Zaupanje v medosebnih odnosih
TANJA LAMOVEC
1. PRISTOPI K PROUČEVANJU ZAUPANJA
Eksperimentalne raziskave medosebnega zaupanja so se pričele v petdesetih letih in so sc odvijale v okviru treh različnih usmeritev: teorije socialne izmenjave, teorije socialnega učenja ter atribucijske teorije. Vsaka od teh usmeritev je obravnavala le nekatere vidike tega kompleksnega pojava in pripomogla k izdelavi merskih pripomočkov kot tudi različnih raziskovalnih paradigem. V nekaj desetletjih se je tako nabralo kar precej spoznanj, ki pa so med seboj le slabo povezana in se pogosto nanašajo na različne vidike zaupanja, ki niso dovolj natančno opredeljeni. V zadnjem času sc je v svetu zelo povečalo zanimanje za bolj sistematično proučevanje te pomembne problematike, hkrati pa so sc pokazale tako potrebe kot tudi možnosti za izgradnjo širšega teoretskega okvirja, ki bi združeval prednosti posameznih pristopov in jih hkrati povezoval v širšo celoto, ki bi omogočila sistematično proučevanje medsebojnega vplivanja številnih dejavnikov. Oglejmo si najprej posamezne usmeritve in njihove značilnosti.
1.1. Teorija socialno izmenjave
Teorija socialnc izmenjave obravnava razmerje med koristmi in škodo, ki jo prinaša določen medosebni odnos, kot tudi vpliv tega razmerja na vedenje in motivacijo udeležencev. Pojem zaupanja je v okviru te usmeritve prvi poskušal opredeliti Morton Deulsch (1958). Po njegovem pojmovanju so osnovni elementi zaupanja predvidljivost oziroma pričakovanje o tem, kako sc bodo razvijali dogodki v prihodnosti, kot tudi določena motivacijska usmerjenost, ki sc kaže v pripravljenosti emocionalnega vlaganja v pričakovani izid. Avtor pripominja, da je razmerje med korisuni in škodo pri zaupanju ravno obratno od tistega, ki velja za igre na srečo. Pri slednjih imamo le malo izgubiti, pridobimo pa lahko veliko. Človek, ki zaupa, pa bo utrpel večjo škodo, če se bo njegovo zaupanje izkazalo za neupravičeno, kot bi bile koristi, če bi se njegovo zaupanje izpolnilo. To pomeni, da je za posameznika bolje, da ne zaupa, kot da zaupa, a sc njegovo zaupanje ne uresniči. Na osnovi tega se lahko vprašamo, kako to, da si ljudje sploh zaupajo, vsaj v tisti meri, ki omogoča normalno delovanje družbe. Odgovor na to,
čeprav nc povsem zadovoljiv, vidi avtor v stopnji verjetnosti: pri igrah na srečo je možnost dobitka majhna, zaupamo pa le tedaj, kadar je verjetnost ugodnega izida razmeroma velika.
Temeljne značilnosti situaeijc, v kateri mora posameznik izbirati med zaupanjem in nezaupanjem, so po Dcutschovcm mnenju naslednje:
1.	Izbira lahko privede do koristnih ali škodljivih posledic.
2.	Če bodo posledice koristne ali škodljive, je odvisno od vedenja druge osebe.
3.	Posameznik domneva, da bi bile negativne posledice večje od pozitivnih.
4.	Če posameznik pričakuje, da je verjetnost pozitivnih posledic razmeroma visoka, se bo odločil za zaupanje.
Navedena opredelitev je povsem operativna in nc zajema vseh dimenzij medosebnega zaupanja. Izhaja iz raziskovalne metodologije, ki temelji na znani igri: "Zapornikova dilema". Pri tej igri sodelujeta dva igralca, ki se lahko odločita za strategijo sodelovanja ali tekmovanja. Če se oba odločita za sodelovanje, imata od tega zmerno korist. Če se oba odločita za tekmovanje, je korist za vsakega še manjša. Če se eden odloči za sodelovanje, drugi pa za tekmovanje, bo korist slednjega največja, tisti, ki seje odločil za sodelovanje, pa bo največ izgubil.
Avtor je domneval, da odločitev za sodelovanje pod navedenimi pogoji temelji na medosebnem zaupanju. Prednost tega pristopa je v tem, da omogoča objektivno merjenje, pomanjkljivost pa je v ožini zastavljene problematike, ki ne omogoča upoštevanja vseh dejavnikov, ki delujejo v vsakdanjih življenjskih situacijah. Zato je vprašljivo, če smo upravičeni posploševali rezultate, dobljene v dokaj umetni laboratorijski situaciji kot splošno veljavne.
Avtor je izvedel večje število precej domiselnih poskusov, v katerih je spreminjal vpliv različnih dejavnikov, ki naj bi vplivali na medosebno zaupanje. Med njimi velja omeniti predvsem naslednje:
-	namere, ki jih posameznik pripisuje objektu zaupanja,
-	zmožnost objekta zaupanja, da povzroči zaželeni izid,
-	odnose moči med objektom zaupanja in osebo, ki zaupa,
-	vpliv komunikacije in različnih vrst dogovarjanja na razvoj medosebnega zaupanja v dvojici,
-	odnos stopnje samospoštovanja na pripravljenost za zaupanje.
