Leposloven in znanstven list! Štev. 6. V Ljubljani, dnč i. ržnega cveta 1895. XV. Slovenska Lizbona.0 X» z tvojih cerkvah, nesrečna Ljubljana, alijepač mislil kdo takrat, da se bode skoraj žalovalo o tebi, kakor je žaloval Jeremija o mestu jeruzalemskem? »Iz razvalin življenje novo klije,« pravi pesnik; ali se smemo s tem upanjem tolažiti tudi mi? Svet, če hoče biti pravičen, se mora Čuditi Slovencem, kako visoko so se razmeroma iz svojih močij, brez tuje pomoči, povzdignili v kratkem času! Rodoljubje je moč; ali nam ni potekla, opešala ta čudotvorna moč? Rim ni bil nikoli tako velik, kakor ko je bil najbolj ponižan. Po strašni bitvi pri Kanah, ko je moral soditi svet: Zdaj je Rima konec! — kaj je storilo državno starejšinstvo rimsko? Hvalo svojo je slovesno izreklo nesrečnemu, pobitemu konzulu, in črez malo časa je stal Rim veličasten kakor nikdar pred! Slovenci nismo Rimljani, vender ne obupamo tudi mi! Na Dunaju 8. maja 1. 1895. Jos. Stritar. Groga in drugi. Spisal R. (Dalje.) V. »Piši mi jedan listak Od naše ljubavi!« Narodna iz Dalmacije. N\w^/van in Milena sta takoj početkoma spoznala, da so lepi trenotki pri lawn-tennisu jako, jako kratki in pa skrivni ljubezni naravnost nevarni. Tam si torej nista mogla pri-Povedovati, kar bi si bila tako neizrečeno rada pripove-dovala po cele ure — ves dan, kaj'pravim — — večno 1 »Večno« l Ta prečudna beseda uživa pri ognjevitih zaljubljencih prav tako visoko posvetno čast, kakor »ljubim« in »zvestoba«. In ako ne doseže vsa ta krasota niti toliko dnij, kolikor jih je v navadnem ali prestopnem letu, ampak največkrat mnogo manj — kaj zato? Taka je, »I)e, kar na fvejt' sliivi, En mejhen zhaf terpi.« Izpraševati pa »mesce bledi«, »kje je, kje je ljubica?«, tega se naveliča nazadnje vsakdor prej, kakor bi bil mislil; saj vidi, da se zmeni »mila, mila lunica« prav za prav presneto malo za njegovo radovednost. Začela sta si tedaj pridno dopisovati. Tako sta imela poljube vsaj Črno na belem 1 Cesarska kraljeva pošta pa ni imela od njiju prav nobenega dobička, — pač pa vaški krčmar, oča Jurjevec na Ja-voricah. Pisma je namreč prenašal Groga. Njegov trud seveda ni bil zastonj. Kozola je »pekel denar od nekdaj huje kakor hudičevo olje.« Vedel je tudi, da bogastvo rodi napuh in ošabnost! Zato je znosil lepo vestno dvojače, katere je prejel od Milene in od inženirja, vse v Jurjevčcvo gostilnico. »Jurjevec se jih bo že zopet odkrižal tako kako, da bo prav,« ugenil je modri sluga in izpraznil marsikak polič, kadar je utegnil. In utegnil je mnogokrat. Bil je vroč poletenski dan. Z zapravljivo radodarnostjo je streljalo popoldansko solncc pekoče strele z visočin na medlečo zemljo. Vetrovi so spali v vrhovih tihih, nepremičnih smrek. Vse je lenelo. Drugače pa je bil kaj priprost dan, in prav nič se mu ni videlo, da bi bil morebiti takšen, ob katerem se dogaja kaj posebnega. In vender so se godile danes reči, katere sicer niso mogle prestaviti tirov ne svetovne, ne domače zgodovine, dogodki, ki so bili pa vse-jedno največjega pomena za vse življenje junaka Groge, pomembni pa tudi za nekatere druge osebe na Javoricah in na Vranovem. — V hladni sobi, katere okna so gledala na kuhinjski vrt, je sto-lovala gospodična Stanka po obedu sama za pisalno mizo, kjer je sicer v takih varnih časih sedela Milena, pišoč Vojniku. Guvernante se ni bilo bati; brala je teti Emiliji in gospej mamä došle dunajske časopise. Stanka je pisala prijateljici v Ljubljano. Prva stran pisma je kazala lepo, natančno pisavo v otroških potezah. Na drugi pa črke že niso stale več tako lepo v redu. Mudilo se ji je. Vsaki čas je pogledala proti vratom. Kolikor tudi je to indiskretno, pa vender poglejmo mladi pisateljici nekoliko preko ramena! Pisala je: »Ljuba Elza! Oprosti mi, da Ti nisem še nič odgovorila toliko časa. Ali naša guvernanta, ta puščoba, je vedno za menoj! Včeraj smo se peljali v Žerovje. Sodnikova odgojiteljica Flora se je zaročila s tistim mladim doktorjem Padičem, v katerega je bila najina prijateljica Minka lani tako zaljubljena. Zdaj pa ima! Vidiš, to je moška zvestoba! Moškim ne sme človek kar čisto nič zaupati, pravim Ti! Sicer pa doktor za Minkino zaljubljenost niti vedel ni — — — Flori privoščim njeno srečo! Zakaj ona ima dobro srce in je dajala sodnikovim prav kratke naloge, in tudi pri klavirju ni prodajala nobenih sitnostij, kar kaže, da je plemenitega značaja! Naša pa vse vidi in vso uro kriči: »Fingersatz! Fingersatz!« Danes teden sem se nalašč vrezala v prst, da mi ni bilo treba igrati. Ali misliš, da mi je kaj pomagalo?--Dala mi je zato ponoviti celo Italijo v zemljepisu, iz zgodovine pa tridesetletno vojno! Grozno, kaj ? — ? — ? To je res pravi križ s temi guvernantami! Saj pravim! Tega mi že davno več ne verjame, ako ji pravim, »da me glava boli,« — ker predobro izgledam. To jc strašno! Ali ne? —! —? To Ti moram tudi preccj povedati: Ko smo bili mi v sobi, sta se poljubovala Padič in Flora v veži tako na glas, kakor da bi streljal z možnarji! Lepo Te prosim: ali se kaj takega spodobi, ali se ne spodobi?! — Jaz mislim, da se kratko malo ne spodobi, in da se lahko kaj takega tudi na tihem opravi! Piši mi, kaj Ti o tem sodiš ? — Povem Ti, čisto rdeča sem postala od same zadrege — videla sem se v zrcalu — in sram me je bilo za oba onadva tam zunaj!---- Pozneje smo odšli vsi na vrt. Kava je bila izborna. Potem sva šla s sodnikovim Milanom rože ogledovat. Pomisli, komaj je šesto dovršil, pa hoče biti že k a v a 1 i r 1 Le poslušaj! — Vprašala sem ga, kako je kaj izdelal letos. »A, bo že, no!« je odgovoril in rekel: »V matematiki imam ponavljalni izpit, zakaj moj profesor me ne more živega videti, ker me je nekoč za gradom zasačil, ko sem cigareto kadil.« — Nato me je takoj prosil dovoljenja, da bi ob moji navzočnosti pušil. Odvrnila sem mu: »O, zaradi mene le kar prižgite, gospod Milan, ako le ne bo .škodovalo vašemu zdravju! Profesorja pa menda vender ne bo nobenega tod okolo, da bi vas zaznamoval in javil pri konferenci!« Ta beseda »konferenca« je naredila, kolikor sem videla, globok vtisek na mojega kavalirja. Čutil je pa gotovo tudi, da ga vlečem prav pošteno na niti 1 — — — Saj razumeš ? Vender je svojo zadrego kmalu zopet premagal. In podjeten je, to se mu mora priznati! Kar hipoma — misli si, ljuba Klza — potegne svoj »notes« iz žepa in zapiše nekaj vanj. Bila sva za cvet-liČnjakom! On odtrga list in ga da meni. Ali sem se takrat smejala ! Ah, kaj neki misliš, da mi je bil zapisal ? — — — »Midva vedno bova se ljubila.« To je zapisal. Bilo je presmešno 1 »Kdo pa?« vprašam ga nalašč. — Hudo je bil v zadregi, saj lahko verjameš! — »I midva!« je dejal prav tiho. Naredila sem sc zelo jezno in resno! Rekla sem mu: »Matematika, matematika, ne pa ljubezen!