lili!!!
Sis
■
■
LJUBLJANA 5. APRIL LETO XX. CENA 1 DIN
1972
V trenutku, ko pošiljamo te vrstice v tiskarno, je poročilo z jugoslovanske fronte proti črnim kozam tako: 22 mrtvih in 149 obolelih. Kolikšno ceno bomo v resnici plačali za dve piščalki, ki jih je romar prinesel iz Bagdada, poskušamo odgovoriti v članku na 4. strani. Turistične agencije so v želji za čim večjim zaslužkom popeljale turiste v Meko in Medino, toda prvi dobiček, ki naj bi ga spravile v svoj mošnjiček, se jim bo najbrž maščeval sredi glavne turistične sezone. Kaj vse prinašajo naši deželi črne koze?
S PRIZORIŠČA LETALSKE NESREČE NAŠAMSANU
STRAN 6
ZAKAJ SE ŠVEDOM DOBRO GODI?
STRAN 22
rr
Ošacd
PODBRDO
BAGDADSKI
PIŠČALKI
TEDENSKA
TRIBUNA
DANES:
Stran 5 POSLUŠAJTE NAS, TODA NE GLEJTE NAS
Bernarda Rako.vec ugotavlja: oblast, ki predpise sprejema, jih v isti sapi tudi krši. Triindvajset odstotkov negospodarskih organizacij ni do roka prijavilo svojih zapadlih obveznosti do gospodarstva. Tako so utajili več ko 200 milijard starih dinarjev. In tako se je vedlo kar 63 odstotkov jugoslovanskih družbenopolitičnih organizacij.
Stran 7 CESAR JE NAG
Akademski slikar France Slana protestira proti vsakršnemu likovnemu kramarstvu in dokazuje, da naši'likovni menažerji vzgajajo le slikarje-statiste tujih zvezdnikov. France Slana protestira proti zahodni malomeščanski likovni produkciji, ki jo galeristi vsiljujejo našemu občinstvu. Zavzema se za izvirno slovensko slikarsko ustvarjalnost, ki je lahko prav tako evropska kot tudi svetovna.
Stran 9
SMRT IN »PREHLAJENI PREDMET ZGODOVINE«
V današnjem nadaljevanju serije člankov Bogdana Finžgarja o samomorih na Slovenskem se zastavlja vprašnje: Ali smo Slovenci res star in utrujen narod? Ali imamo večinoma res neprijetne značajske poteze, ki spominjajo na duševne posebnosti samomorilno ogroženih ljudi? Prof. Milčinski trdi nekoliko drugače. V globini družbe je neka napetost...
Stran 11 FANTA VZAMEM GRUNTA PA NE
Janez Kajzer je tokrat obiskal Krvavo peč. Ta vas je pred vojno štela 162 ljudi, danes pa le še 29. Vse se seli v Ljubljano, tudi med preostalimi jih je nekaj, ki so v mislih že v Ljubljani. Vzrokov za hitro izseljevanje je več, a glavni je gotovo ta, da se nobeno dekle noče omožiti na grunt. Fantje pa tudi nočejo ostati vse življenje sami. Nekoč je bil grunt prednost, danes je ovira.
Stran 20 ZAKON POLKOVNIKA LYNCHA
Okrog 5000 mož, žensk in otrok, med katerimi je bilo največ črncev, je z življenjem plačalo zamisel polkovnika Charlesa Lyn-cha. Mož, ki so ga predstojniki postavili za mirovnega sodnika, je z brezvestnimi smrtnimi obsodbami spodbudil bele drhali v južnjaških mestih k pravcatim pokolom ameriških črncev. Beseda linčanje Je seveda po njem.
Stran 22 ŠVEDSKI »ČUDEŽ«
Ko pride Američan v Evropo in si jo nekoliko podrobneje ogleda, se zamisli — in zazdi se mu, da je doma prikrajšan. Navdušijo ga javne storitve, splošna blaginja. Pozablja pa, oziroma ne ve, da državljani nekaterih evropskih držav trdo plačujejo za svoj sorazmerno visok življenjski standard.
Slovenski organizatorji svetovnega prvenstva v smuških poletih v Planici so — kljub vetru — srečno doskočili. Še več. V boju z naravo pod Julijci, ki letos ta čas nikakor ni hotela biti več zimska, so dokazali vztrajnost, pridnost, natančnost kakega severnjaškega civiliziranca, če naj bo ta pojem v protiutež — milo rečeno — sredozemski ohlapnosti, ki nas sicer vanjo vedno bolj vleče.
Tudi tehnika, in njej na čelu televizijska, je delovala brez motenj, kolikor se lahko zanesemo na svoje oddaljene oči. Kamere so si prizadevno podajale pozicije tekmovalcev v vseh fazah njihovih letov. Pogled na parkirišča s stotinami in stotinami lepo razvrščenih vozil je gledalcu pred malim zaslonom lahko vzbudil vtis bogate urejenosti.
Ta vtis pa je bil, žal, tudi eden poslednjih pozitivnih. Vsi ostali so bili — s stališča, da je svetovna športna prireditev prilika za predstavljanje kake dežele širokemu svetu — klavrna praznina neizrabljenih možnosti.
Ce potegnemo pod TV prenos planiške prireditve črto, moramo torej podnjo zapisati, da je bil dobro pripravljen, kar zadeva snemanje športnega dogajanja samega po sebi, da pa je manj kot nič izpolnil ono drugo, za nas kot prireditelje posebno pomembno nalogo — prikazati svetu, kje se tekmovanje dogaja.
Okoliški prostor prireditve bi bilo treba razumeti najmanj v dveh razsežnostih: kot Planico v dneh in urah svetovnega prvenstva in kot Planico v Sloveniji.
Da bi svetovna publika — mogoče je bo v neposrednem in posrednem prenosu za kako četrtino civiliziranega človeštva! — lahko podoživljala utrip planiških dni, bi bilo treba s
kamero med človeške množice. In če bi bila kamera dovolj duhovita, bi bilo kakorkoli že zgovornih prizorov, kolikor bi si jih oko le poželelo. Med gledalci je bilo, če razvijamo svojo upravičeno željo naprej, veliko znanih ali poznavanja vrednih ljudi — nekdanjih vrhunskih tekmovalcev v tem športu in drugih. Gibek televizijski izpraševalec bi našel priložnosti za privlačna kramljanja na vsakem koraku. Pa se je v vseh tistih praznih urah čakanja na boljše tekmovalne pogoje dogajalo tako, da kamera ljudi še od daleč ni prikazovala in se je zato gledalca polaščal občutek, kot da tekmovalci skačejo v izpraznjeni prostor med parkirišči na dnu skakalnice in vremenskimi balončki nad njenim vrhom. Še lahka glasba s plošč, ki se je oglašala med duhamornim poročevalčevim ponavljanjem enih in istih tekmovalnih dejstev, ni znala biti informativno reprezentančna, če že ne v slovenskem, pa vsaj v jugoslovanskem smislu.
Če je spregledanje prve razsežnosti televizijski spodrsljaj, ki ga bomo pač slejkoprej pozabili kot na sploh pozabljamo kratkovidnosti tega daljnosežnega medija, pa je nepričujočnost druge razsežnosti napaka, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti. Saj vendar ne vlagamo družbenega denarja v svetovne športne prireditve zato. da bi bilo zadovoljnih nekaj deset domačih športnikov, temveč zato, da bi nas bilo čutiti v mednarodnem prostoru. In temu mednarodnemu prostoru nismo znali vse puste ure čakanja na tekmovanje prikazati niti gorenjskega turizma kaj šele — v iznajdljivih oblikah, kajpak — Slovenijo z vsemi njenimi drugimi značilnostmi. Denarja, vloženega v prireditev, tedaj ne bi bilo škoda, v našem primeru ga pa nedvomno je.
In zadostiti tej zahtevi ne bi bilo tako težko, kot se na prvi pogled zdi. Treba hi bilo le, da bi ob TV moštvu, ki je obstajalo za prenos neposrednega tekmovanja, delovalo še moštvo, seveda dovolj razgledano, ki hi pripravilo publiki svetovne televizije množico nevsiljivih, privlačnih informacij o Sloveniji. In če bi jih poslali v mrežo evrovizije samo nekaj, bi bilo nekaj. Tako pa jih nismo nič in je bil rezultat po tej plati čisti nič.
Razmere na evropski celini ponujajo opazovalcem v zadnjih tednih dvojno, morda tudi dvorezno podobo.
Prva skupina njihovih značilnosti vzbuja vtis, kakor bi vsi na nekaj čakali. Evropska konferenca o varnosti in sodelovanju je že nekaj časa v zraku. Na njej naj bi oba tabora, vzhodni in zahodni, slovesno priznala, da je Evropa takšna, kakršna je; da njene temeljne zgradbe ni mogoče več načenjati ali podirati; in da je treba sleherno nadaljnjo pobudo graditi prav iz tega. Zato zdaj vse čaka dveh pomembnih dogodkov. Ta dva dogodka sta končno glasovanje o ratifikaciji dveh »vzhodnih sporazumov« (med Bonnom in Moskvo ter Bonnom in Varšavo) v zahodnonemškem parlamentu in seveda majsko srečanje med Richardom Nixonom in Leonidom Breznjevom v Moskvi. Ko in če se bo oboje ugodno izteklo, je videti, da bo pot h konferenci ali konferencam o nadaljnji usodi Evrope odprta. Vsaj v glavnem.
Medtem se čistijo in jasnijo tudi glavne značilnosti dvostranskega razmerja med evropskim Vzhodom in Zahodom. Generalni sekretar sovjetskega CK Brežnjev je v znamenitem političnem govoru te dni nedvoumno namignil, da bo evropski Vzhod posloval z Evropsko gospodarsko skupnostjo kot celoto in jo torej dejansko priznal — če bo seveda EGS priznavala povezavo v vzhodni Evropi. Tako so se stališča ob poti k evropski konferenci in čeznjo še bolj razjasnila. Obe krili Evrope naj bi se pogajali med seboj po načelih ravnotežja sil in sicer na politični in vojaški ravni skozi atlantsko in varšavsko zvezo, na gospodarski ravni pa med EGS In SEV. Simetrija je popolna. Da bi v njej odpravili še zadnje sledi morebitnih nesporazumov, Je slišati pogoste in avtoritativne pozive k notranji strnjenosti in disciplini v slehernem taboru posebej. Na vzhodnoevropski strani je to reden pojav. Na zahodnoevropski strani pa se je zadnje dni tu močno izpostavil generalni sekretar NATO Joseph Luns, ki je opozoril Evropsko gospodarsko skupnost in njene posamezne članice, naj se o pobudah v zvezi z Vzhodom posvetujejo tudi z NATO, ne pa da le po gospodarskih interesih šarijo z različnimi idejami, kakor jim pride na um.
Simetrija In sozvočje med kriloma evropske celine bi bili torej kar preveč popolni, če ne hi obstajala še druga skupina razmer: tista namreč, ki je vezana na tako imenovana »neurejena vprašanja«. Mednja sodi, po taborski logiki vsaj. bodoči položaj nevtralnih in neuvrščenih držav na sami evropski celini, poleg njega pa še stanje stvari na Sredozemlju.
SIMETRIJA IN „ VPRAŠANJE
1
Kar zadeva Sredozemlje, sta se tabora tukaj globoko pogreznila v vojško in politično tekmovanje, v katerem neposredno sodelujeta njuni voditeljici. Sama dirka in pogajanja teko vzporedno in neprenehoma. Največ, kar bi si tu realno lahko obetali, je za sedaj sporazum o nekakšni zgornji meji njunega angažmaja in nervoze; pa še to je ta hip precej dvomljivo, saj so skušnjave zelo hude.
Kar zadeva nevtralne in neuvrščene države Evrope — neuvrščena je naša — pa tabora puščata, jasno, vso reč odprto. Nobenemu od njiju namreč nič ne koristi, če bi vnaprej kaj »podarjal«; da pa bi oba skupaj rekla kaj trdnejšega, je še prezgodaj. Ta stran zadeve je torej nekako doumljiva. Malo manj razumljiva pa je druga stran.
Sleherna od nevtralnih evropskih držav, pa tudi naša, ki je neuvrščena, se seveda trudi doseči, da bi bil njen dosedanji status na evropski konferenci ali konferencah znova priznan in potrjen. To bi se moralo zgoditi tako, da bi ostale odprte tudi vse možnosti za notranji razvoj in mednarodne zaplete, ki jih tak razvoj dandanes terja. Toda zanimivo je, da te države v sedanjem trenutku precej očitno mirujejo. Zanimivo je tudi, da niti Jugoslavija, ki ima v te vrste politiki obilne in koristne izkušnje, zadnje čase ne pride na dan z nobeno vidnejšo, odmevnejšo evropsko pobudo, čeprav bi to lahko samo pomagalo uveljavljati njene interese.
Zdi se, da počasi že prihaja čas za vprašanje, čemu koristi ta molk?
o
snsnai14
Slika na naslovni strani; Joco Žnidaršič
Izdaja In tiska CGP Delo v Ljubljani — direktor publikacij Mitja Gorjup — Tedensko tribuno urejajo: Dušan Benko (glavni In odgovorni urednik), Feri Žerdin (namestnik glavnega urednika), Janez Kajzer, Božo Mašanovift, Miki Muster, Bernarda Rakovec. Juš Turk, Herman Vogel. Primož Žagar. — Oblikovalec In tehnični urednik Andrej Habič. — Lektorica Katica Kikelj —- Tajnica Elica Potočnik — Naslov uredništva: Tedenska tribuna, Tomšičeva 3/11, p. p. 150-111, 61 001 Ljubljana, telefoni 23-522 do 23-526 Rokopisov ne vračamo. Naročninski
oddelek In kolportaža za druge kraje: Ljubljana, Tomšičeva 1, tel. 23-522 do 23-526; kolportaža za Ljubljano in oglasni oddelek: Šubičeva 1. tel. 22-575 do 21-896; naročnine: letna 46 din, polletna 24 din, mesečna 4 din; žiro račun pri SDK 501-1-167/2; letna naročnina za tujino: 96 din, Avstrija 133,50 Sch, Franclja 29.40 Ffr. Italija 3.350 Lit, Nemčija 18,50 DM. ZDA 5,65 US dolar. Švedska 27,30 Skr. Švica 22,10 Sfr, Kanada 5.65 CA dolar, plačljivo na devizni račun 501-620-1-32009-16C pri Ljubljanski banki (z opombo: za TT)
BANKE MOČNEJŠE
0® FEDEIMCIUi?
FEDERACIJA NEHALA JAMČITI ZA DINARSKE HRANILNE VLOGE, POSLEJ LE ŠE ZA DEVIZNE
Na zadnjih straneh hranilnih knjižic naših občanov je še vedno zapisano, da je za hranilne vloge porok federacija, čeravno to že dobra dva meseca ne velja več. S sprejetjem ustavnih dopolnil je federacija precejšen del svojih pristojnosti prepustila republikam, med drugim je prenehal veljati dosedanji zakon o bankah, ki je vseboval tudi določbo, da je federacija porok za vse hranilne vloge v jugoslovanskih bankah in poštnih hranilnicah.
Sovražna emigracija, ki je v tujini zadnje čase pogosto na delu (spomnimo se podtaknjene bombe v Jatovem DC-9 pa nedavne eksplozije v poslovalnici Yugotoursa v Stockholmu), je skopo časniško poročilo, da se je federacija odpovedala svoji vlogi garanta za hranilne vloge, izrabila za dobro preračunano in zlonamerno propagando proti naši državi. Z geslom »rešite svoj denar iz jugoslovanskih bank, saj vam zanj nihče več ne jamči« so v nekaterih bankah sprožili verižno reakcijo izplačil. Kot poroča beograjski dnevnik Politika ekspres, so v Beograjski banki dobili celo nekaj nalogov, da denar z deviznih računov prenesejo v švicarske in avstrijske banke.
Naval pred izplačilnimi blagajnami naših bank se je sicer že polegel, vznemirjenje med občani pa je še opazno. Mnogi se sprašujejo, kakšna je usoda njihovih vlog in ali je mogoče, da v primeru nelikvidnosti, ali celo stečaja banke, izgubijo, kar so v več letih s trudom privarčevali.
Vzroka za vznemirjenje pravzaprav ni. že pred objavo sporočila, ki je povzročil tolikšno razburjenje, so primarno poroštvo za hranilne vloge dajale banke, federacija pa je imela le vlogo nekakšnega »supergaranta«.
NA VRSTI SO REPUBLIKE
Ustavna dopolnila so sredstva nepro-računske bilance prenesla na republike, tako da federaciji ostanejo samo denar iz zveznega proračuna, ki pa ga lahko črpa le namensko, Na vrsti so republike. Te bodo v kratkem objavile svoje zakone o bankah, v katerih bo urejeno tudi vprašanje poroštva. Republika Srbija je, kot poročajo, že izrazila pripravljenost, da prevzame poroštvo za hranilne vloge na svojem območju, medtem ko Makedopija predlaga, naj bi federacija še naprej jamčila za hranilne vloge občanov.
Na nedavni tiskovni konferenci, ki jo je v svoji novi stolpnici priredila Ljubljanska banka, smo zvedeli, da je izvršni odbor največje bančne ustanove v Sloveniji že sprejel sklep, da predlaga republiški skupščini, naj prevzame popolno poroštvo za hranilne vloge. Kot je dejal namestnik generalnega direktorja Ljubljanske banke Ivan Simončič, je republika že doslej delno jamčila za sredstva, vložena v Ljubljanski banki, saj spada med njene soustanovitelje.
Več o tem nam je povedal direktor direkcije za razvijanje poslovanja z občani pri Ljubljanski banki Ciro Lendov-šek.
— V gibanju sredstev letos ne opažamo nikakršnega preplaha, saj varčevanje nenehno narašča. Najboljše bi hilo, da bi informacije o bančnih zakonih dajali le odgovorni ljudje. V nobeni banki v Jugoslaviji še niso zavrnili, da he bi dali izplačila.
— Prenos pristojnosti na republiko bo najbrž povzročil težave v manjših bankah, ki nimajo dovolj kapitala za delo v spremenjenih razmerah?
— V vseh republikah že dalj časa °Pažamo obsežne integracijske procese. Nastajajo možne republiške banke, ki so povsem sposobne slediti rasti gospodarstva na svojem območju. V Sloveniji
, Je še nekaj manjših bank, recimo ptujska in novomeška, ki se bodo morale združiti. Ljubljanska banka se je pripravljena pogovarjati o združitvi, vendar sami za to ne bomo dali povoda.
KAJ PA, CE BANKA PRIDE V STEČAJ?
— Tovariš Lendovšek, nam lahko opišete postopek vračanja -hranilnih vlog, če bi banka prišla v stečaj?
— Menim, da do stečaja banke sploh ne more priti, saj ima ogrožena banka, tako kot vsako podjetje, dve možn # ti: združitev z drugo, močnejšo banko, ali sanacijo. Če pa bi se zgodilo, da bi ba-ka ostala brez sredstev za izplačila hranilnih vlog, kar je težko verjeti, bi bil postopek preprost. Banka bi izterjala posojila in vrnila varčevalcem njihov denar.
— V naši družbi je varčevanje postalo že strogo namensko. Ali se ljubljanska banka ukvarja tudi z novimi oblikami varčevanja?
— Za sedaj občani največ varčujejo za stanovanje, potovanja ter vlaganja v obrt, gostinstvo in kmetijske stroje. Naš razvojni oddelek pa pripravlja tako imenovano študentsko varčevanje. Glede na privarčevano vsoto svojih staršev bodo dijaki in študentje dobili štipendije, ki jih bodo vračali po končanem študiju.
Po podatkih Narodne banke Jugoslavije so imeli lastniki hranilnih knjižic konec januarja okoli 21,5 milijarde novih dinarjev, v to pa so vštete tudi obresti, ki pripadajo hranilnim vlogam. Podrobnejši podatki povedo, da so Jugoslovani prihranili lani več v tujih valutah kot v dinarjih, razlike pa je kar za milijardo in 273 milijonov dinarjev.
DINAR SE SPREMINJA V DEVIZE
Vloge na deviznih računih tako naraščajo, da je težko verjeti zgodbam o povečanem zaupanju naših zdomcev. Razlogov za beg dinarja v devize je več. Kupcem, ki katerokoli blago plačajo s tujo valuto, dajejc* jugoslovanska podjetja desetodstotni popust, pri nekaterih vrstah blaga pa se precej skrajša dobavni rok. Liberalizacija deviznih računov je povzročila, da so lastniki dinarskih hranilnih vlog začeli le-te pretap-ljati v devize. In to se jim.je splačalo. Lanska januarska devalvacija je njihove devizne prihranke povečala za dvajset odstotkov, medtem ko so lastniki dinarskih vlog dobili le šest odstotkov. Decembra je dinar znova menjal svojo
vrednost, kar je lastnikom deviznih računov prineslo 13 do 29 odstotkov, odvisno od tuje valute, ki so jo imeli na svojih deviznih računih. Da so se s takšnimi manipulacijami kršili devizni predpisi, je popolnoma razumljivo.
Na deviznih računih Ljubljanske banke je bilo konec lanskega leta za
16,350.000	dinarjev več kot v letu poprej, kar zgovorno dokazuje, da so se tudi Slovenci odločili za varčevanje v devizah.
Naši občani, ki svoje prihranke pre-tapljajo v devize, dobro vedo, da s tem delajo devizne prekrške, zato so nekateri v strahu pred poizvedbami o izvoru svojih deviznih vlog začeli dvigati sredstva, ki tako romajo v nogavice, ali pa na račune tujih bank. '
Sklenili smo naliti si čistega vina. Obiskali smo direktorja direkcije blagajne, likvidature in trezorja pri Ljubljanski banki Zvonimirja Zorka.
TUDI DEVIZNE VLOGE SO TAJNE
— Tovariš Zorko, med lastniki de viznih računov je veliko ugibanja, ali bo devizna inšpekcija preverjala devizne vloge. Ali je to mogoče?
— V Jugoslaviji je tajnost hranilnih vlog zagotovljena, kar velja tako za dinarske kot za devizne vloge. Devizne račune da banka na vpogled uslužbencem uprave javne varnosti le na pismeno zahtevo sodišča. Zgodilo se nam je, da sta prišla dva miličnika iz Stare Pazo-ve in hotela podatke o deviznem računu nekega njihovega občana, ki je bil v preiskovalnem postopku. Ker nista imela pismenega zahtevka preiskovalnega sodnika, sta odšla praznih rok. Ko sta se čez dva tedna ponovno oglasila z nalogom preiskovalnega sodnika, smo jima ustregli.
— Slišali smo, da pri vaši banici odpirajo devizne račune tudi tujci?
— Trenutno imamo okoli 700 deviznih računov, katerih lastniki so tuji državljani. Na teh računih je precej denarja, njihovi lastniki pa so Italijani, Švicarji, Nemci, Nizozemci in Belgijci, ki zaradi utajevanja zaslužka odpirajo devizne račune pri nas.
— Morda veste, od kod toliko prekupčevanja s tujo valuto?
— Kar vam bom zdajle povedal, ne
govorim kot bančnik. Mislim, da smo sami krivi. Vse gospodinjske pripomočke in veliko drugih izdelkov lahko za devize kupite z desetodstotnim popustom. Pri nakupu deviz sicer izgubite kakih pet odstotkov, pa imate še vedno le dobiček.
— Kako pa je s poroštvom za hranilne vloge urejeno v zahodni Evropi?
— Precej različno. Ponekod jamči mesto, drugje država, ali družba, ki prispeva sredstva za obstoj banke, če pa bi varčevalci dvignili vse prihranke, bi prišle v stečaj ne samo naše banke, temveč tudi ameriške, nemške in vse druge. To je nujnost, saj banka ne more živeti od hranilnih vlog, ki so pasiven posel, saj mora banka zanje plačevati obresti. Pri nas dajemo za vloge na vpogled 7,5 odstotka obresti, medtem ko so obresti za posojila največ 8 odstotkov. Razlika 0,5 odstotka pa je za naš trud, osnovna sredstva in vse drugo. Zato je izvršni odbor Ljubljanske banke sklenil dati pobudo, da bi bila obrestna mera za posojila 11 odstotkov.
ZA DEVIZNE VLOGE ŠE NAPREJ POROK FEDERACIJA
Naši delavci, ki so zaposleni v tujini, nalagajo svoje dohodke v tuje in domače banke, pri čemer prevladujejo prve. Poznavalci razmer ocenjujejo, da okoli 500 milijonov dolarjev izvira iz zaslužkov naših zdomcev. Ljubljanska banka bi rada privabila sredstva, ki jih zdomci nalagajo, zato imajo trenutno kakih 20 zastopnikov v Franciji, Zahodni Nemčiji, na švedskem in Nizozemskem. Kljub težavam je njihovo delo uspešno. Danes lahko naš delavec s hranilno knjižico Ljubljanske banke dviga devizne zneske pri Stadtsparkasse v Miinchnu, sčasoma pa bo to urejeno tudi z drugimi nemškimi hranilnicami.
Po predlogu novega zakona o deviznem poslovanju, ki so ga pred nekaj dnevi predlagali zveznemu izvršnemu svetu, bo federacija še naprej porok za vse devize, ki jih imajo državljani na svojih deviznih računih.
Toliko v premislek, kako pa boste varčevali, se kar sami odločite.
BOŽO MAŠANOVIČ
VSEMOGOČE GOVORICE: Nekaj nepremišljenih stavkov povzroči pred našimi bankami taksno sliko	(Foto	E.	Šelhaus)
adnja poročila z jugoslovanskega bojišča proti črnim kozam trdijo, da se bolezen še širi, a da so protinapadi vedno bolj odločni in organiziram. Ta poročila, pa naj bodo še tako umirjena in pomirjujoča, vendarle vzbujajo določen preplah, ne le doma, temveč — in predvsem — izven naših meja, kratkomalo po vsej Evropi. Časopisi v tujini znajo take stvari dobro napihniti; za srh vzbujajočimi naslovi se ne skriva le opozorilo in vest o epidemiji, temveč tudi zelo določen interes.
ČRNE KOZE IN TURISTIČNA SEZONA
Bitka za petične in nepetične evropske turiste, ki jo po tihem, a precej odločno, vodijo med seboj Jugoslavija, Italija, Španija in Grčija, ni povsem brez pomena. Vse, kar so in kar bodo časopisi med Londonom in Stockholmom natisnili te dni o naših črnih kozah, bo več ali manj škodovalo našemu turizmu, letošnji sezoni.
Prvi znaki le-tega se že čutijo. Iz Ohrida poročajo, da je veliko (če ne kar večina j gostov iz Zahodne Evrope odpovedala aranžmaje ter preklicala rezervacije. V Sloveniji ob »velikonočni konici«, ko smo spet pričakovali kar donosno italijansko in avstrijsko izletniško invazijo, ni bilo tolikšnega obiska kakor lani.
Iz Dalmacije prihajajo sicer dokaj pomirjujoče vesti; upajo pač, da »dotok dopustnikov« ne bo zmanjšan in da bo morda le v aprilu za kak odstotek manj gostov. Najbrž pa so taka predvidevanja le preveč optimistična, kajti iz Opatije — na primer — poročajo, da je število prišlekov že znatno nižje od pričakovanj.
Na Hrvaškem so se sprva premišljali, ali naj izvedejo množično cepljenje; ta »negotovost« je bila nedvomno motivirana, ne le z dejstvom, da na Hrvaškem še ni obolenj za črnimi kozami, temveč tudi zato, ker bi z naglo akcijo utegnili preplašiti turiste. Iz Dalmacije poročajo, da so cepili vse turistične in gostinske delavce ter da so tudi tujci, ki prihajajo na dopust ali cepljeni v svojih domovinah ali pa jih cepijo ob prihodu na naša letališča ali v hotelih. Sama akcija cepljenja pri že prišlih tujcih ne vzbuja nobenega preplaha, disciplinirani so celo bolj kakor naši državljani.
POHVALJENI ZARADI NEPRIKRIVANJA
Ko smo se zavedli (14. marca), da so se pri nas pojavila obolenja za črnimi kozami, se je hkrati z negotovostjo, kakšne bodo . razsežnosti okužbe, pojavila tudi tendenca, da bi javnosti zadevo morda prikrili, število obolelih pa je bilo kmalu po odkritju bolezni večje kakor smo pričakovali, vir okužbe pa tako nedvoumen, da je pravzaprav čudno, da niso zdravniki prej ugo-tmHU iroj nravzaprav gre in ne bi zdravili obolele najprej za povsem drugimi boleznimi. Morali bi pač vedeti, da so potovanja in romanja na Bližnii vzhod vedno povezana z možnostjo okužbe.
Šef evropske centrale svetovne zdravstvene organizacije dr. Leo Cnorl Iz Kdbenhavna nas le zaradi neprikri-vanja pohvalil: »Jugoslavija je korektno obvestila svet o bolezni. Nekatere dežele hočejo to včasih skriti, ker se boje za svoj turizem« T>r. Capri je najverjetneje mislil na Španijo, kateri so lani očitali, da je pozno obvestila svetovno zdravstveno organizacijo o pojavu kolere na svojem ozemliu. ker se je bala posledic v turističnem gospodarstvu. Kljub temu je, kakor trdijo sami Španci, njihova turistična bilanca lani trpela zaradi kolere 30-od-stotno zgubo.
O tem, kakšno in kolikšno škodo bo zaradi črnih koz utrpel naš turizem kajti epidemija še traja in ne vemo še, v letošnji sezoni, je še težko govoriti, kam vse se bo razširila in v katerih delih države bo posejala bolezen in strah pred njo. Turistično gospodarstvo je silno občutljiva »cvetka«, precej je neodporna na neugodne vetrove in slane, pa naj bodo te gospodarskega, političnega ali zdravstvenega značaja. Prav na grožnje, ki jih predstavljajo epidemije ali možnost njihovega izbruha, so turisti silno občutljivi; raje ostanejo doma ali pa gredo drugam, samo da ne tvegajo.
Naša epidemija pa ni povezana s turizmom samo po tej plati, po posledicah, ki jih povzroča in jih še utegne povzročiti našemu turističnemu gospodarstvu, temveč tudi po tem, da so nevarno bolezen zanesli v domovino naši turisti!
TURIST IBRAHIM KOTI ...
Poglejmo kakšna je turistična zgodba turista Ibrahima Kotija iz kosovske vasi Danjani, ki naj bi prinesel črne koze v Metohijo... Ibrahim Koti je
bil eden izmed več tisoč turistov, ki so se letos podali na romanje v daljno sveto Meko. Romanja danes seveda štejemo med turizem, ker to pač je in ga mnoge turistične agencije — kot postavko »verski turizem« — zelo čislajo.
Ibrahim in njegovi soromarji iz najrazličnejših krajev Jugoslavije so potovali z avtobusom. Bili so najprej v Meki, ob vrnitvi pa so se za dva dni ustavili tudi v Bagdadu. Dodobra so si ogledali to mesto ne vedoč, da je v njem precej obolelih za črnimi kozami (in tifusom ter kolero!). Potem so potovali domov skozi Turčijo in Bolgarijo, ob vstopu v slednjo so morali pokazati potrdilo, da so v Turčiji preživeli pet dni v karanteni (zaradi kolere). Potrdila so imeli, v karanteni pa niso bili in četudi bi bili, bi to v zvezi s kozami pomenilo enako kakor nič. Ko so prišli v domovino, jih na naši meji seveda niso vpraševali, kje so bili, kaj nosijo s seboj in seveda tudi ne o kaki karanteni.
Ko je po vsem tem turist in romar Ibrahim prispel v domačo vas, se je najprej okrog njega zbralo vse sorodstvo tako iz domače kakor tudi iz sosednje vasi. Pripovedoval jim je o svetih krajih ter o lepotah in doživetjih na velikem potovanju. Nekega dne, kmalu p« vrnitvi, pa je Ibrahim pred vaško trgovino razpostavil spominčke, ki jih je prinesel s popotovanja. Za ogled in prodajo! Bilo je na voljo 15 molekov, 60 prstanov, igrače, molilne preproge, ustniki in dve piščalki — kupljeni v Bagdadu. In prav za slednje, za piščalki, je bilo med vaškimi radovedneži precejšnje zanimanje. In vsi so hoteli malce zapiskati nanje. In to tudi so! Med člani Ibrahimove družine, med znanci, sorodniki in sovaščani je bilo kar nenadoma precej obolelih za črnimi kozami... Sam Ibrahim se je zmazal, ker je bil lani cepljen.
Meka v Saudski Arabiji je pravzaprav zelo nevaren kraj kar zadeva naj-
različnejše nalezljive bolezni. Vsako leto se tam zbere več milijonov muslimanov iz vseh dežel med Indonezijo in Jugoslavijo ter centralno Afriko in mejami Srednje Azije. Zbere se ves muslimanski svet in edini, ki nimajo možnosti potovati tja so muslimani iz Bolgarije in Albanije ter iz sovjetske Srednje Azije ter Kitajske.
PREPOVEDATI ROMANJA V MEKO?
V Meko prihajajo ljudje iz dežel, kjer so številne najnevarnejše nalezljive bolezni takorekoč doma, kjer so njihova žarišča in kjer vsako leto umre za njimi stotine tisočev, ob epidemijah pa še več ljudi.
Pred dvema letoma so na primer prav naši romarji iz Meke prinesli kolero in smo imeli tudi nekaj smrtnih primerov. Razsežnosti okužbe pa k sreči niso bile tolikšne, da bi se stvar razvila v epidemijo. V nam sosednjih državah so pogosto izrazili zaskrbljenost in odklonilno stališče do naših tako množičnih romanj v Meko. Jugoslavija sega daleč v Srednjo Evropo in je lahko nevaren most, po katerem
utegne marsikatera nalezljiva bolezen >.. u v Evropo.
Na Kosovem so pokrajinske oblasti že pred leti zavzele zelo odklonilno stališče do teh romanj. Menijo, da so taka potovanja predvsem tako draga, da revne družine, ko zberejo denar za svojega hadžija, kratkomalo obubožajo in potem trkajo na vrata socialnih ustanov za pomoč. Romanja v Meko so na Kosovem označili kot izrazito socialni problem. Pokrajina je postala precej negostoljubna do »romarskih« turističnih agencij. Podobno stališče do romanj je večkrat prišlo do izraza tudi pri obiasteh v. Bosni in Hercegovini.
Mnoge agencije so si poiskale zatočišče v Makedoniji, kjer so do sedaj delovale precej nemoteno. Niso pa zbirale romarjev le med muslimani v tej republiki, temveč predvsem na sosednjem Kosovem in deloma tudi v Bosni.
Pred dnevi je socialno zdravstveni svet makedonskega sobranja razpravljal o tej zadevi in iz večine ust je bilo slišati odločno zahtevo, da bi romanja v Meko prepovedali in ukinili. To je seveda lahko reči, težko pa uresničiti. Naši državljani lahko načeloma in dejansko kot turisti — samostojno ali organizirano — potujejo ne le v domala vse dežele s katerimi ima Jugoslavija diplomatske stike, temveč tudi v vse druge, ki nas sprejmejo. Kako torej preprečiti posamična ali množična potovanja v tiste dežele, kjer tlijo nenehna žarišča nalezljivih bolezni?
NEPOPOLNA PREPOVED ZA AVTOBUSE
Omejiti potovanja, cepiti vse, držati ob povratku vse v strogi karanteni (seveda na lastne stroške), razkužiti vso obleko in vse predmete na turistih in na njihovi- prtljagi... Marsikomu se bo zdelo nenavadno, da tega nismo počeli dosedaj. Ko- je zvezni sekretariat
za zdravstvo in socialno politiko pred letošnjimi romanji »priporočil obvezno karanteno« za vse vračajoče se popotnike iz Meke, so se organizatorji potovanj temu ognili, češ »da bi s tem kršili ustavno zagotovljene osebne svoboščine državljanov.«
V Dubrovniški republiki so še pred sto in sto leti veljali zelo strogi zakoni o karanteni, če je obstojal samo najmanjši sum, so morale posadke vseh ladij v karanteno, v posebno veliko poslopje, ki so ga zgradili in oskrbovali poleg mesta.
V domeno turizma pa spada, vsaj deloma, tudi aferica o kateri bo v zvezi z epidemijo črnih koz verjetno : še govora: zakaj z avtobusi in ne z letali? če bodo neizpodbitno ugotovili, kar najbrž bodo, da so črne koze prinesli v Jugoslavijo prav potniki, ki so potovali z avtobusi iz Meke domov skozi Bagdad, potem bo razprava o tem problemu še ostrejša in morda celo sankcije ne bodo izostale.
Lani 5. novembra je bil v Sarajevu . sestanek vseh republiških in pokrajinskih sekretarjev za zdravstvo in socialno politiko. Pogovarjali so se tudi o zdravstvenih vidikih v zvezi z romanji
naših državljanov v Meko. Vsi navzoči so soglasno sklenili, naj federacija prepove romanja z avtobusi, avtomobili in I vlaki ter naj dovoli le potovanja z le- ■ tali.
O tem sklepu so obvestili tudi vr- , hovno islamsko starešinstvo za Jugoslavijo, ki predvidenemu ukrepu nače- ! loma ni nasprotovalo. Ker pa se je j kmalu izvedelo, da nekatere turistične agencije vztrajajo pri avtobusnih po- j tovanjih, je izvršni svet Bosne in Hercegovine sklenil prepovedati turističnim organizacijam v svoji republiki uporabo avtobusov za romanja. Ta odredba je bila v Bosni spoštovana, niso pa seveda mogli prepovedati prebivalcem iz republike, da bi odšli na romanje v aranžmaju agencije iz kake druge republike ...
Zvezni sekretariat za zdravstvo in socialno politiko ni izdal uradne prepovedi za potovanja z avtobusi, pač pa j je — in to razmeroma pozno — izdal | priporočilo (»insistiranje«), naj orga- j nizatorji romanj le uporabijo letala. Medtem ko je večina agencij to pripo- j ročilo spoštovala, pa so nekatere — iz Gostivarja (poslovalnica zagrebškega ! Generalturista!), Bitole in Skopja — j ostale pri avtobusnih aranžmajih izgo- j varjajoč se, da izrecne prepovedi ni j bilo in da ne morejo v tako kratkem roku presedlati na letala, ker bi to podražilo potovanja in zmanjšalo dobiček.
TURIZEM IN ZDRAVSTVO
Skrb za naš turizem se nam torej ob tej epidemiji kaže še z druge strani. Spomnimo se samo, koliko prahu je dvignila, predvsem v tujem tisku, epidemijica trebušnega tifusa, ki se je pojavila lani v Omišu zaradi malomarno vzdrževanega krajevnega vodovoda. Črne koze so seveda nekaj povsem drugega; ko bo epidemija zatrta, bo strah j sicer minil, ostalo pa bo nezaupanje, da smo kot država premalo pripravljeni na možnost izbruha epidemij in na uspešno zajezitev ter nadzorovanje tokov, ki bolezni lahko prinesejo.
Podatek, da smo imeli ob nenadnem odkritju obolenj črnih koz v Jugoslaviji na zalogi samo 800.000 doz cepiva (od tega samo 60.000 v vedno ogroženi Makedoniji in še manj na Kosovem) [ najbrž ni iz trte izvit, čeprav bi nas ve* selilo, da bi ga odgovorni demantirali.
Turistični aspekt, epidemije ne smemo ih ne moremo pustiti vnemar, ker turizem postaja — in je že — naša vedno bolj donosna »tovarna«. Zato je najbrž skoraj nedopustno, da bi do- i brobit, ki nam jo prinašajo tuji turisti, L zapravili zaradi razmeroma majhne, če ne kar neznatne dobrobiti, ki jih posa- jj, meznim a venci jam vržejo romarski po- |C hodi v Meko.	“j»
DRAGO KRALJ
ŽELITE JOVANOVIČEVO SLIKO?
V 12. številki Tedenske tribune smo objavili novico, da je samorastniški umetnik Peter Jovanovič štirideset svojih risb namenil za novi center za zgodnje odkrivanje raka na dojki. Risbe so bile na voljo našim bralcem po sto novih dinarjev. Prve dneve je bil odziv zelo živahen. Vendar je kljub temu ostalo na razpolago še nekaj risb, bralci iz bolj oddaljenih krjev so bržkone menili, da bodo prepozni. Torej; Na voljo je še nekaj risb! Tistim, ki so risbe rezervirali, niso pa nam poslali odrezka poštne nakaznice, sporočamo, da bodo rezervacije veljale samo še do konca tedna.
nmsss1
DOBRIH DVA TISOČ NAŠIH TURISTOV V MEKO JE OGROZILO VES JUGOSLOVANSKI TURIZEM
SLEJTEmSS
POSLUŠAJTE NAS, TODA NE
KAKO JE V SLOVENIJI Z »NEDISCIPLINIRANO OBLASTJO-, KI NI PRAVOČASNO
PRIJAVILA SVOJIH DOLGOV?
Ne hudujte se zaradi naslova! Toda na misel nam je prišel že dolgo tega, že pred nekaj tedni, ko so časopisi prvič napisali in podčrtali: »Nedisciplinirana oblast!« In nadaljevali:
»Ubogi občan, ki mu že v osnovnošolskih klopeh začno vcepljati misel,da je že zaradi poštenja in morale treba spoštovati tudi zakone m druge družbene predpise! Ubogi občan, ki nekega dne vstane iz postelje in spozna, da sama oblast, sama država, ki predpise spreje-tna, v isti sapi tako rekoč zgledno taiste predpise krši! Kar težko je namreč doumeti, da kar 23 odstotkov vseh jugoslovanskih negospodarskih organizacij v določenem roku — do 10 decembra lani — ni prijavilo svojih zapadlih obveznosti do gospodarstva, kot jim je bilo strogo zabičano. Tako so utajile več kot dvesto milijard starih dinarjev ... še težje je doumeti, da se je tako predrzno in nespoštljivo obnašalo tudi kar 63 odstotkov vseh jugoslovanskih družbenopolitičnih skupnosti!«
KAJ PRIJAVITI, ZAKAJ PRIJAVITI?
Ugotovili smo torej, da se v Jugoslaviji dobršen del »oblasti« obnaša nekako tako kot folklorni gospod župnik, ki s prižnice grmijo zoper nečistost vseh vrst, v farovžu pa se potihoma in veselo onegavijo s kuharico, še preden pa si podrobneje ogledamo, kako je z nedisciplinirano oblastjo v Sloveniji, si poglejmo, kaj je bilo treba sploh prijaviti in zakaj je bilo treba prijaviti.
• •
O nelikvidnosti, ki nas tišči v pesti, da že dolgo vse težje dihamo, nam ni treba posebej izgubljati besed. (Naj omenimo mimogrede, da nelikvidnost pri nas tudi letos še vedno narašča, le da nekoliko počasneje, z manjšim tempom kot lani...) Skratka, konec lanskega leta smo v Beogradu odločno sklenili:
»Negospodarstvo naj povrne svoje dolgove gospodarstvu! Dosegli smo že skrajno nelikvidnost, ki ima tolikšen obseg, da tega ni več mogoče nadalje zdržati...« (dr. Sirotkovič). »Nelikvidnost ni samo problem gospodarstva, narobe. Zadnja spoznanja kažejo, da je jedro nelikvidnosti prav v dolgovih zunaj gospodarstva, v zadolženosti tako imenovane negospodarske sfere. Zato so tudi med prvimi na vidiku ukrepi, ki naj bi uredili neporavnane obveznosti družbenopolitičnih skupnosti do gospodarstva.«
Tako je novembra lani zvezna skupščina sprejela predlog zakona o »evidentiranju in načinu kritja obveznosti posameznih uporabnikov družbenih sredstev«. Omenjeni zakon naj bi poma gal zvečati likvidnost gospodarskih organizacij, in sicer tako, da bi jim negospodarski sektor končno že začel vračati zapadle in neporavnane obveznosti, dolgove po domače. Zato je bilo sklenjeno, da morajo vsi uporabniki družbenih sredstev zunaj gospodarstva (sem sodijo med drugim vse družbenopolitične skupnosti, samoupravni skladi, interesne skupnosti in drugi) popisati in prijaviti pristojni Službi družbenega knjigovodstva vse zapadle neplačane dolgove in do 10. decembra 1971 izdelati tudi programe o tem, kako bodo dolgove poravnali.
Hkrati naj bi tudi gospodarstvo popisalo svoje terjatve do organov in organizacij iz negospodarstva. Tako bi dobile Službe družbenega knjigovodstva popoln pregled vseh dolgov, hkrati pa bi končno tudi že lahko začeli ukrepati.
In medtem ko se jugoslovansko gospodarstvo duši v dolgovih, ki so jih večji del zakrivili drugi, ko delavci v številnih podjetjih zavoljo nelikvidnosti tudi po dva meseca skupaj ne dobijo osebnih dohodkov, ki jim gredo, ko tudi številnim, sicer zglednim delovnim organizacijam grozi, da bodo šle zaradi splošnega stanja stvari ne krive ne dolžne na boben, si 23 odstotkov vseh »negospodarskih dolžnosti« in 63 odstotkov zadolženih jugoslovanskih družbenopolitičnih skupnosti mirno privošči, da tako pomemben zakon hladnokrvno prezre in se zanj ne zmenijo.
2e mogoče, da ta trenutek nimajo denarja za vračanje dolgov. Toda to jim še ne daje pravice, da svoje dolgove kratko malo utajijo. Na drobne davkoplačevalce se najhuje razjezijo, če so se »naredili Francoze« in svojega davka ni-so prijavili. Mnogo milejši in razumeva-l joči smo do njih, če so davek sicer pri jUV, javili, pa potem prosijo za odlok, ker n trenutno nimajo denarja za plačilo. In I k *car velja za Pepeta Novaka, menda ve-| \) Ija tudi za občinsko skupščino ali za ! zvezo borcev.
KAKO SMO SE ODREZALI SLOVENCI?
Časopisi so nam sporočili, da »je sicer v Sloveniji le 10,8 odstotka negospodarskih uporabnikov družbenega premoženja, ki niso prijavili svojih zapadlih obveznosti do gospodarstva* oziroma ki Službi družbenega knjigovodstva niso sporočili, da takšnih obveznosti nimajo«. Nič pa nam niso povedali o tem, kolikšni so neprijavljeni slovenski dolgovi in kdo so sploh ti pozabljivci v naši republiki. Zato nas je kajpada zanimalo zvedeti o tem kaj več.
Zvedeli smo, da je v Sloveniji 510 negospodarskih zavezancev »pozabilo« ukrepati po črki zakona. Kasneje se je pokazalo, da ima v resnici obveznosti do gospodarstva le 20 organizacij, 490 pa jih je izjavilo, da takšnih obveznosti nimajo oziroma da so jih kakorkoli oproščeni.
Dvajset slovenskih pozabljivcev, ki dolgov niso prijavili, dolguje gospodarstvu skupno 153 milijonov 200.000 starih dinarjev. V primerjavi z jugoslovanskimi dvesto milijardami gre torej v Sloveniji očitno res za manjšo vsoto. Toda s tem seveda še zdaleč nočemo trditi, da manjši greh potemtakem ni več greh, zato nadaljujmo.
LE ŠE ŠESTNAJST IN POL MILIJONA DOLGA
Ko je Služba družbenega knjigovodstva ugotovila, kdo pri nas ni pravočasno prijavil zapadlih obveznosti do gospodarstva, je ukrepala tako, da je pozabljivce ostro opozorila in jih ponovno pozvala, naj dolgove prijavijo. To pot ni molčal nihče več, svoje dolgove so zdaj prijavili vsi do zadnjega. Poleg tega so tudi že poravnali za 136 milijonov šeststo tisoč S dinarjev dolgov, tako da je v Sloveniji trenutno neporavnanih le še dobrih šestnajst starih milijonov, ki jih negospodarstvo dolguje gospodarstvu.
Ker Služba družbenega knjigovodstva ni bila radovedna in je ni zanimalo, čemu nekateri dolgov niso prijavili, vam žal ne moremo postreči s seznamom izgovorov, ki so jih prizadeti v ta namen pripravili.
