IZ PISEM IVANA CANKARJA Alfonz Gspan Okoliščine, v kakršnih se je pripravljala izdaja Pisem Ivana Cankarja (1948), so silile urednika dr. Izidorja k naglici. Zato je sodil, da bo bogata zbirka, ki jo je predložil javnosti, saj šteje vsega 960 enot, zadostovala kot »najzanesljivejše gradivo za njegov življenjepis, analizo njegovega dela in njegovo dušeslovno karakteristiko,« hkrati pa da bodo nekateri na prvi pogled morebiti malopomembni dopisi »vendar za zgodovinarja, sociologa, teoretika umetnosti ali za takega raziskovalca, ki še z drugačnega vidika ogleduje pisateljski pojav, toliko zanimivi, da bi jih pogrešal, če bi jih ne bilo.« Urednik se je zavedal, da so gotovo še kje kaka njemu nedostopna Cankarjeva pisma založena, pozabljena ali pa diskretno čuvana, in upal, da pridejo pozneje na svetlo. Ce pa je imel čisto prav, ko je sodil, da ne more biti nikjer več takih, ki bi spremenilo sliko pisateljevega življenja, dela in njegove osebnosti, kakršna izhaja iz dotlej znanega gradiva, je seveda vprašanje. Zadovoljiti se s takšno sodbo, bi se reklo, odpovedati se nadaljnjemu iskanju in pozvedovanju ter s tem morebiti omogočiti, da bi šlo tisto, kar se je le še ohranilo, sčasoma v trajno izgubo. Smer takih iskanj je najlepše podana na osnovi korespondence, ki jo je Cankar prejemal, in prav lanska najdba tu objavljene skupine potrjuje, da je poizvedovanje še zmerom potrebno. Med Cankarjevimi dopisi, ki so prišli v Narodno in univerzitetno knjižnico po izidu Pisem, zaslužijo večjo pozornost — razen leta 1957 tu objavljenih Lofflerjevim — tista, ki jih je hranil publicist Franc Erjavec in jih je knjižnica pridobila po njegovi smrti. Gre za 4 pisma, 1 dopisnico in 10 razglednic iz leta 1916—1918, naslovljenih na Frana Erjavca, in za 1 pismo, pisano 1917. učiteljici Roži Mejakovi.* Na to skupino se organsko navezuje še 12 razglednic Mejakovi iz istega časa, ki jih ntislovljenka hrani med številnimi razglednicami, ki jih je pre- * Tovarišici Rezi Mejakovi najlepša hvala za informacije, ki so mi služile za komentiranje tu objavljenih pisem. l'' Naša sodobnost 193 jela od Erjavca. Ti dopisi so pomembni zato, ker bogatijo kar preskromno število Cankarjevih pisem iz teh let — v Pismih jih je vsega 20 — ker so zlasti pisma čudovito oblikovane, pretresljive osebne izpovedi v času nastajanja Podob iz sanj, ker osvetljujejo Cankarjev odnos do njegovih mladih občudovalcev, med katerimi sta bila takrat 23-letni do 25-letni lajtnant Erjavec in učiteljica Roža Mejakova, in ker odkrivajo nekakšno mistifikacijo, ki jo je v svojem prispevku Iz Cankarjeve delavnice (Ljubljanski Zvon 1922, 726—733) zagrešil njegov avtor. Vižmarčan Fran Erjavec (1893—1%0) je po nižji gimnaziji v Kranju vstopil na Ijidiljansko učiteljišče in tam 1913. maturiral. Po enoletnem učiteljevanju v Milicah pri Divači je bil 1914. mobiliziran, končal oficirsko šolo, služil kot poročnik v Voitsbergu na Zgornjem Štajerskem pri 5. domobranskem lovskem regimentu, od jeseni 1916. pri obalni obrambi v Brovinju pri Labinu v Istri, nato 1918. pri otoški komandi na Cresu. Po demobilizaciji je bil nastavljen pri poverjeništvu ministrstva za socialno skrbstvo, bil načelnik borze dela, magistralni uradnik in se nato za nekaj let posvetil časnikarstvu. Leta 