196
Ksaver Meško: Sonet.
V ljubezni neodrešni plaka Bog in kot iz snežnih prsi pelikana mu pada rdeča struna od srca.
Njen glas smo vsi; v ur škripajoči stok izginjamo kot prošnja neprestana, brez milosti požira nas tema.
Ksaver Meško:
Sonet.
(Poslanica pesniku O. Zupančiču.)
Z^apel si pesem nam o rodni grudi, o Oton, in si v tuji svet odšel, ker dom za Tebe kruha ni imel, ki tujcem rad ga in smehljaje nudi.
A kličem Te: Predolgo se ne mudi in spet povzdigni glas krepak in smel, da čez gore in dole bo zvenel, zapoj in k delu rod zaspani budi!
Glej, čaka njiva, solnce ji žari,
a ko delavcev in sejalcev ni
in ko prodajajo nam rodni dom!
Kaj duh se v malih pšicah Ti srdi? Zapoj nam spev, ki bo kot božji grom zbudil vse dobre, podle treščil k tlom . . .