od leta 1895 Revija za ljubitelje gora glasilo Planinske zveze Slovenije 102. letnik September 2002 Po najboljši čaj na Smrekovec T ■ ?> ------- Muzci V gore po korejsko Dom na KoPcah titb'ćttM _________ 9770350434008 MEINDL K r,ù i i 1 £ r i i a a PRIVOŠČITE SVOJIM NOGAM NAJBOLJŠE! Resni tehnični čevlji, ki znajo dobro zadrževati toploto, avtomatske dereze pa se dobro prilegajo njihovemu togemu podplatu, ne sodijo le v zimsko gorniško garderobo. Če se nameravamo pred poletno vročino zateči na tri in štiritisočake z Mont Blancom na čelu, brez njih ne bo šlo. zunanji del iz usnja nuborin z gumo zaščiten prednji del membrana GORE-TEX® DURATHERM zagotavlja paroprepustnost in vodotesnost odstranljiv vložek AIR ACTIVE® izboljšuje zračenje DiGAfix sistem diagonalnega zategovanja vezalk podplat Vibram® CRACK-SOLE MULTIGRIFF® srednji del podplata ojačan z karbonskimi vlakni - možnost pritrditve avtomatskih derez Pravšnji za takšno rabo so Meindlovi tehnični gorniški čevlji Mt.Crack. Po eni strani si jih lahko nataknemo za naskakovanje zaledenelih slapov, povsem udobni pa so tudi za hojo po kopnem terenu. In za vse, kar je vmes, seveda. a. -j- ■- Bridj&tiaU1 NI DOBRIH ČEVLJEV BREZ DOBRIH NOGAVIC Da bi odlične lastnosti čevljev Meindl Mt.CRACK PRO kar najbolj prišle do izraza, moramo obuti primerne nogavice. Priporočamo tehnične nogavice BRIDGEDALE GTX SUMMIT, prilagojene za čevlje z goretex membrano. čevlja V trgovini TOMAS SPORT na Mestnem trgu 18 v Ljubljani je na zalogi več kot dvajset različnih modelov obutve PRODAJNA MESTA V SLOVENIJI KOALA SPORT, Bled KEJŽAR, Kranjska gora TOMAS SPORT, Ljubljana POHODNIK, Ljubljana ANAPURNA WAY, Ljubljana MERKUR M-ŠPORT, Kranj in Ljubljana - Rudnik SUVEL SPORT, Nova Gorica ALP SPORT, Novo mesto 3S ŠPORT, Kamnik www.meindl.de • www.bridgedale.com Ekskluzivni zastopnik in distributer blagovnih znamk MEINDL in BRIDGEDALE v Sloveniji je podjetje LOGOS TREND, d. 0. 0., telefon: 01 / 83 11 665 PLANINSKI KOLEDARJI 2003 ZA LETO 2003 STA V PRODAJI DVE IZVEDBI TRADICIONALNEGA PLANINSKEGA KOLEDARJA: 110 LET SLOVENSKEGA PLANINSTVA V počastitev 110 let organiziranega slovenskega planinstva je PZS izdala poseben stenski koledar. Na naslovnici in koledarskih listih so lepi posnetki naših gora, večinoma iz novih zornih kotov, na pomožnih posnetkih pa drobni biseri gorskega sveta: rože, živali, vode, led, naravne posebnosti. Koledar bogatijo verzi iz haiku poezije, dobro so označene lunine mene, na zadnjem listu s podaljškom za dotisk firme pa je nekaj dogodkov in letnic iz bogate zgodovine slovenskega planinstva ter kratka razlaga haiku poezije. Format je pokončen, 33x48 + 5 cm (za dotisk), koledar je vložen v papirnato vrečko. Cena koledarja je 790 SIT za izvod. Popusti ob nakupu večje količine 10, 15 in 20%. VISOKA PESEM GORA 2003 To je avtorski koledar priznanega planinskega fotografa Petra Janežiča. Ob odličnih posnetkih ga odlikuje razviden koledarski del s prazniki, luninimi menami itd. Koledar dopolnjuje 12 panoramskih posnetkov ter preglednica preteklega in prihodnjega meseca. Je odlična kombinacija umetniškega in poslovnega koledarja. Na zadnji strani je v slovenskem in angleškem jeziku literarno opisan naš gorski svet izpod peresa mojstra besede Stanka Klinarja. Format je dvojen, torej 42x30 cm, v visečem položaju 42x60 + 5 cm dodatka za dotisk. Cena koledarja je 880 SIT za izvod. Popusti ob nakupu večje količine 10, 15 in 20 %. Vabimo Vas, da se obrnete na nas, saj že vrsto let pripravljamo značilne, vedno lepe in vedno drugačne koledarje. Sporočite nam svoje želje o količini in roku dobave ter dotisku firme. Koledarje si lahko ogledate in jih naročite pri g. Franju ZUPANČIČU (tel.: 01/434 30 22, 434 30 23, 231 25 53 / interna 104, fax 01/432 21 40) na Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Po enem letu Piše: Vladimir Habjan Počitnice so za nami in spet smo skupaj. Za uredništvo so bile sicer bolj kratke, saj je bilo treba že med dopustom spet seči po pero in narediti novo številko. S pričujočo številko uredništvo začenja svoj 'drugi krog'. Moram priznati, da si nobeden od nas ni predstavljal, da je pri reviji tako veliko dela. Veseli smo vseh pohval in tudi kritik. Pričakovali smo sicer še večji odziv, zato vas na tem mestu ponovno vabim, da nam pišete. K pogovoru smo v tej številki povabili novopečeno podpredsednico planinske organizacije in jo povprašali tudi za mnenje o Planinskem vestniku. Pravi, da je vestnik glasilo Planinske zveze Slovenije in da mora to tudi ostati, da se mnoga planinska društva pritožujejo, da se njihovi prispevki ne objavljajo, in da bi morda kazalo izvesti v planinski organizaciji anketo o tem, kakšno vsebino si planinci želijo. Poskusimo tole malo pokomentirati. Za začetek moram poudariti, da smo vsi člani uredništva planinski publicisti in razgledani gorniki, kar je vsekakor pomembno za uspešno delo revije, uredniška zasnova, ki ji sledimo, pa je v skladu z zasnovo številnih uglednih mednarodnih revij. Pa preglejmo nekaj statistike: od septembra lani pa do trenutka, ko tole pišem, je uredništvo prejelo 825 prispevkov, od teh jih je bilo objavljenih 501 (61 %), na objavo jih čaka 101 (12%), 62 (7%) je še nepregledanih, za objavo ocenjenih kot neprimerni pa je bilo 161 (20 %). Torej je prispevkov, ki jih ne bomo objavili, okoli 20%. Ta številka se nam ne zdi kritična. Dejstvo je namreč, da vedno več bralcev piše o svojih planinskih doživetjih (vseh avtorjev je 299). Dejstvo je tudi, da vrsta kakovostnih prispevkov, potem ko jih odobrimo, vse predolgo čaka na objavo, kar povzroča slabo voljo avtorjev. Vseh prispevkov enostavno ni možno objaviti takoj zaradi pomanjkanja prostora. To nam je naš tehnični urednik nazorno prikazal pri eni od letošnjih številk z vprašanjem: »Kako spraviti tri litre vina v štefana?« Posebna težava je tudi skrajševanje društvenih novic in obvestil. Ugotovili smo nam- reč, da bi objava vseh prispevkov v takšnem obsegu, kot jih dobimo, presegla polovico revije! Ravno v popočitniških časih dobivamo celo vrsto poročil, zapisov in prispevkov o planinskih taborih, izletih in podobnem. Ker torej vseh ne moremo objaviti, jih skrajšujemo, in to v glavnem v soglasju z avtorji. Za veliko društvenih zadev pa so tako in tako primernejša Obvestila. Drugo vprašanje je vsebinska zasnova. Kakšni so tu cilji? Planinski vestnik je bil, je in bo ostal glasilo PZS in planinskih društev. Čeprav smo v uredništvu vsi amaterji, torej brez stalno zaposlenih, se vseeno trudimo slediti vsem vidnejšim planinskim dogodkom. Vendar v vsej več kot stoletni zgodovini Planinski vestnik ni bil le glasilo planinske organizacije, pač pa medij vseh tistih, ki jih je planinski svet kakorkoli zanimal, pa če so bili člani organizacije ali ne. Želimo si, da bi bil Vestnik zanimiv za vse, ki imajo radi naravo in pomagal vsakomur, ki si želi v gore. Saj nekaj takega naj bi bilo tudi poslanstvo PZS. Zato naj vestnik po našem mnenju ne bi prinašal samo informacij o dogajanju v planinski organizaciji, pač pa še celo vrsto drugih planinsko zanimivih tem. V tem kontekstu bi lahko anketa, čeprav izvedena 'samo' v okviru planinske organizacije, dala še kakšno dodatno vsebinsko usmeritev. Ne glede na to, kdo je izdajatelj, pa mora imeti uredniška politika toliko svobode, da doseže zastavljene cilje. Eden od pomembnejših, ki ga je s svojim sklepom potrdil tudi upravni odbor PZS, je bil dvig kakovosti in posledično zvišanje števila naročnikov. In kako smo pri tem uspešni? Dejstvo je, da smo po dolgih letih upadanja števila naročnikov uspeli ustaviti to težnjo in jo celo preusmeriti: od novega leta je več kot štiristo novih naročnikov. Če prištejemo še izvode, ki se prodajo v prosti prodaji, pa je številka še višja. Doslej se je torej uredniška zasnova pokazala kot učinkovita. Lahko pa bi bilo še bolje. Če bi bili še uspešnejši s propagandno akcijo, ko smo naprosili društva, naj vsakemu novemu članu izročijo naročilnico na vestnik, in bi bili 'društveni poverjeniki' učinkovitejši pri »novačenju« novih naročnikov, če bi dočakali večji odziv na naš poziv: »V vsako planinsko kočo plakat Planinskega vestnika!« itn. Kakorkoli, uredniki smo s prenovo po enem letu »zmerno« zadovoljni. Seveda bi si želeli, da bi bilo marsikaj bolje, pa vendar ... Prijetno branje in se srečamo v gorah! IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Glasilo Planinske zveze Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja vsakega desetega v mesecu, julija kot dvojna številka. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugod. NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana tel. 01 4343022 faks 01 4322140 e-pošta: pv@pzs.si http://www.planinski-vestnik.com UREDNIŠKI ODBOR: Vladimir Habjan (glavni urednik), Andrej Stritar (namestnik gl. urednika), Emil Pevec (tehnični urednik), Igor Maher, Marjeta Keršič Svetel, Marjan Bradeško, Boris Strmšek, Andrej Mašera, Adi Vidmajer, Tone Škarja ZASNOVA IN OBLIKOVANJE: Kojetaj d. o. o. PRIPRAVA ZA TISK: Studio CTP, d. o. o. TISK: DELO tiskarna, d. d. Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte natisnjene in na elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri A banka d. d. Ljubljana. Naročnina: 5500SIT, 45 EUR za tujino, posamezna številka 600 SIT. Članarini PZS za člane A in D vključujeta naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova s tiskanimi črkami navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni nujno tudi mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez soglasja izda-jateja ni dovoljeno. Uredništvo si pridružuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaro-čenih člankov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Glasilo sofinancira Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS. Naslovnica: Andrej Štremfelj v Herletovi smeri (foto: Tone Skarja) Brez sbrahu čez strmo skalovje (4) Zavarovane plezalne poti Muzci ... (8) Če boste prišli prezgodaj, se vam morda le poredno namuznejo in vas pustijo mimo ... Gore so prispodoba življenja (14) Pogovor s predsednikom Milanom Kučanom ob mednarodnem letu gora Clovek mora tudi v življenju precej delati, če želi uspeti. Noben hrib ni podarjen. Za vsakega je treba garati. p% V v - Po opuščeni stezi s Komne v Ukanc (19) Dogodivščine med Ukancem in Komno V hribe po korejsko (23) O zaprtih vratih in železnih stopnicah Moja Punkcija je hkrati izziv in obveza (26) Pogovor s Slavico Tovšak, podpredsednico PZS Andrej Stritar, str. 4, Marjeta Štrukelj, str. 8 Magda Šalamon, str. 14 Borut Mencinger, str. 19 Andrej Stritar, str. 23 Vladimir Habjan, str. 26 iNAŠA smer Belač-Zupan v Sitah NOVICE IZ VERTIKALE PAK v Andih ODMEVI »Briga me!« Prekrščena žolna 31-33 KOČE Dom na KoPcah (31) Na sončni strani Košute In prišel je mesec maj, pa smo rekli: »Gremo na Kofce! Da se nam oči napasejo na živo-pisanih cveticah!« 34-35 LETO GORA Gad (Vipera berus) (34) Gorska žival meseca Gad je eden izmed treh predstavnikov strupenjač pri nas. Živi pretežno v alpskem svetu, dobimo ga vse od Julijskih Alp pa tja do Pohorja, redkejši je na jugu države, kjer živi le v višfih legah. 40-41 ALPINIZEM Herletova z Andrejem (40) Plezanje dveh himalajskih generacij Jože Drab, str. 31 Milan Vogrin, str. 34 Tone Škarja, str. 40 PLANINSKA LITERATURA 44-48 Četrti zbornik GRS Slovenije Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom [NOVICE IN OBVESTILA 48-56J Stoletnica Jurkove koče Gremo varno v gore Alpe vse povezujejo £3t Brez strahu čez strmo skalovje 4L yv. A + r V VtrMTM .avarovane Diezaine doi Po zavarovanem osrednjem delu grebena Muzcev M ■ / -Jt i m. J. >. Poletje je čas za obisk visokogorja, tudi za preizkus v zavarovanih plezalnih poteh (marsikdo zanje najraje uporablja kar udomačeno tujko, privzeto od Italijanov - ferata). Nekaj izzivalnega je v teh poteh, imajo poseben čar, ki ga le postopoma spoznavamo in postajamo z njim zasvojeni. Spomnim se, kako sva z ženo sprva zviška gledala nanje v tistih letih, ko sva le občasno dobila pol prostega dneva čez vikend, da sva lahko namesto z otroškim vozičkom poletela kam v višine. Zdelo se nama je, da naju to žele-zje omejuje, da to »ni tisto«, da sva midva alpinista, katerima je skala pač sveta stvar, in da se že ne bova obešala po teh umetnijah. Pa sva potem kaj kmalu dojela, da zadeva sploh ni tako slaba, kaj slaba, da je naravnost prijetna. Podaš se v vertikale brez obilice plezalske opreme, nimaš nobenih skrbi z orientacijo in dokaj točno veš, koliko časa boš za pot porabil. Prav udobno! Pri tem pa hodiš po svetu, ki ti je posebno pri srcu: čez strme stene ali pa po prepadnih in razglednih grebenih. Ko pa sva odkrila še vso preprostost samovarovanja, je Varno pripet na ostrem grebenu - v južni steni Hochköniga bila ljubezen do teh »jeklenih« poti zapečatena. Vponka in nekaj pomožne vrvice ti že ponuja bistveno psihološko in dejansko izboljšanje varnosti. Ce pa pravilno uporabljaš celoten samovarovalni komplet skupaj s čelado, potem si na feratah lahko tako rekoč popolnoma sproščen. Strah spremeniš v pozornost, preostane ti le še obilo užitkov v gibanju čez visokogorski svet. Prava stvar za tiste, ki v gorah iščemo lastne sprostitve z malo zvišanja adrenalina. Seveda pa to ni nadomestilo alpinističnemu plezanju v stenah, kjer so cilji in motivi pač drugačni. O etiki nadelave zavarovanih poti je bilo že marsikaj napisanega. Vsekakor gre pri taki poti za določen poseg v naravo zato, da