Leto I. Ljubljana, četrtek 12. junija 1919. Saacs ■ ttggggts . —~=g====ggg3sssg v —a i S8S Štev. 123* VECERHI UST NEODVISEN DNEVNIK * Posamezna številka 16 vinarjevi Cene po pošti: za celo leto K 40*--za polleta . K 20*— za četrl leta K 10‘— za 1 mesec K 3‘50 Za Ljubllano mESEtno 3 R. Uredništvo in upravo. Kopitarjeva ulica St. 6, Uredn. telefon štev.50. Slovo generala Jankoviča. Ljubljanski dopisni urad poroča dne 11. t. m. Poveljnik IV. armije gospod Božidar Jankovič se je poslovil od vojaških oddelkov na koroški fronti ■ sledečim poveljem: Junaki! V mojem povelju Dj, O. Br. 2242 z dne 27. maja 1919 poklical sem Vas na oboroženo akcijo proti našim večnim sovražnikom Avstro-Nemcem, ki so brez vsakega povoda z naše strani vpadli v koroški del naše domovine. Zapovedal sem, da zmagoslavno, kakor vedno do seda), izženete sovražnika iz teh na-ših krajev in osvobodite naš narod barbarskega, Sovražnikovega nasilja. Odzvali ste se, junaki, na Jnoj poziv in povelje z največjo vnemo in požrtvo-vanjem in to v tej meri, v kolikor sem Vam zaupal. Izgnali ste sovražnika ne samo iz naših krajev, ki jih je zasedel, ampak uničili ste ga, popolnoma razbili in. pognali v beg in osvobodili in za- sedli širne nove pokrajine na levem bregu Drave z važnimi strategičnimi in taktičnimi točkami, ter na tak način še bolje zavarovali našo koroško posest. Zaplenili ste mnogo raznovrstnega^ vojnega materijala in prisilili sovražnika, da prosi, da zaustavimo našo oboroženo akcijo in da sklenemo premirje, katero se je medtem že sklenilo. Srečen sem, junaki, da Vas ob priliki teh bojev pohvalim za Vašo veliko hrabrost, požrtvovanje, vztrajnost in trdno voljo, da se sovražnika premaga. V prvi vrsti velja moja zahvala onim našim junakom in dragocenim žrtvam, ki so dali svoje življenje ali pa bili ranjeni za svoj narod in domovino in nato ostalim borilcem. Večna slava in trajen spomin medsebojnega priznanja in še enkrat hvala v imenu domovine. Garibaldinci hočejo Dalmacijo. Narodna zveza Garibaldincev, ki si je nadela nalogo, da nabira prostovoljce za osvoboditev Dalmacije, je izdala nastopni oklic: >Dijaki 1 Delavci 1 Vi, ki ste pokazali strmečemu svetu, kako se je treba bojevati in zmagovati, Vi, ki ste na ledenikih Adamelskih vrhov, na Krasu, v Albaniji in Macedoniji, na argonskih ravanih, v Sredozemskem in Egejskem morju ter v zraku dovršili občudovanja vredne čine junaštva, in izvojevali najsijajnejše in vsega zavidanja vredne zmage, spominjajte se besed Garibaldija: »Težka diplomatična vprašanja se rešujejo z ostrino ineča.c Posezite torej iznova po puški in po ročnih granatah, da postane Dalmacija ysa naša, kljub vsem lažiprijate-ljem in lažizaveznikom. Reka, ki se je že izročila, ne želi, da bi se za njo morale žrtvovati druge sestre italijanske zemlje. Reka ne sprejema take izmenjalne kupčije. Reški prostovoljci pričakujejo Hrvate, da jim prirede primeren sprejem. Reka, se bojuje za Italijo in italijanski prostovoljci za njo. Garibaldinci strelskih jarkov, morja in zraka, naprej nad zadnjo oviro, in zmaga bo naša — za nas k Preki sod na Slovaškem. Čehi obnovili ofenzivo. LDU Praga, 11. junija. (ČTU) Nad vso Slovaško je proglašen preki sod. Ker so Ma-žari kljub ententnemu povelju ponovili na vsej fronti svoje napade, so naše čete obnovile ofenzivo. Skupina Mittelhauser je dosegla lepe uspehe in prodrla do reke Gron Skupina Ilennoque je vzdržala močne napade zahodno Prešova (Eperjes) in med Tisovcem (Tiszoicz) in Rožnovem. LDU Praga, 11. junija. (CTU) V današnji seji narodne skupščine sta Tomnšek in 'i.