1933 je postal inšpektor za ljudske šole, bil premeščen v Vučitrn, nato k prosvetnemu ministrstvu v Beograd ter v ljubljansko kmetijsko zbornico. Med drugo vojno je bil v zaščitnem priporu, konfiniran v Italiji, po osvoboditvi živel v emigraciji večinoma v Parizu in se 1959. razočaran in bolehen vrnil v Ljubljano, kjer je umrl. — Kot učiteljiščnik se je poskušal v leposlovju, nato se je kot učitelj priključil socialnodemokratski stranki in začel dopisovati v razne liste. V letih 1920—1923 je urejal v ZDA izhajajočo Socialistično zarjo, bil 1920/21 sourednik Naših zapiskov in 1921. organiziral podpisovanje avtonomistične izjave slovenskih kulturnih delavcev. Nato je prestopil h krščanskim socialistom in bil urednik Ilustriranega Slovenca (1924—1932) ter socialne misli (1925 do 1927). Objavil je več brošur in knjig, n. pr. Slovenci (1923), Zgodovina socializma v Srbiji (1923), Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (1928), Kmetiško vprašanje v Sloveniji (1928), Komunizem in komunistična Rusija (1937), Koroški Slovenci (1955—1960), Ob 60-letnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano (1926). S P. Fleretom je izdajal zbirko Slovenski pesniki in pisatelji. — S Cankarjeni se je Erjavec seznanil morda še kot učiteljiščnik, zbližala in pobratila sta se šele 1916. Iz dopisovanja z njim in dr. Ivanom Prijateljem govori dobršna mera zaverovanosti vase in očitna želja, da bi se grel na njunem soncu. Cankarju je med prvo svetovno vojno v pismih prilagal po kake goldinarje in ga zalagal s cigaretami z očitnim namenom, da bi kot zbiratelj iztisnil iz njega kak rokopis. Ker se mu to ni posrečilo, je 194 izvabil od svoje takratne prijateljice Rože Mejakove črtico Velika maša. Iz obojestranske korespondence se je porazgubilo nekaj razglednic; kam je prišel rokopis omenjene črtice, ni znano. > FRANU ERJAVCU [Po 25. juliju 1916] — Razglednica: D. A. Goltz, Die Quelle, La source. Naslov: Gospod I Franc I Erjavec I Leitnant Voitsberg b. Graz I LJR 5. — Poštni žig zabrisan, žig ljubljanske vojne cenzure. Datacija na osnovi Erjavčeve razglednice in dopisnice (obe z dne 22. jul.) ter pisma z dne 25. jul., pisanih. Cankarju po vrnitvi z dopusta. Pred potovanjem v Voitsberg je Erjavec v Ljubljani priredil »sijajen poslovilni večer«, ki se ga je udeležil tudi Cankar. To je odgovor na omenjeno Erjavčevo pismo, v katerem med drugim govori, da bo nadalje priobčeval v Učiteljskem tovarišu svoja Pisma, da se namerava poročiti z Rožo, da je Cankar v ie] zadevi »izvrstno igral vlogo slona«, da se spominja lepih dni, ki jih je med dopustom prebil v njegovi družbi, ponavlja mu neko svojo obljubo (najbrž glede pošiljanja denarja), napoveduje v kratkem pošiljko svojega feljtona za Slovana, Dom in Svet ali Ljublj. Zvon, morebitni honorar da prepušča njemu ter ga prosi, naj mu v pismu pošlje svoj obljubljeni mu sonet. — Bom že goooril: pri uredniku M. Puglju, dr. Izidorju Cankarju oziroma dr. J. Slebingerju zaradi objave napovedanega Erjavčevega feljtona. Za kateri feljton je šlo, ni znano, ker v omenjenih revijah ni izšel, niti ni v kasnejši korespondenci več govora o njem. — Milena: učiteljica Milena Rohrmann, zadnja Cankarjeva ljubezen. Oprosti, da molčim. Bom že govoril! — Ivan