In ker so zneski majhni (največji posamični neprijavljeni dolg je petnajst in pol milijona starih dinarjev), smo obljubili, da to pot z imeni in naslovi še ne bomo šli pred javnost.
Naj pa povemo, da so med omenjenimi dvajsetimi pozabljivci iz Slovenije štiri občinske skupščine (ena iz severo-
vzhodne Slovenije, ena iz jugovzhodne in dve iz Zasavja), ena večja bolnišnica, precej športnih in planinskih društev, eno umetniško društvo in nekaj manjših množičnih organizacij.
Omenili smo že, da je naj večji posamični dolg petnajst in pol milijona starih dinarjev. Najmanjša dva dolgova na seznamu dvajsetih pa komaj tristo in štiristo starih tisočakov.
Zanimivo je, da je največ dolžnikov, ki dolgov niso prijavili, iz Zasavja. Vrsta političnih, zdravstvenih, športnih in drugih organizacij s tega konca Slovenije ni prijavila okoli sto starih milijonov ali kar dve tretjini vseh neprijavljenih dolgov.
Zdaj je v teku že nova akcija: negospodarstvo mora prijaviti tiste neporavnane obveznosti, ki so zapadle med 15. novembrom lani in 15. marcem letos. Upajmo, da bo to pot ravnalo negospodarstvo bolj politično in zrelo. Zakaj to pot imamo obljubo: poimensko bomo objavili vse »pozabljivce« do zadnjega, ne glede na to, ali bodo pozabili prijaviti petdeset milijonov ali pet stotakov.
BERNARDA RAKOVEC
NAGRADE RAZDELJENE
Povedali smo že, da je nagradni natečaj za izvirne slovenske humoreske in satire, ki ga je »Tedenska tribuna* razpisala pred meseci, bil presenetljivo ploden: v uredništvo smo dobili okroglih dvesto prispevkov.
Komisija za podelitev nagrad, ki so jo sestavljali dr. Matjaž Kmecl, docent na oddelku za slovanske jezike in književnosti filozofske fakultete, Janez Menart, pemsk, prevajalec in dramaturg na slovenski televiziji, Vladimir Kavčič, pisatelj in urednik založbe »Borec«, ter Janez Kajzer in Herman Vogel, časnikarja »Tedenske tribune«, se je po temeljitem branju in presoji odločila.
Pri tem želi komisiia povedati, da se je bilo marsikdaj težko odločiti, saj veliko prispevkov ni izpolnjevalo razpisnih pogojev (literarna zvrst humoreske in satire), bila pa je v vsem drugem kar se da širokosrčna (ni gledala na rokopis, dolžino kljub prvotni omejitvi, jezik). A čeprav je med dvestotimi prispevki bilo razmeroma precej dobrih (te je komisija priporočila za objavo v »Tedenski tribuni«), je bila končna odločitev o nagrajenih humoreskah In satirah soglasna.
Prvo nagrado (2500 dinarjev) dobi humoreska z naslovom Pralni stroj.
Drugo nagrado (1500 dinarjev) dobi humoreska z naslovom Novi izum.'
Tretjo In četrto nagrado (po 500 dinarjev) dobita prispevka z naslovom Plašno jutro in Očka, povej mi pravljico.
Avtorje nagrajenih del prosimo, da se na uredništvu »Tedenske tribune« čim prei oglase in dokažejo svoje avtorstvo s kopijami.
Avtorje del, ki jih je komisija priporočila za objavo (glej spisek!), pa prosimo, da pošljejo svoje natančne naslove in žiro-račune na uredništvo »Tedenske tribune«, Tomšičeva 3, Ljubljana.
Seznam 46 del s priporočilom za objavo po abecednem zaporedju:
Ali ste tudi vi nesrečni; Bolnik; Domorodci in smeh; En dan hapy in hepy; Hude sanje tovariša Zekca; Kako postaneš spoštovan umetnostni kritik; Kako so v Grakomi ukrotili socialno diferenciacijo; Kjer se prepirata dva; Kriminalna humoreska; Krivce je treba kaznovati; Legenda o blaženi Špelci; Metamorfoza; Mi in zgodovina, zgodovina in mi! Moderna stolpnica; Moja logika; Naša svetovna revolucija; Non plus ultra; Novo stanovanje; Osmi marec; Ostra prelomnica; O profesionalni deformaciji; Popagajščina; Pojesti kravo, normalno, ne? Pozitivne igre; (Pre)povedane aforistične razlage; Primer klasika; Priprave za selitev; »Racionalizator«; Smola; »Sovražnik države«; Spomenik; Spridena kupčija; Tepanjčan gre za botra; Ti si moje tele; Tovariš Tonik I; Uglaševanje zbora; Uvodnik o nacionalnosti; Vampir; V apoteki; Važno je pisati polomike; Velika ugrabitev; Venci za očeta; Vesela rapsodija v črnem; Veselje do humorja; Vsakdanja zgodba; Žalosten primer Univerzum.
KJE JE GLAS
a
MRTVEGA KAPITANA?
POROČILO S PRIZORIŠČA LETALSKE NESREČE INEX ADRIE NA ŠAMSANU
Močan vlačilec z napisom »14. oktober« v latinici in domačinskih vijugah na kljunu ter krmi je spustil sidro v temno morje. Do obale je še kakih petsto metrov, zato nas prekrcajo na manjši patruljni čoln, ki pa tudi ne mo-, re čisto do plitvega brega. Zadnji del poti preplovemo v ozki ribiški pirogi, katere lastnik povsem po naključju nekaj sto metrov vstran lovi ribe.
Medtem ko se patruljni čoln vrača do vlačilca in prevaža nove potnike z opremo, se na hitro zdani.
Pred nami se pod nebo boči sivo-rja-va skalnata gmota. Ni videti dreves, ni zelenja — le kamen, skale, pesek. Edina živa bitja, ki jih vidimo, so ujede. Enakomerno krožijo nad skalami in opozarjajo nase z zoprnim, hreščečim krakanjem. Vzdignile so se hkrati s svitanjem.
Tak je Šamsan, skalnata gora južno od Adena. Tak je grob letala Inex Adrie, grob tridesetih ljudi, grob petih članov naše posadke.
V nedeljo zvečer, 19. marca je v to goro treščilo letalo DC-9 podjetja Inex Adria Avio promet iz Ljubljane, s katerim je naše podjetje letelo za egiptovsko zrakoplovno družbo Egyptair. Letalo je na redni letalski zvezi Kairo — Džeda — Aden. V aeroplanu je bilo pet Egipčanov, enajst južnih Jemencev, trije severni Jemenci, en Francoz, en državljan NDR, štirje člani egiptovske posadke, ampak mi smo tu pred goro šamsan zaradi naših fantov in deklet: kapitana Srečka Gazvode, kopilotov Franca Mirnika in Ivana Rizmala ter stevardes Dorice Kloboves in Vlaste Radič.
Že tri dni po nesreči je v Ljubljano prišlo sporočilo, da so njihova trupla identificirana in pripravljena za prevoz. In v Kairo, kamor naj bi pripeljali posmrtne ostanke naše posadke, je noletelo Adriino letalo.
Toda prav tisti dan, ko je prišlo to sporočilo, so se prek šamsana pov-zoeli predstavnik jugoslovanske uprave za civilno letalstvo Zvonko Jankovič, tehnični direktor Inex Adrie ing. Štefan Celešnik in predstavnik Inex Adrie v Kairu Jovo Savič ter še nekateri naši državljani, ki so v Aden pohiteli takoj po nesreči.
prSFVAm TRŽIČA MA ŠAMSANU
Vzpeli so se po severnem pobočju in se spustili po južnem do morja. Na pol živi so v strašni vročini (bilo je 52 stopinj Celzija) nazadnje prispeli v A-den. Tu pa niso podpisali prevzema posmrtnih ostankov naše posadke, kajti v Šamsanu so videli še precej trupel. Krste s posmrtnimi ostanki naše posadke bi moral sicer prevzeti konzul iz Mo-gadiša, vendar ga do takrat v Aden še ni bilo.	.
»Ugotovili smo, da je jemenske oblasti ta pesreča doletela precej nepripravljene,« pravi 'direktor Inex Adrie Janez Nedog, »tako da kljub dobri volji z njihove strani nastalega položaja niso obvladali. In ko so /V četrtek, četrti dan po nesreči, začele prihajati naspro-
tujoče si vesti, smo sklenili, da pošljemo svoje reševalce.«
Zato smo zdaj tu, pod stenami šamsana, skupina šestih gorskih reševalcev iz Tržiča: Janko Jerman, Dušan Srečnik, Nadislav Rožič, Ludvik Rožič, Li-bor Anderle ter njihov vodja Anton Kralj. Zadnji hip se jim je na Brniku pridružil še Kranjčan Ferdo Hrlec. Skupaj z gorskimi reševalci se pripravlja ža vstop v stene tudi trojka z ljubljanskega sodnomedicinskega inštituta: dr. Borut Furlan, dr. Anton Dolenc in prepara-tor Lojze Mercina. Tu je tudi direktor Inex Adrie Janez Nedog, tehnični direktor ing. Štefan Celesnik in drugi predstavniki podjetja, zastopnik zavarovalnice »Jugoslavija« Marjan Kambič, predstavnik jugoslovanske uprave za civilno letalstvo Zvonko Jankovič, zastopnik ameriške firme za letalske motorje, vodniki in policisti iz Adena ter nazadnje sva tu tudi dva slovenska novinarja.
Ko smo vsi skupaj odrinemo.
Kolona se raztegne. Spredaj diktirajo tempo hribovci. Domači in naši. Naši fantje v alpskih pumparicah in karirastih srajcah ne sodijo čisto v to okolje, ampak njihov korak je gotov, hiter. In tako se kolona raztegne.
Žalostna je ta pot, mučna, toda prišli so po svoje rojake in iztrgali jih bodo kruti gori.
Na planoti tik pod stenami in bolj strmimi vzponi ostane del odprave. Ti bodo registrirali in z vznožja usmerjali alpiniste. Planinci se tu razdele. Oba
Rožiča in Anderle naskočijo kakih 70 metrov visoko steno na desni, nad katero sta dva večja kosa letalskega trupa z okni. Klini ne pomagajo. Gora je kot sprhela. Pa nič! Preplezajo jo brez klinov.
ŠEST MINUT PRED PRISTANKOM
Jerman in Srečnik jo ubereta po bolj položni poti na levi, medtem ko Kralj in Herlec vodita nealpiniste skrajno levo. Z njimi sta tudi dr. Dolenc in pre-parator Mercina.
Pot navkreber ni hudo naporna, kajti šamsan je še pokrit z oblaki. Toda ko okrog desete ure sonce prežene oblake, je vsak korak muka. In vendar ti fantje delajo, plezajo, se spuščajo po vrveh. .. Nemara je v njih precej gorenjske trme, nič jim ni pretežko, za vsak drobec bi splezali kamorkoli. Sicer pa gora ni visoka, le vroče je, vroče...
A treba je prehoditi, prebrskati vse južno pobočje, kaiti letalo je priletelo s severne strani. Bilo je vsega šest minut do pristanka. Toda šamsana ni preletelo. Poldrug meter pod sedlom med dvema vrhovoma, ki nista višja od 550 metrov, je treščilo v hrib. Hitrost letala je morala biti precejšnja, tako, da je letalo pri trčenju zasukalo kot ogromen katapult, katerega skrajni konec je bil rep. In vse to je z neznansko silo zgrmelo in se razletelo po južnem pobočju Šamsana. Zato je treba preiskati vse, kar se da natančno.
Vročina se stopnjuje. Ognjena peč na nebu se nam prilepi na giavo. A zgoraj v stenah na vrveh delajo. Toda poročila, ki prihajajo po brezžičnem telefonu, so hujša od truda, od vročine ...
»Crno zeleno krilo,« brenči v telefonu glas Toneta Kralja, »temna noga, čev ilj, napis v arabščini...«
Dr. Furlan sedi pod improviziranim zaslonom in piše tragično poročilo.
Potem najdejo naše. Piloti so umrli skupaj, ob skromnih ostankih stikalne plošče. Nedaleč vstran je izdihnila Dorica Kloboves,, nekaj korakov stran je umrla Vlasta Radič.
Prvi pride z gore ameriški strokovnjak za motorje. Pravzaprav ga privedejo naši alpinisti.
»Slabo mi je,« potarna sivolasi mož. Star je 65 let.
Ponudim mu majico, da bi si jo dal na glavo. Pa zamahne z roko.
»Grozno,« reče in na jok mu gre.
Potem planinci privedejo z gore še nekaj obnemoglih članov odprave. Sonce se prevesi na zahod. Umaknemo se v senco pod samorastniško drevo. S težavo pljujemo strjeno slino iz ust. Vode zmanjkuje.
Direktor Nedog vztraja na soncu. Ra-zoglav. Sprejema podatke in usmerja planince. Ampak ti še kar naprej delajo, delajo. Konjsko energijo imajo. Prav tako dr. Dolenc in preparator Mercina. Šele, ko se sence na zahodnem robu grape podaljšajo, se vrnejo. Potlej krenemo nazaj k morju. Navzdol je še teže, vsaj za nas, ki sedimo pretežno po pisarnah. Edina uteha je morje, hladni valovi Indijskega oceana. Brez pomisleka popadamo vanje.
ČflNE SKRINJICE NI
Delo je opravljeno. Opravljeno je bilo dobro. Torej bi bili lahko ponosni. A kdo bi bil ponosen, kdo vesel? S seboj nosimo pet naših ljudi. Nekateri so jih poznali, drugi ne. A vsem so nam dragi.
Kruti, grozljivi, samotni gori smo iztrgali posadko. Nismo pa ji iztrgali skrivnosti, kako je letalo padlo. Kako da je sploh zašlo nadnjo?
Pri sestopanju direktor Nedog zmajuje z glavo. »Ne, ne in ne! Naš Gazvoda nikakor ne bi letel tako. Ta let se je končal v nenormalnih okoliščinah!
Ker je letalo pristajalo ponoči, bi po vseh predpisih letenja moralo pred pristankom opraviti normalno proceduro. To pa pomeni, da bi moralo preleteti pristajalno stezo in nadaljevati let na najnižji možni višini 3500 čevljev 14 kilometrov v isti smeri, kot je pristajalna steza, in šele potem na isti višini napraviti pentljo v desno.
' Ta pentlja torej vsa leži nad morjem. Ko bi se letalo še nad morjem ▼
2EJE3 ČE
. Jc a v 1 o v a c
eloksirani okov
gradbeni okov in potrebščine
žeblji za gradbeništvo >;
visim 3500 čevljev vrnilo v smeri pristajalne steze iz obratne smeri, bi se šele lahko začelo spuščati v soglasju s kontrolorjem v stolpu na letališču v Adenu.
Medtem pa do tega dne nihče ni dobil podatkov o tem, na kakšni višini je letalo preletelo pristajalno stezo in kakšen je bil razgovor med kapitanom Gazvodo in kontrolorjem v stolpu. Jasno je le to, da je kapitan Gazvoda iz neznanih vzrokov moral opustiti normalno proceduro.
Vse to bo torej ostalo skrivnost, dokler ne bomo izvedeli, kaj se je posadka pogovarjala s stolpom na adenskem letališču, in dokler ne bomo našli tako imenovane črne skrinjice, v kateri je zapisan polet letala.
Te skrinjice pa naši kljub naprezanju niso našli. Lahko da se je skrinjica pri udarcu zdrobila ali pa so jo odnesli domačini, ki so se po nesreči v velikem številu vzpeli na Šamsan. Nekateri teh domačinov pravijo tudi, da so pred nesrečo videli v zadnjem delu letala ogenj. Kdo ve, kaj je v resnici bilo?
Stojimo na ladji, ki se oddaljuje od brega. Vsak čas se bo stemnilo, spet ugibamo. Jemenske oblasti so obljubile predati našim oblastem magnetofonski posnetek iz stolpa in vso drugo dokumentacijo o tej nesreči neokrnjeno, takoj ko b6 preiskava končana. Tudi tega ne vemo, kdaj bo to. Doslej uradno niso povedali niti, kakšno vreme je bil° j .j, ob nesreči.
Medtem se stemni. Ujede nehajo kra- j A katL	H	|
BOGO SAJOVIC
'AKTUALNI GRAFIKON
CENE KMETIJSKIH PRIDELKOV V ZAČETKU MARCA 1972
-MARIBOR
. 114,00
ARAZOIN 0.50—
A ,
IER
4,00
□1.20
Flavrif)
□ najdražje v SFRJ ■■ najcenejSe v SFRJ
France Slana, slovenski akademski slikar, vseskozi tudi poklicni slikar, dlan Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov, ne pripada nikakršni določeni skupini likovnih ustvarjalcev, tudi nobenemu umetniškemu klanu ne. Slikar razstavlja, prodaja — pri vsem tem nima nobenih težav. Ze dve desetletji je uspešen poklicni slikar. Njegovo umetniško delo je pozitivno ocenila tudi umetnostna kritika, z nakupom pa so ga priznali številni ljubitelji umetnosti doma in v svetu. France Slana bi se lahko zaprl v svoj akademski atelje in bi ga lahko malo brigalo vse, kar se dogaja zunaj njega. Tako je storil marsikdo in deloma tudi on sam.
Že dalj časa pa čuti potrebo, da javnosti razodene svoje poglede na slovensko kulturno politiko, svoj odnos do na-cionalne Moderne galerije in svoje poglede na likovne smeri, ki jih obiskovalcu naših likovnih razstav prikazujejo kot najmodernejše.
»Kot mladenič ste doživeli slovenski socialistični realizem?«
»Ko smo se v petdesetih letih začeli odpirati v svet in so se razmere tolikanj utrdile, da je družba prešla na pot demokracije in samoupravljanja, smo bili prepričani, da bomo uspeli prerasti okvire vodenega socialističnega realizma. Prepričani smo bili, da se bomo lahko plodno vključili v evropski ustvarjalni nemir. Tako bd samo nadaljevali pot, ki so jo začele starejše generacije umetnikov. Zavedali smo se, da nam je izolacija pretrgala kontinuiteto in da se bo treba spopasti z razvojem in spoznanji, ki jih nismo imeli možnosti organsko doživeti in kritično presoditi-«
»So se vaša prepričanja uresničila?«
»Ko se danes oziramo na prehojeno pot, vidimo, da so tisti, ki jim je bilo zaupano vodenje na tem področju, zamenjali vzhodni diKtat z zahodno malo-mešcansko-porabmsko mentaliteto, ki ne dopušča samooitne izpovedi okolja ali skupnosti, temveč zanteva podrejanje tržnim in modnim mehanizmom porabniškega trga. Zaupniki so se čez noč prelevili v managerje, ki so z enostranskim siljenjem na zahodni trg obšli pozitivne tenuence nase samoniklosti in samobitnosti. t>ioveuija se spreminja v dolgočasno likovno provinco, kjer z družbenimi sredstvi vlada neaaj ljudi, ki krojijo usodo likovnikom in okus občinstvu. Mnogi preuti Ujcin ukovnnti se umikajo iz te brezobzirne arene. Zato so njihovi glasovi le redki.«
»Ali ianko svoje misii ponazorite s primerom?«
»Lahko. Na trgu se je pojavil italijanski siiaar Burri. najprej je bil sam in osamljen, nato pa je zacei riniti v evropski vrh. igra je poteaaia taiKOde: vse, kar je drugačno oo ze znanega, pa čeprav gre za pogrevanje zuaum m ze dognanih likovnih lsaanj, ima pri narodu z velikim umetmsaim zaieujem in tradicijo ugodne startne modnosti, Manager-ji večjih narodov to dobro vedo, in to je tuui njmova ouioonna preunost pred managerji iz umetnnsKe province, ki običajno izberejo najiazjo pot. Da bi tudi doma lahko nastaio naj novega, jim še na misel ne pride. Svojemu moštvu — lzorani skupini sihtarjev — pnporo'-čijo kar najbolj zvesto posnemanje tujega mojstra, ki ,gre’. Njihova naloga [	je torej ustvariti sopoinnte. Bikarji	so
za sodelovanje v tej igri poplačani s kakšno nagrado ali razstavo. Gre za novo specializacijo v hitovrn umetnosti: od ustvarjalca, vodje šole (Burri) do pou-'	stvarjatcev (statistov) v tej igri pa	do
posnemalcev, ki te igre ne razumejo, vedo pa, da mojster (Burri) ,gre’.
1	Zvezdnih tako zasije v vsem svojem	si-
1	jaju, dokler vodnrn trgovci ne pripelje
1	jo na tržišče novega zvezdnika.«
5	»Je tako tudi pri nas?«
»V ta že ustaljeni trgovsko-porabni-ški likovni projekt malomeščanskega dela Evrope se že lep čas uvrščajo tudi naši likovni trgovci, ki so sestavili j	stalno moštvo statistov tujih zvetadni-
,	nikov- Vendar je le razloček. V to igro
3	se uvrščajo z družbenimi sredstvi. Nji-
hovi nastopi v tujini niso v zasebnem aranžmaju, udeležba je blagoslovljena i	tudi z uradne strani. V žirijah za med-
narodne razstave sedijo že leta in leta
-	vedno isti.«
-	»Hočete reči, da se zaradi vsega tega
)	zanemarja domača ustvarjalnost, ki se
"	ne podreja željam managerjev?«
*	»Trgovci hote zanemarjajo potrebe
.	da bi podpirali in raziskovali izvirna in
avtohtona likovna iskanja doma, čeprav imamo v ta namen določene ustanove, na primer Moderno galerijo. Okrog te galerije se je zbral osrednji prigalerijski klan, ki statira v mednarodnem likovnem prostoru s povsem j	neproblemskim in pogosto tudi z nekri-
3 tičnim povzemanjem malomeščanskega | dV. dela neproblemske zahodne likovne pro-1 ^ dukcije.«
' , ^ »Ali lahko poveste kak primer za > [j | takšno malomeščansko špekulacijo za-< j hodnega slikarja?«
CESARJEVA NOVA OBLEKA: Hvalil jo je višji obrednik, hvalili so jo komorniki, občudovali so jo podaniki. Nihče ni hotel* pokazati, da ničesar ne vidi, zakaj potem bi veljal za nesposobnega ali pa za neumnega »Pa saj nima ničesar na sebi!« je nazadnje vzkliknil neki otrok. »Pa saj nima ničesar na sebi!« je nazadnje vzkliknilo vse ljudstvo. (Ilustracija Gustava Hjortlunda, iz knjige H. Ch. Andersen »Cesarjeva nova oblačila«, MK, 1966)
SLIKAR FRANCE SLANA DOKAZUJE, DA LIKOVNI MANAGERJI VZGAJAJO LE SLIKARJE - STATISTE TUJIH ZVEZDNIKOV, IN ZAHTEVA ZRAKA ZA IZVIRNO SLOVENSKO SLIKARSTVO
Italijanski slikar Fontana je bil na bienalu v Benetkah nagrajen za delo, ki ni v resnici nič drugega kot prerezano platno. Nihče me ne bo prepričal, da je to veliko delo. Fontana je sicer dober slikar. Doumel pa je, da moraš narediti neumnost, da se povzpneš na vrh.
Ali vzemimo za primer razstave v ljubljanski Mali galeriji. V tej galerijici for-sirajo internacionalni akademizem brez izpovednosti, mednarodni dolgčas. Likovni domislek še ni umetnina. Ne čudim se, če je modni akademizem na
razstavah v Mali galeriji obiskovalce že odbil.«
»Kakšen je torej slikar po okusu managerjev?«
»Manager zahteva od slikarja več ali manj skromno obrtniško spretnost, ničesar drugega ne. Zanj v svojih ateljejih mislijo, študirajo in ustvarjajo tuji zvezdniki. Obveščenost o izdelkih zvezdnikov je danes dokaj dobra. Nisem še zasledil, da bi se naši statisti inspirira-li pri mojstrih, ki trenutno ,ne gredo’. Izdelki so v barvah natisnjeni v različnih publikacijah, mogoče jih je videti na
razstavah. Poustvarjalcem je treba samo pljuniti v roke m nekoliko predelati ir pološčiti vehementnega mojstra. Trgovci pa potem s temi izdelki pristavljajo piskrčke na lovu tistim, kar ,gre\ Do konca zmaterializirana porabniška družba je osiromašila človekovo zavest in jo vklenila v okvire svoje porabniške zabave in kulture z vso močjo svojih tehničnih komunikativnih sredstev. Kakšno mesto ima v tej družbi umetnik, ki naj bi bil njen najobčutljivejši člen? Naj bo slep malikovalec razkroja in osiromašenega duha? Na sledi modn m muham in norčijam vsega naveličanih in presitih malomeščanov? Naj bo po drugi strani agitator političnih doktrin, pri katerih je vsaka osebna izpoved nezaželena? Slovenski likovni managerji razglašajo vsa likovna prizadevanja, ki ne ustrezajo njihovim potrebam, za slabo folkloro, poskušajo jih diskvalificirati ali zamolčati.«
»Menite torej, da Modema galerija ne opravlja vloge, ki bi jo morala?«
»Modema galerija je nekakšen fevd, v katerem graščak po mili volji razpolaga z likovniki in njihovimi izdelki. Ni naključje, da je bil Jakopič toliko časa pozabljen. Modeme galerije ne bi smelo biti sram ne Franceta Kralja ne Franceta Pavlovca, dveh tako slovenskih in tudi tako evropskih slikarjev. Ni naključje, da že vrsto let ni bilo večje izbirne razstave, ki bi predstavila naše slikarstvo ali kiparstvo. Take razstave bi bile nujno potrebne za primerjanje in tehtanje naše ustvarjalnosti z dogajanji v svetu. O takšnih razstavah pa ne bi smeli odločati v ožjem družinskem krogu, temveč bi morali o tem odločati strokovni sveti strokovnih društev, galerij in zainteresiranih družbenih skupnosti. Razstave Društva slovenskih likovnih uoetnikov, ki poskušajo vsaj kovnih umetnikov, ki poskušajo vsaj delno opravljati to nalogo, pa so za pri-galerijski klan nadležna sindikalna manifestacija. Izbor del s takšnih razstav bi bil lahko podlaga za sodelovanje s tujino in z drugimi republikami. Le tako bi lahko javnosti pokazali pravo fiziognomijo in ustvarjalnost slovenske likovne umetnosti. Naši likovni kramarji pozabljajo, da je v svetu likovna umetnost dosledno razvrščena po nacionalnosti. O kakšni unifioirani Evropi ali svetu ni sledu. Vsa pisanost in individualnost prizadevanj likovnikov pa pomeni v končni obliki evropsko ali svetovno likovno tvornost v določenem času in prostoru.
»Kaj predlagate?«
»V likovnem kramarstvu v Evropi že dolgo časa ne sodeluje več vse, kar je naprednega in ustvarjalnega od klasikov do avantgarde in netrgovskih strokovnjakov na tem področju. V takih trgovskih aranžmajih ostaja samo še poprečje in ameriški kulturnopolitični prestiž. Cemu za vsako ceno siliti v to okolje? Aid ni že skrajni čas, da začnemo tudi pri nas ustvarjati in utrjevati samostojno različico likovne ustvarjalnosti, ki je po mojem mnenju edina pot za uveljavitev doma in tudi v svetu. Dokaz za to je ruska umetnost do leta 1928, ko je Stalin surovo posegel v dogajanja v umetnosti, pa mehiško slikarstvo, japonska grafika in podobno. Klavrno in žalostno pa se mi zdi, da danes sprejemamo likovno umetnost modemih ruskih umetnikov — izgnanih ali pozaprtih v njihovi deželi — prežvečeno skozi ameriški želodec. Ruska umetnost, ki je bila pred leti razstavljena v Londonu, velja za eno najbolj šokantnih in avantgardnih tam v tem stoletju. Ta umetnost je podlaga za ustvarjanje zvezdnikov na zahodu. Pri nas bomo to posnemali z zamudo. Tako dobimo serviran ta slovenski »Štih« prek germansko-romansko-a me. ških poslovnih kanalov, čas bi že bil, da bi tisti, ki pri nas odločajo o likovni ustvarjalnosti in dajejo denar zanjo razmislili, kaj je boljše: podpirati no virnost idej in poustvarjalno strast likovnih trgovcev ali pa zaupati denar in možnosti (razstave, izbor reprezemtdra-nje) širšemu krogu strokovnjakov in umetnikov, da bi ustvarili izvirno in avtohtono umetnost naše dežele. Niti pomisliti pa ne smemo na slovensko provinco province, na Kranj, Celje, Koper itd., kjer so likovniki dobesedno izrinjeni iz našega centra m morajo iskati svoje likovno zadoščenje v sosednjih deželah — Avstriji, Italiji, Madžarski itd.«
»V znani pravljici danskega pravljičarja Cesarjeva nova obleka so se vsi, od lakajev do ministrov, čudili čudovitim cesarjevim oblačilom, ki sta jih stkala tkalca goljufa. Sele otrok je v svoji nepokvarjenosti in otroški odkr tosrčnosti na koncu vzkliknil: Ceesar je nag! Ni pri nas nikogar, ki bi odigral vlogo tega otroka?«
»Tu in tam je kdo že poskusil reči, da Je cesar nag, pa mu je klan zavezal jezik.«
»Če prav presojam, že ves čas dokazujete, da crv'"..r>;o nove obleke pravzaprav ni, da je cesar nag «
graditelji: predstavljamo vam IDEALNO REŠITEV!”OKOVJA ZA POLKNA”
^ ..
. y	L’%	%^	,<-v
s-.,:,-:
. F-•••• •	:*,-Xv	-	-&&&#■
MttM mtm tu tm6t
V dolgi vrsti društev, ki združujejo ljudi z najrazličnejših delovnih področij, predvsem umetniških, je eno, ki o njem kljub njegovi številnosti in obsežnosti dela kaj malo vemo ali slišimo: imenuje se Društvo likovnikov-oblikovavcev Slovenije. Pravkar je slavilo svojo dvajsetletnico obstoja in poleg drugega je bil tudi to razlog, da smo skušali zvedeti kaj več o društvu samem, predvsem pa o globljih vprašanjih slovenskega Likovnika-oblikovavca.
Spočetka, več kakor dvajset let nazaj, so slovenski oblikovavci bili še člani enotnega društva slovanskih likovnih umetnikov, potem pa so se začele prve polemike o večvrednem in manjvrednem umetniškem delu; in ker se je tistd čas štelo oblikovalno delo za manjvredno, saj se oblikovavec ne ukvarja samo z visoko umetnostjo, so se pota razšla: oblikovavci so ustanovili svoje društvo dekorativnih umetnikov Slovenije, ki se je pozneje preimenovalo v društvo likovnih umetnikov uporabnih umetnosti. V njem so se združili arhitekti, slikarji, kiparji, vendar ne tisti »ta pravi«, marveč dekorativni, in tako imenovani umetni obrtniki, kakršni so — da navedemo le za primer — kovač Joža Bertoncelj, znani gorjuški pdiparji, rezbarji, čipkarice itd.
Čeprav so področja oblikovanja dokaj jasno opredeljna (industrijsko ob likovanje, grafično oblikovanje in fotografija — vizualne komunikacije, oblikovanje prostora — notranja arhitektu-
ra, mikro urbanizem in unikatno ali enkratno oblikovanje), pa ostaja profil oblikovavca še vedno razmeroma nejasen. Tako tudi društvo likovnikov oblikovavcev Slovenije združuje med svojimi 160 člani izjemno različne ljudi po delu in tudi po izobrazbi, od obliko-vavcev brez šol do arhitektov, slikarjev in kiparjev z akademskimi naslovi.
MODNI DESIGN
Okrog leta 1956, ob razstavi »Umetnost in industrija« v Beogradu, se je tudi v Sloveniji močneje uveljavil bolij ali manj nov pojem: »Design« ali industrijsko oblikovanje ter sčasoma začel prevladovati nad drugimi oblikovalnimi dejavnostmi. Tako so se zbistrile tudi že predstave o tem, da je oblikovanje sicer zelo široko področje, da pa ga vendarle lahko zajamemo z unikatnim ter serijskim (v manjših in večjih serijah) industrijskim oblikovanjem. Industrijski in tehnološki razvoj kličeta čedalje bolj po zahtevi, da so izdelki okrog nas vedno boljši, bolj funkcionalni in za oko lepši.
Arhitekt Grega Košak, član strokovnega sveta društva likovnikov-obliko-vavcev Slovenije:
»Nujno je, da se pogled na oblikovanje spremeni. Kaj, na primer, pomeni narediti dvajset dobrih vaz, ki jih lahko kupi prav toliko petičnežev, pri tem pa bo okrog nas še vedno 99 odstotkov slabo oblikovanih predmetov? Industrijsko oblikovanje nasploh ni samo estetska kategorija, marveč celoten metodološki pristop, ki si prizadeva vzdigniti likovno vrednost predmetov v čim širšem krogu. Estetski del je samo člen v procesu oblikovanja vizualnega okolja, ki nas bo jutri obdajalo, današnji novi materiali pa seveda narekujejo oziroma ustvarjajo novo estetiko. Ta pa razumljivo ne more ostati klasično nedotaknjena.«
Samo za primer: unikatno oblikovanje ima nadih enkratnosti, in ker ni serijsko, je seveda finančno neomejeno. V trenutku pa, ko stopi predmet v industrijsko proizvodnjo, mora upoštevati ekonomsko mejo, ceno. Ob tem prehodu je tudi razumljiv strah nekaterih, da bo postal svet uniformiran, da pomeni industrijsko oblikovanje toplinsko (domačijsko) smrt.
»Oblikovanje ne živi v nekakšnem anemičnem, brezbarvnem prostoru,« pravi Grega Košak, »tudi meje med kulturami spričo vizualnih komunikacij vse bolj izginjajo. S tem pa še ni rečeno, da oblikovanje, tudi industrijsko, vendarle ne ohranja posebne, recimo slovenske specifike, seveda ne v smislu krašenja s srčki, kovanimi ornamenti itd«
Dvajsetletno zgodovino društva likovnikov oblikovavcev Slovenije in njegovo delo nam je nadrobneje pojasnila njegova tajnica Marja Krekova:
»Namen našega društva je združevati slovenske likovnike oblikovavce, razvijati oblikovalno delo, gojiti dober okus, preprečevati razširjanje kiča, zavarovati stanovske pravice ustvarjavcev in jim pri njihovem delu pomagati z ustvarjanjem boljših možnosti. Društvo je začelo načrtno podpirati stroko industrijskega oblikovanja (designa) in prvi rezultati so se pokazali na beograjski razstavi »Umetnost in industrija« leta 1956. Hotenje in prizadevanje po ugotovitvi bistva sodobnega oblikovanja je bilo gi-cer šele na začetku, vendar se je pri
ustvarjanju že pokazal prvi napredek. Arhitekt Niko Kralj je dobd)l, na primer, srebrno medaljo za design na 11. trienalu v Milanu. Na kongresu Zveze leta 1959 so izoblikovali nazor sodobnega oblikovanja in opredelili status oblikovavca z zaostrenim odnosom oblike, funkcije in barve, s strožjimi zahtevami po profesionalni kulturi in posebni Strokovni izobrazbi kadrov.
To obdobje lahko štejemo za prelomnico, saj se je »čista dekorativnost« umaknila čistejšemu pojmovanju oblikovanja uporabnega predmeta, s tem pa so se spremenila tudi merila za članstvo v našem društvu in za kvaliteto njihovih izdelkov. Društvo je poskrbe lo za več spodbud svojim članom in jim pri tem pomagalo. Pridobilo jim je pravico do naslova umetnik in s tem pravico do socialnega ter pokojninskega zavarovanja, članom pa pomaga tudi s prirejanjem natečajev, z razstavami, s študijskimi potovanji v tujino, z udeležbo na mednarodnih kongresih in se minarjih, z zaščito njihovih avtorskih pravic itd. Tako je delo likovnika-obli-kovavca postalo enakopravno delu ustvarjavcev na drugih področjih umetnosti.«
Arhitekt Grega Košak:
»Kot oblikovavec zase na želim biti umetnik, saj je to dvorezna kategorija, ki takoj zbudi nekakšen sum; jasno pa je seveda tudi, da industrija ne bo razmnoževala »umetnosti«. Gre za nekaj drugega: v društvu smo ubrali samo lažjo pot, ko smo oblikovavcu priboje-vali status umetnika in s tem vse pravice, ki k temu sodijo. Uveljaviti pa bi morali oblikovanje v smislu poklica, profesionalnosti, kar pa je danes še težko doseči. Razmere možnosti za oblikovanje pri nas res še niso najboljše, vendar se kljub temu da že marsikaj napraviti. Veliko je odvisno od tega, kje oblikovavec dela, v proizvodnji ali individualno. Seveda pa tudi drži, da je
naša industrija zvečine še bolj naklonjena kratkoročnim rešitvam, licencam in da še ne more razumeti, kakega pomena je načrtno razvijanje lastnega oblikovanja. Z njim je namreč mogoče prodajati tudi intelektualne moči, ne zgolj surovine in delovno silo, ki so tudi pri nas čedalje dražje.«
V našem časniku smo že večkrat pisali o nekaterih težavah, ki se z njimi srečujeta oblikovavec kot umetnik in oblikovanje kot stroka. Zvečine slede iz resnice, da je status likovnika oblikovavca še vedno neutrjen in razumljen manj vredno, saj pravega posluha o »novi kategoriji ustvarjavca« še danes ni veliko več kakor njega dni, ko smo za oblikovavca tako rekoč komaj slišali in si pod njim nismo vedeli predstavljati nič konkretnega.
Zgovoren in posebej tipičen je tale primer: Zavod SRS za planiranje kadrov do leta 1975 sploh ne pozna poklica »oblikovavec«, pozna pa seveda vrsto tako redkih poklicev, kakor so »višji maser« ali »letališki steward« ali celo »letalski steward«.
Druga, morda še usodnejša težava, izvira iz resnice, da na Slovenskem ne premoremo niti prave srednje, kaj šele višjo ali visoko šolo za oblikovanje.
Sedanja edina slovenska šola za oblikovanje je neikoč, ko se je imenovala še šola za umetno obrt, dajala najrazličnejše oblikovacve s srednjo izobrazbo, denimo keramike, graverje, tekstilne oblikovavce itd. Potem je postala tipična srednja strokovna šola za obliko-
vanje, ki se je preusmerila v likovno industrijsko oblikovanje ter daje »likovne tehnike«: skrčene tri smeri obsegajo uporabno grafiko (knjižna oprema, plakati itd.), modno oblikovanje (za konfekcijsko proizvodnjo) in industrijsko oblikovanje (izdelki za serijsko izdelavo).
ZAKAJ NI USTREZNE ŠOLE?
Tako široko področje likovnega oblikovanja na Slovenskem pravzaprav nima več dobivati od kje kadrov. Večina članov Društva likovnikov-oblikovavcev prihaja ali z arhitekture ali z akademije za likovno umetnost, pri tem pa imajo vse razvite države po svetu kopico visokih šol za oblikovanje. Pri nas, kaže, da se stanje ne bo popravilo. Društvo si že vsa leta nazaj prizadeva za ustanovitev takšne šole, narejeni so že elaborati, šole pa ni. Edini uspeh sta bili dve leti tako imenovane smeri B na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, ki sta dali nekaj odličnih in danes povsod priznanih oblikovavcev, pozneje pa so to smer na žalost opustili.
Ce drugi ne, se vsaj kupci, porabniki zavedajo, da ni vseeno, kakšne izdelke kupujejo, kaj jih v njihovih stanovanjih in sploh v življenju obkroža. Tega so se sicer začeli nekoliko pozneje zavedati tudi proizvajalci, industrija, pa na žalost ne vsi. In če hočemo imeti dobro oblikovan prostor, dobro oblikovane predmete in izdelke, potrebujemo najprej kajpak dobre oblikovavce, za te pa dobro šolo. Navedimo samo dvoje mnenj:
Magister Davorin Savnik, vodja oddelka za oblikovanje v »Iskri«:
»Anketa v našem podjetju je pokazala, da oblikovanje potrebujemo, tako da prejšnje oštirsko mnenje gospodarstva o nepotrebnosti oblikovanja ne drži več. Toda za to so potrebni kadri. , V Sloveniji imamo šolo za oblikovanje,
vendar Je to srednja šola, taka pa daje kadre, ki so sposobni industrijskemu oblikovavcu samo sekundirati. In ti dijaki morajo zdaj v podjetjih reševati oblikovalne naloge, ker višjih strokovnjakov ni. Danes že stojimo pred resnico, da moramo uvažati oblikovavce iz tujine. Potrebujemo torej visoko šolo za oblikovanje.«
Arhitekt prof. Niko Kralj:
»V primeri z drugimi državami po svetu — 150 visokih šol, od tega samo v ZDA 50, na Japonskem 15 — Jugoslavija nima šole za oblikovanje na visoki ravni. Ima osem ali devet srednjih šol, takšnih pa po svetu sploh ne poznajo. Srednja šola za oblikovanje je tedaj naša posebnost, ki je za zdaj si- ; cer koristna in potrebna, ni pa rešitev, j Ne rečem, da jo moramo zapreti, vendar so kadri, ki jih daje, lahko samo : pomočniki pravim oblikovavcem. Dobra rešitev bi bila seveda samo ena: visoka šola za oblikovanje s sodobnim učnim programom, s sodobnimi laboratoriji in delavnicami ter najožje povezana z go- , spodarstvom in s tujino.«
TRADICIJ NE ZNAMO NEGOVATI
Stvari kažejo, da bo takšno šolo, ki si jo vsi oblikovavci želijo, dobil morebiti Zagreb ali Beograd, pri čemer pa so upi za Ljubljano najmanjši. To je sicer nekoliko presenetljivo, saj vemo, da ima oblikovanje v naši republiki najdaljšo tradicijo, da se je tu sploh začelo, vendar tako je. Nekateri so resda prepričani, da je pač boljša in seveda cenejša rešitev, če dobi vsako leto deset ali dvanajst študentov štipendije za tujino, saj bi ustanovitev visoke šole za oblikovanje doma stalo preveč; tudi kvalitetnih predavateljev ne bi bilo lahko dobiti zanjo. A kljub temu, da so se naši zares priznani oblikovavci, zlasti še industrijski, izšolali zvečine V tujini, je računanje s tem vendarle kratkoročna rešitev. O tem so se menda edina vsi.
Res je tudi, da je oblikovanje precej mednarodna zadeva, pa vendar se spomnimo samo nekaterih držav, ki jih poznamo po imenitnih oblikovavskih f dosežkih prav zategadelj, ker so oblikovavci ohranili njih — da tako rečemo — nacionalni stil.
Kljub takšni podobi pa se v Sloveniji vendarle ukvarja z likovnim oblikovanjem okrog dvesto ljudi, v društvu jih je včlanjenih 160. Njihove »izdelke« dobivamo vsak dan v roke, ko gremo kupit knjigo, časopis, vsakršen predmet, 'vsak proizvod v takšni ali drugačni embalaži. Njihovo delo vidimo kot sceno ali kostumografijo v gledališču ali na televiziji, v plakatih in letakh, ki vabijo kamorkoli. Področje likovnega oblikovanja je tedaj izjemno široko, na vsakem koraku se srečujemo z njim, čeprav se, na primer, ob kozarcu, kavni skodelici, žlici, kleščah ali obleci niti ne zavedamo’, da je imel pri njih nastanku svoj delež — ali bi ga vsaj moral imeti — tudi oblikovavec.
Likovniki oblikovavci postanejo člani društva z vsemi pravicami in ugodnostmi, če jih sprejme na podlagi njihovega predloženega dela strokovni svet. Kriteriji za sprejem so takšni kot v drugih združenjih: oblikovavec mora dokazati, da ustvarjalno dela in da si je že pridobil v tem delu svoj osebni izraz-Zato se nam vse pogosteje dogaja, da bomo v trgovini samo videli pohištvo ali v izložbi knjigo, pa bomo že tudi ugotovili njuno oblikovno avtorstvo. Smisel društva likovnikov oblikovavcev je kajpak tudi v tem, da so njegovi člani pravno in avtorsko zaščiteni, čeprav imajo tudi še potem težave. Imajo, denimo, tarifni pravilnik, pa kaj, ko založba ali naročnik preprosto sklene: toliko plačamo, več ne.
^Pričakovali bi, da bo tako močno društvo občasno ali redno v svojih razstavnih prostorih prikazalo ljudem zares kakovostno delo svojih članov. Drugo se občasno dogaja v okviru mednarodnih ali jugoslovanskih natečajev (AS Design ali BIO), prvo se ne more, ker društvo preprosto nima svojih razstavnih prostorov. Takole pravi Marja Krekova:
»Vseh dvajset let si že prizadevamo, da bi dobili svoje razstavne prostore-Težava je v tem, da to ne bi smeli biti klasični galerijski prostori, marveč tudi prodajni, če bi jih seveda dobili. Posluha je bilo doslej samo toliko, da so nas hoteli narediti za »Borca« ali »Ambi-ent«, torej za trgovino. Pomagali smo si z občasnimi razstavami ob Novem letu na Gradišču (Zavod za napredek gospodinjstva), lani pa razstave nismo mogli več pripraviti, ker jim je nekdo drugi ponudil nekajkrat višjo najemnino.«
To je le nekaj vprašanj, ki se z njimi srečujejo likovniki oblikovavci že dol' I ga leta, zdaj, ob dvajsetletnici njiho- »v vega društva, pa Jih velja znova našteti /is in vsaj opozoriti na tako pomembno dejavnost, kakor je oblikovanje.
HERMAN VOGEL
KADRI, SOLA,
RAZSTAVIŠČE
-POSLUH
DRUŠTVO LIKOVNIKOV-OBLIKOVAVCEV SLOVENIJE DESETIČ UGOTAVLJA,
KAJ MANJKA:
D D
PREDMET ZGODOVINE
Na preranem grobu sina, ki si je sam vzel življenje, je pisatelj Jože Javoršek zgradil temačno domnevo, da smo Slovenci star in utrujen narod. To da potrjujejo tri .narodne bolezni : alkoholizem, majhen življenjski prirar stek in pa ena naj večjih stopenj samomorilnosti na svetu. S tako črnogledo razlago pa Javoršek med nami zagotovo ni osamljen. Profesor Milčinski, kako torej ocenjujete tako domnevo — glede na večletne raziskave o samomoru na Slovenskem, ki jih vodi raziskovalna skupina pod vašam vodstvom? To vprašanje je zakoličilo gornji levi vogal našega novinarskega pogovora s profesorjem dr. Levom Milčinskim, predstojnikom psihiatričnega dispanzerja pri klinični bolnišnici za psihiatrijo v Ljubljani.
Prof. Milčinski: »Ne bi si upal iz velikega števila samomorov v kakem ljudstvu sklepati že na njegovo odmiranje. O Japoncih vemo, kako vznemirljivo visoka stopnja samomorilnosti je bila še pred leti med njimi, posebno med mladino. Pa so kljub temu prav s silno vitalnostjo zgradili na svojih otokih tako gospodarstvo, da postajajo svetovna velesila. Zdaj samomor pri njih spet upada.«
TT: Naroda torej ne kaže primerjati s posameznikom? Ne kaže govoriti o »poraženi vesti« Slovencev ali o »narodu hlapcev« ali o »prehlajenem predmetu zgodovine«, kot je zapel Tomaž Šalamun o »evropskih zamorcih«, o na-rodu-nevrotiku itd?
»PORAŽENA VEST«
Prof. Milčinski: »V svoji študiji sem res navajal mnenja nekaterih naših pisateljev, filozofov, sociologov in ekonomistov, ki so bolj intuitivno skušal' ujeti nekatere ne najbolj prijetne značajske poteze, ki naj bi bile skupne večjemu delu slovenskega naroda ...«
TT; A te so?