1.2. Teorija socialncga učenja
Teorija socialncga učenja poudarja vpliv izkušenj, ki si jih otrok pridobi v procesu socializacije v določenem socialnem okolju. Od rojstva dalje se otrok srečuje z različnimi osebami, ki ravnajo z njim dobro ali slabo in ki držijo svoje obljube ali pa tudi nc. Na osnovi teh izkušenj naj bi se razvila določena stopnja generalizirancga zaupanja. Na eni skrajnosti so osebe, ki na splošno zaupajo vsakomur, dokler se nc izkaže, daje njihovo zaupanje neupravičeno, na drugi pa so tiste, ki ne zaupajo nikomur, dokler nc dokaže, da je vreden zaupanja. Večina ljudi se nahaja nekje v sredini med obema skrajnostima.
Zamisel o generalizirancm zaupanju ni nova, saj jo najdemo v delih številnih neoanalitično usmerjenih avtorjev, med katerimi naj omenim le Ericha Fromma, Karen
Horncycvo in Erika Eriksona. Slednji je razvoj zaupanja pojmoval kot osrednjo nalogo, ki jo mora otrok razicšiti v prvem stadiju psihosocialnega razvoja in tako ustvariti ravnotežje med temeljnim zaupanjem in nezaupanjem. Če so otrokove biološke in socialne potrebe v tem obdobju zadovoljene na predvidljiv način, bo prevladalo temeljno zaupanje. Kasnejše otrokove izkušnje z drugimi ljudmi povzročijo, da se zaupanje generalizira na svet kot celoto. Omenjeni avtorji pripisujejo zaupanju odločilen pomen v razvoju osebnosti, zaupanje samo pa vidijo kot temeljno človeško potrebo.
Julian Roller (1971) se v vsebinskem in razvojnem pogledu navezuje na prej navedene avtorje, ki so bili predvsem klinično usmerjeni, sam pa je izbral drugačen pristop, saj je želel svoje domneve eksperimentalno preveriti. Kot je to pogosto pri eksperimentalno usmerjenih avtorjih, je Rotter v primerjavi z ncoanalitiki pojem zaupanja dokaj poenostavil. Tudi v primerjavi s teoretiki socialne izmenjave, ki jih avtor kritizira zaradi neustrezne metodologije, s katero ni mogoče ponazoriti dejanskih medosebnih odnosov, je Rotlcrjcv pojem zaupanja še ožji. Ne upošteva niti motivacijske naravnanosti, niti stopnje negotovosti izida, temveč ga opredeljuje le na osnovi pričakovanja. Posameznikovo vedenje naj bi bilo odvisno od pričakovanja, da bo privedlo do pozitivnega ojačanja. Izkušnje s pozitivnim in negativnim ojačanjem so pri različnih ljudeh različne, zato sc razlikujejo tudi njihova pričakovanja. Pričakovanje se v Rottcrjcvi teoriji zaupanja nanaša pravzaprav le na pripisovanje resničnosti verbalnim izjavam drugih. Z drugimi besedami lahko rečemo, da zaupanje ni nič drugega kot pripravljenost verjeti besedam drugih.
Rotter sc je v svojih raziskavah osredotočil predvsem na individualne razlike v splošnih pričakovanjih ljudi glede tega, če drugi lažejo ali govorijo resnico. Pri tem ni upošteval niti situacijskih dejavnikov, niu možnih koristi ali škode, ki lahko nastane kot posledica zaupanja. Pomemben jc predvsem zalo, ker je izdelal Lcstvico medosebnega zaupanja (Interpersonal trust scale - ITS, 1967). Lcstvica meri zaupanje kot osebnostno potezo in korelira z rezultati, ki so jih dobili na osnovi sociomctričnih preizkušenj. Vprašanja sc nanašajo na neposredno vedenje v medosebnih odnosih, vključujejo pa tudi stališča do nosilccv politične moči in predstavnikov avtoritete. Zaupanje kot osebnostna lastnost sc pokaže predvsem v situacijah, ki niso jasno opredeljene, v nasprotnem primeru pa navadno prevlada vpliv situacijskih dejavnikov. Lestvica sicer nima najbolj ugodnih metrijskih karakteristik, vzpodbudila pa jc zanimanje za tovrstni pristop kot tudi prizadevanja za izdelavo ustreznejših merskih instrumentov.
1.3. Alribucijska teorija
Atribucijska teorija jc naziv, ki sc nanaša na skupino spoznanj o tem, kako ljudje zaznavajo vzroke vedenja, katere so tipične napake v pripisovanju vzročnosti ter po katerih načelih poteka proccs atribucijc. S stališča atribucijskc teorije sloni medosebno zaupanje predvsem na oceni, koliko so drugi vredni zaupanja (trustworthiness). Poudarek torej ni na lastnostih subjekta (zaupljivost), temveč na značilnostih objekta zaupanja (zaupanja-vrednost). Predstavniki te usmeritve so se zanimali predvsem za siluacijske determ inante zaupanja in izvedli nekaj najboljših raziskav s tega področja, pri čemer so upoštevali tudi tiste vidike, ki sta jih poudarjali prej opisani usmeritvi. Oglejmo si nekatere najbolj zanimive ugotovitve.