« — Ali ga nisem dobro? — Prav za prav se mi jc pa tudi smilil. Pa kaj hočem z njim? Saj je za pol glave manjši kakor jaz! —1 —! Tukaj imamo najlepše vreme. Ko bi si le naša sitna Netty vender že jedenkrat izmislila, da bi šla obiskat svoje sorodnike doma! Lani je šla in druga leta tudi. Letos se pa kar ne gane —? — Želim Ti mnogo zabave in Te prosim, da mi kmalu odgovoriš l Piši mi, kolikor največ moreš! Pozdravljam in poljubljam Te v duhu najprisrčneje! Tvoja iskreno Te ljubeča prijateljica Stanka. P. S. Razodeti Ti moram brž še veliko, veliko skrivnost. Pa ne smeš nikomur nič praviti! Bog ne daj! — — Milena seje skrivaj zaročila z gospodom Ivanom Vojnikom! Lepo Te prosim, da nikjer nič ne poveš 1 On je inženir na Vranovem. Strašno sc imata rada ! Doklej samo jaz za to vem. Povem Ti, Milena ima jako dober ukus! Dopisujeta si redno, pa nisem mogla še nobenega lista uhvatiti, ko sem tako radovedna! Kaj več prihodnjič! Z mnogimi prisrčnimi pozdravi (On ima črne oči in črne lase —) ostanem vsa Tvoja zvesta Stanka. P. S. Še nekaj! Kako sem vender pozabljiva! — Kaj je s Tvojim kadetom? Ali še nosiš njegova pisma po žepu? Svarim Te! To je zelo nevarno! Ako bi jih kje z obleko pozabila? Ali ako bi te mama vizitirala? —! — ? O baronu Lahnbergu Ti bom pisala prihodnjič! Tega človeka kar trpeti ne morem, kakor sem Ti že večkrat pisala. Pravi mi vedno, da sem »ein netter Käfer!« ali pa »ein lieber Schneck!« Ali si Ti že doživela kaj takega? Še jedenkrat Te prav lepo poljublja in pozdravlja Tvoja odkritosrčna Stanka.« Pismo je naslovila »poste restante« v Ljubljano. Kar se ji je zdelo, da nekdo prihajal Vender je bilo vse mirno. Le z vrta se je slišalo zaspano brnenje čebelic, od njiv sem jasni zvenk osel, od ceste pa klopot konjskih kopit in lajanje kakega pasjega puntarja. Sedla jc zopet in si vzela novo polo. Še jedno pismo je hotela spisati. »Tako bo najbolje,« si je dejala. »Obljubila sem Mileni, da ji pomagam. — Zdaj sem že dosti dolgo premišljevala, kako! Pisala mu bom, pa je, temu baronu! Za zmeraj se ga bomo odkrižali! In če mi tudi izpodleti! Kaj bo potem ? Nič! Kvečjemu me bodo zopet jedenkrat malo ozmerjali, po nedolžnem seveda, kakor zmeraj, pa bo! — Le urno!« Drugo Stankino pismo je bilo mnogo krajše, kakor prvo. Bralo se je v njem samo to le: »Jako cenjeni gospod! Čisto odkritosrčno Vam javim, da se moja sestra Milena za Vas tako malo briga, kakor za lanski sneg! Ali res mislite, da ne ve tega, da vzdihujete bolj po njeni doti, kakor po njej sami? To bi moral tudi slepec videti! —! —! Saj Vam pa tega prav nič ne zameri, ker je denar tudi lepa reč. Vender pa iz vsega srca želi, da bi Vas ne bilo nič več sem na Javorice k nam, ker ste sčasoma res postali neznosno dolgočasni! Bodite vender tako prijazni in kar izostanite na kakšen lep način. Za Vami se ne bo nihče jokal! Pišem Vam jaz! Mileni se ni zdelo vredno, da bi storila to sama. Nadejam se, da teh-le mojih vrstic ne bodete uporabili v kake zlobne namene, in da bodete sploh ustregli našim, oziroma Mileninim prisrčnim željam kot kavalir, katerega ste se doslej vedno kazali in delali. Adieu. Stanka Stoja nova.« Prebrala je Se jedenkrat list, kar sicer ni bila njena navada. Nervozno je grizla peresno držalo in premišljevala naposled, če ni krenila morebiti predaleč, ali če bi ne bilo celo potrebno, da pristavi v »postscriptum« še kaj posebno krepkega. Roke zadaj pod glavo sklenivši, se je naslonila v stolu nazaj in zrla, slonokosteno držalce v ustih, na pisano pahljačo, ki je imela vlogo, da lepša steno nad pisalno mizo. Mislila si je, kaj bi rekla guvernanta, ko bi jo tako videla I V tej misli je privlekla z nogo drug stol in položila obe nogi nanj. Ta čas je nekdo potrkal! Kako je tu skočila kvišku ! Na mah je bilo pismo, namenjeno prijateljici Elzi, pod preprogo pred pisalno mizo, drugi list pa pod francoskim zvezkom in gramatiko! Vse, kakor bi trenil! Naredila je hitro nedolžen obraz in zaklicala: »Prosto!« V sobo pa je pricincal z mnogimi prikloni sam Groga Kozol. Stanka se je oddahnila. »Kaj bi pa radi, Groga?« vprašala je in poiskala zopet pismo za Elzo izpod prostirače. Groga je zakašlja! bolj na tihem, rekel pa ni nič. »No, Groga!« vzpodbujala ga je, vtaknila pismo v žep in po-gladila gube na pisanem predpasniku nad njim. »Je-e-he!« zine Kozol naposled. »Nekaj bi vas prosil, gospodična, če ne zamerite!« Zagleda se pa naravnost v kot stropa nad pisalno mizo, kjer je hotel nekdaj neki kmetiški slikar z nekimi barvami naslikati čarobno blejsko jezero. Očividno pa je imel ta umetnik več dobre volje, kakor sposobnosti in dobrih barv. Tudi čas je bil svoje dodal. In tako ni bila vsa slika nič boljšega, kakor zamazana rjavkasta pega, iz katere so se spoznali le še oblaki v podobi okroglih hlebcev, visečih v dolgi vrsti nad jezerom in cerkvico. Ostala pa je ta podoba, ki se je tako malo ujemala z ostalim novodobnim ohišjem, na izrečno zahtevanje majorja Stojana. Jednako »nedosežnih« slik drugih treh kotov na stropu pa ni bil mogel več rešiti. Izginili so »Triglav«, »Bohinjsko jezero«, kateremu je priprosti umetnik privoščil posebno lepo število omenjenih »hlebcev«, in pa neka »fantazija«, katero so imenovali, dokler je krasila strop, nekateri »Cerkniško jezero«, drugi pa »Posto-jinsko jamo«. Vsekakor je bil domači slikar imeniten talent, in kot moderno-temni umetnik bi bil brezdvomno napravil velesijajno karijero. »Le kar recite, Groga!« ga nagovarja Stanka, ki je medtem spravila tudi pismo za barona v varnost. »Prav res, nič si kaj ne upam!« pravi sluga in se sili znova, da bi zakašljal. »Ne vem, ali mi bodete hoteli —« »Seveda bom, samo povejte že vender, kaj hočete!« »Ali ni nobenega, da bi kaj slišal?« obotavlja se Kozol in se ozre oprezno po sobi. »Prav nobenega! Sama sva.« »Le kako bi vam to vender povedal!« vzdihne Groga. »O — saj stvar — to se pravi — ako že tako govorimo — včeraj zvečer je bilo, pa kaj bi kvasil —« S tem je bila njegova povest začasno pri kraju. »Ali, ljubi Groga, naprej, naprej!« se mu smeje Stanka nestrpno. »Kaj pa veste o Katrici?« Tedaj mahne Kozol z desnico po zraku, — »ljubi Groga« mu je dal poguma — in zažene se: »I — no, naj pa že bo v imenu božjem, ko že tukaj stojim, bom pa kar vse najedenkrat povedal! Mhm ! Katrico bi rad za — za — zakonsko ženo, naj že bo potem, kar hoče! No, zdaj sem pa rekel!« Sladek nasmeh mu zaigra po širokem obrazu; vodeno-modre oči pa upre Groga zopet v »blejsko jezero« na stropu v kotu. »Tega siji pa nc upam sam povedati,« nadaljuje, »ne vem, zakaj nc. Pisal bi ji najrajši, pisal!« Pogleda Stanko. Ona mu resno prikimava. »Ilo se pravi, sam ne znam dobro in lepo in čedno pisati, da bi se kaj prida bralo za menoj, zato bi pa vas prav lepo prosil, da pišete vi namesto mene, gospodična. Kaj bi drugače govoril?« No, hvala Bogu, zdaj je Groga opravil glavne stvari. Korenito se oddahne in si obriše pot raz čelo. »Dobro, dobro, vse vam napišem,« obljubi Stanka, dasi se je bila ob lastnih dveh pismih peresa naveličala dodobra. »Kako pa naj bo?« »Tako naj stoji notri v pisanju, da jo imam na vso moč rad, in da bi mi bilo zelo všeč, ako bi me hotela ona za svojega moža. — Seve, početkoma« — pristavi Groga s posebnim poudarkom — »početkoma naj bo to prav po lahko pisano, da se morebiti Katrica preveč ne — prestraši od veselja ali kar si bodi! — — — Sredi pa smo lahko že bolj predrzni in proti koncu pa kar udarimo na svatbo in ženitev; ali ni res? — Pa občutki morajo biti notri, občutki, gospodična, saj mi ne bodete zamerili, in — nekoliko o srcu in zraven tega še kaj o cveticah, kako lepo cveto, recimo, in pa diše -- in ptiče morate tudi noter dati, kako so brhko pisani, in kako prijetno znajo žvižgati in frčati po zraku, posebno spomladi — no, in tako dalje o lepoti našega sveta, lepo drugo za drugim, da nikoli kaj takega, posebno pa občutke!« »Le čakajte, Groga, prav lepo vam bom vse napisala, samo nekoliko potrpitc!