NE JOI, DUA . . .
ALOJZ GRADNIK
Ne joi, dua, ti moj drugi lik, in ne zapusti me nikar Odpusti. Saj e tajim te svetu, te le z usti, a v srcu sem ti vedno veren ... ig trdote rezke vtisnem le besedi, ker me mehkobne nenosti je sram. A ko sem sam s teboj, jo omeham, stopim jo v kaplje v srca topli sredi in le tiine ujejo epet, ko sam s seboj jo izgovarjam spet.
Ah, ne oitaj mi, da mi le la vodnica je in moja pot krivica. Tako temna in daljna je resnica, gorjup poirek je iz njenih as. A vendar iem jo, kot slepec tipa in ie pot k studencu in mu mrak napoj ponuja mlak in slanih srag. Iskal jo bom do zadnjega utripa in ko bo vpraala me: Kje je?" Nem in slep odvrnem tiho ti: Ne vem."
TUBEROZE, DUE MOJE CVETI
ALOJZ GRADNIK
Tuberoze, due moje cveti, Ne bom vezal vas v minljive vence.
roe rdee, nageljni, rezede, V jutru, e od srne rose svee,
hijacinti, solznih marnic grede naj vas vse bolest-vrtnar odree
ne bom pustil bledih vas veneti. in iztisne vam diav esence.
V solzah tajna boste spet omama, vraajoa dui vse vonjave mrtve vesne, kadar v nje daljave bo strmela v zimi sama, sama.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si