ljudem omogočimo njeno intenzivnejše doživljanje. Torej neke vrste nasilje. Toda že nekajkrat sem v gorah ugotovil, da so ti posegi pravzaprav zanemarljivi za naravo in da jih je zmožna v zanjo zanemarljivem času spet pozdraviti. Ste vedeli, da je bila nekoč iz doline Koritnice na Kotovo špico speljana zavarovana pot? Domnevam (nikjer nisem zasledil česa zapisanega), da so jo nadelali Italijani pred drugo svetovno vojno. Danes tam žalostno binglja le nekaj zarjavelih ostankov jeklenic. Pa šele 60 let je minilo ... Se enkrat toliko, pa verjetno ne bo ničesar več. In tako bo z vsemi današnjimi feratami, ko nas ne bo več ali pa nam zanje ne bo več mar. Za naravo so majhna praska, nam pa veliko nudijo. Zavarovane poti imajo pri nas dolgo tradicijo in pestro zgodovino. Tja do šestdesetih let prejšnjega stoletja so bile naše gore celo med najbolj »oželezenimi« deli Alp. Ferate so delali pač zato, da so omogočili dostop na vrh (npr. na Triglav, na Konja s Presedljaja ali pa skozi Turski žleb), nastajale so zaradi konkurence med društvi ali narodi (pot čez Prag in Tominškova) pa tudi zaradi političnih mej (Hanzovi na Prisank in na Malo Mojstrovko, Slovenska in Italijanska na Mangart). Imamo tudi nekaj »športnih« plezalnih poti, torej takih, brez katerih bi zlahka osvojili goro, po kateri so speljane. Res pa je, da so predvsem v plezali-ščih, daleč od visokih gora (Turnc pod Šmarno Goro, Gradiška Tura, Majina polica in še kje). Našim markacistom in predvsem Komisiji za pota pri PZS gre zahvala, da so naše zavarovane poti solidno vzdrževane in da le redko naletimo na odseke, ki so jih naravne sile uničile do neuporabno- sti. Postopoma pa tudi naše poti dobivajo modernejši sistem varoval - namesto nekdanjih predvsem klinov in skob je danes bistvenega pomena ob poti napeta jeklenica, na katero pripnemo samovarovanje. Novih plezalnih poti pri nas ne delamo več. Celo o obstoječih smo že preživeli daljše javne razprave, spomnimo se samo Hanzove na Prisank, ki se je uspešno ubranila predlogov o ukinitvi. V tujini pa lahko sledimo prav nasprotnemu razvoju. V Italiji, Avstriji in Franciji odpirajo vedno nove zavarovane poti. Letoviški kraji jih reklamirajo kot pomemben del svoje ponudbe v kopnih letnih časih. Tako je recimo na območju Lago di Garda v Italiji, kjer so »feratisti« najpomembnejši gosti poleg prostih plezalcev in gorskih kolesarjev. Uporaba zavarovanih poti je seveda zastonj, toda vsak planinec kaj zapravi v dolini, če se pride preizkusit v njih. Podobno je v Ramsau pod Dachsteinom, kjer nova, drzno speljana »superferata« Johann (o njej smo v PV pisali pred enim letom) zaseda pomembno mesto v reklamnih prospektih. Tudi na bližnjem Hochkönigu sem lani po naključju naletel na drzno novo zavarovano pot v južni steni, ki je na zemljevidu še ni. Tuje revije so polne novic o vedno novih jeklenicah v stenah, vsaka izdaja nemške knjige Klettersteig Atlas, kjer naj bi bile na kratko opisane prav vse take poti po Evropi, pa je debelejša. Neverjetna je tudi domiselnost nadelovalcev novih poti. Tehnične rešitve premagovanja strmih odsekov z varovali so ponekod naravnost genialne. Nekoč so zelo radi v stene zvlekli težke kovinske lestve (npr. v Brenti v Dolomiti), potem so nabijali stotine klinov in skob, danes pa vedno bolj računajo na spretnost in moč obiskovalcev in nam zagotovijo predvsem jeklenico za varovanje. Tako sem že marsikje zelo sopihal, ko sem lezel navpično navzgor čez previs in pridno uporabljal obe vponki (na lažjih odsekih seveda »goljufam« in uporabljam le eno). Pod Hochkönigom pa sem se lahko prvič preizkusil na nenavadnem mostu čez globoko škrbino: hodil sem po eni jeklenici, držal pa sem se lahko za drugi dve. Brez samovarovanja sploh ne bi upal tja gor! V tej številki Planinskega vestnika objavljamo članek o poti na Muzcih, ki je zgrajena šele pred dobrim letom. Izrabili smo ga tudi za predstavitev te prikupne gorske skupine. Preberite še članek o samovarovanju v prejšnji številki Vestnika in se podajte na pot! O Pravkar izšlo Bine Mlač, Aleksander Čičerov in Nada Mlač Varneje po Peratah in Vodnik po dolomitskih Peratah 1 AKTUALNA TEMA PLANINSKIVeStnik 9 / 2002 ■ Muzci ... Če boste prišli prezgodaj, se vam morda le poredno namuznejo in vas pustijo mimo ... Besedilo: Marjeta Štrukelj Fotografije: Andrej Stritar Praznik cvetja in samote, oda stvarstvu in lepoti. Dolga leta skrita očem zažari in te vname, da bi lahko ostal kar tam, in potem v dolini tavaš, izgubljen za produktivno delo in ostale čislane vrline. Kot vsak zasvojenec poskuša širiti svoje vrste, mi bo odleglo, ko bo tudi vam kup nezlikane žehte zakrival razgled na Grintovce in krivde ne boste priznali. Lepo po vrsti! Največjo odgovornost seveda nosi g. Stanko Klinar, to pot mu pomaga tudi g. Andrej Mašera. Med kuharske knjige so se pomešali še zemljevidi - Cime del monte Musi (TAB št. 26) z vrhovi M. Cadin, 1818 m, Viliki Rop, 1869 m, M. Zaiavor (Zajauron), 1815 m, in z večjim številom neimenovanih vrhov več kot šestkilometrskega grebena z najvišjo višino 1878 m. Na koto 1866 m je vrisana markirana pot z bivakom Dina Brolla na višini 1626 m, ki moji polžji hitrosti obeta udobno izvedbo predvidenih »grozljivih naporov«. Bivak Dino Brello pod Muzci V strma pobočja Malo pred poldnem sva v dolini Dol po Meji pri smerni tabli za Muzce na višini 691 m parkirala avto in se ozrla v osončen greben, skoraj 1200 m višje. Se preden sva pustila bujne trave in njih cvetje pred prvo grapo Rio Tapotamor, so nenavadno veliki cvetovi svišča napovedali stalno zaposlitev s čustvenimi izlivi: »Joj, poglej, kako so lepi, kar šest jih je skupaj!« Neizvirno, a spontanosti se ni moč upreti, vsaj meni to v četrt stoletja ni uspelo. Namesto evforije bi že lahko malo bolj umirjeno in »naravno« sprejemala dejstvo, da se vsako pomlad rodi novo življenje v enaki obleki: navadni slečnik, z visoko donečim imenom Rhodotha-mnus chamaecistus, svoje cvetove razpre na istem mestu v enaki rožnati srajčki. Kako je tu vse preprosto, avriklju ni potrebna nobena pomada, da bi ga opazili, svileno dlakavemu kosmatincu se ni treba obriti in zavezati kravate, da bi bil japi. Barvne kombinacije usklajene, modni dodatki vedno sveži, ničesar zastarelega in obnošenega. Vedno znova vabljivo, fotogenično, primerno za naslovnice ... Hitro spet pozabim, kako obnošen je moj besednjak, in začnem: »Poglej ...« Pot se je rahlo spustila v grapo Zalodre, loveč oblizujoče kapljice po skalah sva le počasi napolnila plastenke z vodo. Nekaj korakov navzgor iz grape v zeleno senčico, in glej ga zlomka, sveže žuboreč studenec je živahno in obilno nudil svoje darove. Ja, treba je vedeti, kaj v opisu pomeni beseda »preseneti«. Strmina je tu dobila svoje ime, srečala sva tudi edino živo dušo na svoji poti. »Bon di,« je odzdravil in ponovil nekoliko polomljeno: »Dober dan« v znak prepoznavanja najine identitete. Na dobro uhojeni stezi zaman iščeva sledove živali, tu je gamsom zagotovo prevroče, le kukavica naju spremlja visoko, da odmeva v pečine. Vrh žleba je rušje postalo gostejše, nažagana stena pred nama se je naenkrat odmaknila daleč naprej. Levo na robu mi pokaže bivak. Kar poletela sva in bilo je kaj videti: miza in dve klopci na hribčku, pod njim precej običajna rdeča konzerva - dokler ne vstopiš. Veliko okno z razkošno svetlobo razkriva prijeten dom, vse je toplo obdano z lesom, klopi nudijo štiri ležišča, šest penastih blazin je pripetih na steni, v kotu peč in pod klopjo drva ... Ljubko, rajsko, na kratko: »narejeno z ljubeznijo«, in predvsem nič umazane posode, smeti ali navlake. Za bivakom pa še pipica s hladno deževnico za rezervo. Vse je na svojem mestu, tudi razgled izza varovalne ograje; rušje namreč prav tako kot vse v Muzcih strmo pada v globino. Gledam prek Tera (Pradielisa) v Cento (Tarcento), naravnost med Viškorško goro z Brinico in Postovči-čem, s katerega bova šla na Lanež. Z juga je menda pretežko. Rahle meglice se dvigujejo, daljave bodo najbrž na voljo vam. Bivak S stene bivaka najino vselitev prijazno pozdravijo oči - to je fotografija g. Dina Brolla, ki je umrl na Bernini leta 1991. In zraven uokvirjen izrez zemljevida. Sveta pomagavka, spet ne bo šlo po načrtu. Jutri bo Lanež sameval ... »Daj najin zemljevid,« poprosim, čeprav mi je jasno, da vidim označeno zavarovano pot prek grebena, ki se po vzhodni grapi med Velikim Robom in koto 1878 m spusti v Karnico (Sella Carnizza). Te poti na najini starejši izdaji zemljevida ni. Tudi g. Kli-nar in g. Mašera sta nam pripravila opise poti pred to novostjo, saj izdaja zemljevida na steni datira šele v leto 2001. Nisva vedela in nisva načrtovala. Prečenje? Na dolgo se spogledava. Seveda bova šla in on previdno naslednje jutro vpiše smer v knjigo: »Poskusila bova v Karnico.« Tako za vsak primer, da se človek lahko častno umakne. Kako nazaj do avta? Peš. Promet po obeh dolinah je tako gost, da s koledarjem čakaš naslednji avto. Prek Nizkega vrha ali Zajavorja? Bova videla pri Sv. Ani. Prijetna pot prek Rušja se junaško postavi pokonci, zložim palice, pripraviva samovarovanje, če bi bilo ravno kje »popoprano«. Koraki menjavajo skalo, mokro travo in vlažno zemljo, ki se lepi na podplate, da tudi razmeroma nezahtevna zavarovana pot lahko ponudi bližnjico v večnost. A resnih težav do kote 1866 m vendarle ni, če hodiš še malo z glavo. Na vrhu naju najprej pozdravi Rezija, ajdovska deklica bi lahko stopila naravnost v S. Giorgio (Tam v Bielo). Nemalo nostalgičnih spominov skriva Rozajanski Kumün s svojo potjo visoko v robéh. Zal se Kanin svetlika le skozi meglice, raz-potegnjena Zrd nad sabo komaj za hip pokaže Strmo peč in Montaž. Ne, daljnih razgledov tokrat ne uživava, zato pa sonce prijetno greje in vabi naprej. Po novi zavarovani poti Obrneva hrbet težjemu grebenu proti Kadinu, od tu ga najbrž dosežejo le »posvečeni«, in si ogledujeva vabečo »žago« na vzhodu. Da jo prav vde-neš, je potrebno sestopiti z vrha malo nazaj do dobro označenega razpotja in po travnati prečnici pod prvi zob. Sneg je pravkar odlezel. Ne odvrne naju oznaka zahtevnosti EEA (Per escursionisti es-perti con attrezzatura), ki po najinih izkušnjah lahko postreže pri naših sosedih z zelo dobro zavarovano, a težko izvedljivo potjo (moč v rokah!), do nekoliko slabše zavarovanega, prijetnega po-plezavanja. Tukaj je bilo slednjega več, a tudi vsa težja mesta so dobro opremljena, tako da razen večje izpostavljenosti, ni težje od pristopa na koto M. Musi, 1866 m. Ocenjujeva, da sodi med zahtevno in zelo zahtevno zavarovano pot, nikakor pa ni izjemno zahtevna. Ta pot je za naju očitno pot samih presenečenj. Ze po dobri uri je z grebena pristala na sedel-cu med Velikim Robom in najvišjim vrhom Muz-cev, kjer v nasprotni smeri stoji oznaka EEA 737. Od tod se spušča v položnejši široki grapi proti vznožju grebena. Zakaj nisva poskusila na vrh Muz-cev? Ne vem, najbrž sva samo sledila oznakam, ker takrat še nisva vedela, da je tako lahko, ali pa so naju zapeljali kimajoči alpski zvončki? Dobrih sto, sto petdeset metrov pod sedlom zagledava na skali stare oznake z napisom M. Musi in nove, rdeče pike. Kaže, da se tod pride na Veliki Rob. Po nekaj metrih doseževa ozko in globoko skalno votlino s kipom Marije in žal tudi s kupom plastičnih ostankov dogorelih sveč, sodom in še nekaj navlake. Okrog votline pike vodijo prečno navzgor proti desni, nato se obrnejo v levo in palici sta postali spet odveč. Prek lepo nagnjenih plošč s čisto pravimi stebrički in dvajset metrov navzdol v majhno škrbino, pa spet v prijetnem plezanju navzgor - nič težkega, nič šodra, nobenih varoval, saj bi tako samo motila svobodo in ritem. Kot ukraden biser je ta pot, z eno samo napako, prehitro pridete na vrh. In ogrlica pred vami ni več zastrašujoča žaga, temveč prijazen greben Muzcev, katerih stvarnik ni hotel, da bi se na njih hvalili z doseženo višino, ampak z videno lepoto njegovega skritega vrta. Ceprav g. Stanko Klinar odsvetuje odlašanje obiska na tretje življenjsko obdobje, tega za božjo voljo ne storite, preden ste raztrgali prvi par planinskih čevljev in se visoko razgledali prek širnih obzorij. Naj se vam prej ohladi razgreta glava in umiri korak, da boste gledali s srcem in brez sramu potočili solzo domoljubja. Ce boste prišli prezgodaj, se vam Muzci morda le poredno namuznejo in vas pustijo mimo, ne da bi vas zares sprejeli, začarali, osvojili za vedno. Zdaj sva razločno videla, da je sosednji vrh oz. kota, ki leži jugovzhodno od tod, res višja in pridemo nanjo brez posebnih težav s sedelca, kjer markirana pot zapusti greben. Zagotovo torej Veliki Rob s 1869 m ni najvišji vrh Muzcev, kar kaže tudi zemljevid. Ce so oznake višin na njem prave, navedbe v naših vodnikih še niso usklajene (točne): višina, ki jo dosežejo Muzci, je kota 1878 m. Pomembno in omembe vredno je seveda to, da nas na Veliki Rob peljejo oznake, ki tudi na novem zemljevidu še niso vrisane. (Dr. Henrik Tuma na zemljevidu Rezije l. 1913, kjer označuje mejo slovenske posesti in govorice, navaja višino 1875 m in Veliki Rob imenuje Votli Rob, visok 1856 m. Zal njegovih opisov Muzcev še nimava.) Kot bi Kaninske pode preselil pod Muzce, sva ugotavljala, sestopajoč med spoštljivo velikimi balvani, občudovala sva mojstrsko delo vode na skali: prečni žlebovi povedo, da je skalo tisočletja obdelovala, nato jo je sila narave (najbrž potres) iztrgala in prevalila. Zdaj nastajajo pokončne brazde. Pokline je naselilo zelenje in