-eiila kot zastopnika vojnega ministra Klo- lača imela daljše govore o predzgodovini vojske, položaja v Slovaški in organizaciji vojske. LDU Budimpešta, lt. unija. (Brezžično.) Ogrski korespondenčni urad poroča z dne 11. t. m.: Zahodno od Levic smo odbili sovražni napad. Severno od Zvolena se Čehi ljuto upirajo napredovanju naših kolon. V dolini Rimave smo zavzeli Tisovec, v dolini reke Slane pa so zavzeli naši čezdonavski bataljoni Rožnov ter zasledujejo bežečega sovražnika. Severno in severozahodno od Prešova (Eperješa) smo zasedli Berdejev (Bartfa) iu Kis-Szcbcn. Na ostalih delih fronte nič novega. Italijanska vlada o Jugoslovanih v" zasedenem ozemlju. LDU Split, 10. junija. (DDU). Prinašamo tanimivo okrožnico, ki jo je naslovila italijanska vlada za zasedene dele Dalmacije in oto->«! aa)c«a«tt. Kdor »»roti vtC obenem, mnogo prihrani. IV >0u odpusti samo človeku, ki je pripravljen za žrtve.« »Edina žrtva, ki jo zahteva, je skesauo srce!« je rekel Jaroslav. »Obljubite mi, da se ne odločite prej, predno niste natanko preskusili samega sebe.« Lubanov mu je za obljubo podal roko. — Odsihdob se je hitro bližal popolnemu ozdravljenju. Med njima pa je prijateljstvo postalo potreba, dasi sta se močno razločevala po svojih značajih in načelih. Tedni so minevali in prišel je čas, ko se je na poročilo, od poveljnika poslano carju, imelo vršiti povišanje in imenovanje. Bil je krasen dan v oktobru. Pred lazeuecko vojašnico se je razpostavilo rusko vojaštvo. Sablje so rožljale iz nožnic, ko je bučen zvok bobnov in trobent naznanil prihod poveljnika. Obdan od svojega spremstva je prihitel Paškevič ter s primernimi besedami v imenu carjevem vojakom izrekel hvalo njegovo za njih hrabrost. Zadnje njegove besede je preglasilo navdušeno klicanje: »Bog živi carja, Bog živi Paške viča!« v- Ko je bil zopet nastal mir, so prečrtali imena odlikovanih vojakov; med prvimi je bil Jaroslav. Vojvoda je stopil s konja, stopil nekaj korakov Jaroslavu nasproti, nato pa ga je prisrčno prijel za desnico ter spregovoril z zvočnim glasom: »Car, naš milostivi in pravični gospod, vam po meni podaja roko ter v dokaz pripoznanja preklicuje nad vami izrečeno sodbo. Svoja posestva zopet labko sprejmete, razven tega pa ste povišani za častnika iu plemiča ter odlikovani z redom sv. Ane. Car pa se tudi nadalje zanaša na vaše zvesto službovanje!« Jaroslav je komaj mogel izpregovoriti nekaj zahvalnih besed, še potesn, ko se je vrnil med druge častnike, ni mogel premagati svojih čuvstev. Preklicano je bilo pregnanstvo po petletnem nepopisnem trpljenju. Prijateljeva krivda je bila zbrisana in on je bil vrnjen družbi po lastnem prizadevanju. Po dolgem, času je čutU, da je sreča zanj izgubila vso mikavnost. A razna čuvstva, ki so mu hotela razgnati prsi, je premagalo eno samo čuvstvo, en sam spomin. Iz obrazov preteklosti in bodočnosti se je pojavljala ena sama vabeča prikazen, ena sama tolažeča postava. Spomin nanjo se mu je zdel nebeški usmev. Kakor prestrašen je položil roko na burno srce, na katerem je nosil sliko Madone, darovano mu od Natalije. »Čuvala si me v vseh nesrečah!« je šepetal. »Saj prihajaš od nje, katere sem se spominjal v bojni divjosti in gromu!« In odhitel je, da prijatelju sporoči izne-nadejajočo vest. »Pri vseh svetnikih!