RAZMIŠLJANJA O SPREMEMBI DELOVNEGA ČASA
Rana ura ni vselej zlata
Skorajda štiri desetletja je pri nas v vefjavi delovni čas, ko večina Ijudi vsta/a zelo zgodaj, tako da začno delati ob 6. uri in se nato nekaj po 14. uri vračajo domov. Takšen defovni čas bi kaj lahko uvrstili med eno izmed jugoslovanskih posebnosti, saj /e domala edinstven v svetu. Drugod so namreč na podlagi številnih raziskav prišli do najprimernejšega. Tudi pri nas smo (šele) v zadnjlh letih začeli razmišljati o spremembah delovnega časa. Razlogov bržčas ni treba posebej utemeljevati, a gotovo ne bo odveč, če naštejemo nekatere bistvene cilje, ki naj bi jih s tem dosegli.
Glede na to, da je produktivnost v zgodnjih jutranjih urah najnižja, je na prvem mestu dvig celovite druž-bene produktivnosti. Med cilji so še izboljšanje kakovosti življenja obča-nov in posebej delavcev v združenem delu, večja usklajenost delovanja or-ganizacij združenega dela z raznih področij (denimo, ozdi s področja materialne proizvodnje, transportne organizacije, otroško varstvo itd.», razbremenitev prometa v konicah, varčevanje z energijo, sprememba življenjskih navad posameznikov in s tem sprememba življenjskega utri-pa mesta.
Vse te cilje bi lahko dosegli s pre-mikom začetka dela za uro do pol-drugo uro pozneje kot zdaj. Dejovna skupina Inštituta za sociologijo Uni-verze Edvarda Kardelja v Ljubljani je v sodelovanju z delovno skupino za spremembo delovnega časa pri skupščini mesta Ljubljane o tem pri-pravila gradivo, ki naj bi služilo za razpravo, kako naj bi se tega lotili v
Ljubljani. Nedavno so o tem razprav-ljali na seji predsedstva mestne kon-ference SZDL Ljubljana
Nesmiselno bi bilo pričakovati, da se bodo ljudje kar čez noč privadili novemu delovnemu času, saj se je sedanji v teh desetletjih zasidral v življenje nekaj generacij oziroma ve-čine delavcev. Zato bo pred uvaja-njem kakršnihkoli sprememb nujna temeljita in široka javna razprava, v kateri naj bi prišle do veljave dodat-ne pobude, predlogi, mnenja in po-dobno. Brez široke družbenopolitič-ne akcije vseh družbenopolitičnih or-ganizacij na vseh ravneh pri tem vse-kakor ne bo šlo.
Skupščina mesta Ljubljane je že konec leta 1979 dala pobudo, da bi v okviru petih ljubljanskih občin spre-menili delovni čas ter ga prilagodili potrebam občanov in delovanju or-ganizacij združenega dela v gospo-darstvu ter v negospodarskih dejav-nostih.
Delovni skupini sta v gradivu o
spremembah delovnega dasa oprede-lili zaposlene Ljubljančane glede na tri osnovne kriterije: na tiste, ki opravljajo delo, ki ni odvisno od sto-ritev drugih (večinoma industrija in del administrativnih delavcev, ki ne potrebujejo neposrednih stikov s strankami), na tiste, katerih začetek dela je vezan na začetek oziroma zak-ljuček dela prvih (otroško varstvo, trgovine itd.) ter na tiste, ki so vezani tako na prvo kot na drugo skupino delavcev (gostinstvo, promet itd.). Neposredni proizvajalci naj bi v veči-ni organizacij začeli z delom uro do uro in pol pozneje kot doslej. Skupne službe naj bi v ozdih z enoizmenskim delom imele enak čas kot neposre-dna proizvodnja, v ozdih z dvema ali tremi izmenami pa naj bi njihov de-lovni čas sovpadal deloma z delov-nim časom vsaj dveh izmen. Zato naj bi začenjali z delom najmanj uro poz-neje kot delavci v neposredni proi-zvodnji.
Delavci v finančnih, tehničnih in poslovnih storitvah, družbenopoli-tičnih skupnostih, samoupravnih in-teresnih skupnostih in družbenopoli-tičnih organizacijah, ki delajo s stran-kami, naj bi dvakrat na teden poslo-vali od 7. do 18. ure. To pa je le delček vseh predlogov sprememb, ki so v gradivu natančneje in obširneje opredeljene. Noben izmed teh pred-logov kajpak ni dokončen in vseh naenkrat tučti ne bo moč uveljavljati,
pač pa postopoma, pri čemer bo tre-t ba skrbno in sproti spremljati učinke posameznih sprememb, odpravljati morebitne težave in usklajevati de-lovne čase z vidika celovitih učinkov, ki jih utegnejo povzročiti.
Gradivo, pripravljeno konec lan-skega leta, zgotovo zasluži vso pozor-nost. V njem zapisani predlogi so pravzaprav minimalni, saj je delovni čas brez dvoma eden izmed po-membnih dejavnikov večje učinko-vitosti dela, boljšega gospodarjenja itd. Prav to pa smo v planske doku-mente zapisali kot bistvene naloge pri uresničevanju gospodarske stabi-lizacije. Že res, da bo v razpravi, ki naj bi jo v združenem delu začeli tja do jeseni, slišati pomisleke v zvezi s spremembo delovnega časa - od družbene prehrane, otroškega var-stva, šolstva, zdravstva, prometa itd. Vendar pa je treba poudariti, da naj bi nekatere spremembe, kolikor je mogoče, uveljavili postopoma tako kot drugje tudi na teh področjih. Prav bi bilo, da bi bile v vseh razpra-vah v ospredju dobre stvari, ki bi jih te spremembe prinesle. Iskanje ovir, tako kot že nekajkrat ob podobnih razpravah, ne bo ničesar premaknilo. Prednosti oziroma dobrih stvari, ki bi jih spremembe delovnega časa v Ljubljani spodbudile, je zagotovo ve-liko in bi bile v sedanjih družbenoe-konomskih razmerah več kot dobro-došle.
Tatjana Keršmanc