625 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 347.235(497.434Sodražica)"1753/1936" Prejeto: 25. 8. 2018 Matjaž Ambrožič doc. dr., duhovnik, znanstveni sodelavec, Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: matjaz.ambrozic1@guest.arnes.si Ribniška graščaka Anton st. in Anton ml. Rudež – poslednja patrona župnije Sodražica IZVLEČEK Ribniško gospostvo je patronatne pravice nad sodraškim župnijskim vikariatom izvrševalo od njegove ustano- vitve leta 1753, v letih 1862–1936 pa tudi nad župnijo. Sprva so jih izvrševali njegovi lastniki grofje Kobenzli, od leta 1810 pa graščaki Rudeži. Sporne so postale leta 1936, ko je patron ing. Anton Rudež ml. prodal ribniški grad in del veleposestva vojaškemu erarju in začel trditi, da ni več patron, ker bi sicer moral sofinancirati popravila župnijskih stavb v Sodražici. Patronatnih bremen prav tako ni želel sprejeti vojaški erar, saj je grad in posest kupil brez vknjiženih bremen. Zapletu je sledila več let trajajoča sodna obravnava zadeve, ki ni dobila pravega epiloga. KLJUČNE BESEDE župnija Sodražica, gospostvo Ribnica, grofje Kobenzli, Anton Rudež st., Anton Rudež ml., patronat ABSTRACT LORDS OF THE RIBNICA MANOR ANTON RUDEŽ SR. AND ANTON RUDEŽ JR. AS THE LAST PATRONS OF THE PARISH OF SODRAŽICA Ribnica seigniory exercised the rights of patronage over the parish vicariate of Sodražica since its founding in 1753 and over the parish itself in the period of 1862–1936. Initially, the rights of patronage were exercised by its owners, the Counts of Kobenzl, and from 1810 onwards by the lords of the Ribnica’s manor, the Rudež family. The patronage rights became a point of dispute in 1936, when the patron, engineer Anton Rudež Jr., sold the Ribnica manor and part of the large estate to the military treasury, claiming that he was no longer the patron, because this would oblige him to co-fund the restoration works on parish buildings in Sodražica. However, the military treasury refused to shoulder the burden of patronage as well, having bought the manor and the estate free of debt. The contro - versy led to a lengthy legal dispute, which never reached a closing epilogue. KEY WORDS parish of Sodražica, seigniory of Ribnica, Counts of Kobenzl, Anton Rudež Sr., Anton Rudež Jr., patronage 626 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 Uvod Patronat ima svoj izvor v germanski dobi cerkve- nega – kanonskega prava, ki je trajala od Pipina Ma- lega do Gratiana (8.–12. stol.). Njen značilni pojav so bile t. i. lastniške cerkve s prevladujočim vplivom laikov – zemljiških gospodov – na cerkvene zadeve. Ti so zidali cerkve, jih opremili in vzdrževali. Pri njih so samovoljno nastavljali duhovnike. V srednjem veku so imele cerkve in cerkvene ustanove tudi svoje zavetnike (zaščitnike) – odvetnike, advokate (nem. Vogt). Ti so imeli za nalogo braniti pred napadi svo- je cerkvene stranke in cerkveno premoženje tudi z oboroženo silo, ali pa so jih zastopali pred sodiščem. Iz nekdanje lastninske pravice pri lastniških cerkvah in beneficijih, ki je slonela na lastništvu ali njemu podobnemu razmerju, je nastal patronat. Patron je smel predlagati – prezentirati klerika, ki naj se podeli cerkev ali beneficij pod njegovim patronatom, toda predlaganega klerika je imenovala in potrdila cerkve- na oblast – običajno krajevni škof. Pomembno je razlikovati med javnimi in zaseb- nimi patronati. Javni patronati so bili tisti, ki jih je izvrševal vladar ali v njegovem imenu vlada. Mednje so na slovenskem ozemlju spadali deželnoknežji pa- tronati in patronati verskega sklada. Vsi ostali so bili zasebni patronati. Med zasebne patronate so prište- vali tudi tiste, ki so bili združeni z državnimi dome- nami, pa patronate cerkvenih dostojanstvenikov in korporacij (ustanov) ter mestnih občin. 1 Najvažnejša patronova pravica je bila prezenta- cijska pravica predlagati klerika za vsako izpraznjeno mesto (službo) pri patronatni cerkvi oziroma bene- ficiju. Predlog se je imenoval prezentacija (lat. prae- sentatio). Na slovenskem ozemlju se je prezentacija vršila nekoliko drugače, kakor jo je določal Zakonik kanonskega prava iz leta 1917. 2 Kleriški patron je od škofa dobil listo treh kandidatov (terno), ki jih je škof na podlagi konkurznega razpisa 3 imel za najvrednej- še. Izmed njih je potem patron enega izbral. Tudi pri javnih patronatih se je postopalo na podlogi terna- -predlogov ordinarijev. Laiškemu patronu pa je škof poslal seznam vseh sposobnih prosilcev (t. i. kvalifi- kacijsko tabelo) za dotično mesto ali službo, izmed katerih je patron enega predlagal. 4 Pravico do preživnine je imel patron, ki je brez svoje krivde zašel v revščino. V tem primeru sta bila cerkev ali beneficij zavezana, da ga vzdržujeta tudi v primeru, če se je patronatnim pravicam odpovedal v korist cerkve ali pa si je ob ustanovitvi izgovoril ren- 1 Kušej, Cerkveno pravo, str. 197–198. 2 Corpus Iuris Canonici 1917, kan. 148, 149, 455. 3 Ko je bila župnija zaradi smrti, odstavitve ali premestitve bivšega župnika izpraznjena, je škofijski ordinariat razpisal konkurzni razpis za novega župnika, na katerega so se pri- javili zainteresirani duhovniki, ki so imeli opravljen župniški izpit oziroma so izpolnjevali razpisne pogoje. 4 Kušej, Cerkveno pravo, str. 199–200. to, ki se je izkazala za nezadostno. Patroni so imeli tudi častne pravice. V patronatni cerkvi so smeli ime- ti svoj grb ali drug znak svoje rodbine z odgovarja- jočim napisom. Pri cerkvenih procesijah in pogrebih so imeli v sprevodu prednost pred ostalimi laiki. Na izbranem mestu v cerkvi so lahko imeli svoj sedež, vendar je ta moral stati izven prezbiterija in ni smel imeti baldahina. Ob smrti so imeli v patronatni cer- kvi pravico do zvonjenja, slovesnega mrliškega opra- vila in pokopa. 5 Zakonik kanonskega prava iz leta 1917 je našteval patronove dolžnosti. Dolžnost nadzora nad upravo cerkvenega premoženja je patron imel kot član cer- kvenega predstojništva. Gradbena dolžnost je patro- na s plačilom stroškov bremenila takrat, ko se je po- kazala potreba po popravilu cerkve ali nadarbinskih poslopij ali pa potreba novogradnje pri razpadajoči cerkvi. Dolžnost dotacije je patrona bremenila v pri- meru, če je patronat izviral iz dotacije. 6 Patronom pa ni bilo treba prispevati k stroškom, ki so nastali zaradi pomnoženih izdatkov za bogoslužje, ali pa za povečanje cerkve, če se je pomnožilo prebivalstvo. 7 Patronatne zadeve so se pred drugo svetovno voj- no odvijale po smernicah, ki so bile zakoličene v dobi jožefinizma. Cesar Jožef II. (1780–1790) je zastopal stališče, da mora vsaka župnija imeti svojega patro- na. Patronat nad novoustanovljenimi jožefinskimi župnijami je prevzel verski sklad v primeru, če ga je domači zemljiški gospod odklonil. Patronom je bila naložena obsežna gradbena dolžnost, ki ni preneha- la, četudi so se svojim pravicam odpovedali. Na ta način so patronati postali realna bremena, kar po ka- nonskem pravu nikdar niso bili. Starejši predpisi o patronatnih bremenih so ostali tudi po avstrijskem konkordatu (1855) sprva nespremenjeni. Novo ure- ditev so prinesli deželni zakoni v šestdesetih letih 19. stoletja. Razbremenitev patronov je obstajala v tem, da je bila njihova tangenta 8 skrčena na tretji- no (na nekdanjem Kranjskem na petino) gradbenih stroškov. Dve tretjini oziroma štiri petine stroškov je padlo na župljane. 