« Stanka je segla v skrivnostne globine svojega žepa in izvlekla na svetlo najprvo srebrn naprstnik, potem pa po vrsti: pisano denar-ničico, žepni robec, vezilen vzorček, pol svinčnika, tri pisma prijateljice Elze in njeno fotografijo, košček šokolade, belokosten nožek, prazno stekleničico za parfum, uvelo rožo, bombažast klobčič, zlat prstan brez kamena . . . In še vedno je iskala! Naposled je našla, kar je želela, namreč zaljubljeno pismo Klzi-nega kadetka, rožnordeč listek, ves zganjen in oguljen. Poslala ga ji jc bila prijateljica »na ogled«. »Poslušajte, Groga, takole bova pisala,« deje in jame brati iz pisma malega vojšČaka: »V solnce bi rad pomočil svoje pero, da bi Tebi, čarobna moja Elza, dostojno in zadosti ognjevito naslikal čustva, katera si mi užgala v mojem vročem srcu! Takoj prvi dan, prvo uro, prvo minuto, ko sem bil tako neizrečeno srečen, da sem zagledal Tvoje rjave oči —« »To pa že ni nič — ne zamerite!« zmoti sluga osuplo cjevojko. »O solncu, — tega pa ne tako! Pero pomakati v solnce, to ni nič in ni nič, — Katrica bi se mi grdo smejala!« »Potrpite vender, da vam berem dalje!« ustavi ga deklica in nadaljuje pismo mladega generala: »Sama tožna luna je slišala moje prisege, da hočem vedno le tebe ljubiti, zlata moja Elza, in same svetle zvezde so bile za pričo —« »Nikar se ne hudujte nad menoj,« oglasi se zopet Groga. »Toda, kar ni, pa ni! Tista o luni je še bolj žaltava, kakor pa o solncu! — Zakaj! Da me luna trka. bi mi očitala Katrica! In od smeha bi se davila — ne zamerite mi, prav lepo bi vas prosil! Pa tistih prič in priseg bi tudi nič ne verjela ne, prav čisto nič, to pa rečem. Seve, ker jo poznam, kakšna da je in kakšna ni. No!« Stanki se je spodnja ustnica nekoliko povesila. Tako uničujoče kritike se ni nadejala, tem manj, ker se je zdelo pismo kadetovo njej sami »prav izborno.« Groga pa izvleče ta čas iz frakovcga žepa zamazan, natrgan, prepcrel list in ga poda, ponosen kakor Alba, strmeči devojki ter zatrjuje: »To le tukaj 1 To je zaljubljeno pisanje, da se pravi ! Moj gospod korporal — za Godrnjavčka so se pisali in hudi so bili kakor sama osa — so je izdelali, ko so imeli nekoč arest v Šentpeterski kosami v Ljubljani. Na vodo doli so gledali, kjer so prale perice in plavale race in gosi, in to pismo so delali. In kaj lepo se jim je posrečilo, gospodu korporalu Godrnjavčku! To pa rečem, za dobro besedo in za dva litra vina v kantini so mi pa pismo prodali, takrat, ko sem nosil še cesarsko suknjo. Prepisavali so mi je pa ves popoldan. Na to pismo so dobili vsako dekle, vsako, to pa rečem! To je pismo, da l To so občutki! Le berite, kaj? Občutki!« »Ali tukaj ni ne vejic, ne pik!« omeni Stanka. »Nič ne dč, gospodična! Gospod korporal Godrnjavček so že vedeli, kar so vedeli, to pa rečem! Bog ve — ko bi bile še tiste pike in veje vmes, nič ne rečem, da bi vse pokvarile in pa pismu vso moč vzele! To je treba pomisliti! Zato vas pa prosim, prepišite mi pismo, kakeršno je, prav natanko tako! Prav kolikor najbolj morete natančno, no! Zato vas prav lepo prosim in večno vam bom hvaleženl« »Ali ime bo pa le treba izpremeniti, kajti tukaj je pisano: »Preljuba moja Micka!« »Tisto pa že! Mesto »Micke«, seve, naj stoji vselej »Katrica,« ki je tudi kaj lepo ime in se prijetno sliši. Drugo naj pa kar vse ostane. Zdaj mi pa nikar nc zamerite!« Groga je hotel oditi, uvažujoč, da bi njegova prisotnost pisalko le motila. Zakaj tudi gospod korporal Godrnjavček so zapodili, kadar so kaj pisali, vse podložnike svoje iz sobe, in tiho je moralo biti kakor v cerkvi, dokler niso dovršili svojih spisov. Ko je pa Kozol slišal, da naj počaka, ker bo prepis v kratkem gotov, mu je bilo še ljubše. Videčemu, kako gre »kočljivo« delo mladi devojki urno izpod rok, mu je prihajal zopet na misel njegov nepozabni šcntlenartski »šomašter«. »Tam toliko lasanja, tepeža in rjovenja, učenosti pa nobene! Tukaj pa vse, kakor samo po sebi! Petindvajset puštabov, pa kaj se naredi lahko vse z njimi, četudi so si podobni kakor dvojčki.« . Take in jednake misli so obhajale Grogo, dokler ni Stanka zgo-tovila kopije zaprtih mislij gospoda korporala Godrnjavčka. Potem pa jo je naprosil sluga, naj mu vse še jedenkrat prebere, da bi se preveril, ali je tudi res vse tako, kakor v originalu, katerega je znal Groga na pamet. Pismo je slovelo: »Dobro jutro Ti Bog daj preljuba moja Katrica danes in vselej v začetku svojega pisanja in premišljevanja vzamem si pero v desno roko in ga pomočim v to črno vodo ker mi s Teboj ni mogoče govoriti in začnem pisati veselo Ti pišem par vrstic čez hribe in doline in Te presrčno objamem in predno nadalje pišem Te naj prvo pozdravljam od travce zelene do čistega neba od solnca visokega do Tvojega srca pozdravljam Te tako lepo kakor vijolice diše in Tvoje rožice v vrtu cveto in pa tako prijetno kakor škrjančki po zraku žvrgole iz bele kosarne Ti roko podajam pred ljubljanskim poljem koder teko ravne stezice naj Ti vsako jutro solnčece posveti na Tvoje okence in pozdravljajo naj Te tudi bistre ribice ki po vodi plavajo in naj Tebi veselje delajo kako se Ti kaj godi in predno Ti nadalje pišem Ti rečem da ga ni tako jasnega dneva na črni noči da bi mi ne bilo Tvoje zalo ličece pred očmi ker je vender moja ljubezen goreča kakor sveča ki noč in dan gori ki je nihče pogasiti ne more taka naj bo tudi Tvoja ljubezen jaz pa tako mislim da najina ljubezen je okrogla kakor jabolko na katerem ni konca ne kraja in naj Ti vctrcc pihlja na Tvoje drobno srčece in naj popihlja vsako stezico koder se Ti preljuba Katrica izprehajaš in vsakemu fantu korajžno odgovoriš v naši fari rožica cvete ako bo ta rožica za me cvetela bo moje srce veselo pa meni se vedno tako zdi da to rožico drug fantič imeti želi in ta rožica si Ti preljuba moja Katrica in vode in studenci in tudi morje je premajhno da bi pogasilo mojo ljubezen to si vsaki večer mislim naj hodim ali spim Tebe nikdar iz mislij ne izpustim oh preljuba Rjavopeška dolina kjer moje dekle v njej prebiva kako je vender lepa in vesela Topolavska vas zato ker si Ti moje dekle v nji doma res je dosti deklet na svetu pa še jedenkrat Ti obljubim da nikoli druge ljubil ne bom kakor Tebe ki si v mojem srcu zapisana ki ne boš nikdar izbrisana drug Te ne izbriše kakor sama bela smrt ali moje srce le po Tebi hrepeni kakor jelen po mrzli vodi oh dekle po meni nič ne žaluj ker mene ima cesar rad zato sem soldat ker je tako božja volja vrh tega Ti tudi tri rožice podam in prva naj bo nageljček bel da bi bil jaz fantič Tvoj zmiraj zdrav in vesel in druga rožica je roža rdeča da bi bila najina ljubezen vedno goreča tretja rožica je zelen rožmarin da bi bil jaz Tebi vedno lep spomin in zdaj bom to pismo golobčku v kljunček dal da ga ponese v tisti kraj kjer si ljubica Ti doma pa zdaj urica že deveta prihaja meni pa roka zastaja adijo adijo srček moj ker sklenem svoje slabo pisanje in zdrava ostani dokler se ne vidiva in ostanem Tvoj ljubček do hladnega groba adijo.« »To so občutki — — — kaj ? Ali nisem po pravici povedal ? To pa rečem, no — zdaj pa zapišimo še, kakor se spodobi, nazadnje: »Z različnim spoštovanjem« — veste, čeprav tega ni na popirju gospoda korporala Godrnjavčka, ker je pismo tukaj preparano.