Iz dnevnika malega Šiškarja
TOREK
Ata je prišel ves zmahan z nekega sestanka in nekaj časa kar ni prišel k sebi. Bil je, skratka, čisto preč in je šele po daljšem prigovarjanju priznal, da so se na sestanku menili o kadrov-ski politiki.
»Si misliš, kaj je zakuhal Albert?« je zaro-bantil ata. S tem je mislil Jožkotovega fotra, pripovedoval pa je mami — toliko, da bo stvar jasna. Jaz sem pogovor lahko le poslušal, ker sem pisal domačo nalogo. To sicer ni vzgojno, toda kaj hočemo. kadar se potožim, mi ata pravi, da je tudi on kot mulc pisal naloge na kolmkišti — pa je vseeno postal to, kar je. To, kar je, s tem se ne bi hvalil. Kaj bo pa še postal, bomo šele videli pri spomladanski delitvi polo-žajev.
»Albert bi rad prevzel sindikat. Si lahko mi-sliš?«
Mama je mešala po loncu, rekla pa ni nič, čeprav si je najbrž kaj mislila. Zato sem jaz vprašal, kaj je tako narobe, če bi Albert prevzel sindikat — čeprav nimam pojma, kajjetosin-dikat.
Ata me je na srečo preslišal in se še naprej pogovarjai le z mamo, vendar sem iz nadalj-njega izvajanja ugotovil, da je narobe samo to, ker je na sindikat pravzprav računal naš ata.
»A ni bilo rečeno, da bo Albert dobil komu-nalo?« se je vendarle oglasila mama.
»Sevedajebilorečeno, vsesmosezmenili. Jaz sindikat, Frenksvet, Miha informiranje, Al-bert pa komunalo. Krasna kombinacija. Potem ti pa Albert vse podre. Pa kako trdoglav je, noče in noče komunale. Kot da je z Lune padel.«
»Pa vzemi ti komunalo,« sem predlagal, če-prav nimam pojma, kajjeto komunata. Ampak hecno se mi zdi, če se Ijudje prepirajo o tem, kaj bo kdo. Saj je dovolj funkcij; ne bi rekel, če bi ena manjkala, pa bi se morali cufati.
Ata je v trenutku nepozornosti spregledal dejstvo, da sem vprašanje postavil jaz, torej občan, ki piše nalogo in bi moral biti čisto tiho, ko se odrasli pogovarjajo.
»A jaz naj vzamem komunalo? Saj nisem na glavo padel. To je sama zafrkancija, odgovor-nost.«
Jožko mi ni nikoli pravil, da bi njegov fotr kdaj padel na glavo, torej ječisto razumljivo, datudi njemi ni všeč ta funkcija. Ne želi drugemu, česar sebi ne želiš, nam je velikokrat reklatrši-ca.
Ampak ata in njegovi kolegi že dolgo niso poslušali nobene tršice; veliko tega, kar so se naučili, so pa tudi že pozabili. Tega seveda nisem rekel na glas, ker sem moral pisati do-mačo nalogo in biti lepo tiho.
Zdi se mi, da je takšnih kuhinjskih pogovo-rov, kakršen je bil naš, te dni gotovo veliko. Ko bom velik, bom vse to verjetno tudi razumel, zdaj mi ni treba...                  - *