9 Zakon o medverskih odnosih z dne 7. maja 1868 je v čl. 9 to lastnost patronatov pou- daril in določil, da so pri realnem patronatu patrona- tne dolžnosti neodvisne od veroizpovedi patrona. V verski zakonodaji, izdani 7. maja 1874, pa je država v čl. 32 obljubila, da se bodo patronatna razmerja ure- dila posebej, kar pa se vse do razpada monarhije ni zgodilo. Patronatna razmerja so v Kraljevini Jugosla- viji zaradi agrarne reforme, ki je nameravala razlastiti 5 Corpus Iuris Canonici 1917, kan. 1455; Kušej, Cerkveno pravo, str. 201. 6 Corpus Iuris Canonici 1917, kan. 1469. 7 Kušej, Cerkveno pravo, str. 202. 8 Tangenta je bila na konkurenčni obravnavi določen prispevek posameznega zavezanca za kritje gradbenih stroškov. Patro- nom je nemalokrat država naložila tisto, česar ni mogel ali hotel nositi kdo drug. 9 Wahrmund, Das Kirchenpatronatrecht, str. 199. 627 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 tudi cerkveno posest, postala nevzdržna, saj so bila s patronati povezana javnopravna realna bremena. 10 Zadevo naj bi razrešil konkordat. Leta 1934 je stopil v veljavo zakon o razrešitvi rodbinskih fidejkomisov, ki je od upravičencev zah- teval, naj prijavijo svojo patronatno pravico na osnovi fidejkomisne listine. 11 V neratificiranem konkordatu med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo, pod- pisanem 25. julija 1935, je bilo v čl. 18 določeno, da bo Katoliška Cerkev v Jugoslaviji prejemala letno dr- žavno subvencijo, s katero bo pod državnim nadzor- stvom sama upravljala. Čl. 21 je določal, da bodo mo- rali biti ukinjeni vsi javni kot tudi zasebni patronati. 12 Na podlagi agrarne reforme za veleposestva je v letih 1937–1939 prišlo do odkupa patronatnih bre- men knezov Auerspergov na Kočevskem. Številna gospostva so patronatne pravice ohranile do druge svetovne vojne, med in po njej pa jih zaradi razmer niso več mogle izvrševati. Patroni grofje Kobenzli Ozemlje župnije Sodražica je stoletja spadalo pod okrilje župnije Ribnica. Zaradi pastoralnih po- treb je goriški nadškof Karel Mihael grof Attems 1. septembra 1753 ustanovil v Sodražici župnijski vikariat. V ustanovni listini je bila opredeljena zlasti prezentacijska vloga patrona grofa Kobenzla z nasled- njimi besedami: »V večen spomin. Nastavljeni vikar v Sodražici pod ribniško župnijo na Kranjskem, naše goriške nadškofije, naj bo predlagan (prezentiran) od presvetlega gospoda grofa Kobenzla, tamkajšnjega zemljiškega gospoda in naj bo potrjen, če bo najden za sposobnega in primernega, od visoko častitega ribniškega župnika.« 13 Nadškof Attems je vikariat očitno ustanovil na lastno pobudo brez predhodne- ga soglasja patrone ribniške župnije vladarice Marije Terezije. Ta je nadškofu 8. marca 1754 sporočila, da za ustanovitev novih ustanov potrebuje najprej nje- no – deželnoknežje soglasje, saj sta bili župniji Rib- nica in Bloke deželnoknežji in kot taki pod njenim patronatom. Nadškof je bil pozvan, naj v prihodnje predloži načrte za ustanovitev novih dušnopastir- skih ustanov. Sodraški vikariat je bil naposled potrjen 9. oktobra 1755. 14 Grof Gvidon Kobenzl (1712–1797) je ob ustano- vitvi sodraškega župnijskega vikariata kot zemljiški gospod postal patron z vsemi pravicami in dolžnost- 10 Kušej, Cerkveno pravo, str. 207–210. 11 Ambrožič, Ustanovitve zasebnih kanonikatov, str. 66. 12 Enchiridion dei Concordati, str. 902, 904–906, 920. 13 »Ad perpetuam rei memoriam. Vicarius in Sodersiz sub pa- rochia Reiffnicensi in Carniolia, Nostrae Goritiensis Archi. Dioeces. exponendus praesentabitur ab Illmo. Dno. Comite Cobenzl, tamquam terrestri domino, et confirmabitur, si ap- tus seu idoneus repertus fuerit a Multum Rdo. Dno. parocho Reiffnicensi.« NŠAL, Župnije, š. 303, Dekanijski urad ordi- nariatu, Ribnica, 26. 9. 1938. 14 Volčjak, Goriška nadškofija, str. 97, 98. mi, ki so bile povezane s patronatom, kar so si takrat gospodje šteli v veliko čast. 15 Patronat je bil zvezan s posestvom, zato se je za patrona v škofijskih šema- tizmih (letopisih) za Sodražico označevalo Praedium Reiffnicense – ribniško gospostvo. Tako je bilo omenje- no tudi v šematizmu Cathalogus Cleri za leto 1864, ko je bil sodraški vikariat že povišan v samostojno žup- nijo. 16 Iz zadnjih let patrona grofa Gvidona Kobenzla se je ohranilo nekaj zanimivih drobcev. Ko je leta 1795 pogorela cerkev v Sodražici, so se mnogi spraševa- li, kako jo bodo zopet pozidali oziroma popravili. 17. julija 1795 je nadškofijski urad v Ljubljani pisal ribniškemu dekanu, naj s pomočjo patronatne gospo- ske (Patronats Herrschaft) v Ribnici napravi pred- račun, da ga bo mogel predložiti deželnemu uradu, kar priča, da o patronatu ni bilo nobenega dvoma ali spora. 20. novembra 1795 je bilo razpisano mesto vikar- ja v Sodražici s poudarkom, naj bo na koncu dano na znanje, da vsakdo, ki na to misli, svojo prošnjo naslovi na ribniško gospostvo grofa Kobenzla kot patrona, da bi ga lahko dosegla v šestih tednih. 17 24. januarja 1796 je bil nastavljen za vikarja v So- dražici Franc Kopčaver. Ribniškemu dekanu je bila od nadškofijskih uradov dana naloga, naj ga v soglas- ju z zastopnikom grofa Kobenzla umesti. Grof je bil takrat odsoten, ker se je bal Francozov. 18 O izvrševanju patronata s strani grofa Gvi- dona Kobenzla priča tudi napis na malem zvonu božjepotne cerkve pri Novi Štifti, ki se glasi: SVB ILUST: DOM: DOM: GUIDONE COMITE COBENCEL PATRONO MAXIMO HUIUS ECCLESI Ӕ. ANNO 1797 I: I: S: [Pod presvetlim gospodom gospodom Gvidonom grofom Koben- zlom, največjim patronom te cerkve. Leta 1797 Janez Jakob Samassa.] 19 Očitno pa je najemnik ribniškega gospostva, An- ton Rudež I., patronu Gvidonu Kobenzlu povzročal 15 Grofje Kobenzli, gospodje s Proseka, so prevzeli ribniško go- spostvo leta 1700, ko ga je Ludvik Gundakar Kobenzl priže- nil in podedoval po svoji prvi ženi Ani Katarini grofici Tril- leck (Trilleg). Ker ni imel moških potomcev, ga je leta 1738 prodal svojemu bratu Janezu Gašperju Kobenzlu. Leta 1742 ga je prevzel njegov sin Gvidon (tudi Gvidobald) Kobenzl (1712–1797), po njegovi smrti pa je pripadlo samskemu vnu- ku Janezu Filipu Kobenzlu (1741–1810), ki je bil priznan za lastnika leta 1798. Leta 1810 je ribniško gospostvo prodal Antonu Rudežu I. iz Kobjeglave, ki je bil od leta 1787 njegov oskrbnik, od leta 1789 pa najemnik (Skubic, Zgodovina Rib- nice, str. 360–374; Smole, Graščine, str. 421–422). 16 NŠAL, Župnije, š. 303, Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 26. 9. 1938. 17 »So wird solches zu dem Ende bekannt gemacht, damit jene, welche dafür anzuhalten gedenken, ihre an Gr. Kobenzl Herrschaft Reifnitz als Patron eingerichtete Bittschriften binnen 6 Wochen einzureichen wissen mögen.