« »Z .odličnim' hočete reči,« popravi mu Stanka hitro. »No — pa z ,odličnim'l — Kakor je bolj prav, — jaz nisem hodil v višje šole, kjer vsako besedo trikrat obgriznejo, predno jo zapišejo, kakor pravi izgubljeni študent, Sorščakov Tonca. In — na koncu pa denimo moje ime v pisanje — in pod ime pa natanko zapisano majorsko službo, vse po pravici in resnici.« Tako svetuje Groga in dostavi s posebnim poudarkom: »Tisto majorsko besedo, to pa precej debelo zapišimo in dvakrat jo pod-črtajmo, da se bo pismo bolj prileglo tistemu, kateremu je namenjeno.« »Torej, Groga, konec je takšen-le: Z odličnim spoštovanjem udani Groga Kozol v majorski službi.« »Na Javoricah 1 V majorski službi na Javoricah! To se kaj prijetno sliši, res, no — — —« ocenjuje sluga zadovoljno. — Izpodtikal se bo morda kdo ob tem, da Groga ni sestavil izvirnega zaljubljenega pisma, in prežimo mislil o njem. Toda — ali ni morebiti večni Shakespeare sam, »cesar literature«, si marsikaj izposodil od starejših pisateljev? In šele drugi »slavni« pisatelji in pisa-teljčki! Kaj bi bil marsikdo izmed njih brez priljubljenega »tujega pavjega perja«! Kdo torej vrže prvi kamen na Grogo? — »Zdaj vas pa strašno lepo zahvalim, da ste bili tako prijazni, — — pa stoji Glejte vender, tega pa nikakor ne smemo pozabiti, da prosim Katrico, naj pride jutri v mraku v utico na vrt, da se natančneje pogovoriva, ko je v kuhinji le redkokrat sama.« Stanka ustreže še tej želji in povabi kuharico z naglimi energičnimi črkami na »rendez-vous«. Pisati je morala na nov listek, ker je bil prvi že poln. Kar pa se zaslišijo od zunaj lahni koraki. »Brž, Groga, nate!« hiti deklica, vsa razburjena. »Nekdo prihaja po stopnicah gori, slišite? Brž, brž, tu imate! To-le zalepljeno pismo z naslovom in z znamko nesite na pošto — to le pa gospodu baronu Lahnbergu, le urno v žep — in tukaj-le, vidite, to je pa za Katrico — nate kuverte, pa vtaknite liste sami vanje, razumete ? — za naslove nimam več časa — pa tiho bodite — hvala Bogu — tako — — kdo neki je? — Je že tu!« Vstopila je Milena. »Ah, kako si me neusmiljeno prestrašila« vzklikne Stanka, žareča od pisateljskega napora in od razvnetosti. »Teta te kličejo!« ji veli Milena. »Takoj moraš doli; jaz pridem precej za teboj!« Mlajša še pomembno namežikne Grogi in odhiti. Kozol pa ima v kratkem že — četrto pisemce v rokah. »Za gospoda inženirja! Skrijtel« naroči mu Milena in odhiti za sestro. In zdaj jc bil Groga sam s svojimi štirimi pismi! Navzlic temu pa ni izgubil prisotnosti in ravnovesja duha . . . »Najbolje je,« jame preudarjati, »ako to-le tukaj Katrici kar takoj oddamo; če ne pa še kakšno kolobocijo napravimo. Bog nas varuj zmešnjave in zmote! Naravnost v kuhinjo ji ga ponesimo!« Krene počasi doli po stopnicah — ne brez nekega zadovoljivega čustva osebne svoje veljave in koristnosti — in mrmra: »To-le belo je za barončka. Dobro! To-le rdečkasto bo pa prebiral inženir. Dobro! To-le z marko je za na pošto. Dobro 1 Tega le se bo pa veselila Katrica. Prav dobro! Najbolj debelo in najbolj težko je. Tukaj imamo pa zavitek za-njo in v ta zavitek vtaknimo zdaj pisanje prav po gosposko. Moj gospod korporal Godrnjavčck--- to pa rečem — — —« VI. »Rozmysli si Marenko, rozmysli, «a svč ši^sti dobfe pomysli!« . . . Sa bi n a. Cvetočih lic pristopica prav ta čas po stopnicah mademoiselle Netty zamišljenemu Grogi nasproti. Kozol jo debelo pogleda in se ji prijazno namuza, ko ga vpraša v jako bolehni slovenščini, ali ima tudi kaj za njo; mislila je, da se je že vrnil z vranovske pošte. Ta trenotek pade Grogi oni listek na tla, ki naj bi pozval Katrico na sestanek. Kozol ga je bil vtaknil v posebno kuverto, katerih je dobil od Stanke v naglici več. Predno je še vedel, kaj in kako, jo je imela guvernanta že v roki in izginila z njo. Ves trd je strmel sluga za njo in premišljeval. »Tristo pisanih kavk!« izproži naposled. »Vse je temu podobno, da se je zdaj le nekaj zgodilo, kar se ne bi bilo smelo I Majuzel je nekaj pobrala in odnesla, Bog ji greh odpusti, — mi se ne bomo zmerjali z njo! Naj ima, kar ima — — ako sploh kaj imal Mogoče smo pa le narobe videli, naj že bo — saj imamo tukaj: jeden, dva, tri, štiri — vsa pisma. Zlomek vedi, kaj je pobrala!« Potolažen jo mahne proti kuhinji. Za nekaj časa postoji še malo v veži. Zadnji težki pomisleki so mu vznemirjali dušo: »Groga, zdajle se gremo pa ženit! Ali bi se res, ali bi se ne? Zdaj je še čas za premišljevanje, — Katrica še nima nobene obljube. Major pravijo: »Ženska je vrag!« Rajni oča — Bog jim daj dobro — pa so govorili: »Kadar kupuješ konja ali pa kadar jemlješ ženo, zapri oči in se priporoči vsem svetnikom!« — Pa kaj —--pismo je izdelano, občutki so prepisani — naj že bo v imenu božjem, — — pa zamižimo!« Katrica je imela nujno opravilo. Belila je z milom, ščetjo in cunjo leseni kuhinjski pod in pela ob tem delu na ves glas genljivo narodno pesem: »Cuk se je oženil, trd-n-lda-li I Sova ga je vzela, hdp-sa-sk!« Tu se Groga ni več obotavljal pred vrati, zakaj Katričina popevka se mu jc zdela dobro znamenje in navdihnila ga jc z neznanskim pogumom. Brhko dekle je čepelo v plitvem lesenem koritu sredi voda in pridno drgajsalo po tleh. Od dela ji je cvetno žarel obraz, tako da se je zdela Kozolu tačas še mnogo zaljša, kakor doslej kdaj. Groga jo pogleda in odgovori njenemu spevu v prav tako narodnem duhu: »Ljub'ca na sred morja! Oja, rada bi moja b'la.« Nadaljuje pa potem v prozi: »I — no, dober dan bi ti voščil, Katrica, ali pomivaš ka-li?« »Saj vidiš, ako nimaš copat na očeh! Ako pa vidiš, pa ne vprašuj ! Mar misliš, da ima vsakdor toliko časa postopati, kakor ti ?« >E, nikar se ne jezi! Vsakdor ima svoje delo, ta z roko, drug z glavo,« jo tolaži on in hrepeni črez vode proti stolu ob oknu, namenjen, da preplava, kakor svoje dni Leander za Hero, tudi najglo-bokejše morje, samo da bi bil izvoljenki bližje. »Oja, jaz sem pa fant za to ! Oja, plavam po njo !« Tako zapoje Groga nekoliko skozi nos, in že se hoče izročiti valovom. Ali na pol pota ga ustavi Hero v koritu srdito, rekoč: »Kam pa ti, nerodnost nerodna? Ali ne vidiš, da sem ravnokar očedila tamkaj? Alo, takoj nazaj, ti »Jur s pušo« — tam ob vratih ostani ali pa se mi kar izgubi, saj te nihče ne potrebuje. Ali te je kdo klical?« »Vidiš jo no! Kaj si vender tako pusta z menoj? Meni si pa tako všeč, ti ne veš —« Oh, trnjeva in trudapolna je bila pot do njenega srca! Za njegovo prizadevanje se je dekle kaj malo zmenilo. »Katrica, nekaj bi ti rekel,« povzame zopet Groga. Klečeč v koritu, se vzravna ona pokonci. Svečani glas Kozolov jo je naredil radovedno. »Veš kaj,« pravi Groga sladko, kakor kak dvornik Ludovika XIV., »Rebeka je našla pri vodnjaku svojega moža, da ni ostala stara devica —« »Kaj to meni mari?« otrese se Katrica jezno. »Vidiš, lc potrpi, ti imaš zdaj tudi z vodo opraviti, pa reci, da nc!« »Dela mi pa ne boš oponašal!« V vsakem njenih pogledov se je bliskal: »Pašol!« »Tega pa ne, to pa rečem. Pa to še ni vse, ampak — ti Katrica — veš —« »No kaj?« »Le poslušaj me — v leta boš prišla, v leta — zakaj — se — pa — ne možiš?« Zdaj je bil ogenj v strehi! (Dalje prihodnjič.) a£Sf Tja ne morem! V neizpolnjenih željhh Samo meni je trpeti: Kamor srce mi veli Tja ne morem pohiteti! Trosim. Tja oblaki se podijo; Kamor struga jim veli, Tja valovi se valijo. Znameniti Slovenci. Spisuje Fridolin Kavčič. 24 Janez Štefan pl. Vrbec.!) ranjski Slovenec, ki se je šolal v Meissenu in v Lipsiji, kjer jc postal magister modroslovja. L. 1630. je bil v Lipsiji profesor poezije. Spisal in objavil je: 1.) Disscr-tatio de arte poetica. 