IPP Izhaja razen pone; Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Frančiškanska ulica štev. 6, :- 1. nadstropje. Učiteljska tiskarna. ... "--------- Naročnina po pošti z dostavljanjem na dom za celo leto K 30-—, za pol leta K 15’—, za četrt leta K 7'50, za mesec K 2'50. Za Nemčijo celo leto K 33 30, za ostalo tujino in Ameriko K 42'—. Posamezne "t—.................~r-... številke po 10 vinarjev. -r==:--------- Rokopisi se ne vračajo, nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rekla-- ■ ■ 1: macije za list so poštnine proste. -------—■sgg-—-rrnr^ inserati: Enostopna pel.it vrstica 30 vin.: pogojem prostor 50 vin.; razglasi in poslano vrstica po 60 vin.; večkratni objavi po dogovoru T- ■■ ---■ ......—= primeren popust. .............—— Štev. V Ljubljani, sreda dne 22. avgusta 1917. Leto I. JURA.I DEMETROVIO: Kriza ruske revolucije. (Iz hrvaškega tednika „Njiva“). Še besedo o bolševikih. Po vzoru vseh dosedanjih revolucij se jih smatra za izda-jice in agente zunanjih sovražnikov. V tem primeru Nemčije. To je že v revolucionarnem ozračju. Sodim pa, da gredo v tem oziru predaleč, kakor tačas, ko je Cromvell pre-ganjar Levellerce, Robespierre pa giljotiniral svoje nasprotnike. Revolucija žre, kakor Saturn, svoje lastne otroke — rekel je že girondistični poslanec Vergniaud. . . Poznam Trockega izza časa njegove emigracije pred revolucijo. Poznam pa tudi dosledno radikalno borbo Leninovo proti Carizmu, ki je dosegla višek v propagandi za abstinenco pri volitvah v rusko dumo. Ni bil zadovoljen z delnim uspehom ruske revolucije leta 1905., ‘ni smatral tega uspeha kot stopnjico v revolucionarni borbi ruskega naroda, marveč je razvil prapor maksima-lizma: Propagiral ie socialno revolucijo, do katere more dovesti edino revolucionarna diktatura proletariata. Sedanje obnašanje boljševikov je samo konsekvenca tega stališča. Njihov teoretičen radikalizem kakor tudi radikalizem praktične borbe proti carizmu jih je napravil nesposobne, da se priiagode novim razmeram. Ge bi to mogli, bi ne bili maksimalisti. In tako so doživeli sedaj boljševiki tisto tragiko, kakor so jo doživeli tudi leta 1905., ko so s svojim proletarskim radikalizmom, to se pravi s poizkusom, da v duhu socialne revolucije zadovolijo socialnim (razrednim) interesom proletariata, sami upropastili demokratično revolucijo, zaganjajoč buržvazijo v naročje reakcije. Takrat je predsednik delavskega sovjeta v Petrogradu Trocky, kakor diktator odločeval usodo prestolnega mesta, izdajal odredbe celo o odhodu vsakega posameznega vlaka, a kmalu potem ga je zadela usoda emigranta ter se je več ko deset let moral potikati po svetu. Ne, niso to — izvzemši morebiti sporadične primere — napačni in podkupljivi ljudje; to so ideologi, doktri-narji, ki dobro mislijo in dobro hočejo, ki pa v sedanjih razmerah vendar nimajo prav, ker ne računajo z realnostjo. Kot fanatiki revolucije bili so njeni dobri boritelji — za njeno vodstvo pa niso, ker niso realni politiki. Oni so ideologi socialne revolucije in kot taki so ljudje bodočnosti, a za sedanjost, za demokratično revolucijo so prava nesreča. In kakor so prvikrat upropastili revolucijo leta 1905., privedli so jo tudi drugikrat do roba propasti. To je njihova tragična krivda. Ali to je krivda vseh radikalcev, vseh maksimalistov, kjerkoli so, ker oni ne morejo pojmiti, da je v gotovih razmerah največji radikalizem, oziroma nepomirljiva borba za maksimalne nacionalne ali socialne cilje, naravni — zavedni ali nezavedni! — zaveznik reakcije. To zavezništvo se tolmači potem kot izdaja borbe za