251. številka. Ljubljana, sredo 1. novembra. IX. leto, 1876.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak <iait. izvzem4i ponedeljke in dneve po prazuicili, ter\e*ja po poitt prejeiuan za m v d tr o - o« e rs k e -ležele za celo leto 16 ^Id., za pol leta 8 gld. ca četrt leta 4 g!d. — Za Ljubljano brez poai-janja na dom m celo leto 13 ^ld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mestu 1 #l<i. 10 kr.   Za pošiljanje na dito. se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na IjudBkih šolah in 2a dijake velja ssflanl cena in sicer: Za Ljubljano za ('etrt leta 2 gld. 50 kr.,  po poŠti prejeinan za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tfskft. 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska Dopisi naj se izvole trankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Frane Kolnianovej hiši št. 3 „gledaliika stolba". Opravnistvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reći, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hišL
Volitve na Goriškem.
V nedeljo so došli „Slovenskemu Narodu" sledeči telegrami: Iz Gorice: V goriškej okolici sta izvoljena PovŠe in dr. T on ki i, prvi s 69 in drugi s 67 glasi. Ćrez 40 glasov sta dobila dr. Abram in Faganel (tudi narodna Slovenca in oba dosedaj poslanca. Ur.).
Iz Gorice: Na Tolminskem sta privolitvi v deželni zbor zmagala Pagliaruzzi in Gorjup, kandidata društva „Sloge."
Iz Sežane: Viktor Dolenec se je kandidaturi v Sežanskem okraji za zdaj odpovedal. Vsled tega sta bila Mohorčič in dr. Abram j ednoglas no izvoljena."
Z izidom volitev smemo po vsem zadovoljni biti. Zmagali so povsod narodnjaki, in Če je na Krasu voljen namestil urednika Dolenca dr. Abram, je to samo poprava greha, katerega je bila „Sloga" naredila, ko vedno značajnoga dr. Abrama nij postavila precej za kandidata, temuč ga nekako „iu suspenso" pustila. Volilci so to Čutili, ker ne le, da so na zvesto narodnem Krasu volili ga jednoglasno, tudi v goriškej okolici je bila zdatna večina za-nj.
Kandidat urednik D o 1 e n e c se je, da bi volitev jednoglasna bila, odpovedal svojej kandidaturi. Vendar če nij voljen v kmetskih občinah, voljen bode pač ali v trgih, kjer se (mi ne vemo zakaj) dr. Jakopič odpoveduje, ali pa v slovenskem velikem posestvu, kjer poleg dr. Roj ca za jedno mesto niti še kandidat postavljen nij bil. G. Viktor Dolenec je prvi delavec na narodnem polji na Goriškem, delavnih močij pa povsod treba, zato
Pavla.
(Poslovenil F. II. Kadoljski.) XIII.
(Dalje.)
„Jeli možno, toliko blagodušnemu biti, kakor sto vi gospodična," reče potem. „Če mu vi odpuščate, moram mu tudi jaz, in sramovati moral bi se samega sebe, ko bi vsaj nekoliko se opravičil zaupanja, katero v me stavite."
Albin, močno giujen, poljubi Juliki roko.
„Oj, gospod doktor, čo koga prav iz srca ljubimo, potem tudi radi odpuščamo. To nij nikaka zasluga, marveč je slabost, katera ima svoj koren v srcu," odgovori Julika pouižno, prosto.
»Vse, kar je v mojej moči, skrbel bom, da zabranim javno razgledavanje," reče Albiu. „Dovolite mi pa še eno Vprašanje in obljubite, da mi boste odkritosrčno odgovorila."
bi prvič Dolenca mi neradi pogrešali v goriškem deželnem zboru, drugič pak je on baš s svojo neutrudnostjo zaslužil, da ga narod odlikuje z najlepšim, kar ima dati, s svojim zaupanjem.
Iz državnega zbora.
Z Dunaja 27. okt. [Izv. dop.] V denašnjej seji je ministerski predsednik knez Auersperg odgovoril na obe interpelaciji o avstrijskej vnanjej politiki. Uže v začetku seje je bilo slišati, da če pri-deti ministerski odgovor. Bila so poprej nekatera prva branja predlogov na dnevnem redu. Knez Auersperg je velevažno sedel na svojem sedežu, tudi vsi drugi ministri so bili navzočui; slučajno pa baŠ tačas, ko je ministerski predsednik se oglasil k besedi, nobenega zraven njega nij bilo na sedežu, kakor edinega takozvanoga „sprechministra" Ungera, ki je sploh ves čas kakor senca zraven njega tičal. Unger hitro pošlje služabnike, da iščejo po koridorih in v bufetu ministre in srečno so še p pravem času prihiteli Stremaver, Glaser, Horst, Ziemialkovski, Mansfeld itd. tako, da ie ministerski predsednik v tem imenitnem tre-notku bil obdan od vseh zvestih mu pajdašev. Knez Auersperg bere s trdim močnim glasom najprej odgovor na interpelacijo 115 ustavo-vercev ter vse to pove, kar beremo vsak dan v oticijoznih listih, da je namreč cilj avstrijskega vnanjega rninisterstva ohraniti mir, in da se je njemu to dozdaj posrečilo.
