Lojzetu
Tih večer je objel naravo,
ko sem zadnjič vid'la te.
V 'krsti spal si sredi cvetja,
mrzle b'le so Ti roke.
Zrla sem v obraz tvoj bledi,
vid'la na ustih sem smehljaj.
Hrepeneče sem čakala,
kidaj zapel boš kot nekdaj.
A molčijo tvoja usita,
ker za vedno si zaspal.
Tvojo kri je pila zemlja,
zanjo si življenje dal.
Ne odpre se več gomila,
tebe k nam ne bo naizaj.
Sladko apavaj, Lojze dragi,
konec je trpljenja zdaj.
Mati piše pismo belo:
»Sin si živ, ne pišeš nič ...?«
Pismo v hribe na Gorenjskem
v ikijimčku nese droben ptič.
Tam pod Blegašem v samoti
ni ljudi ne belih hiš.
Tam ob gozdu zelenečem
grob stoji, na grobu križ.
Tam se droben ptič ustavi,
belo pisemce odda.
Veter zašumi po drevju,
listje tiho šepeta:
»Reci moji dragi mami,
da mi zdaj je tu lepo.
Naj iponosna bo na sina,
padel je za svobodo.«
Martina Demšar-Boža
246