« 18 NŠAL, Župnije, š. 303, Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 26. 9. 1938. 19 OA Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 2, Nova Štifta, 6. 10. 2000. 628 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 težave, zato je ta moral patronatne obveze plačevati iz svojega. Ko je leta 1795 udarila strela v zvonik no- voštiftarske cerkve, najemnik Rudež ni dovolil nika- kršnih popravil. Želel je, da bi se opustila. Grof Ko- benzl je leta 1797 pred Francozi iz Gorice pribežal v Ribnico. Prosili so ga, naj da popraviti novoštiftarsko cerkev, kar je kot patron rad storil in prispeval 250 fl. Ob nabavi omenjenega zvona novoštiftarska cerkev ni imela denarja »deloma zaradi nevoščljivosti gra- ščinskega najemnika, deloma zaradi lizunstva obeh cerkvenih ključarjev, ki sta nosila denar, kar ga je pad- lo v pušico, pri priči v grad najemniku in sta se mu lizala in sta se mu lizala, kakor da bi bilo to pridoblje- no po njuni pridnosti«. 20 Patroni Rudeži Leta 1810 je prešel po nakupu ribniškega gospo- stva patronat na Rudeže. 21 Jožefinistično naravnani Anton Rudež I. (1757–1823) je le stežka sprejemal patronatna bremena, kar se je kazalo vse do njego- ve smrti. Jožef Rudež I. (1793–1846) je bil pri lju- deh in Cerkvi bolj priljubljen. Samski Jožef Rudež II. (1819–1871) je 20. aprila 1854 dovolil likvidirati neko pobotnico za cerkev v Sodražici. Podpisal jo je s pripombo: »Odobreno od patronatnega gospostva Ribnica. Jožef Rudež.« 22 Iz navedenega je bilo razvi- dno, da se je ribniško gospostvo imelo za patrona še po letu 1848, ko je bil ukinjen fevdalizem in je bila izvršena zemljiška odveza. 23 20 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 366–367. 21 Več o Rudežih in njihovem rodovniku gl.: Rudež Kosler, Dnevnik Olge Rudež Kosler, str. 1–42. 22 »Bewilliget von der Patronats Herrschaft Reiffnitz. Josef Ru- desch.« 23 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 374–379. Tudi v naslednjih desetletjih arhivska dokumen- tacija priča o izvrševanju patronata s strani Rudežev. 9. oktobra 1860 je ljubljanski knezoškofijski ordina- riat sporočil ribniškemu dekanu, da je v neki sporni zadevi glede patronata v Sodražici in Loškem Poto- ku goriški metropolit kot druga instanca potrdil sod- bo ljubljanske škofije, da je praedium Ribnica patron župnij Sodražica in Loški Potok. 24 Tukaj je dekan Anton Skubic napačno zapisal, saj Sodražica leta 1860 še ni bila samostojna župnija, pač pa še vedno župnijski vikariat. Jožef Lesjak je bil za sodraškega župnijskega vikarja prezentiran (predlagan) 10. avgusta 1850. 25 11. januarja 1861 se je na prošnjo za potrditev za- dolžnic mašnih ustanov prvič podpisal kot župnik in pri dataciji uporabil naziv župnijski urad, 26 čeprav ga sočasni dokumenti knezoškofijskega ordinariata še vedno naslavljajo kot župnijskega vikarja. Patronat nad sodraško župnijo in šolo je v času povišanja v župnijo okoli leta 1862 izvrševal lastnik ribniškega gospostva Jožef Rudež II. Leta 1871 ga je nasledil brat dr. Teodor Rudež (1838–1908). Za časa njegovega izvrševanja patro- nata je bilo s prezentacijami sodraških župnikov ne- kaj zapletov. 27 24. junija 1874 je bila zoper župnika 24 NŠAL, Župnije, š. 303, Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 26. 9. 1938. 25 NŠAL, Župnije, š. 302, Vikar Lesjak kapitularnemu konzi- storiju, Sodražica, 8. 6. 1859; Ordinariat novomeškemu ok- rožnemu sodišču, Ljubljana, 15. 7. 1872. 26 NŠAL, Župnije, š. 302, Župnik Lesjak finančni prokuraturi, Sodražica, 11. 1. 1861. 27 Laiškemu patronu je škof poslal seznam vseh sposobnih pro- silcev (t. i. kvalifikacijsko tabelo) za dotično mesto ali službo, izmed katerih je patron enega predlagal. Prezentacija se je morala izvršiti v štirih mesecih, po kanonskem pravu izpred leta 1917 pa je bil ta čas le šest tednov. Če patron v roku Sodražica pred letom 1918 (Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 430). 629 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 Lesjaka podana ovadba zaradi motenja javnega miru in žaljenja cesarskega veličanstva. 7. junija je med pridigo kritiziral preklic konkordata, ministra Beu- sta in cesarjevo zadržanje. Okrožno sodišče v Novem mestu ga je 11. decembra 1874 obsodilo na zaporno kazen treh mesecev, 28 ki pa jo je cesar Franc Jožef I. 12. avgusta 1875 omilil na osem dni zaradi zavze- manja ordinariata in župnikove starosti 66 let. 29 Žu- pnijski upravitelj je 25. junija postal kaplan Damijan Pavlič. Istega dne so bili interesenti za novega sodra- škega župnika pozvani, naj svoje prošnje posreduje- jo ribniškemu gospostvu. 30 Dekan Martin Skubic je potek župniškega razpisa 29. junija skušal zaustaviti, saj so bili pritožbeni postopki do pravnomočnosti sodbe še v teku. Tudi Lesjak se kar tako ni želel ločiti od uživanja župnijske nadarbine, zato je o zaplete- nem stanju dekan Skubic 18. julija poročal kapitu- larnemu konzistoriju. Avgusta se je o problematiki odstranitve župnika Jožefa Lesjaka odvijala živahna korespondenca med vodstvom škofije, deželno vlado, pravosodnim ministrstvom in ministrstvom za uk in bogočastje. Dejansko je v tovrstnih primerih priha- jalo do kolizije med določili t. i. majskih zakonov iz leta 1874 in kanonskim pravom. Lesjak je želel na župniji ostati vsaj do jurjevega – 23. aprila 1876, 31 a njegovi prošnji oblasti niso ugodile. 10. avgusta 1875 je župnik kaplanu moral izročiti matične knjige in pisarniške posle, 32 vodenju župnije se je Lesjak pod pritiskom cerkvenih in svetnih oblasti odpovedal 17. avgusta. Tri dni kasneje je kapitularni konzistorij zaprosil, da bi do odobritve pokojnine zadeve osta- le takšne, kot so bile, a ni bil uslišan. 33 Obsodba je nedvomno botrovala župnikovi smrti 11. septembra 1875 ob 1 h popoldne v Ribnici, kjer je bil pri zdrav- niku. Zakramente mu je podelil dekan Skubic, ki je prevzel v upravo tudi župnikovo zapuščino. 34 ni predložil svojega kandidata, se je aplicirala prosta pode- litev (libera collatio) ordinarija. V primeru pravde zaradi prezentacijske pravice med ordinarijem in patronom ali med sopatroni samimi oziroma med predlaganimi kandidati zara- di prednosti (precedence) na listi se je podelitev odložila do končanja spora (Kušej, Cerkveno pravo, str. 199–200). 28 NŠAL, Župnije, š. 302, Župnijski urad ordinariatu, Sodraži- ca, 29. 5. 1875. 29 NŠAL, Župnije, š. 302, Okrožno sodišče ordinariatu, Novo mesto, 24. 8. 1875. 30 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat ribniškemu dekanijskemu uradu, Ljubljana, 25. 6. 1875; Nota deželnega predsednika ordinariatu, Ljubljana, 3. 7. 1875, Nota deželnega predsedni- ka ordinariatu, Ljubljana, 25. 8. 1875. 31 NŠAL, Župnije, š. 302, Župnik Lesjak kapitularnemu vikar- ju, Sodražica, 4. 7. 1875. 32 NŠAL, Župnije, š. 302, Okrajno glavarstvo župniku Lesjaku, Kočevje, 8. 8. 1875; Ordinariat deželni vladi, Ljubljana, 21. 8. 1875. 33 NŠAL, Župnije, š. 302, Dekanijski urad ordinariatu, Ribni- ca, 29. 6. 1875; Dekanijski urad kapitularnemu konzistoriju, Ribnica, 18. 7. 