cvetje, ki iz same skale sili in rojeva. Položno, obrnjeno včasih celo korak navzgor, doseževa ruševje. Kaj tod zdaj počnejo žice? Mogoče imajo jamarji odgovor. Pot zaide v nek širok, z bukovjem poraščen jarek in dolgo dolgo zavija desno brez izgube višine, kot prelom Vrhovi Muzcev s kote 1878. Zadnji vrh v grebenu je Zajavor, čisto zadaj se vidi Krn. v pobočju se zdi; na višini 1430 m sva našla bazo, vseokrog pa polno označenih vhodov v jame. Dolgi povratek Tik pod sedlo Karnica prideva že pošteno utrujena, cesta po dolini Učje je ozka, a lepa. V naselju počitniških hiš (nekdanji pastirski stanovi) je obljudena le ena hiša, avto pravkar odhaja v Rezijo, ničesar za naju. Po juhi in kavi pogumno zakorakava k Sv. Ani, slišiva živahno Učjo, ki izginja vse globlje. Oblaki so silili prek Muzcev, ne, na Zajavor danes ne greva, hitreje bo prek Nizkega vrha, ki je le 150 m višje, a neskončno daleč. Izredno lepa gorska cesta brez jam in ovinkov enakomerno pripelje prav na planino. Drugi del poti že poznam, bil je izlet za dve ženski in psa, takrat je severna pobočja Laneža prekrival še sneg in kot rezervni cilj se je Nizki vrh prav prijetno izkazal. Razen grape, seveda, ki zahteva, da v sestopu spet rineš v breg. Na sedlu Tam na Meji sem pred gostilno zaman čakala, da z leve pripelje mimo avto in mojega sopotnika ljubeznivo pobere, da revežu ne bo treba tolči vseh kilometrov asfalta. Nikogar ni bilo. Ni jih tolkel, pretekel jih je. Ce bi šla z njim po avto, bi zamudila, mejni prehod Učja ob sedmih zvečer nepreklicno zaprejo. Italijanski carinik je dve minuti pred sedmo ponovno odklenil zapornico, drvela sva do naše meje, kjer je policijsko vozilo že krenilo v dolino, a se je vrnilo. Z avtomatiko je bilo nekaj več dela z odklepanjem in zaklepanjem. Policist se jezil. Bil je prijazen. Lepo je bilo. V neki drugi zgodbi smo nepoučeni prišli deset minut kasneje in zato potovali pozno v noč. O Tišina Tina Rot Tišina. Skrivnost velikega, govorica preprostega. Navdušenje odprtega, začudenje skromnega. Tišina, spremljevalka modrega. Na samotnih gorskih poteh te naberem in povežem v šopek svoje duše, za danes in jutri. 1 AKTUALNA TEMA PLANINSKIVeStnik 9 / 2002 ■ Muzci (Cime di Monde Musi) so svojevrstna gorska skupina na jugu Julijskih Alp v celoti v Italiji. Italijani jih uvrščajo v Prealpi Giulie. Greben Muzcev je okoli 6 km dolg in je razpotegnjen v smeri vzhod-zahod. Vse vzpetine so približno enako visoke (okoli 1800 m), vmes pa tudi ni nobenega globokega sedla. Greben ločuje dolino Tera na jugu od doline Rezije na severu. Ker so doline razmeroma nizke (tudi le 500 m), so višinske razlike velike in so ture na vrhove resen planinski zalogaj. Da ne bo zmede: v grebenu Breginjskega Stola sta še dva vrha z imenom Muzec, ki pa seveda ne spadata v našo skupino. Prav tako se včasih z imenom Muzci označujejo tudi gore še zahodneje od našega grebena, vse tja do Lopiča nad do- lino Tilmenta (Tagliamenta). Tokrat se omejujemo le na osrednjo, 6 km dolgo pregrado. Priporočamo obisk spomladi ali jeseni, ko je hladneje. Izhodišča Rezija - po cesti iz doline Bele (tja prek Rateč ali pa prek primorskih mejnih prehodov) ter na prelaz Karnica (Sella Carnizza). Terska dolina oz. Dol po Meji - iz Bovca čez mejni prehod Učja in čez neizrazit prelaz Tam na Meji (Tanamea) ali pa z juga iz Čedada. Iz Učje možno tudi na prelaz Karnica. Zavetišče Bivak Dino Brollo, 1676 m, 6 ležišč brez odej, deževnica, pod osrednjim delom grebena na južni razgledni rami. Markirane poti Pod številka 740 na Monte Cadin, 1818 m, iz vasi Muzci (Tanataviele) v Terski dolini. Strmo, sončno, naporno, 4-5 ur. Pot številka 703 in 740 iz Rezije na Monte Cadin. S ceste proti Karnici izpod slapu Barman. 4-5 ur. Pot številka 737 do bivaka Brollo in na koto 1866 m iz Terske doline. Strmo, sončno, naporno, divje okolje, proti vrhu zavarovano, 4-4.30 ure. To pot so pred kratkim podaljšali po glavnem grebenu dobro uro proti vzhodu in pod Velikim Robom (na zemljevidu Viliki Rop) navzdol na sedlo Karnica (opisano v članku). Po grebenu je zahtevna zavarovana pot. Iz sedla Karnica do vršnega grebena 2.30-3 ure. Pot številka 727 na Zajavor, 1815 m, s prelaza Tanamea. Udobna pot, do škrbini-ce Zajavor (Bochette di Zaiavor), 1608 m, normalno markirana, naprej le rdeče lise, čeprav brez težav. 3-3.30 ure. Do škrbini- ce lahko pridemo tudi s sedla Karnica v 2 urah, do vrha v dveh in pol. Prečenje celotnega grebena Delno prečenje vzhodnega dela je opisal že Henrik Tuma kot nekdanjo tihotapsko pot. Razen nekaj vmesnih stolpov, ki se jim da izogniti na kraške pode na severni strani, je ta del enostavno preplezljiv do kote 1878 m pri Velikem Robu in po novi Perati tudi do kote 1866 m. Opisa zahodnega dela grebena, ki je videti zahtevnejši, nismo uspeli izslediti ne v domači ne v tuji literaturi. Vabimo morebitne poznavalce, da se nam javijo! Literatura Vodnik: Tine Mihelič: Julijske Alpe, planinski vodnik, PZS, 1998 (Poglavje o Muzcih je napisal Stanko Klinar.). Zemljevida: Canin - Valli di Resia e Rac-colana, Tabacco 027, 1:25.000; Prealpi Giu-lie, Valli del Torre, Tabacco 026, 1:25.000. Andrej Stritar Gore so prispodoba življenja Pogovor s predsednikom Milanom Kučanom ob mednarodnem letu gora Pogovor vodila Magda Šalamon Fotografiji: Stane Klemene Ob mednarodnem letu gora sem obiskala predsednika republike Slovenije, gospoda Milana Kučana, ki je bil gost radia Goldi Prebold. Za bralce Planinskega vestnika sem povzela del pogovora. Gora je pravzaprav polje prizadevanj za življenje. Gorsko rastlinje je skromno, a žilavo. Barve planinskih rož so pretresljivo čiste. Viharniki stražijo nove poganjke ob svojih koreninah. Človek potrebuje za vzpon proti vrhu v pripeki resno pripravo, pogum za napor, tovarištvo soljudi, in potem ga zaobja-me prešerna radoživost veselja na ciljih. Kaj predstavlja gora vam? Gore so lahko nekakšna prispodoba življenja. Človek mora tudi v življenju precej delati, če želi uspeti. Noben hrib ni podarjen. Za vsakega je treba garati. Imeti je treba trdno voljo in seveda, ko človek osvoji kakšen vrh, kot temu pravimo, si želi osvojiti še višjega. Moja ambicija je vedno bila spoznati hribe s tiste težje strani, s strani, kamor ni mogoče na pohodniški način, ampak je potrebno nekaj znanja in tudi pomoč ljudi, ki so v gorah izkušeni. Doživetja in izkušnje so duhovna hrana človekove zavesti na polju zavestne odgovornosti za življenje: svoje, soljudi, sveta. Vam, g. predsednik, prinesejo izkušnje v navezi medčloveškega sožitja, samoumevnosti vsakdanjega napora in veselja v gorah še dodatno ljubezen za opravljanje pomembnih nalog v vašem življenju? Bolj se mi zdi, da naveza v hribih, v steni, pomeni neko izkušnjo in nauk za življenje, da človek sam zmore malo. Naveza več ljudi za skupno hotenje pa zmore zelo veliko. Tudi moje izkušnje v politiki so takšne, da je več ljudi, ki so drug drugemu zaupali in so imeli približno enak cilj ali enako predstavo o prihodnosti, zmogli zelo veliko. Današnji človek doživlja v materialnem blagostanju hudo bivanjsko praznoto. Nenaden odmik od narave v beton, od temeljne človeške skupnosti v brezimno množico, od dialoga s samim sabo v vrvež nenehnih dražljajev, ga je tako zmedel in otopel, da ne doživlja prav ne samega sebe, ne soljudi, ne kulture, ne bivanja kot celote. Vaše poklicno delo, kot predsednik Republike Slovenije, gotovo zahteva veliko napora in širokega dojemanja življenja. Si skozi stik z naravo krepite moč za telo in duha? Kako združujete te zahtevne naloge službe z doživetji sprostitve v naravi? Morebiti smo nasedli in naprej širimo tezo, da je naš svet pravzaprav duhovno izpraznjen. Gotovo je, da teži za zelo pragmatičnimi cilji, da je ta hip tako naravnan. Ne bi se pa strinjal s tem, da je izpraznjen. Navsezadnje je duhovnega življenja toliko, kot ga je človek sam pripravljen živeti. To pa je morebiti problem. Na to posameznika navajajo soljudje, tisti, s katerimi je pravzaprav najbolj intimno povezan: družina, neposredno okolje, prijatelji. Seveda tudi družba ali država ne moreta biti povsem ravnodušni do tega vprašanja. Zdi se mi, da je aktualno vprašanje, ali znajo ljudje prepoznati pomembnost takšnega naravnavanja v iskanje globljih smislov življenja. Meni hribi in narava nasploh pomenijo sprostitev pa tudi dojemanje življenja malo drugače, kot se ga vidi v pisarni ali skozi akte ali pa na časopisnih staneh. Mi pomeni, kot se reče po domače, polnjenje akumulatorjev. To so samotne poti po hribih, ki niso toliko na očeh kot množični pohodi, ki nekako spadajo k moji službi. Leto 2002 je mednarodno leto gora. Generalna skupščina Organizacije združenih narodov ga je razglasila z namenom, da poveča mednarodno zavest o svetovni pomembnosti gorskih ekosistemov. Usklajevanje vseh aktivnosti pa je zaupala Organizaciji za prehrano in kmetijstvo (FAO), ki v Sloveniji deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kak- šne aktivnosti se izvajajo v vladnih in nevladnih institucijah v naši republiki ob mednarodnem letu gora? No, zakaj se je vlada odločila, da je to zahtevno delo naložila kmetijskemu ministrstvu, je drugo vprašanje. Program je narejen. Glede na to, da je Slovenija predvsem hribovska država, se bojim, da je s tem letom ali z našim odnosom do njega to spet ena od zamujenih priložnosti in da skupen učinek vseh aktivnosti, ki jih ni malo, saj niso samo državne, ampak so v to vključene tudi mnoge civilne ustanove, predvsem Planinska zveza, za ozaveščanje ljudi o pomenu gora za naše življenje, duhovno, materialno in sicer ne bo takšen, kot bi to bilo mogoče in kot bi slovenske gore to zaslužile. Omenili ste PZS, ki je res tista organizacija, ki je zelo vključena v to akcijo. Njihove aktivnosti vodijo v to usmeritev in iz njihove tiskovne konference sem dobila podatek, da so celo izdali zloženko, koledar, plakate in vse v skladu z nosilcem projekta, to je Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in pod pokroviteljstvom vas, predsednika republike. Navedli so podatek, da država še ni pokrila nobenih stroškov. Je to res? Pokroviteljstvo sem prevzel v trdnem prepričanju, da je prav, da je tudi simbolno država zavzeta pri ustvarjanju slike, ki jo bodo ob tem letu dobili Slovenci o svojih hribih in o hribih nasploh. V zimskih mesecih je prišlo tudi na pobudo PZS do prve prireditve, ki je javnost opozorila na odločitev Združenih narodov, da letošnje leto posveti goram. Kolikor vem, je vlada programu namenila 51 milijonov tolarjev, zato tudi izplačilo teh stroškov PZS ne bi smel biti problem. Kar mene skrbi, niso sami projekti ali delni projekti, ki se vključujejo v program, ampak, ali kdo skrbi za učinek vseh teh programov, zloženk, plakatov itd. in čemu naj to služi. Aktivnost zaradi aktivnosti ni potrebna. Slovenci imamo do svojih gora nek ne samo elementarni, ampak precej kultivirani odnos. Ali pa se zavedamo vseh okoljevarstvenih in drugih vidikov gora, je drugo vprašanje. Rad bi povedal svojo izkušnjo, da se je odnos do planin, do čistosti planinskih poti v zadnjih desetih letih bistveno spremenil in da danes izgleda zelo čudno, če opaziš smeti ob transverzalnih poteh. Vam je dogajanje in vase pokroviteljstvo beh aktivnosti ob mednarodnem letu gora v zadovoljstvo? V zadovoljstvo mi je bolj skrben odnos do narave nasploh, tudi do planinskega sveta. Kakšen bo končni učinek, pa je sedaj še prehitro govoriti. Mednarodno leto gora je pomemben začetek dolgoročnega procesa za trajnostni razvoj gora, ki je posvečen posebnostim in potrebam gorskih območij. Alpski svet, ki ga v Sloveniji členimo na alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine, obsega 42 odstotkov površine Slovenije. Na tem območju živi kar 47 odstotkov vsega prebivalstva Slovenije. Povprečna nadmorska višina Slovenije je nekaj nad 600 m. Se vam zdi pomembno, gospod predsednik, da se Slovenija zavzema za razvoj gorskih območij, in kakšna strategija tega razvoja je začrtana? Strategije pravzaprav še ni. Mislim, da bi za osnovo lahko vzeli projekt oz. projekcijo življenja v Triglavskem narodnem parku. Bilo je veliko razprav. Tu so pač interesi zelo različni. Gotovo ni mogoče varovati narave in tudi TNP na način, ki bi onemogočil življenje ljudi na meji tega parka in ponekod tudi v samem območju parka. Potreben je pameten kompromis med potrebo po varovanju gora in po omogočanju življenja, tudi gospodarskega izkoriščanja tega območja. Vprašanje je, kaj na koncu prevlada. Treba je računati z razmerjem političnih sil in interesov, ki se dostikrat zakrivajo za interesi in zahtevami ljudi. Ali bo prevladal nacionalni interes po varovanju posameznih območij, ki so pose- bnega pomena za slovensko pokrajino in za življenje v prihodnje, ali bodo prevladali parcialni, posamični skupinski interesi in izsiljevanja, da bi se predstavilo kot interes države oz. nacionalni interes? Mislim, da je v TNP sedaj doseženo neko pravo ravnovesje med temi interesi in da bi tudi drugod, npr. v Kamniško-Savinjskih Alpah vključno z Logarsko dolino, na kraškem svetu, morda na Pohorju, lahko z ustreznimi dopolnitvami in spremembami, ki bi upoštevale specifičnosti teh delov Slovenije, šli na podoben način varovanja. Ne rečem, da tega ni. To bi bilo nepošteno. Gotovo pa, da dolgoročno ni mogoče povsem zanesljivo trditi, da vsa ta prizadevanja vodijo k istemu cilju. Gospodarska Punkcija slovenskega visokogorskega prostora se je močno spremenila. V zadnjih desetletjih