Prof. Milčinski: »Zaradi naše trde Zgodovine potlačena narodna samozavest, vdanost v usodo in navznoter, zo-Per samega sebe naperjena agresivnost, utesnjeni življenjski obrazci, privrženost, afiniteta do janzenizma, pa ozkost in pretirano dlakocepstvo v poslovnih zadevah, utesnjena ekspanzivnost... Toda, poudariti hočem, da govorjenje o nacionalnem značaju ni na ravni eksaktne znanosti in da bi sam nerad .pesnikova! v tej smeri, čeprav naraščanje števila samomorov nedvomno lahko, celo moramo imeti za zanesljivo znamenje nekih napetosti v globini družbe.«
TT: Vendar se, kot pravite, bolj intuitivne ugotovitve cele vrste slovenskih »inženirjev duš« ujemajo v navajanju nekaterih ne najbolj prijetnih značajskih potez, ki so skupne večjemu delu slovenskega naroda. Te lastnosti presenetljivo spominjajo na tiste duševne Posebnosti, ki jih pogosto ugotavljamo Pri samomorilno ogroženih ljudeh? Prof. Milčinski: »Tega ni mogoče spregledati. Vemo pa, da taisti značaj po drugi strani ustvarja tudi nekatere člo-Veške odlike. To so marljivost, vestnost Pa tudi večja obzirnost do okolice. Glej-
neredko pa se v-deželah ali pokrajinah, kjer so samomori manj pogostni, srečujemo s številnimi uboji. Take vrste vitalnosti si najbrž ne želimo.«
. TT: Ni visoka samomorilnost davek Slovencev na standard?
Prof. Milčinski: »Na taka vprašanja n®rad odgovarjam. Kako ocenjevati spre-jbembe v slovenskem nacionalnem značaju po osvoboditvi? Težnji po uveljavljanju in potrebi po pridobivanju so se } zadnjih desetletjih odprle možnosti, kakršnih pri nas še ni bilo. Po mnenju 0thenjenih avtorjev Slovenci temu kar -Preveč ugodnemu' položaju nismo v ce-kos. Težnja po uspehu nas je prelagala. Tu stežka ujamemo pravo ‘Poro. Porabniška ihta in lov za položajem drobe našo družbo. Družme se zadajo vase, hkrati pa se rahljajo vezi
SLOVENIJA IN
tudi med družinskimi člani. Kljub industrializaciji, urbanizaciji in mondializa-oiji, svetovljanstvu, o čemer govore sociologi, ter zelo poživljenim zunanjim komunikacijam med ljudmi je človek v množioi danes bolj sam.
SAM SREDI MNOŽICE
Zato doživlja več tesnobe, notranjih navzkrižij, ki jih sam, brez čustvene opore in času bolj prilegajočih se obrazcev vedenja težje rešuje. To pa ga pogosto pripelje v potrtost, v alkoholizem ali do samomorilnih misli.
Bolj ko se poglabljamo v ta vpraša nja, manj smo zadovoljni s hipotezo o' povezanosti pogostnega samomora z našim nacionalnim značajem. Tovariši, s katerimi sem povezan v raziskovalni skupini, so izrazili tehtne pomisleke zoper domnevo o pritiskih v samomorilnost, ki naj bi jih netil naš nacionalni karakter, če o čem takem sploh lahko govorimo.
Zdaj se bolj nagibamo k temu, da se utegnejo v manjših družbenih skupinah z njihovimi ožjimi — zdaj bolj tradicionalnimi, zdaj naprednejšimi — pogledi na svet in življenjskimi vzorci ustvarjati pri njihovih medsebojnih sre čanjih napetosti, ki posameznika lahko privedejo v hudo čustveno stisko.«
TT: Katere družbene plasti ali subkulture na Slovenskem so samomorilno najbolj ogrožene?
Prof. Milčinski: »Izrazito ogroženih družbenih plasti ali subkultur doslej nismo odkrili. Nekoliko nas bega dejstvo, da se pri nas samomorilnost ne pojavlja po klasičnih zakonitostih, o katerih so govorili sociologi ob koncu prejšnjega stoletja. Tako pri nas ni več samomorov med gornjimi plastmi in manj med spodnjimi, temveč kar narobe. Naše raziskave tudi niso odkrile, da bi bilo več samomorov med mestnim prebivalstvom in manj v kmečkem okolju. To nas navaja k iskanju družbenih skupin, ki bi utegnile biti v ozadju tako nenavadne porazdelitve samomorov.«
TT: Toda prav vaše statistike govore o veliki samomorilnosti med našimi rudarji, miličniki ali upokojenci pa med ločenci, starejšimi osebami in moškimi ipd.
Prof. Milčinski: »To pač. Docela očitno je, da je več samomorov med moškim prebivalstvom in več med starejšimi. Da pa so nekateri poklici bolj
di se, da je Kinematografsko podjetje Ljubljana napovedalo ogorčen boj ustaljenim reklamam za filme. Naj spomnimo na film Plavi vojak, za katerega so v dnevnem časopisju objavljali sporočilo, da »ni primeren« za gledalce, ki ne prenesejo okrutnosti«, kar je imelo popolnoma nasproten učinek, saj so bili med gledalci tega filma tudi otroci iz nižjih razredov osemletk, za katere je bil film vse prej kot primeren. Ljubiteljem filma, ki obvladajo angleščino, pa so v razstavni vitrini v pasaži Komune namenili reklamni lepak ameriškega distributerja, ki je na podlagi časniške recenzije zatrdil, da je Plavi vojak »najbolj surov film v zgodovini«. Povsem razumljivo je, da se tudi slovenski filmski gledalec ni mogel odpovedati ogledu filma, ki je 'po surovosti prišel v anale sedme umetnosti.
Pni Bojevnikih so urejevalci rekla-
SAMOMOR 3
ogroženi od drugih, vemo bolj iz literature kot iz lastnih raziskav.«
TT: Povprečnemu Slovencu, ki bere časopise in gleda televizijo, se zdi, da si zelo pogosto jemljejo življenje ostareli kmetje. Ostali so sami, brez otrok in vnukov, na domačijah, ki jih ne zmorejo več obdelovati, kot bi bilo treba.
Prof. Milčinski: »Najbrž je res precej tega ravno na kmetih. Občutek, da si star, zapuščen in nikomur več potreben, ni lahko breme...
KRALJ ALKOHOL
Med najhujšimi netilci samomora pri nas pa je nedvomno alkohol. Posebno med moškimi, ki so končali s samomorom, je kar polovica alkoholikov. V samomorilčevi življenjski zgodbi je kaj pogosto srečati podatek, da je pil oče, da je potem pil on sam in končno, da se je opil, preden si je vzel življenje.«
TT: Je v ozadju alkoholikovega samomora slaba vest, občutek krivde zaradi lastnega početja?
Prof. Milčinski: »Marsikdaj. Alkoholizem je sploh počasen samomor, počasno samokaznovanje.«
VPLIV SPOLA
TT: Zakaj stori samomor med Slovenci veliko več moških kot žensk? Gre tu samo za biološke spolne razlike ali za različni vlogi, ki ju je tudi kultura odmerila moškemu in ženski?
Prof. Milčinski: »Pri moških je težnja po uveljavljanju močnejša. To je nemara tudi tisti vzrok, ki pogosteje spelje nevrotičnega moškega na tir samouničenja. Večja čustvenost pa usmerja ženske bolj na pot klica na pomoč. Zatorej je pri naših moških tudi veliko več uspelih samomorov in manj neuspelih poskusov, pri ženskah pa narobe.
Vrhu tega pa, kot smo že rekli, pri Slovencih moške bolj pelha v samouničenje alkoholizem, saj so večji sužnji alkohola kot ženske.«
Tu, lahko bi rekli nekako na desnem gornjem oglu intervjuja, je profesor za nekgj časa premolknil. Nato je povedal kritično pripombo na račun naše ugotovitve v prvem prispevku o samomoru v Sloveniji.
Prof. Milčinski: »Pisali ste, da imamo Slovenci v Evropi nemara že ,zlato kolajno' glede samomorilnosti. Upam pa, da le nismo tako daleč. Ne smemo
mne vitrine v pasaži razstavili nekaj trofejnega orožja, ki naj bi Ljubljančane spodbudilo k ogledu filma. Ne vemo, ali je razstavljeno avtomatsko orožje kaj pomagalo, drži pa, da so se Bojevniki na platnu Komune dokaj dolgo bojevali.
Nov dokaz iznajdljivosti pri filmskih reklamah se nam ponuja ob filmu Rio Lobo proslavljenega režiserja vesternov Howarda Havvksa. Urejevalci vitrine so tokrat uporabili približno za palec debelo vrv in jo umetelno zvezali v dve zanki za obešanje, o katerem je v filmu najbrž govor.
Novi prijemi Kinematografskega podjetja se zdijo zelo uspešni, zato ne dvomimo, da se nam obeta še veliko podobnih poslastic. Morda lahko pričakujemo kakšnega Indijanca z odrezano roko, ali morda kavboja s sekiro (oprostite, tomahavkom) v glavi.
B. M.
namreč pozabiti, da pogostnost samomorov na Slovenskem vedno primerjamo z lestvico globalnih koeficientov evropskih držav in ne narodov. Statistike Svetovne zdravstvene organizacije navajajo podatke le za celotne države. Tako ima, denimo, Jugoslavija v tej lestvici mesto bolj pri dnu. če bi potemtakem med sabo primerjali manjša evropska območja, nekako ustrezna Sloveniji, bi nemara odkrili več pokrajin, kjer je stopnja samomorilnosti večja od slovenske.«
TT: Morda. Toda pokrajine, ne pa naroda. Območje Slovenije pa je območje slovenskega naroda... Za zahodni Berlin, še nedavno žarišče hladne vojne, vemo, da nas in Madžare močno prekaša po stopnji samomorilnosti, toda...
Prof. Milčinski: »Vprašanje je, kako je s samomori pri Slovakih.«
TT: Saj to je! Kako, da kljub statistikam Svetovne zdravstvene organizacije in pa našega republiškega registra samomorilcev zlepa ne pridemo do novejših podatkov, posebno primerjalnih?
Prof. Milčinski: »Za zdaj v svetovnem merilu zbira podatke o samomoru le Svetovna zdravstvena organizacija v Ženevi. Vendar le kot en podatek od številnih drugih, ki zadevajo vzroke smrti v merilih držav. Upajmo pa, da bo Mednarodna zvevza za preprečevanje samomora (IASP), ki ima sedež na Dunaju; sčasoma le ustvarila lastno, obsežnejšo in bolj tekočo statistiko o tem pojavu. V naš republiški register sproti pritekajo skrbno zbrani podatki o osebah, ki so si same vzele življenje, za kar gre zdsluga organom javne varnosti. Manj natančen pregled pa imamo nad samomorilnimi poskusi, o katerih poročajo zdravstveni zavodi. Res pa je samomorilnih poskusov vsaj petkrat več, in včasih je tudi težko presoditi, ali gre za poskus ali nesrečo.«
TT: Toda o vsem tem je javnost kaj slabo obveščena!
Prof. Milčinski: »Ta pomanjkljivost gre le na račun birokracije. Lahko rečem, da ni vmes nič takega, kot denimo v Sovjetski zvezi, kjer o samomoru načelno molčijo.«
»AVSTROOGRSKI MOMENT..
TT: Pred nedavnim je na Madžarskem Mihaly Gyorgely napisal knjigo o samomoru, ki je pretresla Madžare. Gyiirgely ugotavlja, da so bile Avstrija, Madžarska in Češkoslovaška, torej tri dežele v nekdanji habsburški »ječi narodov«, redno in so tudi zdaj prve na svetovni lestvici samomorov. Tragična zgodovinska obdobja vedno porajajo tudi tragične narodne lastnosti. Te se prenašajo iz roda v rod in potrebna so stoletja, da to preide. Kaj bi vi rekli k temu »avstro-ogrskemu momentu«, saj vemo, da je bila tudi nekdanja dežela Kranjska pod habsburško monarhijo, pa tudi v reklu »Kadar se Madžar veseli, je žalosten, kadar je žalosten, dela samomor« bi glede na našo samomorilnost skoraj mirne duše besedo Madžar lahko nadomestili s Slovenec?
Prof. Milčinski: »Visoke stopnje samomorilnosti se res drže jedra nekdanje Avstro-Ogrske Tu nemara lahko govorimo o sorodnih kulturnih in življenjskih obrazcih, ki manj prilagojene pehajo proti samomoru. Kaj več o tem bi si ne upal stresti kar iz rokava. Vsekakor je ta pojav vreden širših in glob-jih primerjalnih raziskav.«
Pogovor je pretrgal telefon. Reševalci so pripeljali petnajstletno dekle, kJ se je malo prej poskušalo zastrupiti s tabletami. Profesor je še tiše kot ponavadi dejal: »Oprostite mi ...« in se žalostno nasmehnil.
BOGDAN FINŽGAR
Prihodnjič bo prof. dr. Lev Milčinski v intervjuju z naslovom »Nauči se umreti« govoril o odnosu Slovencev do samomora in smrti sploh, o samomorilnosti med mladino in o prizadevanjih za preprečevanje samomora.
DRAGOCENOST
FILM »DVE KORAČNICI«, POLITIČNA BURLESKA DUŠANA POVHA, SE JE UJEL V NASPROTNO VLEKO, IN KAJ JE ŠE POKAZAL TA DOGODEK
Celuloidni trak z Dvema koračnicama, ki sta ga pred nekaj dnevi vsak v svojo smer vlekla na enem koncu direktor ljubljanskega podjetja Viba film in režiser ter scenarist Dušan Povh, na drugem koncu pa ljubljansko kinematografsko podjetje ozarama, v nje govem imenu, vodja programa Milan Lindič, se je bil zelo napel, vendar se ni pretrgal. Ali je bilo kaj posebno dragocenega na sredini celuloidne vrvice ali pa kar na vsem raztegnjenem kolobarju, da je 280 metrov ali 11 minut dolgi dokumentarni film režiserja in scenarista Dušana Povha »Dve koračnici«, predvajan na letošnjem marčnem 19. festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma v Beogradu, povzročil na ljubljanski ponovitvi beograjskega festivalskega sporeda (od 20. do 25. marca) omenjeno nasprotno vleko?
Viba film je 23. marca uradno obvestila kinematografsko podjetje, da »na željo avtorja in samega podjetja« umika film s programa 4. večera (po novljenega) festivala kratkih in dokumentarnih filmov. Obenem je zahtevala, naj kopijo »Dveh koračnic« izročijo predstavniku podjetja.
»Pogosto se tudi v naj višjih predstavniških organih sprejemajo pomembne gospodarske odločitve (na primer o investicijah) brez pravega premisleka. Bolj skrbno so pripravljene slovesnosti (in pojedine) ob odpiranju novih gospodarskih objektov. Za »pogrebne svečanosti« ob likvidaciji zavoženih podjetij pa je zanimanje mnogo manjše.« Tako se glasi Vibino reklamno besedilo, posvečeno vsebini »Dveh koračnic«.
EKAKA KONČA ABECEDO
V neposredni in posamični resničnosti se »Dve koračnici« spominjata glasnega sprejetja velikopoteznega projekta o zgraditvi EKK Velenje in seveda propada zamisli in kombinata, od katerega ostajata samo kup rjaveče in zapuščene opreme in dolgovi.
Na platnu je mogoče videti in prepoznati pomembne slovenske javne, politične in celo kulturne delavce, kako govorijo iz govorniških odrov, a prihajajo do gledalčevih ušes zgolj neurejene vrste črk iz abecede in na koncu zmeraj se ponavljajoči pripev ekaka, ekaka...
SLOVENSKI DJUKIČ •
In ko vsak od teh govornikov, verjetno naključno izbranih iz prav tako naključnih priložnosti, sklene svoj govor, ga v konferenčni dvorani pozdravita gozd dvignjenih in z »da« glasujočih rok in ploskanje. To valovi ob spremstvu slavnostnih kosil ali večerij naprej, do znanega poloma.
Kjuib Vibiind zahtevi o umiku pa so
»Dve koračnici« zavrteli tako, kot Je bilo v načrtu, v četrtek, 23. marca, v ljubljanskem kinematografu Komuna. Milan Lindič, vodja programa, ki ni ravnal po omenjeni zahtevi, govora naslednje: »Film »Dve koračnici« je dobil sinoči 6 aplavzov na odprti sceni, to je med samim predvajanjem. To pomeni, da je film odprt, da je komunikativen in da najde stik z občinstvom. In prosim, če imajo v Beogradu Lolo Dju-kiča, ki bi ga potemtakem morali pri nas, glede na to kar piše, že stokrat zapreti, naj bo Dušan Povh srečen, da imamo mi njega, da imamo nekoga, ki zna pisati, ki zna ustvariti kulturno politično burlesko, ob kateri se ljudje oddahnejo. Družbi take stvaritve koristijo. Ce smo demokratična družba, po tem si danes kratkomalo ne moremo privoščiti razkošja, v katerem bi izganjali tudi najdrobnejše misli, da je predsednik, denimo republiške vlade, kdaj pa kdaj tudi česa kriv. Navsezadnje je tudi predsednik človek, ki lahko prav tako greši. Morda je to čisto normalen človeški strah, da Dušan Povh zdaj tega filma ne pusti vrteti. Vendar, on je film ustvaril in ga pokazal na festivalu v Beogradu, zdaj pa filma ne bi smeli predvajati v Ljubljani, kakšna logika je pa to?«
Kot vidite, poročamo o močnem napenjanju in raztegovanju celuloidne ga traku takorekoč iz preteklosti, zakaj film so pred dnevi predvajali kljub prepovedi samega ustvarjalca in pa producentskega podjetja, in odsihmal, do tega trenutka, nd bilo nobenih slišnih pravniških posegov ali napadov za obrambo pravic in so ta hip videti vode mirne, čeravno izjave o prepovedi niso preklicali.
LOGIKA NA KVADRAT
Zato, ker izjava o prepovedi še zmeraj obstaja in bi utegnila morda velja ti tudi za naprej, je skorajda logično nasloniti se na Lindičevo retorično vprašanje o tem, kakšna logika pa je zdaj to, če pusti avtor film kazati v Beogradu, v Ljubljani pa ga ne pusti predvajati?! Če bi Dušan Povh, denimo, povsem izginil, in bi ga nikakor ne mogli vprašati za ustrezno pojasnilo, bi v takem primeru bila dopustna tudi domneva, da se je avtor zbal moreb!'*nih »popredvajalnih« neprijetnosti, saj je moč v filmu prepoznati, recimo, Staneta Markiča, Zvoneta Dragana, pa Boža Kovača, Toneta Svetino in tudi Staneta Kavčiča, čeprav mu pred očmi dejansko pleše črn trak gor in dol, in je zategadelj sklenil »Dve koračnici« raje malo shraniti.
Dušan Povh pa, jasno, obstaja še naprej, saj smo možnost o izginotju izbrali zgolj za neverjeten primer, da smo lahko iz njega, iz primera seveda, izvlekli omenjeno domnevo, in poja-
snjuje zadevo o puljenju celuloidnega traku iz rok s stališča nekakšne užaljenosti. Druga možnost se v njegovih besedah prikrade le na pol na površje proti koncu pogovora.
Zdaj je za nas pomembno to, da je Dušan Povh delal film po 1964 ali 1965. leta odobrenem lastnem scenariju, in da sprva pri filmskem skladu s scenarijem ni uspel, dokler ni leta 1968 le dobil mandat. Sicer pa sodita »Dve koračnici« v njegove stare projekte, ki so zaradi drugih obveznosti precej časa, da, precej let, čakali zaprti v avtorjevi glavi na izhod.
V tem hipu za nekaj časa zapuščamo območje, kjer se neposredno dogaja raztegovanje celuloida, in se prepuščamo samemu filmskemu nastanku, zakaj Povhov film, tako pravijo uradni filmski poročevalci, je dober.
Dušan Povh: »Dejansko sem film 2 leti pacal zaradi spremenjene situacije, in se miselno nisem mogel strinjata z lastnim konceptom, ker so se stvari pač spremenile, mislim na decentralizacijo odločanja, in napak, ki jih obravnavam, se bolj zavedamo. Zaradi zamude mi je sklad leta 1968 odtrgal eno desetino sredstev. Potem sem film le naredil. Delno sem ga spreminjal, vendar v okviru odobrenega scenarija. Ko sem film letošnjega januarja predložil cenzurni komisiji, nisem dobil dovoljenja za predvajanje. Toda na podlagi izkušenj iz dogajanja okoli Maškarade, sem sodil, da je bolje, če vodim s cenzurno komisijo dialog, in sem ga vodil tako, da sem najprej sam spreminjal verzijo, potem pa je še cenzurna komisija izrekla želje po spremembi, ki sem jih upošteval. Te želje pa sem upošteval ne toliko kot avtor, ampak zato, ker bi film ne bil odobren, če bi jih ne sprejel in bi podjetje izgubilo dota-oijo 7 milijonov starih dinarjev, ki jih je dal sklad za pospeševanje prizvodnje in predvajanje filmov (zdaj odsek za kinematografijo pri kulturni skupnosti Slovenije op. p.). Potem sem precej razmišljal, ali naj bi film tako okrnjen poslal na beograjski festival, ali ne. Ker pa se mi je zdelo, da tudi tak film dopolnjuje selekcijo Vibe filma na festivalu, sem se odločil za predvajanje. Potrdilo, da sem se pravilno odločil, sem dobil s tem, da je selekcijska komisija moj film že ob prvem glasovanju uvrstila v tekmovalni program. Drugo potrditev o pravilni odločitvi sem dobil v časopisnih poročilih in v izjavah kolegov ki so bili na projekciji »Dveh koračnic«. Ti so izjavili, da je občinstvo sprejelo film z najbolj gla snim odobravanjem. Tudi časopisne kritike so bile zelo ugodne. Dvaintrideset novinarjev, ki je z glasovanjem sestavljalo seznam najboljših filmov, ga je uvrstilo med prvo deseterico, in to kljub temu, da film med 16 nagradami, ki so bile na festivalu na voljo, ni dobil niti enega priznanja s strani uradne žirije, izvzemši producentsko nagrado. Iz tega sem sklepal, da film ni zaželen.«
PREDSEDNIK KAVČIČ V FILMSKI VLOGI
S tem pa smo seveda že prišli do znane vleke. Treba je samo še ponoviti za Dušanom Povhom, da je med beograjskim festivalom zastopnik oberha-usenskega festivala izbral med vsemi slovenskimi filmi za nastop na letošnjem Oberhausnu samo »Dve koračnici«. Prav tako so »Dve koračnici« uvrstili v festivalski spored tudi selektorji manheimskega festivala in to v skupini devetih izbranih jugoslovanskih filmov.
To naj bi bil bil torej razlog, zavoljo katerega »Dve koračnici« ne bi smeli predvajati na jugoslovanskih ponovitvah. Vendar, kaj pa druga domneva, oziroma, kaj pa druge domneve in, ali smemo zato zastaviti vprašanje: Se niste morda zbali, da bi vam predvajanje filma v Sloveniji utegnilo kako škodovati, saj po svoje nastopa v filmu tudi predsednik Kavčič? »Ne, jaz sem Kavčiča povabil na projekcijo še preden je bil film cenzuriran. Jaz sem komunist, in deljena mnenja so bila že v
puujeoju, m san ga lmsui poMiCati na projekcijo, ker ima smmsei za te stvari. Vendar je bii Stane ivavcič takrat zadržan. irnei sem sprva oo tej liimsKi zamisli še neko urugo željo, in sicer zeijo zmontirati iiiin iz sanmi arnivskin materialov, jn ajstarejsa materna je oil star 20 let. Ker pa nismo imen posnetka o lunkcionarju, ki oi mu pioskali že vnaprej, se pieuen kaj pove, kot je doiocai scenarij, so nu orgamzato-rji poslali posnetek, na katerem je bn po naključju Kavcrc, rn ki mu vsa asa.,io-ieja ze vnaprej ploska.«
KAKO SO NOSILI POSLANCE
— Vendar je mogoče na piatnu videti tudi uruge slovenske javne in politične delavce. c>ce morda zato proti predvajanjem v fclioveniji, ker bi jih ljudje prepoznali in bi lamto nastali kaki zapleti?
»Dejal sem, prinesite nn posianca, ki ne bere, marveč govori direktno, na pamet, in so mi izoi-au Svetino, Voja-na Rusa, Markiča itd. V Beograuu niso nikogar spoznali, razen moreta Kavčiča.
— Kaj je ter j ara cenzurna konu&iju, da morate izločiti iz filma? »cenzura je velela izločiti vse posnetke, ki nedvoumno kažejo na zunanjost in notranjost skupščine SRS.«
V tem hipu pa nastopi v pogovoru z Dušanom Povhom sprememba, pravzaprav se sam od sebe izdela nekakšen žebljiček, na katerega moremo pripravno obesiti kakšno lažjo stvar. »Ge umikam film«, pravi Dušan Povh, »je to moj prispevek k reševanju trenutnih političnih težav, čeprav iz otroškega prepričanja mislim, da bi lahko tudi film prispeval k temu reševanju.«
—Ali mislite, da bi vam lahko film škodil v političnem pomenu? »Film je zelo oster. Nekateri vidijo v njem še več kot jaz, nekateri so dejali da vidijo zbor SZDL med razpravo o akciji 25 poslancev, jaz tega ne vidim. To je material 12 snemalcev, od katerih je eden že mrtev. To kaže, da je gradivo iz različnih koncev in časov.«
—Zopet bi vas neposredno vprašali, če pričakujete morda kake politične pritiske?
»Od pametnih in tretznih ljudi gotovo ne.«
DRHTEČ OD MOČNE VLEKE
—Ampak, glede na vašo izjavo, da je umik filma vaš prispevek k reševanju trenutnih političnih težav, ste z zahtevo o prepovedi ljubljanskega predvajanja »Dveh koračnic«, vsekakor ravnali kot previden človek? »Se boj previden bi bil, če bi filma ne pustili niti enkrat predvajati.«
Dolžni smo sedajle še ugotoviti, kako si je Milan Lindič upal, ali kako si je ljubljansko kinematografsko podjetje upalo požvižgati na uradno zahtevo po prepovedi vrtenja.
Milan Lindič: »Prvič, Vibin dopis je prišel k nam prepozno, saj smo ga dobili šele na dan predvajanja. Drugič, naše podjetje je sklenilo pogodbo s festivalom jugoslovanskega filma, ki je pravna oseba, in smo zatorej na podlagi te pogodbe dolžni pokazati Ljubljančanom »fotokopijo« beograjskega festi; vala. Tretjič, izostanek tega filma bi povzročil našemu podjetju, pa producentu Viba film in avtorju, ter sploh naši družbi zelo neljube posledice. Ljudje bi javno negodovali, žvižgali bi in ne rečem dvakrat, da ne bi demoldrali dvorane. Seveda pa tu ne gre toliko za materialne kot predvsem za moralne posledice. V tem primeru bi bil jaž dolžan pred občinstvom prebrati Vibin dopis o umiku »Dveh koračnic« ...«
Zelo verjetno je, da trak, še malo prej tako napet in, lirično povedano, ves drhteč od sunkov močne nasprotne vleke, zdaj ni več v rokah obeh omenjenih atletov.
Dejstvo je, da bi bila potrebna pO; sebna fizikalna raziskava, če bi hoteh natanko ugotavljati, kolikšna je trako va trenutna napetost, ampak, ali je te raziskava sploh potrebna?
PRIMOŽ ŽAGAB
PREDSTAVLJAMO
VAM
POKLICE
VZGOJITELJICA
Šolanje: bodoče vzgojiteljice morajo najprej uspešno končati osemletko, nato pa se lahko vpišejo v vzgojiteljsko šolo. Te so v Ljubljani, Celju, Idriji in Mariboru, šolanje pa traja pet let.
Delo: vzgojiteljica v vzgojno varstveni ustanovi mora dobro poznati zakonitosti otrokovega telesnega in duševnega razvoja, njegove potrebe in možnosti ter najrazličnejše metode in načine za oblikovanje In razvijanje njegove osebnosti. Tako bo svojim varovancem omogočila, da bodo kasneje uspešno obvladovali šolske obveznosti. Zato so za vzgojo predšolskih, otrok najbolj primerne tiste vzgojiteljice, ki so vesele, prisrčne, sproščene in si znajo pridobiti zaupanje otrok.
Potrebe: zaradi razvoja vzgojno varstvenih ustanov je zelo veliko povpraševanja po strokovno usposobljenih vzgojiteljicah. Trenutno Je v Sloveniji prostih 63 delovnih meSt.
Dohodki: pripravniški osebni dohodek vzgojiteljic je zdaj okoli 1.200 dinarjev, redni osebni dohodek pa do 2.350 dinarjev.
VAS KRAJ V NAŠEM ZRCALU
KAJ PIŠE NA KUHARICI V KRVAV-S KEM DOMU — V eni izmed kmečkih hiš v Krvavi peči na Dolenjskem visi nad štedilnikom kuharica, na njej pa je izvezen napis: »Veselje in sreča naj vladata v hiši in petje razlega naj se po dvorišči.« Nobenega petja ni slišati v Krvavi peči, še otroškega krika in viika ne. Mirno je v tej vasici z nadmorsko višino 740 metrov. Mirno je na bregovih okrog vasi. Nikjer ni videti človeka. Kaj se je zgodilo s to vasjo, ki je bala nekdaj polna življenja, petja in otroškega vrišča?
O CEM SE KRVAVCI NAJVEČ POGOVARJAJO — Kadar se maloštevilni Krvavel srečajo, se vsakokrat pogovarjajo o isti stvari: o prihodnosti Krvave peči. Bolj se pogovarjajo, bolj razglabljajo in rinejo v svojo bolečino, bolj so si edini, da vasi čez deset let ne bo več, da jo bodo morali prečrtati tudi na zemljevidih, da jo bodo morali prečrtati v davčni knjigi in sploh vsepovsod, da bo na kraju, kjer danes leži vas, samo gmajna in gozd. Krvavca sami zatrjujejo tako, a nekako sami sebi ne morejo prav verjeti. Upajo, da je še kje kakšna rešilna bilka, ki bo vas ohranila. Nočejo se sprijazniti z mislijo, da bi bili njeni poslednji prebivalci.
ŠOLI JE ZMANJKALO ŠOLARJEV — Do lani je bila v Krvavi peči osemletka, I ki jo je obiskovalo šest učencev iz Krvave peči in iz sosednjih vasi. Lani so dokončali zadnji razred. Za njimi so šolska vrata za vedno zaklenili; En sam preostali šolar je moral v dolino in prihaja domov le ob koncu tedna. Učiteljica, ki je bila tu deset let, se je preselila v Ljubljano. Nikakršne možnosti ni, da bi šolo znova odprli, pa tudi potrebe ne. V vasi ni namreč nobenega otroka več. Pred vojno pa je bilo otrok toliko, da so samo Usenikovi pošiljali v šolo šest otrok hkrati.
LJUDJE SO IZGINILI ČEZ NOČ — Krvava peč ni tako hudo daleč, saj je do Ljubljane le 37 kilometrov. Nerodno pa je to, da je dobršen del te ceste makadamski in da so klanci hudi. Nerodno je še to, da v Krvavo peč ne pripelje noben avtobus. Do prve avtobusne postaje v Robu pa je poldrugo uro hoda. Toliko časa je treba pešačiti, če hočejo krvavške gospodinje v trgovino, če hočejo na pošto, če hočejo kamorkoli. Dokler si še mlad, pravijo Krvavci, dolga pešpot koristi zdravju, za starejše pa je toliko hoda muka.
Vaščani pravijo, da je tik pred vojno živelo v vasi 162 ljudi. Med vojno so vas Italijani dvakrat požgali. Precej ljudi je vzela vojna, nekaj povojna leta. Krvavci so raztepem po vsem svetu, veliko jih živi v Ameriki, še več v Velikih Laščah in v Ljubljani. Pred desetimi leti je živelo v tej vasi še več kot 60 ljudi. Danes pa je Krvavcev le še 29 (!). Domačini so se šele v zadnjem času zavedli, kako so se zredčile njihove vrste, kako so mnogi izginili kar čez noč. Največ jih je od-&lo prav v tem zadnjem časruA tudi od preostale peščice ljudi jih je že nekaj, ki imajo v žepu potne liste za Ljubljano.
A niso izginili samo ljudje, izginila je tudi živina. Hlevi so prazni. Pred vojno je bilo v njih dvajset parov volov. Sedaj diha krvavšk; zrak en sam par volov Njihov gospodar pravi, da so to zadnji voli, ki žive v Krvavi peči.
KAKO ŽIVE OSTALI — Domovi, v katerih se je nekoč trlo ljudi, samevajo Prazni. V vasi je nekaj ruševin, ki jih je že preraslo grmovje, še več ruševin so zravnali z zemljo, nekaj domov je praz-bih in zaklenjenih. V drugih hišah živita le po en človek ali dva, v eni sami nienda trije. To so večidel starejši ljudje čez šestdeset let. Nekaj je že obnemoglih, tudi privezanih na posteljo. Mašardova mati jih šteje že 86. Vsi ti ljudje žive, kot vedo in znajo. Nobeden ni v službi, do službe je predaleč. Veliko njiv so opustili. Krompirja, ki ga Pridelajo, ne morejo prodati, čeprav je °dličen. Po mleko ne pride nihče. Sko-faj edini zaslužek je denar, ki ga dobe za »klince in špine« — za zobotrebce in “Pile, ki jih narežejo v dolgih zimskih dneh. S tem denarjem plačajo davke.
GRUNT BREZ NASLEDNIKA — A1»jz Cimperman je star 65 let. Nobeden izmed njegovih treh sinov ne bo 9&tal na gruntu. Eden dela že pet let v Nemčiji, dva živita v Ljubljani. »Dobri ^tnovi so,« pravi gospodar, »pridni, delavni. Najstarejši bi bil rad ostal doma. A kaj, ko nobena noče na grunt. Fanta Vzamem, grunta pa ne, mu je rekla, "antje gredo od nas, ker se tu ne morajo ženiti. Ali naj ostane sam? Naj životari vse življenje? Včasih si se lahko želj nil, ge si imel grunt, danes se laže ožeta diš, če ga nimaš.« i ' V vasi je več samskih fantov, ki ne M hiorejo dobiti žene. »Ce bo šlo tako na-dre j, bo z vasjo konec,« pravi gospodar Cimperman.
SKLEDA ZA ŠESTNAJST LJUDI: Iz te sklede je pred vojno zajemalo šestnajst ljudi: trinajst Usenikovih otrok, starša in hlapec. Seda| skleda rjavi, saj pri Usenikovih živita le še dva: oče In petnajstletni sin. Zraven sklede je lončena posoda za kis, tudi ta je za dva kar hudo prevelika. Za mizo sedita: Štefan Usenik in njegova nečakinja Meri Cimpermanova
tiho postalo v vasi. Naš fant je star čez trideset let, pa še ni oženjen. Pravi, da sam ne bo ostal. Ce so vsi šli, bom šel pa še jaz, pravi.« In če bo šel, bodo starši ostali sami? Bodo šli za njim? Odločitev je težka, pred trdo preskuš-njo stopi vsaka krvavška hiša.
KAJ JE REKEL VISOK POLITIK
— Pred desetimi leti se je vračalo z izleta na Kurešček več visokih politikov. Vaščani so jih pričakali pred šolo. Naj-veljavnejši med njimi jim je svetoval: »Dol, dol s hribov!V mesta! Tu je prostor le za volkove in medvede.«
Krvavci še pomnijo, da mu je Agel-ca odgovorila: »V Ljubljani nam postavite blok za vse Krvavce, naše hiše pa imejte za vikende.«
KAJ JE DOSEGLA DEPUTACIJA KRVAVCEV — Pred dvema letoma so vaščani izvolili može, ki so šli na občino sporočit željo vaščanov, naj bi jih preselili kam drugam, ker jim tu vse pridelke uniči divjad. »Na občini so nam rekli,« se spominjajo udeleženci odposlanstva, »da bo vse prišlo samo od sebe, da bo samo od sebe vse propadlo.«
VELIKA BOLEČINA — V netaktnem in nerazumevajočem nasvetu politika pa tudi v odgovoru občine je skrita velika resnica. Krvavci se pogovarjajo le še o prihodnosti svoje vasi in ugibajo, koliko časa bo še. To je njihova velika bolečina.
PISATEU KOT UČITELJ
Pred kakimi desetimi leti je v Krvavi peči služboval pisatelj Peter Božič, sedaj repertoar »Tovariša« Vaščani se ga s hvaležnostjo spominjajo. Peter Božič je namreč skoraj vsako nedeljo organiziral v šoli ples, fantje so takrat kupili celo gramofon.
Meri Cimperman pravi o Božiču: »Otroci se ga niso nič bali... Takrat je pisal roman. Kar je čez dan napisal, nam je prišel zvečer prebrat. Tudi križanke smo skupaj reševali. Kadar je prišel zraven, je bila takoj rešena. Le medveda se je zelo bal. Nekega jutra so
namreč odkrili medvedove stopinje prav pred šolskimi vrati.«
ELEKTRIČNI PASTIR
Divjad pustoši v marsikaterem hribovskem kraju, v Krvhvi peča še posebno. Gospodinja Frančiška Cimperman pravi, da so najbolj hudi jeleni. Že po dvanajst skupaj jih je videla, ko so se sprehajali po polju. Jeleni tudi krompir kopljejo, le za ječmen jim ni, ker ima rese. Divji prašiči raarijejo še travnike. Medveda so lani dvakrat videli pred čebelnjakom. Ne gosti se rad le. z medom, temveč tudi s sadjem. Ko pa dregesa trese, jih tudi polomi. V sosednjem Bukovcu je polomil vse sadno drevje. Ruparjeva družina se je preselila v. Rob največ zaradi škode, ki jo dela zverjad.
Lani je bilo škode manj, ker je lovska družina Mokreč postavila okrog polj električnega pastirja. Krvavci upajo, da bo tako tudi letos. Več jim je do pridelkov kot do malenkostnih odškodnin.
NA KRATKO
•
ROŽNA VAS — Krvava peč je kar precej strašno ime, kraj pa se je nekoč menda imenoval Rožna vas — bržkone po rožah, s katerimi so v teh pomladanskih dneh poraščeni vsi bregovi okrog vasi. Turki pa so ob nekem vpadu vrgli s skal dve deklici v Iško. Odtlej se vas imenuje Krvava peč.
EDINA ZABAVA — Vaščani pravijo, da so jim edina zabava radio in časopisi. En sam televizor je zaplombiran v zaklenjeni šoli. V Krvavi peči ima Tedenska tribuna več naročnikov. S časopisom so večidel zadovoljni, radi bi le več križank in več domačih novic, pa tudi kak dober roman ali feljton, kakršen je bil, na primer, Steinerjev.
KO JE BIL DENAR BOLJ STALEN — Štefan .Usenik meni, da je bilo v prejšnjih časih v vasi bolj prijetno. To je bil čas, ko je najmanjša družina štela osem ljudi. »Res je, da je bilo tudi več pomanjkanja, z denarjem pa ni bilo tako kot sedaj, so ga bolj merkali. Sedaj se samo menijo, kako bi v Ljubljano odšli.«
Prazne hiše so tudi po sosednjih vaseh. Neki možak iz Logarjev je Cimpermanu dejal: »Krvava peč bo propadla, preden bo dvajset let naokrog.«
Cimperman pa mu je odgovoril: »Bodo propadli tudi Logarji.« Z bridkim prizvokom v glasu pristavi: »Sam sem bil vedno za to, da bi vas obstala.«
GRUNT BO VIKEND — Petdesetletni Štefan Usenik premore 42 hektarjev polja, pašnikov in gozda. Na gruntu je včasih živelo šestnajst ljudi, danes živita le dva: gospodar in njegov petnajstletni sin.
»Trinajst hektarjev gozda sem podaril državi, da bi imel manj davkov,« pravi Štefan Usenik. »A ga še vzeti niso hoteli. Sem se malo skregal in po mizi potolkel, potem so gozd le odpisali in ga je gozdna prevzela. Zaradi tega sem imel pet, šest potov. So mi rekli: Ce ti ne boš imel odnosa, ga tudi mi ne bomo imeli.«
S sinom obdelujeta manj kot pol hektarja njiv. Petnajstletni si, Frenk pravi očetu: »Ate, kaj pa bom jaz tu doma? V vasi so tridesetletni fantje, pa se ne morejo poročiti.«
Edini sin se bo šel učit za avtomehanika, njegov oče pa pravi: »Računam tako, da bom šel tudi sam v Ljubljano. Hlev, pod, kašče, vse bom prodal. Hišo bomo imeli pa za vikend.« In še pristavi: »Težko bom šel iz vasi, odkrito povedano.«
TEGOBNO ODLOCEVANJE — Njegova soseda Justina Rupar meni: »Vse je
DOM V RUŠEVINAH: To -je samo še spomin na ljudi, ki žive danes bogvekod, v Ljubljani ali v Ameriki. Večino ruševin so Krvavci že poravnali z zemljo
TEDENSKA TRIBUNA, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 3 — TEDENSKA TRIBUNA, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 3
SPET VPRAŠANJA 0 VILI
nega, ko bi prebiraj ugotovitveno odločbo o prenehanju dela in dopis o dodelitvi garsonjere.
Bronislava Kosi
(TT ŠT. 12: ZGODBA VILE ŠE ENKRAT)
Sestavek »PONOVNO O VILI« me je spodbudil, da se kot prizadeta oglasim, in to predvsem zaradi tega, ker so sestavek podpisala vodstva družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov.
Morda bi tudi vi, tovariš predsednik delavskega sveta, v takšnem položaju, v kakršnem sem bila, nemalokrat zamudili na delo (nekaj minut) ali celo izostali z dela (ker je bila bolna moja mati — poslala sem bila telegram). Sicer pa temeljni zakon o delovnih razmerjih in iz njega izveden pravilnik o delovnih razmerjih podjetja Astra jasno govori, kdaj delavec krši delovno dolžnost. Trdite, da sem kršila delovno dolžnost, vendar niso moji predstojniki glede tega prav nič ukrepali, zoper mene ni bil uveden postopek pred komisijo za kršitve delovnih dolžnosti (razen v orne njenem primeru, ko sem dokazala upra. vičenost svojega izostanka). Torej, če nisem bila v postopku, zakaj tedaj omenjate moje izostanke in razna zamujanja, ki jih je bilo tretirati kot kršitve delovnih dolžnosti in ustrezno ukrepati?! Samoupravni organi, tedaj tudi vi, tovariš predsednik, in vsi drugi predstavniki družbenopolitičnih organizacij, bi bili pravočasno seznanjeni s tem, kako se delavec tako pomembnega in nič manj uglednega kolektiva počuti v času, ko ni na delu. Morda — pravim le morda, predvsem pa materi samohranilki, bi bilo posvečeno nekaj več časa, nekaj več skrbi, morda se tudi ne bi znašla v težavah, v precepih, v katerih se lahko znajde vsakdo. Tovariš predsednik, oprostite, tudi vi! Čeprav moram reči, da tega, kar sem doživljala z otrokom, ne želim ne vam ne nikomur v Astri.
Zelo me je presenetilo, da ste zapisali: »Potem, pa je ni bilo več na delo, pa tudi bolniškega lista ni predložila, čeprav jo je kadrovski oddelek decem bra 1971 izrecno pozval, naj to stori.« To kaže na skrajno malomarnost tiste službe v podjetju, ki naj skrbi za to, da ve, kje je delavec oziroma zakaj ga ni na delo. Sicer pa, mar ni čudno, da sem ležala v vojni bolnišnici MLADIKA od 6. novembra 1971 pa vse do 22 no vembra 1971 in da so me v tem času obiskovale sodelavke iz oddelka likvidature? »NIHČE V PODJETJU PA TEGA NI VEDEL.« Po odpustu iz bolnišnice sem se celo isti dan popoldne oglasila v likvidaturi oddelka pri sodelavkah, ki so delale popoldne.
V decembru sem ostala doma, skrbela za otroka in se javljala pri zdravniku na pregledih, kot mi je bilo naročeno. Broz besed pa sem ostala, ko sem 5. januarja 1972 prejela ugotovitveno odločbo o samovoljnem prenehanju dela z dnem 31.10.1971, ki jo je Osebno podpisal direktor podjetja z obrazložitvijo, da mi je prenehalo delovno razmerje zaradi samovoljne prekinitve dela. Po temeljnem zakonu o delovnih razmerjih podjetja bi morala biti na način in po postopku, ki ga ta dva akta določata, izključena iz delovne organizacije. V sestavku celo navajate: »Bi lahko storili že v mesecu novembru, vendar se je glede na socialni položaj
(samohranilka 11-letnega sina) ravnalo toleranto.« Vendar mene nihče ni povprašal, nihče nikamor klical — skratka zame se nihče ni zanimal, kot to v sestavku navajate, da je sicer bilo storjeno. Oh! Skoraj bi bila pozabila. Podjetje Astra (oziroma njen direktor) me je z dopisom dne 6. januarja 1972, to se pravi dan po prejeti ugotovitveni odločbi o prenehanju delovnega razmerja, obvestil, da se mi dodeljuje garsonjera, ki meri, tovariš predsednik, nič več in nič manj kot 12 kvadratnih metrov; od tega soba za bivanje 6 kvadratnih metrov. Predstavljajte si, kam naj bi dala vse tisto pohištvo (dnevno sobo in kuhinjo), ki sem ga kupila na kredit? Vendar mi bo šlo podjetje na roko, je bilo zapisano. V dopisu je zapisano, da smem odvečni del pohištva, ki sem ga kupila pri podjetju, vrniti v vaše skladišče, za kar mi boste izstavili dobropis. Za vgrajene elemente v prostorih »vile« prevzame podjetje garancijo za plačilo od novega podnajemnika, morebitni višek pohištva, ki ga nimam namena vrniti, lahko deponiram v spodnjih prostorih hiše Jožeta Šavorna, kar je z njim posebej dogovorjeno. Ali ste o tem sprejeli odločitev po samoupravni poti? Vse kaže, da ne, ker sicer ne bi prejela tožbe za izpraznitev omenjene garsonjere, ki mi je bila dodeljena v času, ko ste menili, da sem samovoljno prekinila delo.
Za konec pa še to: Od dne, ko sem prejela odpoved oziroma ugotovitveno odločbo o prenehanju dela — niti prav se nisem znašla, le kje bi iskala pomoč! — sem iskala službo. Nisem je dobila Zbolela je moja mati. Otroka sem dala domov k staršem in ga prepisala-v drugem polletju v šolo v Mariboru. Prosila sem, da mi podjetje Astra da delovno knjižico. Ali veste, ka.j mi je bilo rečeno? »Zglasite se pri direktorju, ker vam knjižice ne smemo prej dati, ali pa pridite sami ponjo!« V podjetje si nisem upala napotiti. Mar so potrebna pojasnila? Upam, da ne. To mi je bilo rečeno, ko sem po telefonu klicala kadrovsko službo. Delovno knjižico pa mora podjetje po določilih temeljnega zakona o delovnih razmerjih poslati lastniku oziroma, če lastnikovo bivališče ni znano, pristojnemu oddelku za delo pri občinski skupščini, šele po večkratnih intervencijah mi je delovno knjižico končno le uspelo dobiti.
S tovariškimi pozdravi, predvsem pa z željo, da nihče od delavcev Astre ne bi doživel česa podobnega, vas pozdravljam.
Podpisnikom, predvsem pa vam, tovariš predsednik, pa priporočam več budnosti, da se kaj takega res ne zgodi več. Vloga in naloga dejavnika (Zveze komunistov, Zveze sindikatov itd.) je, da preprečujejo zlorabo pravic, zajamčenih z ustavo, da delajo zoper vsako kršitev samoupravljanja, ki je ena izmed največjih pridobitev samoupravnega socializma.
Vse, kar sem zapisala, sem pripravljena dokazati, bralcem pa posredovati v obliki fotokopij. Morda bi se marsikdo nasmehnil, če že ne nasmejal ob dejstvu, da se lahko zgodi nekaj takš-
ODGOVOR
ASTRE
	
Za teden od 23. do 29. marca Je prodaja po slovenskih knjigarnah pokazala, da lahko sestavimo takšnole lestvico knjižnih uspešnic:	
NASLOV DELA:	AVTOR:
1.	Veliki atlas sveta (1) 2.	Vohuni, agenti, vojaki (3) 3.	Tekmica Marije Terezije, Dvorne spletke (2) 4.	Ljubezen ob Donu 5 Letališče 6.	Kirurginja 7.	Dišave, zlato In kadilo 8.	Zdravilne rastline 9.	Neminljiva ženskost 10. Ilustrirana zgodovina sveta (4)	Janusz Piekalkievvicz Marija Jurič-Zagorka Heinz G. Konsalik Arthur Hailey Heinz G. Konsalik Slobodan Novak Richard VVillfort Robert A. VVilson
S strani Uredništva lista »TT« nam je bilo omogočeno, da bralcem posredujemo določena pojasnila v zvezi s poprej citiranim člankom tov. Kosi Bro-nislave.