Na kako aneksijo sedanja vlada ne misli, a ljubezen do mira ima tudi svoje meje in je le tako dolgo mogoča,  dokler se ne žali do-
„Obljubujem vam."
»Ste-li preverjeni, da zamore človek, čast-nikovega značaja, Pavlo osrečiti?"
Julika molči, potem pak reče: „Alfred je dober, gospod doktor, in izneveriti moral bi se svojemu značaju, ko bi ne bil ženi, kojo si je sam izbral, zvest in ljubeč soprog. To je moje preverjenje. Možno je pak tudi, da se motimo; a ko bi bila druzega mnenja, ne pospeševala bi te združitve niti z jedno besedico. To pak jo Alfredu moraličua in denar-stvena rešitev."
„Hvala", reče Albin, in poklonivši se otide.
Ura bila je deset, ko je Albin na pred mestom ležeči mirodvor stopal.
Tja dospevši, zapazi črno opravljeno žensko osobo Šetati po pokopališču. Bliža so jej torej, in vedel je, da je to prava osoba; kajti bila mu je čisto neznana. Lehko jo pozdravi. „Gospodična Denova pooblastila me je v njenem imeuu z osobo govoriti, katera jej je anonimno pisala, ter izvedeti njeno željo."
Albin tujko nekako radovedno gleda. Bila
stojanstvo in interesi avstrijske države. Od tega svojega pota se ministerstvo ne da odvrniti po kakih si bodi izjavah ali demonstracijah. Te besede knez Auersperg še posebno naglasa. Na levici v prvem trenotku velika osup-nenost, potem skoči Giskra ves zelen od jeze kvišku in kriči: Oho! das ist eine Beleidiguug des Hauses! in drugi ustavoverci za njem kriče, Auersperg ves začuden gleda, kaj to pomeni. Potem nij bilo več pravega mini. Giskra silno jezen z rokama okoli sebe maha in toliko da nij zadel po dolgem nosu Načeta Kurande, ki ga je skušal pomiriti. Giskra iu njegovi tovariši so namreč mislili, da minister v svojem odgovoru pod izjavami in demonstracijami meri na interpelacijo, a po. seji so se ministri zagovarjali, da so le demonstracije ogerskih študentov pred očmi imeli. No kako pa pridejo ogerski študentje v naš državni zbor?
Blizu enako odgovarja potem še ministerski predsednik na mora v s ko -slov enako interpelacijo ter reče, da je od prvega početka homatij na Turškem vlada, to je grof Andrassy imel skrb, da se poboljša stanje turških kristijanov, a to brez ozira na narodnost, ker sploh pri tem vprašanji narodnost nema ničesar opraviti.
Zdaj se bodo v klubu posvetovali o minis-terskem odgovoru in v ponedeljek se bode stavil nasvet, da se naj debata o odgovoru deje na dnevni red ene prihodnjih sej. Ali pa ta nasvet dobi potrebne večine, še nij gotovo. Kajti če ministerstvo neče debate, tedaj centruin, en del levice in Rusini proti debati glasujejo in lehko mogoče, da ostane
je visoke lepe rasti, črnih očij in skoro lepega obraza. Neuljuduo vpre svoje oči v zdravnika,, ko odgovori:
„Ne z vami, gospod, želela sem govoriti, temveč z gospodično Denovo. Vam nemam ničesa povedati." Ponosno odkima z glavo. A Albin se tega, ne vstraši. Ker pak ne nameravamo poizvedeti vsega pogovora, preidimo le h koncu. Albin in tuja gospa, sedela sta užo dolgo na kamnitej klopi, a nijsta slutila, da ju opazujejo štiri radovedne oči.
„Torej, spoštovana gospa," reče Albin ter vstane, „s cestno besedo zavežem se, da prisilim onega v izpolnitev njegovih obljub ; a le s tem pogojem, da ostauete skriti in pustite edino le meni delovati."
„Ali, gospod doktor......"
„Nikakoršen „ali". Izvolite si: ali postane Strle vaš soprog, ali ne. Nikakor ne morete, — pomnite si dobro, — dokazati, da je on pismo pisal, kajti pisava je pokvarjena. Provzro-čili bi le razgledovanje, a svojemu cilju nijste za korak bliže."
„Javnega razgledovanja povzročiti nij mi
nasvet za debato v manjšini, ker tudi Poljaci in z njimi pravna stranka nij so posebno zavzeti za neplodno govoričenje v držav nem zboru glede vnanje politike.
Tri
Jugoslovansko bojišče.
Turki in njih prijatelji raznih jezikov so zopet enkrat lagali, ko so te dni mej svet poslali bili novico, da so važno mesto Dju-nis vzeli in da morejo zdaj kar naravnost Kruševac zasesti in na Kragujevac ter v Bel-grad marširati. Kakor se iz Belgrada oficijalno telegrafira, bili so Turki 23. oktobra nazaj vrženi od srbske vojske, potem pa nobene bitve več nij bilo. Turki so se tujim dopisnikom, ki so v njih taboru, najbrž nalagali. Tudi „Pol. Corr." je na sluh verjela in svet strašila.