pozitivne, najsilnejše zahteve in težnje. Naj izrečem še nekaj besed o učinku krize ruske revolucije na svetovno vojno. Socialistična epizoda v Rusiji je končana. Socializem bo sicer tudi nadalje ostal v Rusiji znaten faktor ter bo tudi nadalje bivstveno vplival na družabni proces v smeri socializacije. Ali njegov nerazmerni vpliv bo padel. Padal bo v masah v enakem razmerju, v katerem bo moral pobijati rna-ksimalistične težnje. To bo zanj velika preizkušnja, ker boriti se proti demagogiji nikakor ni popularno. A s tem bo obenem slabil tudi vpliv njegovih pacifističnih stremljenj. Stockholm ostane epizoda, a vojna gre svojo pot dalje. Vodstvo v vprašanju vojne in miru v ententi prevzame zopet zapadnoevropska demokracija skupno z Wi!sonom. Rusija pa dobiva novo nalogo: Edinstvo Rusije se mora skovati s krvjo in železom, kakor je rekel pred kratkim Ke-renskij. In v resnici, v sedanjem stanju svetovne vojne gre za edinstvo Rusije, katero so ideologi žrtvovali, proglašajoč pravo samoodločbe Ukrajincev, Fincev itd., ne da pomislijo, da bi s tem samo bila razkosana Rusija, ostala pa bi vseeno neoživotvorena misel o samoodločbi narodov na ostalem svetu. Samoodločba narodov je revolucionarna formula. Ona je posledica ideje o suvere-niteti narodov, katero je prva proglasila angleška revolucija s sklepom parlamenta z dne 4. januar a 1549. Do suveremtete kateregakoli naroda pride'se samo z revolucijo tega naroda, a do samoodločbe vseh narodo z njihovo revolucionarno borbo za osvobojenje. Ker samoodločba narodov je samo izprernemba ideje suverenitete na internacionalne odnošaje. Išče se torej sila, ki izpremeni obstoječe internacionalne odnošaje nasproti omenjeni revolucionarni formuli. Ruski revolucionarni ideologi so bili mnenja, da zbude internacionalo in da na ta način ustvarijo organ za revolucioniranje sveta. Med tem pa socialna demokracija ostalih narodov ne pokazuje prav nič volje za revolucionarnem, ravno tako kakor tudi ne v početku svetovne vojne. Zato ona v svoji celoti tudi ne more biti nosilec ideje narodnega osvobojenja, oziroma samoodločbe narodov. Ne more to biti zato, ker gre nekaterim skupinam samo za upo-stavo miru za vsako ceno, da pa ni nikaka rešitev spornih narodnih in mednarodnih vprašanj. Ker se torej samoodločba narodov ne more oživotvoriti po tej poti, preostaja samo rešitev z vojno. A to pomeni, da se bo ideja samoodločbe narodov oživotvorila samo v toliko, v kolikor dopusti to razmerje internacionalnih sil, ki se danes med sabo bore. In kakor socializem danes ne more sam prevzeti vlade v katerikoli državi, pa če bi se tudi razmere dozdevale za to ugodne, tako ne more niti internacionalni socializem — če bi tudi prišlo do uresničenja internacionale — prevzeti vodstva v zunanji državni politiki. On more samo sodelovati v narodni kakor tudi v mednarodni politiki. A čim bolj sodeluje v njej — razume se da ne kot služabnik imperialistične avtokracije, nego kot bojevnik nacionalne in socialne pravičnosti — tem boljše je, ker pride prej do miru, do pravičnega miru. Do socialističnega miru seveda ne pride, ker so to zopet gole sanje, utopija. Kriza ruske revolucije je bila v tem, da tega niso pojmili v s i ruski socialisti. „Ve!ika ideja o pravici". Pretečeno nedeljo je govori!