V našem članku ne želimo stvari polemizirati, ampak bralce obvestiti z dejstvi iz katerih izhajajo naše odločitve.
Tov. Kosi Bronislava v začetku svojega članka skuša prikazati malomaren odnos služb podjetja do delavcev, do njihovih problemov, trdeč pri tem, da bi ji lahko posvetili kot materi samohranilki nekaj več skrbi, da ne bi zašla v težave, ki so izvirale iz njenega socialnega stanja. V odgovor si upamo trditi, da je bilo prav njej posvečeno toliko pozornosti, kot verjetno malokateremu članu kolektiva in to na vseh področjih od ureditve njenih socialnih razmer do spreminjanja njenega malomarnega odnosa do dela in delovne discipline. Tov. Kosi Bronislava sicer ne skuša dokazovati, da je bila v pogledu »delovne discipline brez napak, vendar pa v trditvi, da zoper njo ni bil uveden noben disciplinski postopek hoče javnosti prikazati, da sum še ni krivda. Ker pa ne želimo dalje razpredati o tem vprašanju kljub očitnemu namenu tov. Kosi Bronislave vzbuditi v javnosti sočutje z navajanjem bolezni matere, le kratko pojasnjujemo, da je šlo v tem primeru za privatni izostanek (po lastni izjavi) za urejanje lastninskih zadev in to na popolnoma nasprotnem koncu Slovenije v Novem mestu, kar je izkazano po njeni 2-dnevni odsotnosti s telegrafskim obvestilom.
Kljub resnosti zadeve se mora človek nehote nasmehniti, ko prebere v članku trditev, da je bila v času njenega bolezenskega staleža kadrovska služba podjetja skrajno malomarna, ker ni uspela v krajšem času ugotoviti kje se delavka sploh nahaja. Tov. Kosi Bronislava pri tem navaja okolnosti, ki naj bi bralcem dokazovali upravičenost izostankov, vendar o tem človek lahko sodi tako le, če bežno preleti datume, kajti med posameznimi datumi so praznine za katere K. B. ni dala nikakršnega pojasnila. Res je sicer, da se je tov. Ko si Bronislava nahajala od 6. do 22. 11. 1971 v Vojni bolnici Mladika, kar smo ugotovili iz trditev gornjega članka in informacij sprejemne službe Vojne bolnice Mladika z dne 3. 4. 1972, ker tov. Kosijeva ni smatrala za potrebno, da nam to sporoči v roku, ki je sicer z internim aktom podjetja določen za vse delavce — torej tudi za njo.
Obvestila o odsotnosti z dela zaradi bolezni nismo prejeli niti v 24 urah, niti do 23. 12. 1971, ko je kadrovski od-deiek tov. Kosijevo z dopisom pozval naj predloži tej službi potrdilo o upravičenosti izostanka oz. odsotnosti. Ker kadrovska služba podjetja do 5. 1. 1972 m prejela nikakršnega obvestila ali potrdila je v skladu kot to določa zakon izdala dne 5. 1. 1972 ugotovitveno odločbo, da je delavka samovoljno prenehala delati.
Ah m to groba malomarnost, da delavka v roku 2 mesecev ne obvesti podjetja o svoji odsotnosti?
V ugotovitveni odločbi je bil posredovan tudi pravni pouk, to je, da se ima pravico v roku 15 dni od dneva vročitve odločbe pritožiti na Upravni odbor podjetja. Istočasno ji je bilo v spremnem dopisu tudi sporočeno, da lahko po pravnomočnosti odločbe delovno knjižico dvigne v kadrovski službi podjetja.
Tov. Kosi Bronislava na prejeto odločbo in obvestilo m reagirala — se ni pritožila, zato je odločba po 15 cineh postala pravnomočna. Trditev, da je večkrat za tem zahtevala delovno knji žico so lažne, prav tako pa je lažno tudi obvestilo, k1 bi ji naj bilo posredovano po telefonu, češ, da se naj zglasi pri tov. direktorju, ker ji knjižice ne smemo iz ročiti. Točno je, da se je tov. Kosijeva dne 1. 3. 1972 telefonično obvestila kadrovski oddelek, da bo osebno dvignila
delovno knjižico v podjetju naslednji dan, česar ni storila. Dne 15. 3. 1972 je ponovno telefonično zaprosila podjetje, da ji pošlje delovno knjižico v Maribor na naslov njenih staršev, odnosno da se bo dne 17. 3. osebno zglasila v podjetju. Ker se omenjenega dne ni zglasila, ji je podjetje poslalo delovno knjižico.
Zelo nas čudi izjava tov. Kosi Bronislave, da se »v podjetje ni upala napotiti« — zakaj? Upamo si trditi, da je tov. Kosijeva edinstven tovrsten primer pri 950-članskem kolektivu. Mnenja smo, da dvig delovne knjižice ni bil edini razlog, zaradi katerega se ni upala zglasiti v podjetju ...?
Glede na nakazani dvom o odločitvi samoupravnih organov o preselitvi tov. Kosijeve iz Prinčičeve ul. v Podgoro je neutemeljen, ker je o tem razpravljal Upravni odbor na svoji 2. redni seji dne 7. 6. 1971.
Nepotrebna pa je skrb tov. Kosi Bronislave za delavce podjetja pri urejanju njihovih socialnih razmer, ker to rešujejo naši samoupravni organi. Dejstvo je, da je kolektiv za katerega je tov. Kosi Bronislava tako zaskrbljena ogorčen j nad njenini zavajanjem javnosti.
Prav tako je nesmiselno, da si tov. Kosi Bronislava dovoljuje priporočati samoupravnim organom in družbenopolitičnim organizacijam večjo budnost pri preprečevanju zlorabe pravic, ki so zajamčene z ustavo. Garancija, da so . te stvari samoupravnim organom in j družbenopolitičnim organizacijam v pod- | jetju jasne, ter da se tako tudi izvajajo, je v zdravem kolektivu, ki ima svo- j jo pot urejeno po samoupravnem nače- | iu in v skladu s cilji naše družbeno eko- : nomske ureditve.
Dokazovanje v obliki fotokopij kot to navaja tov Kosijeva bi samo dokazovalo zakonitost našega nostopka.
P. S.: Odgovor na članek Bernarde I Rakovec v »TT« z dne 29. 3 1972 pod naslovom »Vsiljuje se mi vprašan'e«;
Garsonjera, ki si jo je ogledala tov. Rakovec Bernarda je sicer res maihna, toda takšno je predvidel projektant in ne naša delovna organizacija Omenimo naj, da v podobnih garsonjerah stanujejo tudi več članske družine.
Na vprašanje ali je delavec, ki se je zaposlil v podjetju Astra Miinchen in kateremu je bilo dodeljeno 3-sohno stanovanje, po prenehanju dela v podjetju vrnil to stanovanje ...
Da, takoj ko je zapustil podjetje!
Predsednik delavskega sveta j Pavle št.audohar
IZKOPAL PRI BELEM DNEVU
(TT ŠT. 12: ZA SLEPO CENO PRODANA KLENŠKA SITULA)
Nisem še prebral do konca članek, ko se je moje veselje spremenilo v veliko razočaranje. V tretjem odstavku piše, da je moj oče takrat kopal z drugimi in da je pod krampom začutil nekaj trdega... in prikril. In da je šel ponoči in z golimi rokami izkopal situlo Ko bi bil oče še živ, bi to zadevo že tako uredil, kot je potrebno.
Naj vam napišem točne podatke: Bilo je 17. januarja 1. 1878. ko je na koledarju Anton. Takrat je maša bila, in je še dandanes, ob deveti uri na naši podružnici na Slemškem. In oče je šel najprej k maši, potem je šel pa kopat, sam na lastno roko, in ni takrat kopal nihče drugi. Sreča mu je bila naklonjena in jo je izkopal in prinesel domov pri belem dnevu Tako ie bilo in nič drugače.	_	,
Janez Grilc. Klenik nrl Vačuh
Čeprav sin najditelja vaške situle odločno zatrjuie, da je njegov oče našel situlo 1. 1878. navajajo vsi strokovni viri kot letnico najdbe leto 1883-Glede same najdbe: verjemimo sinovi verziji, čeprav je bilo objavljenih doslej več različic. Naj bn tako ali drugače: Vaška situla je ostala na domačih tleh le po zaslugi klenškega naid'; telja Janeza Grilca sicer h* lo meral' iti občudovati na tuje.
Janez Kajz«*
t
NOVE KNJIGE
PASJA RADOST ALI KARKOLI
2e kar naključje sc nam zdi, literarno seveda, ko lahko zadnje čase zapovrstjo pišemo o proznih prvencih. To je kajpak za ljubitelje književnosti obetaven kazavec, dokler se ne začne spraševati po Umetniški vrednosti tekstov, ki z njimi novi avtorji stopajo pred beročo javnost. Ob prozi Ivanke Hergoldove PASJA RADOST ALI KARKOLI (Mladinska knjiga, 1971), ki jo imamo danes pred sabo, se nam upanje ali vsaj radovednost izpolni. Gre namreč za pisateljico, ki ob njenem pripovednem stilu ne pomislimo na nobene zglede, ki ob njenih drobnih prozah sploh ne začutimo potrebe, da bi se vprašali, kje ali kdaj smo že kaj podobnega prebrali. Gre za pisateljico, M se pred nas postavi zelo izrazito, samosvoje.
V knjigo PASJA RADOST ALI KARKOLI je Ivanka Hergoldova združila enaindvajset novel, črtic, kratkih zgodb, utrinkov, impresij. Iz njih se razodeva nenavaden, zaznavno in ou-tenjsko potenciran svet domišljije in človeškega posluha. Marsikdaj nas spominja na pravljico, vendar ukoreninjeno v sodobnem času in prostoru: deček lovi metulje (»Pravljica o dečku in dedku«), nalovi jih toliko, da ga metulji ponesejo v zrak in ko si priželi še konja z očmi iz čokolade, krili iz vetra in ognjenim jezikom, je to za dedovo samotno kmetijo, ki ji grozi konec, rešitev; delavca Martina (»Mačka«), ki se vrne na svoj osameli dom in najde tam od domačega edinole še mačko, ga prav ta mačka poje, ga »pospravi s tega sveta«; v kleti je zbrana čudna druščina nenavadnih žensk (»Brezbarvna lisa«), ki žive le še od spominov, od doživetij, ki »so se zgodila«, na videz je vse statično, v resnici pa se zgode zelo usodne reči, celo umor; mož in žena prideta v mesto (črtica z enakim naslovom), se tu zapleteta v čudno igro, iščeta izhod, nazadnje bosta vendarle pristala na mesto, na življenje v n jem; dekletu iz neoporečne družine se na zabavi's skupinskim seksom zgodi tisto, kar je normalno, a to normalno je za njeno okolje zid (»Našemu detetu ni dobro«); prijatelj Jože ima takšne oči, da oglatih predmetov sploh ne zaznavajo, in to povzroča v njegovem homoseksualnem razmerju kaj nenavadne posledice (»Ok-roglooki«); mesečni Mihael (črtica z enakim naslovom) ustvarja genialne načrte v času, ko ga »nosi luna«, njegove zemeljske, moške lastnosti pa spretno in diktatorsko zavira sestra. Nazadnje si le najde žensko in takrat sestra odpotuje; čistivec oken je kaj nenavaden, vase zaprt človek (»Berač in lepota«) V srcu pa si želi, da bi z deklico gospodinje, ki pri njej stanuje, šel opazovat reko. In ko deklico nazadnje hoče odnesti tja, ga seveda obtožijo poskusa posilstva; v ljubezenskem trikotniku nastopajo mož, žena in pes Alfonz (»Pes Alfonz«). Žena se možu popolnoma predaja samo, kadar ji k temu pomaga dobri pes; dolgo* lasec, ki ga vsi poznajo, da rad kaj zmakne, pleza na breskev, a ne zato, da bi kradel, marveč zato, da lahko z daljnogledom opazuje, kaj počne arhitekt Mihael v svojem stanovanju.
Nekaj je jasno: pisateljica Ivanka Hergoi lova se v svojih novelah, črticah in skice loteva nekoliko eksotičnih tem, vendar so te teme povsem vsakdanje, eksotične pa se nam zde zategadelj, ker jih avtorica vidi iz takšnih zornih kotov, ki navadnim ljudem niso znani ali — celo — ki si jih tako ne upamo gledati. Ce dodamo, da je Ivanka Hergoldova izredno sugestivna v svojem pesniškem izrazu, celo krajevno (koroško) obarvana, potem zares lahko rečemo, da njeno pisanje ni le obet (kakor beremo v urednikovih besedah) za kakovostno pisateljsko pero, marveč to že je.
HERMAN VOGEL
FILM
NOVO V KINU
JOE...TUDI TO JE AMERIKA
Mladina se, omamljena in pijana od hašiša in marihuane, klati po mavričastih sedmih nebesih, cestah, lokalih in orgijah, medtem ko njihovi starši prenašajo papirje po nadstrop-. jih različno visokih nebotičnikov ali varijo železo v tovarnah, igrajo golf ali balinajo.
Melissin oče se ukvarja z reklamo, tem razvpitim fenomenom brezčutne (?) generacije in se verjetno sem in tja sporeče s svojo ženo (ki se vedno izogne, kadar je treba kaj neprijetnega urejevati); vendar to zagotovo ni razlog, da je njuna hči postala narkomanka (vrhu tega pa nekajkrat slišimo, da obožuje svojega očeta). Joe je delavec,.ki ne bo nikoli prihranil kaj več kot za življenje, svoje in svoje družine, malce prenapet mož, ki se mu ob besedi vojna (o njej pesmica, ki se kdaj pa kdaj, kot v kakšni baladni kavbojki, vključi v zgodbo) nevarno in vročično zasvetijo oči; o njegovih dveh otrocih ne vemo ničesar, tudi vidimo jih ne.
Oče, ki prenaša papirje in igra golf, v navalu obupa in jeze ubije partnerja svoje hčere in takoj zatem naleti na Joa, ki, malce vinjen, glasno protestira (v gostilni) proti družbeni ureditvi, mladini, Ameriki...
Kaj bosta storila ta dva gnevna, srdita Američana, sivolasa možakarja, na katera se njuni otroci poserjejo; da, natanko tako, po-serjeta, pravi Joe...? Bosta res vzela puške, ki so jima ostale od vojne sem, ter počistila to svojo omamljeno, brezdelno mlado Ameriko?
In tu se film grdo prelomi: oba očeta se podata na slikovito (turistično za nepoznavalce, romanje po hippyjcvskih četrtih, si privoščita tudi orgije in medtem ko hočeta dokazati, da sta še fanta in pol, mi skorajda pozabimo na vse, kar nas je poprej prevzelo in izzvalo.
Nihče ni hotel nikomur soditi v tem filmu (oba očeta sta videti prav bedna, ko se hočeta s hippvjevkami domeniti še za kakšno srečanje), nihče v zgodbi ni žrtev in nihče poveličan. Toda težko se je znebiti vtisa, da so ustvarjalci filma igrali vse pi*eveč na komercialno karto! Najprej so se srčno razgalili: glejte nas, takšni smo, ničesar ne skrivamo pred vami, sodite o nas kot vam je drago. Kmalu nato pa: nudimo vam redko priložnost, da se sprehodite po krajih, kjer žive naši narkomani. Tudi to je Amerika. Režiser: John
G.	Avildson.
RIO LOBO
Žal, ampak John Wayne ni več za kavboja: pretolst je (celo v filmu pravijo, da je kot baby-kit, ko ga vlečejo iz vode) in preveč neranljiv, da bi kdo še trepetal zanj in za njegovo usodo ... Glavno dekle v flimu mu celo pravi, da je udoben, žato pa je mlajši junak Ria Loba prelep in okreten za dva! In v tem je svojevrsten čar filma: da se John VVavne prostodušno in samokritično umika s položajev kavboja številka 1 in tako ostaja kavboj številka 1. Režiser: Howard Ha\vks.
MADLY
Alain Deion je tako »madly« (noro) zaljubljen sam vase, da je pravzaprav čudno, da zmore ljubiti še dve ženski in enega konja povrhu.
VESNA MARINČIČ
OBLETNICE
VLOGA SEDMEGA ČUTA
Prejšnji teden je na posvetu temeljnih kulturnih skupnosti bilo slišati zanimiv podatek, da bo TKS v Ormožu imela na voljo približno 240 tisoč dinarjev za vse svoje letošnje kulturno življenje in kulturne akcije na svojem občinskem območju, ki našteje okoli 18.000 prebivalcev. Ne preveč daljni Ljutomer — je bilo slišati za primerjavo — ima samo nekaj več občanov v svojih občinskih mejah, toda njegov kulturni proračun se bo predvidoma povzpel na 400 tisoč dinarjev. Predstavnica ormoške skupnosti seveda tega primera ni navajala iz škodoželjnih ali podobnih namenov:, bržčas je hotela le ponazoriti, kako se v manjših krajih z manj razvito industrijo in drugim naglo skrči vsota, namenjena za tako imenovano kulturo.
Skoraj nesmiselno je ponavljati, kaj vse sledi iz teh skromnih štovilk. Nekaj neposrednih posledic so navajali že sami predstavniki na imenovanem posvetovanju, najbolj zaskrbljujoča pa je nemara okoliščina, da zaradi tega ni le manj kulturniških razstav in predstav ipd., ampak da območja, v katerih številke zrastejo tako puščavsko nizko, zapušča tudi tisti kader, ki bi lahko bil potencialni-nosilec akcij in morda tudi neposredni pobudnik ali kreator kulturniške tvornosti na lastnem terenu. S tem pa iz teh »manj razvitih krajev« izginja očitno zadnje upanje, da kdaj pozneje po svojem kulturnem potencialu vendarle ne bi nosili znamenja province, ki ga zda na deželi vidi toliko meščanov, čeprav jo morda nekateri izmed njih gledajo samo preko najnižjega plota kakega dolgočasnega predmestja.
Kljub vsemu pa fluktuacija ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo, vsekakor kaže na to, da je vzrok za takšno odločitev »provincialne« narave: v deželici ni moči razviti ustrezne dejavnosti. ker je pač potrebno, preprosto, vse početi po meri nekaj deželičinih veljakov, ki avtoritarno bdijo in odločajo o okusu svojega prebivalstva. Vsaka kritičnost je tako prekršek, ki ima, kot je znano, tem večje razsežnosti, čim ožji so provincialni okviri. Kdor tedaj vztraja v takšnih razmerah, se nazadnje pogosto prostovoljno sprijazni z njimi, s tem pa tudi z nujnostjo, da jih ni treba toliko presegati, kot bolj ali manj le reproducirati.
V tem smislu so torej »manj razvita« območja nemara sama odgovorna za svoje »bele lise«, ki se bleščijo ljudem iz kakšnega kulturnega središča. Če zdaj potegnemo na to mesto zgornji primer o številkah, potem se namerava zapisati, da je zdaj vloga središča zlasti v tem, da »manj razvite« vsaj finančno podpre. To pomeni, da je odločitev republiške kulturne skupnosti, da bo predvidoma 20 odstotkov svojih letošnjih razpoložljivih sredstev usmerjala na manj razvita območja, bržkone tudi pravilna: denar je baje tisti sedmi čut, brez katerega tudi vsi drugi ne pomenijo nič. Potemtakem bi »bele lise« lahko ■ pokrivale različna gostovanja, vendar ne le tista, ki bi si jih izbrali njihovi neposredni porabniki (zgodilo se je že, da le-ti izbirajo samo »ustrezna« gostovanja), pač pa tudi tista, za katera bi kdo kje v kakšnem središču ugotovil in nato sklenil, da jih je v določenem trenutku mogoče videti tudi drugje, ker bi kakšni morebitni zares-provinci pokazale, da je tudi v njej mogoče snovati kritične predstave o marsikakšnih rečeh. Kaiti zdi se, da je kritična refleksija eden izmed prvih pogojev za odpiranje provincialnih meja.
JOŽE HORVAT
Naš VSAKDANJI JEZIK: PO NOVI METODO
Ker sem se zadnjič lotil stvari nespretno in svojega kupa z jezikovnim gradivom nisem nič zmanjšal, čeprav sem se zapisal novim	smerem v	jeziku, naj	poskusim	to
danes	vsaj malo	popraviti.
Imama izrezek iz Dela, ki bo kmalu zastarel: »V enem tednu se bo začela plovba, če ne	bo zahladilo.« Ker je	novica	iz	Tanjuga,	bi bil prej	časnikarju	očital,	da	je
neprevedeno prenesel iz nje besedo »zahla-dilo« — slovensko bi bilo: če se ne ohladi, če ne postane spet hladno. Lahko Pa seveda vidimo v tem obogatitev slovenščine: že spet imamo nov glagol! V članku Pod tem naslovom je sicer rečeno »če. ne bo prišlo do nove ohladitve«, pa to je še Po starem ..
Drug naslov iz istega lista, prav velik:
I »Pedala se vrtijo«. To ni tiskovna pomota, l, zakaj tudi pod naslovom je povedano, da /in}- »John vrti pedala kolesa (ki ga je mimo-L ' grede povedano sam sestavil) okoli sveta«. 1]^ V pravopisu imamo res zapisano »pedal* 'g kot moški samostalnik, za katerega so celo ponujali podomačeni »nogalnik«, vendar za-
kaj bi se tega držali kot pijanec plota? Imejmo še »pedalo«, spet bomo bogatejši. In če se komu zdi, da bi vrinjeni stavek terjal dve vejici — ki ga je, mimogrede povedano, sam sestavil — se lahko taki prenatančnosti samo pomilovalno nasmehnemo.
Še tretji naslov, tokrat vremenarski: »Sončev povratek«. Vrnitev sonca? Le čemu? Že SP 62 si je upal komaj s puščico opozoriti, da se mu zdi vrnitev bolj slovenska, kot tudi ni maral (zelo rabljene in priljubljene) »povratne pošte«, temveč je hotel »odpišite mi s prvo pošto- (to ni bilo sicer krajše in lepše, ampak kdo je to sploh opazil v pravopisu?). No, če se povratirrr k soncu, kar imejmo tudi sončni povratek, zaradi katerega so bili, kot sem zvedel v člančiču, »dani pogoji za dovajanje toplejšega zraka« — kak purist bi hotel, da bi se to glasilo »dane možnosti za pritekanje toplejšega zraka«, vendar ga ne bomo poslušali.
Po t>eh naslovih en podnaslov: »Teme kongresa ekonomistov so imele premajhno
aplikativno vrednost. Ali je ekonomska misel stagnirala?« Malo dolg, vendar poučen podnaslov. Tudi preprostemu načinu mišljenja povprečnega Slovenca je mogoče popuščati samo do neke meje. Lahko bi mu sicer rekli, da so bile razprave (zakaj za te gre) na kongresu premalo uporabne, in se vprašali, ali misel ekonomistov ni napredovala (je zastajala). Vendar naj se tudi povprečni Slovenec počasi nauči učenega izražanja in se seznani z nekaterimi splošno rabljenimi tujkami.
Drug podnaslov: »Za 20 odstotkov manjši odkup vpliva na slabšo založenost mesnic z mesom.« Če skušam ta stavek razumeti po starem, so mesnice slabše založene z mesom že od prej, manjši odkup pa vpliva na to slabšo založenost. Kako vpliva, ni povedano in morda tudi ni potrebno vedeti, vsak si lahko sam kaj misli. Ali pa je bilo morda mišljeno: »Ker je odkup za 20 odstotkov manjši, so mesnice slabše založene«? (»Z mesom« je namreč povsem nepotrebno, saj je jasno, s čim morejo biti založene mesnice.) Vendar teče to moje
umovanje spet po starih kolesnicah, iz kat®-rih pač ne morem tako lahko. Prevelika navada vpliva na mojo slabšo jezikovno prilagodljivost.
Pa še Iz besedila nekega članka: »Za take menijo, da imajo dovolj poti, da vztrajajo pri odgovornem delovanju, vključno z ostavko.« Tako je zapisal beograjski dopisnik Dela, ali bolje rečeno, tako so njegov stavek prevedli Kaj je v resniol zapisal, bi človek rad vedel, saj odstop menda ni najboljša pot za »vztrajanje pri odgovornem delovanju«. Slutim, da je bilo rečeno nekaj takega: Dovolj je poti (z odstopom vred), da vztrajamo pri tem, da mora biti delovanje odgovorno. Iz stavka, kakor je bil preveden, tega najbrž nihče ne bi znal razbrati, pa saj včasih lahko kaj ostane tudi nerazumljivo.
Moj kup se je zmanjšal za šest listov — ne da bi bil sploh koga pograjal! Vse kaže, da je nova metoda dobra in učinkovita.
REZERVIRANO ZA TOFA
Študent
na UNIJI
Nekje sem slišal, da traja študij na naših univerzah povprečno sedem let.
Menda se Nemoi zavoljo tega pritožujejo.
Pravijo, da traja predolgo.
Naših strokovnjakov potrebujejo vse več In več. Naši so najbolj poceni.
Študent, s katerim sem se zapletel v pogovor, ni poceni in noče v Nemčijo.
— Jaz sem resničen patriot. Lahko bi bil že diplomiral, a samo iz ljubezni do svoje domovine nočem.
Nad takšno trditvijo sobesednika sem bil nemalo začuden.
— Seveda, če bi diplomiral, mi je razlagal štrudent, bi se lahko zgodilo, da bi me potegnili v Nemčijo. Tega pa nočem.
— Kaj nočete?
— V Nemčijo, zaboga!
— Pa saj vas nihče ne sili.
— Sedaj ne, a če bi diplomiral, bi me »ilill.
— Kdo?
— Tisti, ki mi doma ne bi dali službo. A jaz sem patriot. Nočem v Nemčijo. Ljubim svojo domovino. Razumete.
— Razumem. Kaj pa sedaj delate?
— Študiram.
— Kaj?
— Vse, kar zahteva moja domovina!
Nad odgovori intervjuvanega študenta sem bil vse bolj presenečen. Vem, da so študentje avantgarda, da se bojujejo za svojo domovino, da so v svojih zahtevah pogosto tudi nerazumljivi, študent, s katerim sem se pogovarjal sedaj, pa mi je postajal docela nerazumljiv.
— Oprostite, ne razumem vas. Kako to mislite, vse, kar zahteva domovina?
— Tako, kot sem povedal. Študiram vse, kar zahteva moja domovina! Razumete?
— Ne!
Z mojim odkritosrčnim odgovorom Je bil zelo nezadovoljen.
— Poglejte, v času obnove je moja porušena in opustošena domovina zahtevala čimveč gradbenikov.
Prikimal sem. Človek je imel popolnoma prav.
— Zato sem se nemudoma vpisal na gradbeno fakulteto. Žal pa je obnova hitreje napredovala kot moj študij In domovina se je začela industrijsko razvijati. Saj se spomnite?
— Kaj se ne bi, sem mu pritrdil, takrat smo se razvijali kot industrijska država.
— Natanko tako, je bil navdušen moj sobesednik, takrat smo z vso paro gradili težko industrijo. Takrat smo
— Torej ste strojnik?
— To pa ne! je odločno odkimal. Še preden mi je uspelo doštudirati, se je pokazalo, da se ne razvijamo v pravo smer. Težka industrija ni bila več naš cilj. Pač pa so nevarne bolezni začele ogrožati našo zdravo stvarnost.
. — Ste zboleli?
— Nasprotno.
— Nasprotno? Kako nasprotno? Kaj nasprotno?
Moj študent se je skrivnostno nasmehnil.
— V domovini je hudo primanjkovalo zdravnikov. Bili smo med zadnjimi na svetu po številu zdravnikov. Takšne sramote nisem prenesel, pa sem se brž vpisal na medicino.
— To je pa zelo lepo.
— Ni lepo!
— Kaj ni lepo.
— Kri. Ne prenesem krvi. Grozno. Povsod sama kri. Hočeš nočeš sem moral odnehati. Pa tako imenitno mi je pristajala bela halja. Škoda. Na mojo srečo pa se je medtem pokazalo, da smo navsezadnje le kmetijska dežela in da moramo vse sile napeti za razvoj kmetijstva in živinoreje. Pri priči sem začel študirati agronomijo.
— Torej boste diplomirali na agronomiji?
— Ne bom. Pokazalo se je, da je kmetijstvo pri nas vendarle preveč pasivno in da se študij agronomije ne splača. Prav tedaj pa smo začeli forsi-rati turizem. V načrtu je bilo nič koliko gradenj turističnih centrov. Ker sem hotel tudi po svojih močeh pomagati turizmu, sem sklenil, da bom arhitekt.
— Lep poklic!
— Lep, a brez možnosti za zaposlitev. Saj vidite, da arhitekti množično drvijo v Nemčijo. Jaz pa sem patriot. Nočem v Nemčijo! Izpisal sem se z
arhitekture in se raje vpisal na pedagoško fakulteto. Zdi se mi, da tak
potrebovali veliko inženirjev. Brž sem ku
se prepisal na strojno fakulteto in za čel študirati z vso vnemo.
študij še najbolj ustreza današnjemu času.
— Ne razumem. Zakaj?
— Dobro veste, da se naša družba bojuje proti bogatenju. Pri nas bogataši niso zaželeni. Ko bom doštudiral, bom postal profesor in tako zanesljivo ne bom nikoli kamen spotike. Se pravi, bogat.
Nazadnje pa sem mu zastavil še eno zelo intimno vprašanje.
— Oprostite, tdvariš študent, koliko ste pa stari?
Spravil sem ga v majhno zadrego. Pa ni bil dolgo v njej.
— Štirideset sem jih bil.
— Kdaj?
— Pred desetimi leti...
Iz vaške cerkve ob obali Gardskega Jezera je namreč nekdo na še nepojasnjen način ukradel dragoceno sliko beneč,anskega slikarja iz 16. stoletja Paula Veroneseja. — Tat, ki je moral biti zelo vitek in okreten, je razbil majhno stransko okno v cerkvi in se povzpel v cerkev. Ker je bil očitno dobro seznanjen z renesančnim slikarstvom, ni niti pogledal drugih platen manjše vrednosti, temveč je samo izrezal iz okvira Veronesejev portret Sv. Ercolana in odšel iz cerkve skozi glavna vrata.
(Dnevnik 30. marca — Tatovi ljubijo Veroneseia)
Pri vsej zadevi je nepojasnjeno pravzaprav samo to, zakaj se je vitki in okretni tat plazil v cerkev skozi stransko okno In ni vkorakal skozi glavna vrata, če je lahko tudi odšel skoznje.
tretjega razreda gimnazije v Kranju. — Irena Snoj, študentka višje šole za socialne delavce v Ljubljani.
(Jana 30. marca — V Kranju je 'bilo naporno)
Prvi podatek je med tekstom, drugi pod sliko skrivnostne Irene. Treba bi se bilo odločiti, ali se piše Bajt ali Snoj in kam hodi v šolo: v kranjsko gimnazijo ali v šolo za socialne delavce v Ljubljani.
Rad smuča, zanima se pa še za namizni tenis, smučarske skoke, nogomet in streljanje; njegov pisatelj je Adam Sienkievvicz, za najljubšo knjigo pa si Je Izbral »Mali vitez«.
(Dnevnik 29. marca — Par številka 11)
To mora kak nov pisatelj: doslej smo poznali samo Henrika Sienkie-vvicza.
V Jugoslaviji se mudi na obisku kitajska gospodarska delegacija, ki se med drugim zanima, kakšne so možnosti za blagovno menjavo med Jugoslavijo in Kitajsko. Kitajci se predvsem zanimajo za naše precizno orodje, rentgenske aparate, ladijsko opremo in še posebno za tovornjake nad 8000 ton nosilnosti.
(Dnevnik 29. marca — Kratko — Jedrnato)
Seveda, Kitajcev je veliko, pa bi jih radi prevažali s kamioni vsaj po 130.000 naenkrat.
Ime: Irena Bajt, doma Iz Orehka (nekaj postaj z avtobusom do Kranja in do šole, Je rekla), torej dijakinja
Prvi prednik se je na otoku prikazal okoli leta 1600 In sl Je prislužil plemiški naslov, ker je postavil vrsto mlinov za predelavo oliv In Berlingueri imajo še dandanes v grobu razen obveznih treh zvezd tudi oljčno vejico.
(Delo 1. aprila — Za konec tedna — Enrico Berlinguer)
Verjetno Imajo Berlinguerji zvedze In oljčno vejico v grbu in ne v grobu.
OGLEDALO
POMURJE
BO IMELO SVOJO
TELEVIZIJO
ČLANI RADIO-KLUBA V MURSKI SOBOTI PRIPRAVLJAJO PRVI AMATERSKI TELEVIZIJSKI STUDIO V JUGOSLAVIJI
e vas pot zanese v Mursko
C Soboto in se želite pogovoriti s člani tamkajšnjega radiokluba, ne bodite v zadregi, če ne poznate pomurske prestolnice. Kogarkoli boste vprašali, vsakdo vas bo napotil v malce temačen mestni park, v katerem se skriva pritlično poslopje soboškega radio-kluba. Ob tej omembi je treba takoj pristaviti, da poslopje ni njihovo, delijo si ga z mestno organizacijo Ljudske tehnike.
Zanimiva je zgodbica o tem, kako so člani radio-kluba prišli do svojega »studia«. Na prostoru, kjer je njihova pritlična stavba, je bila včasih zgradba, približno dvakrat manjša od sedanje. Soboška občina je članom radio-kluba prepustila nekaj starih hiš, ki so jih podrli, in z izkupičkom za prodani rabljeni gradbeni material so kupili vse potrebno za zidavo lastne strehe. Sami so postavili tudi štirideset metrov visok antenski stolp z antenami za kratkovalovne frekvence, UKV in VHF. Na montažo pa čaka še šest anten za soboško lokalno televizijo, ki je bila razlog našega prihoda.
Radio-klub v Murski Soboti obstaja že toliko časa, da celo najstarejši čiani ne vedo, kdaj so ga ustanovili. Zanesljivo je ugotovljeno le to, da so že delovali v času, ko so pomurske vasi še čakale na elektrifikacijo. Radioklub je takrat po vaseh pripravljal tečaje in predavanja o uporabi elektrike v gospodinjstvu. Šele kasneje je začel uveljavljati svojo sedanjo dejavnost, ki obsega izdelavo in popravilo kratkovalovnih in ultrakratkovalovnih sprejemnikov in oddajnikov, radiotelegrafske tečaje in poučevanje pripadnikov civilne zaščite.
— Za televizijo smo se odločili, ker smo želeli poenostaviti prenos naših tečajev po pomurskih vaseh, pravi tehnični vodja radio kluba Anton Grčar, v »ci-vilu« tehnik na relejni postaji RTV Ljubljana. »S televizijo bi lahko prenašali predavanja in tečaje iz Murske Sobote po vsem Pomurju, s posebnimi antenami pa bi naše oddaje spremljali tudi na zaslonih do Maribora in sosednje Hrvatske. Takoj pa naj pristavim, da bodo amatersko televizijo lahko gledali le člani kluba z uporabo posebnih konvertorjev, ki jih izdelujemo sami.«
Amaterska televizija v svetu že dalj časa ni nobena novost, saj mednarodna organizacija radioamaterjev dovoljuje postavitev amaterskih televizijskih postaj, v skladu z dogovorjenimi frekvencami, ki ne motijo komercialnih in profesionalnih televizijskih družb. V Jugoslaviji vprašanje amaterske televizije še ni rešeno in ne ve se natanko, kje so vzroki. Tako soboški »televizijci« še nimajo dovoljenja za delo, slišali pa so celo glasove, da bodo morali delati le kot tako imenovana zaprta televizija, ki namesto brezžičnega prenosa slike in zvoka uporablja prenos po kablu. Takšno stališče, ki, jasneje povedano, pomeni prenos oddaje iz ene sobe v drugo, je za člane soboškega radio-kluba popolnoma nesprejemljivo, upajo pa, da bo Radioamaterska zveza Jugoslavije dopustila uporabo televizije na amaterskih frekvencah. Z amatersko televizijo bi iz Murske Sobote lahko hkrati prenašali predavanja obveznikom predvo-jaške vzgoje in civilne zaščite po vsem Pomurju, nameravajo pa tudi prenašati ob morebitnih elementarnih nesrečah.
— Naš amaterski zaslon je prvič oživel ob dnevu mladosti, vendar slika ni bila najboljša, saj na kraju, kjer smo snemali, ni bilo elektrike in smo naprave napajali iz'bencinskega agregata. Veliko boljšo sliko so imeli priložnost videti udeleženci lanskega jubilejnega zbora ob 25-letnici Zveze radioamaterjev na Tacnu. Takrat smo stari oddajnik zamenjali z novim — seveda smo ga izdelali sami. Udeleženci zbora so bili
m
Takole bomo snemali: tehnični vodja soboških »televizijcev« Anton Grčar
navdušeni, le nekaterim članom Zveze 1 radioamaterjev naša »predstava« ni bila všeč. Vzrokov nismo izvedeli, se spominja Anton Grčar.
Klub, ki šteje okoli dvesto osemdeset članov, med katerimi jih ima približno' dvesto dvajset licenco za delo s kratkovalovnimi in UKV oddajniki, zahteva precejšnja finančna sredstva. Soboška občina je lani za celoletno delo dodelila klubu le 4.000 dinarjev, primaknila pa je še stari milijon, s čimer so člani radio-kluba poravnali večji del stroškov za nakup televizijske kamere ITC. Druga sredstva, ki jih potrebujejo za redno delo, zaslužijo člani radio-kluba sami. Nobena prireditev, kjer je po-
trebno ozvočenje, ne mine brez njihove pomoči, poleg tega usposabljajo tudi ra-
diotelegrafiste in radiomehanike za potrebe JLA. S tem ustvarijo približno 50.000 dinarjev lastnega dohodka, ki ga potrebujejo za tehnično opremo kluba in za tekmovanja. Naprave večidel izdelujejo sami, saj redno spremljajo tujo strokovno literaturo in nakupijo le najbolj potrebne dele. Tako je kljub skromnim finančnim sredstvom, ki jih prejemajo, vrednost njihovih naprav okoli 450.000 dinarjev.
Še vedno pa nismo omenili vse njihove dejavnosti. Vsako leto eno nedeljo pred prvim pomladanskim dnem priredijo UKV oddajo »Pomlad na radijskih valovih«. Na letošnji oddaji so sodelovali pionirji iz osemletk na Cankovi, v Puconcih, Dokležovju, prva osemletka iz Murske Sobote ter njihovi vrstniki iz Mozirja, Varaždina in Murskega Središča. V daljšem sporedu so pionirji recitirali, se pogovarjali s svojimi vrstniki ter zamenjavali naslove. In načrti za prihodnje?
— Vsekakor nadaljevanje že začetega dela s televizijo. Naš antenski stolp bomo v kratkem opremili s šestimi antenami za prenašanje televizijskega sporeda. V Murski Soboti gradijo dom kulture, pa bomo tudi mi skušali pristaviti svoj piskrček. Foto-klub in še nekatere sekcije Ljudske tehnike bi se preselile v dom kulture, tako da bi vsa zgradba pripadla nam, je kratek sprehod po »studiih« soboške televizije končal Anton Grčar.
U
i' M
BOŽO MAŠANOVIČ
m™
m MM
«
^Ippi£ <«*
t
NA SMRT OBSOJENE: preveč kokoši, prenizka cena
ŽIVINOREJA
POKOL KOKOŠI V AMERIKI
Amerika je dežela kokoši — ra vsakega prebivalca ZDA prideta po dve. Tri četrtine kokoši redijo z enim samim namenom: da bi nesle jajca. In prav tu je težava: nesnic je preveč, jajc pa tudi, zaradi česar je cena za ducat padla na 40 centov, kar je najnižja cena v zadnjih tridesetih letih.
Kako je prišlo do tega? Zelo preprosto. Leta 1969 in v začetku leta 1970 so jajca po dolar za ducat, kar pomeni, da se je z njimi dalo lepo zaslužiti. In ker je ljudi, ki bi ra-
di lepo zaslužili, povsod dovolj, so se številni ameriški farmarji preusmerili na gojenje kokoši. Zaradi konkurence pa so se pozabili sporazumeti glede največjega dovoljenega števila kur, s čimer bi si zagotovili stalne cene. In cene so padale, tako da stane zdaj duoat jajc pet centov manj, kakor znašajo zanj proizvodni stroški.
Pred nedavnim je komisija za poljedeljstvo predlagala zakon, po katerem naj bi vsak rejec poklal določen odstotek
svojih kokoši. Ponudba jajc bd se tako zmanjšala, cene pa povišale.
Čeprav bi ta predlog marsikaterega rejca rešil stečaja, ga niso vsi z veseljem pozdravili. Nekdo je, na primer, takole protestiral: »To je pokol in hkrati huda krivica. Predlog zakona je namreč obsodil na smrt samo kokoši, medtem ko bd petelini odnesli zdravo kožo. Cesa takega si zdaj, ko se ženske tako zagrizeno bojujejo za svojo osvoboditev, ne moremo privoščiti.«
ZDA
VZGOJA
KJE JE BOLJŠA - V ZDA ALI SZ?
Pred nedavnim je izšla knjiga »Dva svetova otroštva: ZDA in SZ«, ki jo je napisal dr. Bonfen-brenner s havardske univerze. Ameriški sociolog, ki je v zadnjih desetih letih sedemkrat obiskal Sovjetsko zvezo, velja za natančnga, zanesljivega znanstvenika, ki se pri svojih sklepih opira na testno raziskovalno delo in ne morda na ugibanja. Zato njegovim ugotovitvam ne manjka tehtnosti, čeprav jih v njegovj domovini verjetno niso sprejeli ravno z veseljem.
Sovjetski otroci so — tako dr. Bronfenbrenner — nasploh prijaznejši, odgovornejši, bolj olikani in manj nagnjeni k antisocialnosti alj nepoštenosti kakor njihovi ameriški vrstniki. Na zahodu je velikokrat slišati očitke, da imajo sovjetske matere, katerih večina je zaposlena, svoje otroke v vrtcih. Zaradi tega je prav zanimiva ugotovitev, da so sovjetski otroci v
resniči deležni precej več stikov z materami kakor otroci vZDA.
S sovjetskim dojenčkom se že od rojstva dalje ukvarja precej odraslih, ne le mati. Res je sicer, da veliko otrok v SZ hodi v vrtce, res pa je tudi, da je veliko sovjetskih otrok do dne, ko ga prvič pošljejo v vrtec, deležen več pozornosti kakor enako star otrok v ZDA.
Sovjetske matere in vzgojiteljice krotijo otroke, kadar so poredni, tako, da jim odtegnejo kanček ljubezni, in ne z grožnjami, da jih bodo kaznovale. Jasno je, da je taka metoda lahko uspešna le tedaj, če otrok čuti, da je ljubljen.
Pri tem pa ne gre prezreti, da sovjetski otrok zavest, da s porednostjo prizadene svoje starše, kaj kmalu prenese na kolektiv. Vcepijo mu namreč občutek, da s slabim vedenjem ali slabim uspehom prizadene skupino in prek nje večje in večje
skupine, od razreda prek šole do tovarne in naposled vse države. Slaba stran te metode je, da postavlja interese skupnosti toliko nad zasebne interese, da duši pobudo posameznika.
Čeprav sovjetski starši morda prebijejo na delu več in doma manj časa kakor ameriški, pa se v prostem času mnogo bolj posvetijo svojim otrokom. Ugotovitev, da so čustvene vezi med starši v SZ trdnejšj kakor v ZDA, ni prav nič presenetljiva. Zaradi tega tudi družina v ZDA izgublja svoj pomen. Preprosteje povedano: ameriški otroci prebijejo čas z vrstniki ali pred televizorji, zelo malo pa so skupaj s starši ali drugimi odraslimi.
Idealna vzgoja bi bila nedvomno taka, ki bj mladim ljudem dala moč, da se kadar je to potrebno, odpovedo lastnim željam v korist skupnosti, in ki bd hkrati ohranili v njih neodvisnost mišljenja in pobude. Sovjetska vzgoja teži k žrtvovanju posameznika skupnosti, ameriška pa je individualnost dolgo časa tako poudarjala, da je interes skupnosti izgubij vskršen pomen. Tako v SZ kakor v ZDA bi bilo torej mogoče pri vzgoji še marsikaj storiti. Se posebno ameriški starši bi se lahko zamislili — in se nekoliko bolj posvetili svojemu naraščaju. Vsaj glede ljubezni v predšolski dobi so namreč sovjetski otroci precej na boljšem od ameriških vrstnikov.
ČRNEC —
PODPREDSEDNIK?
Nenadoma — vsaj videti je tako — so se v ZDA pogovori na temo »črnci v politiki« obrnili v povsem novo smer. Vprašanje se zdaj ne glasi več »Ali sme črnec voliti?«, marveč »Ali je lahko črnec izvoljen za podpredsednika, senatorja, člana kongresa, župana?« Odgovor, ki je prišel nepričakovano hitro, se glasi: »Da!«
Od leta 1958 sem je Gallupov inšitut ameriške volivce, ali bi glasovali za temnopoltega predsedniškega kandidata, če bi bil kos dolžnostim ameriškega predsednika. Pred trinajstimi leti je le 38 odstotkov anketiranih volivcev odgovorilo pritrdilno. Zdaj pa bi temnopoltega kandidata volilo že 70 odstotkov volivcev. Odstotek pritrdilnih odgovorov na omenjeno vprašanje se je večal od ankete do ankete. Edina izjema je bilo leto 1960, leto »blaak power« in hudih črnskih nemirov.
Predsodki proti temnopoltim politikom očitno naglo plahnijo. Najvidnejše spremembe doživlja ameriški Jug, ki je bil dolga prava trdnjava rasizma: malone polovica anketiranih volivcev z juga je odgovorila, da barva kože ne bi vplivala na njihovo odločitev na predsedniških volitvah.
Medtem ko se nazori ameriških belcev na Jugu tako ugod-
no spreminjajo, črnci dobivajo pozicije. Od leta 1965, ko je Martin Luther King temnopoltim Američanom pridobil volivno pravico, se je število črnih volivcev povečalo za več kakor milijon. Pred štirimi leti je bilo v volivnih komisijah v vseh Združenih državah le 180 črncev. Leta 1971 jih je bilo samo v državah nekdanje konfederacije že 711.
Tudi na severu ZDA je prišlo do pozornosti vrednih sprememb. Sever ima zdaj 12 članov kongresa, 168 zakonodajalcev, 48 županov, 575 drugih državnih uradnikov, 372 članov šolskih odborov ter 144 sodnikov in mirovnih sodnikov, ki so temne polti. Odstotek temnopoltih zakonodajalcev v Ohiu je večji od odstotka temnopoltih prebivalcev v tej zvezni državi. Prav tako je v Pittsburgu odstotek temnopoltih svčtnikov večji od odstotka temnopoltih meščanov.
Ker bo predvidnoma čez petnajst let v večini enajstih največjih ameriških mest skoraj polovica meščanov temne polti, so možnosti ameriških črncev glede oblasti prav obetavne — ne glede, na to, da se dandanes še otepajo z nezaupanjem vase, s težnjami predsednika Nixona, da bi jim priškrnil volivne pravice, in s pomankanjem denarja.
TANCICA IN RISBA IZ LETA 1054: astronomija se je pomešala z arheologijo
ASTRONOMIJA IN ARHEOLOGIJA
KDAJ JE ŽARELA TANČICA?