Najpomembnejša situaeijska determinanta zaupanja je stopnja komunikacijo med obema udeležencema. Čim več pomembnih podatkov smo pripravljeni razkriti drugemu, toliko bolj nam bo zaupal in toliko več bo pripravljen sam razkriti. Recipročnost komunikacije še povečuje zaupanje. Zaupanje deluje kot samouresničujoča prerokba: če drugi začuti, da mu zaupamo, bo navadno skušal naše zaupanje upravičiti. Velja tudi obratno: če nekomu nc zaupamo, se bo to neizogibno pokazalo v našem vedenju, kar bo povzročilo, da se v začetku morda neosnovana domneva zares uresniči. Domneve, ki jih imamo o drugih, pomembno vplivajo na naš odnos do njih, s tem pa v prcccjšnji meri določajo tudi reakcije drugih.
Druga pomembna determinanta zaupanja je stopnja tveganja. Posameznik, ki pove nekaj o sebi, tvega, da se mu bo drugi morda posmehoval, ga zavrnil ali ga negativno ocenil. Če na osnovi predhodnih izkušenj occnimo, da je tveganje preveliko, se seveda nc bomo odločili za zaupanje. Po drugi strani pa velja, da tudi popolna odsotnost tveganja na zaupanje nc deluje optimalno: če smo popolnoma prepričani, da bo drugi sprejel prav vse, bomo to sčasoma nehote začeli izkoriščati, s tem pa bomo omajali zaupanje drugega. Določena stopnja tveganja je torej nujno potrebna, saj omogoča obojestranski nadzor. Meja med dvomom v partnerja in tolerantnostjo do njega je zelo občutljiva in zahteva precejšnjo fleksibilnost. Če smo pretirano sumnjičavi, se kaj kmalu ustvari začarani krog samouresničujoče prerokbe. Če pa smo pretirano tolerantni, izzivamo težnjo po izkoriščanju. Raziskave na splošno potrjujejo veljavnost ameriškega pregovora: "Zaupaj, ampak vseeno premešaj karte!"
Tretja determinanta se nanaša na pričakovanja o tem, koliko velja zaupati ljudem nasploh in koliko specifični osebi. Prva skupina pričakovanj je odvisna od izkušenj, ki segajo vse do otroštva in jih najbolj izčrpno opisujejo ncoanalitični avtorji. Predstavniki atribucijskc teorije so izvedli nekaj retrospektivnih raziskav, ki se v splošnem skladajo z navajanji teh avtorjev, osvetlile pa so tudi neke nove vidike. Tako npr. poročajo (po Stark, 1978), da so matere zaupljivih ljudi z njimi več komunicirale ter izražale več pozitivnih cmocij kot matere nezaupljivih ljudi. Slednji so dobivali več negativnih ukazov (npr. "Ne delaj tega!") in manj izrazov pozitivnega zanimanja kol zaupljivi. Zanimivo je, da nezaupljivi niso bili deležni večjega števila groženj kot zaupljivi, vendar pa jih njihovi starši pogosteje niso uresničevali. Starši zaupljivih ljudi so v večji meri izpolnjevali tako obljube kot grožnje.
Avtorji razlagajo dobljene rezultate s prepletanjem kognitivnih in emocionalnih dejavnikov: istočasno, ko se otrok uči, če ljudje držijo svoje obljube in grožnje ali nc, se na njih tudi čustveno odziva in jih ocenjuje. Otroci, ki so deležni prelomljenih obljub, ocenjujejo ljudi kot nepoštene, nezanesljive, krute ali hudobne. Kadar ni izrazitih situacijskih determinant (npr. ko srečamo neznano osebo), bo odločitev odvisna od splošnega zaupanja. Nezaupljiva oseba bo v neznancu lc redko videla "pošten obraz", zato bo zahtevala več informacij, saj jc njeno tveganje subjektivno večje kol za zaupljivo osebo. Za dosego iste ravni subjektivnega zaupanja bo nezaupljiva oseba postavila precej višje kriterije, često previsoke. Nezaupljive osebe hkrati tudi precenjujejo možnost škode nasproti koristi, precenjujejo pa tudi moč drugega.
Druga skupina pričakovanj se nanaša na vedenjske in statusne značilnosti specifično osebe, ki določajo, v koliki meri bomo verjeli njenim obljubam in grožnjam. Rezultati so pokazali naslednje. Kadar imata oba udeleženca enako moč (kot npr. pri klasični varianti igre Zapornikova dilema), jc stopnja zaupanja v obljube drugega odvisna od
preteklih izkušenj s to osebo: čim večkrat jc doslej držala obljubo, toliko bolj ji zaupamo. Čc Zapornikovo dilemo priredimo tako, da sc razmerje moči spremeni v korist enega od partnerjev, sc pokažejo naslednje značilnosti: šibkejši partner navadno začne izkoriščati močnejšega, čc močno verjame njegovim obljubam, da bo slednji izbral taktiko sodelovanja. Močnejši partner pa sc pogosto sploh nc meni za obljube šibkejšega in izbere tekmovalno taktiko.
In koliko verjamemo grožnjam? Rezultati kažejo, da navadno verjamemo grožnji osebe, ki jc v preteklosti svoje grožnje uresničila v več kot polovici primerov, siccr njenim grožnjam nc verjamemo. Čc grožnjo spremlja prijazno vedenje, oziroma, čc jc izražena s prijaznim glasom, večina ljudi grožnji ne verjame, temveč bolj verjame ncvcrbalnemu vedenju.