T)a je ta srbski vladni preklic kacega vzetja Djnnisa in razbitia srbske vojske prav resničen, temu je najboljši dokaz turško molčanje od 24. okt. do denes. Zakaj ne poroča telegraf o nikacem napredovanji turške vojske? Zakaj ne o vzetji važnega bližnjega Kruševca.
Tudi dozdaj zanesljivi dopisnik „D. Ztg." je 25. t. m. iz Faračina, torej iz bližine Dju-nisa telegraftral svojemu listu: „Dva dni so Turki z veliko močjo srbske pozicije pri Dju-nisu napadali, katere je Ilorvatović branil; ali bili so vselej na Kavnik, Šiljegovac in Gre-detin nazaj vrženi." liže v petek so se nekateri listi temu telegramu čudili. Zdaj se vidi, da je resničen.
Pač pa je res, da so se bili krvavi boji okolo Deligrada in okolo Djunisa, v katerih Srbi nij so zmagovali. V teb bojih bo morda pred Djunisom izgubili kake zašancane griče, ali cele linije in pozicije nikakor ne še. Stvari so resne, ali ne skončane, najmenj pa obupne.
Iz Belgrada se javlja, da je Srb general Protić postal načelnik Černajevhevega generalnega štaba. Njegov prednik, Rus Doktorov je prestavljen na Timok.
Po Hercegovini pustoši turška sela četa 4000 vstašev pod poveljstvom popa Bog dana in vojvode Ante iz Grahove.
Rusi se na vojsko pripravljajo. V Šaf-havznu v Švajci je v tamošnjoj fabriki naročila Rusija za pol milijona frankov obvezal za ranjence. — General Tottleben, slavni brani-
telj Seba8topoljski v krimskej vojski, prišel: Slovane, tako je občno, da se uže ugiblje kdo je v Odeso in to mesto utrjuje. Okolo 50001 bode poveljnik vojske, ali „glavno-komandu-delavcev dela noč in dan.   Na obrežji se de-1 jušCi." O tem pišejo „Spb. Vjed." mej družim':
r - „Ruska zemlja nema pomanjkanja junakov, kateri bodo vodili njeno vojsko v boj z nevernimi, kadar pride pravi trenotek. Mi imamo pogumnega gtavno-komandujočega, ljubljenega' ne le od vseh polkov, temuč tudi od vseh'načelnikov divizij. * Koga se tu misli? Carjeviča?
Fajo baterije s KrupoVlmi kartoni. Tudi torpedi se v morje stavijo.
Iz Zadrt se poroča, da so Črnogorci izpustili vse ujetnike iz posadke v 'Med umi. Čuje se tudi, da nočejo Turki iz NikSiča izpustiti vse neregularne vojake, ker jim ne-in ajo kaj jesti dajati.
V Albaniji je mej Turki velik strah zavladal vsled tega, ker so Črnogorci vzeli tvrdnjavo Medun.
■ z :Petei*t»urffA 26. oktobra.
[Izv. dop.l
Javno mnenje ruskega naroda je sedaj nekako zamolklo terjajoče. Narod terja v vseh javnih glasilih, da ruska voj-ka meje prestopi ia gre osvobodit Slavjane pod turškim jarmom. Zadnja poročila ruskih časnikov iz Srbije poročajo, da srbsko orožje mej Aleksincem in Deligradom nij bilo srečno. Samo v bitvi pri Šiljegovci je 22. okt. palo 3000 mrtvih in ranjenih, kakor poročajo telegrami v ruske liste. Srbija je utrujena. Ona pričakuje in sme od sosedne Rusije pričakovati brze pomoči In Rus hoče, da njegova vlada in vojska pomagat gre, pa je tudi prepričan, da pomagat pojde. Vpraša se pri nas samo vse, zakaj ne brzo, zakaj se čaka? „Mir i vojna, pogibelj Slavjan i Bpasenije ih ninje (zdaj) ležit v' rukah Rossij", govore pri nas vsi ne odvisni ljudje in časniki.
Naši časniki risajo stanje v Srbiji kot tako, ki ne more več dolgo samo na sebe oprto vzdržavati se. Zato, pravijo, treba da se vstalim  borcem pomaga, da se navdušenje povzdigne, Slavjane reši.  „Moskovske Vjede mosti'1 od 24. okt. prinašajo iz Deligrada, to rej z bojišča telegram, ki se glasi: „Ruski prostovoljci prosijo Rusijo naj jih reši in naj reši Srbijo ; oni so vse storili, kar je bilo v njih močeh. Žrtev naših je mnogo palo. Treba je zdaj bolj dejanske pomoči.  Vse upanje se obrača do srca Rusije.  Pomozite v ime obče koristi in česti Rusije."   Taki in enaki tele grami se čitajo po večjih ruskih novinah in delajo senzacijo.   Ali je mogoče, da bi bil brez vpliva?