1875; Lesjak kapitularnemu konzistoriju, So- dražica, 20. 8. 1875; Župnijski urad ordinariatu, Sodražica, 9. 9. 1875; Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 24. 9. 1875. 34 NŠAL, Župnije, š. 302, Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 11. 9. 1875. Prvi je za izpraznjeno sodraško župnijo 28. av- gusta 1875 zaprosil Janez Ev. Oblak, župnik pri Sv. Heleni (Sv. Helena – Dolsko). 35 V naslednjih tednih sta prošnji oddala še Ignac Böhm, lokalni kaplan v Šentjakobu ob Savi, in Matej Jereb, lokalni kaplan v Javorju. Novi knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar je priporočil v izbiro opolnomočenemu solastniku ribni- škega gospostva in patronu sodraške župnije dr. Teo- dorju Rudežu, ki je bil c. kr. notar v Ljubljani, Ignaca Böhma. 3. novembra je pisal patronu, ta pa se je dva dni kasneje pisno obrnil na ordinariat. 36 Ignac Böhm je naposled odstopil od kandidature, zato je ordina- riat razpis moral ponoviti. Nanj so se prijavili: Janez Arko, lokalni kaplan na Jančah, Jožef Voglar, kaplan v Škocjanu, in Peter Mohar, kaplan v Predos ljah. Škof Pogačar je patronu Rudežu predlagal v izbor Jože- fa Voglarja, 37 ki je bil 30. januarja prezentiran in 19. aprila 1876 umeščen za novega sodraškega župnika. 38 Patron ing. Anton Rudež st. 1. marca 1902 je knezoškof dr. Anton Bonaventu- ra Jeglič takrat novemu patronu ing. Antonu Rudežu st. (1871–1938) 39 izmed štirih kandidatov za novega sodraškega župnika priporočil Ivana Čebaška. 40 Pa- tron ga je prezentiral 5. marca, za sodraškega župnika pa je bil potrjen 7. aprila istega leta. Kandidature eks- pozita Dominika Janeža z Gore škof ni podprl. 41 Že 13. aprila pa je Čebašek knezoškofu Jegliču napisal pismo, v katerem ga je zaprosil, naj ga ne pošlje v So- dražico, saj se je župniji želel odpovedati. Kot razlog je navedel pismo, ki je opisovalo nezaupanje med duhovščino in ljudmi v Sodražici. Ker je vse osebno premoženje dal za cerkev, bi za selitev potreboval še dodatnih 1.000 kron dolga. 42 Škofu ni preostalo drugega, kot da je Čebaškovo odpoved sprejel in za upravitelja župnije 25. aprila 35 NŠAL, Župnije, š. 302, Župnik Oblak ordinariatu, Sv. Hele- na – Dolsko, 28. 8. 1875. 36 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat Qualifications-Tabelle, Ljubljana, oktober 1875; Ordinariat patronu Rudežu, Ljub- ljana, 28. 10. 1875; Patron Rudež ordinariatu, Ljubljana, 5. 11. 1975. 37 NŠAL, Župnije, š. 302, Kaplan Voglar patronu Rudežu, Škocjan, 2. 1. 1876. 38 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat Qualifications-Tabelle, Ljubljana, 27. januar 1876; Patron Rudež ordinariatu, Ljub- ljana, 30. 1. 1876; Ordinariat patronu Rudežu, Ljubljana, 31. 1. 1876; Ordinariat deželni vladi, Ljubljana, 19. 4. 1876. 39 Ing. Anton Rudež st. se je rodil 21. julija 1871. Gozdarstvo je študiral na Dunaju. Leta 1902 je za očetom prevzel ribniški grad in veleposest. Bil je liberalni poslanec v kranjskem de- želnem zboru, po prvi svetovni vojni pa je postal predsednik Zveze lesnih proizvajalcev Jugoslavije. Umrl je 6. decembra 1932 v Ribnici (Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 379–380; Ru- dež Kosler, Dnevnik Olge Rudež Kosler, str. 17). 40 NŠAL, Župnije, š. 302, Kvalifikacijska tabela – Ordinariat patronu Rudežu, Ljubljana 1. 3. 1902. 41 NŠAL, Župnije, š. 302, Patron Rudež ordinariatu, Ribnica, 5. 3. 1902; Ordinariat Župniku Čebašku, Ljubljana, 7. 4. 1902. 42 NŠAL, Župnije, š. 302, Župnik Čebašek knezoškofu Jegliču, Črni Vrh, 13. 4. 1902. 630 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 1902 imenoval dotedanjega ribniškega kaplana Josi- pa Brešarja, ki je v Sodražico prispel 14. maja, Ivana Travna pa je premestil za kaplana v Ribnico. 43 Bre- šarjevi nastavitvi je nasprotoval patron ing. Anton Rudež st., saj je na javnem shodu v Ribnici domnev- no blatil delovanje njegovega očeta kot načelnika cest nega odbora. Ordinariat ga je opomnil, da kot patron po cerkvenih zakonih nima pravice predla- ganja žup nijskega upravitelja. 44 Patron Rudež se je nameraval udeležiti tudi primopredaje, a je iz užalje- nosti, ker ga župnijski upravitelj v cerkvi ni slovesno sprejel, odšel. Dekan Dolinar mu je pojasnil, da to pri primopredaji novega župnijskega upravitelja ni v navadi, saj ni župnik. 45 Dekan Franc Dolinar je 20. junija 1902 ordina- riatu posredoval prošnjo upravitelja Brešarja za za- sedbo izpraznjene sodraške župnije. Njeno ugodno rešitev je priporočil v primeru, če se ne bi javil noben drug kandidat, saj mu je bil predhodno omenjeni zaplet s patronom Rudežem dobro znan. 46 Škofijski ordinariat je v dopisu patronu Rudežu izrazil mne- 43 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat dekret Brešarju, Ljublja- na, 25. 4. 1902; Ordinariat dekanijskemu uradu, Ljubljana, 25. 4. 1902; Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 2. 6. 1902. 44 NŠAL, Župnije, š. 302, Patron Rudež ordinariatu, Sodraži- ca, 14. 5. 1902; Ordinariat patronu Rudežu, Ljubljana, 27. 6. 1902. 45 NŠAL, Župnije, š. 302, Zapisnik, Sodražica, 14. 5. 1902. 46 NŠAL, Župnije, š. 302, Upravitelj Brešar ordinariatu, Sodra- žica, 18. 6. 1902; Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 20. 6. 1902. nje, da je upravitelj Brešar kot edini prosilec sposo- ben duhovnik in pravšen za sodraškega župnika, saj si je v kratkem času pridobil zaupanje ljudi. Patron zaradi vmešavanja župnika Franca Krumpestarja iz Sv. Gregorja in še nekaterih dekanijskih duhovnikov, ki naj bi ostalim zainteresiranim duhovnikom pre- prečevali kandidaturo, Brešarja kot edinega prosilca ni hotel prezentirati, saj naj bi mu bile kratene pa- tronske pravice. Ordinariat mu je problematiko po- novno pojasnil in ga prosil, naj se vzdrži starih zamer. Rudež pa ni odnehal. Brešar mu je bil neljub in si ni predstavljal sodelovanja z njim. Ordinariatu je navr- gel očitek, ker se je kandidaturi že ob prvem razpisu na pritisk duhovščine moral odpovedati ekspozit z Gore, Dominik Janež. Zahteval je, da naj ordinariat proti njegovi volji Brešarja ne umesti za novega so- draškega župnika. Ordinariat je na koncu popustil in za izpraznjeno župnijo ponovno izvedel razpis. 47 Med zapletenim iskanjem novega župnika je Josip Brešar ostal župnijski upravitelj do 2. oktobra 1903, ko je odšel v Velesovo. To kaže na celoletno taktiziranje knezoškofa Jegliča, ki je očitno mislil, da si bo Rudež premislil. Med tem so se za razpisano sodraško župnijo prijavili štirje kandidati. Jeglič je Rudežu izmed njih za prezentacijo predlagal Franči- ška Travna, kaplana v Šenčurju. Pri tem se je oprl na mnenje sinodalnih izpraševalcev, ki so tudi ocenjevali kandidate. Patron Rudež tokrat ni imel ugovorov in je 2. novembra 1903 za novega sodraškega župnika prezentiral Frančiška (Franca) Travna, 48 ki je dekret o imenovanju dobil ob umestitvi 10. decembra 1903. Temporalije mu je vpričo patrona Rudeža in ključar- jev izročil dekan Dolinar 12. januarja 1904. 