2) Panegyricus magisterial is, 3.) I n i t i a sen epigrama tu m libri 2 cum 4.) Libello miscellaneorum. 25. Lavrencij Lavrič,2) slikar dvorne komore v Gradcu, je izdeloval dekoracijc za prihod cesarja Leopolda I. v Gradec 1. 1660. ter zvršil oltarno sliko za cerkcv v Rcinu. Oženil se je z vdovo slikarja Fetza. Njegovi potomci so bili povzdignjeni v plemeniti stan in so prejeli primek Lorberau. 26. Janez Znojlšek,3) porojen v Ljubljani 1. 1597., je hodil tu v latinske šole in se posvetil duhovskemu stanu. Pozneje je bil privrženec reformacije. Sel je kot predikant v Wittenberg; tam je očito govoril: »de nomine Dei Tetragra-mento(? uredn.)«. L. 1626. je šel v.Heilbronn, kjer je bil do 1. 1630. na tamošnji sloveči veliki šoli p r o f c s o r hebrejskega jezika, poleg tega pa tudi protestantovski propovednik. L 1637. je bil imenovan protest, propovednikom za zapadni Friesland. Umrl je v Esens u 21. aprila 1659. 27. Mihael Kanižar, iz Črnomlja, je dospel ob tridesetletni vojski do dostojanstva generalnega stražmojstra (Generalwachtmeister) in je bil poveljnik Fug-gerjevemu polku. Ko se je 1. 1637. povrnil iz vojske, je umrl , zapustivši mnogo zlatih denarjev. 28. Matija Ferfila») je bil porojen v Ljubljani. L 1680. ga nahajamo kot mestnega sodnika na Dunaju. Izdal je 1. 1677. knjigo: »Abhandlung von den Zünften, Handwerkern und ihrer Ordnung.« ') P Marc. Bibl. Carniol. — Dimitz: Geschichte Krains. 3) Wastlcr: Steirisches Küustlerlexikon. — Sam se je moi podpisoval L au rig, L a u r i g o. , 3) Znojlšek je po Wiesthalerjevi pisavi; gl. Sketovo „Slovst. čitanko", str. 45. Sam se je pisal Snoilshek po bohoričici; gl. Dimitz: Geschichte Krains. Dimitz: Geschiehtc Krains. 29. Marko Zakotnik,x) porojen na spodnjem Štajerskem, kipar v Gradcu. V letih 1717. do 1720. je izklesal Štiri podobe iz peščenca za dvorni vrt v Admontu (Cerero, Floro, Dijano in Minervo). L. 1724. je izklesal po osnovi J. V. Hanka dva orla, krono, meč in žezlo kot] okrasek Karola VI. kipu, ki se nahaja v Gradcu. 30. Maksimilijan Zakotnik,2) štajerski Slovenec, kipar v Gradcu, je izdelal 1. 1697. tri angelje, venec, palmovo vejo in orla iz lesa za nakrasbo glavnega oltarja v graškem mavzoleju. 31. Dr. Andrej Kavčič,s) porojen v Kapelah tik Radgone, je bil doktor modroslovja in bogoslovja ter 1. 1785. okrožni dekan, šolski nadzornik in mestni župnik mariborski. Pod njegovim nadzorstvom so se šole jako povzdignile. Bil je izvrsten pedagog in sloveč propovednik. Kadar je Kavčič kje pri-digoval, je vrelo vse v cerkev. Umrl jc kot »senior« graškega stolnega kapitlja 30. ržen. cvcta 1826. Da je bil blazega značaja in usmiljenega srca, nam svedoči njegova oporoka, v kateri je svoja posestva v Zgornjem Vordernbergu podaril mestni župniji mariborski s pogojem, da mora vsakodobni župnik vsako leto dvema nadarjenima dijakoma s spodnjega Štajerskega oskrbeti hrano, stanovanje in čedno obleko. 32. Dr. Mihael Žagar se je rodil v Poljanah na Gorenjskem dne 2. novembra leta 1702. Zdrav slovenski rod biva tod, in čil in bister je njegov duh; to nam svedočijo znameniti možje, ki nam jih je rodila in jih še rodi krasna gorenjska stran. Sprva je namenil oče Mihca, da prevzame malo, lepo urejeno kmetijo; toda neki silni notranji nagon je vodil dečka k učenju. Ko je bil 12 let star, Še ni poznal nobene črke; skoro že v moški dobi je Šel v Ljubljano, da se izobrazi, in tu je tudi dovršil latinske šole. Odtod je šel na Dunaj, zdravilstva se učit. Učitelja sta mu bila slavna profesorja »de Haen« in Crantz. Šele kot petdesetleten možje postal doktor zdravilstva, in imenovali so ga okrožnim zdravnikom ») Wastler: Steirisches Künstlerlexicon. 2) Wastler: Steirisches Künstlerlexicon. 8) Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant 1875. *) Carniolia. I.Jahrgang 1838/39. Hirsch: Biograph. Lexikon der hervorragenden Aerzte aller Zeiten und Völker. Wien. Leipzig. 1887. — Wurzbach: Biographisches Lexikon 28. Theil. — Dr. Bernhard Hirschel: Compendium der Geschichte der Medicin von den Urzeiten bis auf die Gegenwart. (Wien 1862). za iglavsko okrožje na Moravskem, kjer se mu je ponudila prilika, da se seznani s kužnimi boleznimi, ki so razsajale v letih 1771—73 posebno hudo v vaseh Langpimitz in Ranzern. Vestno je opazoval gnusno bolezen (typhus famelis) ter jo tudi strokovnjaški opisal. Že v tej dobi je slovel za izvrstnega zdravnika. Baš tedaj je bil tudi zdravnik tamošnje vojaške bolniščnice in je ukrenil, kolikor je bilo možno, da se kužna bolezen ne loti vojaških bolnikov, in to se mu je tudi posrečilo. Kmalu za to človeško kužno boleznijo se je polastila goveje živine in ovac neka nalezljiva bolezen. Vzroke tedanjih nalezljivih boleznij med ljudmi in živino je Žagar z neumornim marljivim opazovanjem in proučevanjem dognal ter o njih spisal z bistro razsodnostjo visoko cenjene strokovnjaške knjige, in slavni berolinski zdravnik in profesor dr. J. F. C. Hecker1) v svoji knjigi: »Geschichte der neueren Heilkunde« jako laskavo ocenjuje Žagarjeve spise, posebno knjigo: »Systema morborum symptomaticum« itd. omenja kot najboljše delo iz nozologije2) XVIII. stoletja. William Gullen, sloveči škotski zdravnik, porojen v grofiji La-mark, je izdal znamenito delo: »Apparatus ad nosologiam metho-dicam« (Genf 1775, v katerem jc kot dodatek objavil našega Žagarja razpravo: »Systema morborum symptomaticum« itd. Žagarjeve zasluge na polju zdravilstva so bile odlikovane tudi z znanstvenega in z najvišjega mesta. Imenovan je bil članom cesarske akademije naravoslovcev (naturae curiosorum), a cesarica Marija Terezija ga je povzdignila v plemeniti stan.3) Žagar je umrl obče spoštovan v Pragi leta 1778. Sam si je napravil pred smrtjo nagrobni napis, ki se glasi: »Hier liegt jener Sagar, der in der Jugend ein Hirte war und als Student von Almosen lebte, endlich Doctor, Physikus, Schriftsteller und dafür geadelt wurde. Arm lebte er beständig, vom Unglück verfolgt, arm liegt er auch da.« Žagar je objavil sledeča dela: i.) Dissertatio de salicaria. Viennae 1762. 40. >) »Justus F. C. Hecker, berühmter medicinischer Historiker und Epidemiograph, in Erfurt geboren, Professor an der Universität in Berlin, schrieb die durch Großartigkeit in der Anlage ausgezeichnete Geschichte der neuern Heilkunde« (Hirsch, Biogr. Lexikon der hervorrag. Aerzte aller Zeiten und Völker. Wien. Leipzig. 1887.) 3) Nozologija = razprava o postanku in razvitku kake bolezni. 3) Grb mu je bil: „In Blau eine aufwärts gerichtete silberne goldgekrönte Schlange, in der vorderen oberen Schilddecke befindet sich ein goldener Stern. Auf dem Schilde ruht ein rechts gestellter gekrönter Tournierhelm, aus dessen Krone zwei blaue Adler sich erheben, denen die obbeschriebene Schlange eingestellt ist. Die Helmdecken sind beiderseits blau, rechts mit Gold und links mit Silber unterlegt." 2.) Libellus de aphthis pecorinis anni 1764 cum appendice de morbis pecorum in hac provincia tam frequent i bus eorundem causis et medelis praeservatoriis (Viennae 1765. 40.) 3.) Libellus de morbo singulari ovium anni 1765. (Viennae 1765.8°.) 4.) Beschreibung der Gesundbrunnen zu Trebisch in Mähren. (Wien 1768. 8°.). 5.) Bericht von den Pozdiateker Gesundbrunnen in Mähren (Wien 1768. 8°.). 