je kmetijska raba tal močno upadla. Izrazita sta procesa propadanja kulturne pokrajine in zaraščanje. Kako vidite možnosti za kakovostno življenje ljudi v gorskih področjih? So lahko oblikovanje zavesti in posredovanje znanja o gorskih ekosistemih, njihovi dinamiki in delovanju glavni cilji za ohranitev in trajno-stni razvoj virov v gorskih predelih? Tisti, ki določajo državno politiko, morajo seveda poznati elemente, o katerih govorite. Človeku, ki tam živi in si tam zagotavlja svojo eksistenco, ni potrebno vedeti o vseh ugankah, morebiti tudi ne o dogovorih o varovanju ekosistemov. Ima prvinski odnos. S tem odnosom dostikrat bolj varuje okolje, kot ga varuje neka politično posredovana strokovna misel. Treba se je spomniti usode gozdarskega zakona deset, enajst let nazaj in vseh škod, ki jih je njegova ne ravno najbolj strokovna in odgovorna uporaba prinesla. Ta svet nam ni dan zato, da ga do konca izkoristimo in uničimo, ampak predvsem, da skrbimo, da ga bomo čim manj poškodovanega prepustili svojim naslednikom. In če bi bila to osnovna filozofija, potem so mnogi praktični odgovori na dlani. PLANINSKIVeStnik 9 / 2002 INTERVJU % m Tudi Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) je akcijo sprejela za svojo, saj se zaveda, da lahko več kob dva in pol milijona članov planinskih organizacij z vseh celin pomembno prispeva k uresničevanju zastavljenih ciljev. Planinstvo, ki vključuje alpinizem, burno smučanje, športno plezanje, koče in poba, gorsko vodnišbvo, odprave in gorsko reševanje, je opredeljeno kob spleb rekreacijskih, športnih, kulturnih, znansbvenih in gospodarskih dejavnosbi. Mislite, da je planinstvo kob športna in rekreacijska dejavnost pomembno za ohranjanje kulturnega in etičnega odnosa ljudi do narave kob posebne vrednote? Ali je v svebu in pri nas eden od temeljev okolje-varsbvenega gibanja? Vse, kar ste našteli kot pomembno za mednarodno planinsko organizacijo, velja, in še kaj več, tudi za PZS. Navsezadnje nima samo turistično-športnorekreativnih in varstvenih dimenzij. V svoji preteklosti -mislim, da velja tudi za danes - ima zelo pomembno nacionalno, patriotsko vlogo. Nastala je navsezadnje tudi v času najhujših bitk za to, čigave bodo slovenske gore in čigava imena bodo nosili slovenski vrhovi. Tu se ne da odmisliti tudi tistih, ki so ustanavljali Planinsko zvezo oziroma prvo slovensko planinsko društvo in skrbeli, da je preraslo v eno najbolj množičnih organizacij. Upam, da bo tudi takšna ostala. Zdi se mi nepogrešljiva. Glede na to, kaj vse je opravila in opravlja in kar si je pravzaprav sama naložila, da bo opravljala tudi v prihodnje, in če razmišljam o kvaliteti življenja Slovencev, bi lahko bila deležna veliko več državne pomoči, kot je dobiva. Mislim pa, da se ji ponekod celo delajo težave. PZS je z več kob 74.000 člani in 231 planinskimi društvi ena najmnožičnejših in najstarejših civilnodružbenih organizacij v Sloveniji. Ali sba naše planinstvo in alpinizem pomembna za identifikacijo Slovencev po svebu? Gotovo, saj Slovenci veljamo za alpinistično zelo uspešen narod. Navsezadnje so skoraj vse najtežje smeri ne samo v Alpah, ampak ' ■ IP râtf i m t SMi^S* ■ .J -Ti." . - ' - iJfÊê'^ * ly , 7 ■■ - hï^ * w M , JU £ Si i .;. -F \ Milan Kučan v Triglavski severni steni (Slovenska smer) tudi v Andih in seveda v Himalaji preplezali tudi slovenski alpinisti in slovenske naveze. Tudi vse najzahtevnejše smeri v slovenskih hribih so preplezali domači plezalci. Tu je ponavljanje vedno novih slovenskih plezalcev. Čeprav nekako z idealizmom in nostalgijo gledam na čase nazaj, ko se je plezalo klasično. Sedaj je čedalje več tega individualnega ekstremnega plezanja. Mogoče se bo vrnil čas klasičnih navez. Ravno zaradi vloge, ki jo opravlja slovensko planinstvo, znotraj katerega se je rodil tudi alpinizem in se dvignil na tako visoko raven v svetovnem merilu, kot je, ne vem, zakaj Planinski zvezi kot civilnodružbenemu gibanju in nestrankarski organizaciji postavljati ob bok strankarska planinska združenja oz. strankarske planinske organizacije. To gotovo odnosu Slovencev do planinstva ne koristi. In če je namen združevanja političen, potem je mesto za to v političnih strankah in ne v podvajanju civilnih organizacij. Kako gledate na slovenski alpinizem, kajti Slovenci smo dosegli že kar velik pomen v izrazu alpinizma nasploh? Sta podpora in razumevanje države in politike tej dejavnosti dovolj velika? To je odvisno od meril. Gotovo država s svojim proračunom ni vreča brez dna. Denar je pač potrebno porazdeliti. Za javne Punkcije, ki jih v dobro države opravlja PZS, vidim dovolj razlogov, da država to tudi sofinancira. Mislim pa, da v tem prihodnosti vendarle ni. Tu bo pomembno tudi v prihodnje iskati mentorstvo, predvsem ko bodo ustrezno urejeni tudi davčni in drugi mehanizmi, ki bodo pri ljudeh in podjetnikih stimulirali prepričanje, da je dobro del denarja, ki ga ne potrebuješ, usmeriti tudi v te dejavnosti. Moja izkušnja ni slaba, kadar je šlo za planince s temi zbirateljskimi Pi-nančnimi akcijami. Ni pa tudi odlična. Predvsem pa mislim, da Planinski zvezi država ne bi smela delati težav pri tem, da dobi materialno bazo, ki so jo ustanavljala planinska društva in planinci skozi vrsto generacij, v upravljanje. Zato se mi dostikrat zdijo razprave o tem, komu pravzaprav pripadajo planinski domovi, koče, tudi Aljažev stolp sam, popolnoma nekoristne. Kje se začno poti, ki se prepletajo in odple-tajo z drugimi, kdaj se pojavijo cilji, bolj prividi, nekje nad obzorjem, in kdaj se pojavi roka in nato vrv za pot na resnične bele vrhove? Kje vse ste se že potepali po gorah in kaj vas je najbolj prevzelo, kajti vemo, da ste ljubitelj gora? Vezan sem predvsem na slovenske gore, ker se teh deset let nisem imel možnosti brez komplikacij potepati po tujih gorah. V Sloveniji, mislim, da ni vrha, na katerem nisem stal, ki bi v naših predstavah živel kot vrh. Saj je veliko vrhov, ki se nanje nikoli ne pride ... Na vsako goro hodim na različne načine. O Novosti v planinski organizaciji PZS je 18. julija, ob začetku planinske sezone, pripravila odmevno tiskovno konferenco, na kateri je predstavila številne novosti in akcije. Začetne besede predsednika Francija Ekarja so bile namenjene akciji za ohranitev čistih gora, v katerih ne bomo odmetavali odpadkov, ne kurili ognja, vse prinešeno pa se bo z nami vrnilo v dolino. Predstavil je še prizadevanja PZS po ponovni uvrstitvi oddaje Gore in ljudje v program nacionalne televizije kot tudi prizadevanja, da država (zaradi davčnih obveznosti) prizna planinskim kočam status nepridobitnega delovanja v javnem interesu. Na vlado je naslovil pobudo, da ne uveljavi podražitve helikopterskih prevozov za koče. Beseda je tekla še o kadrovskih in organizacijskih spremembah. Mladinska komisija, ki združuje 24 tisoč mladih iz 111 mladinskih odsekov, je osvetlila poletni program, v katerem prevladujejo planinski in šolski tabori, vsi pod geslom Gremo skupaj varno v gore. Javnost so seznanili še z odpravami v tuja gorstva: dve - na Nuptse delno uspešna, na Kum-bakarno brez uspeha - sta končani, štiri so v pripravi. Alpinisti so organizirali tabor v Chamonixu, saj se le preko sten Zahodnih Alp pride do potrebnih izkušenj za Ande in Himalajo. Komisija za pota je predstavila 72 veznih in krožnih poti. Namen predstavitve je popestritev ponudbe in razbremenitev najbolj popularnih in zato preobremenjenih predelov. Ob tem je predstavila še pot Via Alpina in spremembe na Slovenski planinski poti (»transverzali«) z vključitvijo Okrešlja, Mrzle gore, Ledin itd. Primerjava nesreč s polletjem lanskega leta kaže manj smrtnih žrtev in težje poškodovanih ob podobnem številu akcij. Posebej so opozorili na visok delež poškodb glave, kar kaže na pomen uporabe čelade. V celoti je predstavitev pokazala, da se državi še sanja ne, kako imenitno organizirano »civilno družbo« ima, in to brez omembe vredne podpore. (Tone Škarja) Po opuščeni sbezi s Komne v Ukanc Dogodivščine med Ukancem in Komno Besedilo: Borut Mencinger Fotografiji: Stane Klemenc Odkar sem prehodil, obhodil in preplezal vse najbolj priljubljene in zdrsane poti v našem prelepem visokogorju, me že lep čas (merjeno v letih) privlačijo, mikajo in izzivajo tiste poti - resnici na ljubo so to povečini skromne stezice - ki so na planinskih zemljevidih označene črtkano, še največkrat pa sploh niso vrisane. Ena taka smet mi je padla v oko, ko sem delal pomladanske pohodni-ške načrte in si ogledoval karto Julijske Alpe - Bohinj, 9., dopolnjena izdaja, 1992. Na njej je vrisana steza skozi Ukanško in Ražnovo Suho mimo lovske koče V melu ali V meleh, levi odcep pa jo še pod kočo potegne čez Planino za Migovcem skozi Tolminsko lakev na Govnjač. Pozneje sem ugotovil, da sta ti dve stezi črtkano vrisani na vseh zemljevidih, ki so mi prišli v roke. Zvedel sem tudi, da je leva pastirska, desna pa lovska. Prvi poskus - do roba planote Konec maja sva se z Anko odpravila na prvi ogled. Ne vem, ali sva imela dober nos ali srečo: brez težav sva našla začetek steze v Zagarjevem grabnu in po njej v dobri uri prišla do lovske koče V melu ali V meleh. Vsa čast nekdanjim lovcem -lokacije so pa znali izbrati - koča ima čudovito lego: spodaj v dolini Bohinjsko jezero kot na dlani, zgoraj pa zapira ozadje mogočen lok sten, ki pre-padajo s Spodnje Komne v Ražnovo Suho. Do koče je steza prav prijetna, naprej pa sicer še dobro vidna, a že dodobra zaraščena. Do sem torej triglavski parkovni nadzorniki še hodijo, naprej pa ne več! Vendar ni težko najti vstopa v strmo travnato ostenje. Dokaz, da je steza prava, je že po kratkem cikcaku nekaj klinov z žico, ki nam poma- gajo preiti nekoliko navzven nagnjeno poličko. Pozor, klinom ne zaupajte preveč: eden je že izpu-ljen, drugi se maje! Potem naju je steza po lažjem, a še vedno strmem svetu - mimo kapitalnega modrasa, ki se je sončil v pregreti travi - v pol ure pripeljala na vrh oziroma na najvzhodnejši rob Spodnje Komne. Prve (ali zadnje) zaplate snega so tu naznanjale, da ga bo naprej gor še na debelo, zato se po izdatnem martinčkanju na majskem soncu - daleč stran od modrasa - vrneva h koči in nazaj v dolino. Jesenski drugi poskus Lep konec tedna v oktobru se lotiva zadeve z gornje strani - s Komne. Zakaj od zgoraj? Od zgoraj je svet pač preglednejši, pa tudi tavanje po ru-šju je dol grede manj naporno! Ze začetek steze oziroma odcep od označene spodnje poti (po T. Miheliču) Komna-Vogel je tak, kot se za prekanjene lovce spodobi: komaj opazna stezica se vije skozi travo in gosto podrast, da ne veš, ali je gamsja stečina ali pred kratkim uhojena sled, ker je nekoga potreba potegnila v zavetje grmovja. Vendar ker ni nič boljšega, negotovo nadaljujeva. Bukev, gabrov, mokovcev in jerebik je vse manj, zato pa vedno več rušja in macesnov. To pomeni, da se vzpenjava, kar čutiva tudi v nogah. Prav zato dvom vse bolj gloda: saj sva se vendar namenila v dolino - ta reč pa se vleče le navzgor! Na mestu, od koder se vidi Dom na Komni že daleč zadaj in očitno nižje od naju, se usedem in iz nahrbtnika izvlečem zemljevid. Z očali na nosu natančno štejem izohipse in ugotavljam, kako gre po njih drobnočrtkana stezica: ali pelje gor ali dol. Ni vrag, da jo bom pogrun- tal, saj sem profesor zemljepisa - bodrim samega sebe. Smer izohips potrjuje, da gre stezica res še nekaj časa gor. Samozavestno odločim, da greva prav, saj so Pleše, kamor škili stezica, 127 metrov višje od Doma na Komni. Pravzaprav malo, toda če pomislim, v koliko kont in jarkov sva se že spustila, je kar uspeh, da pridobivava višino. Eno pa je gotovo: steza vseskozi dosledno vodi proti vzhodu, kjer se občasno pokaže hotel na Rjavi skali. Nenadoma se sredi gostega rušja posveti večja travnata jasa. Hkrati se tu stezica obrne desno navzgor. Brez obotavljanja se poženem v strmino, saj me tam ne ovirajo in ne opletajo več ruševe veje, hkrati pa si po dolgem času obetam razgled. Toda sredi jase stezica izgine v gosti travi, razgled pa tudi ni kaj prida - nekam proti Komarči in Pr-šivcu, kar me pa zdaj ne gane. Pač pa se razkrijejo neskončne planjave gostega rušja; vanj vabijo številni obetavni »prehodi«, ki pa se vsi po nekaj metrih zagozdijo v neprehodnem vejevju. Priznam, da me je nekje globoko, a samo za hipec, sprelete-la misel o znamenitem bohinjskem »bermudskem trikotniku« - a res samo za hipec: treba je bilo vzeti pamet v roke. Anka jo je že, s pripombo: »Kaj, če bi šla kar nazaj na Komno!?