Veliki čebelarski zbor v Vratislavi.
Pretekli mesec je bil veliki zbor čebelarski v Vratislavi (Breslau) na Sleskem, zdaj Pruskem, nekdaj Avstrijskem mestu. Ker je si. ministerstvo kmetijstva čebelarski naši družbi dovolilo 80 gold. podpore, ako kdo izmed udov njenih potuje tje , podal se je na pot predsednik njen gosp. župnik J. Jerič, ki v 9. listu ,,Slovenske Čebele" poroča o tem zboru. Naj iz tega poročila povzamemo tudi v naš list nekoliko zanimivejših črtic.
Vratislavo popisuje nas popotnik tako-le: Mesto je lepo ter šteje blizo 250.000 prebivalcev, 36 cerkva, izmed katerih ste dve tretjini katoliških, da-si so katoličani v manjšini; ima vseučilišče, več gimnazij in drugih šolskih naprav in prav obširno kupčijo. Da je knezoškof prečastiti dr. Förster od Pruske vlade zarad znane kulturne borbe odstavljen ter živi v Avstrijskem delu svoje obširne škofije, je sploh znano. Ravno kakih štirnajst dni pred zborovanjem je bila neka farna cerkev katoličanom vzeta ter novejšim krivovercem izročena, ki se štulijo za prave katolike ter „starokatoli-Čaneu imenujejo. Cerkve so v Vratislavi lepe in prostorne, večidel Gotiške. Čudno pa, da nobena zvonika izdelanega nima razun kakih dveh, ampak stolp le kak meter čez cerkveno streho   moli  ter je  z opeko pokrit.
V Vratislavi mi je bilo tudi novo, da so se psi obrtniške prostosti polastili, ter tu volička, tam konjička spodrinili. Kjer hočeš, srečaš z malim vozičkom psa in dečka vkup, ali pa par psov in voznika ; tudi ženske s psi posebno ponosno vozarijo. Smešno se mi je zdelo, kako je včasih vnanji, včasih notranji vpreženec svojega nekdanjega posla se spomnil ter memogredoče lajal, njegov sosed ga pa hladnokrvno gledal, kakor bi se hotel od njega lajati naučiti.
Zborovalna dvorana je bila prostorna in lepo okin-čana. S slavoklicem na lastnega nemškega cesarja bil je vselej sklenjen slavoklic na našega Avstrijskega ce* sarja. Zborovalcev je bilo vpisanih nekaj čez 500; govore pa je obiskovalo včasih po 6 — 700 poslušalcev. Kakih 15-20 žensk se je zborovanja prav pridno vde-leževalo ter s pazljivostjo odlikovalo. Prašaje smo izvedeli, da nekatere imajo lastne čebele, nekatere pa opravljajo posel čebelarja pri svojih bolehnih , ali sicer po drugih opravilih zadrževanih možeh. Zastopani so bili vsi stanovi. Pri zborovanji in razstavi, pri obedu in drugih veselicah je bil borni kmetic sosed velikega po* sestnika in grajščaka, učitelj iz dežele sosed vikšega sodniškega ali vladnega uradnika. Zvedel sem, koliko marljivejše se tudi učitelji pečajo s čebelarstvom po Nemškem, kakor pri nas. Skoraj vsako mesto ima svoje čebelarsko društvo, umno čebelarstvo s premakljivim satovjem je veliko bolj razširjeno kakor pri nas. Našo Kranjsko čebelo pa sploh zelö obrajtajo, posebno se pa neki dobro obnašajo polutanjke Laško-Kranjske.
Razstava mnogovrstnega čebelarskega orodja in živih čebel v raznih panjevih je bila prav zanimiva ter vedno obilno obiskovana. Tu se je videl med in vosek v tako raznih podobah , da bi si človek komaj domiš-ljeval. Čebele so bile razstavljene po vrtu ter bile Nemke, Lahinje, Slovenke in ne vem od kod še. Smešno je bilo, ko nas je kakih troje stalo pred polnim panjem, pa nismo čebel, ampak le mravlje videli. Pa naj bi bile mravlje tako korenaške, ko pri nas, bi še bilo; ali bile so tako majhne, kakor naše najmanjše nekega rjavkastega plemena, pa bile so ravno to — neke Azi-jatske čebele! Čudno grčasto satovje imajo in pri nas se gotovo ne bodo nikoli udomačile. Baron Rožič je bil tje veliko reči poslal in tudi več pripoznanj dobil. Gosp. Ambrožič je bil celo čebelarsko monduro ali uniformo v razstavo poslal.
344