Revija »Arčheology« je navadno posvečena sila »zemeljskim« zadevam. V njeni zadnji številki pa je med pismi bralcev objavljen prispevek astronomov Johna C. Brandta, Stephena P. Marana in Theodora Stecherja, ki prosijo arheologe, naj jim pomagajo določiti starost nebesnega pojava, ki že dolgo zbuja posebno pozornost zve-zdoslovcem. Gre za meglico Tančico v Labodu, v katere središču, ki je oddaljeno od Zemlje kakih 1.500 svetlobnih let, so odkrili pulzar. Morda se bo kdo vprašal, kaj imajo arheologi opraviti z zvezdami. Menda kar precej, po besedah astronomov.
Meglica Tančica in njen pulzar sta ostanka razmeroma redkega nebesnega pojava: supernove, to je zvezdne eksplozije. Astronomi vedo, da je neko drugo supernovo, to je tisto, ki je leta 1954 ustvarila znamenito Rakovo meglico tn njen
pulzar, opazovalo nekaj kitajskih astronomov, ki so vestno zapisali podatke o tem dogodku. Isto supernovo so opazili tudi na drugem koncu sveta — v Severni Ameriki. Dokaz za to je stenska slika, ki so jo odkrili v neki jami na severu Arizone.
Snovi, iz katerih sta meglica Tančica in njen pulzar, pa je izbruhala mnogo starejša supernova. Astronomi sodijo, da je do te eksplozije prišlo približno 9.000 let pred našim štetjem. Zvezdna eksplozija, ki je bila videti kot nova zvezda, velika verjetno za četrt Lune, je moTda napravila na kakega primitivnega »zvezdogleda« tolikšen vtis, da jo je naslikal na steno svoje votline. In taka jamska slika ter seveda njena starost je tisto, kaT bi astronomi radi od arheologov. Morda bodo imeli srečo, tako eni kot drugi...
MEDICINA
KULT
VITAMINA E
Čeprav so vitamun E odkrili že pred okroglo petdesetimi leti, je hila ta organska spojina za zdravnike dolgo prava uganka. Njegovo delovanje pravzaprav še dandanes ni natančno pojasnjeno, dasi zdaj nihče več ne dvomj, da je človeku koristno. V zadnjem času je na zahodu opazita celo pravi kult vitamina E. Pripisujejo mu celo vrsto domala nadnaravnih učinkov: zdravil naj bi sterilnost in impotenco, prečeval spontane splave, pomagal zoper srčne bolezni m akno, odstranjeval znamenja preutrujenosti in napetosti, pospeševal celjenje ran in opeklin ter zadrževal procese staranja. Pri tolikerih čudežnih lastnostih, ki pa jim večina resnih znanstvenikov ugovarja, ni nič čudnega, da je povpraševanje po vitaminu E v Združenih državah močno narasla Nekatere lekarne in drogerije poročajo, da se je prodaja tega vitamina v primerjavi z lanskim letom petkrat povečala. Ponekod pa je vitamin E po prodaji celo prehitel vitamin C, ki že dolga leta liživa precejšnjo pri ljubljenost.
Eden najbolj vnetih zgovorni-kov čudežnega vitamina je dr. Evan V. Shute, predstojnik Shu-tovega inštituta za klinično in laboratorijsko medicino v Londonu v kanadski pokrajini Ontario. »To je najbolj vsestranski vitamin, kar jih poznamo,« pravi kanadski zdravnik. »Pospešuje krvni obtok in oskrbo organizma s kisikom ter krepi mišice. Uživanje večjih količin vitamina E izboljšuje domala vse funkcije človekovega organizma.« Takim In podobnim hvalicam oporeka precej znanstvenikov, češ da znanstveno sploh niso dokazane. Vitamin E je najti v svežem sadju in zelenjavi, vendar pa se količina tega vitamina v telesu zmanjšuje le počasi, tudi če z jedilnika odstranimo vsakršno presno hrano. Edina sprememba, ki jo je bilo opaziti pri ljudeh, katerim dalj časa niso daiali vitami-mina E, je bila nekoliko krajša življenjska doba rdečih krvničk.
Čeprav so le redki tisti, ki vitaminu E z vso resnostjo pripisujejo vsestransko ugodno delovanje. pa domala nihče ne za-
nika, da je biološko ravnovesje v organizmu in potemtakem tudi za zdravje prav toliko potreben kakor vsi drugi vitamini. To pa seveda še ni razlog za to, da bi tablete vitamina E kupovali kot sladkorčke
INDIJA
CESARICA IN KRALJICA
Ob koncu indijsko-pakistanske vojne je neki britanski diplomat pripomnil, da je zmaga napravila Indiro Gandhi za »indijsko cesarico«. Po nedavnih volitvah, na katerih je kongresna stranka In-dire Gandhi slavila doslej najprepričljivejšo zmago v vsej zgodovini neodvisne Indije, pa je neki ameriški diplomat takole dopolnil komentar britanskega kolege: »In to je njeno kronanje.«
Volitve so bile v resnici pravo zmagoslavje za indijsko ministrsko predsednico. Leto dni poprej je z geslom »Garibi hatao« (Konec revščine) svojo razcepljeno stranko sicer pripeljala do volilne zmage, vendar pa je kongresna stranka izgubila nadzor nad nekaterimi ključnimi pokrajinami. Na zadnjih volitvah pa je nova kongresna stranka dobila sedemdeset odstotkov sedežev v parlamentu, tako da bo vladala v sedemnajstih izmed skupaj enaindvajsetih indijskih pokrajin.
Vojaška zmaga nad Pakistanom je precej pripomogla k priljubljenosti Indire Gandhi pri volivcih. Prebivalci zahodne Bengalije, ki so ji še posebno hvaležni, ker se je zavzela za neodvisnost Bangladeša, jo imenujejo »mataji« (mati) in so njeni stranki dali dvotretjinsko večino v svoji skupščini, ki šteje 280 sedežev. Med predvolilno kampanjo je Indira Gandhi prepotovala po Indiji po približni oceni 90.000 km. Trud se ji je bogato poplačal: zdaj ima vso možnost, da tudi v praksi izpelje svoje notranjepolitične načrte, med katerimi velja še posebej omeniti pomoč kmetom in uspešnejšo delitev zemlje. Poleg tega pa je prepričljiva zmaga okrepila tudi njene zunanjepolitične pozicije, za kar so tu že prvi dokazi. Pakistanski predsednik Ali Buto je nedolgo tega dejal, da je pripravljen umakniti dolgoletne zahteve po Kašmiru, kar daje slutiti, da Je Nehrujeva hči pripeljala svojo domovino v novo obdobje.
POBEG IZ HANNOVERSKE BOLNIŠNICE
H
))))
))))
M GMB>D
Mi se pa že ne damo!!!
VELIKA BRITANIJA
COPATARSKI VOHUN
Kako se lahko prebiješ v vohunski posel? Zelo preprosto, se norčuje časopis »Time« in nadaljuje: Zono pošlješ na sovjetsko veleposlaništvo in ji naročiš, naj tam pove, da bi rad postal vohun, ker moraš po hitrem postopku priti do denarja za nekaj neodložljivih računov Nemogoče? Nikakor ne. Natanko to je storil enaintridesetletni podmomiški poročnik britanske kraljeve mornarice David James Bingham, ki ga je pred nedavnim neko bri-
BINGHAM: zastaviti je bilo treba celo fotoaparat
tansko sodišče obsodilo na enaindvajset let ječe, ker je baje za 5.520 dolarjev Sovjetski zvezi prodal nekaj obrambnih skrivnosti, ki so bile — tako pravi državni tožilec — »neprecenljive vrednosti«.
Ko je bila sodba izrečena, se je Binghamova žena Maureen onesvestila. Malo kasneje pa so jo britanski televizijski gledalci lahko občudovali med dolgim intervjujem, ki ga je britanska televizija prenašala iz razkošnega Binghamovega stanovanja, katerega oprema je stala toliko, da sta se Binghama kljub »honorarnemu delu« dušila v dolgovih. Maureen je novinarjem zaupala, da je pravzaprav ona • kriva za vse, ker je moža pregovorila, da je postal vohun. Hkrati pa se je pobahala, da so jima Rusi dali več denarja, kakor je njen mož priznal na sodišču — vsega skupaj okoli 12.000 dolarjev.
Začelo se je leta 1969, ko je Bingham, ki je moral v posteljo zaradi težav s hrbtenico, potožil svoji boljši polovici, da se s plačo britanskega mornariškega poročnika ne da shajati. Maureen mu je svetovala, naj »gre k Rusom«. Zamisel se mu je zdela dobra, pa je na listek napisal svoje ime, svoj čin in svoje delovno mesto (bil je strokovnjak za boj proti podmornicam in za torpeda v britanskem pomorskem oporišču v Portsmuthu) in ga izročil Maureen, da ga je odnesla na sovjetsko veleposlaništvo v Londonu. Ko so ga z ozdravljeno
hrbtenico odpustili iz bolnišnice, so ga Rusi povabili na sestanek v London. Ob vodki so mu dah »majhen« predujem in mu naročili, naj fotografira »vse, kar bi lahko bilo zanimivo«. Bigham, ki je s svojo prepustnico lahko prišel tud; do »strogo zaupnih« dokumentov, je med drugim fotografiral tudi podatke o sonarskih sistemih in o vojaškem proračunu britanske mornarice. Posnete filme je puščal na dogovorjenih krajih, kjer je dobival v zamenjavo nove filme, navodila in denar.
Kljub dodatnemu viru dohodkov se Binghama nista mogla izkopati iz dolgov. Preganjali so ju s kopico računov, tako da je moral Bingham naposled zastaviti celo fotografski aparat, ki so mu ga dali na sovjetskem veleposlaništvu. Hkrati pa ga Je začela peči vest. In avgusta lani je enemu starejših oficirjev na svoji ladji priznal, da vohuni za Sovjetsko zvezo. Do njegovega priznanja je prišlo le nekaj tednov prej, preden so Britanci izgnali Iz Londona 105 sovjetskih diplomatov
Po obravnavi je bila Maureen silno zgovorna. »Moj mož je bil bedak, da se je sam prijavil,« je povedala novinarjem Daily Mai-la in dodala: »Filme sem na dogovorjene kraje nosila jaz. Spra-šujeni se, zakaj pravzaprav niso obsodili tudi mene.« Isto se je pred nedavnim vprašal tudi britanski državni tožilec in vložil tožbo še proti njej...
Da bi privabili japonsko industrijo T ZDA, številni zastopniki Južnih, srednjih in zahodnih ameriških zveznih držav iščejo po Japonskem primerne investitorje. Severna Karolina, ki jo uvoz Japonskega tekstila hudo žuli, poskuša prepričati največjo japonsko tovarno sintetike, naj na njenem ozemlju zgradi obrat za proizvodnjo poliestrskih vlaken. Louisiana, ki ima bogata ležišča nafte in zemeljskega plina, bi rada kako japonsko jeklarno ali petrokemično tovarno. Tudi Was-
hington, ki ga je kriza v letalski industriji hudo prizadela, snubi japonski kapital. Ameriške države in mesta ponujajo Japoncem popust pri davkih in subvencije pri šolanju osebja. Kljub vabljivim ponudbam pa japonski investitorji Američanom doslej še niso hoteli udariti v roke. Menda zaradi nestabilnih razmer glede delovne sile.
Kalifornijska družba Occidental OH je morala odšteti lep kup denarja, da je dobila eno zadnjih naftnih koncesij, Id jih je tujim družbam še odobrila nigerijska vlada. Na novo ustanovljena družba Nigerian National OH Corp. (NNOC) ne bo dobUa le 51% od-bička nove nigerijske podružnice Occidental Oil, temveč tudi pet milijonov dolarjev začetne premije, še preden bo stekla proizvodnja. Visoka cena pa se utegne lepo obrestovati. Vlada v Lagosu je namreč družbi Occidental dovolila zgraditi v bližini Lagosa hotel s petsto sobami, katerega gradnja bo stala deset milijonov
dolarjev in ki bo kot prvi svoje vrste v tem delu sveta gotovo prinašal mastne dobičke — nemara celo večje kakor naftna koncesija.
Alžirski Socičtč Nationale des Industries de la Cellulose* (SONIC) je s francosko firmo Creusot-Loire In angleško družbo Parsons 4 Whittcmore Lyddon sklenila pogodbo o gradnji tovarne papirnih Izdelkov v Saldi, ki bo stala 40 milijonov dolarjev. Francozi in Angleži so se s pogodbo zavezali, da bodo izučili osebje za novo tovarno, ki ji bodo v prvem letu obratovanja da-jaU tudi vso tehnično pomoč. Pričakujejo, da bo tovarna leta 1974 izdelala po sto ton papirnih Izdelkov in valovite lepenke na dan.
V Phoenizu je v starosti 84 let nmrl Edmond A. Guggenlieim, vnuk Meyerja Guggenlieima, švicarskega izseljenca, ki je v ZDA začel z majhno kramarijo in se z leti dokopal do pravega rudni-
škega in topilniškcga imperija. Edmund Guggenheim je skoraj pol stoletja nadzoroval družinske bakrene posesti na zahodni pol-obH. Nekaj več kot trideset let pa je bil tudi predsednik »Murry and Leonine Guggenheim Foundation«, ki za revne plačuje zobozdravstvene storitve.
V Las Vegasu sta se poročila triintridesetletna filmska igralka Jean Seberg, ki je zaslovela leta 1956 z vlogo Jean d’Arc, in se-demindvajsteletni Dennis Berry, v Parizu zaposleni filmski režiser ameriškega rodu. Zanjo Je to tretji zakon, zanj pa prvi.
Devi Sukarno je silno žalostna, ker je »prisiljena storiti nekaj, kar sploh ni elegantno«. To nekaj je tožba proti enemu tokijskemu dnevniku, eni poročevalni agenciji in dvema vodilnima japonskima tednikoma, ki so o lepi vdovi nekdanjega Indonezijskega predsednika »ustvarili napačno in škodljivo podobo«.	»Ze	nekaj
let,« pravi Devi. »te publikaelie
perejo Japoncem možgane z izmišljotinami o meni.« In kaj je izbilo dno sodu Devine nekajletne potrpežljivosti? Novica, da je njen zaročenec (španski bankir) povezan z mafijo. Kolikšno odškodnino za oblateno ime naj zahteva, se Davi še ni odločUa. Domnevamo pa lahko, da kar zasoljeno, zakaj »moji izdatki niso ravno majhni, veste...«
Francoska igralka Catherine Deneuve ne izgublja besed o e-mancipaclji, temveč mirno ubira svojo pot. Leta 1963 je imela otroka z režiserjem Rogerom Vadimom, s katerim pa se ni hotela poročiti »zgolj zaradi tega, da bi zadostila normam«. Pred nekaj leti se je ločila od britanskega fotografa Davida Baileya, zdaj pa njeni prijatelji vedo povedati, da spet pričakuje otroka. Catherine kake poroke ne omenja. Prav tako molži tudi italijanski igralec Marcelin Mastroiannl, s katerim je živela zadnje čase.
Predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bijedič je za novosadski Dnevnik izjavil:
»Težko je ugoditi vsem. Vsi bi radi poceni živeli in drago prodajali.«
Direktor zveznega zavoda za cene je zanikal, da bi na njihovem zavodu čakalo 35.000 zahtev za višje cene. Jugoslovanski časniki o tem pišejo že nekaj mesecev, direktor pa je šele zdaj' našel čas za demantiranje takih novic.
Okrožno javno tožilstvo v Splitu je sporočilo, da je sodišče uvedlo preiskovalni postopek proti Branku Kadoviču. trenerju košarkarjev splitske Jugopia-stike. Radovič, ki je bil prej referent za poslovni prostor v podjetju za gradnjo Splita, naj bi prejel denarno podkupnino. Baje je za podpis neke pogodbe dobil 3.000 nemških mark nagrade. Radovič je v priporu, košarkarje pa trenutno trenira igralec Skansi.
Predstavniki transportnih podjetij Transjug, 2TP Zagreb, Du-navskega Lloyda iz Siska, Jugoslovanskega rečnega brodar-stva iz Beograda ter pristanišč v Sisku, Osijeku in Vukovaru, so prejšnji teden ustanovili koordinacijski odbor za prevoz železove rude. Kot je znano, je Transjug sklenil petletno pogodbo z avstrijsko železarno Voest lz Linza, da rude ne bodo več vozili po najbližji poti, torej čez Slovenijo, temveč po daljši po-
lip reko Siska in Osijeka. Zahteve ZTP Ljubljane in gospodarske zbornice, da taka pogodba ne bi smela veljati, so bile zaman. Člani koordinacijskega odbora pravijo, da bodo s temi prevozi ustvarili za 3,5 milijona dolarjev večji devizni priliv.
Prejšnji teden je v prostorih turistične agencije Jugoturs v Stockholmu eksplodirala bomba. Poškodovanih ni bilo, požar pa je uničil tri pisarne in pohištvo. Zenska, ki je ravno takrat šla v službo, je opazila, da je neki dolgolasec vrgel nekaj v prostore turistične agencije, takoj nato pa je počilo. Švedska časopisna agencija TT je zvedela, da so bombo podtaknili ustaški teroristi.
Naši trgovci in gostinci so že dosti prej pričakovali v času velikonočnih praznikov živahen dotok turistov iz Avstrije in Italije. Pri tem so imeli v mislih več kilometrov dolge kolone av-
tomobilov na mejnih prehodih, kakršne so se ponujale očem lani in predlani. Letos ni bilo kolon, še gneče ne. Oez mejo je le tu in tam smuknil kak avto. Vzrok: črne koze. Tudi Avstrijci so letos raje ostali doma. Ljubljanski hoteli, ki so bili do zadnjega trenutka rezervirani za tuje skupine, so zevali prazni. Turistične agencije so v zadnjem hipu rezervacije odpovedale. Strah pred črnimi kozami je povsem ohromil začetek turistične sezone. Pričakujejo, da se bo stanje sčasoma izboij-šalo. Nevarnost bo dosti manjša, ko bodo cepljeni vsi v Sloveniji. Množično pa cepijo tudi prebivalce mesta Trsta, ki je prometno zelo Izpostavljeno. Medtem ko so bili obmejni prehodi z Italijo brez gneče, pa je bila gneča na obmejnih prehodih z Avstrijo. Kolone avtomobilov v Šentilju so bile tudi do 10 km dolge. V koloni so bili predvsem zdomci, ki so za praznike prišli obiskat domače.
število carinikov na tem obmejnem prehodu se je v kritičnih dnevih potrojilo.
Škofja Loka je v teh dneh prizorišče imenitne umetniške razstave. Loškemu muzeju je Na rodna galerija iz Ljubljane po sodila za razstavo »Od baroka do impresionizma« dragoceno zbirko starih slik. Na razstavi je moč videti portrete Valentina Metzingerja in Fortunata Berganta pa slike Antona Čibeja Franca Kavčiča, Jožefa Tominca Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Franza Goldsteina. Marka Pernharta, Antona Karingerja. brata Šubic, Jožefa Petkovška, Ferda Vesela, Ivano Kobilica, Antona Ažheta, Gvidona Birolo in impresioniste Riharda Jakopiča, Mateja Sternena Matijo Jama in Ivana Groharja. Značilno je, da na tej razstavi vrhun sklh slovenskih upodabljajočih umetnikov zasledimo kar več imen domačinov iz Poljanske in Selške doline.
T
NERAZVITI
MILIJARDE ČAKAJO NA DOGOVOR
Rok za sprejem zakona o delitvi sredstev iz zveznega sklada za kreditiranje razvoja nerazvitih republik in pokrajin Kosovo, je znova prekoračen. Prizadete republike in' pokrajine, kot se zdi, se nikakor ne morejo dogovoriti o načinu delitve. Vsi dosedanji poskusi niso obrodili sadov.
Denar, ki je namenjen kreditiranju razvoja, je še vedno blokiran na žiro računu sklada, saj so do sprejema ustreznega zakona ustavili vsa izplačila. Glede na stališča republik (BiH, Cma Gora in Makedonija) ter pokrajine Kosovo, se lahko zgodi celo, da bo moralo vmes poseči predsedstvo SFRJ.
Lani'so prenehali veljati mnogi zvezni zakoni, med drugim tudi zakon o delitvi sredstev iz sklada za nerazvite. Kljub temu, da so rešili mnoga sporna vprašanja, katerih nosilec je bila federacija, je vprašanje delitve sredstev med nerazvite ostalo odprto. Prvi rok za sprejem u-streznega zakona je bil 30. november Janškega leta. V predvidenem roku zvezna skupščina zaradi nasprotij ni mogla sprejeti zakon, zaradi česar je SDK takoj ustavila vsa izplačila. Zvezni izvršni svet je predlagal naj bi rok za sprejem zakona podaljšali do 30. marca letos, s čimer so se prizadete repub-
like popolnoma strinjale. Iz delavo zakona so poverili zveznemu sekretariatu za finance.
Izvršni svet Bosne in Hercegovine je izdelal načrt zakona o kriterijih za delitev sredstev, vendar ostali koristniki sklada tega načrta niso sprejeli.
Bosna in Hercegovina že dalj časa vztrajata na spremembi dosedanjih kriterijev, saj je menila, da dosedanji načini niso bili objektivni. Predstavniki BiH so pogosto izjavljali, da se sredstva delijo po načelu »vizemi kolikor hočeš«. Poslanci iz BiH so zaradi tega protestirali v zboru narodov, njihovi očitki pa so bili delno sprejeti. Bosna in Hercegovina je kot nadomestilo dobila brezplačne vse anuitete iz prejšnjih let, glede na sredstva, ki jih je dobila iz sklada za nerazvite.
Predstavniki BiH so svoje pripombe opremili z dokaznim materialom. Pripominjajo, da se je BiH med vsemi republikami v razvoju najpočasneje razvijala, da je kljub dejstvu, da obsega 52 % nerazvitega področja, dobivala le 30,7 % sredstev.
Delitev sredstev je bila glede na število prebivalcev naslednja: Kosovo je z milijon in 220 tisoč prebivalci dobilo dve milijardi in 383 milijonov dinarjev, Makedonija, ki šteje dva milijona
in sto tisoč prebivalcev, je dobila dve milijardi in 130 milijonov dinarjev. Cmi Gori so za 570 tisoč prebivalcev namenili milijardo in 44 milijonov dinarjev, medtem ko je Bosna in Hercegovina, ki je s' tremi milijoni in 700 tisoč prebivalci daleč največja, dobila le dve milijardi in 446 milijonov dinarjev.
Tudi delitev na prebivalca, če odračunamo sredstva, ki so jih nerazvite republike same vplačale v sklad, je neugodno za Bosnč in Hercegovino. Makedonec je v preteklih letih dobil 1.121 dinarjev, Črnogorec 1.851 dinarjev, prebivalec Kosova 2.035 dinarjev, prebivalec Bosne in Hercegovine pa le 402 dinarja.
To so pripombe na osnovi katerih Bosna in Hercegovina vztraja, da se delitev iz sredstev sklada ustavi do dokončnega sprejetja zakona, ki bo spremenil dosedanje kriterije delitve.
Dosedanje razprave so pokazale, da je za rešitev spora možnih več variant. Nekateri se zavzemajo za delitev, kot je bila v veljavi doslej, s čemer se BiH ne strinja. Drugi predlog je v tem, da bi sredstva de lili na osnovi planirane stopnje skupnega porasta, pa tudi tukaj ni soglasja. Ugotovili so namreč, da bi takšno načelo privedlo do licitiranja, največ bi dobili tisti, ki bi planirali višjo stopnjo rasti.
DAVKI
AVTOMOBILISTI GREDO NA VLADO
Avtomobilisti se še vedno niso sprijaznili s podražitvijo bencina. Predstavniki Avto moto zveze Jugoslavije so zaprosili za sprejem pri predsedniku zvezne vlade Džemalu’ Bijediču.
»2elimo se predstaviti. Prihajamo v imenu zelo velike družbene organizacije, ki šteje najmanj 200.000 članov. Ne zagovarjamo članov naše organizacije, temveč nas skrbi prihodnost avtomobilizma,« pravi generalni sekretar Avto moto zveze Jugoslavije Lazar Lotvin.
Predstavniki te - organizacije pravijo, da o avtomobilu čedalje pogosteje govorijo v zvezi s so-
cialnim razlikovanjem. Danes ima avtomobil skoraj milijon jugoslovanskih družin, čez nekaj let pa jih bo še več. Nekatere občine so samovoljno uvedle takso za avtomobile.
Lazar Lotvin ni zadovoljen s taksami na kubične centimetre motornih vozil in zato pravi:
»Vemo, da je nekaj strastnih voznikov ličkov, ki so vredni
250.000	novih dinarjev, veliko pa je tudi lastnikov avtomobilov nad 3.000 kubičnimi centimetri, ki so za njih plačali največ deset novih tisočakov in imajo zato sitnosti z vozili. Torej ne gre za obdavčenje premoženja.«
Avto moto zveza opozarja, da se je po podražitvi bencina prodaja zmanjšala, turističnih potovaj je vse manj, gostinstvo ima manjši dohodek itd.
Kaj pravzaprav zahtevajo predstavniki Avto moto zveze Jugoslavije od Džemala Bijediča? Takale so pojasnili:
»Zvezni izvršni svet naj pomaga pri nadaljnjem razvoju avtomobilizma in naj skrbi za razvoj domače avtomobilske industrije ter terciarnih dejavnosti. Ne pozabite, da naši delavci v tujini, ki se želijo vrniti, najprej povprašajo, kako lahko vlagajo zasluženi denar.
SKRIVNOST
SE ZNANSTVENIK SKRIVA V SLOVENIJI
Pred nekaj tedni smo obširno pisali, kako je dr. Jordan Ta-skov v Skopju izumil zdravilo, ki zdravi vse. Novo zdravilo, ki so ga imenovali ambrozium, je narejeno iz medu, makedonska zadruga Vlažnimi pa si je od njega obetala milijonski dobiček. Mislili so oelo zgraditi poseben obrat, ki bi izdeloval le npvo zdravilo, takrat pa se je nenadoma. zgodilo nekaj nepričakovanega: dr. Taskov, znanstvenik, ki mu to zdaj mnogi oporekajo, je lepega dne izginil. Od takrat je minilo že kakih osemdeset dni, skopski znanstvenik s svojo sestro Magdaleno in staro mamo pa se še ni oglasil.
Časniki, ki ljubijo napete novice, so sprva pisali, da so ga najbrž ugrabili. Tako smo tudi zvedeli, da je Taskov prejel za svoje zdravilo precej denarja (milijon starih dinarjev je celo pustil na žiro računu), potem pa odšel neznano kam. Brali smo tudi, da ga išče naša policija, zadevo pa ima v rokah celo Interpol.
Pred nekaj dnevi je počila nova bomba, ki morda ni nič drugega kot spretna reklama za novo zdravilo. V zadrugi, ki je zdravilo izdelovala, pravijo, da je zaradi znanstvenikovega odhoda nastala velika škoda, ker ne bodo mogli izpolniti vseh naročil. Škodo ocenjujejo približno na pet milijonov novih dinarjev. Taskov je zadrugo res oškodoval, ni pa s tem storil kaznivega dejanja, zato mu ne morejo do živega. Reklamna bomba pa je v tem, ker v Skopju trdijo, da je Taskov odšel s svojo družino v Slovenijo, kjer se je povezal z živilsko industrijo in bo odslej pri nas izdeloval ambrozium, zdravilo za vse.
Prva poročila so govorila, da se je dr. Taskov zatekel v Slovenijo. Domnevali smo, da možakar, ki ni v denarnih težavah, počiva kje v gorskem hotelu, zato smo povprašali prijavno odjavne službe v radovljiški, jeseniški in kranjski občini. Pojasnili so nam, da tega priimka ni med prijavljenimi, zato je ■ mogoče, da bi bival v kakem hotelu. Mogoče je seveda, da znanstvenik prebiva kje pri zasebniku in se sploh ni prijavil. Zal centralne kartoteke za prijave in odjave prebivalcev Slovenija nima.
Šele pozneje so prišle iz Skopja novice, da bo dr. Taskov začel izdelovati novo zdravilo v
neki ljubljanski tovarni. Direktorji ljubljanskih tovarn so izjavili, da prvič slišijo o tem. Torej ni več možnosti, da bi se skopski znanstvenik zaposlil v kateri ljubljanski tovarni živilskih izdelkov.
Jordana Taskova iščejo že kakih osemdeset dni, vendar ga ne morejo najti. Pa vendar domnevajo, da živj v Jugoslaviji. Pravzaprav je zanimivo, kako se lahko človek izgubi v naši državi.
V skopski zadrugi mlpdtem še vedno izdelujejo ambrozium. Pravijo, da imajo recepte, zato lahko delajo tudi brez Taskova, iščejo pa primemo osebo, ki bi lahko vodila farmacevtski obrat kmetijske zadruge vsaj pet let, kolikor traja pogodba za izdelovanje zdravila.
ALKOHOL
PROTI JUTRANJEM
ŠILCU
Znano je, da ga marsikdo zvrne kozarček 'že navsezgodaj zjutraj, še preden se odpro tovarniška vrata. Nekateri pravijo, da jih šilce žganja navsezgodaj ogreje, drugi menijo, da je to dobro za zdravje. Drugače pa sodijo v tržiških podjetjih Vodstva tržaških tovarn so prepri 6ana, da je Šilce žganja namesto poštenega zajtrka škodljivo za storilnost. Zato so sklenili, da stopijo »šilčkarjem« na prste. Skupaj z občinsko skupščino so poskušali prepričati gostilničarje, naj bi začeli točiti šele po šesti. Gostilničarji pa niso bili navdušeni nad tem predlogom.
Sedaj je občinska skupščina določila, da sonejo gostilne in hifeje odpreti šele ob pol sedmih zjutraj. Ce bodo gostinske delovne organizacije to določilo, ki velja od torka dalje, kršile, bodo plačale do 3000 dinarjev kazni, odgovorne osebe v njih pa do 300 dinarjev.
Novi ukrep je povzročil v Tržiču precej hude krvi. Zlasti budi so gostinci, ki groze celo z ustavnim sporom.
j urn
revija ki je ne bereio samo možje
LETALIŠČE
REAKTIVCI POD POHORJEM
Mariborska občinska skupščina je v sodelovanju z Avio-centrom določila odbor za gradnjo potniškega letališča. Zamisel je zelo všeč tudi Upravi civilnega ■letalstva v Beogradu, ki je pripravljen Mariborčanom zagotoviti ustrezno tehnično opremo za ureditev letališča.
V Mariboru pričakujejo v teh dneh posebno strokovno komisijo iz Beograda, ki bo pregledala načrte pa tudi meritve gibanja zračnih plasti nad pohorskim območjem. Kmalu zatem naj bi začeli urejati manjše potniško letališče. Letališče bi imelo v začetku kategorijo F.
Mariborske gospodarske orga-
nizacije so pripravljene pomagati, saj je letališče zanje zelo pomembno, svojo pomoč pa je ponudila tudi JLA.
Med Mariborom in Beogradom naj bi vsak dan poletelo letalo tipa JAK-40. To je reaktivno potniško letalo, ki lahko sprejme približno trideset potnikov. Ob sobotah in nedeljah pa bd to letalo opravljalo char-terske polete po naročilu. To letalo lahko vzleti in pristaja tudi na travnatem zemljišču, vzletna in pristajalna steza pa je lahko dolga samo 450 do 550 metrov. Letalo bo letelo s približno hitrostjo 600 km na uro.
LICITACIJE V ZRAČNEM PROMETU: agencije, kdo da manj?
LETALSTVO
KDO DA MANJ?
Protesti nekaterih evropskih turističnih agencij, da jim jugoslovanska čarterska podjetja z medsebojno nelojalno konkurenco otežujejo poslovanje, so le en razlog, da se takšnemu početju, ki prav gotovo ni v čast našim letalcem, naredi konec.
Jugoslovanske čarterske družbe so lansko poslovno leto končale s primanjkljajem, ki bržčas izhaja iz medsebojnega tekmovanja, kdo bo tuji turistični agenciji ponudil nižjo ceno. V letalskem prevozu je mogoče izvrtati dobiček le, če letala več časa prebijejo v zraku kot na zemlji. To pravilo je našim čarterskim i podjetjem dobro znano, kljub temu pa delajo napake. Namesto da bi svoje storitve ponudili večjemu številu turističnih agencij, se omejujejo le na nekatera tržišča, kjer zaradi nelojalnega zbijanja cen običajno zmaga turistična agencija iz tujine
Položaj v našem čarterskem turizmu bo morda najbolje ponazoril naslednji primer. Neka jugoslovanska čarterska družba (ime ni pomembno) je ponudila švicarski turistični agenciji prevoz po 240 frankov za sedež. Tik pred podpisom pogodbe se je na prizorišču pojavilo dugo jugoslovansko čartersko podjetje in istemu partnerju ponudilo 100 frankov za sedež. Bi radi vedeli, kako se je tekma končala? Prevoz je sicer dobila prva družba, vendar je švicarski partner namesto 240 frankov plačal le 136 frankov za sedež. Po drugi strani pa tuje čarterske družbe iz leta v leto povečujejo število poletov v Jugoslavijo, kar pomeni, da je dela dovolj za vse.
Zgodilo se je celo, da je naša čarterska družba za prevoz raje najela tuje letalo, čeprav so letala drugih jugoslovanskih družb samevala na letališču. Eno izmed štirih čar erskih podjetij (trenutno obstajajo štiri:	Air
Jugoslavija, ki ga je ustanovil JAT, Inex—Adria Aviopromet, Aviogenex in Pan—Adria) je moralo iskati kapitane celo na Poljskem, medtem ko je imela druga jugoslovanska družba posadk na pretek.
Delali smo ravno nasprotno, kot je v svetu navada, je priznal uslužbenec enega izmed naših čarterski podjetij. Znani so primeri, ko so potniki družbe Swiss—Air na progi ZUrich— KSbenhaven leteli v letalih skandinavske letalske družbe SAS. Izmenjava letal in posadke je
med evropskimi državami povsem običajna.
Kljub vsemu se zdi, da se bo v kratkem tudi pri nas marsikaj spremenilo. Nekatere tuje turistične agencije so ob začetku leta opozorile, da zaradi zbijanja cen med našimi letalskimi prevozniki ne morejo dobro poslovati. Zaradi teh očitkov, poslovnih izgub čarterskih podjetij ter groženj nekaterih bank, da ne bodo financirale novih naročil, če se položaj v kratkem ne izboljša, so se sešli zastopniki čarterskih družb. Na posvetovanju v zvezni/gospodarski zbornici, ki so se ga udeležili tudi zastopniki zunanjetrgovinskih organizacij in bank, so sklenili, da bodo v letošnji turistični sezoni skupaj izkoriščali svoje zmogljivosti. Ob tem dogovoru je nekdo celo dejal, da bi tudi brez zdru-
ževanja izginile meje med jugoslovanskimi čarterskimi družbami, ki imjo po štiri ali pet letal.
Ne glede na to, da v civilnem letastvu še vedno capljamo za razvitimi evropskimi deželami, so naše letalske družbe dovolj močne, da sodimo med srednje velike letalske prevoznike. Naše civilno letalstvo premore približno 40 letal, dovolj tehničnega, prometnega in komercialnega kadra. In če imamo ob tem še želje leteti čez ocean, moramo v najkrajšem času napraviti red. Le tako si bomo v svetu, kjer vladajo velikanske letalske družbe, zagotovili svoje mesto, ki bo sicer skromno, prineslo pa nam bo dobiček in ugled. Upajmo, da bo s sporazumom med našimi čarterskimi podjetji konec nelojalne konkurence na tujem tržišču.
ZAMEJSTVO
BENEŠČINA V KNJIŽNI IZDAJI
Od »Založništva tržaškega tiska« smo te dni dobili drobni knjižici, ki potrjujeta nenehno živo in ustvarjalno slovensko besedo v zamejstvu. Razveseljiva je ob tem tudi resnica, da založba takšnim po obsegu sicer skromnim, po kulturnem pomenu pa dragocenim dejanjem (urednik knjižnih izdaj je Marko Kravos) posveča vse večjo pozornost.
Pred sabo imamo knjižici »Naš božič« in »Tersko riarečje« dr. Pavleta Merkuja. Prvo je v žlahtnem narečju Nadiških dolin napisala in igrala skupina Beneških Slovencev z Les. Zgodba o prazničnem nabožnem dogodku je v knjižni obliki zdaj ne le dokaz o ustvarjalni živosti tamkajšnjih ljudi, ampak prihaja v širši slovenski prostor tudi kot literatura, ki jo odlikujejo preprostost, ljudskost, krajevna barvitost. V mednarodnem letu knjige se je tako zgodilo, da smo dobili, prvič po
DVOBOJA STOLETJA NE BO!
šahovskega dvoboja za naslov svetovnega prvaka med Fisher-jem in Spaskim ne bo! Kot smo že poročali, bi se moral dvoboj začeti v Beogradu 22. junija in bi trajal do 18 julija. Drugi del dvoboja bi šahista odigrala na Islandiji.
Ameriški velemojster Fisher je najprej poslal brzojavko islandskim organizatorjem dvoboja. Sporočil jem je, da ni za-novoljen z nagradami, zato ne bo igral za naslov svetovnega prvaka. Dan pozneje so brzojavko z enako vsebino prejeli tudi beograjski organizatorji dvoboja.
Kot je znano, je na natečaju beograjska izvozna banka ponudila najugodnejše pogoje za dvoboj, pogodbo so Dodpisali v Amsterdamu, Fisher pa je šele pozneje sporočil, da ni zadovoljen z nagradami.
Pogodbo v Amsferdamu je podpisal direktor ameriške šahovske zveze, te dni pa mu je" Fisher sporočil, da bo odslej sam urejal vse stvari v zveri z dvobojem.
Beograjski organizatorji dvoboja so tako sporočili mednarodni šahovski zvezi, da dvoboja ne bo, ker nimajo nobenih zagotovil, da bo Fisher zares na-
stopil. Mednarodni šahovski zvezi so sporočil:
»Ker je velemojster Fisher odpovedal dvoboj v Beogradu, kar smo vam že sporočili, menimo, da pogodba med Fide in organizatorjni ni toliko zanesljiva, da bi do dvoboja res prišlo. Iz teh razlogov ne moremo tvegati in pripraviti dvoboja.«
Za zdaj še ni znano, ali bo
Fisher zaradi samovolje kaznovan. Dr Max Euvve, ki se trenutno mudi na potovanju po Avstraliji, je kratko izjavil, da je Fisherja treba diskvalificirati.
Fisher je od beograjskih organizatorjev zahteval 177.000 dolarjev nagradnega sklada, znano pa je, da je beograjska banka zmagala na natečaju, ko je ponudila
152.000	dolarjev
Velemojster Aleksandar Mata-novič je član organizacijskega odbora dvoboja stoletja in je ob sprejemu zadnje brzojavke dejal:
»Treba je diskvalificirati Fisherja ali pa začeti vse znova oziroma dati priložnost Petro-sjanu, ki bi se bojeval s Spaskim za naslov svetovnega prvaka. Mislim pa, da bo kljub vsemu prišlo do srečanja med Spaskim in Fisher,jem kajti mladega A-
meričana
cirati.«
je težko diskvalifi-
Tudi ameriški tisk ni naklonjen zahtevam muhastega Fisherja, zato mu priporoča, naj najprej postane svetovni prvak, šele potem bo lahko zahteval večje nagradne sklade
Fisher se je medtem zapri v hotelsko sobo m se noče z nikomer pogovarjati. Se pred dnevi je imel veliko privržencev, ki so želeli da bi osvojil naslov svetovnega prvaka, zaradi njegove samovolje pa jih je vsak dan manj.
vojni, literarno delo iz Benečije v samostojni 'knjižnji izdaji.
Esej dr. Pavleta Merkuja o terskem narečju je le člen v njegovem dolgem in plodnem znanstvenem in zbirateljskem delu po Beneški Sloveniji: je sad avtorjeve ljubezni do tega področja in ljudi, ki je navdihovala že njegove zapise v Sodobnosti, Jeziku in slovstvu in tržaškem Zalivu (sicer je Merku znan skladatelj). .
REKORD
PONEVERILA JE 41 MILIJONOV
Štiriinštiridesetletna Justina Demšar iz Zminoa pri Škofji Loki je zagrešila bržkone največjo poneverbo v povojnem času v Sloveniji. Od leta 1964 do danes je poneverila kar 414.000 novih dinarjev.
Demšarjeva je goljufala več kot osem let in šele sedaj so jo odkrili po naključju. Po pogodba med Jelovico in Zavodom za socialno zavarovanje je Demšarjeva v lesnoindustrijskem podjetju Jelovica v Škofji Loki obračunavala boleznine. Goljufala je tako, da je ponaredila kopije seznamov nadomestil o-sebnega dohodka, ki jih je poslala zavodu. Na teh ponarejenih kopijah je pripisala izmišljena imena in povišala zneske izplačil. Razliko - je vtaknila v svoj žep.
Poneverjati je začela leta 1964, ko je po moževi smrti ostala sama s tremi majhnimi otroki. Sprva je torej kradla zaradi revščine. Pozneje si je prilaščala vse večje vsote. Lani si je prisvojila že 125.000 novih dinarjev. letos pa v dveh mesecih
30.000	novih dinarjev.
Denar je porabila za svojo hišo, za gradnjo hčerinega stanovanja, za stanovanjsko opremo in gospodinjske stroje, za zlatnino, nekaj denarja pa je tudi naložila v banko.
Gorenjci se čudijo, kako je mogoče, da je njeno dolgoletno goljufanje ostalo toliko časa neodkrito.
Naša sodelavka je povabila Cirila na sprehod ob Ljubljanici. Na »špici« sta se usedla na klop in celoten prizor bd lahko bil prav sentimentalen, če si ne bi bil Ciril obupano lomil prstov. Cirilu se je glas rah-. lo tresel.
Naša sodelavka Maja je ubrala »filozofski« ton pogovora:
— Leta neverjetno hitro tečejo. Spo mnim se, kakor da bi balo danes, ko sem se vpisala na fakulteto. Tisto prvo leto sploh švigne mirno kot veter. Vse ti je novo, nove obraze gledaš okoli sebe, vsak mesec imaš kake kolokvije ali izpite, preden se zaveš, si že v drugem letniku. In ko si v tretjem, že gledaš bruce kot kake nove zanimive živalce. Cisto drugačni so kot ti in sploh se ti zdi, da jih ne razumeš več. Popolnoma drugače gledajo na življenje. Potem se človek spomni, da smo pravzaprav samo tri ali štiri leta narazen, in se zgrozi. Kaj se je zgodilo? Ali imam jaz že tako zastarele pojme, ali je šel splošen razvoj tako hitro naprej in mimo mene? Ali sem že »stara«?
Ciril je pravilno ugotovil, da postane zadeva še veliko hujša, če se človek primerja s štirinajstletniki.
Maja modruje, da pri štirinajstletnikih še prevladujejo ekstremi in jih življenje pozneje zbrusi.
Maja nato vpraša Cirila, aili je sam.
— Živim pri starših, ampak drugače sem sam.
— In ste čisto sami?
— Cisto.
— Kako to?
— Kaj jaz vem... zapustil sem se.
Maja ne odneha in vrta dalje:
— Ne, mislim resno. Zakaj ste sami?
Kot vsaka taka neprijetna stvar gre
tudi ta iz Cirila zelo težko:
— Zato, ker sem sam
— Zaradi česa ste še vedno sami?
Ciril se zdaj ne more več izmakniti.
Na klopi sedi tako, da je oprt s komolci na svoja kolena. Njegovi prsti se krčevito prepletajo:
— To ... bi moralo biti... pri hiši več ljudi.. potem bi bilo vse drugače ...
— Mislite, zato, ker ste edinec?
— ... vsaj pet jih mora biti!
— Pet otrok?
— Ali pa vsaj trije.
— Hočete reči, če bi imeli vsaj dva brata, bi bili danes že poročeni?
— Ja, tako nekako.
— In v kakšni zvezi so vaši bratje, ki jih nimate, z vašo ženo, ki je tudi nimate?
Ciril je napravil še zadnji napor, kajti zdaj je moral svoj problem čisto jasno izraziti:
— Glejte, če je za koga drugega normalno, da je .oče glava družine, je zame normalno, da je to mati...,
— Ker mati o vsem odloča?
— Ja. Ce je kdo zarohnel pri hiši, je bila to mati. Bila je tako dosledna, da oče ali jaz še pomisliti nisva upala, da bi bilo kaj drugače, kot pravi mati.
Oirl se je nekoliko zamisli, potem je nadaljeval:
— Pri tem pa mati ni bila samo diktator v negativnem smislu. Ona je tudi večji del bremen in težav prevzela nase in očetu, predvsem pa meni opravljala stvari, ki si jih drugi moški sami napravijo.	•
MATERINA SENCA
Cirilu se je zdelo, da še ni podal prave slike svoje maere:
— Ne vem, kako naj pojasnim, da je moja mati odločala zato, ker je pač bila najaktivnejši član družine. Polna energije ... Ce nas je kdo ogoljufal, je oče skomignil z rameni m rekel: »No, zaradi teh nekaj dinarjev se ne splača Prepirati.« Materi pa so se zabliskale oči, in še preden se je kdo zavedal, je priletela k tistemu, ki nas je hotel okoli Prinesti, in tedai gorje tistemu. Prav rad bi bil dal trikratno vsoto, samo da bi ga pustila pri miru. Imela je velik smisel za pravičnost. Po tej plati ji Pravzaprav nič ne bi mogel zameriti, razen tega, da je s svojo pridnostjo Pospeševala lenobo očeta in mene. Ce se blago izrazim. Ce pa bd hotel biti nekoliko točnejši, potem bd moral to tako Povedati, da mati celo ni niti omogočala, da bi oče ali jaz razvajala kakršno koli aktivnost. Dobro se spominjam, da je oče hotel nekoč popraviti vrata Plota na vrtu. Povesila so se in nekaj lat se je snelo. Ker ni bil vajen takih opravkov, je cel dopoldan iskal žeblje Po hiši in mamo vprašal, kje je kladivo. Jo je bilo povod, da se mu je mama začela smejati. To svojo zabavo je nadaljevala z okna, ko je oče zabijal žeblje in
udaril po prstih. Seveda ga je razkadila, in oče nd nikdar več iskal kladiva.
— Vaša mati najbrž nd dovolila, da W se poročil in tako ste ostali sami?
»•doktor in bolnica«, »dan in noč« in »kar tako«
bjj Ciril je bil zdaj že v toku misli in Je dejal vtis, da ve, kaj hoče povedati:
— Ne, ni tako enostavno. Začeti bi Zaoral veliko prei. ko sem bil še otrok. Ne vem točno, koliko sem bil takrat star.
VELIKO HREPENENJE V MALIH OGLASIH
KAJ SO NAPRAVILI
IZCIRILA?
Morda tri leta, ali štiri. Tega se na vsak način zelo dobro spomnim. Stanovali smo nekje drugje in pod nami so imeli punčko moje starosti. Nekega dne, ko sva se oba igrala na vrtu, md je rekla, če hočem biti »doktor«. Ona da bo »bolnica«. Peljala me je v neki skrit kot in odšla. Ko je spet prišla, je bila že v vlogi bolnice. Rekla je, da jo boli. Vprašal sem, kje jo boli. Tedaj je slekla hlačke in md pokazala med noge. Tam da jo boli. Nisem vedel, kaj bi napravil. Potisnila mi je v roke neko bilko in rekla, naj jo s tistim »operiram«. Potegnil sem z bilko dvakrat čez »boleče« mesto, nakar je oblekla hlačke in šla.
Meni se je ta dogodek zato vzrezal v spomin, ker sem takrat prvič in...
— ...zadnjič — je hitro vrgla Maja.
Ciril se je zmedel, vendar ni hotel
priznati, da je bilo to tudi zadnjič, ko je videl dekle s spodnje perspektive. Naredil se je, kakor da je preslišal Majin vskok, in nadaljeval:
— Seveda je bilo še nekaj hujšega. Vse to je od nekod opazovala mama, in ko sem prišel domov, me je natepla kot žival. Vpila je nad menoj, da ne smem nikdar več v življenju počenjati take svinjarije. Na koncu sem ji moral obljubiti, da ne bom nikoli več počel kaj takega.
— In ste obljubo držali?