« Preslišal sem ta ženski smisel za praktičnost in previdnost, za preproste rešitve, ki so običajno najboljše. Kar tako na hitro pa ne bomo odnehali! Po premisleku se mi je posvetilo, da je treba planinsko miselnost zamenjati z lovsko. Planinski pohodnik bi se zagnal navzgor v strmino, za razgledom, tako kot midva. Prebrisani lovec ne bi rinil na sredo gamsjega pašnika, ampak bi se neslišno prihulil k drevesu in opazoval, potem pa se odtihotapil naprej, stran od jase, da ne bi vznemiril divjadi. Torej poskusimo po tej logiki! Saj res, spodaj na robu jase stoji debel macesen! Kako ga nisem že prej opazil? Saj, če jih ima tisti nad Pišni-co tisoč let, je tale gotovo petstoletnik! Seveda sem ga spregledal, ker sem mislil po planinsko: samo naprej, da bomo prej na cilju, ki je bil še kakih tisoč metrov nižje v dolini. Po strmi travi in čez škrapljaste plošče sva se spustila k macesnu. Po lovsko sem se pritisnil k deblu - in glej, edino od tu je bila jasa kot na dlani - pogledal levo v smeri vzhod in za mogočnim deblom odkril skromno stezico. Priznam, da se mi je zdela prečudovita. Kaj pa tista zapeljivka, ki me je zvabila na zgornji konec jase? I, to je stečina, gamsja stezica, ki krivo-roge kozle popelje na njihov pašnik, tam pa izgine, ker se razkropijo vsak za svojim grižljajem! Od macesna naprej je nekaj časa šlo kot po maslu. Steza se je končno začela spuščati - zdaj sva ji že čisto zaupala. Zaupljiv odnos med staro stezo in tistim, ki jo tlači, se vzpostavi, ko »uporabnik« opazi na stezi ali tesno ob njej sledove delovnih človeških rok. To so obsekane ali celo obžagane ruševe veje. Ce pa teh sledov človeškega dela ni, potem stezi v rušju ne zaupajte preveč. Kajti tisoči gamsjih parkeljcev lahko naredijo presenetljivo dobro stečino. Seveda ni toliko teh rogačev. Toda če gre samo 10 gamsov (to je 40 nog) 25-krat po isti stezi, je to statistično tisoč korakcev - in steči-na je utrta skozi goščavo! Po ozkem prehodu iz obsežne konte na rob se rušnato morje strmo prelomi navzdol in v dolini se posveti Bohinjsko jezero. Čudovito: motiv, ki ga nisem zasledil še v nobenem koledarju. Z dovolj širokim objektivom bi v enem posnetku zajel hotel na Rjavi skali na Voglu in spodaj jezero! Od tu naprej čez stezo nimava več pritožb, tako da naju brez ne- Med Ukancem in Suho gotovosti po strmem spustu skozi rušje pripelje v blagodejno zavetje gozda. Svet se za kratko položi, tu in tam je steza celo nadelana, vkopana v mehko gozdno podlago - potem pa je nenadoma zmanjka! Najprej skušam biti dosleden in trmasto nadaljujem v prvotni smeri: vsakokrat me zavrnejo divje strmine, ki nakazujejo navpične prepade, padajoče nekam v dno proti Ukancu. Trikrat sva se vrnila - po preizkušenem receptu izgubljencev - do mesta, ko sva še vedela, kje se naju drži glava - pa nobenega uspeha. Steze ni bilo. Treba bo sesti in razmisliti. Anka je sedaj drugič omenila vrnitev na Komno - po več kot treh urah prerivanja skozi vejevje! Tokrat je nisem preslišal. Pokazal sem ji tolsto meglo, ki se je od zgoraj plazila s primorske strani navzdol za Bohinjski Migovec. Povrhu vsega je prav takrat začelo iz nje na gosto pršeti. Na robu silne strmine sem se poskušal vživeti v to, kako bi tu čez prišli nekdanji »uporabniki tega prostora«: stari hribolazci niso nikoli šarili po takih stezah, z alpinisti si nimaš kaj pomagati, saj oni kar sami iščejo težave, ne pa lahkih prehodov. Spet preostane le lovska iznajdljivost! Lovec si ni smel privoščiti vratolomnih poti - če ni bil ravno Trentar - saj je pogosto nesel navzdol 30-kilskega gamsa, včasih pa zraven svojega nahrbtnika še go-stovega in poleg svoje puške še njegovo. Potemtakem mora biti tu nekje vsaj za silo udoben prehod. In res, prav tam, kjer ne bi smel več siliti naravnost, sem spregledal oster desni cik, pa kratek levi cak ter še en desni cik - in znašla sva se na odprtem robu ostenja nad Zagarjevim grabnom. V vznožju, čisto blizu, da bi pljunil nanjo, pa je čepela koča V melu. Pozneje sem razbral iz zemljevida, da je bilo le 115 metrov višinske razlike! Steza je nekaj časa prečila ostenje proti jugu do znane poličke s klini in prav hitro sva se znašla pri koči, od tu pa dobre volje odskakljala v dolino. Za pol ure sva namreč prehitela meglo, ki je zdaj že ovijala zgornje robove Ražnove Suhe. Raje ne pomislim, kje in kako bi prišla dol, če se ne bi nič videlo!? O Stare poti v Triglavskem narodnem parku Po dem lepem doživetju bi rad osvetlil še drugo plat zgodbe. Med takimi in podobnimi pohajkovanji, pa tudi pozneje doma, sem vedno razmišljal, kakšen odnos do starih poti bi bil pravi. Ali je pri tem možno peljati neko dosledno in premišljeno politiko? Ce se ne motim, je Planinska zveza Slovenije objavila stališče, da v načelu ne bi več širili mreže označenih in nadelanih poti v visokogorju. Po drugi strani pa je v Triglavskem narodnem parku veliko starih poti, ki so bile nekoč dobro nadelane in mojstrsko izpeljane, a se zdaj naglo zaraščajo in podi- rajo. Zanimalo me je stališče vodstva parka do tega vprašanja. Obrnil sem se na direktorja Janeza Bizjaka, ki se je prijazno odzval z obširnim odgovorom. Z opuščanjem paše po številnih planinah v Triglavskem narodnem parku in z ukinitvijo komercialnega lova zgubljajo svojo funkcijo mnoge pastirske in lovske poti in steze. Prenekatere med njimi še danes vzbujajo občudovanje, tako mojstrsko so speljane po naravnih prehodih in zgrajene brez nasilja nad okoljem. Ne samo občudovanje: marsikatera od teh poti bi si zaslužila celo status naravne oziroma kulturne dediščine. Ali namerava vodstvo Triglavskega na- rodnega parka, upoštevajoč omenjene vrednote, katero od teh poti ohraniti in vzdrževati? Ali bo vse preraslo grmovje pozabe? Skratka, kakšen odnos ima Triglavski narodni park do starih poti in steza? Bizjak: Mojstrsko izpeljane stare pastirske in lovske steze so nedvoumno zgodovinska, kulturnokrajinska in tehnična dediščina Julijskih Alp in Triglavskega narodnega parka. S problemom zaraščanja in postopnega izginjanja teh steza se ukvarjajo strokovne službe in svet parka že nekaj let. Stališča do njihove usode niso dokončna, saj se sproti pojavljajo nove dileme in novi pomisleki. Po eni strani se na Triglavskem narodnem parku strinjamo, da je škoda, da bi se steze zarasle in propadle, saj predstavljajo varno »orodje« naše nadzorne službe, po drugi strani pa se bojimo (ta bojazen pa je vsako leto večja zaradi naraščajočega obiska in hoje obiskovalcev po brezpotjih), da bi te, redno vzdrževane steze v manj znanih predelih omogočile naraščajoči obisk in vznemirjanje narave na območjih, ki so upravljavsko izločena kot tako imenovane mirne cone. V teh conah sta izločena gozdarstvo in lov, pašništva pa že nekaj let ni več iz objektivnih razlogov. Te mirne cone so zadnja mirna zatočišča divjih živali, človek (nadzornik, upravljavec) naj bi zahajal vanje le izjemoma nekajkrat letno. Takšni upravljavski ukrepi so brez predhodne pravne regulative skoraj nemočni, saj je od obiskovalcev iluzorno pričakovati, da se bodo samo-omejevali in samoodpovedovali obiskovanju atraktivnih predelov. V času, ko je večina prepričana, da v naravi ne sme biti zaprtih con, vedno več obiskovalcev zahaja in uživa v brezpotjih ali na opuščenih stezah. Nekdaj neznana, mirna in atraktivna območja postajajo vedno bolj nemirna, iz skritih steza nastajajo široko uhojene poti. Z ukinitvijo lova v delu osrednjega območja smo se približali mednarodnim standardom za narodne parke in prostožive-čim živalim omogočili mirne življenjske prostore. Toda izločitev lova (in odstrela) še ni pogojena tudi s postopnim omejevanjem in preusmerjanjem obiskovalcev. S tem v zvezi je naša zakonodaja nedorečena. Pred tridesetimi leti nismo mogli verjeti, da je po narodnih parkih v svetu (in v vzhodni Evropi) dovoljeno hoditi le po označenih poteh, izven njih pa prepovedano. Mislili smo, da je takšno razumevanje narave ne-življenjsko. Izkušnje pa nas učijo, da se bomo morali tudi v Sloveniji (predvsem v Triglavskem narodnem parku) odločiti, da zakonsko uredimo hojo po visokogorju oz. hojo omejimo na zavarovane in označene poti. Povečan obisk po brezpotjih in po neoznačenih stezah omogočajo tudi razni planinski vodniki, ki v knjižni obliki vzpodbujajo obisk v neznanih mirnih conah. Kaj bomo storili? Svet parka je že sklenil, da mora uprava pripraviti pregled (kataster) lovskih stez in v upravljavskem načrtu določiti, katere bomo vzdrževali (in zakaj) in katerih ne (in zakaj ne). V prihodnje se bo verjetno pojavil tudi problem lastništva zemljišč, čez katera vodijo steze. Dokler je bilo vse »naše«, niso pri nadelavi starih poti nikogar spraševali, odslej pa bo potrebno soglasje lastnika. Kakšno stališče ima Triglavski narodni park do zasebnih oziroma samovoljnih označevanj, markiranj poti? Vprašanje se zdi odveč, toda na Ovčariji v smeri proti Stadorju se je pojavilo tako divje »barvanje« skalovja. Slabi zgledi najbolj vlečejo. Bizjak: Glede označevanja (markiranja) in opremljanja neoznačenih poti imamo enako stališče kot Planinska zveza Slovenije: mreža markiranih in zavarovanih poti v Julijskih Alpah je dovolj gosta (pregosta v primerjavi z drugimi območji Alp) in omogoča varno obiskovanje. Zato nasprotujemo (tudi Planinska zveza Slovenije) markiranju neoznačenih poti in opremljanju neopremljenih in nezavarovanih steza. Toda samovoljnega barvanja je vedno več, sankcij pa ni nobenih, saj takšni prekrški niso dePinirani v zakonodaji. Edini ukrep je, da gremo za samovoljneži in rdečo barvo prebarvamo z belo ali sivo in tako skrijemo packe. V hribe po korejsko O zaprtih vratih in železnih stopnicah Besedilo in fotografije: Andrej Stritar V letu 2002 vsi gledajo v Korejo, kjer se dogaja najbolj važna stranska stvar na svetu - svetovno prvenstvo v nogometu. Naključje je hotelo, da sem se aprila, dva meseca pred tem »cirkusom«, tja odpravljal na službeno pot. »Urša, kaj, če bi šla z mano: greva en vikend prej in podaljšava še en vikend po srečanju, pa tako združiva koristno s prijetnim. Malo se potepava, vidiva, kako tam živijo, morda pa še celo skočiva na kak tamkajšnji hrib!« In sva šla. O deželi sva pred odhodom vedela bore malo, le kar sva prebrala v popotniški bibliji - vodniku iz zbirke Lonely Planet. Pa saj je tako še zabav-neje. Zdaj veva veliko več, tudi o tamkajšnjih gorah. V hribe ne smeš kadar koli Južna Koreja je petkrat večja od Slovenije, v njej pa živi 45 milijonov prebivalcev. 70 odstotkov površine je pokrite s hribi, vendar najvišji vrh v kopenskem delu ne dosega 2000 metrov. Imajo 16 narodnih parkov, ki so razporejeni po celotnem polotoku. Večina jih je v hribovitem delu, nekaj pa tudi ob obali. Kot prvi cilj sva si izbrala park So-raksan na severovzhodu, za katerega je v vodniku pisalo, da je najlepši med lepimi. Opisanih je nekaj poti, po katerih naj bi lahko hodil tudi več dni, imeli naj bi tudi več gorskih koč. Skoraj v vsakem odstavku pa je avtor svaril pred gnečo. Imela sva le zelo skromen zemljevid, ki sem ga pred odhodom uspel dobiti na internetu. Tako sva se drugi dan bivanja v Koreji znašla z najetim avtom pod gorami. Videti so bile kar slikovite: strma pobočja, poraščena z zelenečimi gozdovi, ki so v vršnem delu prehajali v skalne pečine. Odlično zgrajena in solidno vzdrževana cesta (tako kot sicer vse ceste v Koreji) je spretno speljana na 900 metrov visok prelaz, za katerega sva ocenila, da bo pravšnje izhodišče za 1702 metra visoki najvišji vrh. In res, prelaz je tak, kot je tisoče podobnih izhodišč marsikje drugje po svetu. Veliko parkirišče, velik orientacijski zemljevid (z napisi v korejščini, seveda), nekaj informacijskih tabel (spet v korejšči-ni), restavracija z glasno glasbo in obvezno javno stranišče (ta imajo Korejci resnično povsod!). »OK, to bo to, pa dajva!« Obula sva močnejše čevlje, se preoblekla (bilo je okoli 10 stopinj), v nahrbtnik dala, kar se pač vzame s sabo za nekaj ur, in se odpravila po edinih stopnicah, ki so vodile navzgor. Po sto metrih pa naju je za prvim robom čakalo presenečenje, kakršnega nisva doživela še nikjer drugje. Prišla sva do zastekljene hišice, v kateri je nekdo sedel in gledal televizijo. »Aha, saj je res nekaj pisalo o vstopnini, bova pač plačala!« sva si dejala. Mimo napisov in zaklenjenih vrat se ne da niti do bližnjega slapu Toda možakar, ki ni znal niti besedice angleško, je le odkimaval in nama dopovedoval, da ne bo nič. Kazal je naprej po poti in kaj hitro sva dojela. Pred nami je bila močna ograja, na poti pa zaklenjena vrata, okrašena z velikimi napisi. Edine nekorejske črke so bili datumi 1. 3. 02 in 31. 5. 