Čim bolj lahko verjamemo obljubam drugega, toliko več naklonjenosti bomo čutili do njega. Čc lahko verjamemo njegovim grožnjam, zato nc bomo čutili prav nič več naklonjenosti. To sc zdi samo po sebi umevno, vendar ima, kot bomo videli kasneje, pomembne implikacije. Ljudi, ki držijo svoje obljube, navadno ocenjujemo kot prijazne in šibke, tiste pa, ki jih nc držijo, kot neprijazne in močne. Ljudi, ki dejansko uresničijo svoje grožnje, occnjujcmo kot močnejše od tistih, ki svojih groženj nc uresničijo.
Čc ista oseba obljublja in grozi, poteka transfer lc od obljub na grožnje, obratno pa nc. To pomeni, da osebi, ki drži svoje obljube, verjamemo tudi tedaj, kadar nam grozi. Čc pa nas drugi s svojim vedenjem prepriča, da lahko verjamemo njegovim grožnjam, zaradi tega nc bomo nič bolj pripravljeni verjeti njegovim obljubam. Ta ugotovitev ima pomembne implikacije tako v medosebnih kot tudi v mednarodnih odnosih: pomeni, da moramo najprej poskrbeti, da bodo drugi lahko verjeli našim obljubam, čc hočemo, da verjamejo grožnjam. Čc bomo začeli z grožnjami, obljubam še vedno nc bodo verjeli.
Zelo pomembne so tudi teoretične implikacije. Čc bi bile pretekle izkušnje z neko osebo ali osebami izključna determinantna zaupanja, bi morali v enaki meri verjeti obljubam neke osebe, čc verjamemo njenim grožnjam. Zakaj sc to nc zgodi? Zato, ker zaupanje ni odvisno samo od predvidljivosti, temveč tudi od naklonjenosti.
Naklonjenost, oziroma prisotnost pozitivnih cmocij jc četrta determinanta zaupanja. Osebo, ki nam grozi, čustveno doživljamo negativno, tisto, ki nam obljublja, pa pozitivno. Prisotnost pozitivnih čustev ustvari določeno emocionalno klimo, ki jc predpogoj zaupanja. Čisto objektivni podatki, nc glede na njihovo prepričljivost, za vzpostavitev zaupanja ne zadostujejo. Po drugi strani nam jc pogosto zadosten razlog za zaupanje žc to, da sc nam neka oseba zdi simpatična, pa čeprav nc razpolagamo z nikakršnimi objektivnimi podatki o njej. Tudi klinične izkušnje kažejo, da je prisotnost pozitivnih cmocij tisti odločilni dejavnik, ki v proccsu socializacijc bistveno vpliva na razvoj zaupanja, medtem ko jc konsistentnost oziroma predvidljivost sekundarnega pomena in učinkuje le v povezavi s pozitivnimi čustvi.
Vidimo torej, da so vse štiri determinante zaupanja bolj ali manj neločljivo povezane, zato jih jc treba na tak način tudi proučevati. Za sistematično raziskovanje medsebojnih vplivov različnih determinant atribucijski pristop nc ustreza. Potreben jc nov konceptualni model medsebojnega zaupanja.
1.4. Novi konceptualni modeli
V zadnjem času številni avtorji izražajo potrebo po novem konceptualnem modelu za proučevanje medsebojnega zaupanja, znani pa so tudi nekateri začetni poskusi njegove izgradnje. Kakšen naj bo novi model? Thorslund (1976) meni, da mora združevali posamezne vidike vseh treh pristopov. Predlaga ludi bolj podrobno opredelitev in razločevanje posameznih elementov zaupanja. Med njimi navaja štiri najpomembnejše elemente, ki v raziskavah pogosto niso jasno razmejeni, čeprav za vsakega od njih veljajo povsem drugačne zakonitosti. Ti elementi so:
-	značilnosti situacije, za katero jc relevanten pojem zaupanja,
-	zaupanje kot mentalno stanje,
-	atribucijc glede tega, koliko jc objekt vreden zaupanja,
-	zaupljivo vedenje.
Za situacijo, v katerih se pojavlja vprašanje zaupanja, jc po avtorjevem mnenju značilno dvoje: izid jc odvisen od vedenja drugega, odvisni posameznik pa goji neko pričakovanje v zvezi z izidom. Zaupanje kot mentalno stanje lahko opredelimo kot pozitivno occno zaznanega dejstva, da ima nekdo drug nadzor nad posameznikovim izidom. Ta occna temelji na prepričanju, da jc drugi vreden zaupanja. Bili vreden zaupanja jc lastnost, ki jo pripišemo drugemu. Zaupljivo vedenje jc lahko, ni pa nujno rezultat zaupanja kot mentalnega stanja.
Knee in Knox (1970) sta storila korak naprej in dejansko izdelala model, ki ga prikazuje naslednja shema:
w >
z §
w >
o fe
■s
«I "S I
> S

PQ

•8
o -3
& I 8 a G
ft E O M
w
c
S
Ci. 3
ea M 0} C
I trt
0 -o
01
G
e1
OJ >
<L>
>o 3 O i—
B 'S 73
3
S.
8 C
o *
X
o
C
«
1) C
Model vključuje tri vrste neodvisnih spremenljivk:
A - predhodne izkušnje posameznika,
B - strukturne in situacijske dejavnike,
C - dispozicijske dejavnike, ki vplivajo na generalizirano zaupanje in na pripravljenost tvegati.
Avtorja razlikujeta dva vidika zaupanja:
-	opaženo vedenje posameznika,
-	subjektivno stanje posameznika.