— Ko sam imel kakih sedem let, smo se igrali »dan in noč«. Noč je bila v tem.
pri mani. Seveda je bilo to možno samo zaradi tega, ker so starši nekam odšli. Sošolki sem bil simpatičen in prišla sva že tako daleč, da me je začela učiti, kako se spletajo njene kite. Veselil sem se že, da mi bo končno uspelo poljubiti neko dekle, ko so predčasno prišli domov starši in našli deklico, kako si z naglico do konca spleta levo kito. Mama se Je spremenila v kos ledu. Nič ni rekla naravnost, toda tudi proti dek lici ni napravila nobene od tistih najbolj normalnih vljudnostnih gest. Seveda, dekleta nikoli več ni bilo k nam in tudi učiti se ni hotela več z- menoj za maturo.
— Jaz... kako naj vam povem... In ravno vi ste dobili to pismo?
— Tukaj je, saj vam ga lahko pokažem!
— Ne, ne, ne, prosim, ne! Ni potrebno, res ni potrebno!
Maja je potrpežljivo čakala, da ji Ciril razloži, zakaj je pisal tako pismo.
Ciril je začel:
— Nikoli nisem pisal takega pisma.
— Mislite: nikoli prej. Ali ste jih pisali več?
Cini je priznal:
• — Ja... pisal sem že pisma na oglas, pa nisem dobil odgovora. Potem sem iz jeze napisal tisto pismo...
da sem se kot »mož« neke deklice moral uleči poleg nje in sva se pokrila z eno odejo. Tedaj je ona začela odpenja ti moj razporek na hlačah. Zelo sem se ustrašil in skočil pokonci. Prekinil sem igro. Kmalu nato so me ona in še tri deklice vabile, da bi šel z njimi v gozd, kjer bi se igrali »kar tako«. Hotel sem vedeti, kakšna igra je to, in so mi s smehom razložile, da bomo najprej drug drugega »pogledali«, potem pa »še kaj«. Rekel sem jim, da ne morem iti.
Seveda vedno bolj trpim ob misli, da sem takrat in še pozneje rekel »ne«, pa čeprav tako zelo proti svoji volji.
— In ko ste odrasli, niste imeli nobene deklice?
t— Da, skoraj. Vendar pa bi moral, preden povem, to še omeniti, da sem v očeh mame postajal vedno bolj centralna osebnost v naši družini. Najboljše stvari za pojesti so bale prihranjene zame in, to najbrž ni normalno, tudi ko sem že odrastel, me je mama na nek način postavljala vedno pred očeta. Ne vem, kako naj povem, da je na tak način razvijala nekakšen občutek odgovornosti v meni ali pa bo bolje če rečem: »občutek dolžnosti«. Marsikaj sem napravil, samo da bi bala zadovoljna. Huje pa je to, da marsikaj nisem napravil, da bi bila zadovoljna.
— Ali ste potem poznali še kako dekle?
— Da. Ko sem se pripravljal na maturo, sem povabil sošolko, da bi se učila
... Ne, ni dobro, če je samo en otrok doma pa mora prenašati vso materino ljubezen, še tisto, ki bi morala biti namenjena njenemu možu...
KRATEK STIK
Cirilu se je zgodilo kot mnogim ljudem. Težko mu prideš do živega, potem pa kar vre iz njega, tako da na koncu sam občuti olajšanje.
Ciril je tedaj nenadoma pogledal Majo in vprašal:
— Ali mislite, da se bova še kdaj videla?
Maja se je nasmehnila:
— Ali bi vi želeli, da bi se videla?
Ciril je bil prepričan:
— Jaz vem, da se vi ne boste več. oglasili.
Tedaj je Maja prešla v napad:
— Vaše pismo pravzaprav ni najbolj vljudno napisano, ali se vam ne zdi?
Ciril je za trenutek izgubil nadzor nad vsemi pismi, ki jih je bil že napisal:
— Kaj pa sem takega napisal?
— Tisto o pokonci stoječi moški zadevi!
Zdaj je doživel Ciril nov šok. Ko je pisal tisto pismo, ga je napisal verjetno kar tako, kot protest proti ženskam. Sploh ni mislil, da utegne dekle na tako pismo odgovoriti ali priti celo na zmenek.
Začel se je znojiti in iskati besede opravičila:
Zmajal je z glavo:
— In ravno vi ste dobili to pismo! Kot vse kaže, nimam sreče... 2e vidim, ne bova se videla več.
Seveda je vsakomur jasno, da je Cirilovo pismo posledica »kratkega stika«. Napetost doseže tako stopnjo, da iskra preskoči. Običajna »izolacija« ne zadošča več. Seveda je jasno, da je večina posilstev in uboja posledica takega kratkega stika. Tako smo na tem primeru jasno videli, kako se pri kaki osebi napetost povečuje toliko časa, da pripelje osebo k dejanjem, ki niso več pod njenim nadzorom. Če bi Ciril v takem stanju koga ubil, bi ga obsodili, v resnici pa je to le človek, potreben zdravljenja. Psihoterapevt bi mu moral podreti zid, ki ga loči od žensk in ki mu ga je mati trideset let gradila. Vendar pri nas vse premalo poročajo o možnostih in ovirah za take posege. Naš tisk večinoma prepisuje tuje izkušnje. Tako si, na primer, že kar lahko predstavljamo, kako bi ta primer obravnavale Masters — Johnson. Dala bi mu »bolničarko«, ki bi ga pripeljala do normalnih reakcij. Kaj pa pri nas? Bi mu svetovali kupljivo dekle? Najbrž ne. To je »nemoralno«. To pomeni, da je Ciril obsojen, da do konca svojih dni živi tak »čisto«, »moralno« življenje.
Če zaradi tega koga ubije, je pa njegov problem ...	MAKO SAJKO
PRIHODNJIČ: LJUBEZEN V NAJZRELEJŠIH LETIH
LYNCH JE OBOGATIL AMERIŠKI BESEDNJAK
tirinajstletno črnsko deklet-K." ce Martie Scott je slišalo drhal, ki se je valila proti njeni koči. Bila je sama. Hi-tro je zapahnila vrata in se skrila v kot, kajti to je bilo edino, kar je še lahko storila. Marie ni natanko vedela, kaj hočejo beli možje od nje. Mislila je, da jo bodo morda samo posilili.
Ta misel je bila precej logična, kajti nekaj dni poprej je njen starejši brat pretepel belega mladeniča, ki ji je, ko se je iz šole vračala domov, skušal storiti silo.
Brat Marie Soott je po dogodku pobegnil, saj je dobro vedel, kaj ga v nasprotnem primeru čaka. Zato se je Marie zdelo, da se hočejo beli možje, ki so se zbirali okoli koče, maščevati nad njo in jo kaznovati namesto njenega pobeglega brata.
Toda zgodilo se Je najhujše. Sodrga je vdrla v hišo, pijani možje so jo slekli, posilili in nato odvlekli k bližnjemu drevesu, kjer so jo obesili.
To se je zgodilo nekje na ameriškem jugu kakih sto trideset let po smrti polkovnika Lyncha, človeka, po katerem je dobila ime obsodba in izvršitev smrtne
obsodbe, ki jo zagreši neprištevna in razjarjena sodrga. Zamisel polkovnika Lyncha je z življenjem plačalo okoli pet tisoč mož, žena in otroik. Obsojenci so bili večinoma črnci in mnogi izmed njih popolnoma nedolžni.
VSE HKRATI
Charles Lynch, ki je v Ameriki sprožil ta kruti način kaznovanja, se je rodil leta 1736 v Lynchburgu v državi Vir-džinija. V vojni za neodvisnost Amerike izpod Britanije je poveljeval oddelku prostovoljcev. Disciplina med vojaki je bila precej klavrna, zato je častnik postavil Lyncha za sodnika, ki naj bi z nekaj vojaki vzpostavljal red in mir v enoti. Odtlej je ameriški besednjak obogaten z imenom polkovnika Lyncha.
Polkovnikovo kaznovanje ubežnikov in izdajalcev se je sprva imenovalo Lyncheva pravica, kasneje pa so morilskemu divjanju nebrzdane množice rekli kar pravica do linčanja.
Do enega najbolj običajnih procesov polkovnika Lyncha in njegove tolpe poklicnih ubijalcev je prišlo leta 1781 v Guildorfu v državi Connecticut. Lynch,
ki je bil tožilec, sodnik, porota in glavni izvršitelj obsodbe, je za prizorišče procesa določil skedenj. Iz nekaj prevrnjenih sodov za prašičjo krmo je dal napraviti klop. Njegovi pomočniki so privlekli v skedenj dva mladeniča z zvezanimi rokami in ju obrnili proti člo-veku, ki nikoli nobenega obtoženca ni spoznal za nedolžnega. Naj milejša kazen, ki jo je izrekel samozvani sodnik, je bilo strahotno bičanje.
— Za kaj sta obtožena? je zagrmel polkovnik Lynch.
— Sumimo, da sta zažgala kmetijo, je povedal eden izmed stražarjev.
— Res je, je hlastnil sodnik. Odpeljite ju in obesite!
Po tako kratkem procesu, v katerem ni bilo ne zasliševanja prič ne zagovornika obtožencev, se je Lynch odpravil iz skednja in nadzoroval izvršitev kazni. Nato se je vrnil na svoj sod in zarjovel: Naslednji!
Do leta 1786, ko je morilski sodnik umrl, so brez sodne obravnave obesili na stotine obtožencev, kar je polkovniku Lynchu prineslo nesmrtno »slavo«. Njegov način sojenja se je ohranil še dolgo po njegovi smrti. Skoraj v vseh južnih državah so nebrzdane drhali jemale pravico v svoje roke.
Pravica drhali je postala tudi delček zgodovine Divjega zahoda, kjer je bilo še najmanj pomislekov. Sodnikov je bilo zelo malo, zato so morali nekako obrzdati številne tabove živine in roparje poštnih kočij. Obtožene so v ducatih postavljali pred pristranska sodišča, jih obsojali na smrt, obešali, pijana množica pa je dajala duška svoji sli po maščevanju.
Ponekod so bile roparske in razbojniške tolpe tako nasilne, da so morali ogroženi meščani ustanoviti mestne straže. Te so sčasoma postale tako močne, da so nekatera območja očistila vseh tatov in roparjev, saj so za svoje delo potrebovale samo vrv in drevo.
Nekatere straže pa so se tudi popolnoma izrodile, Henry Plurnmer, šerif iz Montana Cityja je s svojo tolpo izobčencev strahoval okrožje, namesto da bi ga bil branil.
SPLOŠNA LJUDSKA ZABAVA
Linčanje v teh časih ni bilo nič ne navadnega, še bolj pa se je razširilo po državljanski vojni. Južne države, ki so se hotele odcepiti, so bile hudo poraže ne. Abraham Lincoln je osvobodil okoli štiri milijone ameriških črnih sužnjev, ki so nato tavali po deželi brez stanovanja in hrane. Njihovi nekdanji gospodarji so se bali, da bi se osvobojeni črnci maščevali, zato so sklenili obnoviti pravico belega človeka do kaznovanja. Ustanovili so tajne skupine, ki so linčale vsakega črnca, ki se ni hotel ukloniti. To početje se je tako razpaslo, da je bilo linčanje okoli leta 1885 v nekaterih južnih državah vseljudska zabava.
Zgodilo se je, da je drhal obtoženca kar ugrabila, če je domnevala, da bo redno sodišče preveč popustljivo. Leta 1890 je sodišče v Alabami obsodilo nekega črnca na tri leta ječe, ker je napadel belca, ki ga je pretepel. Sodrga, ki je bila z obsodbo nezadovoljna, je .vdrla v ječo in obsojenca obesila na najbližje drevo.
Štiri leta kasneje — prav tako v Alabami — je med preiskavo, ki so jo sprožili zaradi umora štirinajstletne bele deklice, sodnik zaslišal tudi črnca Amosa Druryja m določil, da ga pridržijo v ječi. Ponoči je okoli dvesto vreščečih belcev obkolilo zapor in zagrozilo, da bodo ječo zažgali, če jim Dru-ryja ne bodo izročili. Serif je nemudoma storil, kar so mu ukazali
Drhal je privlekla Druryja do drevesa, kjer so mu odrezali prste in nos terna
TAKSNIH PRIZOROV NI BILO VELIKO: policija razganja belo drhal pred linčanjem s krvjo oblitega črnca
rane nalili kisa. Nato so čez drevo vrgli vrv in ga obesili.
Teden dni kasneje je policija prijela nekega belega potepuha, ki je na zaslišanju priznal, da je umoril deklico.
V Tennesseeju je zgorela neka kmetija. Še preden je policija posredovala, je množica ujela belega delavca, ki so ga bili videli v bližini kmetije. Kljub njegovim zatrjevanjem, da je nedolžen, so ga obesili. Truplo so odnesli v bližnje mestece in ga zmagoslavno vklekli po ulicah. Dan kasneje je policija ugotovila, da je kmetijo požgal desetletni farmarjev sin.
LINČANJE SE RAZŠIRI NA SEVER
Z linčanjem so do začetka prve svetovne vojne krojili pravico samo na ameriškem jugu. Kasneje so se črnci začeli naseljevati tudi v severnih državah, zato so njihovi preganjalci krenili za njimi.
V St. Louisu je podivjana množica linčala osem belcev in devetintrideset črncev. Nedolgo zatem so v Chicagu izbruhnili rasni nemiri, ki so se krvavo končali, saj je bilo razmesarjenih dvesto belcev in tristo petinšestdeset črncev. Rasni nestrpneži so jemali dojenčke materam, jim lomili noge in jih končno treščili ob stene.
Decembra 1916 je neka prostitutka v mestu Waco v Teksasu rekla policiji, da jo je na polju zlorabil neki črnec. Komaj je izustila ime 17-letnega bebčka Jeeseja Washingtona, že je drhal vdrla v njegovo hišo in ga odvlekla v park. Mestni župan in šerif sta mirno gledala ponorelo množico, ki je privezala fanta na drevo, ga polila z oljem in zažgala. Njegove zobe so kasneje prodajali po dva dolarja za kos.
Čeprav se je linčanje hitro razpaslo po ZDA, nekateri župani in šerifi niso dopustili , da bi drhal sama sodila obtožencem. Eden izmed takih je bil župan Winston- Salerna iz Severne Karoline, ki so mu rekli Visoki.
V mestnem zaporu je bil črnec, ki so ga pridržali zaradi suma, da je zakrivil požig. Množica, ki je bila nezadovoljna, da je osumljenec še živ, je obkolila zapor in zahtevala, naj župan izroči zapornika. Ta se je uprl in poklical gasilce, ki so s curki vode razgnali raz-greteže. Župan je pristavil: Ustvarili smo lepo mesto, in preklet naj bom, če bom dovolil, da bi ga z linčanjem pokvarili.
Te besede niso zastrašile sodrge v mestu Shubata, ki je menila, da sta črnski deklici krivi smrti mestnega zobarja. Ujeli so ju na mostu in prisilili, da sta skočili osemnajst metrov globoko na ostre skale.
Ob koncu prve svetovne vojne je združenje za pravice temnopoltih Američanov objavilo statistične podatke, ki so osupili javnost. V letih 1889—1918 so v ZDA linčali 3224 ljudi, med katerimi je bilo 2522 črncev.
Leta 1922 je ameriški kongres izglasoval zakon proti linču, ki je določal smrtno kazen za vse, ki bi bili kakorkoli povezani z linčanjem. Zakon je ostal le mrtva črka na papirju, ker so ga senatorji iz južnih držav kmalu ovrgli. Število linčanih žrtev se je povečalo na 4250.
Kasneje je postalo linčanje bolj redko. Tudi ko so izbruhnili najhujši nemiri, si beli Američani niso vzeli pravice do smrtne obsodbe, ki jo je vpeljal polkovnik Charles I,ynch
PARADE, MELBOURNE
KARKOLI POTREBUJETE ZA ČIŠČENJE IN OBNOVO STANOVANJ, VSE NAJDETE V TRGOVINAH PODJETJA CHEMO.
PRODAJALNE:
I LJUBLJANA, Titova 21, tel. 310-423
II LJUBLJANA, Maistrova 10, tel. 312-244
III KRANJ, Trg revolucije 2, tel. 23-473
IV CELJE, Cankarjeva 3, tel. 34-03
V JESENICE, B. Kidriča 21, tel. 81-703
VI LJUBLJANA, Resljeva 20
METALEC DISKA: v Parizu ni bilo mesta zanj, zablestel je šele v Rimu
NA OLIMPIJSKIH IGRAH NI ŠPORTA BREZ UMETNOSTI
POROKA
Z DUHOM
ogoče se komu zdi čudno, da olimpijska mesta (letos Mifn-chen) pripravljajo velike umetniške razstave. To m le navada, temveč zakon. V pravilniku olimpijskih iger, ki ga je uvedel Pierre de Coubertin, namreč piše: če mesto ni sposobno pripraviti umetniškega programa, se ne more potegovati za organizacijo športnih tekmovanj.
Letos, torej sto let po tem, ko so nemški arheologi izkopali ruševine na svetem griču v Olimpiji, miinchenski urbanisti zasajajo še zadnja drevesa na nekem drugem griču, na griču Ober-vviesenfeld, ki s svojimi 75 m gospoduje nad stadionom, prizoriščem 20. modernih olimpijskih iger. V času šport mh tekmovanj pa bo odprta tudi umetniška razstava na temo Sto let nemškiti izkopavanj v Olimpiji. To bo le ena izmed številnih velikin umetniških razstav, ki jih je MUnchen vpisal v spored olimpijskih mamiestacij.
V zadnjem iesetiet.ju je prišlo v navado, da na olimpijskih igrah umetnost dopolnjuje športne dejavnosti kar se da spektakularno, in olimpijska mesta (Rim 1960, Tokio 1964, Mexico in Gre-noble 1968) so tekmovala med seboj v prizadevanjih in iznajdljivosti na tem področju.
Dokazi za to se kopičijo v knjižnici gradu Vidy blizu Lausanna, kjer je sedež mednarodnega olimpijskega komi teja Poleg obširnih poročil o preteklih olimpijskih igran najdemo tam še zanimivejše stvari na primer kandidaturne listine, na katerih vsako mesto, ki se poteguje za čast, da bi pripravilo olim pijske igre, šest let pred predvidenim datumom našteva svoje kvalitete, prednosti in pogoje.
MUNCHEN SE SKLICUJE NA KULTURNE TRADICIJE
Tako se je Munchen leta 1965, pre den so ga imenovan za »športno prestolnico«, skliceval na svojo »kulturno tradicijo enega izmed križišč Evrope«, na svoje »številne kulturne spomenike od romanike do današnjih dni« in se skratka, razglašal za mesto, »ki goji vse umetnosti«.
Vsako mesto, ki se poteguje za organizacijo olimpijskih iger, mora odgovoriti na vprašanje, ki ga v skladu s pravilnikom olimpijskih iger zastavlja olimpijski komite: »Kakšen umetnostni spored imate v načrtu?«
2e leta 1894, torej takrat, ko se je baronu Pierru de Coubertinu rodila misel, da bi obnovil antične olimpijske igre, je. želel, da bi bile olimpiade, kot je sam rekel, »poroka med mišicami in duhom za napredek in dostojanstvo človeštva«. Toda šele leta 1906 (po olim pijskih igrah v Atenah leta 1896, v Pa rizu 1900 in Saint-Louisu 1904) je bila ta misel prvič uresničena. Tega leta je bila v pariškem gledališču Comčdie Frangaise konferenca olimpijskega ko miteja, povabljeni pa so bili tudi vsi znani umetniki Skupaj naj bi »prou čili, v koliko in v kakšni obliki bi lahko likovne umetnosti, literatura in glasba sodelovale na modernih olimpijskih ig rah, kako bi se lahko povezale s špor tom, ga oplemenitile in se ob tem tudi same obogatile'« Tako so pripravili hkrati s športnimi tekmovanji tudi pet natečajev za arhitekturo, kiparstvo glasbo, slikarstvo in literaturo, kjer so lahko umetniki tekmovali samo s še • neobjavljenimi deli, ki jih je navdihni la športna misel. To tekmovanje je Coubertin v svojem jeziku, ki je bil na lašč načičkan s helenizmi imenoval »pentatlon (peteroboj) muz«.
COUBERTINOVE SANJE
Zanimiv človek, ta baron Coubertin. Rodil se je 1 januarja 1863 v neki stari družini romanskega rodu (v vinogradu enega izmed njegovih prednikov je bila najdena Laokoontova skupina). 2e od rane mladosti sta ga zanimali zgodovi na m pedagogika Ko je bral Tainove »Notice o Angliji« se mu je rodila misel, da bi združb vzgojne vrednote športa s spominom na antično Olim pijo. Ko je odšel v Anglijo, se je sezna nil z revolucionarnimi pedagoškimi metodami, ki jih je pol stoletja prej uve ljavil veliki pedagog Thomas Arnold in po katerih je šport osnova vsake vzgo je. Potovanje v Združene države Arne rike je še potrdilo pravilnost njegovega prepričanja. V imenu tega načela se je nato vse življenje vztrajno boril proti tradiciji in ravnodušnosti, trkal na vsa vrata, tako pri vladi kot na uni verzah, napisal 'je nič koliko socioloških, pedagoških in zgodovinskih spi sov, ustanavljal šolska, univerzitetna in delavska športna društva.
Sanjal je, da bi premagal vsa na sprotja med državami, med religijami 5	in rasami in	da bi ustvaril	nekakšen
jjY,	bratski	intemacionalizem, ki	bi vsake
~mu človeku omogočil, da bi doživel Ji	Popoln	telesni	intelektualni in moralni
razcvet Nekaj	podobnega je	nekoč že
uspelo starim Grkom na igrah v Olim
piji med leti 776 pred našim štetjem in 393 našega štetja. Ob koncu 19. stoletja so odkrili, kje leži to antično mesto, ki so ga nemški arheologi pozneje začeli izkopavati. »Nemčija,« pravi Coubertin »je izkopala tisto, kar je ostalo od Olimpije, zakaj Francija ne bi obnovila njenega leska?«
23 junija je Coubertin zbral svoje somišljenike v velikem sorbonskem amfiteatru in odločili so, da bo »prva olimpiada modernih časov v Atenah, da bi tako počastili deželo, v kateri so bile olimpijske igre rojene«. Toda od tega lepega sklepa pa do njegove ures ničitve je bilo treba prehoditi še dolgo pot. Z zvijačami, vrednimi samega Odi seja, je Pierru de Coubertinu uspelo zlomiti odpor Grkov, ki sc se zaradi težkega gospodarskega položaja bali velikih stroškov, Nemcev in Francozov, ki si zaradi spora leta 1870 niso prav nič želeli snidenja na stadionu, vznemirjenih Švedov, ravnodušnih Rusov in izoliranih Britancev. 5. aprila 1896 je na obnovljenem antičnem atenskem sta dionu šestdesettisočglava množica nav dušeno sprejela zmagovalca v marato nu, grškega pastirja z imenom Spiridon Louys. Prvo moderno olimpiado je od pri grški kralj Georg I., potem ko so spustili nad stadion jato golobov, ki naj bi simbolizirali mir, in zaigrali olimpijsko himno, ki je bila skomponi rana nalašč za to priložnost.
Tako so torej že od vsega začetki skrbeli za estetsko stran olimpijskih iger Sčasoma se je izoblikoval slavnostni ceremonial olimpijskih iger, ki se je zdel Pierru de Coubertinu vednc izredno pomemben Prežet z ruskinov skim pojmovanjem, po katerem je har monija elementov prevladujoč dejavnik pri umetniškem uživanju, ki je »zviše no nad preprostim pojmovanjem lepo te«, se baron seveda vrača h grški ub ranosti V brošuri s podnaslovom »Esej o športnem rusktnizmu« je naštel vse kar bi še lahko pripomoglo k opleme nitenju in razcvetu olimpijskih iger-fanfare bakle bengalični ogenj rake te Tako kot lerr-moninl na morajo tudi posamezne umetniške prireditve pripo
moči k oživitvi duha nekdanjih olim pijskih iger. Pierre de Coubertin trdi da »ni naključje v Olimpiji združilo športnikov, in umetnikov, zakaj iz te združitve izhaja tudi prestiž, ki so ga te igre tako dolgo uživale«. Olimpija je vsaka štiri leta privabljala elito grške misli in umetnosti — od Pindara do Herodota, od Platona do Demostena in Fidije, ki je za Zeuspv tempelj izkle sal slavni kip iz zlata in slonovine, eno od sedmih čudes sveta.
STRAH PRED KLASIKO IN ANTIKO
Seveda pa tekmovanja, ki jih je organiziral mednarodni olimpijski komi te, niso nikdar dosegla takega sijaja kot nekoč antična. Ali so bili tega krivi umetniki? Večino izmed njih je bilo ta krat, kot je nekoč dejal Coubertin strah pred klasiko in antiko. »Dodati je treba, da arhitekturne zahteve niso bile dobro formulirane, da so v sli karstvu športni prizori zahtevali več risbe kot barve, kar je bilo nasprotno umetnostnim težnjam„ki so takrat pre vladovale, in da se je glasbeno občinst vo že zdavnaj odvadilo poslušati kan tate.«
Coubertinove ideje so bile sicer no ve, toda njegov estetski okus in tudi okus članov mednarodnega olimpijske ga komiteja — ki so izhajali iz medna rodne aristokracije in so bili vse prej kot pionirji moderne umetnosti — se je skladal z akademizmom. Nič čudnega torej ni, da so bili zmagovalci teh tek movanj v umetnosti povečini že po zabljeni umetniki. 1924. leta je, na pri mer. Henrija de Montherlanta, ki je so deloval z delom Paradis k 1’ombre des epees« (Raj v senci mečev), premagal Gčo Charles. Edini resnično posrečeni poskus, je bil natečaj za arhitektonski načrt moderne Olimpije. Pobudo zanj je dal leta 1911 Pierre de Coubertin z namenom, da bi dal modernim olimpijskim igram prav tako čudovit dekor kot so ga imele v antiki. Vendar je bil sprejem za mlade arhitekte zelo hladen in nagrajeni načrt arhitektov Monoda in Lavarriera (Švica) ni bil nikdar
uresničen. Arhitekti in urbanisti, ki M danes pred vsako oumpiado trudijo, da bi zgradili čimbolj popolne olimpijske stadione in olimpijske vasi, se gotovo ne zavedajo, da s tem uresničujejo eno izmed naj večjih želja Pierra de Cou bertina.
Pierre de Coubertin je umrl 2. septembra 1937 v 2enevi. Umetniški natečaji so ga preživeli do leta 1943, vendar so se poleg njih začele uveljavljati tudi razstave, dokler jih niso sploh čisto spodrinile. 2e v Amsterdamu leta 1928 je Stedelijk Museum priredil razstavo slikarskih del umetnikov, ki niso sodelovali na natečaju. Leta 1936 je bil nacistični kipar Arno Breker, drugona* grajeni na natečaju za svojega »Desete-robojca«, tudi predsednik komiteja, ki so mu naložili organizacijo številnih razstav: na glavni razstavi s temo Šport v grških časih so bile zastopane skoraj vse berlinske zbirke. Coubertin sam sa je od leta 1900 naprej zavzemal, da b. na bregu Seine uredil olimpijsko zbirko umetniških predmetov in dokumentov, ki bi prikazovali šport od antike do naših dni. Ta načrt ni bil uresničen. Toda šestdeset let pozneje so se na olimpijskih igrah v Rimu spet spomnili nanj in ga uresničili z bleskom in uspe* hom brez primere.
SPREMEMBA 31. ČLENA
Na svoji 49. seji v Atenah leta 1954 je mednarodni komite pod predsedstvom gospoda Averyja Brundagea spremenil 31. člen oraviinika o olimpijskih igrah in tako naložil organizacij skemug komiteju vsake olimpiade, da »mora prirediti umetniško manifestacijo ali pa umetniško razstavo (arhitekture, kiparstva, slikarstva, športne filatelije in športne fotografije) Umetniške manifestacije lahko obsegajo tudi baletne, gledališke ali operne predstave in simfonične koncerte Ta del programa pa mora biti na tako visoki kakovostni ravni, kot so športna tekmovanja«.
Tako smo od ene do druge olimpiade priča čedalje večjih prizadevanj, da bi športna tekmovanja spremljale tudi kvalitetnejše umetniške prireditve. V Melbournu so ieta 1956 priredili razstavo avstralske umetnosti, rimska razstava leta 1960 je bila razdeljena na 28 sekcij in je pritegnila k sodelovanju vse velike italijanske muzeje. Tokio je leta 1964 presegel tradicionalni izključno športni okvir umetniških razstav, da bi pokazal 40.000 obiskovalcem staro in moderno japonsko umetnost. In Mexico je bil vse poletje 1968 križišče svetovne umetnosti, atelje nenehnega ustvarjanja, kjer so se srečevale in združevale sodobne umetnostne težnje vseh petih celin.
Kot je Coubertin slutil, je uspeh čedalje večji. Kajti dejstvo je, da se na olimpijskih igrah rojeva in razvija resnični kulturni festival, ki združuje glasbo in spektakel, srečanja književnikov in umetnikov v znamenju vse bolj razvijajočega se internacionalizma
PRAZNIK DUHA IN TELESA
Mednarodna narava olimpijskih iger bo najbolje prikazana letos v Mtinchnu, kjer bodo v času olimpijskih iger od prli razstavo na temo Kulture sveta in moderna umetnost. 2e zdaj je organi zacijski komite prosil osemindvajset umetnikov z vsega sveta — Hartunga, Kokoschko, Albersa, Vasarelyja, Chilli-da, Allena Jonesa in druge — za lito grafije in sitotiske, ki jih je navdihnila olimpijska misel Foleg tega bo konec avgusta povabljenih v MUnchen petnajst mladih umetnikov, da bi razpravljali o tej temi, medtem ko bodo najslavnejši cineasti — od Bunuela do Bergmana — združili svoj talent, da bi vsi skupaj naredili film o olimpijskih igrah. Toda največ novega pričakujejo od gledaliških in glasbenih prireditev V olimpijskem parku Obervviesenfelda proučujejo arhitekti :n inženirji najrazličnejše premične konstrukcije ki bi bile primerne za vse vrste spektakla na prostem, vse do improvizacije, kjer se igralci in gledalci združijo v veliki skupni igri. To je tako rekoč vrnitev h Coubertinovim, včasih utopičnim predlogom o združitvi- zvokov, barve, oblik in svetlobe v službi popolnega ljudskega praznika duna in telesa.
V tem je resnični genij Pierra de Coubertina, tega demokratskega barona. Zakaj bil je prerok ljudske umetnosti, umetnosti brez meja, v kateri se mešajo različna izrazna sredstva Taki poskusi pa se danes kažejo prav na olimpijskih igrah Ta strastni ohranjevalec helenistične tradicije je torej pravilno sodil in videl daleč naprej Toda njegov največji uspeh je najbrž ta, da je športne predstave povzdignil na ra ven lepih umetnosti Dokaz za to bo miinchenski 26 avgust, ko se bo pod nenavadno prozorno streho, ob vihranju zastav, na stadionu za 80.000 ljudi začela otvoritvena slovesnost 20. olimpijskih iger, praznika vse mladine sveta.
EVELINE SCHLUMBERGER
S HRANO NAD PROBLEME
DEBELI LJUDJE SO PRAVZAPRAV TEŽKO OZDRAVLJIVI NEVROTIKI
Kdor hoče postati ali ostati vitek, ne potrebuje samo diete. Predvsem potrebuje disciplino. Ena glavnih značilnosti debeluhov je veselje do jedače, ali bolje: vdanost jedači. Vdanost jedači je teže premagati kot vdanost pijači, nikotinu ali mamilom. Brez alkohola, tobaka ali mamil lahko živimo, brez hrane ne moremo. Laže se je neki stvari popolnoma odpovedati, kot paziti na pravo mero. Mnogi debeluhi laže stradajo, kot se držijo zmerne diete. Vsak stik s snovjo, ki povzroča slo po jedači, sproža poželenje, da bi jedli še več.
Dandanes zdravniki menijo, da je debeluh pravzaprav nevrotik. Nekaj v podzavesti ga sili, da preveč je, vendar sam ne ve, kaj je to. In kot vsi nevrotiki, se hoče tudi on osvoboditi simptomov. Rad bi postal suh, hkrati pa se tega boji. Človek lahko prinese nagnjenja do jedače že iz otroških let. To je odvisno od tega, kakšen odnos do hrane imajo njegovi starši. Navade pri mizi prehajajo od generacije na generacijo. Za njimi so določena pravila, na primer: hrana rešuje težave. Ali: hrana
je nagrada. Starši vsiljujejo otrokom svoje nazore. Ce so usmerjeni na hrano, jo uporabljajo kot sredstvo za nagrado ali kaznovanje. Otroku rečejo: »Tole je priden deček, ker toliko poje!« Ali ga strašijo: »če ne boš dovolj jedel, boš bolan!« Na podlagi izkušenj iz otroških let občutijo debeluhi hrano kot ljubezen, toplino, ugodje, varnost, nagrado ali vzpodbudo.
NESPOSOBNOST OCENE — NEIZMEREN TEK
Kot večina nevrotikov se tudi debeli ljudje zelo trudijo, da bi bili ljubljeni ali da bi vzbujali pozornost. Človek, ki se počuti negotovega, vidi v ljubezni in občudovanju edini sredstvi, da si zagotovi varnost. Debeli ljudje se pogosto odlikujejo z mnogimi sposobhostmi. Toda tudi če so res duhoviti, nadarjeni ali inteligentni, so prepričani v svoje zmožnosti. Pomanjkanje sposobnosti, da bi se pravilno ocenili, se izraža v neizmernem teku.
Ljudje, ki jim manjka samozavesti, nimajo moči, da bi premagali težave. Razočaranje, nasprotovanje, čakanje
prenaša debeluh prav tako težko kot otrok. Toda vedno je nekaj, kar lahko dobi takoj in kar ga ne razočara: hrana. Pred žgočimi problemi in pred jezo se brani s hrano. Tako nastajajo nove težave, ki jih premaguje s še večjimi količinami hrane.
Vsi ljudje imamo o sebi določene predstave. Večina se nas tega niti ne zaveda. Bolj ko ustrezajo naše predstave resničnosti, bolj smo zdravi — in narobe. Pomembno je tudi, kaj mislimo o svojem zunanjem videzu. Mnogi debeluhi nimajo pravilne predstave o svoji zunanjosti. Prepad med tem, kakšni bi bili radi, in med tem, kakšni so v resnici, je prevelik. Debele ženske večinoma mislijo: Ce bi pazila na dieto, bi bila lahko lepotica. Ker ne pazijo na dieto, tudi ne tvegajo soočenja z resničnostjo.
DEBELO SREDIŠČE DRUŽINE
V pričakovanju, da bi shujšali, so debeli ljudje navadno zelo neučakani. Najraje bi bili suhi v eni uri. Zdi se jim, da tega, česar ne morejo doseči takoj, sploh ne morejo doseči. Seveda zaradi
SVEDSKI 'CUDEZ'
AMERICAN JE NAVDUŠEN NAD DRUŽBENIMI IN GOSPODARSKIMI UGODNOSTMI V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH — NAD DAVKI PA PRAV NIČ
Ameriški časopis »Time« je nedavno objavil nekaj primerjav med plačami, davki, storitvami v ZDA in plačami, davki, storitvami v nekaterih evropskih državah. Posebej je beseda o švedski, o kateri pogosto govorijo, da je ena izmed dežel, kjer je življenjski standard zelo visok, če ne najvišji na svetu. Prispevek je zlasti zanimiv za tiste Američane, kj prihajajo v Evropo in tu marsičesa ne morejo razumeti. Zanimiv pa je tudi za Evropce, ker se lahko v njem vidijo iz nenavadnega, ameriškega zornega kota.
Ameriški turisti v tujini pogosto dobijo občutek, da so prikrajšani. Opazujejo, v kako kratkih presledkih vozijo londonski bleščeče rdeči dvonadstropni avtobusi, kako čiste so pariške ulice in kako mirni ter skrbno negovani parki v Frankfurtu. V času, ko so javne storitve v Združenih državah tako neurejene, se Američani čudijo, kako da jih Evropci tako dobro opravljajo.
Eden glavnih razlogov je v tem, da Evropci sprejemajo dajatve, ob katerih bi se Američani zgrozili. Čeprav razlike v kupni moči otežujejo realne primerjave, so številke zelo zgovorne. Neporočen zahodnoneinški delavec, ki zasluži
65.000	Ndin na leto, odšteje za davke približno 25.000 Ndin. Samski Američan, ki toliko zasiuži, plača 12.000 Ndin. Anglež, ki je poročen, ima dva otroka in zasluži 204 000 Ndin na leto, plača 57.279 Ndin davka na osebne dohodke. Američan iz istega kategorije plača 36.718. Evropci morajo plačevati tudi mnoge druge visoka dajatve: v Zahodni Nemčiji je treba odšteti za liter bencina 1,5 Ndin dajatev, v Združenih državah pa le 0,23. Angleži plačujejo 45-odstotne davke na fotoaparate, ure in druge »luksuzne« predmete. V mnogih evropskih državah je treba za vse predmete v trgovini plačati prometni davek. V Franciji je ta davek celo 23-odstoten.
Ce govorimo o veliki družbeni porabi za dobre storitve, se ne more nobena zahodna država kosati s švedsko. Na švedskem gre za davke 41 odstotkov celotnega narodnega dohodka, v Združenih državah pa 31 odstotkov. Švedi zaslužijo manj od Američanov: povprečna letna plača švedskega delavca je 106.596 Ndin, ameriškega pa 125.800 Ndin. Po drugi strani pa so Švedi od rojstva do smrti deležni mnogih družbenih in ekonomskih ugodnosti Ce Šved zaradi bolezni ne more delati, ni prikrajšan pri plači. Ko je prestar za delo (67 let), lahko dobi tudi do dve tretjini plače na
leto. Mesta so zelo čista. Policijska in gasilska služba delujeta brezhibno. Železniški promet je moderen in učinkovit. Ceste so zelo dobre. Prebivalec Stockholma odšteje 178,550 Ndin za mesečno vozovnico, s katero se lahko vozi s podzemeljsko železnico, kolikor hoče.
Skoro vsa zdravniška in bolniška nega je brezplačna, švedske bolnišnice imajo odlično osebje in najmodernejšo opremo. Švedi so prvi na svetu, kar zadeva število bolniških postelj na prebivalce (17 postelj na 1.000 ljudi). Švedi imajo že dolgo časa tudi najmanjšo smrtnost otrok. Povprečna starost moških na Švedskem je 71,7 leta — najdaljša na svetu, žensk pa 67 — druga najdaljša na svetu, takoj za Islandijo. Vsakdo ima pravico do brezplačne visokošolske izobrflzbe Študenti dobijo približno 34.000 Ndin na leto za življenjske stroške — delno kot državne štipendije in delno kot posojila z nizko obrestno mero.
NAJBOLJE JE IMETI POPREČNE DOHODKE
Po švedskem sistemu imajo največ' koristi od dajatev, ki jih plačujejo, delavci s povprečnimi dohodki. Tipičen primer je Paul Lundmark,-poročen in oče treh otrok v starosti od 4 do 10 let. Živi v Orebru, mestu s 275.000 prebivalci. Lundmark zasluži kot delavec v papirnici povprečno letno delavsko plačo
100.000	Ndin. Več kot tretjino plače, ali 39.100 Ndin, odšteje za davek na dohodek.
Njegovi otroci hodijo v kraljeve šole. Vsi učenci dobijo brezplačno knjige in topla kosila. Na krajevni kliniki plača za zdravniški pregled 25,50 Ndin. Mestni socialni urad med drugim poskrbi za hišno pomoč, socialno delavko, ki v nujnih primerih pazi na otroke. Lundmarkovi lahko uporabljajo mestne športne naprave, med katerimi sta dva bazena, štiri drsališča in dvanajst telovadnic. Kot vsi Švedi sta dobila zakonca 2.800 Ndin državne podpore ob rojstvu vsakega otroka Za vsakega otroka do 17. leta dobivajo starši 4.250. Ndin doklad na leto. S prispevkom za najemnine plačuje vlada 30 odstotkov najemnine za njihovo štirisobno stanovanje.
Toda večina Švedov ni preveč zadovoljna s čedalje višjimi davki, ki so potrebni za opravljanje vseh teh družbenih storitev. Tako so, na primer, nedavno povečali prometni davek za štiri odstotke — na 17.65 odstotka. To je bil eden izmed vzrokov, da so se močno
povečale cene večine trgovskega blaga in storitev. Zavojček boljših cigaret tako stane 23,80 Ndin, ducat jajc 20 Ndin in kilogram salame 34 Ndin. Švedi vse -bolj posegajo po cenejših jedilih: krompirju, korenju, zelju in špagetih.
BOGATAŠI BEŽIJO V TUJINO
Poleg prometnega davka plačujejo Švedi tudi vrsto drugih dajatev. Socialdemokratska stranka, ki je na oblasti že štirideset let, zagovarja prepričanje, da je treba z davki odvzemati nakopičeno bogastvo. Mnogi ljudje z visokimi dohodki so pobegnili na tuje, da bi ohranili ostanek svojega bogastva. Srednjo plast in bogataše najbolj prizadene davek na bogastvo. Poseben predpis zahteva, naj vsak posameznik ugotovi, koliko je vredna njegova lastnina — dragulji, avtomobili, hiša, bančni račun — in plačuje 1 odstotek dajatev od vsote, ki presega 527.000 Ndin. Dohodke od investicij — dividende od delnic, obresti od obveznic, najemnino od nepremičnin — posebej obdavčijo. Vrhu tega plačujejo švedski lastniki hiš in stanovanj davek, ki jb odvisen od vrednosti stanovanja. Za hišo, vredno 272.000 Ndin, je treba plačati 5.440 Ndin na leto, za hišo, vredno 850.000 Ndin, pa 33.855.
švedski davki na osebne dohodke so progresivni. Od letnega dohodka 170.000 Ndin mora Šved odšteti 43 odstotkov davka na osebni dohodek in prispevka za pokojnino. Od dohodka 340.000 Ndin mora plačati 53 odstotkov in pri dohodku 680.000 Ndin je vseh dajatev skupaj za celih 63 odstotkov. Zakon o davkih nima skoro nobenih lukenj. Davki na dohodke podjetij, ki znašajo povprečno 53 odstotkov, niso tako strogi, ker lahko družbe, v nasprotju s posamezniki, od osnove za narodni davek odštejejo vse, kar plačujejo za kraljeve dajatve. Toda tudi tako je vodilni švedski poslovni časopis »Veckans Affar« posvaril, da bo ob sedaniem naraščanju davkov vlada do leta 1980 ? dajatvami pobirala 55 odstotkov skunnega narodnega dohodka, kar bo močno zmanjšalo širjenje jnduštrije. To bi lahko zavrlo gospodarsko rast in zmanjšalo dohodke od davkov.
Ameriški ekonomisti praviio, da v Združenih državah ne bi mogli voeliat! nadzorovanega gospodarstva švedskega tipa. da bi lahko dosegli učinkovitost švedskih družbenih složh Toda švedske izknšnie kažeio da dobre ipvne storitve staneio več. kot so ori-nravljeni plačati ameriški davkoplačevalci.
ODVEČNI KILOGRAMI: slovo od njih je odpoved obrambi
svoje neučakanosti le težko vzdržijo shujševalne kure, ki zahtevajo precej časa. Zdi se jim, da je njihova debelost stanje, ki se ga ne da spremeniti. Toda na tihem vendarle upajo v čudež, da bodo »nekega dne« zgubili težo. Ta dan čakajo, ne da bi sami karkoli storili za shujšanje.
Seveda verjamejo tudi v čudežna sredstva za shujšanje. Na tem področju je mnogo sleparij in nevarnih sredstev.
V bistvu imajo vse tablete za shujSevanje to pomanjkljivost, da osvobajajo bolnike lastne odgovornosti, ki je najpomembnejša, če hočejo ohraniti zmerno težo. Edini učinkoviti »čudež« je večja zavest, resnična volja za shujševalno kuro in reševanje' osnovnih problemov — s tem naj pacient dobi več samozavesti, tudi v svoji družini.
Vsaka družina ima nezavedno družinsko podobo. Tvorijo jo predstave posameznih družinskih članov o drugih družinskih članih in o njihovih medsebojnih odnosih. Ne da bi se zavedal, igra vsak član družine določeno vlogo. Tako imamo »družinskega modrijana«, »družinskega uspešneža«, »družinskega razvajenčka« in včasih tudi »družinskega debeluha«, ki ga lahko imenujemo tudi debelo središče družine. Debelost mu zagotavlja pozornost drugih v obliki sočutja, zasmehovanja, prošenj (Prosim, drži se diete!), skrbi in tako dalje. Toda najpomembnejša je pozornost — o njegovi debelosti kar naprej govorijo tako v družinskem krogu kot zunaj njega.
Debeluh se s tem ne le sprijazni, ampak se svojega položaja v družini celo oklepa. Vedeti moramo, da je to precej odvisna osebnost, da se počuti šibkega.
Pa tudi drugi člani družine, čeprav trdijo, da želijo, naj njihov debeluh shujša, podzavestno tega sploh ne marajo in sabotirajo njegove napore. Tako postavi »ljubeča žena<( v najbolj kritičnem obdobju shujševalne kure na mizo potico, ali pa začnejo vsi vprek govoriti debelemu središču svoje družine, kako bled je postal, ko je izgubil deset odstotkov teže.
Debelost je v jedru živčno obolenje. Bolnik se ga mora najprej zavedeti. Ne sme ostati pasiven To ni vnetje slepiča, ki se ga da odstraniti z operacijo. Pretirano nagnjenje k jedači je kronično stanje, ki zahteva nenehno samodisciplino. Brez lastnega zanimanja, razumevanja in sodelovanja samodisciplina ni možna.
Pomembno je tudi, da človek ne skuša svojega življenja popolnoma spremeniti že prvi dan shujševalne kure. Polagoma naj spremeni svoje obleke, gibe in celoten način življenja. S tem 5, lahko začne že pred shujševalno kuro i‘) in nato postopoma nadaljuje med huj / šanjem.	j
VITAL *
TOVVER
BRIDGE
IMA ELEBCT*©
ZNAMENITI LONDONSKI MOST BODO MODERNIZIRALI KLJUB TEMU, DA JE MENDA V NJEM * NAJPOPOLNEJŠI PARNO-HIDRAVLIČNI MEHANIZEM NA SVETU
obene nevarnosti ni, da bi Towerski most doletela usoda Londonskega mostu, ki so ga Angleži prodali Američanom. Toda konservativne Angleže moti predlog, da bi bilo dobro zamenjati oseminsedemdeset let stare hidravlične naprave z modernim električnim sistemom. Konec lanskega leta je skupina znanih in manj znanih bojevnikov za ohranitev kulturnih spomenikov poslala ogorčeno pismo londonskemu »Timesu«. Napadli so predlog Londonske mestne družbe, da bi parnč in hidravlične stroje za dviganje Tovverskega mostu nadomestili z modernejšimi pripravami.
Obširno so popisali »znameniti mehanizem, ki je najpopolnejši primer hidravličnega mehanizma na svetu«. Zapisali so, da »bi bila tragedija, če bi uničili ta zapleteni sistem zaradi kratkoročnih koristi«. Predlagali so, naj »most spremenijo v muzej industrijske arheologije. Mehanizem na) ostane nedotaknjen in dostopen javnosti, da si ga bo lahko hodila ogledovat«.
VANDALI?
Vendar ni verjetno, da bo to pismo spremenilo načrte Londonske družbe, čeprav so med podpisniki tudi znane osebnosti — med drugimi sir John Bet-jeman, pesnik in varuh vsega okrašenega, čudnega in včasih zastarelega. Sir John imenuje Londonsko družbo >wiaj-bolj neobčutljivo skupino vandalov na svetu — če izvzamemo britansko železnico«. Omenite mu gospodarsko koristi, pa že preide v kričav napad na »ozkosrčne ljudi z ozkosrčnimi nazori« in vneto zatrjuje, da bi bili že davno porušili katedralo Sv. Pavla, če bi bilo njeno vzdržeyanje odvisno samo od gospodarskih računov.