02: hribi so tri mesece v letu zaprti! Nihče ne sme mimo, narava mora imeti mir, da si opomore od direndaja v preostalem času. Nič ni pomagalo, lahko sva se le obrnila in pustila prodajalca vstopnic, da mirno gleda televizijo do konca maja, ko bo lahko spet kaj prodal. Ferata po korejsko Dan sva pa le »rešila«! Peljala sva se daleč okrog parka na vzhodno stran, ki je turistično razvitejša. Na srečo tam nekaj nižjih vrhov pustijo odprte čez vse leto in sva lahko potešila najini hribovski duši. Stopila sva na Ulsanbawi, zelo slikovit in razgleden skalnat hrbet na robu parka, visok nekaj več kot 800 metrov. Dobri dve uri hoje je do njega, pot pa je zelo poučna, saj na njej spoznaš skrajnosti, kakršnih pri nas nismo vajeni. Začela sva v nekakšnem ogromnem parku z velikimi peščenimi površinami, kamor se zgrinjajo množice obiskovalcev. Nadaljevala sva po široki poti, mestoma ograjeni s kamnito ograjo, ki je speljana do prvega templja. Od tam naprej se število pohodnikov zmanjša, zato je tudi pot ožja in manj veličastno ograjena. Toda bog ne daj, da bi kje narobe stopil, povsod so oznake, napisi, prepovedi, vrvne ograje. Nekje se dolinica zoži in so nam olajšali hojo z imenitnim kovinskim mostom, čeprav bi stezico zlahka speljali malo manj udobno. Po dobre pol ure sva šla mimo prvega bifeja in javnega stranišča, po eni uri pa sva bila pri drugem templju pod vršnim, skalnatim delom gore. Tu dokončno odnehajo romarji, ostanejo le planinci, ki hočejo na strmi vrh. Kmalu si iz lepega gozda pod strmimi granitnimi stenami. Toda že od daleč zagledaš, da bo šlo. Cez steno, kakih 200 višinskih metrov visoko, so speljane solidne, meter in pol široke kovinske stopnice. Take, kot jih imajo v tovarnah ali na kaki Na gorskih čevljih vam bomo ugodno naredili nov gumijast (vibram) podplat. Čevljarstvo, Slovenska 30, Ljubljana. Telefon: 041-325-432 Strmo in visoko do vrha ... tovorni ladji. Ograja je ves čas močna, da se lahko mirno držiš in te ni strah. Vso to kovino pa so skrbno prebarvali s temno rdečo barvo, ki je pač primerna zaščita proti rji. Ko končno prisopihaš po teh stopnicah na vrh, se okolje ne spremeni. Skalnati vrh (pravzaprav le polica tik pod njim)je skrbno ograjen s kovinsko ograjo, tako da se počutiš kot na vrhu nebotičnika. Vendar ne smem biti krivičen in podati samo slabega mnenja. Tisti skalnati hrbet je bil zelo slikovit, prav tako je bil lep razgled na razgibane hribčke v daljavi in na vetru kljubujoče borovce v okolici. Korejci očitno tudi izredno ljubijo svojo deželo. Prav neverjetno prikupno znajo urediti vrtove okoli hiš in templjev, obsedeni so s čistočo, saj sva ob povratku videla možakarja, ki je v belih rokavicah pobiral smeti ob poti. Tudi v gore očitno radi zahajajo, kar sva lahko presodila tudi po številu gorniške literature v neki knjigarni, kamor sva šla »firbce past«. Saj prebrati in razumeti tako ali tako nisva mogla kaj dosti, ampak po slikah in redkih angleških besedah sem na policah prepoznal korejski Planinski vestnik, pravzaprav vsaj dva različna. Očitno izhajajo kot mesečniki, aprilska številka pa je debela vsaj 200 strani in polna člankov o izletih, opremi, odpravah ipd. Čuvajmo, kar imamo V Koreji gotovo imajo tehtne razloge za to, da imajo gorništvo urejeno tako, kot sva ga midva do- jela v nekaj dneh. Njihov način življenja je precej drugačen od evropskega, verjetno so silne množice izletnikov dejansko izredno breme za okolje, zato so bili pač nujni različni ukrepi. Toda ob tem so se mi porajale grozne misli, da bi kdaj recimo na Vršiču pod Mojstrovko naletel na kiosk, kjer bi pisalo, da so hribi zaprti in da naj pridem kdaj drugič. O, groza! Vsak od nas lahko prispeva, da do tega ne pride. Čuvajmo to, kar imamo, pazimo, kako hodimo po gorah, da ne bomo mi ali naši otroci kdaj prisiljeni storiti podobno, kot to delajo Korejci: zaščititi gore pred nami samimi! O življenjska zgodba varovalne vrvi1 Prispevek k jubileju GRS Besedilo: Mirnesa Islamovič in Špela Dovžan Sem stara varovalna vrv z veliko izkušnjami, zato vam bom danes povedala svojo življenjsko zgodbo. Kaj pa veste, mogoče se boste pa kaj koristnega naučili. »Spusti! Potegni! Pripni!« slišim vsakič, ko se zgodi nesreča, ko skupaj z reševalci in reševalno opremo priskočim na pomoč ponesrečencu. Naj vam najprej predstavim svoje prijatelje. Na moji desni sedijo opornice, ki se uporabljajo pri zlomih. Zelo pomembno je namreč, da se zlomljena kost čim manj premika. Zlom se lahko zgodi kjerkoli, zato poznamo opornice za hrbtenico, vrat, noge in roke. Moj prijatelj je tudi reševalni sedež, ki ga reševalci nosijo na hrbtih ali pa ga vlečejo s pomočjo kolesa. Čeprav sem samo vrv, sem tudi zaljubljena. Všeč mi je gorski reševalec - letalec Miha, ki sem ga spoznala v helikopterju, ko smo reševali neko gospodično, ki je šla na Križ kar v salonarjih. O, moj bog, kako so nekateri ljudje neodgovorni. S to gospodično je bilo na srečo vse v redu, čeprav smo jo morali iz nekega grabna privleči s pomočjo helikopterja. Tej akciji je sledilo še mnogo drugih, pa ne samo akcij, temveč tudi vaj, saj si ne smemo privoščiti nobenih napak. Tako sva z mojim prijateljem Mihom lepo sodelovala. Sedaj sem že upokojena, ker sem se na neki skali hudo porezala. Reševalci so pozabili postaviti podme želvo, ki nas varuje pred takimi poškodbami. Na srečo se je to zgodilo na vaji, saj bi bil lahko drugače kdo poškodovan. Sedaj visim nad Mihovo posteljo in sem srečna. Tja me je obesil zato, ker sem nekoč rešila življenje. Obljubil je, da me nikoli ne bo pozabil. O 1 Nagrajeni prispevek natečaja ob 90-letnici GRS Slovenije. Mirnesa Islamovič in Spela Dovžan, 8. razred OS 16. december, Mojstrana. Moja funkcija je hkrabi izziv in obveza Pogovor z Slavico Tovšak, podpredsednico PZS Pogovor vodil: Vladimir Habjan Fotografiji: arhiv Slavice Tovšak Letošnjega junija so delegati na skupščini Planinske zveze Slovenije izvolili novo vodstvo planinske organizacije. Slavica Tovšak, direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor, dolgoletna planinska vodnica pri planinskem društvu Jakoba Aljaža in obenem predsednica društva, predsednica komisije za muzejsko dejavnost pri PZS, osem let načelnica meddruštvenega odbora (MDO) Podravja in voljena članica nekdanjega glavnega odbora PZS je vsem naštetim dosedanjim Punkcijam dodala novo. V novoizvoljenem vodstvu bo namreč naslednja štiri leta opravljala Punkcijo podpredsednice PZS in članice predsedstva, zadolžene za področje kulture in muzejstva. Cela vrsta naštetih zadolžitev pomeni, da je naša sogovornica vešča organiziranega dela v planinstvu. To pa je bil tudi razlog za povabilo na razgovor. Našteli smo vrsto vaših Punkcij, ki vam prav gotovo vzamejo veliko prostega časa. Vam bo sploh še ostalo kaj časa za hribe in vodenje vaših planincev? K zgoraj naštetim obveznostim moram dodati še t. i. službene obveznosti in obveznosti, ki so vezane na moj poklic. Tako npr. delujem v upravnem odboru Zgodovinskega društva Franca Kovačiča v Mariboru, opravljam vrsto odgovornih nalog, vezanih na strokovno delo in vodenje Pokrajinskega arhiva v Mariboru, rada se udeležujem dejavnosti bibliotekarskega društva, sodelujem v svetu Muzeja športa, uredniškem odboru glasila Arhivi, pa še bi se kaj našlo. Rada potujem in spoznavam nove dežele in ljudi. Ob tem ne smem pozabiti študijskih obveznosti, ki prav tako terjajo zbranost, prizadevnost in predvsem moj prosti čas. Hribi ostanejo. Tam črpam energijo in moč, da lažje premagujem težave v dolini. Če le ne gre drugače, skočim vsaj na Pohorje, ki v vseh letnih časih in v vsej svoji barvitosti in strmini daje človeku to, kar potrebuje. Vodenje planincev bo morda potrebno nekoliko omejiti, vendar bo stik s planinskimi prijatelji še vedno ostal. Še vedno ostaja moja želja poiskati neznane ali manj obiskane kotičke v Sloveniji, kamor štajerski planinec redkeje zaide. Bogastvo slovenskega planinskega sveta, pa naj gre za visokogorje ali sredogorje, je neizčrpno. Poklicno znanje zgodovine in geografije se da zlasti ob navidez dolgočasni avtobusni vožnji do izhodišča planinskih poti imenitno unovčiti in uokviriti v etnografske, literarne, historične in pripovedne značilnosti pokrajine, skozi katero potujemo. Vedno si prizadevam najti stik z avtohtonimi prebivalci, ki živijo bodisi na Primorskem, v Prekmurju, na Gorenjskem ali v Prlekiji. Rada posežem tudi so slovenskih legendah mag. Rada Ra-deščka in zgodbah Dušice Kunaver, ki daje- jo krajem posebno barvitost in pridih mi-stičnosti. V vodstvih planinske organizacije ni prav veliko planink. Kaj mislite, zakaj? Planink sicer v vodstvih planinske organizacije ni posebej veliko v primerjavi z moškim svetom. Tiste pa, ki so se pripravljene spoprijeti tudi s to obliko planinske dejavnosti, delajo resno in odgovorno. Res pa je, da je sodobna slovenska žena razpeta med službenimi obveznostmi in družino, zato potrebuje za svojo »prostovoljno« dejavnost vso podporo in razumevanje. Pravzaprav tudi v podpredsedniških vrstah PZS ni bilo veliko žensk, kaj šele s Štajerske. Mislim, da so mojo, tudi zame nepričakovano kandidaturo sprejeli v planinskih vrstah z odobravanjem. Zame je to izziv in obveza hkrati. Ocenjujem, da bo moje delovanje potekalo z dobro podpredsedniško ekipo, ki jo zaokrožuje predsednik PZS mag. Franc Ekar. Prepričana pa sem, da bomo po izteku mojega mandata imeli še kakšno podpredsednico. Podpredsednik Adi Vidmajer je na tiskovni konferenci, kjer se je predstavilo novo vodstvo, izjavil, da si želite prijetno, dobro in prijazno PZS. Vam bo to uspelo in kako? Z besedami podpredsednika Adija smo, o tem sem prepričana, globoko soglašali vsi, ki smo bili prisotni v Punkciji PZS. Že prvi sestanki predsedstva kažejo po svoji zastavljeni programski usmeritvi na to, da želimo delati učinkovito, uspešno, organizirano in predvsem ustvarjalno. Ko bodo to naše sporočilo začutili v vseh strukturah PZS od PD prek MDO do strokovne službe, bomo vedeli, da smo uspeli in da je bila naša pot pravilna. Predsedstvo se je zlasti sedaj, v prehodnem obdobju, pripravilo na temeljito inventuro dosedanjega dela. Skrbno ocenjuje dosedanje delo in vzporedno pripravlja vizijo sodobne PZS. Delo moramo organizirati tako, da bo pregledno in da bomo v vsakem trenutku sposobni kakovostno služiti tistim, zaradi katerih smo bili ustanovljeni in izvoljeni. Prenovo dela bomo izvajali z močjo argumentov in s polno mero odgovornosti. Prijazna PZS pomeni predvsem prisluhniti željam društev, članstva in se znati pogovarjati o težavah, ki se pojavijo. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da jih znamo reševati med drugim tudi po načelu: vsako pisno vprašanje zahteva pisni odgovor. Povsem se strinjam z zapisanimi razmišljanji kolega Jožeta Melanška, da so vodilne strukture PZS med drugim dolžne »omogočati meddruštvenim odborom, planinskim društvom in članstvu ter obiskovalcem gora razmere za normalno rast in uveljavljanje posameznikov na enakopravnih skupno dogovorjenih in sprejetih osnovah«. Spominjam se nekdanjega podpredsednika PZS in častnega člana Jožeta Dobnika, ki je imel izjemen pristop do planinskih društev. Obračali smo se nanj z vsemi mogočimi težavami in iz lastnih izkušenj vem, da nismo nikoli ostali praznih rok. S tem hočem podkrepiti svojo misel o spontani harmoniji, odprtosti in vzajemnosti, ki je eden izmed pogojev dobrih odnosov na vseh ravneh. Posebej bi želela izpostaviti posluh do te- žav mladinske komisije. Mlada generacija, ki nas bo nasledila, terja odkrite in konkretne odgovore na svoja vprašanja. In prav je tako. Morda nekoliko pogrešam njihovo odločitev, da niso v nekem boljšem razmerju kandidirali svojih predstavnikov v organe PZS. Če bomo izpeljali zastavljene naloge tako, kot smo načrtovali, lahko smelo odgovorim, da nam bo uspelo. Novo vodsbvo planinske organizacije je zastavilo zelo pesber program za naslednje šbirilebno obdobje. Katerim temam se boste najbolj posvetili? Program, ki smo si ga zastavili za novo štiriletno obdobje, je naravnan v prvi Pazi na prehodno obdobje, do konca leta 2002, in dolgoročno za mandat, ko smo prejeli določene obveznosti. Z odhodom generalnega sekretarja mora predsedstvo opravljati vrsto tekočih nalog, da lahko ustvari kar najboljše razmere za delo novemu generalnemu sekretarju. Pri tem moramo upoštevati obstoječe pravne norme, ki veljajo za delo strokovne službe, in izpostaviti zdrave medsebojne odnose. Ti so za začetek pogoj za normalno poslovanje. Napredek planinske organizacije in njena prenova sta namreč vezana tudi na kakovost dela strokovne službe, predvsem v smislu jasno in nedvomno opredeljenih obveznosti, pristojnosti, odgovornosti in skupnega povezovanja do izvajanja določenih nalog. Natančno se mora vedeti, kdo za kaj odgovarja in kaj so njegove obveznosti. Vzporedno s tem se bo pristopilo k funkcionalnemu izobraževanju posameznikov za določena znanja in tudi širše. Podpredsedniki bodo interventno zadolženi za posamezna področja, sicer pa bodo v svojem pokrivali specifična področja. Tako bom npr. sama zadolžena in odgovorna za kulturno in muzejsko dejavnost, založništvo, mentorstvo novim PD. Skrbela bom tudi za odbor za prenovo Obvestil PZS. Predsedstvo bo v prihodnjem obdobju nastopalo v vlogi vršilca dolžnosti generalnega sekretarja. V smislu nalog nas čaka priprava izhodišč za izdelavo programov dela in finančnega načrta za leto 2003, nekaj bo potrebno doreči o vlogi in položaju slovenskega alpinizma in odpravah v tuja gorstva, o novi članarini in članski izkaznici. Posebej se bomo pripravili na izobraževanje društvenih delavcev (MDO, PD, načelniki komisije, strokovni delavci). Posebno pozornost bomo namenili pripravi posveta o vzgoji in izobraževanju v planinski organizaciji in predvidoma spregovorili tudi o uredniški politiki PV. Do konca leta smo izdelali natančen urnik sej upravnega odbora in sej predsedstva s standardnimi točkami dnevnega reda. Poskrbeti moramo za pravočasni izid Planinskega koledarčka in redno izdajo obvestil, kar nam je že naložil tudi upravni odbor. Prizadevali si bomo uvrstiti vse več planinske tematike v medije (oddaje Gore in ljudje, vključitev v oddaje Homo turisticus itd.). Za stodesetletnico organiziranega planinstva teče že nekaj akcij. Druge bomo dodajali sproti. Prepričana sem, da bomo praznovali tako, kot si to slovenska planinska organizacija zasluži. UO PZS je imenoval nekatere nove komisije, ki jih v prejšnjem obdobju ni bilo. Katere so in kakšne naloge bodo opravljale? Včasih je obstajala kulturna komisija, ki jo nekateri še danes pogrešajo ... Komisije in njihovo uspešno ali neuspešno delovanje je eden pomembnih segmentov planinske organiziranosti. Odločili smo se, da najprej prevetrimo njihovo sestavo, dopolnimo manjkajoče člane in razpišemo v MDO potrebe po dopolnilnih kadrih. Vsaka izmed komisij bo morala pripraviti vsebinski plan in ga tudi finančno ovrednotiti po posebnem enotnem obrazcu. Kdor ne bo opravil osnovnih programskih obveznosti, ne bo mogel kandidirati za sredstva. Pripravljamo katalog nalog komisij, kjer bodo natančno opredeljene naloge in obveznosti na relaciji predsednik komisije-strokovni delavec. Konec julija je bil posvet z načelniki in predsedniki komisij, kjer so bili predstavljeni dogovori o načinih