Vse tri vrste neodvisnih spremenljivk so med seboj v interakciji in delujejo na subjektivno stanje posameznika (hipotetična intervenirajoča stanja). Subjektivno stanje vključuje tako zaznavanje motivov in sposobnosti drugega, da izpolni obljubo, kot tudi subjektivno verjetnost, da je drugi vreden zaupanja. Subjektivno stanje jc pogosto bolj povezano z navedenimi spremenljivkami kot pa dejansko vedenje. Tako jc npr. posameznik lahko le 20 odstotno prepričan, da jc drugi vreden zaupanja, vendar sc bo obnašal, kot da mu zaupa.
Avtorja menita, da jc potrebno najprej podrobno raziskati povezave med neodvisnimi spremenljivkami in subjektivnim stanjem, Šele potem bi bilo smiselno raziskovati odnos med subjektivnimi in vedenjskimi kazalci zaupanja. Posebno pomembno jc, da sistematično proučimo odnos med dispozicijskimi in situacijskimi dejavniki: npr. kako sc ljudje z različno stopnjo splošnega zaupanja odzivajo na različne situacijske dejavnike; kako ta odziv vpliva na zaznavo s strani partnerja; v kakšnem odnosu jc zaupanje in pripravljenost tvegati; ali sc spola razlikujeta, itd.
Opisani model sc zdi dokaj uporaben kot izhodišče za raziskave. Ker naj bi bilo težišče raziskav v tej fazi predvsem v merjenju subjektivnega stanja, si oglejmo nekatere najpomembnejše merske pripomočke, ki temeljijo na samooccni.
2. MERJENJE ZAUPANJA
Za merjenje splošnega zaupanja sc najpogosteje uporabljata dve lestvici: "Pojmovanje človekove narave" (Wrightsman) in "Lcstvica medosebnega zaupanja" (Rotter). Korclacija med njima jc na različnih populacijah študentov znašala med 0,62 in 0,76, kar pomeni, da nc merita povsem istih vidikov.
Pojmovanje človekove narave (PHN). Wrightsman jc leta 1964 sestavil Icstvico: "Philosophies of human nature scalc", s katero jc nameraval meriti dva ločena faktorja: zaupanje v človekovo naravo ter altruizem. Faktorska analiza jc pokazala, da sc obeh faktorjev nc da ločiti, ker sestavljata isti faktor. Leta 1974 jc avtor objavil revidirano verzijo lestvice, ki vsebuje dva faktorja zaupanja:
1.	Negativna prepričanja (cinizcm),
2.	Pozitivna prepričanja o človekovi naravi.
Dimenziji nista bipolarni, ker obe vrsti prepričanj najdemo pri istih ljudeh. Tako npr. posameznik lahko dvomi o poštenosti ljudi, hkrati pa meni, da sc nanje lahko zanese. Obe dimenziji sta siccr povezani (korclacijc so na raznih vzorcih znašale od -0,27 do -0,61), vendar dovolj različni, da lahko govorimo o dveh vidikih zaupanja. Korclacijc med njima so negativne, vendar premajhne, da bi iz cnc lahko sklepali na drugo.
Ugotovitev, da ima človek lahko o isti stvari tako pozitivna kot negativna prepričanja, ni nova. Pojav jc opisal že Freud in ga jc imenoval ambivalcntnosl. V zvezi z zaupanjem ga jc podrobneje razložil Erikson, ki jc menil, da mora otrok v vsaki fazi psihosocialncga razvoja razrešiti tako pozitivne kot tudi negativne vidike spccifičnc problematike (v tem primeru zaupanja) in doseči ravnotežje med njima. Lahko sc npr. zgodi, da otrok uspešno obvlada pozitivne vidike, nc razreši pa negativnih, oziroma, da eno skupino bolje razreši od druge. Doseženo ravnotežje bo v vsakem od teh primerov drugačno. Na teoretični osnovi torej lahko sklepamo, da lestvica meri tako pozitivne kot negativne vidike zaupanja, ki dejansko obstajajo v obliki dveh, med seboj delno neodvisnih skupin prepričanj.
Lestvica medosebnega zaupanja (ITS). Kot sem žc omenila, jc Rottcr leta 1967 sestavil lestvico, ki meri pričakovanja glede tega, ali sc lahko zanesemo na obljube posameznikov ali skupin. Lestvica zajema širok vzorec situacij oziroma socialnih objektov (starši, sošolci, učitelji, politiki, vrstniki, itd.), nekaj postavk pa sc nanaša na splošni optimizem do družbe. Lcstvico lahko uporabljamo kol celoto,ali pa jo, kot je pokazala faktorska analiza, razdelimo na dva faktorja:
1.	Zaupanje vrstnikom in znanim osebam,
2.	Politično zaupanje.
Oba faktorja sta med seboj v zmerni korclaciji in merita stopnjo, v kateri sc lahko zanesemo na obljube znanih oseb oziroma predstavnikov družbe.
Primerjava obeh lestvic jc pokazala, da vsebujeta dokaj podobne postavke (20 oziroma 25). Najbolj sc prekrivajo stališča do ljudi in družbe nasploh. Razlika je predvsem v tem, da PHN bolj poudarja emocionalni, ITS pa kognitivni vidik zaupanja (pričakovanje). Celotni rezultat na ITS je pri obeh spolih enak, čeprav ženske bolj zaupajo vrstnikom in znanim osebam, moški pa kažejo več zaupanja nosilcem politične moči. Na PHN dobivajo ženske konsistentno višje rezultate od moških, kar si lahko razložimo s prevladovanjem cmocionalnc komponente zaupanja in se sklada z večkrat potrjeno ugotovitvijo, da imajo ženske na splošno raje ljudi kot moški.