6.) Dissertatio de variolis Iglaviensibus anni 1766. (Viennae 1773. 8°.). 7.) Abhandlung von dem Mehlthau als der grössten Ursache der Hornviehseuche und deroselben Curart. (Wien 1775), 8.) Historia morbi epidemici in circulo Iglaviensi et adjacentibus regni Bohemiae plagis observati annis 1771 et 1772. (L'psiae 1778. 8°.). 9.) Von den wahren Kennzeichen der Hornviehseuchc. (Wien 1782. 8°.). 10.) Historia morbi epidemici. (Lips. 1773. 80-)* 11.) De morbo singulari ovium. (Viennae 1765. 8°.). 12.) Gründliche Anempfehlung des uralten sehr heilsamen Peter-hauergesundheitsbrunnens im Königreich Böheim, unweit der königl. Stadt Deutschwrod. (Prag 1778. 8°.). 13 ) Zagarjevo najznamenitejše delo: Systema morborum sympto-maticum secundum classes, ordines, genera et species, cum characte-ribus d i (Teren t i is et therapeiis. Filum Ariadnaeum ad lectulos aegrorum. (Viennae 1776. 40.; druga izdaja Viennae 1784. 8°.). 33. Dr. Marko Hanžič, *) porojen 23. aprila I. 1683. v Žirovnicih v Junski dolini na Koroškem. Stariši so bili ubožni kmetovalci, a stric njegov Jernej Hanžič je bil na zgornjem Koroškem imovit župnik, in ta je poslal ukaželjnega Marka v jezuviŠke šole v Celovec. Očetje jezuviti, ki so za one dobe vodili vse šole v Avstriji, so vedno skrbeli za izvrsten naraščaj redovnikov. Tako so posebno na Kranjskem in Koroškem vplivali na ubožne dijake kmetiškega stanu, ki so bili bistrega duha, da so vstopili v njih red. Naš Hanžič je vstopil kot petnajstleten mladenič v red očetov jezuvitov, v katerem je svoje bogoslovne in modroslovne nauke do- *) Stoeger: Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu. Viennae et Ratisbonae 1S56. —Walch: Bibliothcka theologica. Tom III. —Wurzbach: Biographisches Lexikon. Siebenter Theil. vršil, in še v mladeniških letih je postal doktor modroslovja. Poslali so ga na Dunaj, kjer je bil na jezuviški vzgojevalnici učitelj lepo-znanstva. A najbolj mu je prijala zgodovina, in z njo se je bavil s toliko marljivostjo, da se je že tedaj pokazalo, česa se je od Hanžiča nadejati. Tudi latinščini, grščini in laščini se je korenito priučil. L. 1708. je bil posvečen duhovnikom. Ker Hanžiču radi pripravljanja za bodočega zgodovinarja in radi marljivega nabiranja zgodovinskih virov ni preostajalo časa za službo profesorsko, so ga profesure oprostili, in tako je imel priliko, da je posvetil zgodovini vse svoje moči in se popolnoma udal književnemu delovanju. Posebno vzpodbudljivo je na Hanžiča vplival tedanji dunajski dvorni knjižničar J. B. Gentilotti, katerega se skoro v vseh svojih spisih hvaležno spominja. Hanžičeva latinščina je po sodbi strokovnjaški izborila. Slog njegov je kratek in jedrnat. Prvo njegovo delo je pohvalnica, posvečena umrlemu cesarju Leopoldu I. (natisnjena I. 1705.). Ko je I. 1716. v vojni s Turki avstrijski vojski načeloval slavni junak princ Evgcnij, jc polatinil Hanžič Montccuculijevo v laškem jeziku spisano delo o načinu Montecuculijcvega bojevanja s Turki. L. 1717. je postal doktor bogoslovja, in od tiste dobe je zaslovel Hanžič kot najučenejši jezuvit avstrijske provincije. Pečal se je z nabiranjem zgodovinskih virov in izpisaval bogate arhive na Dunaju, v Dunajskem Novem mestu, v Kromerižu in v mnogih mestih na Nemškem. Kar je na svojih potovanjih nabral gradiva, to je na Dunaju sestavljal in za svoja dela uporabljal. Kot zgodovinar je ljubil resnico črez vse. Nekaka tolerantnost in svobodomiselnost veje iz njegovih knjig, in to mu je nakopalo mnogo sovražnikov med tovariši. S svojim prijateljem Gentilottijem je potoval v Rim, kjer mu je ta mnogo učenih prijateljev pridobil. Tam je izpisaval bogato vatikansko knjižnico in se tudi seznanil s slavnima italijanskima pisateljema Murato-rijem in Maffeiem. Najznamenitejše delo Hanžičevo, ki mu je pripomoglo po vsem učenem svetu do velike slave, je njega »Germania sacra« (sveta Nemška). Ta knjiga je sad mnogoletnega truda in pristne ljubezni do zgodovine. V tej knjigi opisuje nemške cerkvene vladarje in njih vladikovine. »Germania sacra« je monument al no delo, iz katerega so zajemali vsi poznejši p o v e s t n i č a r j i. Prišedši 1. 1731. iz Rima, se je vrnil na Dunaj, kjer je tudi umrl. Večkrat se je mudil Hanžič v svoji domovini. V Dobrli vesi, v Št. Pavlu, Št. Andražu, na Krki, v Brodnicah je nabiral iz bogatih arhivov gradiva za svojo povestnico. V Celovcu je večkrat obiskal brata, frančiškana očeta Reginalds. L 1754., dasi že 7rieten starček, je izdal slavnega dela »Germania sacra« tretji del; to nam živo priča, kako čil in bistroumen je bil naš Marko Še kot starček. Od te dobe je mnogo bival v Dunajskem Novem mestu, ljubljen od svojih samostanskih bratov in visoko čislan od učenjakov vsega sveta. Umrl je Hanžič v 84. letu dobe svoje. To so le glavne poteze iz Hanžičevega življenja; zakaj Hanžič je bil mož velikan, o katerem bi se dala napisati cela knjiga. Njegova najznamenitejša dela so: 1.) Commentarii Raymundi Principis Montecuculi partes II. cum aphorismis militaribus applicatis ad rationem belli Turcici in Hungaria gerendi. Graecii 1716. et 17. 8°. 2.) Quinquennium primum imperii Romano-Germanici Caroli. VI. Graecii 1717. fol. c. fig. 3.) Quinquennium secundum ejusdem. Viennae 1717. fol. c. fig. 4) Pallium Archiepiscopale Cels. ac. Rcv. Principis Sigismundi a Kollonitz, primi A. Episcopi Viennensis, cum eo 1723. in Basilica S. Stephani applandente Collegio S. J. insigniretur. — 5.) Decas Augusta seu lustrum geminum imperii Augusti Caroli VI. cum accurata belli turcici relatione. Viennae. Voigtin 1724. 8. 6.) Germaniae Sacrae tomus I. MetropolisLaureacensis una cum episcopatu Pataviensi chronologice proposita. Augustae Vindel. Schlutter et Ilapach. 1727. fol. — Tomus II. Archicpiscopatus Salis-burgensis chronologice propositus. Ibidem. 1729. fol. — Tomus III. Prodromus de episcopatu Ratisbonensi, seu informatio summaria de sede antiqua Ratisbonensi nec non Salisburgensem et Frisingensem plenius illustrans. Viennae. Trattner 1754. fol. — »Opus eruditum et exactum, cujus continuatio merito optanda esset, ut scriptis tot igno-rantium aut heterodoxorum opponi posset, qui annales ecclesiasticos praecipue Germaniae tot mendaeiis et calumniis defigurarunt,« se glasi strokovnjaška sodba o tem delu. 7.) Responsio ad epistolam R. P. Bernardi Pezii (Viennaei73i. 4); super vita S. Trudberti Martyris in Brisgovia. Viennae. Schwendiman 1731. 4- 8.) Disquisitio de valore privilegiorum libertatis monasterii Etne-ranensis. Viennae Trattner 1755. 4, 9.) Documentum decisorium litis de sede monastica olim Ratis-bonae propositum. Viennae Trattner 1755. 4. i o.) Considerationes XV de statu et bonis ecclesiastieis ex certis sanae politices principiis pro defensione instituti catholici et Austriacae pietatis. 11.) Gratulatio ob felicem reditum Aug. Maj. Caroli VI. et Eli-sabethae a suscepta Bohemiae coronatione. 12.) Analysis monitorum genealogicorum Palignesii. 13.) Demonstratio synthetiea de necessitate, veritate et sapientia moniti pastoralis eels, et rev. principis de Trautson archiepiscopi Viennensis. 14) Illustratio apologetica prodromi cpiscopatus Ratisbonensis. (contra 5 scripta adversus eum edita) Viennae 1755. 40. Po Hanžičevi smrti je izdana knjiga: 15.) Analecta seu collectanea pro historia Carinthiae concinnanda. Opus posthumum. Pars I. et II. Clagenfurti. Klcinmayr 1785. 8°. No-rinbergae 1792. 