49 Za časa 30-letnega župnikovanja Frančiška Trav- na so se v Sodražici lotili dveh projektov, ki sta »zah- tevala« denarno podporo patrona Rudeža; leta 1908 prenove župnišča in v letih 1927–1928 povečave župnijske cerkve, ki pa so jo izpeljali brez t. i. kon- kurenčne obravnave in posledično brez patronove finančne udeležbe. Že jeseni 1904 so župljani skupaj z župnikom Travnom začeli načrtovati prezidavo župnišča. Usta- novili so poseben odbor, ki je bil odgovoren za iz- vedbo konkurenčne obravnave, s katero naj bi izbrali najugodnejšega izvajalca. Priprave so se zavlekle in se premaknile z mrtve točke šele februarja 1908, ko so bili oblastem predloženi v odobritev načrti in stroš - 47 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat patronu Rudežu, Ljub- ljana, 28. 6. 1902; Patron Rudež ordinariatu, Ribnica, 31. 7. 1902; Ordinariat patronu Rudežu, Ljubljana, 16. 8. 1902; Patron Rudež ordinariatu, Ribnica, 31. 8. 1902; Ordinariat patronu Rudežu, Ljubljana, 5. 9. 1902. 48 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat kvalifikacijska tabela, Ljubljana, 1903. 49 NŠAL, Župnije, š. 302, Knezoškof Jeglič patronu Rudežu, Ljubljana, 31. 10. 1903; Patron Rudež ordinariatu, Ribnica, 2. 11. 1903; Ordinariat dekret Travnu, Ljubljana, 10. 12. 1903; Dekan Dolinar ordinariatu, Ribnica, 14. 1. 1904. Ing. Anton Rudež st. (Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 378). 631 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 kovnik. Svojo tangento je za obnovitvena dela pri- speval tudi patron Rudež. 50 26. aprila 1927 je župnik Traven škofijskemu or- dinariatu posredoval načrte za povečavo župnijske cerkve. Za gradnjo niso razpisali običajne konku- renčne obravnave, pač pa so se odločili za zbiranje prostovoljnih prispevkov župljanov in dobrotnikov. Ordinariat je župnika opomnil, naj se glede tega po- govori s patronom. Po takrat še veljavni avstrijski za- konodaji so bili patroni dolžni kriti do 2/3 stroškov, če je do povečanja cerkve prišlo zaradi povečanega števila prebivalstva, kar pa se v sodraški župniji ni zgodilo. Cerkev je bila premajhna, njeno povečanje pa je bilo združeno z velikimi stroški, ki pa jih župlja- ni sami niso zmogli povsem pokriti. Preživljali so se s 50 NŠAL, Župnije, š. 302, Ordinariat župnijskemu uradu, Ljub- ljana, 12. 12. 1904; Ordinariat deželni vladi, Ljubljana, 15. 2. 1908; Ordinariat župnijskemu uradu, Ljubljana, 15. 2. 1908. krošnjarjenjem in kmetovanjem, ki pa je bilo odvisno od vremenskih razmer. Velikega župana ljubljanske oblasti je škofijski ordinariat zaprosil za finančno po- moč v višini 10.000 din. Ministrstvo za vere je odo- brilo le 3.000 din. 51 Prizadevanje ing. Antona Rudeža ml. za ukinitev patronata Dolgoletni župnik Franc Traven je bolehal in naposled umrl 29. avgusta 1933. 52 Uprava župnije je bila še istega dne izročena kaplanu Francu Starmanu, 51 NŠAL, Župnije, š. 303, Župnijski urad ordinariatu, Sodra- žica, 26. 4. 1927; Ordinariat župnijskemu uradu, Ljubljana, 30. 4. 1927; Ordinariat velikemu županu, Ljubljana, 19. 8. 1927; Ministrstvo za vere ordinariatu, Beograd, 10. 12. 1927; Veliki župan ordinariatu, Ljubljana, 27. 1. 1928. 52 Letopis Cerkve na Slovenskem, Ljubljana 2000, str. 432. Patron A. Rudež ml. predlaga za sodraškega župnika F . Majdiča (NŠAL, Župnije, š. 303, Patron Rudež ordinariatu, Ribnica, 19. 11. 1933). 632 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 ki je v Sodražico prispel 1. marca istega leta. 53 Za izpraznjeno sodraško župnijo se je na razpisu javilo kar deset kandidatov. Ribniški graščak ing. Anton Rudež ml. 54 je 19. novembra 1933 za novega župnika prezentiral Franca Majdiča, ki je bil poprej župnik v Motniku. Umeščen je bil 31. decembra istega leta. 55 Po svojem prihodu je župnik Majdič kmalu ugo- tovil, da sta župnišče in gospodarsko poslopje po- trebna večjih popravil. Na obeh je puščala streha. V župnišču je bilo potrebno prepleskati sobe in okna ter urediti peči. Potreboval je tudi urejen hlev, saj se je ukvarjal s prašičerejo. Za obnovitvena dela je 24. aprila 1934 zaprosil kočevsko sresko načelstvo, naj razpiše konkurenčno obravnavo. 56 Zadeva se zatem skoraj tri leta ni premaknila z mrtve točke. Vmes so 22. septembra 1936 prodali rib- niški grad in del veleposestva patrona Rudeža voja- škemu erarju. Prodaja je načrtovana dela dobesedno zavrla, saj Rudež po njej ni hotel ostati patron. Ribni- ški dekan Anton Skubic je dva meseca prej, 30. julija 1936, opozoril Ministrstvo za vojsko in mornarico, da je veleposestvo ing. Antona Rudeža ml. združeno z realnim patronatom nad župnijama Sodražica in Lo- ški Potok. 57 Ministrstvo je 13. novembra 1936 povelj- stvu dravske divizije in dekanu Skubicu sporočilo, 58 53 NŠAL, Župnije, š. 303, Ordinariat dekret Starmanu, Ljublja- na, 22. 2. 1933; Ordinariat banski upravi, Ljubljana, 20. 3. 1933. 54 Ing. Anton Rudež ml. (Toni) se je rodil 9. decembra 1903. Gozdarstvo je študiral na Dunaju in v Zagrebu. Bil je vele- posestnik in industrialec. Z bratom Petrom Markom je vodil podjetje Rudež ing. A. & M., lesna industrija in trgovina, Ribnica na Dolenjskem. Ustanovil ga je oče leta 1906, brata pa sta ga povečala leta 1934, ko so parno žago prestavili iz Jelenovega Žleba v Ribnico, v neposredno bližino železniške postaje. Žaga je imela parno lokomobilo, polnojarmenik, jar- menik, dve ameriški krožni žagi, 7 običajnih krožnih žag, pa- rilnice, sušilnico in lastno elektriko. Letno je predelala 15.000 m3 lesa iz lastnih in ostalih okoliških gozdov. Skoraj celotno proizvodnjo je podjetje izvažalo v razne evropske države in v Severno Afriko. Imelo je okoli 70 stalnih uslužbencev in do 40 sezonskih delavcev in voznikov. Za potrebe veleposestva je zgradil gradič z upravnim poslopjem na Ugarju. Anton Ru- dež ml. se je 28. junija 1938 ustrelil zaradi depresije. Njegov sin edinec Jurij je bil rojen 13. novembra 1935, umrl pa je 5. aprila 1997 (Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 379–380; Kra- jevni leksikon Dravske banovine, str. 634; Gradišnik, Ribnica, veličina majhnosti, str. 38–39; Rudež Kosler, Dnevnik Olge Rudež Kosler, str. 17–18). 55 NŠAL, Župnije, š. 303, Ordinariat patronu Rudežu, Ljublja- na, 11. 11. 1933; Patron Rudež ordinariatu, Ribnica, 19. 11. 1933; Ordinariat dekret Majdiču, Ljubljana, 31. 12. 1933; Župnik Majdič ordinariatu, Motnik, 17. 12. 1933; Banska uprava ordinariatu, Ljubljana, 1. 2. 1934. 56 NŠAL, Župnije, š. 303, Župnijski urad ordinariatu, Sodra- žica, 24. 4. 1934; Ordinariat banski upravi, Ljubljana, 26. 4. 1934. 57 NŠAL, Župnije, š. 303, Dekan Skubic Ministrstvu vojske in mornarice, Ribnica, 30. 7. 1936. 58 »Komandantu Dravske divizijske oblasti. Vrača se ovaj akt s molbom, da se župnom uredu u Ribnici saopšti, da su kup- ljene nekretnine od inžinjera g. Rudeža Antona iz Ribnice prenete na državu bez ikakvih tereta odnosno bez kakvih obaveza prodavčevih upisanih na ove nekretnine u pogledu patronata nad pomenitim župskim uredima. No napominje da je kupljena posest prosta bremen, Rudežu pa, da mu je preostalo še dovolj nepremičnin, iz katerih bi lahko plačeval patronatne obveznosti. 