Primerjava specifičnih skupin ljudi jc pokazala naslednje: delinkventi kažejo na PHN nižjo stopnjo zaupanja, za ITS pa ni podatkov. Pripadniki poklicev, ki delajo z ljudmi, so na PHN bolj zaupljivi od ljudi, katerih delo jc bolj povezano s stvarmi; klinični psihologi so bolj zaupljivi od eksperimentalnih, itd. Povprečna stopnja zaupljivosti študentov jc prcccj odvisna od trenutnih družbenih razmer: od leta 1962 do 1968 seje na PHN znižala za eno standardno dcviacijo, za ravno toliko pa sc jc povečala manifestna anksioznost. Vpliv socialno ekonomskega statusa ni jasen, ker so rezultati dokaj nekonsistentni.
Osebnostni in vedenjski korclati zaupanja so razmeroma slabo proučeni. Najvišje so korclacijc z makiavelizmom (-0,67), ki označuje težnjo po manipuliranju z ljudmi. Kot bi lahko pričakovali, so korclacijc negativne, kar pomeni, da se makiavelizem povezuje z nezaupanjem. Zmerne korclacijc (0.30) so našli tudi s potrebo po socialni zaželenosti (Crownc-Marlowe, 1964) ter z intcrnalnostjo (0,30) po Rottcrju (1966). Vsi ti podatki sc nanašajo na ITS. Z isto lestvico so našli tudi nekatere vedenjske korclatc zaupljivosti. Tako so sociomctričnc raziskave pokazale, da obnašanje nezaupljivih zares vzbuja manj zaupanja kot obnašanje zaupljivih. V eksperimentalnih igrah (Zapornikova dilema) zaupljivi manj izkoriščajo partnerja in manj lažejo, čeprav v tekmovalnih pogojih nič bolj nc zaupajo kot nezaupljivi. Razlikujejo se tudi temeljni vzorci komunikacije
zaupljivih in nezaupljivih: zaupljivi kažejo več neverbalnih znakov pripravljenosti na pomoč, pozitivnega vrednotenja partnerja, njihova sporočila pa so tudi skladnejša. Na splošno lahko zaključimo, da dobljeni rezultati potrjujejo veljavnost obeh lestvic.
Vedenjska merila zaupanja v medosebnih odnosih so zaenkrat še zelo nezanesljiva, saj strokovnjakom še ni uspelo najti ustreznih kriterijev. V začetku sc jc zdelo, da predstavljajo eksperimentalne igre dokaj dobro merilo. Posameznik, ki se odloči za strategijo sodelovanja, naj bi domnevno to storil iz zaupanja. Vendar pa ni nujno, da sodelovanje vedno pomeni zaupanje. Nekateri študentje so namreč izbirali taktiko sodelovanja tudi v primeru, ko so pričakovali, da bo partner izbral nasprotni odgovor. Ti študentje na obeh lcstvicah niso kazali zaupljivosti. Potrebno je torej upoštevati tudi pričakovanje in nc samo vedenje. Študentje, ki so v določenih pogojih izbirali taktiko sodelovanja in hkrati pričakovali, da bo enako odgovoril tudi partner, so kazali visoko stopnjo zaupanja na PHN.
Drugo vedenjsko merilo je zelo preprosto, vendar dokaj zanesljivo, a ni vedno uporabno. Posameznika z zavezanimi očmi postavimo v sredino manjše skupine ter mu zagotovimo, da ga bo skupina ujela. Njegova naloga je, da se nagne nazaj in se prepusti skupini. V primeru, čc ga skupina nc bi ujela, bi seveda padel na hrbet. Merimo reakcijski čas: nezaupljive osebe sc dolgo obotavljajo. Potrebno jc seveda izključiti možnost, da sc reakcijski čas podaljša iz drugih razlogov. Tako imajo npr. starejše osebe v tej situaciji prcccj daljše reakcijske čase.
Nekateri raziskovalci poskušajo meriti zaupanje s posebnim eksperimentalnim postopkom. Dokaj domiseln poskus jc izvedel Gcllcr (1967), ki jc zbral prostovoljce za domneven poskus slušnega razlikovanja tonov. Imel jc dva gumba: na enega je bilo treba pritisniti, kadar jc bil zvok enak prejšnjemu, na drugega pa tedaj, kadar se jc razlikoval. Na začetku jc eksperimentator preizkusil gumbe. Ko jc pritisnil na prvega, je "nastal" kratek stik, pokazal se je dim, eksperimentator pa jc, kakor v krču, glasno zavpil. Nato jc še nekaj sekund obračal stikala ter izjavil, da jc vse popravljeno. Merili so reakcijske čase, ki so potekli, preden so preizkušanci pritisnili na sporni gumb (čc sploh so, zapisovali pa so si tudi njihove spontane komentarje. Korelacija reakcijskih časov z ITS je bila 0,38.