« je ta vzkliknil ve-! selo. »Ta vest me veseli bolj, nego če bi bil imenovan za polkovnega poveljnika. Bog je torej vendar razsvetlil carja, ki je izprevidel, da ne sme biti dalje kruti samodržec. Le škoda, da mi je od zdravnika prepovedano uživanje vina, sicer bi pili na zdravje izpre-obrnjenega Nikolaja. A razgovarjava se, kakor se spodobi starim prijateljem in novim dru-gomk Smehljaje je poslušal Jaroslav raznovrstne dogodivščine grofove. Med takimi razgovori se je približal čas ločitve, kajti ta dan, tako se je glasilo povelje, je moral novi poročnik oditi v novo odkazano mu bivališče. >Ali prav slišim, prijatelj?« je rekel Lubanov. »Grad bogatega grofa Močalskega je vaše novo bivališče? Bogme, poveljnik ni mogel boljše dokazati, da ste postali njegov ljubljenec. Ali pa tudi veste, da je mlada grofica pravo čudo lepote? Ves svet se ji ldanjal Kajti, na mojo čast, kadar ozdravim, sem trdno odločen, da se zaljubim vanjo. Veste prijatelj, z malimi izjemami sem doslej ljubil vse dame, ki sem jih bil videl.« Jaroslav se je posmejal. »Na ta način se hočete pripravljati na cerkvene blagoslove? Mislite li, da se duhovski stan ujema s takimi stvarmi?« ga je vprašal. »Ah, kaj mi mari duhovski stan, kaj cerkveni blagoslovi!« je vzkliknil grof mrzko, napol smejoč se. »Izmešane misli so me nagnile, da sem se hotel posvetiti samostanu. Pokoj, po katerem hrepenim, morem najti samo v razkošnem uživanju življenja. Verujte mi, da se zaljubim v krasno našo gostiteljico!« »Od vsega srca vam želim srečo!« je odgovoril Jaroslav. »Bodite prepričani, da vas ne bom oviral v vaših namerah. Sedaj pa z Bogom!« »Boste li v resnici ostali pri besedi?« je vprašal Lubanov ter mu podal roko. »Bodite brez skrbi,« je odgovoril Jaroslav, vpred vašo boginjo ne upognem kolena.« Prisrčno sta se nato poslovila. Vstopivši v palačo je bil Jaroslav sprejet kar se je dalo uslužno. Grof Močalski je bil kakih štirideset let star, navidez resnega značaja. Kljub lepi odeji hinavstva, vendar bistremu opazovalcu ni ušel njegov zvijačni pogled. Nikdar ni njegovih usten zapustil prijazni usmev, nikdar se ni zmanjšal njegov pre-računjeni mir, čeprav so mu v notranjosti divjale najstrupenejše in najhujše strasti. Bil je čez mero častihlepen, poln zvijač in zahrbtnosti. Dokler se je sreča nagibala na stran Poljakov, je bil vstašem največja opora; ko pa se je sreča obrnila od njih, se je kazal naj-ponižnejšega podanika carjevega. Vsled te zvijačnosti se je posrečilo zvitemu Poljaku, da se je premeteno izognil sumničenju in obrekovanju. Med tem ko so najplemenitejši možje padali kot žrtve plameneče ljubezni do domovine, je ljudski kazni ušel on, katerega dela, sojena z nravnega stališča, so zaslužila najhujše kazni. — Njegova želja, da bi si pridobil naklonjenost poveljnikovo, je postala sila vroča. Nič mu ni moglo biti prijetnejšega, nego da vse je bil nastanil pri ujem častnik, na katerega je ponosno gledal vodja in vojaštvo. »Po njem,« tako je govoril sam pri se’*i, pozdravivši Jaroslava in vedoč ga v določeno sobe, »po njem, pri majki božji čenstohovsld, sledjnič dosežem, po čemer hrepenim že toliko časa!« Tako govoreč je ostavil Jaroslava in stopil v sobo, kjer je na divanu počivala krasna dama n knjigo v roki, To mu je dalo priliko, da je motril dovršeno lepoto svoje hčere. (Dalje.) Sirite »Večerni lisf U«Ja;atelt konsorclf »Večernega lista«. Odgovorni urednik Vtktof CenUC, Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.