Politični razgled.
lotranj«*
T Ljubljani 31. oktobra. V odseku flrćM-vneffn «Aor«, ki je
postavljen za reformiranje davkov, stavil je štajerski poslanec Heilsberg nasvet, naj se sklene tako dolgo davek odreči in neplače-vati, dokler vlada v orijentalnem vprašanji ne da dovoljnih pojasnil. Ali ta predlog je padel s 24 glasovi proti trem.
Vsi ttiiitu f#tti časniki pišejo proti ministru Auerspergu in Andrassyju zavoljo znanega odgovora na interpelacijo (glej „iz drž. zbora") „N. Fr. Presse", „D. Ztg." in „W. T." pišejo v tacem tonu, da bi mi bili desetkrat konfiscirani, ko bi si kaj podobnega pisati upali.
O litfif<tssijjti piše vladna „ Pol. Corr." iz Pešte: Grof Andrassv je zopet tukaj. Govori se, da pride rusk poslanik na dogovore. Najvišji dvor ostane v Godbllo še dalje časa, Andrassy pa pojde v Terebes, a jemljoč soboj prepričanje, da zdaj položje nij več tako pretilno in opasno kakor prej. Posebno v oger-skih krogih je upanje, da se ohrani mir, nekaj naraslo.
MF<*fff<*r*ki „Napio" žuga tako-le: Slovanoljuhi vojaški krogi naj vedo, da je njih ruska politika samo mogoča, kadar premagajo ogersko nasprotnost. (To premaganje ne bi bilo teško, meni „Politik".)
V ■■»vaj«* <lr'«»ve.
f>#plawn«ttje povsod glave stikajo in gledajo kako bi drug druzega prevarili. V Carigradu je ruski poslanec Ignatiev sklical evropske poslanike v posvet, v Livadi,i sta lord Loftus in nemški general Schweinitz ter z Gorčakovim politikujeta. Sicer pa bode kljubu vsemu vendar le orožje končen razsod naredilo, menimo. Diplomatizirajo, da stvar za-vlačevajo.
Iz lielti»'4tti«M se poroča, da je vojni minister Nikolić svojo ostavko dal bil, ali knez ga nij hotel odpustiti in on ostane minister. Uzrok demiBije so baje razpori z Ri-' štićeni ali Černjajevim.
Iz ruskih listov stoprav čitamo, da je
Ix/,    m mm •» n m mm    nobuv    oivjiiaT    uii/uiiiVf    «w jw , , .(turškega  konzula  v Tiflisu usmrtil najbrž
volja," zagotovlja tujka; „a ravnal je tako
malovredno z menoj, da.......a — oči jej
zablisknejo, — „da hočem zadostenja."
„Tega pak ne dosežete drugače, da prepustite vse meni."
„Dobro. Obljubim vam, da hočem prav skrito živeti. Dovoljujete mi pak, da si pisma gospodične Denove toliko časa pridržim, da dosežem svoj cilj. Varovalo me bode pred izdajstvom."
„To je vaše pravo, Čestita gospa, varujte se v stvar vtikati."
„Tu je roka, da ostanem obljubi zvesta," reče tujka in poda zdravniku roko.
Nekoliko se še pomenjkavata, potem se poslovita in razideta.
Izza ogla pak stopiti majorkinja Stalova in njena hči Malvina. Ravno domov ste hoteli iti, in pot peljala ju je mimo mirodvora, ko ste zapazili Albina, ko je noter stopal. Rado vedni, kakor so sploh Evine hčere, plazili sti se za njim in videli sti Albina se pomenkovati z njima čisto neznano žensko. Da sti to izvedeli, bilo je česa vredno.
Domov gredoči, sti tarnjali, kako pokvarjena je mladina sedanjega časa. Majorkinja štela si je v dolžnost, gospej Linekovej naznaniti, kako lehkomiseljni tiček je njen sin; sicer jej je pak vest narekovala, da mora vse matere, koje je bog z doraslimi hčerami oblago-daril, opomniti, naj se varujejo Albina.
XIV.
Drugi dan bila je nedelja, Pavla in Strle morala bi v tretje ter v zadnje biti oklicana. Pričakovali so ga vsi dopoludne.
Na potu v cerkev, šla je mimogrede majorkinja Stalova k gospe Linekovej ter je po vedela, da je videla doktorja do poluuoči s tujo žensko šetati. Pavlo, ki je bila v stran-skej sobi, in slišala vse, zbolo je tako, da se jame plakati.
Ko se majorkinja odpravi, hiti gospa Li-nekova v sobo svojega soproga, ter mu vse od konca do kraja zopet ponovi, kar je izve dela od gospe Stalove.
Pavla bila je toraj, ko Albin vstopi, sama v družbinskej sobi.
„Dobro jutro, lepa Pavlica, kaj ne, da uže veš, da bodeva denes zadnjikrat oklicana ?" šali se; a takoj zapazi njene objokane oči. „Ti si plakala? Kaj Be je zgodilo?" „Nič hudega; braniti mi pak nihče ne more, da sem resna," odgovori Pavla.
„Se-li meni buduješ?" vpraša jo Albin, se vpogne in gleda v oči.
„ Zakaj bi se ti hudo vala?" odgovori Pavla v stran obrnjena, ker so se jej oči solzile. „Zdaj nij si odkritosrčna." „Si-li ti vedno?"