Avtorje izvedel več variacij opisanega poskusa. V eni od njih so preizkušanci pred tem opravili nek drug poskus, ki jc temeljil na zavajanju. Rekli so jim, da se bodo po telefonu pogovarjali z drugo osebo, v resnici pa jc bil pogovor posnet na magnetofonu, kar so preizkušanci seveda opazili. Po tej izkušnji večina prcizkušancev ni več zaupala in ni hotela pritisniti na gumb. Avtor meni, da jc odkril, kako razlikovati med zaupanjem in lahkovernostjo: zaupljivi prenehajo zaupati, čc so bili prej prevarani, lahkoverni pa zaupajo še kar naprej.
3. ZAUPANJE V INTIMNIH ODNOSIH
Rcmpcl, Holmes in Zanna (1985) so izdelali model za preučevanje zaupanja v intimnih odnosih. Iz teorije so prevzeli nekatere temeljne predpostavke o elementih zaupanja, in sicer:
1.	Zaupanje sc razvije ob zorenju odnosa kot rezultat preteklih izkušenj.
2.	Na razvoj zaupanja pomembno vplivajo atribucijc o zanesljivosti partnerja.
3.	Zaupanje jc tesno povezano s pripravljenostjo na tveganje.
4.	Zaupanje spremljajo občutki prepričanja, da bo partner ravnal v našo korist ter prepričanje v trdnost odnosa.
Na osnovi teh predpostavk so avtorji izdelali proccsni model, ki ponazarja, kako se z razvojem odnosa pomen posameznih elementov spreminja. Model vključuje tri stopnje:
1.	V začetni fazi odnosa jc odločilnega pomena predvidljivost partnerjevega vedenja, ki omogoča, da si ustvarimo splošno pričakovanje o verjetnosti določenih izidov. Predvidljivost partnerjevega vedenja jc odvisna od številnih dejavnikov, predvsem pa od konsistentnosti njegovega obnašanja ter stabilnosti socialncga okolja.
2.	Ko sc odnos razvija, sc pozornost preusmeri od specifičnih oblik vedenja k oceni kvalitet in značilnosti, ki jih pripisujemo partnerjevi osebnosti. To označujemo kot zanesljivost. Zaupanje se tu nanaša na osebo in nc na predvidljivost posameznih dejanj. Predvidljivost jc pomemben vir podatkov, iz katerih izvajamo atribucijc o zanesljivosti, obratno pa nc velja: zanesljivost nc vključuje nujno tudi predvidljivosti.
3.	Na osnovi predvidljivosti in zanesljivosti sc ob prisotnosti še nekaterih drugih dejavnikov (npr. pozitivna čustva, ustrezno samospoštovanje) razvije vera v partnerja. Vera v partnerja izraža čustveno varnost, ki omogoča generalizacijo podatkov, ki jih imamo o partnerju tudi na prihodnje situacije. Vključuje gotovost, da bo partner tudi v prihodnosti ustrezno ravnal. Zveza med predvidljivostjo, zanesljivostjo in vero v partnerja ni povsem direktna. Odločilnega pomena so le tisti elementi predvidljivosti in zanesljivosti, ki kažejo na ustreznost partnerjevih motivov.
Avtorji ločijo tri vrste atribucij partnerjevih motivov.
1.	Intrinsičnc atribucijc so tiste, kjer jc pomemben sam odnos. V ospredju so značilnosti, kot npr. doživljanje skupnega zadovoljstva, bližine in topline. Intrinsičnc atribu-cije so tesno povezane z ljubeznijo, srečo, skupno identiteto ter nesebično skrbijo za partnerja.
2.	Ekstrinsične atribucijc se nanašajo na koristi, ki jih partnerja imata od odnosa. Koristi so lahko materialne, socialni status, možnost novih aktivnosti, spoznavanje novih prijateljev itd. Ekstrinsične atribucijc so v negativni korclaciji z ljubezenskimi čustvi, po nekaterih podatkih pa jih cclo zmanjšujejo.
3.	Instrumentalne atribucijc sc nanašajo na koristi, ki jih imata partnerja drug od drugega. Sem spada izmenjava dobrin, kot so npr. usluge, spolnost, podpora itd. Instrumentalne atribucijc so zelo kompleksne in lahko vključujejo različne vidike. Skupno jim jc to, da jc v ospredju socialna izmenjava v nasprotju z neposrednim odzivanjem na partnerjeve potrebe. Koristi, ki jih odnos prinaša, so same sebi namen, odnos pa jc le sredstvo. Negativna (a pogosto neosveščena) implikacija je, da bi bil odnos brez vrednosti, če koristi nc bi bilo več (npr. težka bolezen partnerja). Instrumentalne atribucijc pa vključujejo tudi pozitivne implikacijo: vsebujejo potrditev, da jc partner vreden in privlačen. Ker ima določene lastnosti, jc vredno ohranjati odnos. Pri instrumentalnih atribucijah jc odločilno, čc prevladujejo pozitivne ali negativne implikacijo. Prve povečujejo ljubezenska čustva, druge pa jih zmanjšujejo.
Predvidljivost, zanesljivost in vera v partnerja izvirajo iz različnih ravni kognitivne in emocionalne abstrakcije. Model jc zasnovan hierarhično in predpostavlja razvojno napredovanje: za razvoj vsake posamezne komponente jc potreben čas in emocionalno vlaganje. Komponente sc med seboj nc izključujejo, kvaliteta odnosa pa je odvisna od tega, katere od njih prevladujejo.
Avtorji so izvedli tudi raziskavo, s katero so želeli svoj model preveriti. Domnevali so, da bodo našli visoke korclacijc med ljubeznijo in vero v partnerja ter zmerne korclacijc z zanesljivostjo. Nadalje so predvidevali znatne korclacije med vero v partnerja in intrinsičnimi atribucijami motivov partnerja. Korclacijc z instrumentalnimi atribucijami naj bi bile manjše, z ekstrinsičnimi pa negativne.