Cankar. Milena ves čas roke križem drži in premišljuje, kaj bi Ti pisala. — Zato Ti piše en prav lep pozdrav. — [Milenin pripis:] No tko je tud prav. Briga mene, če Janez zame piše. Milena 2 [4. aog. 1916] — Razglednica: Pozdrav z Rožnika! — Naslov kakor zgoraj. — Poštni žig: Ljubljana 4. VIII. 16, žig Ij. vojaške cenzure. Prav te dni se spomnim nate...: obljubljeno pismo je Cankar napisal šele čez 22 dni. Prejem te karte potrjuje Erjavec v pismu z dne 14 avg. — Sopodpisnik Fr. Vesel je bil hišni posestnik v Ljubljani, zbiratelj in fotografski amater, Iv. Tominec pa diplomiran slavist in častnik. Prav te dni se spomnim nate z daljšim pismom. Dotlej bodi zelo lepo pozdravljena! — Pozdav! Vesel Ivan Cankar Ivan Tominec »* 195 3 26. aog. 1916. — Pismo na dveh listih, drugi je nepopisan. — Na omotu naslov kakor zgoraj. — Poštni žig: Ljubljana 26. VIII. 16; žig ljubljanske vojaške cenzure. Kvečjemu kak Gangl...: mesto se nanaša na Erjavčeve besede v pismu z dne 14. avg.: »Ob enem je prišla tudi ogromna Ganglova opravičba, da je odklonil neko »Pismo« za »Uč. Tov.«. Začne se takole: Vi ste se nasrkali tistega duha, ki je izraz Cankarjevega značaja, ki zameta, obsoja in ironizuje vse, kar ne pride do njega samega... Jaz sem mu že odpisal in povedal par gorkih.« Ti si mi že napisal celo vrsto kart: razen omenjenih dveh ni ohranjena nobena. — Tudi Roža se me je parkrat spomnila: med Cankarjevo korespondenco \ NUK je ohranjena iz tega časa le 1 razglednica R. Mejakove, pisana poleti 1916 iz Šmarjeških Toplic. ^ Na Rožniku se plete življenje...: Cankar se je v zač. aprila 1910 preselil na Zg. Rožnik (danes Cankarjev vrh) k starim znancem iz družine Franzot in bil z nekaterimi njenimi člani v prisrčnih odnosih, medtem ko so mu drugi kazali zmerom bolj neprijazen obraz. Tudi oddaljenost od mesta mu je postajala nadležna. (Več o tem glej Fr. Dobrovoljc, Cankarjeve ljubljanske »izbe«, Slavistična revija III, 1950, 148.) Zato je začel na prigovarjanje prijateljev misliti na selitev; vendar je trajalo vse do avgusta 1917, da se je za ta korak res odločil. — To Cankarjevo pismo se je križalo z Erjavčevim z istega dne. V njem stoji med drugim: »Obljubljenega pisma se že močno veselim. Morda priložiš še celo obljubljen sonet (razlago Lepe Vide)«. Dragi, kaj naj bi Ti bil pisal? In kaj naj Ti pišem zdaj? O svojih križih in težavah, ježah in skrbeh, polomijah in razočaranjih? Kdor si je bil naklatil kislih jabolk sam, naj jih tudi sam požveči in naj jih ne ponuja še drugim! Moja živčna razdraženost raste na tak prečuden način, da niti spati več ne morem po krščansko. Zdaj se že teden dni spravljam na delo, vsako jutro zberem vse moči — pa leži pred menoj šele en sam popisan list! En sam; kljub temu, da je vsa obširna in lepa stvar čisto jasna pred mojimi očmi, prav do zadnjega klicaja! Ce bi to vsaj bila lenoba, ker lenoba je nadvse prijetna, je mlačna kopelj telesu in duši; pa lenoba ni! Prva in vsaka moja misel je delo; in delo je že ta misel sama. Časih pa se mi to neznosno razpoloženje čisto naturno zdi, čisto naturna ta godrnjava razbolelost: kdo je še ob hudi uri rožice sadil? Kvečjemu kak Gangl, ki sliši ob hudi uri Peruna in ne vidi toče. — Ti si mi pisal že celo vrsto kart; hvala zanje! Povedale so mi, da