59 Na prej omenjeno prošnjo župnijskega urada So- dražica, vloženo po škofijskem ordinariatu in po na- ročilu kraljevske banske uprave z dne 2. maja 1934, je na podlagi razglasa kočevskega sreskega načelstva z dne 1. februarja 1937 šele 13. februarja istega leta v Sodražici potekala konkurenčna obravnava za iz- vedbo popravil na župnišču in nadarbinskem gospo- darskem poslopju. Posredno je sprožila postopek, po katerem naj bi se Rudeži patronata znebili. Ing. Anton Rudež ml. je na njej celo izjavil, da ni nikakr- šen patron, zato tudi ni nameraval ničesar prispevati. Obravnava je bila burna tudi zaradi pobude nasprot- nika Cerkve in domače duhovščine Antona Lavren- čiča iz Sodražice, ki je bil brat liberalnega poslanca. Svoje somišljenike je na tiho pripeljal na obravnavo in jih naščuval zaradi poraza na občinskih volitvah. Pristaši Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) obravnave niso jemali za politično zadevo, zato se je, razen občinskih odbornikov in župnika, niso udele- žili. Nazadnje so potrebnost popravil priznali vsi, a so nasprotniki pri volitvah v stavbni odbor imeli odlo- čilno besedo in večino. Župnik ni videl možnosti, da bi z njimi lahko sodeloval. Ordinariat mu je svetoval priziv v primeru, če bi glasovali tudi ljudje brez gla- sovalne pravice. Glede patrona je izjavil, da je imet- nik ribniškega gospostva vedno tudi patron sodraške župnije. Patron je nenazadnje leta 1903 prezentiral župnika Travna, leta 1933 pa župnika Majdiča. Sresko načelstvo v Kočevju je 12. marca 1937 na podlagi izida konkurenčne obravnave določilo ob- seg popravil na župnišču in gospodarskem poslopju v vrednosti 40.585 din in strošek postopka 500 din. Patron je bil dolžan kriti 20 % stroškov v znesku 6.553,50 din, ostali stroški pa so bili naloženi župniji Sodražica. Popravilo nadarbinskega hleva je maja 1937 za- stalo, ker se je patron Rudež pritožil na bansko upra- vo, kasneje pa se je pritožil tudi državni vojaški erar. Ko je Rudež prodal grad in del bližnjih zemljišč vo- jaškemu erarju, je menil, da poslej ni več zavezanec patronatnih bremen. Morda je Rudež s svojim ob- našanjem taktiziral, saj so v tistem času pričakovali, da bo sprejet konkordat med Kraljevino Jugoslavi- jo in Svetim sedežem, v katerem je bila predvidena ukinitev patronatnih pravic in obveznosti, kar pa se ni zgodilo. Banska uprava je naposled 15. maja 1937 izdala odločbo, s katero je razveljavila odločbo sre- skega načelstva v izreku, da je patron župnijske cer- se, da g. Rudež Anton ima još dosti nepokretnog imanja, te ima čim da jamči uredu za izpunjenje patronarskih obaveza. Po zapovesti Ministra zastupa Načelnika inžinjerski pukov- nik [podpis].« NŠAL, Župnije, š. 303, Ministrstvo vojske in mornarice dekanu Skubicu, Beograd, 13. 11. 1936. 59 NŠAL, Župnije, š. 303, Ordinariat sreskemu načelstvu, Ljub- ljana, 10. 11. 1939. 633 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 kve in nadarbine pritožitelj iz razloga, ker prvosto- penjsko oblastvo za to ni bilo pristojno. Potrdilo pa je prvostopenjsko odločbo, kolikor je izrekala, da je patronat pri omenjeni župnijski cerkvi in nadarbini obstajal. S tem je zavrgla Rudeževo pritožbo, pa tudi pritožbo Ludovika Vesela iz Podklanca, ki je menil, da so ljudje v zadnjih 30-ih letih že dosti prispevali za pokopališče, cerkev, župnišče in šolo. Rudež je bil nazadnje pripravljen darovati prostovoljni prispevek, če bi se z župnijo pogodil za črtanje patronata, sresko načelstvo pa je ordinariatu svetovalo odkup patronat- nih bremen. 60 60 NŠAL, Župnije, š. 303, Župnijski urad ordinariatu, Sodra- žica, 14. 2. 1937; Ordinariat župnijskemu uradu, Ljubljana, 16. 2. 1937 in 16. 3. 1937; Župnijski urad ordinariatu, Sodra- žica, 4. 5. 1937; Banska uprava župnijskemu uradu, Ljubljana, 15. 5. 1937; Sresko načelstvo zapisnik Rudež, Ribnica, 2. 6. 1937; Ordinariat banski upravi, Ljubljana, 18. 6. 1937; Žu- pnijski urad ordinariatu, Sodražica, 22. 6. 1937. 21. julija 1937 se je župnik Majdič pogovarjal s patronom Rudežem. Ta mu je dejal, da se načelno ne priznava za patrona, ker je prodal svoj grad vo- jaškemu erarju, torej bi bil kvečjemu sopatron. Pri- pravljen je bil dati vsoto, ki bi jo sam določil. O patronatnih obveznostih niso hotele slišati ničesar tudi vojaške oblasti, saj so nepremičnine od Rude- ža kupile brez bremen. Zaradi zapletenega položaja se popravila na gospodarskem poslopju konec junija sploh niso začela, zato je bil župnik zaskrbljen, kam bo spravil posušeno seno. Problematika je župnika Majdiča zelo obremenjevala, zato ni čudno, da je bil 11. decembra 1937 odpeljan na zdravljenje v ljub- ljansko Leonišče. 61 Zaradi tožbe državnega erarja Kraljevine Ju- goslavije je upravno sodišče v Celju z razsodbo 61 NŠAL, Župnije, š. 303, Župnijski urad ordinariatu, Sodraži- ca, 12. 12. 1937. Mnenje banske uprave škofijskemu ordinariatu 1938 (NŠAL, Župnije, š. 303, Banska uprava ordinariatu, Ljubljana, 1. 9. 1938). 634 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 27. decembra 1937 razveljavilo odločbo banske uprave zaradi pomanjkljivega postopka. Banska uprava je nato s svojo rešitvijo 30. avgusta 1938 raz- veljavila zgoraj navedeno prvoinstančno odločbo iz istega razloga in predmet vrnila prvostopenjskemu sreskemu oblastvu v ponovno postopanje in odloča- nje. Pri prvi konkurenčni obravnavi namreč ni dala možnosti vojaški upravi, da oživi svoje pravice in za- ščiti svoje pravne koristi kot konkurenčni zavezanec, saj je z nakupom gradu in 17 ha 60 a zemljišč patro- nat postal sporen. 62 Banska uprava je 1. septembra 1938 ordinaria- tu predlagala, da bi se patronata »ribniške graščine« (gospostva) nad župnijama Sodražica in Loški Potok ukinila z odkupom. Patronatno razmerje namreč ni več odgovarjalo sodobnim načelom cerkvenega in 62 NŠAL, Župnije, š. 303, Sresko načelstvo odločba, Kočevje, 2. 1. 1940. javnega prava. Tudi zakon o likvidaciji agrarne refor- me na veleposestvih je predvideval ukinitev patronat- nih razmerij. 63 3. novembra 1938 je banska uprava ordinariatu sporočila, da je odkup patronata možen le z dvo- stransko pogodbo med patronom in župnijsko cer- kvijo, če s tem soglašata oba pogodbenika. Spornost obstoja patronata je bilo potrebno rešiti z instančno odločbo, nakar bi bila možna pogajanja med patro- natnim upravičencem in patronatnim zavezancem. Vprašanje odkupa patronata bi lahko patronatni upravičenec sprožil v razpravi o obstoju patronata po zakonodaji iz leta 1874 pred kočevskim sreskim načelstvom. 64 63 NŠAL, Župnije, š. 303, Banska uprava ordinariatu, Ljubljana, 1. 9. 1938. 64 NŠAL, Župnije, š. 303, Banska uprava ordinariatu, Ljubljana, 3. 11. 1938. Pojasnilo dekana Skubica škofijskemu ordniariatu 1938 (NŠAL, Župnije, š. 303, Dekanijski urad ordinariau, Ribnica, 26. 9. 1938). 