„Da vedno," odgovori Albin in jo srčno pogleda.
„Te-li smem skusiti?"
„Prosto ti je," odgovori Albin, zapalivši si smodko.
„Kje bil si sinoči?" praša ga Pavla.
„Pri doktorju Grenu."
„In pozneje?"
Albin postane rudeč in smeje se odgovori: „Na mirodvoru, kjer sem mnogo izvedel in mnogo sklenol."
(Dalj« prih.)
nek njegov sluga, ki ga je oropal. Nekateri dunajski židje so uže ruski narod dolžili zarad tega umora.
Iz Tjonriann poroča najnovejši telegram, da je sultan v soboto generalu Ignatievu obljubil brez pogoja sprejeti šesttedensko premirje.
Iz €?<9ritjr<tttt* javljajo, da razsultan Mura d ne bode ozdravel. — Trije uredniki armenskih listov so bili prijeti in zaprti, ker so objavili zlodejstva trapezunskih turških uradnikov. Peljali so jih v Trapezunt pred sod-nijo.
Iz Mlinu* se poroča : V cerkvenih krogih se zagotavlja, da nij res. da bi bil papež izdal posebno podučevanje katolikom, kako se imajo vladati pri političnih volitvah.
Iz "Mtertim* se poroča resultat volitev v prusko poslansko zbornico. Liberalno-narodni imajo večino kakor dozdaj. Poljaki so izgubili tri sedeže, ker imajo zdaj le 15 poslancev. Danca sta voljena dva. Vseh poslancev je 433.
Dopisi.
Il ZMfror.ftt na Notranjskem 29. okt. [Izvirni dopis.] Miroslav tvoje ime slovelo bode, dokler bode živel slovenski narod!   Tako je klical govornik na pokopališči sv. Barbare poleg Kalca, predno je zemeljske ostanke prezgodaj nam umrlega pesnika Miroslava Vilharja 8. avgusta 1871, hladna zemlja zagrnila. — Da! — o Miroslavu velja tudi da: „dovolj je spomina, ga pesmi pojo", saj je nij vesele družbe, ki bi prepevajo narodne pesni tudi Vilharjeve: „Po jezeru bliz' Triglava",  „Bom šel na planince" in druzih v svojem neinproviziranem programu ne štela.  Srce, ne le samo slovansko, tudi italijansko, nemško se ginjeno topi. ko srčne odmeve Vilharjevih narodnih pesnij začuje. Ali namen mi nij tu popisovati zasluge Miroslava Vilharja, kot narodnega pesnika in skladatelja, niti naštevati njegovih druzih del in tudi materijalnih žrtev, katere je na oltar slovenskega naroda položil.   Vse to delo pre-pustivši spisatelju njegovega življenja in delovanja hočem le omeniti, da se na grobu iskrenega sina naroda slovenskega Miroslava Vilharja še pogreša spominek, ki naj bi svetu svedočil, da slovenski narod njegove zasluge spodobno ceniti zna. — Da bi se nam, ki smo navdušenost ranjkega Miroslava za blagor naroda in njegovo neumorno delovanje na literarnem polji do zadnjega vzdihljeja občudovati morali, kdaj nehvaležnost očitati ne mogla, smo v čitalničnem zboru na občo željo udov sklenili, svojemu nepozabljivemu sosedu spo minek napraviti. V svrho tega podvzetja prosi podpisani odbor, naj blagovoli slavno uredništvo „Slovenskoga Naroda" ta namen vsestransko podpirati in darove čestiteljev ranjkega Miroslava nabirati. Ob enem prosimo tudi druga slavna uredništva slovenskih in slovanskih časnikov ta poziv v svoje liste sprejeti in nabrane doneske ali uredništvu „ Slovenskega Naroda" ali predsedništvu čitalnice  v Zagorju na Notranjskem pošiljati.
Za odbor: Ilrabroslav Legat, predsednik.
Domače stvari.
— („Slovenski Narod") je bil žali-bog zopet včeraj konfisciran in sicer zarad male novičice iz Ljutomera. Naj nam vendar državni poslanci staro cenzuro, namesto objektivnega postopanja izposlujejo.
— (Slovensko gledališče.) Denes se bode predstavljala kakor navadno znana Raupachova igra v 5. dejanjih „Mlinar in njegova hči".
