli", odgovori boječi deček, „ker pravijo, da me no morejo več prerediti, pa tudi denarja nimajo za pot do Halifaksa, kjer moja teta stanujejo." Poveljnik pa noče verjeti, ker je bil že premnogokrat nalagan. Dan za dnevom ga poprašuje, od kod in kaj je; a deček zmiraj enako odgovarja, ne več ne menj. Slednjič se poveljnik naveliča, zgrabi dečka za vrat, ga neralilo strese ter pravi, da ga bo na jadrnik obesil, ako v desetih minutah resnice ne pove. Ubogi otrok brez prijatelja in zagovornika, trepeta pred ostrim poveljnikom. Veliko ljudi se zbere okrog nju. Poveljnik drži uro v roči in šteje minute. Deček postaja bled, vendar drži glavo po konci. Solze mu zalijejo oči. Osem minut je že minulo. — „Še dve minuti ti je živeti", zagrozi poveljnik. „ Govori resnico in reši si življenje, mladič!" „Ali smem moliti?" vpraša otrok in milo pogleda v zarjoveli obraz trdosrčnemu možu. Poveljnik prikima, a ne reče nobene besede. Pobožni deček poklekne, sklene roki, povzdigne oči proti nebesom ter moli očenaš in češčenamarijo, potlej pa še pristavi: „P r o I j u b a n e b o š k a M a t i, vzemi me k sebi v nebesa. Pripravljen sem umreti, lagati pa ne morem!" Vsih oči so bile vanj obrnene, od raznih strani so se čuli izdihi; celo poveljnik je bil ginjen. In komu bi so tak ne prikupil? Ubogi, zapuščeni deček je pripravljen umreti za resnico! Umreti more; lagati se — nikdar ne! Ilog mu je poplačal. To seve, da se mu ni nič žalega zgodilo, še le veliko prijateljev si je pridobil, od vsih strani so ga z darovi obsipali. Pogled na slovstvo. Naj danes opozorimo svoje čitatelje na dvoje časopisov, katerih eden slovenski, drugi nemški izhaja sicer vže nekaj let, a želeli bi obema, da bi bila bolj razširjena med nami kakor sta. 1. Vrtec, časopis s podobami za slovensko mladino, kojega v Ljubljani vsaki mesec enkrat na celi poli izdaja vže štirnajsto leto g. učitelj Ivan Tomšič. Celoletna naročnina mu je 2 gl. 60 kr. — Naša šolska mladina je uka-željna. rada čita, a vestni vzgojitelj vselej jako pazi, ko jej podaja berila, dobro vedoč, kolikega vpliva je čitanje na duševni razvoj, in mnogokrat odločno za vse prihodnje življenje. Zlasti pa še nikoli dosti pazen ne more biti prijatelj mladine pri berilu, ki ga otroku daje v roke. Tako nežni šolski mladini vseskozi primerno berilo prinaša nam „Vrtec“. On vstreza vsim pedagogičnim zahtevam: blaži srce in množi znanje deci z raznimi čednimi pesnicami, legendami, s primernimi rnesto-pisniini, zgodovinskimi, prirodopisnimi in natoroznanskimi obrazci; pa služi tudi formalni strani poduka z mnogimi ugankami, skakalnicami, računskimi in oblikovnimi nalogami. Vso to zdravo duševno hrano podaja „Vrtec“ v jako čedni posodi: v jeziku lepem., pravilnem in prostem. V tej zadevi se je list zadnja leta jako poboljšal; naj bi le še zanaprej vedno gledal na to, da mu je pisava na moč jasna in razumljiva malim šolarjem. — Najtoplejše tukaj priporočamo „Vrtee“ vsem slovenskim duhovnim pastirjem; primernejšega darila svoji šolski mladini skoraj ne morejo preskrbeti, kakor da jej naroče ta čvrsti zabavno-podučni list. — Naj bi pač tudi naša leposlovna lista hotela tako uravnati, da bi ju mogli, ne rečemo otrokom, ampak odraščujoči naši mladini kar brez pomislika dajati v roke. Menimo, da bi se to zgodilo kaj lahko: naj bi le pisatelji bolje vporabljali blažilni vpliv katoliške vernosti, vredništvo pa pri nekaterih romanih, novelah, bajkah . . . pridnejše rabilo — svinčnik! 2. Christlieh-paedagogische BIStter fiir die osterr.