635 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 Zadeva s priznanjem ali pa odkupom patronata se je še naprej vlekla, medtem pa je 28. junija 1938 ing. Anton Rudež ml. napravil samomor. Do konca je trdil, da je patronat vezan na grad, ki ga je prodal, in ne na zemljišča, ki jih je še obdržal. Po Skubiče- vem mnenju naj bi okrajno sodišče v Ribnici priznalo obremenitev Rudeževe zapuščine s patronatnim bre- menom ok. 20.000 din. 65 Sresko načelstvo je 14. oktobra 1939 ponovilo konkurenčno obravnavo v Sodražici. Zastopnik dr- žavnega erarja in zastopnik mladoletnega Jurija Ru- deža sta vsak s svojo argumentacijo zanikala obstoj patronata, »ker ni bilo ustanovne listine«, kar pa ni bilo res. Zagovarjala sta naslednje mnenje. Če je prej obstajalo patronatno razmerje, ki je bilo zvezano z zemljiškim gospostvom, je bilo razrešeno leta 1848. 65 NŠAL, Župnije, š. 303, Dekanijski urad ordinariatu, Ribnica, 26. 9. 1938. Da patronat ni obstajal, naj bi bilo razvidno tudi iz tega, da župnija Sodražica ob smrti ing. Antona Ru- deža ml. ni odredila zvonjenja in sodelovanja pri po- grebnem sprevodu, poleg tega pa ni bilo dokazano 40-letno priposestvovanje. Od škofijskega ordinaria- ta posredovanih listin zastopnika nista priznavala za ustanovne listine. Zastopnik državnega erarja je pri razpravi nava- jal, da je državni sklad leta 1936 kupil od pokojnega ing. Rudeža grad v Ribnici s približno 17 ha zemljišč. Niti ob sklenitvi pogodbe, niti kdaj pozneje, ni bila vojaška uprava kot kupec bodisi obveščena od pro- dajalca, bodisi od cerkvenih oblasti, da na kupljenih nepremičninah obstaja patronat in da ima vojaška uprava pravice in dolžnosti patrona. V kupni pogodbi je bilo izrecno navedeno, da se kupljene nepremični- ne prenašajo proste vseh bremen. Iz zemljiške knjige obstoj patronata res ni bil razviden, Skubičevo opo- zorilo ministrstvu pa je zastopnik zamolčal. Sporočilo banske uprave škofijskemu ordinariatu 1938 (NŠAL, Župnije, š. 303, Banska uprava ordinariatu, Ljubljana, 3. 11. 1938). 636 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 Iz okoliščin, da je patron veleposestvo ribniške- ga gradu in ne vsakokratni lastnik gradu, naj bi bilo razvidno, da je šlo za realni patronat. Nesmiselno bi bilo tudi, da bi se kdorkoli obvezal vršiti patronatne dolžnosti zgolj kot lastnik gradu in ne tudi pripada- joče posesti. Pogodbe, ki so se sklepale z državnim skladom, so bile vezane na formalne predpise, zato državni sklad ni mogel prevzeti dolžnosti, ki v po- godbi niso bile izrecno navedene. Vojaška uprava ni niti pogodbeno, niti molče prevzela nase nikakršnih dolžnosti, razen kupnine, ki jo je plačala. Zastopnik mladoletnega Jurija Rudeža je ugovar- jal in zatrjeval, da tudi v primeru obstoja patronata dediča ne zadevajo obveznosti, ker je s kupno pogod- bo njegov oče prodal grad z zemljišči vojaški upravi za 1.738.590 din, skupna vrednost celotnega pose- stva pa je bila nekaj let prej ocenjena na 2.400.000 din. Patronatne dolžnosti in pravice so bile po mne- nju Rudeževega zastopnika združene z lastništvom gradu, kar naj bi izhajalo iz tega, da je bil patronat združen z gosposko ribniške doline, kar pa je bilo leta 1848 odpravljeno. Omenjenega leta je grajska posest obsegala 4.000 ha, na začetku 20. stoletja se je skr- čila na 1.900 ha, pri prodaji gradu in dela zemljišč vojaški upravi leta 1936 pa je obsegala le še 1.000 ha. Patronatne dolžnosti in pravice se niso obdržale pri tistih veleposestnikih, ki so zemljišča pridobili. Če je obstajal patronat, je bil realen v toliko, da je bil vedno zvezan le s posestvom gradu samega in ne z rodbino. To naj bi bilo razvidno iz tega, da so patro- nat zemljiške gosposke izvajali prejšnji lastniki gradu grofje Kobenzli pred letom 1810. Zaradi navedenega naj bi patronatne dolžnosti in pravice s prej navedeno pogodbo prešle na vojaško upravo, tudi če v pogodbi niso bile posebej omenjene. Do tovrstnega argumentiranja upravna oblast (sresko načelstvo) kot nepristojna ni mogla zavze- ti stališča. Interpretacije je navedla zaradi osvetlitve problematike. Stranki sta skušali dokazati, da patro- nat nad cerkvijo in župnijo v Sodražici ni obstajal, ker so manjkale ustanovne listine. Tej argumentaci- ji je sodraški župnik Majdič ugovarjal, češ da mu je ribniški dekan Anton Skubic potrdil, da je on sam videl pri župniku Travnu ustanovno listino. 66 Majdič je tudi izjavil, da je ing. Anton Rudež ml. užival pa- tronatne pravice do svoje smrti in da je med drugim prezentiral tudi njega. Leta 1908 je njegov oče pri- speval tudi zahtevano zakonito patronsko tangento za popravila župnišča. 67 Ordinariat je 10. novembra 1939 sreskemu načel- stvu pojasnjeval, da je bil realni patronat v preteklosti običajno vezan na gospostvo (nem. Herrschaft, lat. praedium, dominium) in ne na vsakokratnega last- nika gradu. Gospostvo Ribnica je bilo patron obeh 66 Prepise ustanovnih listin hrani tudi NŠAL. 67 NŠAL, Župnije, š. 303, Sresko načelstvo odločba, Kočevje, 2. 1. 1940. župnij, saj do leta 1936 o tem ni nihče dvomil, gospo- stvo pa je tudi izvrševalo patronatne pravice in dolž- nosti. Ministrstvo je bilo o patronatnih bremenih obveščeno dva meseca pred prodajo ribniškega gradu in zemljišč. Patronatne dolžnosti res niso bile vpisane v zemljiško knjigo, veljale pa so kljub temu, saj so bile javnopravne dolžnosti in se podobno kot davki in bera niso vknjiževale. Če bi se upoštevalo mnenje Ministrstva za vojsko in mornarico, bi moral breme- na nositi Rudežev dedič, sicer bi bilo so-patron tudi ministrstvo in bi moralo nositi sorazmerna bremena. Dejstvo, da ing. Antonu Rudežu ml. ob smrti ni zvo- nilo v Sodražici in da sodraški župnik ni sodeloval na pogrebu, na zadevo ni moglo vplivati. Glede dileme, ali je patronat obstajal samo nad cerkvijo ali tudi nad župniščem, so bili na škofiji jasni. Rudež je namreč trdil, da je bilo sodraško žu- pnišče po videzu novejšega datuma. Z ozirom na vpliv, ki so ga patroni imeli v 18. stoletju, ni dvoma, da je takratni patron Kobenzl sodraškemu vikarju takrat pomagal postaviti hišo. Patron Rudež je tudi leta 1908 prispeval za kritje stroškov pri popravilu župnišča. 68 Na podlagi izida konkurenčne obravnave ter za- konodaje in zaslišanja škofijskega ordinariata je sre- sko načelstvo z odločbo, izdano 2. januarja 1940, odločilo, »da patronat pri cerkvi in župniji Sodraži- ca obstaja, glede določitve subjekta patronata pa se stranke napotijo na redno civilno pravdo«. Zavrnilo je tudi ugovora zastopnika mladoletnega Jurija Ru- deža in zastopnika državnega erarja. Obremenitev patrona je imela osnovo v § 8 za- kona z dne 20. julija 1863. Naložitev plačila ostalih stroškov je bila utemeljena na predpisu § 11 istega zakona in § 36 zakona z dne 7. maja 1874, ker se je ugotovilo, da v predmetni zadevi poleg patrona ni drugih dejavnikov, ki bi bili po pogodbi, ustano- vi ali kakem drugem pravnem naslovu dolžni pri- spevati k stroškom. K plačilu se ni moglo pritegni- ti cerkveno premoženje, nadarbinar (župnik) pa je prejemal dopolnilo h kongrui in ni bil zavezan nositi stroškov. Sresko načelstvo je naposled določilo še obseg popravil (gnojišče, svinjaki, gnojna jama, stranišča, ograja, ostrešja na gospodarskih poslopjih in njiho- vo prekritje, pleskanje oken, tri nove peči, preložitev štedilnika in krušne peči) v skupni vrednosti 41.159 din. Patron naj bi nosil 20 % stroškov, ostale pa žup- nija. Vodstvo nad deli je prevzel stavbni odbor, ki so ga sestavljali Franc Majdič, Rudolf Lovšin, Anton Lovrenčič st., Jože Pšenica in Ivan Kovačič. 