— (Za učenke dramatične šole) vršila se je v nedeljo 29. t. m. v dvorani čitalnice  ljubljanske javna skušnja na korist društvene učiteljice, gospe Drago j i le O d i j e v e. Akoravno moramo meriti začetnike diletante se- skromnim merilom, izpovedati vendar smemo oziroma te skušnje tudi stališča se bolj stroge kritike, da nas je vspeh tega prvega nastopa štirih učenk dramatične šole prav razveselil. V igri ,.Brati ne zna" bila je posebno gospodična Brlogarjeva (gospa Ničla), katera nas je osupnila se svojim sigurnim nastopom, kakor gospodična Trdinova, kije kot začetnica dovolj dobro nijansirala grisetni karakter perice Lenčike.   Manj, nego ta igra zadovolilo nas je tretje dejanje iz igre ,,Na Osojah"; prizor je, kakor bi  mislili, pretežek za diletante.   Gorko pohvalo pak vendar zasluži očivldna pridnost in  trud gospodične B r 1 o g a r j e v e (Ana) in v interesu dramatičnega društva bi Želeli, da ostane gospodična na potu katerega je nastopila. Prav dober utis je napravila gospodična Tekalčeva (Micika) in prejela pohvalo od občinstva. Najbolje pak se je vršila zadnja igra  ,,Srce je odkrila", in jako razveselilo nas je videti po dolgem zopet enkrat predstavljati  naivni karakter, — in tako, kakor ga od začetnice boljši želeti ne moremo.   Gospodična Nigri-nijeva (Favlinka) si je takoj  pri nastopu po svojej ljubeznjivej prikazni pridobila simpatije občinstva, in njeno res naravno igranje, ki kaže lep talent, provzročilo je veselo, burno pohvalo od vseh strani j. Naše priznanje velja potem posebno gospe Odijevej, katere delavna roka se je poznala pri izvršitvi vseh nalog po njenih učenkah.  Gospodje Šušter-Šič, Kajzelj, Šturm, Ivan in Kocelj so blagovoljno sodelovali in zadnji nam je bil posebno nov v svojih ljubimčevih nalogah.
— (Rojanska čitalnica) napravi dne 5. novembra 1876 besedo, katere začetek je O 6Va uri zvečer. Program je: 1. Govor predsednika. 2. „Mlinar in njegova hči", igra v 5. dejanjih. 3. Družbena zabava in ples. — Vstopnina je za ude prosta, za neude 30 kr.
— („Slovenske narodne pesni11) nabral in za moški zbor upravil Josip Kocijančič I. zvezek. Založil Ignacij Kovačič. Cena 1 gold. Natisnil Em. Stary v Pragi. — To je naslov zvezku novih napevov, katere slovenskim pevcem živo priporočamo. Nij jih lepših pesnij zlasti za vesela društva nego so naše narodne.
— („Mož beseda") to je naslov izvirnemu igrokazu, ki je prišel pri Lerherji v Ljubljani na svitlo in se dobiva po 40 kr. Spisatelj „Mirko Sotlan" je najbrž psevdonim. Nij-smo še utegnili prebrati delca, da bi sodbo mogli izreči uže denes.
— (Umrl) je na Dunaji tamošnji advokat Slovenec dr. Dol ene c, ud državnega sodišča.
— (Iz Krškega) se nam piše: 25. t. m. našli so v bližnjem gozdu v Krškem še mladega človeka, kateri je z vrvjo okolo vratu ta svet „poln človeških prevar" zapustil. Pa tako bedastega samomorilca se ne najde tako hitro kajti z 1425 forinti v žepu se ne bi človek obesil. Prizanesti se pa mora našemu mlademu obešnjaku ta neumni korak, ker bil je malo zmešanih možjan, kar se da sklepati iz tega, da si je pred mesecem trebuh pre-rezal. Samomorilec prihranil si je bil v Zagrebu 1500 gld. a peklo ga je vedno, da je bil iz službo dejan vsled zmešanega uma in v  resnici je
pametno govoril ko je svojo osodo pripovedoval. Bal se je vedno, da če gre zopet v Zagreb, bi ga utegnili pandurji obesiti, in da se je tega strahu iznebil, vzel je 24. t. m- kapital 1425 gld. in malo vrv soboj, ter šel v romantičen gozd, poiskal si najlepši kraj, ovezal okolu bukve in okolu vratu vrv — in brez rabelja potegnil, ter izročil svojo dušo, za-pisaje na bankovec 10 gld.: „O Gott sei mir gnildig" večnemu sodniku. Druzega dne našli so reveža mrtvega in 4 korake od njega v papirji zavitih 1425 gld.
— (Milozvuk.)  Sbirka popievaka za mladež obojega spola. Uglasbio Ivan pl. Zaje.  Svezak I.   U Zagrebu 187G. 8°, 57 strani.  Cena 35 kr.  To je naslov mičnej knjižici, obsezajočej 42 napevov za hrvatsko mladino obojega spola. Med pesnicami ste dve tudi slovenski. Tglasbil jih je občeznani hrvatski umeteljnik Ivan pl. Zaje tako prijetno, da bi res obžalovali, ako se ne bi te v pravem narodnem duhu sestavljene kompozicije razširile tudi mej našo mladino. Zatorej opozorujemo naše narodne učitelje na to krasno delce, ki nij namenjeno samo hrvatskim, nego tudi našim slovenskim šolam. Saj hrvatski otroci tudi slovenske pesence pojo, zakaj bi ne prepevala naša ndadina hrvatskih, ako so napevi zato. Nekateri naši učitelji morali so do zdaj večkrat mučiti otroke z vsakovrstnimi tujimi napevi, podloživši jim slovenske besede, a zdaj se jim podajejo lepi, mili glasovi, ki so potekli iz čistega hrvatskega srca. Priporočamo tedaj vsem slovenskim učiteljem to zbirko prijetnih pesnic z napevi, da ž njimi plemenitijo nežna srčeca naše mladine. — Knjižica se dobiva pri gospodu Lj. V arjačiču, učitelju v Zagrebu (Agram), pa tudi pri vseh zagrebških bukvarjih za 35 kr., s poštnino 2 kr. več.