si za silo zdrav in da imaš v precejšnji meri prelepo čednost potrpežlji-vo.sti in zaupanja. Piši mi še! — Tudi Roža se je parkrat spomnila name; Bog jo blagoslovi! — Na Rožniku se prede življenje, kakor se je predlo; da bi že bila pri kraju ta preja! — Kaj še? En prisrčen pozdrav! Na Rožniku, 26. avg. 1916, Ivan Cankar 196 i.sept. 1916. — Razglednica: Joža Uprka, Na procesi. — Naslov kakor zgoraj. — Poštni žig nečitljiv, žig ljubljanske vojaške cenzure. > pismu z dne 29. avg. potrjuje Erjavec prejem Cankarjevega pisma z dne 26. avg. in petih njegovih razglednic, ki so prispele takoj naslednji dan po omenjenem pismu. Te niso ohranjene. — Kar se R, tiče...; besede so v zvezi s temle Erjavčevim besedilom v pismu z dne 29. VIIl. 1916: »Izborno ste napravili, da se je .šla Roža fotografirati v Unionsko klet. Ti, na karti mi obenem sporoči čisto objektivno in resno konečno sodbo o tem dekletu, ki mi je res simpatično. Prosim pa Te, da se ne oziraš na moje simpatije. Stori mi to uslugo.« Dragi — kar se R. tiče, moreš in celo moraš biti (}X) mojih mislih) vesel in miren. Jaz Te obrajtam, kakor veš, in zato pravim, da sta se vredna. Kaj boljšega bi Te bilo težko doletelo. — Drugače je vse, kakor pač je. — Najlepše Ve pozdravlja 2. IX. 1916. Ivan Cankar 22. sept. 1916. — Pismo na 2 listih zelenkasto modrega papirja počezne oblike: drugi list prazen. — Naslov na omotu: Pošilja: Ivan Cankar, I Ljubljana-Rož-nik. I Gospod I lajtnant Franc Erjavec I k. k. Kiistenschutzabteilung I Brovini pri Labinju I Istra. — Poštni žig nečitljiv; žig ljubljanske vojaške cenzure. Erjavec je sporočil Cankarju na razglednici iz Gradca 2. IX., da je bil superarbitriran in da pojde v kratkem na Balkan, kamor si želi. V resnici je bil prestavljen v Istro. — Te dni sem bil v mestu pri bratrancu Izidorju: Cankar je zahajal prav ta čas pogosto k dr. Izidorju Cankarju, takrat uredniku Doma in Sveta, in mu prinašal v objavo črtice, ki so od 1. številke letnika 1916 do september-oktobrske številke letnika 1917 izhajale pod skupnim naslovom Podobe iz sanj. — To kar se je nam (ne samo Tebi) pripetilo ob slovesu ...: ob selitvi na novo službeno mesto je Erjavec na poti skozi Ljubljano poiskal Cankarja in se udeležil z njim veseljačenja, ki se je moralo končati z neko nevšečnostjo. — Dobil sem Tvoje pismo šele danes: to med Cankarjevo korespondenco ni ohranjeno. — Meni se nekaj sanja, da bom tudi jaz še z uniformo v žlahti: Cankar je bil med 1. svetovno vojno mobiliziran v začetku novembra 1915 in bil že konec decembra iz Judenburga, kjer je služil kot navaden rekrut, zaradi hude nevrastenije odpuščen. Poslej ga niso več klicali v vojsko. V tem smislu piše tudi bratu Karlu 9. maja 1916 (gl. Pisma I, 157). — Zdaj pa še: en lep pozdrav...: s podobnima verzoma je Cankar zaključil pismo Avg. Arselinu z dne 7.1.1916 (gl. Pisma III, 265). Nad to besedilo je narisal Erjavcu še preprosto cvetico. Dragi! Te dni sem bil v mestu pri bratrancu Izidorju; ležal je na zofi, držal se je kislo in me je vprašal, če sem tudi jaz tako len in pust in razgajžlan kakor on; in če sem res tak, da naj mu povem, odkod in zakaj. Povedal sem mu, da sem take sorte že približno dve leti in da se prav od srca morda nikoli več ne bom smejal. Zadovoljen je