69 Ordinariat je 13. junija 1940 župniku Majdiču posredoval mnenje za kočevsko sresko načelstvo, v 68 NŠAL, Župnije, š. 303, Ordinariat sreskemu načelstvu, Ljub- ljana, 10. 11. 1939. 69 NŠAL, Župnije, š. 303, Sresko načelstvo odločba, Kočevje, 2. 1. 1940. 637 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 katerem je ponovno poudaril dejstva, da je ribniško gospostvo nedvomno patron sodraške župnije. 70 Zadeva s patronatom in obnovo poslopij je žup- nika Majdiča zaposlovala celotno poletje 1940. V ti- stem času je ordinariat z reševanjem podobnih zadev imel izkušnje tudi drugje, saj je bilo tudi škofijsko gornjegrajsko gospostvo patron številnim župnijam na Štajerskem. Škofijska patronatna bremena so se odkupovala po 20.000 din na župnijo, deloma v go- tovini, deloma v gozdu. Na podlagi agrarne reforme za veleposestva je v letih 1937–1939 prišlo do odku- pa patronatnih bremen kneza Auersperga na Kočev- skem. Za odškodnino je posamezni župniji namenil 8–10 ha gozda. 71 Patronatnih pravic in bremen nad župnijo Polšnik se je leta 1940 z odkupom želel rešiti tudi zadnji lastnik gospostva Grmače Richard baron Apfaltrern, kar pa mu zaradi okupacije ni uspelo. 72 Epiloga morebitnega odkupa Rudeževega patronata prav tako ni bilo zaradi začetka vojne. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Župnije, š. 302 in 303, Sodražica. ZASEBNI VIRI OA Ambrožič – Osebni arhiv Ambrožič Terenski zapiski zvonov, zv. 2. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Ustanovitve zasebnih kanoni- katov ljubljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707 (ur. Metod Benedik). Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 48–84. Ambrožič, Matjaž: Patronatne pravice in obveznosti gospostva Grmače. Kronika 59, 2011, str. 525– 546. Corpus Iuris Canonici. Romae, 1917. Enchiridion dei Concordati. Due secoli di storia dei ra- pporti Chiesa-stato (ur. Erminio Lora). Bologna: Edizioni Dehoniane, 2003. Gradišnik, Marina: Ribnica, veličina majhnosti: ribni- ška zgodovina od prazgodovinske naselbine pri Žle- biču do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ribnica: Muzej Ribnica, 2007. 70 NŠAL, Župnije, š. 303, Ordinariat župnijskemu uradu, Ljub- ljana, 13. 6. 1940. 71 NŠAL, Župnije, š. 303, Župnijski urad ordinariatu, Sodra- žica, 25. 6. 1940; Ordinariat župnijskemu uradu, Ljubljana, 27. 6. 1940. 72 Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Upra- va Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Kušej, Rado: Cerkveno pravo katoliške cerkve s poseb- nim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljana: Založba juridične fakul- tete, 1927. Letopis Cerkve na Slovenskem. Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2000. Rudež Kosler, Olga: Dnevnik Olge Rudež Kosler. Utrinki iz slovenske zgodovine. Ribnica: samoza- ložba (Katja Zorc Kobi in Jurij Rudež), 2001. Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokraji- ne. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1976. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Volčjak, Jure: Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mi- haela grofa Attemsa (1750–1774). Ljubljana: Teo- loška fakulteta, 2017 (Acta Ecclesiastica Slove- niae, 39). Wahrmund, Ludwig: Das Kirchenpatronatrecht und seine Entwicklung in Oesterreich. Bd. II. Wien: s. n., 1896. SUMMARY Lords of the Ribnica manor Anton Rudež Sr. and Anton Rudež Jr. as the last patrons of the parish of Sodražica The founding of the parish vicariate of Sodražica in 1753 led to the formation of a new pastoral in- stitution which did not inherit the same patron as its home parish of Ribnica. Rather, the patronage was newly granted to the then owners of the Ribnica seigniory – the Counts of Konbenzl. According to the preserved archival documen- tation, the duties and rights of patronage follow- ing the purchase of the seigniory in 1810 were also more or less diligently performed by the new own- ers, the Rudež family. This is most evident from the calls for the patron’s presentation of the new vicar or, rather, parish priest. The large estate pertaining to the castle in Ribnica held patronage of the parishes of Sodražica and Loški Potok. The owners acknow- ledged this and enjoyed their patronage rights. The exercise of these rights, however, became a point of dispute in 1936, when the last patron, en- gineer Anton Rudež Jr., no longer wanted to be a patron, having sold the Ribnica manor and a few nearby land plots to the military treasury. Neverthe- less, in 1937, the Kočevje district authorities deter- mined the scope of restoration works on the parish 638 2018 MATJAŽ AMBROŽIČ: RIBNIŠKA GRAŠČAKA ANTON ST. IN ANTON ML. RUDEŽ – POSLEDNJA PATRONA ŽUPNIJE SODRAŽICA, 625–638 house and the agricultural building, based on the findings of competition proceedings. The patron was obliged to cover 20% of the expenses and the rest was imposed on the parish of Sodražica. The planned restoration works were then delayed due to patron Rudež’s appeal to the Banovina administration and later the state military treasury filed complaints to interim rulings. Anton Rudež committed suicide in 1938, before the court proceedings were completed. In line with the provision no. 33/1 of the act of 7 May 1874, the administrative authority only passed a decision regarding the existence of patronage, the dispute over which was decided by the regular court, in accordance with Paragraph 2 of the same provi- sion. Two parties that were considered for (co)pa- tronage under given circumstances mostly presented in the proceedings their claims and statements re- lating to the dispute over patronage. The latter was tied to praedium – the large estate of the former Rib- nica seigniory rather than the castle as a building. The subject of the ruling was therefore how much consideration as co-patrons might also be given to parties other than Rudež who, in one way or another, acquired parts of the large estate. Based on the outcome of the competition pro- ceedings (1939) concerning the renovation of the parish house and the agricultural building, as well as legislation and the hearing of the diocesan ordinari- ate, the district authorities passed a decision in 1940 »acknowledging the existence of patronage over the church and parish house in Sodražica and instructed the parties in dispute to settle the subject of patron- age by launching regular civil proceedings«. The court rejected the objections raised by the representative of the then minor Jurij Rudež and the representative of the state military treasury. The district authorities ul - timately determined the scope of restoration works. The legal dispute never reached a closing epilogue due to the onset of the Second World War.