Razne vesti.
* (Magjarska surovost.) Več kranjskih delavcev je prišlo v Zakanju na postajo, da bi se peljali v Barč. Eden teh delavcev, ki nij znal niti nemškega nit: magjarskega jezika, je dobil od k asi rja deset krajcarjev premalo nazaj, zato jih prav pohlevno zahteva. A kasir skoči ven in da Kranjcu tako klofuto, da bi bilo kmalu prišlo do resnega tepeža, ko bi olikanejše priče delavcev ne bile pomirile. Te so hotele ta slučaj v pritožbensko knjigo zapisati, a nij se jim dala.
* (Ustrelil) se je na Dunaji medicine doktor Hiršman, rodom Rus iz Harkova, z revolverjem. Uzrok Bamoumoru je bila neozdravljiva bolezen, kakor zaostala pisma kažejo.
* (Samoumor) V Parizu se je ustrelil nečak znanega pisatelja Eugene Sue. Bil je kasir pri nekej banki. Vse je mislilo, da je kaj defraudiral, a pogled v blagajnico je pokazal, da niti enega solda ne manjka. Uzrok samoumora je dakle neznan,
* (Na cesti ustrelil) je v Londonu žid Izak Marks nekega druzega Žida. Ustrelil je z revolverjem; prvi strel ga nij zadel, od drugih treh pa vsak smrtno. Morilec je rodom Poljak in se je takoj sam policiji objavil. Bil je poprej zaljubljen v sestro umorjenega in je obetal, da jo bo vzel. Ker pa obljube nij spomnil tožil ga je umorjeni, in Marks bi bil moral 50 funtov šterlingov plačati; a nij jih plačal, nego je rajši krvavo maščeval se in bo namesto denarne svote rajši glavo dal.
I H / IIit i»oi*«W'iltft.
Z Dunaja 28. okt. Trgovina ta teden se je po vseh evropskih sejmih jako zibala, kar se ima pripisovati političnim novicam, dohajajočim z jugoslovanskega bojišča. Naprvo so se cene vzdignile, ker je bil vojni strah večji; pozneje pa so zopet nekoliko^padle, ker
* i
0 H
« rt
1 S
% "
sls
■H n
11 "C o p
•2
5 S
s li
•p ®
S e
3*
S ■ S
.-s HC
a
i
1 3
11 -
« * i »
£ M *> © ~
*PA 1
S -*a> :
—"S   rt — M "lil,
5 "
a« S
is * — i s
■       S) ©
© s
•3 *f.5 3 o o 'a 3 a.
sg§l
5 s" * -0
> iS S ™ "iS
iS s
isu
'C 0 ■ «5
0,0 ,s*sa
<« "tj » H ^ o o
s » •2 o
se
N 9
> a
o ■£ 5,
y i 3 <~ s c
Oh "S * tj rt'3
a* CJ * S o s
U BI O ■
©tj a C
® o O
'C
S š
S 3 _
0 o o
i^ijs lazili
9
IS^I^flfl'lHH
-2
SI IS
r-t a & -d
ta « >5 »
2
00      ^ S ^ >i
. S ■    M H « — a co _ j
B «
O t)0 (33 » o O ©.O £
> > _ c« i?    — _ *3 « a
O O O o ^
M
a © o-J 0 2
c a-"6-S o e . 2
< 5. ^
«« 9 S E 2
rt  S      d n
_© c 3
. t-« O *j .
g u P .
C     = g
lil •31*1
5»
1 k
1,8.
£
D- ^
- 5
* = s s
5 * c b
j »»i
(0
?S 5 - 2 «n - I J
»o       c -
d s ■ •=••
o 2.-5
P o > 5 >
>o -
tj o--
*C "S1
>o u •r'
-k t; — C •
S -•=,°-p
- - rt o 21»
- p Š S^=
4đ N
O E s)-S
p a3 - 2 3 * 2 2 = 2|Iq
© o > = 5 «9
SO ca • -g 4>     _ ^ ©
i ■ S * d —> S   -t _
_     o 20
0 ara o
u
« P- Š 5 30
0 o
M) o C
o o
-* "co 2 o
12 ^ a ■. ^
S Q        o co
•      rt *0 c3
0 0 O s. d «S -
t- CO
•o »4
. .Z. ©      C JJ       « -N - -S C
s s ot s^^sw iǤ35 s
© 9
ta 2 -
o. *
T3 K       ■* i O © <0 -
Sli © o _: © cs m »O 00 g 2 M
■a m
.« S g © c 2S
©
Oi O
® li ©
o O
0 a>
- (50 O 6
2 (M *t © ^3 ©'— _ S o    — o^ j fta
.S-
o
(m cm
5,
1^
4
o
CD
z Ji
al
•411
-     ^.O3«o2 psIo^i^C©
2 o
3*411 tfa*l]J agasll; ? s |
S dJt = 2p^s^i'dI-'>
H   =2 =r,^?1?si':2>>
N 3 u,
11^
-2 J ^
b o
S P 1 1»
2a
jO -r
a «
tj O
d  £ p.05
39
siasl|i*slll|I?^^H
~* KI      ^S.Š      = 3^ fl J B  4  o I. S *-
— C B       *    . "e c— — "S j- * i; r; * M
se £
tj
E^d u   —   3   _   — 5»