in pristopih nadaljnjega dela v PZS, izhodišča za pripravo programov dela. Nekaterim komisijam bo potrebno dati novo vsebino, npr. vodniški komisiji, ki jo z nestrpnostjo pričakujemo vsi planinski vodniki, saj se odpira vrsta težav na področju vodenja in statusa planinskih vodnikov. Razmisliti bo potrebno tudi o konkretni vsebini dela komisije za planinsko rekreacijo in dejavnosti komisije za informiranje in propagando, kamor naj bi se uokvirila tudi kultura. Čas pa bo pokazal, katere ko- misije so dejavne in jih potrebujemo, nekatere pa bo morda potrebno tudi ukiniti. Planinske koče postajajo iz planinskih objektov vse bolj gostinski objekti. Kakšno stališče ima PZS o tem? Vzgojni center v Bavšici razen v poletnem obdobju nekako ni zaživel. Kako ste se oziroma se boste lotili tega problema? Planinske koče bodo vsekakor ostale planinske v visokogorju. Sredogorje in še nižji predeli ta hip ostajajo problemi še naprej. Na status planinskih postaj vpliva mnogo dejavnikov, ki velikokrat presegajo planinsko idejo. K temu lahko dodamo še vse bolj glasno vprašanje o smiselnosti zlasti transverzalnih poti in markacij, ki vodijo izključno po asfaltu. Ali je to še planinska pot? Mislim, da bo na tem področju potrebno še veliko dogovarjanja in pogovarjanja. Zadnje odločitve so vsekakor odvisne od PD, ki te postojanke in poti vzdržujejo. O vzgojnem centru v Bavšici je bilo prelitega že veliko črnila. Dejstvo je, da določene funkcije že Pogled v dolino Zvonko Čemažar Vriskal sem, pel, ko z Jalovca objel sem širni svet; srečen, vesel poljubil sem planike cvet. Sreče pijan zapel, zavriskal sem na moč glasno v svet mojih sanj, dolino trentarsko. En sam pogled poplačan bil je z vrha tisočkrat, saj tale svet je lep, razkošen in bogat. V soncu žare vrhovi okrog moj'ga Jalovca; hvala za vse, dolina trentarska. ima in da mu mora dati polno vsebino mladinska komisija. Bavšica je objekt, ki smo ga s trudom in velikim prizadevanjem obudili v življenje. Sedaj je tu. Prisoten je in mislim, da bo zaživel, kot si to vsi želimo. O planinskem muzeju smo pisali v julijski številki. Stara želja planincev je postala ena od prednostnih nalog PZS. Izgrajen naj bi bil do leta 2006. Kaj bo treba do takrat vse postoriti? Planinski muzej je želja mnogih planinskih generacij. Vsi alpski narodi se ponašajo z njim in z njim tudi živijo. Naše ideje in želje počasi dobivajo svojo podobo. Ponašamo se lahko že z odkupljenim zemljiščem. V jesenskih mesecih bodo dokončno izbrali idejni projekt. Najtežji bo seveda finančni zalogaj, nujno bo potrebno dokazati ustreznemu ministrstvu, da gre za muzej nacionalnega pomena. Animirati bomo poskušali župane občin in seveda vso slovensko pla- Na turo? OBLAČILA ZA V GORE www.vrh-sp.si TEL.: 04 57 42 777 ninsko javnost. Za začetek bo to tolar na tolar. V jeseni pripravljamo računalniško predstavitev bodočega muzeja v MDO in PD. Prostovoljni prispevki v višini 3 evrov v letu 2003 bodo izkazani s pomočjo nalepke, na kateri bo silhueta bodočega muzeja. Spremljali bomo razpise, kjer bi morebiti lahko kandidirali za sredstva. Kako ocenjujete prenovljeni Planinski ve-stnik? Prenovljeni PV je del naše prenove. Nesporno je to glasilo Planinske zveze Slovenije in takšno naj tudi ostane. Planinci radi posegajo po njem, vendar se mnoga PD pritožujejo, da se njihovi prispevki ne objavljajo. Morda bi kazalo na nivoju MDO pripraviti anketo o željah planincev in o tem, kakšno vsebino si želijo. Če vzamem pod drobnogled samo poletno številko, sem prijetno presenečena. Kaže na izjemno prizadevnost celotnega uredniškega odbora in prinaša novice o skoraj vseh vidnejših planinskih dogajanjih. Ostati mora informativen, poljuden in strokoven s pravilno razmejitvijo tem, ki so izrazito planinske in alpinistične. Uredništvu želim uspešno delo in čim večjo naklado. O Na skali trdni tam v pogorju Vinko Hrovatič Na skali trdni tam v pogorju sem svečko oni dan prižgal, pod mano je v meglenem morju prepad preteč globok zijal. Tu tisti dan korak poslednji ti v prazno zdrsnil je globel, a za teboj ves čas naslednji ostala nema je vrzel. Zdaj tam visoko orel kroži in kadar gledam v vis za njim, se zdi mi, da za tabo toži pod modrim nebom iz višin. Dom na KoPcah Na sončni strani Košute Besedilo: Jože Drab Fotografija: Vladimir Habjan Oj, planina ti prostrana, Kofce naš gorenjski raj, s cvetjem vsa si posejana, ho prihaja mesec maj.1 In prišel je mesec maj, pa smo rekli: »Gremo na Kofce! Da se nam oči napasejo na živopisanih cveticah.« In ko smo po celodnevnem deževju naslednji dan v soncu hiteli na tako opevane Kofce, smo se spraševali, kje je cvetje, kje. Končno smo ga ugledali. Bil je teloh, ki je s težavo prerinil skozi zaplate snega. Malo prekmalu smo prišli. Pa kaj, saj se zgornja pesmica, ki jo preberemo na steni v domu, takole nadaljuje: Ko te sneg pokrije, vsa v zarji zažariš, svetlo sonce te obsije v kristalih zablestiš.1 Kofce in za njo Košuta sta res čudovita v svoji belini. Bomo pa še enkrat prišli čez kakšen mesec in takrat uživali v zeleni naravi, polepšani s številnimi cvetovi. Nastanek imena Kofce je prav zanimiv. Do nedavnega sem mislil, tako sta mi tudi zatrdila oba zadnja oskrbnika doma, da je ime nastalo iz besede ovce (res se na tej planini že dolgo pasejo ovce, poleg njih pa še krave in konji), ki so ji kasneje Nemci dodali črko k - Kovce, ljudje pa spremenili v izgovorljive Kofce. Pa vendar me je dr. Dušan Cop, ki se ukvarja s tovrstno tematiko, podučil, da ime Kofce izvira iz »klopce«. To je namreč drugo ime za terasasto obliko pobočja. V starem gorenjskem narečju se je beseda izgovorila »kvoupce«, Dom na Kofcah kar se je kasneje skrajšalo v Kopce in končno se je p pred c spremenil v f - Kofce. Kako do doma Med številnimi cestami in potmi, ki vodijo do koče, priporočam naslednje: Iz Podljubelja po cesti 4 km do kmetije Mati-zovec, 1079 m. Tu je majhno parkirišče. Pot nadaljujemo peš, strmo do koče. Hoje iz Podljubelja je 2.30 ure, od Matizovca 1 ura. Iz Tržiča čez Kamnik in Pirmance in čez sedlo Kal do doma. Najdaljša pot - 3.30 ure, ki pa se (razen na začetku) izogne hoji po cestah. Iz Tržiča po asfaltni cesti skozi Dolžanovo sotesko do kmetije Lukec v Dolini in nato po poti peš navzgor ob potoku Kališnik čez sedlo Kal do doma. Dokaj dolga tura - 3.15 ure, ki pa je zanimiva predvsem zaradi čudovite Dolžanove soteske, ki si jo v celoti lahko v miru ogledamo. Iz Tržiča po asfaltirani cesti do Putrhofa v Je-lendolu in po gozdni cesti do križišča nad planino Dolžanka, kjer zavijemo levo (desno gre cesta na planini Pungrad in Sijo). Avto pustimo tam, kjer pot prečka gozdno cesto, in se v 30 minutah povzpnemo mimo kapelice do doma. Najhitrejši pristop do doma, ki je primeren tudi za popoldanski izlet. Dom Pod Košuto zeleno planinska hočica stoji, vse naokoli z rožicami posejano, nad njo pa Veliki vrh bedi.2 Dom na Kofcah stoji 1488 m visoko, na planini Kofce, na jugovzhodnem robu gorske verige Košute. Odprt je v poletnem času med 15. junijem in 30. septembrom, druge mesece pa vsako soboto, nedeljo in praznike, lahko pa tudi po dogovoru. Prvotni Dom na Kofcah je leta 1927 dala zgraditi Tržiška podružnica SPD in je stal nekoliko nižje - na jasi Mrzli studenec, kjer še danes stoji (lepo obnovljena) kapelica. Med 2. svetovno vojno je bila to koča Nemškega planinskega društva, zato so jo partizani požgali. Današnja koča je bila zgrajena leta 1938 in se je nekoč imenovala Primožičev dom. Leta 1948 je kočo prevzelo PD Tržič. Dom so pred dvajsetimi leti povečali in obnovili. Poleg njega je zrasla tudi lična koča pašne skupnosti. Pred domom je veliko miz in klopi, tako da lahko celo 200 ljudi uživa na svežem zraku in v lepem razgledu. Da nas ne bi motile krave ali konji, je okoli doma zgrajena ograja. Ce je le prehladno ali zunaj slabo vreme, se zatečemo v notranjost doma. V vetrolovu oziroma predprostoru sta vpisna knjiga in vitrina z artikli, ki jih lahko kupimo v domu. Pa poglejmo: razglednice, planinske knjižice, male dereze (žabice), domača volna in celo knjižica o življenju in muče-ništvu neke svetnice. Zanimivo in pestro. Skozi predsobo pridemo v prvi gostinski prostor z 20 sedeži, ki je ogrevan s krušno pečjo. Iz njega pridemo v še dva prostora, kjer lahko sedi 36 oziroma 14 oseb. Ločeno od tega ima dom tudi posebno sobo s šankom, ki ima poseben vhod, nad katerim je napis »Pijača«. V tem prostoru je tudi dovoljeno kaditi, drugje v domu pa ne, razen po dogovoru. Glede na goste upoštevajo nočni mir in tišino. Po dogovoru pa lahko skupina podaljša »večer« tudi preko 22. ure. Nad gostinskimi prostori lahko v šestih sobah prespi 38 oseb, ki pa jih pozimi grejeta le lastna energija in iznajdljivost, saj koča nima centralne kurjave. Spalna vreča je tako pozimi skoraj obvezni del opreme, če nameravamo spati v koči. Pa tudi finančno se splača imeti svojo posteljnino, saj je popust zanjo kar velik - 700 SIT. V sobe smemo le v copatih ali nogavicah, saj se osebje trudi vzdrževati čistočo. V umivalnici se lahko umijemo le z mrzlo vodo. Osebje Vzdušje v koči je bilo precej umirjeno, saj se je večina obiskovalcev raje posedla zunaj. Med njimi se je urno sukalo in streglo oskrbnikovo dekle. Peter Vogelnik je mlad oskrbnik, kljub temu pa je tukaj že peto sezono. Pri delu mu pomagajo starši, dekle, sestra in svak. V dom prav radi sprejmejo skupine, tudi skupine otrok, seveda pa je najbolje, da se prej napovedo oskrbniku po telefonu 04/596-1384 ali 041/751-201, v koči pa je telefon 050/625-653. Hrana Menda imajo na Kofcah najboljši golaž (tako trdi moja gorniška znanka), ki pa ga tisti dan niso imeli. Za joto pa lahko rečem, da sem jedel že precej boljše in se mi po njih ni spahovalo še celo popoldne. Podobno so mi svoje občutke že prej in pozneje opisovali tudi drugi obiskovalci doma. gore-ljudje ,net Cene v domu: spanje na skupnih ležiščih za nečlane PZS (+ taksa) 1840 SIT spanje na skupnih ležiščih za člane PZS (+ taksa) 1640 SIT popust pri spanju, če imamo lastno rjuho, spalno vrečo - 700 SIT enolončnica brez (dodatnega) mesa 600 SIT enolončnica z mesom 950 SIT goveja juha 350 SIT čaj z limono 150 SIT pivo 0,5 l 350 SIT razglednica z znamko za Slovenijo 150 SIT Kar malo sem zavidal obiskovalki pri sosednji mizi, ki se je oblizovala in na vsa usta hvalila štruklje. Slednje je tudi edino, kar lahko ponudijo vegetarijancem. Poleg naštetega lahko izbiramo še med pasuljem, ričetom in domačimi klobasami ter kozjim sirom. Porcije so normalno velike. Najslabše pa se je po okusu odrezal čaj, saj razen »nekaj toplega« ni nudil ničesar več. Upam, da je bil to le slab dan in da so čaji sedaj že boljšega okusa. Ture Venec te vrhov obkroža, z njih razgled je res krasan po Koroški, tja do Roža in pa na gorenjsko stran.1 Res nad Kofcami kraljuje 10 km dolga veriga gora, imenovana Košuta. Najbolj znana gora v bližini doma je Veliki vrh (2088 m in ne 2058 m, kot že desetletja narobe piše na polkrožni panoramski karti »Razgled z Velikega vrha« v jedilnici doma), ki je v dobrih razmerah lahko dosegljiv v uri in pol. Malenkost višji in zahtevnejši vrh je Kladivo, 2094 m. Zanimiva je krožna tura: Kofce-Veliki vrh-Kofce gora-Kladivo-Skrbina-Sija-Kofce, ki traja okrog 5 ur. Ture so opisane v vodnikih, za nasvet pa lahko vprašate tudi oskrbnika doma. Zanimivosti v okolici Največja naravna zanimivostje vsekakor Dolža-nova soteska, ki je tudi zaščitena kot naravni spomenik. Kulturna znamenitost pa je kapelica sv. Janeza Krstnika pri Mrzlem studencu, 1400 m, kjer poleti ob nedeljah tudi potekajo maše. Literatura Vsem obiskovalcem priporočam vodnik po Karavankah (S. Klinar, PZS) in zemljevida Karavanke, 1:50.000, ter Storžič in Košuta, 1:25.000. Zaključek Kje še lepša je narava čudoviti gorski svet, Kofce, ti planina prava, gori rad se vračam spet.1 Verzi so vzeti iz dveh pesmi, ki krasita sobi v domu. Njuna avtorja sta: 1 Mato Mežek 2 Vili Perko starejši. O Izgubljén v nemoči Aleš Tacer Tuleče besnijo vetrovi v noč. Opast bele lovke razteza v previsu in burja neznanska vrši čez greben. Poskušam obstati, a pešam in pešam ... V prividu toplote zatonem v sen ... Gad (Vipera berus) Gorska žival meseca Besedilo in fotografija: Milan Vogrin Gad, s strokovnim imenom Vipera berus, je eden izmed treh predstavnikov strupenjač pri nas. Drugi predstavnik je prav tako dobro poznan, to je modras, tretjega pa širša javnost verjetno sploh ne pozna, to je laški gad, ki je razširjen le v skrajnem zahodnem koncu države. Gad sodi v veliko družino gadov, ki so razširjeni skoraj po vsem svetu, ni jih le v Avstraliji in na Antarktiki. Razširjen je tudi po večjem delu Evrope razen v južnejših predelih. Gad pri nas živi pretežno v alpskem svetu, dobimo ga vse od Julijskih Alp pa tja do Pohorja, redkejši je na jugu države, kjer živi le v višjih legah. Najpogostejši je nad 800 metri, v višino pa sega skoraj vse do najvišjih vrhov. Njegov življenjski prostor so gozdni robovi, jase, poseke, starejša me-lišča, pašniki in alpski travniki. Pogosto ga srečamo tudi na planinski poti. Tja gad zaide predvsem na mestih, kjer so to edine odprte površine, npr. med ruševjem ali v gozdu, po drugi strani pa je tudi res, da se po poti lažje premika kot na primer na melišču s sveže nasutim ostrim kamenjem. Gad ni velika kača, skoraj nikdar ne preseže dolžine 80 centimetrov. Značilen je cikcakasti vzorec na njegovi zgornji strani. Na zgornjem delu glave ima temno liso v obliki črke X. Od nestrupenih