V raziskavi jc sodelovalo 47 parov (od tega 30 poročenih), povprečno trajanje odnosa pa je bilo 9 let. Vsi preizkušanci so neodvisno izpolnili več vprašalnikov:
1.	Lcslvica zaupanja (TS): meri tri faktorje: predvidljivost, zanesljivost in vero v partnerja.
2.	Lestvica motivacijo (MS): meri intrinsične, ekstrinsične in instrumentalne atribucijc motivov posameznika kot tudi njegovega partnerja. Obe lestvici so sestavili avtorji in ju tudi psihometrično obdelali.
3.	Lcslvica ljubezni (Rubin, 1970): meri ljubezen in všečnost (liking).
Rezultati so potrdili večino zastavljenih hipotez. Najpomembnejši vidik zaupanja v intimnih odnosih jc bila vera v partnerja, ki jc visoko korelirala z merili ljubezni, sreče, pa tudi z intrinsičnimi atribucijami partnerjeve motivacijc. Korclacijc zanesljivosti in ljubezni so bile nižje, predvidljivost pa jc z ljubeznijo korelirala le v negativnem smislu: skrajna nepredvidljivost je bila z ljubeznijo v negativni korelaciji, predvidljivost v pozitivnem smislu pa jc bila nepomembna.
Nepričakovana jc bila ugotovitev, da so pri ženskah vsi trije vidiki zaupanja v visoki korelaciji. Pojem zaupanja jc pri ženskah očitno bolj globalen, manj diferenciran in tesno povezan z mnogimi pragmatičnimi vidiki. To naj bi izviralo iz večje socialne odvisnosti žensk, sklada pa se tudi z večkrat preverjeno ugotovitvijo (npr. Rubin, 1970), da moški v povprečju bolj nagibajo k romantični usmerjenosti, ženske pa so v ljubezni bolj pod vplivom praktičnih vidikov. Ljubezenska čustva pri moških so se v pričujoči raziskavi dokaj konsistentno povezovala z intrinsičnimi atribucijami lastnih in partnerjevih motivov, pri ženskah pa so bila enako tesno povezana z intrinsičnimi kol tudi z instrumentalnimi atribucijami.
Raziskava jc dala še eno zanimivo ugotovitev: ko so posamezniki ocenjevali lastne motive, so manj razločevali med intrinsično in instrumentalno motivacijo. Mnoga dejanja, ki jih jc njihov partner označil kot instrumentalna, so sami doživljali kot intrinsično motivirana. Avtorji ponujajo dve razlagi: delno naj bi vplivala težnja po dajanju odgovorov, ki so v skladu z idealno podobo sebe in služijo povečevanju samospoštovanja, delno pa naj bi rezultat izražal drugačno perspektivo: kadar nekomu pomagamo, često občutimo močno notranje zadovoljstvo, ki daje občutek intrinsične motiviranosti. Partner iz svoje perspektive tega nc zazna, temveč sklepa, da jc dejanje pač del socialnc izmenjave. Zaključimo lahko, da so rezultati potrdili veljavnost predlaganega modela kot tudi uporabljenih merskih instrumentov.
VIRI
1.	Dcutsch, M., Cooperation and trust: Some notes. V: Jones, M.R.: Nebraska symposium on motivation, Lincoln, University of Nebraska Press, 1962.
2.	Erikson, E.H., Childhood and society, New York, Norton, 1950.
3.	Hamsher, J.H., Gcllcr, J.D., Rotter, J.B., Interpersonal trust, internal-external control and the Warren Commission report, J. Pers. Soc. Psychol., 1968, št. 9, str. 210-215.
4.	Kec, H.W., Knox, R.E., Conceptual and methodological considerations in the study of trust and suspicion, J. Conflict Resolution, 1970, St. 14, str. 357-366.
5.	I-amovcc, T., Priročnik za psihologijo motivacije in emocij, Ljubljana, FF, 1988.
6.	I^amovcc, T., Spretnosti v mcdosebnih odnosih, v tisku
7.	Loomis, J.L., Communication, the development of trust and cooperative behavior, Human relations, 1959, št. 12, str. 305-315.
8.	Rcmpcl, J.K., Holmes, J.G., Zanna, M.P., Trust in close relationships, J. Pcrs. Soc. Psychol., 1985, St. 49, str. 95-112.
9.	Rotter, J.B., Anew scale for the measurement of interpersonal trust. J. Pcrs., 1967, št. 35, str. 651-665.
10.	Rubin, Z., Measurement of romantic love, J. Pcrs. Soc. Psychol., 1970, St. 16, sir. 2.
11.	Stark, L. Trust., V: Ix>ndon, H., Exner, J.E.: Dimensions of personality, New York, Wiley, 1978.
12.	Tedcschi, J.T., Attributions, liking and power. V: Huston, T.: Perspectives on interpersonal attraction, New York, Academic Press, 1973.
13.	Thorslund, C., Interpersonal trust: A review and examination of the concept, Gotcborg Psichol. Rep., 6, 6, 1976.
14.	Wright, T.L., Tedcschi, R.G., Factor analysis of the interpersonal trust scale, J. Counsel. Clin. Psychol., 1975, St. 43, str. 470-477.