2 a>
O- MM T. C
©
rt
o, =
rt* £ SV- p S -a
i »d
•S p rt
ja s pT"2
-.p; rt ■> o , p>o > p 1»«ge
j "S o a -
s
niz
■£ 5*"p
jb p rt fl ** s ■ p © > •
Ob
^ a a 11 -~ -r
p- • —
' —» i
-s s
5,4) d>«
S s a c = -^^ S s g
■te „
C
-4-3 03
©" Ji
O
- - ~
_©
H —    *t § "5
• S s
P a u o I N ~
©
is
"S c *' 2
0 N   j* ».
* o i: ^
o' § « £ S = 52 = = ©
1 'J 5 - S I
-—     "3 o rt ©
i) ~ — >— ri B B AB<g ^
CJ CO
I       © 0     cn «
— © © —' 2 ^3
' t. m d      C- «S
jrt.^o^j o rf £
o o m d &
S "SmS«
5 « © _ o o
rf
©
es O E ar S »JO
2 S o
a Ji o .m
»^•^jp B
rf — -
a <i> o
0 ® C
1 x _
M h eS rt B
a- fi ©
9) iS
w o ea     ca > ©
5 * i * 1 • j
'I «0-5,
. o3 © _
, t-
= rf O
iq rf tC O.
*** S ©-3 . o, S 4d — 3 »
* r* S o
2 B 0 H
.„•^ rf
<d Oi © t-■5        rt S
rf  • - rf
s- t5 ^* O  g ©
& 2
O -
© — •  u rf
S g n
1 O jfl O . „ co
-r    ca ^
"rf ej tC i N © t— Oi cS
■M 0 d «> 53 rf ~
S 0 >S rf
•rf   Ž §
to
oo
to
rf '
fp|
t3 p" 1 ©
o •=» ©, rf
£ "o 1—1
• o« .©©©©©jaiPi r f »j;-© « x ^S-afeS   -° rt » rf    s?^ .   o 5 o
p „
_ JO t»
O
S P-rf P
^ 0
5      2, a t= •» 7=
2. s»r2 ?
(»  O  > B
2 >
-ca o
1 ^ m d
i O o m
I CN  00 0 ©
S '«"0 1 a c ©
*° J5 ©
-   1; X
©".S ©
d d
ii  i v
CJ «
N  ©  ° ©
O c
Mi
■3°»
.23  I  H o
^   1 TJ CO
.H   . t* 1—1
a; 00
C C
o ©* Pr a>
-S. rf o c o
s "3 o
•3 S p
O C9
s, ©
P pO P
S -*J Jrf  rf O
^  u o  1» ki
S 0 fl 53
S «      es O
• al*"
o
w o - S"5
o     =?•= E
• 2 a _ n
«0 o-« a
ui © O
» o 03 c
.1 ©^
00 « ^ :=» ■ i rf rf 1^ *w
-Ž rf rf L
— -° S •*
a   0 £
O.^ ^ -čin
1 s 1
5 » C S *d
rf "2? (3
.5 rf1^
TJ
S -f
rf (O
2: *~ rf
« n
« b « s
O O 00
- ©
>N Ji m
-2 uo 2
©
I **>§
's 0 2 *» ^= ©
P    . «N
© H Ca
© o
= tc ©
o ©
o co
g  O. g
H o H
O o o o P«co
^ «*rt
o — 0
Bi
O ©
~ "p g tog »o g
rf 0 © t- š« -s to—»
* S. S oi-SJ
© -- tj r rf © ^«rf^-c-a«
•g, o g o o  r •
© c    CT    co M
/j o
_j ^ o" © © J3
»S    £ c o tc p/ _
O O"TJ
©
• i " "
2,™ 60
© S?— ©
" ? C
" -u rf
■a
5 O N O ifl O rf d
I"
rf o 03 a O M S S©.
® d _    tc .
,y -a f ««- s
©  ©  Bu > p!
O "tC 3
. «#    P" "5 o,
te 5t— «B © ©® ©5^ I •S -s g 5 J. ©     © 'ab
tC rf .43 © "
rt 0
Ca ^|
■r. _2
- 2
o g o. o,
«s a> ia ~      _ >X)
29. oktobra: Svropav Kopač iz Rad vanj 1.
Pri Slonn: dr. Razpet iz Idrije. —
Polak i« Dunaja. — Bjjer iz Kamnika.
— Nardini iz Gorice. — Hlaky iz Istrije. Pri rtallM: Krieg iz Dnnaja. —
Volič iz Benetk. — Hers w Dunaja. —
Wiederapik iz Norimberga. — Haiman,
Kealer i* Dunaja.)
C889-^