kač se loči tudi po tem, da je glava od telesa izrazito ločena z ozkim vratom. Oči so rdeče, zenica pa je, tako kot pri ostalih vrstah iz družine gadov, navpična. Prav slednje je tudi dober znak, kako ločiti strupeno kačo od nestrupene (te imajo zenice okrogle), čeprav je treba priznati, da je tako od blizu verjetno ne boste pogledali. V zgornji čeljusti ima par strupnikov, ki sta ob mirovanju zložena nazaj ob čeljust. Pri gadu je možno ločiti tudi spola. Samci so manjši, imajo daljši rep kot samice, ločijo pa se tudi po obarvanosti: samci so v osnovi sivi s temno rjavim do črnim vzorcem, medtem ko so samice rjave. Pri nas se pojavljata dve podvrsti: običajna je V. b. berus, na jugu države pa živi bosanski gad (V. b. bosniensis). Razlikujeta se po luskah na glavi, vendar so razlike minimalne. Gad je dnevna kača, čeprav je bilo ugotovljeno, da se v poletnem času giblje tudi ponoči. Zna tudi plavati. Zimsko obdobje preživi otrpel pod skalami, v glodavskih rovih in na podobnih mestih. Spomladi se običajno pojavi marca ali aprila, samci kakšnih deset dni pred samicami. Kakšen mesec dni kasneje se prične parjenje, še prej pa boji med samci. Slednji potekajo tako, da samca »plešeta« nekakšen kobrin ples, imenujemo ga tu- di ritualni ples, torej z dvignjenim sprednjim delom telesa, nasprotnik pa poskuša tekmeca pritisniti ob tla. Ugrizi med takšnimi boji ali bolje rečeno »vrestlingom« ne pridejo v poštev. Zanimivo je tudi parjenje. Samec, lahko jih je tudi več, se ovije okrog samice in se poskuša spariti z njo. Vendar to poskuša tudi drug samec, ki je prav tako ovit okrog samice. Videti takšno parjenje in merjenje moči v naravi je pravo doživetje, čeprav se nam takšna sreča nasmehne izredno redko. Samica za razliko od velike večine drugih plazilcev ne zleže jajc, pač pa skoti mladiče, torej je vi-viparna. Mladi gadi so bolj podobni deževnikom, saj niso daljši od pednja, vidimo pa jih lahko sredi poletja, julija in avgusta. Življenjska doba gada je preko dvajset let. Zanimivo pri gadu kakor pri vseh kačah pa je, da rastejo vse življenje, čeprav potem, ko dosežejo spolno zrelost, le minimalno. Omenimo še eno zanimivost, ki se pojavlja pri gadu, to je melanizem. Melanizem je pojav, pri katerem pride do spremembe barve živali iz standardne v črno. Melanistični osebki naj bi bili v hladnejših klimatskih razmerah uspešnejši, saj se hitreje segrejejo kot klasično obarvani primerki, v povprečju pa so tudi večji. Pri nas črne gade najdemo predvsem v višjih predelih Alp. Gadova prehrana temelji na malih sesalcih, kot so miši in voluharice, medtem ko mladi osebki dajejo prednost kuščaricam in žabam. To je verjetno povezano z velikostjo plena, saj so kuščarice manjše kot mali sesalci, pa tudi ujeti jih je lažje. In kako ravnati, ko se srečamo s kačo? Običajno bo naše srečanje zelo bežno, videli bomo verjetno le rep, ko se bo kača hitro umaknila s poti, ali pa mogoče slišali le šelest listja in trave. Kače imajo namreč zelo dobro razvita čutila, s katerimi zaznavajo tresljaje podlage, tako da se praviloma skrijejo, še preden jih sploh opazimo. Ce pa smo kačo le presenetili na kakšni ozki gorski stezici pri sončenju, je najbolje, da malo zatopotamo s težkimi planinskimi čevlji, in kača se bo nemudoma odplazila v svoje skrivališče. Nikar je ne bezajte s palico, tako jo boste samo razdražili, na kar vas bo opozorila z glasnim sikanjem, včasih tudi z odpiranjem gobca. Ne glede na to, ali gre za strupeno ali nestrupeno vrsto, je ugriz lahko nevaren, saj se rana lahko zagnoji. O Zakaj? 13. 8. 1995 se je obetal izredno lep poletni dan. Pa naju je z Ireno na Vratcih (Bogatinskem sedlu) čakalo presenečenje, ki se nama je zares vtisnilo v spomin. Ko sva prišla na sedlo, sva v daljavi zagledala skupino ljudi. O, še nekaj ljudi pohajkuje po obrobju kraljestva Zlatoroga. V tistem trenutku pa ... Tik poti je še v zadnjih trzljajih agonije umiral mlad gad. Glavo je imel zmrcvarjeno -in vsem je jasno, da te sredi širnih planjav tam zgoraj zares ne more zadeti kamen. Razen če kamnu kdo pomaga. In po tem, da je gad še »migal«, sem pač sklepal, da so nizkotno dejanje opravili ljudje, ki so izginjali proti ravnici Za Lepočami. Zakaj v gorah srečamo tudi take »planince«? Dogodek je bil v Planinskem vestniku na kratko že omenjen (12/1996, Kraljestvo novodobnega Zlatoroga). Emil Pevec a začetku prečnic v odnjem delu smeri »Le zakaj nisem te smeri plezal že pred petnajstimi leti?« mi je rojilo po glavi, ko sva z Juretom plezala čez plošče in zajede ene najbolj hvaljenih smeri v teh stenah. Hja, le kdo bi vedel odgovor. Zagotovo vem le to, da tisti, ki se radi izgubljajo, tukaj nimajo kaj iskati. Dober občutek za orientacijo je predpogoj, da se odpravite v smer, ki sta jo pred 52 leti preplezala Marjan Keršič - Belač in France Zupan. Je prva smer do sedaj, v kateri sva imela ves čas oboževalke, pred katerimi sva na koncu morala celo bežati. Zgodba se je pričela zjutraj blizu stene. Blejanje ovac naju je spremljalo že od daleč, nekaj radovednih »volnenih dam« pa naju je pričakalo ob poti in previdno ogledovalo. Nekatere se celo božanja niso branile in nenadoma so se še druge odločile, da se zgrnejo okoli naju. Lizale so naju in cukale za roke in obleko, tako da sva bila bolj podobna pastirjem kot pa kakšnim resnim plezalcem. Nisva imela časa za zabavo, pa sva jo med navdušenim blejanjem pobrisala proti steni. Cel dan sva jih nato poslušala, mogoče so prav naju klicale. In čakale, da se vrneva nazaj pod steno. Sicer pa sva imela v smeri družbo, naveza iz Kamnika je imela enak cilj kakor midva, drugih plezalcev pa v teh stenah ni bilo videti. Bliže vstopu 13. avgusta 1950 sta prišla pod steno dva plezalca. Preprosta oprema in žareče oči, ki so preiskovale strmo steno, čez katero so bile posejane gladke plošče ter navpične zajede. A nista bila sama, saj je le nekaj sto metrov vstran proti levi vstopila v steno druga naveza. Skoraj vedeli niso eden za drugega in po nekaj redkih lažjih vzponih v desnem delu sta ta dan nastali kar dve lepi ter dokaj zahtevni smeri. Smer, ki sta jo preplezala Belač in Zupan, velja še danes za nekakšen zrelostni izpit za alpiniste. Prva plezalca sta smer zmogla povsem prosto in zanjo porabila okoli 12 ur. A prav lahko bi se zgodilo, da se zgodba ne bi končala srečno. Tik pod robom stene je Zupan plezal čez zahtevno in precej naloženo skalovje navzgor. Nenadoma se mu je odlomila večja skala, težka dober cent, in poletel je skupaj z njo navzdol. Na srečo je skala zgrešila Belača, pa tudi Zupan je poletel čez njega. A Belač je tam varoval na ozki polički in brez klina. Na srečo je bil ves čas pozoren in je hitro reagiral. Čez 10 metrov dolg padec je zadržal kar z vrvjo preko ramena. A če ne bi ... Kasneje na robu, zadeva je minila brez hujših posledic, je Zupan dejal: »Ti, Belač, a veš, da sva bila zvečer ob šestih bliže vstopu kakor pa zjutraj ob šestih?« Res, in še vedno se na ta dan spominjata dogodka, ki je pomenil tudi nekakšno novo rojstvo. Čez zajede in plošče Pod smer pridemo v eni uri po poti od Doma v Tamarju (1108 m), pod steno pa krenemo na mestu, kjer markirana pot zavije strmo navzgor čez desna pobočja proti Kotovemu sedlu. Prva dva krajša raztežaja (III, V) sta skupna z Zajedo, nato pa se naša smer povzpne na levi rob in preči po policah še kakšnih 15 metrov proti levi do strmega kota, malo se celo spustimo. Tukaj se prično zajede, ki so povezane z dolgimi prečnicami po ozkih poličkah in belih ploščah. Po prvi navzgor (V), nato 20 metrov proti levi (III-IV) in spet navzgor (V), sledi prečka čez ploščo (V) in spet navzgor, tokrat kar daleč (V), tukaj je kompleksno nekako najtežji del smeri. Pridemo do širokega žleba. Pravzaprav ta del kljub neprestanim peticam ni tako zahteven, saj je plezanje izredno lepo, skala pa večinoma zelo dobra. Prav zaradi tega pridemo še kdaj. Nadaljujemo po desnem robu žleba (IV+), po 15 metrih pa prečimo v žleb in po dolgem raztežaju pridemo do širšega dela (V, IV). Od tukaj kar prečkamo po polički v levo steno (III), nato malo navzgor in ves čas po najlažjih prehodih čez levo navzgor usmerjeno gredino (III, 100 m) do vršne stene. A moramo še okoli vogala na desni (nekakšno sedelce v razu), mimo sivega obročkarja in po travnati polici kar naprej do stebra oziroma strme zajede, pod katero je zabit proPilni klin z deloma polomljenim ušesom. Tukaj bomo spet nekoliko pre-tegnili roke, skala pa ni idealna (V+), z varova-lišča na vrhu stebra plezamo nato nekoliko proti levi pod večji steber in nato desno ob Naša smer_ Oneintacijsko zahtevna petica njem (IV+) navzgor. Na sredi prestopimo levo v zajedo in čez ozek kamin (V) ter na vrh stebra, kjer nadaljujemo po dolgi in široki zajedi. Najbolje, da se držimo bolj desne strani (IV), zgoraj pa krenemo naravnost čez ozke zajede in težji kamin (V) ter pridemo v položnejši del pod robom stene. Desno (III) do kota in nato navzgor čez strmo in razbito steno (IV-V) do roba, kjer Vas pričakajo mehke trave. In dolg sestop. Smer ima tudi nekaj variant, tu in tam pa bomo naleteli tudi na kakšen »zaplezan« klin. Sestop in oprema Po vzponu nas čaka dokaj dolg in ne najbolj udoben sestop. Najbolje se je spustiti naravnost čez južna pobočja na Veliko Dnino, kjer ulovimo stezice, ki vodijo proti Jalovcu oziroma Jalovški škrbini. Pod škrbino pridemo na (slabo) markirano pot in treba se je povzpeti za 200 višinskih metrov in sestopiti po zavarovani poti na severno stran do vznožja Ozebnika. Pot je kar »zabavna« (čelada!), nato pa nas čakata še hoja in drsanje po neprijetnem grušču proti dolini, kjer spet ulovimo markirano pot. Oprema: poleg običajne plezalne opreme (do 10 sistemov, nekaj klinov) je priporočljivo vzeti nekaj metuljev (majhni in srednji), zatičev ter najlonskih trakov. V smeri je nekaj klinov, a so posejani bolj na redko. Težavnost: V/IV, višina 520 m, dolžina precej več, čas plezanja 4 do 8 ur, kompleksno pa je to tura, ki zahteva precej sposobnosti za orientacijo ter nekaj več kondicije. Oboževalke Dolgujem vam še zaključek zgodbe o najinih oboževalkah. Ko sva prikolovratila nazaj pod Site in nato počasi sestopala po planinski poti, sva se ustavila in si ogledovala gručo majhnih ovčk, ki so se nezaupljivo umaknile. Pričel sem žvižgati. Žvižgam in žvižgam in vse bolj se s pobočij sliši blejanje in nekaj ovc se zapodi navzdol. Jureta opozorim nanje in žvižgam dalje, nenadoma pa dirja proti nama prav vsa čreda. »Daj, nehaj žvižgat!« mi presenečeno reče Jure, poleg pa doda: »Daj, slikaj jih, kako se podijo proti nama!« Aha, kar pozabi! 40-glava čreda je bila kakšnih 10 metrov od naju, blejanje in hitrost sta naraščala, midva pa sva se samo obrnila - »BejžmaM!« in jo ucvrla po poti navzdol. Čez kakšnih 200 metrov sva se obrnila in vsa čreda je žalostno zrla za nama in blejala. Hej, za las je šlo. Pomahala sva jim: »Adijo, se vidimo naslednjič!« in se odsme-jala proti dolini. No, vsaj ovce so navdušene nad nami, če že nimamo sreče z ženskami. Tudi to je nekaj. O PAK v Andih Na začetku julija se je odpravilo v Cordillero Blanco nekaj članov Posavskega alpinističnega kluba - Martin Bederač, Tadej Bernik, Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Sandra Voglar in Tjaša Zakšek, ki se jim je pridružila Mojca Žerjav (AO Ljubljana Matica). Po začetni aklimatizaciji so se Sandra, Tjaša, Tadej in Martin povzpeli na Pisco (5752 m), Nejc, Mojca in Gorazd pa na Vallunarachu (5686 m). Nato so se vsi člani odprave odpravili v dolino Ishinke. Sandra, Mojca, Nejc, Martin in Gorazd se povz-pnejo na vrh Ishinke (5530 m), nato pa so se vsi preselili pod Tocllaraju (6034 m). Sredi noči 18. julija je vseh sedem članov odprave pričelo z vzponom iz tabora na 5200 m. Vsi so vrh dosegli med 7. in 8. uro, zadnjih 60 m pod vrhom so se morali zaradi velike izpostavljenosti varovati. Za najmlajše člane odprave - petnajstletnega Nejca in devetnajstletna Tadeja in Tja-šo je bil Tocllaraju prvi šesttisočak. Nejc in Gorazd sta se štiri dni kasneje odpravila pod SZ steno Alpamaya (5947 m) in še isti dan dosegla bazo na 4300 m. Dan kasneje se Mojca in Sandra odpravita proti severni steni Ranra-palce (6162 m), Nejc in Gorazd pa postavita šotor na višini 5300 m. Nejc praznuje šestnajsti rojstni dan s tovorjenjem najtežjega nahrbtni- Tabor 1 pod (foto: Mojca . ^ V H Tocllarajom (6034 m) Žerjav) _ - _ i 3 v ka v svoji dotedanji hribovski karieri. Dne 24. julija obe navezi ureničita svoj načrt. Mojca in Sandra preplezata Severni raz v Ranrapalci, 900 m visoka smer je ocenjena s TD, sestopita po SV pobočjih, kjer morata opraviti tudi nekaj spustov ob vrvi v krušljivi skali in tudi v strmem snegu. Gorazd in Nejc ta dan preplezata Ferrarije-vo smer (D, 350 m) v Alpamayu, vstopita desno od originala, kjer ju pričaka 15 metrov navpičnega ledu. Naslednji dan se obe navezi spet srečata v Huarazu. Bilo je sicer še nekaj načrtov, a jim je slabo vreme preprečilo uresničitev. Člani odprave se zahvaljujejo sponzorjem, brez katerih jim ne bi uspelo organizirati odprave; to so: Nuklearna elektrarna Krško, NUMIP d. o. o. Krško, občina Krško, Termoelektrarna Brestanica, Zavarovalnica Triglav Krško, Avtoli-ne d.o.o., RaPael d.o.o., Floring d.o.o., Elektro-montaža Bizant s. p. Medvode, Jože Grajžl s. p., Savaprojekt d.d. Krško, ELEK d.o.o. Ljubljana, DEM d. o. o., Krovstvo Hvala s. p. in občina Brežice. (Besedilo: Boris Strmšek) TrrkThck t MAIm MATO P v a TIBET pjr.ili v+kHij w [