bil z 197 5 4 odgovorom in me ni več nadalje izpraševal. Tebi pa zaradi Tvoje !a- mentacije rečem še tole: Ce bi bil jaz zdajle dvajsetleten mladič in bi imel dekleta, kakor je Roža, bi zavriskal in zapel kljub vsemu in vsem, pa makar da bi devet črnih razbojnikov s koli tolklo po meni. In skisan bi bil časih samo zategadelj, da bi bil drugo jutro še bolj koraj- žen. To, kar se je nam (ne samo Tebi) pripetilo ob slovesu, je zdaj čisto vsakdanja reč in le čudno se mi zdi, da nisi tega sam porajtal... Dobil sem Tvoje pismo šele danes, ko sem se povrnil na Rožnik po tridnevnem trudapolnem kroku. Tak sem, kakor da bi me zmencanega in ožetega potegnili iz luga. Sam ne vem, kakšen vrag me je bil zmotil! Ti pa še kakor nalašč pišeš o figah in grozdju! In o vinu, ki bi ga prerok pil!! Tiste sline, ki sem jih zdajle požrl, bi ladjo premaknile! Kar se posode tiče, jo kar rekviriraj! Čemu si pa soldat? (Meni se nekaj sanja, da bom tudi jaz še z uniformo v žlahti!) Pa kar misliš storiti, brž stori! Zdaj pa še: , , . .. ... en lep pozdrav m prijazen adijo zate in za celo vahkompanijo! Na Rožniku, dne 22. sept. Ivan Cankar 1916. 4. okt. 1916. — Dopisnica vojne pošte. Naslov kakor zgoraj, pisan z Erjavčevo roko. — Poštni žig: Ljubljana 4. X. 16,; žig ljubljanske vojaške cenzure. Prejel sem vse...: že v pismu z dne 29. avg. piše Erjavec: »Pismn bi priložil, kakor vedno papirnati goldinar, pa pri moji duši, nimam ga — Priliodnjič zato! Bodi tako prijazen, oprosti, in mi sporoči, če ga najdeš v vsakem pismu, pošiljati jih kakim nepoklicnim rokam, bi bilo vseeno nesmiselno. Na karti mi sporoči takoj, ker je »prvi« pred vrati...« Pismu je bila torej priložena dopisnica z že napisanim Erjavčevim naslovom. Prejel sem vse in Te prav prijazno zahvaljujem! Kaj ne misliš priti nič prej nego šele na spomlad? Te dni Ti pišem več. — Najlepše Te pozdravlja Na Rožniku, Ivan Cankar 4 okt. 1916. 7 30. okt. 1916. — Pismo na dveh listih, drugi je prazen. — Naslov na omotu: Pošilja: Ivan Cankur,,,,,/ Ljubljana-Rožnik I Leutnant j Franc Erjavec, j k. k. Kustenschutzabteilung. I Brovinje pri Labinju. I hira. — Poštni žig: Ljubljana 30. X. 16; žig ljubljanske vojaške cenzure. Pet vejic, postavljenih za piščevim imenom na oinotu, pomeni morebiti, da je Cankar prejel od Erjavca pet goldinarjev. ~ Dolina Jozafat: v bibliji napovedano zbirališče na sodni dan od mrtvih vstalih. 198 Gospod lajtnant! Sporočim Ti, da sem še na svetu, čeprav me je zmirom manj. Vi drugi, ki ste v uniformah, umirate sceloma, enkrat za vselej. Jaz ubogi civilist pa ginevam po unčah. Vsako uro kane kaplja, ki je nikoli več ni nazaj. Sila opravka bom imel, ko se nekoč napotim v dolino Jozafat. Zares, bolan sem od vsega hudega. Pomisli, da se nisem smejal, odkar si me zadnjikrat videl. Tako strahotno skisanega in zasirjenega človeka ne srečam nikjer, nego pred ogledalom. Zdaj šele vem, kaj se pravi J^koga imeti«! Jaz nimam nikogar. Ni ga, da bi mu brez sramu in brez strahu pokazal tisto lice, ki je resnično moje. In, ljubi lajtnant, Ti pač ne slutiš, kako težavno in utrudljivo je, spakovati se od zore do mraka itd.! Pil bi — pa kaj! Najlepše Te pozdravlja Na Rožniku, . 