^ francoski municijski minister Thomas v Šampinjiju in dejal med drugim : Z veliko večino naše stranke sem jasno zavzel stališče k stockholmski konferenci in jo zagovarjal, a vendar sem imel nekaj težkih pomislekov glede njene sedanje oportunitete. Napera, ki smo ga hoteli napraviti za pomoč ruski revoluciji, tega napora ne želi sedanja ruska vlada več. Pripominjam, da bi ne smeli biti edini le z angleško delavsko stranko, temveč tudi z našimi belgijskimi sodrugi, ki se še branijo Stockholma, kakor tudi s strokovnimi organizacijami Zedinjenih držav in sicer že zaradi oseb, ki jih tam sprejmemo in zaradi pomoči, ki jo hočemo tje prinesti. Toda tudi ameriški sodrugi odklanjajo udeležbo na konferenci. Za slovesno proklamacijo pravice kakor jo hočemo izvesti mi, bi bilo dobro, da pridemo z vsemi socialističnimi četami v Stockholm in prinesemo tako vsestransko zagotovilo soglasnih načel, zagotovitev idealov francoskega socializma in da tamkaj izjavimo, da ni mogoča internacionala, če tako rekoč, ne vsilimo svetu teh načel. Ideja, ki sedai oživlja našo stranko, je ideja, da gremo v Stockholm in da tam »razglasimo pravico", kakor se je izrazil tako krasno Michelet. Za to delo, sodrugi, je stranka edina, vstevši delegata v vladi, da gre v Stockholm. Nato je govoril Thomas o tem, da vlada noče izpostaviti potnih listov vin o svoji udeležbi v kabinetu. Dejal je : Če je stockholmsko vprašanje v resnici tako važno da ni treba imeti njemu nasproti nobene rezerve več, če je zapletena v to vprašanje vsa strankina politika in politika vlade, tedaj je rešitev vprašanja jasna. Z nacionalnega stališča prav tako kakor s socialističnega bi bila največja napaka, če bi hoteli razpravljati v sedanjem trenotku o problemu udeležbe ministra na tej konferenci in bi spravljali tako iz ravnovesja vso politiko nacionalne edinosti. Svoj govor je sklenil Thomas z besedami : Sodrugi 1 Vi ste v svojih srcih proti vojni in tudi internacionala je v vsaki svoji dobi bila proti vojni. Vendar pa se ne sme pustiti stranka, ki se izjavlja za zastopnico pravice, pravičnosti in svobode, voditi le od čuvstev. Taka socialistična stranka mora govoriti svojim pristašem, delavcem, kmetom in vojakom tako-le: »Sodrugi! Vi trpite, a ne trpite za vojne cilje, ki stranki niso nič mar, temveč trpite za zmago načel, ki so bivstvo socialistične misli". Naša dolžnost je, da zagrebemo naša čuvstva na dno srca in obljubiti si moramo, da povemo ljudstvu resnico, da mu povemo, da se mora boriti vojaško in drugod, dokler ni zagotovljena socializmu zmaga pravice. Ne gremo zato v Stockholm, da poizkušamo napraviti tam mir s poravnavo, ali da poizkušamo napraviti spravo, temveč gremo tje, da razglasimo pravico. Internacionala se opira na dve veliki ideji: Na idejo o miru in na idejo o pravici. Pred vojno smo služili ideji miru, kolikor smo pač mogli, med vojno in po brutalnem napadu, katerega NAPREJ, st. 32, 22. avg»Bta IS17. II 0 Stran 2. žrtev je postala naša dežela 1914, je ostala le še ena ideja, ki vodi našo stranko in internacionalo, velika ideja o pravici. Politični pregled. = Wekerle ministrski predsednik. O poteku kronskega sveta, ki se je vršil v pondeljek v Budimpešti, poroča »Pester Lloyd“: Ob pol dveh popoldne so se zbrali člani ministrstva Esterhazy ter minister za prehrano grof Hadik v kraljevskem dvorcu na kronski svet, kateremu je predsedoval kralj sam. Kralj je v svojem nagovoru obžaloval, da mora grof Esterhazy vsled rahlega zdravja odstopiti ter je zbranim članom ministrstva naznanil, da je imenoval dr. Aleksandra Wekerla za ministrskega predsednika ; izrazil je željo, naj bi novi ministrski predsednik našel vsestransko podporo, kar je tembolj pričakovati, ker ostane politična smer nespremenjena. — Grof Esterhazy odide za več mesecev v Davos v Švici. Stranke na Ogrskem. V ogrski ustavni stranki je nastalo veliko razočaranje, ker ni bil grof