Toda v primeru Towerskega mostu Londonsko družbo res vodijo računi. Vzdrževanje mostu stane 175.000 funtov (7,350.000 Ndin) na leto. Parni pogon je že zastarel. Računi kažejo, da bi bili stroški za nadomestitev sedanjega sistema s sodobnim električnim precejšnji — 400.000 funtov (16,800.000 Ndin) — toda stroški vzdrževanja bi bili za celih 150.000 funtov na leto nižji, kot so sedaj.
Za Tovverskd most skrbi poseben sklad — Odbor za mostove in javne zgradbe —tako da davkoplačevalci za vzdrževanje ne prispevajo nita penija. Toda sklad skrbi tudi za druge mostove in poslopja. Londonska družba meni, da bi lahko denar, ki bi ga prihranili pri vzdrževanju Tovverskega mostu, koristno porabili za druge zgradbe. »Vzdrževanje teh starih strojev, da nemote-
no delujejo, je zelo drago,« pravi neki zastopnik družbe.
MOST — MUZEJ
Nobenega dvoma ni, da bodo stroje nadomestili z novimi, prihodnost mostu pa še ni jasno določena. Podpisniki pisma so predlagali, naj ga spremenijo v muzej. V ta namen bi lahko ohranili vsaj del mašinerije. Brez dvoma bodo tudi v prihodnosti skrbeli, da bi čim-
bolj izkoristili turistično privlačnost Tovverskega mostu. Govorijo, da bi vgradili nova dvigala, ki bi popeljala obiskovalce do prehoda na vrhu, ki je že od leta 1909 zaprt za javnost. -
Tovverski most je odprl angleški prestolonaslednik, kasnejši kralj Edvvard VII., 30. junija 1894. Gradili so ga osem let, pri čemer so porabili več kot milijon funtov. Vanj so vgradili 31 milijonov opek, 51.500 kubičnih metrov betona, 19.500 ton cementa, 21.150 ku-
bičnih metov granita in drugih kamnov ter 15.000 ton železa in jekla. Od severnega do južnega nosilnega stebra je most dolg 264 metrov, celoten most pa meri približno 400 metrov. Tovverski most priča o velikih sposobnostih viktorijanskih inženirjev.
Za delovanje mostu je odgovoren
H.H. Buokley, nadzorni inženir in upravnik mostu. »Trgovske ladje skoro ne vozijo več na tem delu reke,« je povedal. »Most le še občasno dvigujemo. Pozimi zelo redko, pcletd pa le dvakrat ali trikrat na dan.«
Buckley se zelo zavzema za namestitev novih strojev. »Vem, da je stari mehanizem zanesljiv,« je povedal, »toda prepričani smo lahko, da je elektrika danes prav tako zanesljiva, kot je bila hidravlična moč pred 78 leti. Zato bi morali razmisliti o spremembi. Tudi jaz bi želel, da bi most ohranili kot muzej, toda za sedaj iz praktičnih ozirov to ni mogoče. Muzej potrebuje prostor. Stare napraiVe so tako velike, da za obiskovalce skoro ne bi ostalo prostora. Dobro bi bilo tudi, če bi odprli prehod na vrhu mostu, vendar bi bdllo treba še marsikaj preurediti, da bi bil dovolj varen.«
SLUŽBA ZA ŠESTDESET LJUDI
Na Tovverskem mostu dela približno 60 ljudi, ki skrbijo, da so naprave vedno nared. Ce bodo stroje modernizirali, bodo zmanjšali število delavcev za dve tretjini. Toda zastopnik Londonske družbe je zagotovil, da ne bodo ljudi odpuščali z dela: »Prav sedaj se pogovarjamo s pristojnim sindikatom. Precej delavcev se namerava v kratkem upokojiti, in to nam bo močno olajšalo ureditev problema.«
Ko bodo podrobni načrti za modernizacijo mostu izdelani in potrjeni, bodo po predvidevanjih porabila dve leti, da jih bodo uresničili. Podpisniki pro-tekstilnega pisma bodo verjetno izgubili boj za ohranitev starih naprav. Tolažijo se lahko s tem, da ni nobene nevarnosti, da bi Tovverski most šel za Londonskim mostom v Ameriko.
Vsi strokovnjaki občudujejo stroje, ki dvigujejo Tovverski most. Njihovo dolgoletno delovanje je dokaz spretnosti viktorijanskih inženirjev, ki so naredili načrte, in graditeljev, kd so most postavili. Na vsakem nosilnem stebru sta po dve strojnici, v katerih sta po dve hidravlični napravi. Vsaka izmed teh hidravličnih naprav lahko v normalnih razmerah sama dvigne most. Most sestavljata dva tisoč ton težka kraka. Vsakega dviguje poseben sistem naprav, ki jih skoro v celoti nadzorujejo od daleč, iz kabin na vzhodni ali nizvodni strani mostu.
ZLOČINI IZ NEDAVNE PRETEKLOSTI
BOŽJI
MORILEC
Ko se je izseljenski delavec 5. decembra 1952 zvečer vrnil v svojo kolibo v predmestju avstralskega mesta Adelaide, je na postelji našel truplo jugoslovanske pocestnice Zore Kusič, s katero je živel nekaj mesecev. Napol zmešan zaradi groznega prizora je stekel v bližnjo hišo in jecljaje razložil, da je v njegovi kolibi umorjena ženska.
Zora Kusič je bila zverinsko umorjena. Zločinec je glavo skoraj odrezal od telesa, telo pa je bilo strašno iznakaženo z nožem. Policija ga je kasneje naš-šla v pločevinastem umivalniku.
Kot je dosti kasneje pokazala preiskava, jo je umoril čedni, na videz skromni romunski priseljenec John Ba-laban, ki je štiri leta poprej v Parizu ubil neko prostitutko in se nekaznovan izmazal.
Balaban se je rodil 13. aprila 1924 v Nabibu v Romuniji. Oče, alkoholik, je pretepal svojo ženo, dokler ga ni zapustila, zaradi tega se je kasneje obesil. Dečka so vzgajali sorodniki, z njihovo podporo je diplomiral na univerzi in postal industrijski kemik.
BOŽJA SPODBUDA
Leta	1944 je Balaban	študiral	teologijo in	filozofijo ter	po	dolgem premi-
šljevanju prišel do spoznanja, da nd boga. Na procesu v Avstraliji, ko so ga obdolžili petkratnega umora, je pove dal, da so se posledice spoznanja kmalu pokazale. »Nekega jutra je v sobo prisijal	močan žarek	in	prikazal	se mi
je bog	s sivo brado	in	dolgimi	belimi
lasmi«, je pripovedoval Balaban. Bog se je nasmehnil in rekel: »Balaban, nimaš prav, da ne veruješ v boga. Napravi vse, kar ti svetuje pamet, in srečen boš.« Balaban je na sodišču prisegel, da ni bila prikazen in povedal, kako se je čutil tako močnega, da ne bi imel slabe vesti, četudi bi zagrešil še tako hud zločin.
Zato ni nič nenavadnega, da se je maja 1946 znašel v bolnišnici za duševno bolne. Kasneje je to pojasnil kot po-s sledico svojih »bojev s komunisti«. Ko j'k so ga izpustili iz bolnišnice, je devet _ mesecev služil vojsko, nato pa pobegnil j'S v Francijo.
Vg Februarja 1948 se je v Parizu srečal s čednim iahkim dekletom. Rivo Kvvais
in jo v njeni sobi zadavil. »Nisem je nameraval umorita,« je trdil na procesu v Adelaidu, ko so mu sodili za večkratni uboj, »zdelo se mi je, da jo moram pokončati.« Po umoru se je srečno izmazal in pobegnil v Avstralijo.
V novi domovini ni mogel dobiti dela, za katero je bil izučen, zato se je preživljal kot priložnostni delavec, obiralec grozdja in varilec, dokler ni septembra istega leta spoznal 30-letno Thelmo Joyce Cadd in se z njo oženil. Privlačna vdova je imela lokal Sunshi-ne Cafe, ki ga je vodila s pomočjo svoje matere Susan Auckland in natakarice. Družina je živela v stanovanju nad lokalom, kamor se je preselil tudi Balaban.
Zakon je bil od začetka do konca prava polomija. Balaban je kasneje dejal, da njegova žena ni bila z ničemer zadovoljna, pa tudi v ljubezni ji ni ustrezal. Sosedje so povedali, da ni maral delati, ženo je prosjačil za denar, ki ga je navadno zaigral ali zapil v izseljenskih klubih.
»Z mano je delala kot s sužnjem,« je Balaban pripovedoval na sodišču.
To je bil razlog, da jo je dobre dva meseca po poroki zapustil.
Nekaj dni kasneje je v hotelu Hind-ley Street srečal 29-letno jugoslovansko izseljenko Zoro Kusič. Po skupnem popivanju sta se s taksijem odpeljala v njeno sobico v predmestju Torrensvil-la, kjer je Zora imela še več pijače. Pa ne zastonj. Za pijačo in še kaj je hotelski uslužbenci in voznik taksija, hotela pet funtov. To je Balabana tako razjezilo, da je vzel nož in Ji prerezal vrat.
Policija ga je prvič zaprla štiri dni po umoru, vendar je Balaban vztrajno trdil, da Kusičeve ni ubil. Priznal je, da sta z žensko skupaj pila, da jo je kasneje odpeljal domov. Sodniku je dejal, da je Zoro pustil pred vrati, ker je bila »umazana in pijana«. Na Balabano-vih oblačilih ni bilo sledov krvi, v sobi umorjene pa niso našli nobenega prstnega odtisa. Zaradi pomanjkanja dokazov ga je porota spoznala za nedolžnega, vendar primera niso končali.
Balaban je časnikarju, ki ga je kmalu po izpustitvi obiskal, dejal: »Moje edino upanje je, da bodo nekoč ujeli tistega, ki je zagrešil ta strašni zločin. Šele takrat bom popolnoma čist.«
Takoj po izpustitvi iz zapora je Balaban sklenil obračunati z ženo. Šel je
k njej v stanovanje nad lokalom in se dolgo z njo prepriral, tako da ga je žena, po njegovih besedah, prignala do obupa. Ves naslednji dan je popival, zvečer pa se je napotil skozi park ob bregu reke Torrens, kjer je našel železno palico. Z njo je takoj napadel pet oseb, ki so bile v parku, med drugimi tudi mlad par, ki se je objemal na travi. »Delala sta grde stvari.« je kasneje pojasnil.
STRAŠEN OBRAČUN
Okoli polnoči se je Balaban vrnil domov, kjer je družina njegove žene že spala. V ogledalu je opazil, da je njegova obleka umazana in krvava. »Sklenil sem ubiti ženo,« je kasneje povedal. »Ona je bila kriva, da sem začel piti.«
Balaban je s kladivom napadel ženo, ki je ležala v postelji, in jo do smrti pobil. Nato se je spravil nad taščo in ženinega sina iz prvega zakona Phi-Uipa Cadda, ki sta potem prav tako umrla zaradi poškodb. Po tem krvavem dejanju je šel v sosednjo sobo, kjer je spala 24-letna natakarica. »Ubil sem jo, ker je držala z mojo ženo,« je povedal policiji. Natakarica je dobila hude poškodbe, vendar ni omedlela. Morilec ji je slekel spalno srajco, ko je iz sosednje sobe zaslišal stokanje šestletnega pastroka Phillipa
»Nekdo je še živ!« je vzkliknil in stekel iz sobe, da ga pokonča.
Medtem se je natakarica, bolj mrtva kot živa, privlekla do okna in skočila šest metrov globoko na cesto. Ljudje, ki so zapuščali nočni klub na drugi strani ceste, so ji priskočili na pomoč in poklicali policijo.
Kmalu nato so v stranski ulici ujeli s krvjo oblitega Balabana, ki je skušal pobegniti. Na zaslišanju je priznal vseh pet zločinov. Dejal je, da je »prostitutki ubil, ker sta se prodajali, drugi trije pa niso zaslužili, da bi živeli.«
Sodnik Abott je razglasil smrtno obsodbo z besedami: ... in naj se bog usmili tvoje duše.«
»Bog se bo usmilil,« je prepričano dejal Balaban.
26. avgusta 1953 ob osmi uri zjutraj so množičnega morilca Johna Balabana v adelaidski ječi obesili.
SLOVENKA V ETIOPSKI DŽUNGLI
/IHMiV /lllltl'
5
PIKNIK V DŽUNGLI
16. januarja
Današnji dan je bil zame zelo zanimiv. Sobota je, in kot navadno odide tedaj pol Megada na trg, bodisi v 23 km oddaljen Šakiso ali še raje v 50 km oddaljen Kibre Mengist (Adola). Tu je trg večji.
Spotoma sem spoštljivo ogledovala dva velika neugledna lesena zaboja, ki smo ju vozili s seboj. V njih je balo zk:o, celomesečna proizvodnja zlata našega območja. Mož mi je hotel pokazati, kako zlato tehtajo. Za varnost so skrbeli blagajnik in dva vojaka, vsi oboroženi. Prehiteli smo tovornjak, nabit s stoječimi domačini; moški, ženske in otroci so med vožnjo lovili ravnotežje in so se pri tem sila zabavali.
Poslopje, kjer zlato tehtajo, je leseno, pritlično. Pri vhodu stojita oborožena’ vojaka. Toda poslopje ima na drugi strani še en vhod, tam pa ni nikogar. V manjši sobi, kjer stoji velik safe, miza in stoli, sedem za mizo. Direktor Mo-lugeta odpre safe. Vidim zlato, samo zlato. Zlato v prahu, v listih, v grudicah in grudah. Koliko je tu zlata? Morda 50, 70, 100 ali še več kilogramov?
Potem vstopajo blagajniki območij in prinašajo zlato. Tehtajo na navadni kuhinjski tehtnici. Uteži so veliki srebrni tolarji Marije Terezije. En tolar sestavlja 20 mahalikovtj.28.gr. Zlati prah, zlate grudice, zlati listki in večje grude se usipajo na tehtnico. Tipam in ogledujem nekatere zanimive oblike in sem vznemirjena. Temnopolti ljudje okoli mene pa so mirni in tehtajo zlato, kot bi bilo moka, fižol ali krompir:
Potem sva se odpeljala na trg. Pri zapornicah na meji rudniškega področja, ki je veliko kot pol Slovenije je bil že en tovornjak in vojaki so pregledovali domačine. Ti pregledi so zelo natančni. Včasih so morale vse ženske, ki hlačk ne nosijo, stopiti čez širok jarek da bi prišlo na dan tisto, kar bi bilo skrito »tam notri«. To so sedaj opustili.
Nekak občutek krivde se me je polastil, ko so nas vojaki spustili naprej. Kadarkoli gremo skozi zapornice, je tako, kajti vojakom niiti na pamet ne pride, da bi pregledali katerega izmed naju.
21. januarja
Etiopska imena so precej nenavadna. Ko se otrok rodi,' dobi ime, ki ga obdrži vse življenje, ali pa, če ga starši dajo krstiti, samo do krsta. Krst je eden največjih etiopskih praznikov in država ga zelo propagira. Mnoga plemena otrok ne dajo krstiti, ker so pogani, država pa skuša z velikimi slovestno-stmi ob tem prazniku pritegniti tudi te. Praznovanje krsta je le enkrat na leto, po našem koledarju v noči med 20. na
21. januarjem, torej je bilo preteklo noč.
Etiopska imena so res lepa kot na
primer: Svit zore, Dobro jutro, Naj bo gospod, Marijin služabnik, Služabnik Gospodov, Slovnica, Izboljšani, Dragulj itd. Rodbinskih imen ne poznajo, pač pa dobi otrok za svojim krstnim ime noro še očetovo krstno ime. Če je otroku ime Tadese — Izboljšani, očetu pa Suasu — Slovnica, je njegovo ime in priimek Tadese Suasu — Izboljšana Slovnica. Ko bo imel Tadese Suasu otroka, mu bo dal npr. krstno ime Molu-neh, njegov priimek pa bo očetovo kr stno ime, torej bo njegovo ime in pri imok Moluneh Tadese. Enako je pri de klicah. Poleg svojega imena dobi deklica še krstno ime svojega očeta in se potem tako fmenuje vse življenje. Tu di ko se poroči, ne prevzame moževega imena. Prav je tako, kajti zaradi pogostnih menjavanj mož bi verjetno na stale velike zmešnjave.
22. januarja
Pozno popoldne smo se vsi štirje Jugoslovani odpeljali v Čakato na obisk k slovenskima zakoncema Boži in Pranju. Njunemu služabniku ie ime Modžo in že veliko let ga Jugoslovani, ki prihajajo sem bodisi sami, bodisi z družinami, podedujejo od odhajajočih. Modžo je simpatičen, čist in dober kuhar naše hrane. Ima pa to slabo lastnost, da je pogosto pijan. Večkrat izgine že zjutraj, pije ves dan in vso noč, vrne se pa šele naslednji dan. Potem preganja
mačka in ni za nobeno rabo. Modžo trdi, da sta Boža in Franjo sama kriva tega, ker ga nikoli ne pretepata, in navaja za dokaz enega izmed naših, pri katerem je služil in ki ga je, ko se je napil, tako pretepel, da je obležal. »Tako si nisem upal piti,« pravi Modžo.
Modžo ima Jugoslovane nadvse rad. So najimenitnejši, največji, najboljši, skratka naj narod. Pod zasteklenim velikim okvirom hrani slike svojih jugoslovanskih gospodarjev, ki jim je služil, sredi okvira pa ima sliko našega maršala, ki je zanj naj večji človek na svetu.
Modžo zna nekaj srbohrvaščine im slovenščine, še najbolj pa mu gredo z jezika sočne srbske kletvice; zna tudi kaj povedati, in ko je prišel h gospodarju Slovencu in mu rekel; »Getoč (gospodar) kurac sunce, sunce«, je ta vedel, da je Modžo staknil spolno bolezen in da ga spolovilo peče. Dal mu je nekaj injekcij penicilina, in Modžo je bil spet zdrav.
25. januarja
Naša lepa džungla se je spremenila. Slekla je svojo zeleno obleko in se odela v rumenorjavo. Že tri dni imamo tako hud mraz, da ponoči pade slana. Banane v našem vrtu s svojimi povešenimi rjavkastimi listi so videti zelo kla-
dala, da je zrak tu redek — živimo na višini 1900 m — vsebuje torej malo kisika, zato je vsako gibanje naporno. Normalna hoja, ki traja malo dalj časa, povzroča zasoplost in potenje, pri hitrejši hoji, teku in še zlasti pri vzpenjanju pa kar ne moreš in ne moreš vdihniti naenkrat toliko zraka, kolikor ga potrebuješ. Hlastaš za zrakom, kot riba na suhem odpiraš usta, dihaš globoko in glasno, zraka pa je premalo. Loteva se te vrtoglavica in duši te.
Ob prihodu v Etiopijo vsakdo zboli. Zaradi višine. Bolezen je podobna gripi. Telesna temperatura se poveča, bolnika se loteva vrtoglavica, ima glavobol in vneto grlo. čez nekaj dni bolnik ozdravi. Po daljšem bivanju tukaj nastanejo v krvi spremembe. Rdeče krvničke se zelo pomnožijo na škodo belih, vendar se to kasneje v normalni klimi navadno kar samo uredi. Včasih pa le pušča neljube posledice.
Iz kampa, kjer so nas pričakovali, so nam poslali nasproti delavca z mulo, da bi jaz na njej jahala. Nisem hotela, saj vem, kako nesramna in zahrbtna zna biti ta žival. Kar mimogrede te vrže iz sedla, prav tedaj, ko najmanj pričakuješ.
Ko sem bila že tako utrujena, potna in zasopla, da sem mislila, da ne bom mogla več naprej, pa me je bito sram to
IZPIRANJE ZLATA IZ REČNEGA PRODA
vrne. Skozi okno gledam zlato dolino Bore in hrib Obiti. Prej tako lepo zelena sta sedaj žalostne zamolklo rjave barve. Vsa okna in vrata v hiši so zaprta in edini topli prostor v stanovanju je kuhinja, kjer ves dan gorijo vse štiri plošče električnega štedilnika.
28. januarja
Moje uboge noge danes niso za nobeno rabo-Včeraj smo bili v Laga-Dimi. Laga-Dima je dolina, bogata z zlatom, toda ne kopljejo ga še, ampak šele raziskujejo. Z ladroverjem nismo prišli daleč, le kakšnih 10 km, potem pa smo morali peš po stezi skozi džunglo. Se pred dobrim mesecem te steze ni bilo in pro-spektorjd skozi gosto džunglo niso mogli prodreti, dokler si steze z mačetami niso izsekali.
Mačeta je veliko, ročno izdelano ukrivljeno bodalo, ki je vsestransko uporabno. Z njim domačini koljejo živino, sekajo drevje in vejevje, cepijo drva, jo uporabljajo kot srp, nož, škarje. Mož je vzel s seboj nekaj delavcev in oborožena vojaka, ker je tu mnogo zveri, zlasti leopardov in tudi levov. Zelo rada sem šla na pot, ker sem bila trdno prepričana, da bom videla vsaj kakšnega leoparda, če že ne leva. Vojaka sta se nekajkrat ustavila in mi pokazala leopardove sledi in dvoje dreves, kjer si je leopard brusil kremplje. Kako neverjetno izostren vid imajo ti ljudje
Kljub temu, da je bila pot zelo naporna, ker je pokrajina hribovita nismo počivali, če ne računam tistega postanka, ko smo občiidovoU lepe, divje slapove reke Marmore. Rada bi pove-
priznati, smo zagledali kamp. V dolini ob reki je stalo sedem šotorov.
Počitek je bil sladak. Sezula sem si škornje in legla v senco enega izmed šotorov. Opice na bližnjem drevesu so mi delale družbo. Radovedno so me opazovale, se prepirale in najbrž ugibale, kdo je to čudno bitje v travi, ki je tako drugačno od človeških bitij, ki jih one poznajo.
Popoldne, ko je bilo delo opravljeno, smo se vračali. Spet 10 km naporne poti in hlastanje za zrakom. In ko sem splezala v prijazni landrover, ki je čakal na nas, sem bila neskončno užaljena. Vso dolgo pot tja in nazaj nismo videli razen opic in gazel nobene živali.
30. januarja
Hijena je včasih sila predrzna. Danes je sredi popoldneva prikorakala po naši »aveniji«, mimo naše vrtne ograje, .velika kot tele, z rjavo rumeno čopasto dlako in kratkimi nogami. Naravnost ogabna je. Otrooi so se vriskaje zapodili za njo in jo pregnali nazaj v džunglo.
31. januarja
Spet je precej toplo. Popoldne sem se odpravila na sprehod po cesti, ki drži proti vzhodu. Mož ml je strogo zabičal, da ne smem sama nikamor ven iz naselja, in skušam ga ubogati. To je težko, saj me džungla naravnost vabi, da zakorakam vanjo.
Ko sem tako korakala in omahovala, ali naj grem dalje ali ne, sem zagledala kakih 20 metrov pred seboj opi-
co. V džungli živijo tri vrste opic. Največja se imenuje babuna. Je rjave barve, dolgodlaka, dolgonosa, grda. Manjša, ljubka, s sivkasto dlako, se imenuje dzindžero. Črno bela, dolgodlaka in lepa je goreza.
Opica, ki sem jo zagledala, je bila odrasla velika babuna, najbrž samec. Obstala sem nepremično, da bi jo opazovala. Babuna se je postavila ob rob ceste, pogledala na levo in desno, za njo pa se je prikazala druga, ki je cesto prečkala in se ustavila na drugi strani. Prva babuna je stegnila roke v vejevje ob cesti, in opica, ki je bila skrita v vejevju, ji je podala mladička. Babuna je pogledala najprej po cesti navzgor in navzdol, postavila mladiča na tla, ga z roko plosknila po zadnjici in ga poslala čez cesto drugi opici v roke. Tako je prečkalo cesto devet mladičev in vsak je dobil »eno po zadnji plati«. Potem je prečkalo cesto še nekaj odraslih opic. Razločno sem videla, kako se je trebuha ene izmed njih oklepal prav majčken mladič.
1. februarja
Danes sem bila priča dogodka, ki me je ganil.
Od vseh treh vrst opic, ki živijo v džungli, so naj lepše goreze. So majhne, šibke rasti, z majhno glavo. Odete v črno dolgo dlako so elegantne in širok obroč belih dlak na vratu jim daje dostojanstven videz, ker je videti kot bel stoječ ovratnik. Pramen dolgih belih dlak jim teče po hrbtu. Na koncu dolgega repa imajo gost, bel šop belih dlak. 2ive le na drevju in redko pridejo na tla.
Goreze pobijajo na veliko. Iz njihovih črno-belih kož delajo čudovite preproge, ki so običajno Okrogle oblike. Bel čop iz gorezinega repa, pritrjen na kratek ročaj, nosijo v rokah veljaki in duhovniki in z njim odganjajo muhe.
Goreze zelo rada opazujem. Skačejo po drevju, vreščijo, čebljajo, se prekopicujejo in od časa do časa pogleda katera proti meni, tako da imam občutek, kot da se delajo važne.
Ko sem danes ob robu naselja opazovala goreze, je prišel mimo domačin in obstal blizu mene. Nenadoma je nekaj švistnito po zraku in zadelo eno izmed gorez. Bil je kamen. Domačini so mojstri v metanju kamenja in skoraj nikoli ne zgreše. Ranjena goreza je zajokala natanko tako kot otrok. Ta jok je bil pretresljiv in mi je pognal solze v oči . Tedaj so druge goreze planile k ranjenki in jo odnesle v džunglo.
Gorezo lahko ubiješ s puško, puščico ali sulico, toda do nje ne moreš priti, ker jo tovarišice takoj odnesejo v džunglo. Lovijo jih tako, da zvečer poiščejo drevo, kjer družina gorez prenočuje, in v temi drevo posekajo. Goreze nikoli ne zbeže, ampak se krčevito oklepajo vej padajočega drevesa in se skušajo braniti s svojimi telesnimi izločki. Ko drevo pade, je treba goreze samo še pobiti. Lov na goreze je prepovedan, žival je zaščitena.
4. februarja
Rudniški direktor Molugeta nas je danes povabil na piknik. Vseh šest Jugoslovanov in nekaj rudniških uslužbencev z ženami. Odpeljali smo se v šahiso in spotoma me je mož prosil, naj se za božjo voljo malce potrudim in jem, kar mi bodo ponudili. Obljubila sem, da bom jedla vse razen presnega mesa in presne drobovine.
Iz Šakisa smo se odpravili peš v džunglo, toda ne daleč. Prostor za piknik je bila prelepa zelena, okrogla »dvorana«. Vejevje dreves rastočih v krogu, je segalo do tal. Gosto prepleteno z lianami je sestavljalo zeleno streho, ki ne bi prepustila še tako močnega naliva.
Ko smo prišli, so služabniki že pripravljali jedi. Rezali so zaklanega starega kozla na trakove, ki so jih potem malo popekli na ognju. Na tleh jp bil kup zelene solate, podobne naši berivki, zraven pa kup paradižnikov. Služabnik je jemal solato s kupa, rezal stran korenine, liste pa polagal na velik pladenj. Potem je narezal še paradižnike v kolobarje in jih dodal solati. Vse to je prelil z oljem in kisom, posolil in premešal z rokami.
Drugi služabnik je rezal kruh. Ne vem, ali je bil prehlajen ali pa mu je dim dražil oči, ker je ves čas smrkal, si brisal nos z roko, vmes pa rezal kruh.
Ko so začeli ponujati hrano, sem vzela od vsakega nekaj, toda jesti nisem mogla. Strmela sem v krožnik ženske, ki je sedela ob meni. Med listi solate se je zvijal velik rjavkast črv.
Za pijačo so ponudili teč (medico) in talo (pivo). Res sem se potrudila, da sem spila kozarec teča, ki ni ravno neprijetnega okusa, toda neprijetna je misel, da ie nnreien i/ rečne kalne vode
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
HELENA KOPER IZBIRA
ČETRTKOVI RAZGLEDI: ŽIVA KIDRIČEVA MISEL
BORIS KIDRIČ
ČETRTEK 6. APRIL
20.35
PRVI PROGRAM
Komaj šestdeset let mineva, kar se je rodil Boris Kidrič. In že skoraj dvajset let, kar je umrl. Umrl je, ko mu je bilo komaj enainštirideset let. V dneh pred obletnico Kidričevega rojstva je Bogdan Pogačnik obiskal vrsto njegovih nekdanjih sodelavcev, tako predsednika skupščine SRS Sergeja Kraigherja, predsednika SAZU Josipa Vidmarja, člana sveta federacije Vlajka Bogdanoviča, univ. profesorja Borisa Ziherla, akademika Božidarja Jakca, narodnega heroja Toneta Vidmarja-Luko in sodelavko beograjskega inštituta za, mednarodno delavsko gibanje Mirjano Pavlovič. Njihove misli, združene v priložnostno meditacijo, nam bodo osvetlile lik revolucionarja in človeka Borisa Kidriča.
BOS SKOZI PEKEL
Režija: Cujoši Abe
V glavnih vlogah:
Takeši Kato, Jukio Fudži in Džum Negami
ČRNO SEME, MAKEDONSKI FILM
Režija: Kiril Cenevskl
V glavnih vlogah: Darko Dameski, Aco Jovanovski, Risto Šiškov in Pavle Vujisič
TAKEŠI KATO
ČETRTEK 6. APRIL 21.35
PRVI PROGRAM
Televizijski Dekameron se je iztekel. Nepreklicno. V tolažbo vsem, ki žalujete za njim, naj povem, da si je pravi, Boccacciov Dekameron mogoče izposoditi skoraj v vsaki knjižnici... Sicer pa prihaja na našo TV nova nadaljevanka. Tudi ta je posneta, kot smo pri četrtkovih nadaljevankah že navajeni, po literarni predlogi. Bos skozi pekel (roman je napisal Junpei Gomikava) je, kot nam zatrjujejo prospekti, »najbolj brana in najuspešnejša knjiga v japonski zgodovini«. Najbrž torej ni čudno, da so jo Japonci priredili za radio, za gledališče in nazadnje tudi za film in televizijo in jo tudi v tej obliki prodali domala vsemu svetu. Delo sega v čas pred koncem druge svetovne vojne in nas seznanja z deželo, o kateri vemo bore malo: z Mandžurijo, z bogato pokrajino, katere bogastvo ni bilo namenjeno domačinom. Tako
PRIZOR IZ FILMA
PETEK 7. APRIL 21.40
PRVI PROGRAM
Po lanskem Pulju so časnikarska poročila kot vedno nekatere filme omenjala večkrat kot druge in o filmu Črno seme je bilo kar precej govora. Da ga je ustvaril mlad režiser, da je film mlad in zrel hkrati, smo brali, da je zaradi tega dobil nagrado za režijo in uspešno branil jugoslovanske barve tudi na kakem fefstivalu v tujini. Ker jugoslovanski filmi radi prihajajo v naše kinematografe pozno in še to ponavadi le za kratek čas, smo veseli, kadar nam jih vsaj televizija pokaže še. kolikor toliko tople. Film Črno seme (Grčija po 2. svetovni vojni in po končani državljanski vojni: obračun s svobodoljubnimi Makedonci) prihaja k nam v poznih večernih urah, saj zahteva pri gledanju mir in zbranost.
OTROCI GALERIJE, FRANCOSKI FILM (2. del)
Režija: Marcel Carnč
V glavnih vlogah: Arletty, Jean Louis Barrault
I.	.	v	\,-Sh„	..<»»3
MARCEL ČARNE
NEDELJA 9. APRIL 18.25
PRVI PROGRAM
Če v nedeljo niste gledali prvega dela Otroci galerije, vam je sicer lahko žal, ni pa vam treba samo zaradi tega zamujati še drugega dela. Prav nič^težko vam ne bo ujeti tako filmskega dogajanja, ki Ima za ozadnje živopisni pariški polsvet, gledališče Funambules z igralci, žonglerji, vrvohodci, plesalci, pritlikavci In mirni in v ospredju ljubezen: Igralka Nathalie ljubi mirna Baptista, Baptiste ljubi veselo Garance, Garance pa ljubi življenje. Ali, kot pravi Ja-cques Prevert, avtor scenarija in prelepih, iskrivih, lahkotnih, nadvse poetičnih in hkrati tako zelo vsakdanjih dialogov:
— O, čudovito je.
— Kaj?
— Življenje!
Ta film se gleda, kot da bi brali Balzaca.
V OGLEDALU ČASA: TISOČ MILJ
Scenarij: Athol Fugard in Robin Midgley
V glavnih vlogah: Michael Briant in Ronald Lacey
Režija: Robin Midgley
%
STIRLING MOSS
PONED. 10. APRIL
20.35
PRVI PROGRAM
Gotovo kdaj berete vesti o avtomobilskih dirkah, o vrtoglavih hitrostih in norih rekordih, ki jih v imenu športnega tekmovalnega duha dosegajo dirkači. Ponavadi so to čedni mladi možje. Časniki nam jih radi kažejo, kako se pred dirko poslavljajo od žene ali kako jih po zmagi kaka lepotica nagrajuje s poljubom. Ali pa nam kažejo njihova vozila razbita in v plamenih. Gledamo, beremo vse to in se niti ne sprašujemo kakšna tekmovalna strast žene vse te mlade ljudi z dirke na dirko, Iz rekorda v rekord. Današnja dokumentarna drama govori o enem od njih. Ime vam je najbrž znano: Stirling Moss. Skupaj s svojim sovoznikom Denisom Jenkinsom je v bližini Brescie v Italiji leta 1955 na avtomobilski dirki Tisoč milj postavil rekord za vse čase: progo so namreč dve leti kasneje zaradi nevarnosti prepovedali za tekmovanje.
DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, POLJSKI FILM
Scenarij in režija: Krzystof Zanussi
V glavnih vlogah:
Daniel Olbrychskl,
Maja Komorovvska in Jan Novvicki
MAJA KOMOROVVSKA
TOREK 11. APRIL
20.35
PRVI PROGRAM
Današnji film je po sodbi poljskih kritikov najboljše delo iz lanske poljske filmske žetve. In ker nam je, malo tudi po zaslugi ljubljanske TV, raven poljske kinematografije znana, lahko mirne duše verjamemo, da se nam obeta dober filmski večer. Junak filma je Wit, uspešen strokovnjak v nekem velikem podjetju in hkrati član družine, ki zaradi zakoreninjenosti v minulosti ne more ujeti utripa tega, sedanjega časa. Wit je torej razpet med preteklostjo in sedanjostjo. Če se bo hotel osvoboditi, če se bo hotel upreti propadanju, če bo hotel živeti polno življenje, se bo moral odločiti. Do tega spoznanja seveda ne pride kar tako, brez povoda temveč tedaj, ko trenja v družini in napetost ozračja dosežejo vrhunec. Pravijo, da ta film odlikuje tudi imenitna igralska skupina.
IGRALCI:
MAJDA POTOKARJEVA
Scenarij: Andrej Inkret Realizacija: Andrej Stojan
-
S	-	-tM
MAJDA POTOKAR
SREDA 12. APRIL
20.30
PRVI PROGRAM
Majda Potokarjeva je takšne sorte igralka, pravi o današnji oddaji njen avtor A. Inkret, da je. tako rekoč nemogoče potegniti ločnico med njenim gledališkim in filmskih nastopanjem. Ločnice najbrž res ni mogoče potegniti. Res pa je, da bomo v oddaji, kakršna je današnja, bolj spoznali filmsko kot pa gledališko Majdo Potokarjevo. Veliko tistega, kar je igralka ustvarila od zgodnjih petdesetih let, ko se je zaposlila v ljubljanski Drami, je le še spomin: le malo njenih gledaliških vlog je zapisanih na magnetofonskih trakovih. Med temi Kordelija, dobra hčerka kralja Leara, Elektra iz Oresteie, Leda ... Dosti pobliže pa bomo v oddaji spoznali filmsko Majdo Potokarjevo, saj je igralka v slovenskem filmu navzoča vse od njegovih začetkov (Na svoji zemlji) pa do zadnjega slovenskega filma (Poslednja postaja). In to najbrž tudi veste, da je bila v Pulju velikokrat nagrajena.
IGRAVSKA INVENTURA
te 2*5
Pravijo, da so vse televizijske nadaljevanke, če hočejo biti srečne, seveda, preračunane na število trinajst. Tako tudi sloviti slovenski »Dekameron«, ki smo ga prejšnji teden pospremili k počitku Ko pa sem rekel »slovenski«, se moram hkrati kajpak takoj Vprašati, kaj je bilo v seriji, ki si je nedvomno pridobila — od pritrdilnih do tercijalsko *anika!nih mnenj — dokajšnjo slavo, slovenskega? Samo spomnimo se: scenarist oziroma Pisatelj je renesančni italiajnski Giovanni Boccaccio, režiser je Vaclav Hudeček, Čeh, avtorja Boccaccia je igral od osme zgodbe naprej beograjski igravec, čeprav slovenskega rodu, Stevj Žigon Kairo lahko nacionalno tako pisana druščina ustvari tipično slovensko televizijsko nadaljevanko?
A odpišimo vse to, zakaj nimamo razloga, da bi se pritoževali: Giovanni Boccaccio j® svoj deiež odpravil imenitno, enako imenitno je svoje naredil češki režiser Hudeček, ki snio ga nekoč že postavili za zgled našim režiserjem zavoljo delovnega tempa, enotnosti ■n živosti, svoj pošten delež je odpravil tudi Stevo Žigon, čeprav je imel pač to nehvaležno nalogo, da je moral naslediti Staneta Severja, Iti smo nanj (pa ne po krivici) predvsem čustveno navezani; in kolikor se nam je zdel bled, gre to pač na rovaš resnice, da se tako
velikemu igravdu, kakršen je Žigon, ni spodobilo posnemati tako velikega igralca, kakršen je Sever.
Kaj nam je torej po trinajstih zgodbah »Dekamerona« ostalo? Ugotovili bomo s polno objektivnostjo predvsem nekaj: nadaljevanka je bila inventura, preskus, pregled vsega, kar lahko dandanes povezujemo s pojmom igranja in igravstva. Najbrž zakoten glumač je dobil svojo vlogo in s tem pokazal, kaj premoremo. Videli smo, da je igra od zgodbe do zgodbe izredno nihala, da je bila zdaj imenitna, zdaj spet nedopustno amaterska, glumaška. in režiser je imel morebiti edinole to smolo, da je angažiral za to zgodbo same dobre, za drugo pa same slabe igravce. Konkretnih primerov ne gre naštevati, da se ne bi komu zameriH, saj konec koncev so vsi — v mejah mogočega — dali vse od sebe. In da bomo če manj, pristranski, za televizijo Je Boccacciove novele prirejal Saša Vuga, zdaj z več, zdaj z manj sreče. Dalo bi se sicer razpravljati, ali je med stotimi novelami samo teh trinajst, ki smo jih videli televizijsko upodobljene, najbolj primernih, literarno najboljših za vizualno obdelavo, toda potolažimo se z znanim rekom: »Kolikor ljudi, toliko okusov«. Na splošno bo pač vsijalo, da pomeni nadaljevanka »Dekameron« enega največjih slovenskih televizijskih dosežkov.	HERMAN	VOGEL
NENAVADEN SKOK
Nekega petka sem sklenil, da bom ubil svojega bratranca Charlieja. Ta misel me je potem preganjala noč in dan, da sem se počutil že kar bolnega. Nisem se bal, le nasilja nisem maral. Zaradi tega nisem tuhtal, kako naj izpeljem popoln zločin, hotel sem le umor brez nasilja. In vedel sem, kaj moram storiti...
Charlie je bil svojevrsten umetnik. Pravzaprav je znal ljudi imenitno zabavati, poleg tega je bil kot jegulja gladek lepotec. Nastopal je po varietejih, cifkusih, na televiziji kot artist, in to ne kot kak niče bil je prava zvezda.
Rasla sva skupaj. Njegovi in moji starši so se smrtno ponesrečili v neki letalski resreči. Teta Lucy je poskušala iz naju napraviti poštena človeka.
Charlie je bil vedno nekoliko pred menoj Ne da bi oil pametnejši od mene, ne, toda nikoli in nikjer ni bilo zanke, iz katere se on ne bi znal zmuzniti. Spominjam se nekega takega dogodka. Bilo je pri sprejemnem izpitu v kolidž Charlie je vse noči preživel po barih in krčmah in se sploh ni pripravljal za' izpit. Prepričan sem bil, da bo padel. A kaj se je zgodilo? Charlie se je sezrianil z najlepšim dekletom iz rektorjeve pisarne, se nekaj dni delal zaljubljenega in ... pa kaj bi še govoril: teden dni pred izpitom je dobil vsa vprašanja in odgovore. Charlie je, jasno, izpit opravil z odliko, jaz pa, ki sem se gulil dan in noč, sem komaj zlezel.
Tudi kasneje je bilo tako: on j'e ostal lahkoživec in zapeljivec lepih deklet. Vse r.iu je šlo od rok, česar se je lotil. Da je bil pri tem vedno kdo prizadet, ni nihče opazil, Charlie je bil preveč prebrisan.
Potem se je oženil s hčerko nekega milijonarja. Ko je od nje izvlekel dovolj denarja, jo je zapustil. Že teden dni po ločitvi se je poročil z mladim, ze.o lepim dekletom, ki je bilo nadvse srečno, da je postala njegova žena. Tudi ona je imela v banki nekaj milijonov.
Charlie je imel prav talent za take stvari. Bil pa je tildi dober športnik in akrobat. Letal je po zraku in se premetaval, kot bi bil iz gume, naredil je trojni salto naprej in nazaj in vedno kot mačka priletel na noge.
Da, kot mačka. Toda Charlie je bil tudi grabežljiv. Vedno je samo jemal in nikoli ni ničesar dal. On je bil goljuf, pravi lopov. Toda ljudje tega niso opazili.
Tudi Glenda ne.
Glonda je prišla v naše mesto z zahoda. Bila je dobra telovadka, nastopila je že v ameriški reprezentanci na olimpiadi. Ni bila bogata, lepa pa je bila. Njej denar niti ni bil potreben. Po olimpiadi je podpisala pogodbo kot mojstrica ra trapezu v cirkusu, s katerim je potoval tudi Charlie. Spremljal jo je na vsakem koraku, ker je zavohal zlati rudnik. Bil je z njo v Londonu, Parizu, Rimu. Kadar je teta Lucy videla Charlieja na televiziji, je bila vsa ±z sebe od navdušenja. »Kako sem srečna, da je postal Charlie tako znamenit človek!« je imela navado reči ob takih priložnostih.
Teti Lucy ni prav nič pomenilo moje trpljenje, da sem dosegel to, kar danes imam in sem. Za njo ni bilo nič, čeprav
sem bil lastnik treh palač z razkošnimi apartmaji, veletrgovine s čevlji in dveh kavam. Poleg tega sem vodil delniško družbo, katere večina delnic je bila last tete Lucy. Toda merte ni nikdar videla na malem zaslonu.
Nekega dne sem bral v časopisu, da sta se Glenda in Charlie poročila. Nastopala sta skupaj na trapezu. Pa ne dolgo. Že čez nekaj mesecev se o Glendi ni nič več slišalo. Charlie je spet nastopal sam, potem pa z neko črnolasko, podobno lepoticam iz Hoily-vvooda. Ko sem to videl, sem vedel vse. Charlie je prevaral tudi Glendo, in tega mu ne bom nikdar odpustil, ker sem nekoč ljubil Glendo tudi jaz.
Minevala so ieta, o Charlieju in Glendi nisem nič slišal.
Nekega jutra sem bil v pisarni svoje kavarne, ko je nekdo potrkal na vrata. Vstopila je Glenda, vitka in lepa kot nekoč. Toda ni bila sama. Za roko je držala dečka in deklico. Bila sta dvojčka, približno štiri leta stara.
»Glenda, ti tukaj? Kako je s teboj? Kje je Charlie?« sem vprašal.
Glenda ni odgovorila, le v njenih očeh sem lahko prebral odgovor. Videl sem žalost in strah. Pretočene solze so pustile sled na njenem obrazu.
Ponudil sem ji stol.
»Vesel sem, Glenda, da te spet vidim. Ali je kaj novega v areni? Imaš kake nove vaje?«
Žalostno se je nasmehnila. »Ti časi so minili, zame ni več nobenih nastopov in vaj.«
»Kaj pa Charlie?« sem vprašat.
Njene lepe modre oči so potemnele.
»Zapustil me je v Bruslju že pred dvema letoma. Prejšnjo zimo sva se ločila, in od takrat ga nisem več videla.«
Vedel sem, kaj moram storiti.
»Ali se nisi učila stenografije in strojepisja?« sem jo vprašal. »Moja tajnica gospa Jamison gre drugi teden v pokoj. Njeno mesto je še vedno prazno. Tudi stanovanje boš imela. Takoj se lahko vseliš v enega izmed mojih apartmajev. Privoliš?«
Glenda ni bila ženska, ki bi lahko prosila za miloščino. Zato je odkimala in rekla: »Ne morem, Leroy.«
Pogledal sem otroka.
»Nimata očeta, toda imata strica! Stric mora skrbeti zanju, torej je v redu, kajne? Nič ti ne bom dal zastonj, delala boš zame.«
Glenda se je obrnila in si z robcem obrisala solze.
»Hvala, Leroy!« je rekla preprosto.
»Dobrodošla doma, Glenda«
Zgodilo se je tisti petek, ko sem sklenil, da bom ubil Charlieja. Nisem mogel več gledati, kako peha ljudi v nesrečo in misli le nase. Celo na otroka je pozabil.
Glenda je začela delati v ponedeljek. Bila je dobra tajnica, in naložil sem ji veliko dela, da je lahko pozabila r.a vse, kar je morala pretrpeti. Uspelo mi je. Glenda se je sčasoma prerodila, vsak dan je bila lepša. Spet se je smejala, zato ni čudno, da sem se še enkrat zaljubil vanjo. Tudi več upanja sem imel kot prvič.
Nekega dne je umrla teta Lucy. Zvečer se je ulegla v postejo, zjutraj pa se ni več prebudila.
Se danes ne vem, kako je Charlie zvedel za njeno smrt. Leta in leta ga
nisem videl, zdaj pa se je nenadoma znašel pred menoj, nekaj ur po tetini smrti.
Prišel je v moje stanovanje. Vedel se je tako, kot da sva se šele prejšnji večer razšla, še vedno se je imel za zvezdo, vendar pa sem opazil, da mu ne gre več tako dobro. Ogledal si je moje stanovanje in zažvižgal.
»Kakšno pohištvo! Vse v stilu Ludvika XIV! Krasno! Občudujem te, Le-roy.«
»Hvala, Charlie! Sedi, bova kaj popila.« Natočil sem dva kozarca viskija. »Na stare čase, Charlie!«
Pogledal me je začudeno.
»Se res nič ne jeziš name? Mislim, po vseh teh letih? Nikoli ti nisem pisal. In ker sem zapustil Glendo... Vem, da si jo nekoč imel rad, in zdaj bi te popolnoma razumel, če bi me poslal k vragu.«
Odkimal sem. »Zakaj? Živel sem svoje življenje, ti pa svoje. Dosegel sem, kar sem želel.« Vzdignil sem kozarec. »Na zdravje!«
Seveda mu nisem povedal, kar sem vedel o njem iz časopisov. Bral sem, da je že dolgo na drugi stopnici, in mimo so bili časi, ko je dobro zaslužil. On sam tega ne bi nikdar priznal. Njegovo vprašanje je izdalo, kako je pravzaprav z njim.
»Koliko nama je zapustila teta Lu-cy?« me je vprašal naravnost.
Ob teh besedah mi je bilo všeč, da sem ga sklenil ubiti. Vprašal ni niti za Glendo niti za otroka. Ni ga zanimalo, kako je umrla teta Lucy, ali je bila bolna, ali je trpela pred smrtjo. Samo denar, to je bilo vse, na kar je mislil, in seveda nase!
»Dobila bova čistega štiristo tisoč , dolarjev.«
»Toliko?« je vzkliknil Charlie.