30. okt. 1916. Ivan Cankar [11. dec. 1916] — Razglednica: Ljubljana, Rimljansko obzidje. — Naslov kakor zgoraj. — Poštni žig: Ljubljana 11. XII. 16; žig ljubljanske vojaške cenzure. Nemško besedilo pod podobo je Cankar prečrtal in namesto njega napisal gornje slovensko. Sopodpisala Vera Rohrmaun, Milenina sestra. Vse sem prejel in Ti pišem kmalu obširneje. Za danes lep pozdrav! — T r^ 1 Ivan Cankar 9—11 12. XII. 1916, [1. L 1917] in /5. V. 1917] — Tri razglednice; Ljubljana, Cerkev sv. Florjana; Ljubljana, Tivoli; R.Jakopič, Anka. — Naslov kakor zgoraj. — Poštni žigi čitljivi; žigi ljubljanske vojaške cenzure. Te 3 razglednice, od katerih je prvo pisala pravzaprav Milena Rokrman-nova, vsebujejo le običajne pozdrave oziroma novoletno voščilo, tretja pa napoveduje »še ta teden... prav hudo obširno« pismo. Iz Erjavčevih dopisov iz tega časa jih manjka več, ohranjeni sta le 2 dopisnici (2. III. in 21. III. 1917). V zadnji je omenjena namera, da bi slikar Fr. Tratnik Cankarja portretiral. 12 jI. maja 1917. — Pismo na 2 listih rumenkastega papirja, zadnja stran je prazna. — Naslov na omotu kakor zgoraj. — Poštni žig: Ljubljana 31. V. 17; žig ljubljanske vojaške cenzure. Ze celo leto imam v sebi nekaj tako strašnega... kakor hi stala smrt za menoj: odlomek iz tega pisma navaja Erjavec v članku Iz Cankarjeve delavnice (LZ 1922, 726) in pristavlja: »V takem razpoloženju so torej napisane Podobe 199 8 iz sanj.« — Morda že v soboto se enkrat za vselej preselim z Rožnika: glej spredaj dopis 3. Selitve v avgustu 1.1. se spominja R. Mejakova. Povedati ve, da so pri njej sodelovali Erjavec, Milena, učitelj Črnagoj in Mejakova. — Roža mi je nekaj pisala: Mejakova piše na ohranjeni razglednici 28. IV. Cankarju tole: »Že nekaj dni živim v veliki skrbi za Franceta. Pisal mi je, da leži bolan. Njegov zdravnik me je danes pomiril z novico, da mu je boljše. Dolgčas mu je. Prosim Te prav lepo, piši mu Ivan! Tvoje pismo ga bo razveselilo. Poglej, tako visoko Te spoštuje in Te ima tako rad — stori mu to Ijubav!« — Saj če si zares bo-lehen...: dne 9. jun. je Erjavec res prišel za kak dan v Ljubljano. Tudi ob tej priložnosti so v Cankarjevi družbi poveseljaeili, a krok se je spet končal nekam klavrno, kar omenja Erjavec na razglednici 16. VI. in dopisnici 8. VII. V pismu z dne 2. VI. se zahvaljuje Cankarju za karto, ki pa ni ohranjena, na dopisnici z dne 3. VI. pa za to pismo. Dragi France, kaj res misliš, da je ta moj zakrknjeni molk le sama lenoba? Kaj še! Pomisli, da jaz nisem vajen lagati, vsaj s peresom, ne! Ce pa bi pisal golo resnico, bi moral jamrati, a s tem bi Tebi ne ustregel, sebi pa tudi ne pomagal. Take volje sem, da bi najrajši kar dan in noč pijančeval, bi vsaj bil kmalu vsega konec. Že celo leto imam v sebi nekaj tako strašnega, da se naravnost bojim blaznosti. Potožiti pa ne morem in nočem nikomur, ker me je sram in pa ker se mi zdi, da bi najbrž nihče ne razumel takega trpljenja. — Te dni, morda že v soboto, se enkrat za vselej preselim z Rožnika, čeprav s težkim srcem. Pa mora biti, čas je! Marsikaj lepega sem doživel tukaj, žalosti pa tudi dovolj. Ce bi mogel, bi teh sedem let izbrisal iz življenja in iz spomina, ali ne da se. Nosil jih bom seboj kakor nož v telesu. — Te dni je bila Milena tukaj. Bilo nama je prijetno, ali meni je zdaj skaljeno prav vsako veselje, smeje se le