8\ Z izmišljenim imenom Modest Taubengall je Hanžič izdal knjigo: 16.) Apologeticus adversus umbras Oratii Mclliti. (Bern. Pez. Benedict.) pro fama A. R. P. Gabrielis Hevenesi et universae Societatis ^Jesu in causa libri: Cura Salutis etc. Veronae (izmišljena tiskarna) 1722. 8°. V Westenriederjevih prispevkih k domači zgodovini je bila natisnjena po Hanžičevi smrti razprava: Trias epistolarum de aetate S. Ru-perti ad amicum Salisburgenscm. Razen teh navedenih knjig je zapustil 13 debelih zvezkov, ki so ostali v rokopisu in so shranjeni v dunajski dvorni knjižnici. Ti zvezki so nekako nadaljevanje tretjega dela »Germania sacra«. V njih dopolnjuje spise o vladikovini: trierski, ratisbonski, solnograški, pasavski, krški, labodski, graški i. t. d. Toda saj že našteta dela dovolj pričajo, da je bil naš Marko slaven mož, na katerega sme biti ponosen narod slovenski. ') Wurzbach piše o HanŽiču: »Als Geschichtschreiber vereinigte II. in sich die wesentlichsten Eigenschaften eines solchen, er besitzt Forschungsgeist und die Gabe klar und fesselnd zu erzählen; er verbindet mit gesunder Kritik Wahrheitsliebe und gediegene Kenntniss der Geschichte und Culturzustäude der Vergangenheit.« Potresi na Kranjskem in Primorskem. Spisal Ferd. Seidl. . At i Vv' va čuta nas prekinjata, ako te dni zremo na glavno mesto slovensko, ki je pred kratkim še nadobudno cvetlo, a sedaj leži skoro povsem v razvalinah. Prvi je iskreno, požrtvovalno sočutje, in vzbudilo se je povsod po širnem svetu, kamorkoli je segel glas o grozni nesreči. Drugi občutek se ni lotil tolikega števila ljudij; kajti on je znak razumnosti, znak samozavestnega duha človeškega, ki zahteva spoznanja. Leta povprašuje: kaj in kje je tisti skriti vzrok, da se razklene strahovita prirodna sila, ki liki razljučen, zoper človeštvo zaklet titan pretrese in razmaje temelj trdni zemlji, da se ta zaziblje daleč na okoli, kakor od viharja razburkano morje, in neusmiljeno ruši mirne delavnice Človeškega rodu ? Bode-1 i kdaj možno naprej določiti, kje in kdaj ima bukniti grozni pojav? Sme mari človek misliti na to, da se zbesnelega sovražnika ubrani? Kolikor more dandanes znanost odgovoriti na ta vprašanja vobče in posebej glede na Kranjsko in Primorsko, to bodi predmet našemu razmotrovanju. Naloga, ki smo jo prevzeli, ni lahka. Napornemu trudu učenih izsledovateljev Evrope in Zedinjenih držav ameriških se je šele v najnovejšem času, ko se hitro in visoko popenja prirodoslovje, posrečilo, tudi tu kolikor toliko razkriti tajno delovanje narave. Ne malo so pripomogli k temu uspehu ravno avstrijski strokovnjaki. Sedaj vemo, da potresov ne sproži povsod in vsegdar isti povod, nego ločiti nam jih je v tri vrste. V pokrajinah, kjer se nahajajo podzemske otline, n. pr. na Krasu, nastane potres, ako se strop dupline vdere. To je v dor ni potres. Od izvorišča privrši pretres na površje zemlje včasih precej silovito, prostira se na okoli, a daleč nikdar ne. Zanimivo je, da nastane, rekel bi, umeten potres te vrste, ako se vdere strop obsežne otline v ru-dokopu. Tako se je dogodilo v Šleziji 1. 1875. Vzpričo vdora se je potresla zemlja skoro uro daleč na okoli, in zaslišalo se je ob jednem zamolklo izpodzemeljsko bobnenje Druge vrste potresi — vulkanski — se pripetč le v obližju delujočih vulkanov. V naših krajih so torej povsem neznani. Oni izhajajo od ognjenika, se prostirajo od tega središča na vse strani liki polumeri v krogu, a na daleč tudi ne sežejo. Tak potres je leta 1881, in vnovič leta 1883. Casamicciolo na Isrhiji porušil; v trenotku je bilo uničevalno delo dovršeno. Ali na bližnji italijanski celini se sunek niti začutil ni. Ob obojih imenovanih potresih je gibanje trdnih tal istinito valovanje. Od izvorišča potresne moči se širijo valovi na vse strani po zemeljski skorji, kakor po vodi od mesta, kamor smo zagnali kamen. Pogosti potresi naših krajev spadajo večinoma v tretji oddelek; geologi jih imenujejo tektonske. Ti zazibljejo kameneno ogrodje naše zemlje tako silno daleč na okoli, da se ne moremo prenačuditi velikanski moči, ki jih povzročuje. Površje, ki se je streslo letošnjo velikonočno nedeljo, obsega skoro vse avstrijske planinske dežele, velik del Ogerske in Hrvatske, Bosno in Hercegovino, gorenjo Italijo, in celo tja do Neapolja je zemlja vztrepetala. Potemtakem je skoro 3500 štirjaških milj začutilo grozoviti izpodzemeljski sunek. Ali blizu stokrat toliko je površje, ki se je zganilo ob znanem lizbonskem potresu leta 1755.; ne da bi pretiravali, je moramo ceniti na 300.000 štirjaških milj 1 — Ob potresih te vrste gibanje ne izhaja le od ene točke, kakor ob vdornih in vulkanskih. Najsilncjši učinki se kažejo marveč ob dolgih progah, in od ondod pojemlje moč na vse strani. Pretreseni okraj obmejuje torej elipsa, ne krog. Tudi to pot se po-gubljiva moč ni zadovoljila z Ljubljano. Kraji, ki so hudo trpeli, se vrstijo — kolikor je spoznati po časniških poročilih — zlasti ob dveh črtah. Prva seza od Tolmina preko Škofje Loke in Kamnika proti Celju, druga pa od Ljubljane na vzhod proti Zidanemu mostu, na jugo-zapad proti Trstu. Grozovita sila pa ni ob obeh črtah vseskozi enako ljuto raz-devala hiš in poslopij; najhujše je pustošila ob progi 15—20 km široki a do 70 km dolgi preko ljubljanskega in kranjskega polja proti Celju. Jasno je, da tako silovitega učinka ne zmore ne vulkanska eksplozija, ne vdor kraške jame. Le mnogo obsežnejši prevrat v kamc-nenih skladih naše zemlje lahko povzroči tektonske potrese. Današnja veda spoznava, odkod izvirajo tudi ti velikanski pojavi prirode. Kakor ob mnogih drugih nalogah znanstvenega izsledovanja, se je pokazal tudi tu uspeh kot priprosta, prozorna resnica; ali pot do nje je bila utrudna, vijugasta kakor skozi labirint. Umljivo je torej, da moramo, stvar razlagaje, precej daleč nazaj poseči; treba se nam je pri tem najprvo ozreti na vso zemljo kot celoto ter motriti poglavitne premembe, katerim je podvržena v teku vekovitih dob. Zemlja se suče v mrzlem svetovnem prostoru; njega toplina se ceni na — ioo°C. Naš planet je dosta gorkejši, v svojem jedru ima celo od nekdaj velikansko zalogo toplote; iz raznih pojavov se to sklepa. Zemeljsko jedro je najmanj tako vroče kakor staljena lava, ki prihaja iz vulkanov, topla i7OO0C in več. V mrzlem svetovnem prostoru plavajoč, se zemeljska obla seveda ohlaja. Posledica je, da se ji prostornina krči. Nje skorja postaja manjšajočemu se jedru preobsežna, preohlapna, kakor skorja jabolku, ki se suši, tedne in mesece v shrambi ležeč. Jabolčna lupina se zatorej nabere v gube, in takisto zemeljska. Oblastne gube zemeljskega površja so slemenska gorovja, v Evropi Alpe, Karpate in njih nadaljevanje v Balkanu, Dinari, Apenini in Pi-reneje. Kako veličastne dimenzije kažejo po merilu Človeškem čudovite Alpe — ali v prispodobi z obmerami vesoljne zemlje so le gube na nje obličju! Uporabimo prilikovanje nadalje: jabolčna skorja je jako mehka, popustljiva, zemeljska pa le malo. Zatorej nastanejo v njej liki v svodu, ki nc sloni na dovolj trdnem temelju, razpoke ondod, kjer je napetost preskočila mejo prožnosti. Sčasoma se je vsa zemeljska skorja razkosala v bolj ali manj obsežne grude, kakor se razkosa ledena odeja kakega veletoka, ko dahne na njo pomlad. Nekatere zemeljske grude se nagubajo, kakor smo rekli, v gorovja, da se oklenejo krčečega se