Sreča mladinskih let
                                                    (Piše Fr. Kralj.)
VI. Na vrhuncu.
te dvakrat smo se pogovarjali o jedi, o telesnem in dušncm kruhu. V tretje, pravijo, gre rado. In res, predragi moji mladi čitatclji, sem se namenil danes zopet govoriti o živežu, in sicer o dušnem živcžu. Pa nc o takem, ki si ga sami napravljamo tukaj na zcmlji, marvcč o prečudnem živežu, ki nam prihaja iz nebes, o nebeški mani, o angeljskem kruhu, o katerem poje sv. cerkev:
sDodelil si jim kruh iz ncbes, Kateri ima v sebi vso sladkost."
Vidim, da ste že uganili, da imam v mislih sveto obhajilo, in sicer prvo sveto obhajilo, ki je po pravici imenujemo največjo srečo mladinskih let. Mnogi priletni ljudje, tudi taki, ki so na svetu imeli veliko vesclih in srečnih dnij, so že naravnost spoznali in rekli, da dan prvega sv. obhajila jim je bil najsrečniši dan, ncle v mladih letih, marveč v vsem življenju.
Sedaj imamo mesec junij. V tem mesecu obhajamo spomin najslavnejšcga miadinskega zavetnika in angelja v človeški podobi — sv. Alojzija. V ta spomin sc deli po največ krajih ravno ta mesec nežni mladini tudi prvo obhajilo, da bi tembolj posnemala svetnikovo vnemo za vse dobro, posebej pa še za sv. obhajilo. Že narava sedaj nagiba prvoobhajance do ljubezni in vneme za ta najsvetejši zakrament. Narava se je vsa prenovila; tako naj se tudi njih duše prenove in vstanejo k novemu življenju po presrečnem zdru-

       96   
ženju s Kristusom.   Solnce žc gorko  ogrcva zemljo; tako naj ogreva tudi njih duše božja Ijubezen, ki lije svoje plamteče žarke \z tabernaklja.  
G, koliko otrok je bilo že oveseljenih z nebeško radostjo v dan prvega sv. obhajila, kar obstoji sv. katoliška cerkev, — tako oveseljenih, da so sc jim utrinjale biserae solzice nepopisne sreče in hvaležnosti po nedolžncm licu! Koliko jih bo osrečenih zopet letos! Opisovati vam jih ne morem. Po-kažem vam le jedno tako izvoljenko, ki vam bodi neka zastopnica vseh drugih. Poglejte njeno sliko: ali se vam ne zdi kakor nežen angeljček neba, ki hiti mej cvetlicami — sama cvetlica nedolžnosti — za lahkokrilim pisanim metuljem. Slikar je hotel s tem izraziti blaženstvo detinske sreče njenega priprosto nedolžnega srca. A nikar ne mislite, da naši deklici napravlja jedino le metuljček toliko sreče in blaženstva, ki kar kipi iz vsake slikar-jeve poteze, marveč ta radost, koje odsvit se kaže na deklici, izvira iz pre-velike sreče, da je danes prvikrat prejela v svoje srce Srečo samo in Vir vsega blažcnstva: nebeškcga Odrcšenika!
Kako skrbno se je pripravljala naša deklica na ta srcčni trenutck, ko bo napajala svojo žejno dušo pri neizcrpnem viru rešenja in življenja! Stela je mesece, tednc, dneve in slednjič ure, ki so jo ločile od združenja z Bogom.
In slcdnjič je prišel oni srečni dan, dan združenja z Neskončnim. Srce ji je močneje in burneje utripalo, lica so ji rdela, oko se ji je svetilo, ve-selja rosilo. Kot angeljček se je oblekla v belo obleko, znak nedolžnosti, ovila si je krog glavc vcnec Kristusove nevestc in vsa presrečna govorila s pobožnim pesnikom:          
Ta paša prečudna, ta hrana življenja                     
         Je angcljski kruh, ki rosf ga nebo.                                             On lck jc trpljcnja, on vir je rešenja,
             On v raj preustvarja to solzno zemljo.   
Da, res! Ko je vsprejela v srce Odrešenika, izginil je zanjo čutni svet; zemlja se ji je premenila v raj, kjer v nevidni družbi angcljev ne misli na nič druzega, kakor le na Jezusa in rajsko srečo njegove pričujočnosti.
Ko je tako premišljevala v sladkem zamaknjenju, ji vzdihne nakrat srce v hvalezni ljubezni do Jezusa in se izlije v trdni sklep:
Kako bi, moj Bog, zahvalila Te do.sti? Oj daj mi živeti jedino za Te!
Vrhunec nežnih čustev se je izlil v ta sklep, ;da hoče posvetiti vse življenje Njemu, kateri se ji je dal vsega v hrano, kateri je dal zanjo živ-ljenje na lesu svetega križa. Ko je vsprejela Vir vse ljubezni, je tudi sama občutila veliko ljubezen: njeno srce se je širilo in le to želelo, da bi vsi slavili Jczusa in se ogrcvali pri žaru njegove ljubezni; zlasti pa je mislila na stariše, sorodnikc in vse dobrotnike. Hvalnica za hvalnico, proslava za proslavo, zahvala za zahvalo, prošnja za prošnjo je potckala iz njenih ust in se združevala v jeden sam višck, jedno samo misel, katero smo žc omenili: Oj   daj   mi  živeti jedino  za   Te!
Tako vsprejme Najsvetejšega pobožna duša, ki v resnici čuti moč in ljubezen božjo. To in še mnogo več boste tudi vi, moji dragi, čutili, ko boste prejeli na vrhuncu sreče mladinskih let vrhunec vse sreče, Jezusa.
Fr. Hanfstacngel, fotograf in založnik y Monakovem.
-   98    -
Odšla je domov. A ni mogla ostati v zaduhli sobi. Nikakor! Njeno srcc se je preveč razširilo, da bi je mogle stene uklepati, razliti je mora v stvarstvu svojega Stvarnika, v naravi. Odloži svoj venec, ki naj bi bil odslej spomin in priča njene zaveze z Bogom, in odhiti mej cvetje v prosto naravo, da pod milim nebom pošlje v nebo svoje srčne želje in čustva. Tudi rokavce si zaviha, da bi se kaj ne pomazala snežnobela obleka, ki je zunanji znak njene dušne lepote in ki jo hoče tudi spraviti in skrbno hraniti v spomin današnjega presrečnega dne.
Tam tned cvetjem zagleda metuljčka, ki se lahkotno ziblje nad cvetli-cami, srkajoč iz njih dišečega medu.
Vse stvari po naravi jo danes uč6. Nežna cvetlica ji pripoveduje o lepoti nedolžnosti, metulj jo uči krepostij. Kakor srka sam iz cvetk le blag-dejni med in se ogiblje strupenih cvetlic, tako naj se tudi ona ogiblje greha in strasti, a nabira naj blagodejnega medii krepostij.
Vse je danes uči, a ona sama je tudi dovzetna za te nauke. Saj je ob-ljubila Odrešeniku le zanj živeti.
Taka je slika pobožne deklice na dan prvega svetega obhajila, taka naj bo slika vsake duše na dan največje sreče mladinskih let! Milodejni žarki te mladinske srečc naj pa še dolgo odsevajo — tje v pozna leta — prav do zadnjega obhajila, svete Popotnice v rajsko srečo!