obraz, v srcu pa je strah, ki nikoli ne utihne. Ali se Tebi še ni kdaj nenadoma zazdelo, da Ti tuje, spačeno lice gleda preko rame, kakor bi stala smrt za Teboj? Meni se io primeri, posebno kadar sem dobre volje. In takrat — brž kozarec v roko! Roža mi je pisala in tudi Milena mi je povedala, da si bil nekaj bolan. Kaj je bilo? Zdaj zate še vendar ni čas bolezni! Tvoja dolžnost je, da si mlad, zdrav in vesel! Za kašljanje boš imel pozneje časa dovolj, ko bodo prišle dolge noči brez spanja! Ce se še nisi, pozdravi se koj in pridi v Ljubljano! Spomnim se nate velikokrat; če bi Ti vselej pisal, bi Ti pisal pač vsak dan. Toda — saj sem povedal, kako da je: cmeriti bi se moral, cmerenje pa je nekaj ostudnega, posebno pri človeku, ki ima že velike brke in redke lase! — Še enkrat: prav kmalu glej, da prideš! Saj če si zares bolehen, si lahko izprosiš par tednov dopusta. Dotlej Te prav prisrčno pozdravljam. 31. maja 1917. Ivan Cankar 200 13—15 [aog. 1917; jeseni 191? in 18. II. 1918j — Tri razglednice: Kamniška Bistrica, Vintgar in A. Lang, Idylle. — Naslov na prvih dveh kakor zgoraj, na tretji: Hemi*I Leutnant Fran Erjavec j k. u. k. Inselkommando j Cherso I Istrien z roko R. Mejakove. — Na prvi poštni žig iz Ljubljane nečitljiv, na drugi z Bleda prav tako. Vse tri razglednice vsebujejo le običajne pozdrave. Na prvi so sopodpisaiii Albina Ramovš, Milena, Vera in Mira Rohrmann, Roža Mejak in dr. Ivan Prijatelj, na zadnji pa Milena, Jože in Roža Mejak, Minka Drnovšek in Milan Potnik (?). Prva je v zvezi z izletom v Kamniško Bistrico, ki se ga je udeležil tudi Erjavec med svojim dopustom. Družbo je takrat fotografiral učitelj Ivan Tavčar. Objavljena je v zborniku Podoba Ivana Cankarja, ki ga je uredil M. Maleš, pod njo pa anekdota, zakaj si je Cankar dal po angleško pristriči brke. Ime R. Mejakove je tam priobčeno napačno (Mejač). ROŽI MEJAKOVI Učiteljica Roža Mejakova iz Mokronoga se je pobratila s Cankarjem ob istem času ko Fran Erjavec, namreč junija 1916. Kadar je Erjavec obiskal Cankarja v Ljubljani, je pisal Mejakov! razglednice in jih dal Cankarju, da je nanje kaj pripisal. Takih razglednic je pet. Razen teh so se ohranile še tri razglednice in 1 pismo, ki jih je imenovani poslal Cankar. 16 [Poleti 1916.] — Razglednica: J os. Manes, Divka iz Hane. — Naslov: Gospodična I Raza Mejakova I v Mokronog-u. — Poštni žig nečitljiv; žig vojaške cenzure v Ljubljani. To razglednico sta pisala Mejakovi Cankar in Milena Rohrmaunova. Mile-nino besedilo je tu podano v manjšem tisku. Približna datacija na osnovi primerjave oblike žiga cenzurnega urada. — Ali Ti kaj hudo piše: Erjavec. Ali Ti kaj hiido piše? Povej no kaj! Vsaj nekaj žalosti daj da zamenjava! Bi? No! — Drugače pa prav zares in čisto kar en lep pozdrav! — t /^ i Ivan Cankar Prelepe pozdrave Milena Milena Ti neče napisati nobene besede, zato ker je jezna zaradi mojega veselja. — Laž trikrat laži! Prva Erjavčeva razglednica Mejakovi s Cankarjevim pripisom in sopodpisniki M. Gasparijem, Jelico Mejakovo, Vido Rohrmannovo in Fr. Crnagojem nosi poštni žig Ljubljana, 12. VII. 16. Cankar je nanjo zapisal: »Na vsak način je bilo še zmirom dobro, da se je človek seznanil s človekom, ki mu je po srcu enak. — Ivan Cankar.