»Toliko!« sem rekel. »Uredil sem tetine poslovne zadeve in natanko vem, kako stoje stvari. Vsak čas lahko pregledaš poslovne knjige, in zelo bi mi ustregel, če bi to storil čimprej.«
Charlie se je zadovoljno smehljal.
»Niti na misel mi ne pride, Leroy! Popolnoma ti zaupam. Tvoja beseda je zame toliko vredna kot Angleška banka!«
Vedel sem, kaj je s tem mislil. Zakaj bi se mučil s temi številkami, Leroy je preveč neumen da bi me goljufal.
Po treh kozarčkih viskija je pogovor nanesel na Charliejevo delo. Vprašal sem ga za njegov najljubši trik, s katerim je imel največ uspehov. Seveda to ni bilo pošteno, da sem ga o tem spraševal, ker sem že dosti prej vedel za to njegovo najbolj uspelo točko. Bil je to salto nazaj prek zidu v višini odraslega človeka, in to v precej majhnem krogu. In Charlie mi je padel v zanko z obema nogama!
Takoj mi je začel razlagati, kje se je naučil ta fantastični skok in kje ga je izvedel z naj večj im uspehom. »Ta salto zmorem še danes!« se je hvalil.
Odprl sem široka balkonska vrata in mu pokazal mehko travo na vrtu. Poleg tega je bil spodaj postavljen voz komposta.
»Prosim te, Charlie, pokaži md ta salto! Tega umetniškega skoka nisem še nikdar videl, niti na televiziji ne.«
Charlie se je sprehodil po sobi in premeril oddaljenost do balkonskih
vrat in vrta. Potem je vzel dežnik in odšel na vrt. Na kupu komposta je napravil krog. Ko se je vrnil, je obstal sredi sobe, se s hrbtom obrnil proti balkonskim vratom, počepnil, naglo vstal in napravil salto na vrt.
»Izredno! Prekrasno!« sem vzkliknil in mu pomagal prek balkonske ograje nazaj v sobo. »Ti si zares izreden, in še v teh letih! Fantastično.«
Popila sva še dva, tri kozarce. Potem je Charlie vzel dežnik in vprašal: »Kdaj bo urejena ta zadeva z denarjem?«
»Telefoniral ti bom. Kje stanuješ?«
»V hotelu Miramar. Leroy, naredi mi uslugo. Pospeši zadevo, saj lahko, kajne?«
Natanko čez teden dni sem šel v hotel Miramar. Ko je Charlie odprl vrata, je bil njegov pogled še bolj grabežljiv kot zadnjič. Pustil sem ga malo čakati.
»Zvečer bo zadeva končana,« sem potem rekel. »Odvetnika bosta prišla v moje stanovanje. Ob osmi uri. Samo podpisala bova, nič drugega.«
Iz aktovke sem vzel steklenico bur-bona in ga postavil na mizo.
»Mislim, da morava to proslaviti, saj štiristo tisoč dolarjev ni malenkost.«
Charlie je vstal in prinesel dva kozarca. Z jezikom si je ovlažil suhe ustnice.
»Človek, štiristo tisoč dolarjev je res nekaj!«
Niti sedaj ni vprašal za Glendo, ne za otroka, kot bi jih zanj sploh ne bilo.
Čakal sem, da sva spila že peti kozarec. Charlie je šel ven, jaz pa sem mu nalil nov kozarec in vanj stresel bel prašek, ki sem ga imel s seboj. Prašek ga ne bo ubil, le meni bo pomagal, da bom dosegel svoj namen.
Charlie je pil, kot bi umiral od žeje. Popil je tudi iz kozarca s praškom, potem pa še dva na dušek. Kmalu je začel gledati s steklenimi očmi kot pijan mornar. Stopil sem k njemu in rekel: »Cas je, Charlie, odvetnika že čakata!« Odvlekel sem ga s seboj in ga porinil v svoj avto. Takoj je zaspal in glava mu je bingljala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Ko sem se ustavil pred stanovanjem, sem potreboval pet minut, da sem ga zbudil.
»Kje sem? Kako sem prišel sem?« je vpraševal Charlie, ko sva se znašla na hodniku.
»Jaz sem te pripeljal v svoje stanovanje. Nisem te hotel pustiti samega v hotelu, sestanka vendar ne smeš zamuditi!«
Charlie je poskušal odpreti oči. Uspelo mu je, da se je zbral.
»Ali sta odvetnika tukaj?« je vprašal.
»Čakata naju v dnevni sohi,« sem odgovoril, ker sem vedel, da naju res že čakata.
Stopila sva v sobo in predstavil sem ga odvetnikoma. Ko smo opravili vse formalnosti, sem prosil Charlieja, naj gre z menoj za trenutek v kuhinjo.
»Charlie, tisti dolgi gospod z očali je ljubitelj tvoje umetnosti. Najbolj ga je navdušil tvoj salto nazaj in meni, da je to nekaj najbolj neverjetnega, kar je kdaj v življenju videl. Pokaži mu ta skok, ker nama lahko Še veliko pomaga. Jaz bom medtem pripravil pijačo.«
Charlie je izpil kozarec burbona, se izprsil in rekel:
»Za štiristo tisoč dolarjev naredim vse!«
Dve uri kasneje je inšpektor Platt končal preiskavo. Sedeli smo v dnevni sobi, odvetnika, inšpektor Platt in jaz.
»Česa takega še nisem doživel,« se je obrnil k meni inšpektor Platt. »Brez teh dveh prič, ki sta priznana odvetnika in po vsem mestu na dobrem glasu, bi imeli velike težave. Taki pripovedki ne bi verjelo nobeno sodišče. Posebno, ker gre za štiristo tisoč dolarjev in vi ste sodedič ...«
»Razumem, kaj mislite,« sem rekel zamišljeno. »Toda jaz ne bom dobil niti centa od Charliejevega deleža, ker bosta ves njegov denar podedovala njegova otroka.«
»Kakor sem že rekel, Leroy, s tema pričama« in pri tem je pokazal na oba odvetnika »ste v dobrih odnosih. Zanima me samo še eno vprašanje: Zakaj ste se sešli v stanovanju gospe Glende in ne v vašem?«
»Zakaj? Charlie je hotel govoriti 1 Glendo o denarju, ki ga je namenil za otroke.«
Drugo jutro je prišla k meni Glenda.
»Kaj se je zgodilo, Leroy? Zjutraj sem po radiu slišala o Charlijevi nesreči.«
»Odvetnikoma je hotel pokazati svoj skok nazaj skozi okno. Pa je naredil usodno napako. Mislil je, da smo v mojem stanovanju, bili pa smo v tvojem. Vsak bi se lahko zmotil, ker sta najini stanovanji skoraj enaki... sobe so enako velike in balkonska okna so na isti strani. Tudi opremljeni sta popolnoma enako.«
Niti besedice se nisem zlagal. Pozabil sem povedati le nekaj, in to je vedela tudi Glenda: moje stanovanje je bilo v pritličju, njeno pa v desetero nadstropju.
tapet ne kupujete vsak dan . oglejte si plastificirane, trajne
apete
PLASTIFLEX
PAZINKA
v trgovinah : EMONA, CHEMO,
ASTRA, GRAMEX
ZAUPAJ
PREŠPIČAST SEM NAJIN PROBLEM
Začel bom tako, kot začenjajo drugi, sicer bo moje pismo najbrž romalo v koš.
Torej:
Imam dekle, ki je celih deset dni starejša od mene, ki me ne razume, ki ima modrček komaj številko dve in pol, za katero mislim da je celo frigidna, ampak ljubem jo pa neskončno.
Vse to je sicer res, ni pa tisto, kar me resnično muči. Napisal sem le za uvod, da bi pisma ne vrgla kar tako v koš. In zdaj k mojemu resničnemu problemu:
S svojimi 21 leti, s 183 centimetri, kolikor sem pognal kvišku, in s komaj 58 kilogrami, sem očitno prešpičast. Naj nekoliko podrobneje razložim: Jem, kolikor vidim, spim redno, sem železnega zdravja in sploh nimam trakulje Moj osebni rekord je sicer 65 kg, ki pa so začeli naglo plahneti, brž ko sem presedlal na študentsko prehrano.
64 strani
križank, N ugank, novel, humoresk, anekdot, šal
DOVOLJ ZABAVE ZA URE IN URE
NOVI
KIH
HUMOR
že v prodaji
Zato te lepo prosim, da mi poveš, katere kalorije so najbolj zdrave in najcenejše, da bom malo zapolnil kanjone med rebri. Prosim, da mi čimprej odgovoriš, ker bom sicer še pred regularnim iztekom pomladi pojedel svoj zimski plašč!
ŠTUDENT
Ker je medtem že napočila regularna pomlad, lahko svoj zimski plašč mirno pomalicate. Učinek bo še boljši, če ga boste poprej namazali z ocvirkovo mastjo, ali s stepeno sladko smetano in primaknili k plašču vsaj še vrček piva.
Ko vam bo zmanjkalo tekstila, navalite na ljubi kruhek v vseh oblikah (v vaš namen bo boljši bel),'na makarone (ki vam jih lahko pripravi vaša frigidnica) in še zlasti na tortice, bonbone, kekse In mlečno čokolado.
Pa žlvcirati se boste morali nehati, veste! Kajti če ste sklenili spustiti med ljudstvo v vsakem stavku, ki ga izrečete, vsaj eno duhovitost ali zajedljivost, Je to neznansko živčno in naporno delo, ki tudi jemlje kalorije in dela kanjone med rebri...
NESREČEN V ZAKONU
Zelo rad bi se nekomu zaupal, zato se obračam na vas.
Sem poročen moški, star 45 let. V zakonu sem zelo nesrečen.
žena je 10 let mlajša od mene. Imava tudi tri otroke, ki jih imam zelo rad.
Vse bi bilo v redu, ko bi me Iz dneva v dan bolj ne vznemirjale 18 in 20-letnice. V obzir jih vzamem tudi tja do 30. leta. Poročene in samske.
Zena me ima zelo rada. V vsem se lepo ujemava in le redko se zgodi, da me zavrne, to pa tedaj, ko je res preutrujena. Jaz pa ji tega seveda ne odpustim tn si kmalu najdem zameno. Nekajkrat me je zalotila pri stvari. Hudo mi je bilo. Enkrat je hotela tudi že napraviti samomor, tedaj sem se svojega prekrška zelo kesal. Dal bi vse, da bd je ne uničil.
Toda ko popijem prvi kozarec brizganca, se v meni prebudi neka sla in moram od družine k ljubici. To je postalo že navada.
Vselej se vračam pozno domov, ob dveh ali tudi ob treh zjutraj. Ženo je zelo sram zaradi sosedov, mene pa je tudi sram, ker se po vseh pregrehah nimam vrniti drugam kot domov, k deei. Vsi me tako potrebujejo in tudi jaz potrebujem njih
Zelo hudo mi je, ker sem potem doma tudi surov in ne izbiram žaljivk za ženo, ki pri vsem tem ni prav nič kriva.
In še to: od kod takšna ljubosumnost pri meni? Ali je res, da se možje, ki so zelo seksi narave bolj boje za svoje žene kot drugi? Jaz smatram svojo-ženo za svojo lastnino in gorje, če bi io kdo pozdravil ali pogledal, človeka bi ubil, ne želim biti prevaran, če gre žena po opravkih, pri priči pomislim na najhujše. In jo grem iskat povsod, kjer bi se zadrževala. Ko se vrne domov, izbruhnem kakor krop, čez čas pa mi je žal, ker vem, da nimam prav.
Ne bi se mogel sprijazniti s tem, da bi me žena Varala, aH s teorijo o svobodnem seksu. Bojim se, da nekega dne, ko se bom vmil, žene ne bom več našel doma
Oba sva stara nekaj več kot 50 let in oba drugič poročena. V obojestransko popolno zadovoljstvo občujeva po dvakrat tedensko.
Pri tem pa nastopa tale problem:
Vajen sem daljše spolne predigre, ki pa jo moja žena odklanja. Če jo hočem pogladiti po prsih, mi reče: »Pusti vendar to revščino!« (Ima namreč majhne prsi). Če pa mi roka zaide nižje, pravi: »Že spet šariš tam okrog!«
Ona si v glavnem svojo zadevo oslini in hoče, da si tudi jaz oslinim svojo, češ da bo tako lažji začetek.
O kakšni francoščini seveda pri tem ni govora.
Tako so najini odnosi popolnoma klasični. Ponavljam pa, da sva oba popolnoma zadovoljna, čeprav je meni to nekoliko malo. Pripominjam še, da verskih razlogov pri njej ni. Prosim, kako naj ukrepava?
ZAMIŠLJENI MARIBORČAN
Navada je železna srajca. Vse bolj železna je, čim bolj je v letih. Slinita pač!
intMEN
ZAL02BA DELO pripravlja ljubiteljem športa m olimpijskih iger pri nas prijetno presenečenje:
prvič na našem knjižnem trgu knjigo o olimpijskih igrah, ki bo izšla neposredno po koncu iger v Miinchnu, v septembru.
čudovito delo s slikami in tekstom o XI. zimskih olimpijskih igrah v Sapporu in XX. olimpijskih igrah v Miinchnu. Na več kot 400 straneh velikega formata (18,5x26,6) bo okrog 400 barvnih in črno-belih posnetkov iz Sappora in Miinchna, kot avtorji tekstov pa se bodo predstavili najbolj znani športni novinarji vsega sveta. Poseben del o nastopu naših pa bodo prispevala naša »zlata peresa«.
To je reprezentativno opremljeno dokumentarno delo, ki bo vsakemu prijatelju športa in knjig ohranilo olimpijske igre 1972 v trajnem in prijetnem spominu.
Knjiga OLIMPIJSKE IGRE 1972 stane v prednaročilu' 120,00 Ndin.
01
NAROČILNICA
Nepreklicno naročam knjigo »OLIMPIJSKE IGRE 1972«. Celotni znesek 120,00 Ndin bom poravnal v treh obrokih po 40.00 Ndin. Prva dva obroka najkasneje do 1. IX. 1972, tretjega pa ob prevzemu knjige.
Ime in priimek____________________________________________________________
Ulica_____________________________________________________________
Pošt. št. in kraj _________________________ _____________
Zaposlen pri 	________
Poklic______________________________________________
Datum________________________________Podpis___:________________j__________
Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ČGP »DELO« - PRODAJNA SLUŽBA, 61000 Ljubljana, Tomšičeva ulica 1.
Vem, da ne ravnam prav s svojo družino, še manj pa s svojo ženo. Poleg vsega drugega sem še surove narave, zelo živčen in zadirčen ter ljubosumen.
Svetujte mi prosim kakšnega psihiatra ali kakšno drugo zdravljenje, da bi se odvadil teh grdih navad in razvad, ker sem tudi finančno pri tem že čisto na psu. Najbolj od vsega pa se bojim ločitve, ker bd pri tem prišlo vse na dan in tudi otroke bd zelo prizadelo.
PAVESL
Res ste klasičen primerek mo-žička, zavoljo kakršnih nastajajo med sodobnim ženstvom najbolj brezkompromisna protimoška gibanja. Res pa je tudi, da ste eden redkejših primerkov, ki se jim je navsezadnje le posvetilo, da so v resnici prave male pošasti, ki uničujejo vse okoli sebe. Kljub kesanju, ki veje iz pisma, pa vas moram resno posvariti, da s poboljšanjem pohitite, drugače se utegne primeriti, da bo ženi prihodnji samomor uspel.
Napišite torej še eno natančno tako (ali še za spoznanje bolj odkritosrčno) pismo in ga naslovite na dr Bogdana Tekavčiča, Dispanzer za žene, Streliška ulica, Ljubljana. Počakajte, da vam bo pismeno odgovoril, kdaj vas bo lahko sprejel. On je pravi mož za vas!
IMAM GA RADA, AMPAK ...
Stara sem 22 let, zaposlena. Imam fanta, ki ga zelo ljubim. Najina ljubezen je globoka in povezana in želim ga obdržati do smrti. In seveda poročiti.
Toda sem zelo samosvoje in svobodne narave. Nikoli mi ni
bil zadosti le en moški. Ne razumite me narobe. Zdaj ne govorim o ljubezni, ampak o čisti spolnosti. Tu in tam me kakšen moški čisto živalsko premami in grem z njim za eno noč. Ko sem potešena, je moj nemir mimo in spokojno se vrnem k svojemu dečku.
Tega mu seveda ne povem, ker bd me utegnil napak razumeti. Se posebno, ker mi je popolnoma zvest. Vseeno pa me tu m tam muči vest, čeprav ne vem, zakaj, ker ubogam le klic narave in nd v tem pravzaprav nič grešnega ali celo perverznega. Ali res delam narobe? Kaj mislite o tem vi? Glejte prosim z moje strani, povsem naravno!
MILICA V.
Gledam in gledam, pa ne vidim nič drugega kot dve možnosti: ali ste tiste sorte, za katere je najboljše, da jih dajo resni fantje čimprej na čevelj, ali pa ste bolnica, nimfomanka. Ce ste drugo, sodite k psihiatru, če pa ste prvo, bo najboljše, da si poiščete nadobudnega partnerja, ki tudi prisluškuje melodijam narave, poštene fante brez tozadevnega posluha pa končno pustite pri miru.
A	A	A	d
..........................................................................................................................................................................................
- »A A A A aA 4^ A rffc
▼▼▼▼▼▼▼▼V
.r and
S& strani priloge]
| NAŠI DOMOVI MOŽNOSTI IN ŽELJE
že jutri v prodaji
	M		•			mm		
ŠE 142 DNI DO MUNCHNA
• FILMSKA EKIPA. Mtinchen-ski organizatorji so se namenili posneti olimpijski film drugače kot prireditelji iger pred njimi. Snemanja namreč niso zaupali enemu (domačemu) režiserju, marveč skupini, v kateri so tudi tako znamenita imena kot Anglež Tony Richardson (Tom Jones), Američan Arthur Penn (Bonny and Clyde), Italijan Federico Fellini in Francoz Claude Lelouch.
• NASLOV 2E ZNAN. Stanovanja v blokih munchenskega olimpijskega mesta so že razdeljena. Glede na napovedi posameznih dežel o udeležbi, so mtinchenski prireditelji reprezentancam že dotočili prebivališča. Jugoslovani bodo stanovali v bloku Nadi-Strasse 22, njihovi neposredni sosedi pa bodo na eni strani Spanci in Portugalci, na drugi pa Belgijci.
• ZREDITI SE HOČE ZA 3 KG. Češkoslovaški srednjeprogaš Josef Plachy, eden izmed kandidatov za mUnchenske kolajne v teku na 800 m, je imenitno začel sezono. Osvojil je dvoransko prvenstvo ZDA v teku na 1000 m m zmagal na evropskem prvenstvu v dvorani v teku na 800 m. Sezono na stezi bo začel junija, do tedaj pa se hoče — tako pravi sam — zrediti za 3 kg, da bi imel dovolj moči za finiš, ki bo v Mtinchnu odločal.
• OLIMPIJEC Z 0,7 PROMILA. Pri strelcih in modernih peteroboj-oih so bili nekateri, ki so si k mirni roki pomagali tudi z alkoholom. Tako sta bili pristojni zvezi prisiljeni tudi alkohol uvrstiti med poživila, zaradi katerih lahko pride do diskvalifikacij. Leta 1968 je bil alkohol že usoden za švedskega tekmovalca v peteroboju. Njegova ekipa je bila ob osvojeno bronasto kolajno, ker je kontrola pokazala v tek-movalčevi krvi 0,7 promila alkohola.
• ZDAJ VODIJO ZDA. P0 številu doslej prodanih olimpijskih vstopnic za Mtinchen Jugoslavija s 46.981 primerki ni več prva. Zdaj vodijo ZDA s 118.246 prodanimi vstopnicami.
*w	-w -v nt w  ...........................................  .......
PROBLEMSKI ŠAH
TEMATSKI PROBLEMSKI DVOBOJ »SLOVENIJA-BEOGRAD 1970«
IZ »D NATEČAJA DVOPOTEZNIKOV (Tema: dve beli figuri otvorita medsebojno baterijo — enkrat v rešitvi in drugič ▼ prevari)
(Nadaljevanje )
IV. MESTO
MATJAŽ 2IGMAN Ptuj
s	s	■	■	H	a
7	■		H	p * 1	
6			Ag	Bh.	■
5	IH		■		
4		S	S	m	H
S	a		■	f ^	
2		■	m		Ufi
l	m		■	wmw	i
	a	b	c d	e 1 g	b
		Mat	v dveh potezah		
Beli: Kf5, Ta8, P:c6, c7. f6 (5)
Črni: Kf7 (1)
Rešitev—R):
1. Ta7! Nujnlca
1.......... K	po	želji 2. c8D(T) mat.
Prevari:
Pl) 1.C8S? Nujnlca.
1. .	. . Ke8 (KfK) 2. Sd6 mat.
Obramba — Ol) 1.   Kg8!
P2) 1. c8L? Nujnlca.
1.	. .. . Ke8 (Kf8) 2. Le6 mat.
Obramba — 02) 1. ...... Kg8!
Komentar glavnega sodnika skupine dr. Save ZLATICA iz Zagreba, mednarodnega lodnika FIDE za problemski šali in jugoslovanskega problemskega mojstra: »Edini problem dvoboja, v katerem je zahtevana tema prikazana v miniaturi in scer s 6-iinl figurami in dvema tematskima prevarama i mlnor promocijami Dual v R):2. c8I)(T) mat je dopusten.«
(Nadaljevanje prihodnjič)
-POTE<5Ml (TO NR SUHO,
IRkOTN/k, j----------
/N IZPUMPR3 / O, UBC voza . / UR 3 A IZ N3B'	< -PJJ.71/
ZNR, ZNR, ZRTU MB MR MUSNO ZRN/MO , k P 3 3R ISKRLH NR ZJNU ....
trs TRka h/ skoč/LR.,..
k. VOOLBT3RT GBBM!..
JRZ MR SEM OZKR/L, UR3 3E JSkRLR NR TJ MU,
f ZkUL’3k£E'„>
3HZ 31H /MRM RTRR-šNU BRD.
M MOTRIM.
. MRRV OKUSNE? 3E...
W H! HI
7 vstpeičRN
I SEM, •UR (SO SUŠ ■POŽRL, 3£TUXH N/ UžEfTNR.
Najnlžja temperatura v Evropi: minus 55* C, Ust-fiugor, ZSSR.
NaJnlžH temporaturl v v Aziji: mlnua crc. 6. 2. -1033 v fljmjokonu. In S. do 7. 2. 1892 v Vorhojansku,
Najnlžja temperatura v
Severni Ameriki! mlnua b-.i-c — 3.2.1047 v Snogu, Yukop.
Največje povprečne letno padavine: 4.60 m v Cr-kvloah, Jugoslavija,
Najnllja temperatura v
ZDA (razon Aljaske): minus 07*0 — 20.1.1954, Rog er Pass, Montoruu
Največja globina stalne-
{ia ledu: 540 m V Melvll-u I, Kanada.
Nalnlžln temporalura Grenlandiji: minus 00° C 9.1.1954 v Northlcl.
Najvl8|l zračni pritisk: 1079 mtlibarov —■ 23. 1, 1909 v Barnautu, ZSSR.
Nn|voCJa temperaturna
razlike: od mlnua 60* C na 63* C v Olekmlnaku, ZSSR.
Najnlžlo evropsko povprečje padavin: 16 cm na leto v Astralionu, 82
Največja temporoturna razlika v 21 urah: od 7*C. do minus 49’ C v noči od 23. na 24.1.1010 v Brow-nlngu, Montana.
Nnjvečja globina stalnega ledu: 1310 na področju Magodan, ZSSR.
NajvlSJa temperatura v Evropt: 50*0 — 4. 8. 1881 v Sovilji, Španija.
v Severni ob Jezeru
Najn'?|l zračni pritisk: 877 mlllbarov — 24. 9. 1958, kakih 960 kilometrov severozahodno od Guama.
Nojvoč delovnih padavin v lotu dni: 26 m —"trd 1. 8. 1800 do 31. 7. 18C1 v Ce-rnpundžl, Indija. Največ dežja v enem mesocu na cvetu: 9,20 m Julija 1861 v Curo|)undžl, Indija.
Najvočja povprečna letna količina dežja v ZDA (razen Havajev): 3.90 m v kraju Wynooch.\ Wnshlnp-ton.
Najvočja hitrost vetra na tleh: 360 km/h 24.4.1934 na Mount VVuchlngton, New Hompshlre.
Najmanjšo tomperntume razliko: samo 13* C od 19* C do 32* C na Snlpanu, Ma-rlansko otočje.
NaJvcčJe snežne padavine v 24 urah no 3vetu: 1,90 m v noči od 14. na 15.4.1921, Slivar Lake, Kolorado,
Najmočnejše letno snel-r padavino na svetu: 25 m v zimi 1955/50, i'a radi se Ranger Stutlon, VVashlng-ton, ZDA.
Najdaljšo nepretrgana pot lomoda v ZDAi 470 km — 28,5.1917.
Največ dožovnlh padavin
v ?,4 u.rah v Ax,l,: 125 *
noči od114. na 15. 7. 1911 V Bagulju, Luzon, Filipini.
Na|vlš|a temporatura v
ZDA: 57» C — 10. 7.1930 V •Dolini smrti«, Kalifornija.
Največ|l uradno Izmerjeni premor točo: 13,5 cm — 9.6.192». Potter, Nebraska.
Največ nevihtnih dni ne
loto: povprečno 322 v Bo-gorju ne Javi, Indonezije.
Najnllja temperatura Afriko: mlnua 24* C — 11.2. 1935 v Ifranu, Maroko.
Najvišje temperatura ro-s: 28* G na otočju Be-
Največje povprečne letne deževno padavine v Južni Ameriki: 10,50 m, Oulbdd, 'Kolumbija,
NaJvISJa temperatura v Južni Ameriki: 49*0 — 11.12.1905 v RlvadavlJI. Argentina.
Največja količina dežja v enem dnevu: 1,82 m — 16.3.1052 v Cllooeu, R4-
Najvlšja temperatura ne
Svetu: 58* C — 13.9.1922 V AlAzizlJoh, Libija.
Najvlšla temperatura Azije: 54» C — 21.8.1042 V Tkatu Cevi, Izrael.
NeJvIŠJa temperatura v
Avstraliji: 83*C v Cloncur-
rvlll OlIAArio I .n.l
Najbolj suh kraj na »vetu: v Calambl v puščavi Atnkama, čile; nihčo se ne spominja, da bi v njem kdaj deževalo.
Najnlžja ter aratura- v Južni Ameriki: minus 33*C — 17.6.1907 v Sarmlontu. Argentina.
Največ deževnih dni v
enem letu; 348 lota 1910; letno povprečje jo 325 dni; Bahia Fčllx, čile.
V Marblo Baru v zahodni
Avstraliji so v 1</0 zapored-* nlh dnoh zabeležili* naj-vlšjo torpporature čez 38* Celzija.
Kraj z največjo povprečno letno temperaturo: 32*C, Lugh Ganane, So-, mallja.
Kraj z najnižjo povprečno temperaturo na svetu (mrzli točaj): minus 58* C.
Največja povpročna letna količina dožja v Afriki: 10,10 m v Dobundil, Kamerun.
Najvišja temperatura na Antarktiki:' 14,5* C 20.10.1956 v Eaperanzi.
Največ sončnih dni: 97 odstotkov v vzhodni Sahari.
B.S0TD5EK
Najnlžja tomperatura na svetu: minus 88° C —-24.0.1960 v bazi Vostok, Antarktika.
VREMENSKI REKORDI
NaJvISJI Izmerjeni vodni
vrtinec: visok 1.500 m — 18.5.1898-
: A ■	■	X 4.; < V :
:$#*# s-'«-*•¥ )>'•>• *■ A
iv* -<m» <■
GOVEKAR: ZA FILATELISTE IN NEEI
  	.1*;	n-.?/?	,	'	*•	-
SVETOVNI DAN ZDRAVJA
Vsako let0 7. aprila, na dan ustanovitve mednarodne zdravstvene organizacije (WHO), v vseh deželah praznujejo »Svetovni dan zdravja«.
Znano je, da ta mednarodna organizacija, ki deluje pod okriljem OZN in predstavlja eno njenih specializiranih agencij, svojo aktivnost iz leta v leto še posebej osredotoča na boj proti tistemu izmed obolenj ali proti tisti bolezni, ki v danem trenutku najbolj ogroža človeštvo, ki pa ji je — s primerno preventivo in drugimi razpoložljivimi sredstvi vseeno že mogoče kljubovati z dokajšnjim uspehom. Tako n.pr. je letošnji svetovni dan zdravja posvečen boju proti obolenjem srca, še posebej pa proti srčnemu infarktu kot člove kovemu sovražniku št. 1. Tako namreč je Mednarodna zveza kardiologov s sedežem v Ženevi opredelila to bolezen današnjih dni, ki pokosi na sto tisoče življenj, pa čeprav bi se ji glede na dokaj zgodnja in opazna znamenja mnogi lahko izognili, če bi se le pravočasno zatekli po zdravniško pomoč.
V široko propagandno akcijo, katere namen je tako preprečevanje srčnega infarkta kot tudi njegovo pravočasno zdravljenje, se vključuje tudi filatelija s svojimi sredstvi, skratka z znamkami. Tako je CIPER že izdal tri znamke v počastitev svetovnega dneva srca, kakor so ponekod poimenovali letošnji svetovni dan zdravja. Po eno znamko, posvečeno istemu namenu, bosta izdali BELGIJA IN AVSTRIJA,
trebne in ustrezne propagandne učinke.
Med znamkami za letošnji svetovni dan zdravja žal in zanesljivo ne bo jugoslovanske znamke. Nočem, še manj pa želim karkoli podtikati Skupnosti JPTT, ki pri nas krbi za izdajanje poštnih znamk. Vseeno pa ne bo daleč od resnice trditev, ki se potrjuje tudi v tem primeru, da se namreč Skupnost JPTT z redkimi izjemami, ko izidejo znamke v počastitev raznih dogodkov iz naše preteklosti, vztrajno izogiba izdajanju kakršnihkoli drugih znamk v veliki nakladi, ki bi bile posvečene akcijam ali dogodkom širšega, tudi svetovnega pomena. Tako obeležje pa svetovnemu dnevu zdravja pač pripada vsaj zaradi dveh vzrokov: zaradi solidarne mednarodne aktivnosti v dobrobit vseh ljudi, za kar se v naši državi zmeraj zavzemamo, drugič pa zavoljo precejšnjega števila srčnih bolnikov med pripadniki vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti,
Zakaj je tako, že dolgo vemo: pri takih izdajah, skratka pri množični nakladi, ni zaslužka brez dela, torej brez načrtne propagande za naše znamke tudi v tujini; za znamke, ki bi bile med zbiralci priljublje-ne zaradi solidnosti in umirjenosti emisijskega programa, ne pa zaradi tega, ker je mogoče z njimi prekupčevati, zaslužiti na račun špekulacij pri nizkih nakladah, malih polah, sočasni »navadni« in fosforescen-čni različici iste znamke in podobno. Doklej še tako, bi najraje vprašal, pa ne, ker resno dvomim, da bd dobil odgovor ...
dve bo izdala IRSKA, (reprodukcija), tri motivno enake pa CIPER (reprodukcija). Seveda pa lahko pričakujemo, da bo teh znamk še več in da bodo, tako kot znamke omenjenih držav, izšle v velikih nakladah, kajti samo to bi lahko zagotovilo po-
k v nmmmn - ib*
MILAN KUMAR: IZBRANA POGLAVJA IZ FOTOTEHNIKE
NEKAJ PRAVIL
0 Filmsko razgledovanje je mogoče napraviti z vsako hitrostjo traku, čim manjša je hitrost traku v primerjavi z normalno (25 slik v sek), tem daljše je potem trajanje. Podaljšanje trajanja je vedno tolikokratno, za kolikor se nahaja manjša hitrost traku v normalni. Tako moramo na primer za hitrost 8 sl/sek podaljšati trajanje razgledovanja za izbrano žariščno razdaljo za 3,125-krat, kar dobimo iz 25:8. Pri hitrostih traku, ki so večje od normalne, so seveda trajanja primerno krajša. Tako je trajanje za hitrost 120 sl/sek krajše za 0,2-krat (25 sl/sek : 120 sl/sek). To slednje lahko koristno uporabijo tisti snemalci, ki snemajo razgledovanja z roke, ki imajo nemirne roke, močnejše dihanje, bolj ali manj nihajočo stojo in podobno. V obeh primerih — pri nizki ali visoki hitrosti traku, to je pri podaljšanem ali skrajšanem trajanju — ima na platnu prikazano razgledovanje isti videz, kakor bi bilo opravljeno z normalno hitrostjo traku. Poraba traku pa je v vseh primerih enaka.
0 Z znižanjem hitrosti traku prav lahko uporabimo večjo hitrost predmeta, kot Jo le-ta v resnici ima.' Seveda v tem pri-meriu s kamero predmetu sledimo, in takemu upodabljanju ne pravimo več razgledovanje, marveč spremljanje ali zasledovanje. Vtis velike hitrosti nam pričara velika zmazanost ozadja in mirujočih predmetov za premikajočim se predmetom. O vsem tem se lahko vsakdo sam prepriča na filmskih upodobitvah kolesarskih, motornih, avtomobilskih tekmovanj. Isti učinek je videti tudi pri tekmovanjih v tekih in podobno. Zmazanost ozadja je torej tista, ki nam da na prikazovalnem platnu vtis manjše ali večje hitrosti. Kjer pri upodabljanju premikajočih se predmetov ni v ozadju ničesar, na filmski upodobitvi ni zmazanega ozadja in tudi filmsko upodobljene hitrosti ni. Se primer, za koliko lahko ukanimo gledalca pri dojemanju hitrosti, če ima premikajoči se predmet pri normalni hitrosti traku (25 sl/sek) resnično hitrost 30 km/h in znižamo hitrost traku na 6 sl/sek, potem bo upodobljena hitrost 120 km/h. Iz tega sledi: Upodobljena hitrost je tolikokrat večja, kolikorkrat se nahaja manjša hitrost traku v normalni hitrosti. Potemtakem avtomobilske vožnje po cestah okoli Monte Carla le niso tako grozljivo vratolomne.
0 Pri prehitrih razgledovanjih ali pri preveliki hitrosti premikajočih se predmetov oziroma živih bitij pri mirujoči kameri nastane tako imenovani učinek sektorja. Ta je na platnu viden v obliki frfranja, migljanja. vse do neznosnega
preskakovanja slik ter pojavljanja dvojnih obrisov premikajočih se predmetov. Vzrok takih pojavov oziroma dojemanja je to, da sprejemni elementi v mrežnici našega očesa niso zbujani enakomerno m da so presledki med dojetjem ene sličice za povezavo z drugo časovno predlogi, daljši od tako imenovane vztrajnosti mrežnice. če je razgledovanje prehitro, potem je neupodobljeni del gibanja predolg. Medtem ko je temina sektorja prekrila filmski trak, da se premakne za eno sličico naprej, ‘ ne morejo nezbujeni elementi mrežnice sličice s sličico v mimo, tekoče povezano gibanje in vtis posredovati v možganska središča.
i 0 Razgledovanja m sploh upodabljanja hitro se premikajočih predmetov naj bodo zato opravljena s čimbolj odprtim sektorjem (pri svetlini s — 180 stopinj ali vsaj blizu nje). V posamezni sličici imamo sicer večjo neostrino, zato pa učinek sektorja izgine. Upodobljeni in neupodobljeni del gibanja sta enaka.
0 Razgledovanja, v katerih so ostro omejeni pokončni predmeta (stolpi, stolpnice, daljnovodi, stebri m podobno), morajo biti opravljeni v dopustnem ali ne-koliko daljšem trajanju, če stoje ti predmeti pred svetlim ozadjem ali pred čistim vedrim nebom. Se posebno dosledno je treba upoštevati dopustno trajanje, če so ti predmeti na kratkih ali srednjih predmetnih razdaljah. Pri prehitrem razgledovanju dobimo potem na platnu vtis usločenosti upodobljenega prostora, pa čeprav so bili predmeta v isti ali skoro isti ravnini.
0 Samo v primerih zasledovanja oziroma spremljanja premikajočih se predmetov je lahko trajanje neomejeno kratko. To pomeni, da se hitrost sukanja ka-.- mere ravna po hitrosti premikajočih se predmetov. Toda . ..
0 Za vsa razgledovanja in spremljanja velja pravilo, da je vsako tako upodobitev treba začeti z mirno, stoječo upodobitvijo in jo tako tudi končati. Pravila, koliko časa naj na začetku in na koncu razgle dovanj trajajo te mirujoče upodobitve, ni. Vse je odvisno od prejšnjega in naslednjega posnetka, med katera naj bi bil razgledovalni posnetek vlepljen. Na sredi prerezana razgledovanja so neutemeljena in jih skoraj ni mogoče vlepiti med druge. Sicer je mogoče nizati drugo za drugim, vendar samo, če imajo enako hitrost — Če so bila opravljena z dopustnim tra janjem — in predvsem, če je za te na mene primerna ureditev upodobitve (kompozicija). Največja motnja v takih pri
merih je dviganje ali padanje črte obzorja iz enega v drugo razgledovanje. Mišljeni so tu ostri rezi. V takšnih primerih se med seboj najbolje povezujejo zelo počasna razgledovanja. Po trajanju daljša, kot so dopustna.
0 Nizanje razgledovanj z različnimi smermi in različnimi hitrostmi je neprimerno in na moč podobno gasilskim brizgalnam. Naše oko ni nikoli tako nemirno pri dojemanju svojega okolja. Prav tako ne tudi pri dojemanju še tako hitrega gibanja. V takšnih primerih pri sestavljanju filma uporabimo eno izmed filmskih ločil — preliv. Z njim lahko dovolj enotno povežemo razgledovanja različnih smeri in hitrosti. S prelivom tudi z lahkoto preidemo iz razgledovanja v mirujoči posnetek.
0 Razgledovanje je v bistvu in po namenu dolg posnetek, v katerem se ure ditev upodobitve nenehno menja, pri čemer mora gledalcu omogočiti, da se natančno orientira. Z razgledovanji lahko ustvarimo napetosti, v časovno skrajšani obliki lahko predstavimo v resničnem življenju dolgo trajajoča dejanja in nehanja človeka m z njimi lahko prikažemo nemir in zmedo. Za slednje bomo uporabili nekaj raanosmemih, za predposlednje pa istosmema razgledovanja. V obeh primerih morajo biti med seboj povezana s prelivi.
0 Vsako razgledovanje je treba torej že vnaprej premisliti in domisliti. Podobno je stavku, ki ima svojo veliko začetnico in na koncu piko ali celo klicaj. Med tema skrajnostma pa nam vsaka beseda nekaj pomeni in skupaj z drugimi tudi nekaj pove. V jasno čitljivi obliki.
0 Filmska pripoved naj ne bo sestavljena iz samih razgledovanj. Tudi goli stavki — upodobitve z mirujočo kamero — imajo svojo pripovedno moč. Te so tiste, ki po mehko tekoči pripovedi razgledovanj ustvarjajo v filmu potrebne napetosti, na pravem mestu in ob pravem času.
0 Kako pn vseh drugih naših dejavnostih tako je tudi pri filmskem upodabljanju še kako potrebna vaja. Seveda na temelju poznavanja pravil in zakono". Zato naj vsakdo vadi vse mogoče načine razgledovanj s prazno kamero, s stojala ali z roke, v vsakem primeru pa v dopustnem ali celo daljšem trajanju za 90 stopinj (po enačbi 14). Poznavanje zakonov in vaja narede mojstra, pa čeprav ostane ta še naprej samo ljubitelj.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
10.50 dinarjev: V stari METALKI ob Titovi cesti kupimo uvoženo pripravo za rezanje zelenjave z mnogimi rezili.
od 188 do 371) dinarjev: Med zad-njo modo modrih in belih torbic, ki polnijo boutique s torbicami MARJETE GROŠELJ v Tavčarjevi ulici, smo odbrali tale čeden, športno navdahnjen model.
108.50 dinarjev: V NAMI prodajajo nove modele pomladnih vezenih spalnih srajčk, ki so jih usttvariU v blejskih »Vezeninah«.
130 dinarjev: V trgovini za moške KARAT pri sodišču smo poslikali uporabno in čedno novost: posebne pepelnike, ki jih lahko pritrdimo na katerikoli stol ali naslanjač.
IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 20
INDUS1K MESTO V OSREONJI NEMČIJI
PRISTOJ BINA ZA ČLANSTVO
BOLEZEN Z VROČINO IN PREHLADOM
PRVI
MITOLOŠKI
LETALEC
POLETNO
OBUVALO
MEDMET
STRASENJA
SRBSKO M.IME
ZAPONKA Z VZMETJO
SUKANEC
OBLIKA
VLADAVINE
PESNIŠKO!
ORAC
DRUGO IME ZA MEDVEDA
TURSKI
DVOREC
IZDELEK
KRAJ NA
NOTRANJ
SKEM
BEL
KNJIGE
OBOKANO
STEBRISCE
GRŠKI
BOGATAŠ
UDAREC S PRSTOM
DON KIHO TOV KONJ
PROSTOR V STANOVANJU
MIKANA
PREJA
SPOJINA Z AMONIAKOM
SUBOTICA
ČVRSTOST,
TRDOTA
OSTROST
KUP ZA ZGA NJE OGLJA
SVEOSKO MESTO OB BALTIKU
STRUP
ZAMlSl
MLIN ZA JEČMEN
SVEDER ZA ZAMAŠKE
PRESLEDEK RA POTI
Švicarski
SKLADATELJ OPER IN SIME (HANS)
EVROPSKI
VELETOK
JUŽNO 00 MILANA OB R.LOMBRO
MUZA
TRAGEDIJE
RAZDOBJE TERCIAR J A
POPRAVEK
ZAKONA
SRBSKI PRIPOVEDNIK IN SATIRIK (STEVAN)
PLEMENSKI
EMBLEM
MESTECE V S. DALMACIJI
EKSAMEN,
PREIZ
KUSNJA
UTRDITEV.
OKREPITEV
RISBA!
SOTOSEK
KRAJ NAJU?. TIROLSKEM
MOLČANJE
VRSTA
GNOJILA
P0SU5ENA
TRAVA
TATARSKI
POGLAVAR
TIP ITAL. MOTORJA
MESTO NA FR RIVIERI
ROBIDNICA ZA SIRUP ALI MEZGO
NATANČNE?
PEOANT
OSINA NA KLASU
SODOBNI
NEMŠKI
PISATELJ
(GUNTER)
POŠTNINA
IGRA S KROGLO IN KLADIVI
JUGOSLOV. KEMIK.KI Zl VIV ŠVICI (LAVOSLAV)
GRLO V ANATOMIJI
OUSA (LAT.)
OSEBA IZ SVEJKA
DEL NOGE V STOPALU
MESTO OB
'Ml
POKRAJINA V BURMI
SESTAVIL A.KUKEC
REKA V
Španiji
1
MESTO PRI BARIJU
IZA ZA SPU ELESA
SODNI
TERMIN
DNEVNI
ZASLUŽEK
NAD-
STROPJE
GLASOVNA
ENOTA
OKAME-
LJUBLJ
TRAGEDIJA
VELIKA
LESENA
POSODA
TROPSKI
VETER
BEDA, SIROMAŠTVO
AVSTR. POR AGENCIJA
VOLIVEC
GL.MESTO TURČIJE
SIČNIK IN SOGLASNIK
ELEKTRIČNI
KUHALNIK
ZVE5CEK
KNJIŽICA
TOLKALA
RENE
STANE
SEVER
deZelavzha
JAJOCEGA
SONCA
FRAZER,
BLEBETAČ
NASA
TOVARNA
SMUCl
OLJKI NI SADEŽI
TUJE Ž IME
JAP. POLITIK
ZELO
VELIKO
POSESTVO
RF'K SKOZI MOi.CHEN
DESNI PRITOK ZAHODNE MORAVE
MEHKA
TONOVSKA
LESTVICA
TAKSA ZA UVOZ
STAR
SLOVAN
REŠITEV NAGRADNE KRIŽANKE ST. 18
LAHKOATL
DISCIPLINA
ORGAN VIDA
VODORAVNO! PLASTIKA RADIATOR OBIR APA DIOEK IMPORT IRANIST AMOR KISARNA NADA ON KERBEROS STALE7 ALAVA MENART NN PRIPOVED PRIPEKA SKIT REOOSEJA LOTOS BATIK EMIRAT SKOKOT BANAT VOLT OKSID ZAKA TRK ERAR LITOTA ANKETA DK EKRAN VA KRKON BELTRAM SIMPATIJA UP ARA APATIT OPORA KRIK NOVI APOSTAT ALEKO PAROOIST REPETI10R MET RENTA KARAMELA OKAZIJA REGATA ARON MIZA MK ZlTO UDARNOST ITALA KORNET IZVRZEK ALTANA TRAGANT
DESNI PRITOK ORINE
REKA V RIMU
PEVEC
PESTNER
KALCIJ
SOUOELEZE NEC PRI PRESTOPKU
PRIIMEK
BRATOV
KIPARJEV
VRSTA
PIHALA,
TROBENTA
REKA V ANGLIJ
/WVWy v
/WWWVW‘/WWWVWWWWVVWWWVV»
RAZPIS
Za pravilno rešitev križanke št. 20 bomo razdelili za 1000 din nagrad:
PRVA NAGRADA: 500 DINARJEV
DRUGA NAGRADA: 200 DINARJEV
TRI NAGRADE PO 100 DINARJEV
Rešitev pošljite na izrezku iz časopisa na naslov: Uredništvo TT, Tomšičeva 3, 61001 Ljubljana, poštni predal 150-III. Na pisemski ovitek napišite NAGRADNA KRIŽANKA 20. Rešitve morajo biti v uredništvu do petka, 14. aprila.
Reševalci iz Ljubljane lahko vržejo rešitve ugank v veži poslopja v Tomšičevi ulici 3.
v nabiralnik nagradnih
NAGRAJENCI
Za nagradno križanko št. 18 smo dobili 1967 rešitev. Žreb je razdelil nagrade takole:
1. nagrada (500 din); Ana Korenini, Sketova 6, 61000 Ljubljana
2. nagrada (200 din): Tinca Petek, Opekarska 3, 61360 Vrhnika
3. nagrada (100 din): Olga Pavlin, Cankarjeva 9, 63000 Celje
4. nagrada (100 din): Boštjan Trilar, Cankarjeva 15, 64240 Radovljica
5. nagrada (100 din): Albina Pirker, Koprivnikova 3, 62000 Maribor
m ■ bi bi n m m bi bi ljm ^ ~ bi
i
i
i
i
i
B
B
B
B
B
B
i
i
B
B
i
i
B
&
B
B
B
B
B
v\y lH* V/* ^
SM«#VV':
— Dragi, se še spominjaš? Na tisti klopci se je začelo ...
— Telefoniral je tvoj stari prijatelj iz šolskih let, s katerim si sinoči večerjal. V tvojem avto je pozabil ročno torbico ...
Moji so zelo starokopitni.
SttVll-
435*0
3E
t V
<rs
' ’	‘■■‘	s	Z	>	.
fORTJSS/MO
B
— Vse imam, kar si lahko moški poželi: lepo hišo, denar, čudovito dekle... Pa ti lepega dne pride moja žena in vse odkrije...
B
B
B
B
a
B
B
B
B
.«
B
HIGIENSKA PAPIRNA KONFEKCIJA
SLADKI VRH
ffiOPAJA*./ MO JAMO;
A A A
B 8 B B CCCDDD . LEE ff GG
TEDENSKA TRIBUNA
— Ne vem, kako se bo končal najin zakon! Komaj sva se poročila, že tečnariš!
— Začniva s pregledom!
— Kaj, če bi vzela kredit?
— Ostani še malo notri! Zunaj dežuje .
«
NA TISOČE MOŽ SO POKLALI ZARADI LEPIH SOPROG
(Armenska modrost)
— Gospodična, povejte mi, kam naj napeljem?
■ m m ■ m m m a