-ungar. Monarchie — je časopisu naslov, ki vže sedmo leto na Dunaji izhaja po dvakrat na mesec, in kot doklado prinaša šolske zakone. Gospodom katehetom in prijateljem krščanske Sole sploh ga toplo priporočimo, ker se tako pogumno trudi, najvažnišo napravo šolo na pravi krščanski poti ohraniti, oziroma pripeljati na pravo. Da razvidijo eitatelji, kaj prinaša ta pedagogični list, naj imenujemo iz njega nekoliko daljših spisov preteklega letnika: Biblisehe Bilder fiir den Religions-Unterricht in der Volksschule. — Biblisehe Geschiehte in der Volksschule. — Das blinde Kind. — Die confessionslose Schule, ein Holm auf die Geschiehte der Paedagogik, — Katechismus-fvage. — Geschiehts-Unterricht in der Volksschule. — Die Luge in Haus und Schule. Unsore Schiiler-Bibliothoken. — Die Violwissorei, ein Grundiibel unsorer Zeit. i. t. d. — Podaja tudi raznih ukazov, določb, uravnav ozir šolo in podučevanja, pedagogičnih skušenj, prinaša oceno dobrih in slabih knjig mladim namenjenih . . . Cololotna naročnina je listu 2 gold., in dobiti je po bukvarnah ali pa naravnost od redakcijo na Dunaji: I. Bez., am Peter Nr. 9. A. Z. Duhovni ogovor prevzviš. knezoškofa Labodskega Jakopa Maksimilijana o pogrebu premilostnega knezoškofa Ljubljanskega Janeza Krizostoma 28. januvarija t. 1. v stolnici sv. Nikolaja. (Po poslušanji osnovo sestavil J. M.) ^Blagor mrtvim, kteri v Gospodu zaspijo! Odslej, reče sv. Duh, naj počivajo od svojega truda; zakaj njih dela gredo za njimi.“ Skriv. Raz. 14, 13. Da se prikažem na tem mestu danes jaz, ki nisem iz te škofovske pokrajine, ampak iz Solnogradske, utegne se čudno zdeti; a škof sem sosednji, z ranjkim bila sva nekoliko skupaj na Dunaji v Avguštineju, torej že davno znana; bil sem tudi v pričo pri njegovem škofovskem posvečevanji. Vendar nisem bil namenjen govoriti mu v slovo, ali snoei dal sem se pregovoriti, kar naj me nekako izgovarja Rekel sem v začetku: „Blagor mrtvim, kteri v Gospodu zaspijo.11 — Kdo pa zaspi v Gospodu? Kdor v Gospodu živi, zanj dela, dela v veri, v upanji, v ljubezni, tisti umre ali zaspi v milosti njegovi, v Gospodu. Ranjki je živel in delal v veri, v trdnem upanji, v ljubeznjivi gorečnosti, in je tako zaspal v Gospodu. Bil je ranjki rojen 1. 1811, mašnik 1. 1834, doktor bogoslovja 1. 1837, profesor dogmatike, vodja v Alojznici, kanonik, namestnik ali predstojnik pri šolah, cerkveni sodniji, stolni dekan, prošt, 1. 1875 škof. Delaven na književnem polji, vredoval „Die Theologisehe Zeitsehrift11, „Zeit und Ewigkeit“, vstanovil „Cerkveni slovenski časopis11, kteri še sedaj lepo razširjevan izhaja kot „Zgodnja Danica11. Opravljal je razne službe, dokaz raznih duševnih sposobnosti. Svetli cesar ga je počislal z dvema redoma, velikim Loopoldovim pa Franc Jožefovim. „Blagor mrtvim, kteri v Gospodu zaspijo; odslej naj počivajo od svojega truda.11 — Kdo naj počiva? Kdor sc je trudil. Po delu jo dobro počivati. In kje naj počiva? Tam. kjer ni nobenega truda več, v večnosti. Tukaj škof ne smo spati. Ako že sploh predstojniki ne smejo spati, da sovražnik mej tem ne zaseje ljulike, velja to posebej škofu. In njemu kliče apostelj: „ Ti pa euj!a (II. Tim. 4, 5.) Škof ne sme počivati, mora delati, kakor dalje pravi tisti apostelj: „Opravi dela evangelista, spolni svojo službo/“ In delal je ranjki knczoškof vedno, trudil se, v kanoničnih vizitacijah, opravljal delo evangelista t. j. oznanovalea sv. vere, spolnoval svojo službo, trudil sc šo preveč, morda varoval so premalo, in če je že Ljubljanska škofija sicer stela se med najboljše, je v teh letih še napredovala. „Blagor mrtvim, kteri v Gospodu zaspijo; odslej naj počivajo od svojega truda; kajti njih dela gredo — so šla za njimi." človek mora o smrti vse popustiti tukaj, za njim gredo le dela njegova. Ktera dela? Dobra, kajti slaba — slabosti nikdo ni prost — zbriše tukaj v pokori. dobra dela ga spremijo pred sodbo, tor mu naklonijo krono večnega življenja. On, ki je delal v Gospodu, naposled lahko rečo z aposteljnom: „Dobro som se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil; zdaj mi jo prihranjena krona pravice, ktero mi bo dal Gospod tisti dan11 (II. Tim. 4, 7. 8.) — in to krono — večni mir in pokoj — dodeli umrlemu knozoškofu prcmilostljivi Gospod Bog! Amen. Založba „Katoliško bukvarno11. Tisk „Katoliško tiskarno11. Odgovorni vrednik: Ant. Kržič.