« 201 i? 16.febr. 1917 — Razglednica: M.Gaspari, Pri zibelki. An der Wiege. An berceau. — Naslov: Gospodična I Raza Mejakooa I učiteljica. I v Mokronog-u I na Dolenjskem. — Poštni žig: Ljubljana, 17. II. 17; žig ljubljanske vojaške cenzure. Pet dni prej je Erjavec poslal Mejakovi na razglednici pozdrave, Cankar pa je pripisal tole: »Prav lepo Te pozdravlja in Te zahvaljuje zato, da si na svetu. Ivan Cankar.« — Na razglednici z dne 16.11. stoji Erjavčev pripis: »Komaj čakam prilike, da bi Ti že pisal kaj več. Ves Tvoj Fran.« Sopodpisani J. Leveč, Fr. Tratnik, Fr. Crnagoj, Fr. Sludj in A. Dekleva. Zakaj pa si tako hitro šla? Zakaj si torej sploh prišla? Pa kadar za-pojen zvon z vaših lin, Zvečer ali zjutraj, zvečer ali zjutraj — najde te moj spomin! — Ivan Cankar 18 [14. junija 191?.] — Razglednica: Offiziele Karte fiir: Rotes Kreuz, Kriegs-ftirsorgeamt Kriegsliilfsbiiro Nr 535 Persen. — Naslov kakor zgoraj. — Poštni žig: Von der Armee im Felde. K. K. Kiistenschutzabteilung Brovini bei Albona: brez datuma; žig cenzurnega urada Sežana. V dneh med 9. in 14. junijem je bil Erjavec spet v Ljubljani in bi moral odpotovati v Istro 13. junija. Ta dan je poslal Mejakovi razglednico, ki je Cankar nanjo pripisal le: »Mm! Ivan Cankar.« Ker je naslednje jutro po krokariji zaspal in zamudil vlak, je v upanju, da mu »bo s tem odleglo«, s Cankarjem isti dan napisal Mejakovi kar 4 razglednice, oštevilčene z I—IV, ter jih kakor prejšnjo odposlal šele iz Brovinja. Št. I, III in IV je napisal Erjavec, Cankar pa pripisal na prvo: »Pridi spet, pridi brž, brž, brž! France preklinja!«, na tretjo: »Bit' pijan je lep občutek, biti skrokan, je hudo« in na zadnjo: »Ali Te kaj glavca boli?« n. Ljuba Roža! — Nekoč se je izprehajal en mlad zajec po saharski puščavi. Ta mladi zajec je ponevedoma srečal enega starega velbloda in ga je vprašal: »Kako je kaj?« — »Eh, kako pač!« je je [!] odgovoril velblod. In nato sta šla obadva žalostna po svojih i>oiih. — Lepo Te pozdravlja Ivan Cankar 19 2. julija 1917. — Pismo na dveh listih, zadnja stran nepopisana. — Naslov na omotu: Pošilja: Ivan Cankar I Ljubljana-Rožnik I Gospodična Raza Me Jakova I učiteljica I d Mokronogu I na Dolenjskem. — Poštni žig: Ljubljana 2. VIL 17; žig ljubljanskega vojaškega cenzurnega urada. To pismo, važno zaradi historiata dveh inačic Cankarjeve črtice Velika maša, je Erjavec svojevoljno pripisal sebi in v tej zvezi skonstruiral zgodbo, kako je on dobil od Cankarja rokopis omenjene črtice. V LZ 1922, 727, fabulira 202 takole: >Večkrat sem prigovarjal Cankarju, naj mi izroči za spomin kak svoj rokopis. Ko ga neko popoldne, prve dni junija leta 1917., obiščem na Rožniku, je pravkar končaval kratko črtico in napol v šali ga vprašam, ali je ta zame. Pomisli trenutek, nato pa odvrne: »E, morala bi biti za Izidorja (dr. Izid. Cankarja), pa saj je vseeno, tu jo imaš!« Vzel sem rokopis in pozneje ga nisva omenila več. Par dni nato sem odpotoval v Gradec, kjer sem imel tedaj shranjen svoj inventar in tja sem odnesel tudi rokopis »Velike maše« ter ga založil v enega izmed mnogih zabojev. — Dober mesec po tem dogodku dobim Cankarjevo pismo, v katerem me je nujno zaprosil, naj mu rokopis vrnem, češ, da ^absolutno sodi« med »Podobe iz sanj«, in da bi ^zbirka brez te črtice ne bila celotna