zemeljskega jedra, druge se mu bližajo padajoč, kakeršne so. Te vrste grude so na primer Ogersko hrvatska planjava, ki sega preko Zagreba na Dolenjsko in preko Drave v spodnji Stajer, Gorenjeitalska planjava, ki se podaljuje v Vipavsko dolino, dno Jadranskega in cclo vsega toli obsežnega Sredozemskega morja; taka upadla gruda je tudi Ljubljanska kotlina, ki je primeroma majhna in sega od Radovljice doli do Krima in Zaloga, takisto Krška dolina na Dolenjskem od Save do Toplic in na jadranski strani Krasa Vipavska dolina. Ne bomo se tu mudili z dokazi, na katere opira geologija ta izrek glede imenovanih velikih planjav nad morsko gladino in pod njo. Pač pa pojasnimo stvar, četudi le s prav malo besedami, najprvo glede Gorenjske kotline. Kotlino imenujemo to nižavo, ker se na vseh straneh okrog nje vzdigujejo gore, na severu Kamniške planine in Karavanke, na jugo-zapadu kraška planota, na jugovzhodu srednje gorovje dolenjsko. Kamniške planine so vzgrajene od apnenca, ki je naložen na starejšo, pred njim nastalo podlago (kakor spomenik stoji na podstavi), in se dviga na 2500 m nadmorske višine. Kraško gorovje na robu Ljubljanskega barja tvori isti apnenec, podlage pa ni videti, in najvišja točka — Krim — dosega le 1100 m višine. Ali ta apnenec je mogel nastati le sodobno in v zvezi z apnencem Kamniških planin. Zatorej moramo reči, da se je kraška masa od Kamniških planin odločila in se pogreznila na nižjo ležo. Nekdanja zveza med Kraškim gorovjem in Kamniškimi planinami pa se je v teku geoloških dob pogreznila Še dosta globlje, — sedaj je podlaga Gorenjski kotlini. O tem dogodku nam pričajo nizki hribi Šmarna gora, Vranščica i. t. d. in holmi, ki se dvigajo iznad barja ter kažejo isti apnenec, ki je v Alpah in na Krimu; mole iznad zemlje, kasneje med nje naplavljene, kakor otoki iz morja. Prav podoben dogodek je ustvaril Dunajsko kotlino. Nekdaj Alpe niso nehale pred Dunajem, kakor sedaj, nego so bile v neposredni zvezi s Karpatami. To spričuje geološka tvoritev: isto različno kameneno gradivo, ki je na koncu Alp, rekel bi, odrezano, nahajamo na sosednjem početku Karpat v istem redu zopet. V nedavni geološki dobi pa se je zvršil velikanski prirodni dogodek: zveza med obema mogočnima gorovjema se je globoko pogreznila, in le nje vrhovi mole iznad kasnejše naplavine; imenujejo se sedaj Litavske gore. Na .ravnih naplavljenih tleh pa stoji Dunaj, torej na enaki vdrtini kakor Ljubljana. Drugi vzgled z domačih tal nam bodi Vipavska dolina z Goriško ravnico. Na severno stran goriškega polja je postavljena velikanska gruča apnenca: Trnovska planota; strmo je odkrušena od nižave. Na južni strani polja pa je od prav istega gradiva narejen dolg nasip : Komenski Kras, ki sega od Nabrežine do Gradišča ob Soči. Naravoslovcu daje priroda dovolj migljajev, da more z vso gotovostjo spoznati, kako je apnenec nastal. Zatorej pa sklepa, da je bila imenovana kraška stopnjevina nekdaj v neposredni zvezi s Trnovsko planoto. Ob črti, ki jo imamo potegniti od Solkana pri Gorici proti Vipavi, pa se je obsežna apnenčeva plošča prelomila; nje severni del je dandanes planota, južni pa je zdrknil več sto metrov navzdol, tako da se je pokazala lomna ploskev kot strmina, ki loči planoto od nižave. Ni se pa ves južni del enakomerno pogreznil; rob, ki ga sedaj vidimo kot odrastek Krasa, segajoč od Nabrežine do Gradišča, ni tako globoko zdrknil kot svet med Solkanom in Vipavo. Vinorodna peščena Brda pri Gorici pa so naložena na pogrezli apnenec, in še mlajša naplavina je zravnala bujno goriško polje. To pokriva potemtakem vdrtino. Ta pridevek pristaja tudi Krški dolini na Dolenjskem od Toplic pri Soteski tja do Save. Tla tej dolini so iz mlajšega gradiva, nego Gorjanci na južni, trebanjsko in mokronoško gorovje na severni strani. Tam pa, kjer dno doline meji na brežine, prihajajo na raznih krajih topli vrelci iz globočine in kažejo, da si jc voda našla pot na nekaterih točkah tistih dolgih, globokih razpok, ob katerih se je v davni geološki dobi pogreznila dolina in odločila od severnega in južnega gorovja. Kraški svet med ljubljansko in adrijansko vdrtino ni ostal cela ploča, nego se je prelomil ob dolgih črtah. Lahko jih spoznamo, ako le vzamemo pred se dober zemljevid, ki nam kaže pravilni obraz domačih deželic naših 1 Jedna izmed prelomnih črt se začenja pri Koboridu kot globoka zareza: v njej se je tu nastanila Soča, dalje proti jugovzhodu Idrijski potok, in tudi Unica prihaja v tem pripravnem žlebu zopet na dan; še dalje proti jugovzhodu nahajamo v istem prelomu Cerkniško jezero, in tudi Kolpa je našla v njem pripravno strugo od izvirka pa tja do kolena pri Vinici. Lahko pa zasledujemo isto lomno črto šc daleč preko Dalmacijc in Črne gore! Globoka zareza v skalnata tla jc po nekod suh žleb, drugod se je vanjo nastanilo jezero, zopet drugje tekoča voda, ki se izliva ali proti severozapadu ali proti jugovzhodu, ali v drugo reko, ali v podzemeljsko žrelo — in prav ta raznovrstnost nam kaže dovolj jasno, da dolga, skoro premočrtna zareza ni delo razjedajočih voda, nego da je pred njimi in brez njih od povsem druge prirodne sile narejena. Drugo, vzporedno prelomno črto smo nekoliko že omenili; začenja se pri Solkanu in teče preko Vipavskega trga in notranjske Reke do Bakra ob Kvarnerskem zalivu. Tretja — zopet vzporedna s prvima in s podolžno osjo Adrijc — se začenja pri Devinu ob morju in gre preko Istre ob Bolzetu na otok Čres. Tako je razpadla apnenčeva ploča med Ljubljansko kotlino in Adrijo v vzporedne proge. Pa tudi te niso ostale cele, nego so se povprek prelomile. Tako je nastala zareza med Nanosom in Pivko pri Postojini; preko nje vodi južna železnica in cesta iz Trsta v Ljubljano. Tako je nastala tudi Soška dolina od Tolmina doli in Do-brdobska zaseka. V tej slednji se je nastanilo Dobrdobsko jezero. To je po svojem nastanku nalično jezerom, ki krase planinski rob Go-renjeitalske planjave. Imenovane proge se niso obdržale v prvotni nadmorski visočini, nego so se pogreznile tem bolj, čim bližje so Adriji, in ob prelomnih črtah so se pokazale lomne ploskve kot mnogo kilometrov dolgi, strmi bregovi, ki kraške stopnjevine ločijo drugo od druge na strani proti morju, n. pr. brežina nad Solkanom in Vipavo, nad Bolzetom i. t. d. Tako so se dovršile poglavitne poteze v reljefu naše domovine med Kamniškimi planinami in morjem. Dno Adrije je podaljšek krasne Gorenjeitalske planjave, ki se je pogreznil tako globoko, da ga je morje zalilo. Dalmatinski otoki so vrhovi in robovi v globočino po-grezlih kraških teras; ločijo jih podolžni in povprečni prelomi, nalični onim, ki smo jih imenovali. Sedaj nastane vprašanje: kako so se pogrezale Kraške stop-njevine na jedni strani, Gorenjska vdrtina na drugi ? Gotovo ne v hipnih, razsežnih skokih. Nagel padec n. pr. od Trnovske planote doli do goriške ravnice bil bi vender prehud 1 Narava deluje počasi. Pa tudi vedno polagoma se niso vdirale, to bi bilo v fizikalnem pogledu nemožno. Teža je silila kos za kosom neprenehoma navzdol proti zemeljskemu jedru. Ali upiralo se ji je trenje ob sosednjih kosih; nastali so siloviti naponi, in le, kadar je napon presegel nasprotni upor, je zdrknil kos nekoliko navzdol — pritem pa tudi premaknil sosednje kose predse kakor zagozda, katero nabijamo v klado, ali pa v raz-počenem svodu kos, ki se vdira. Pogrczanje in premikanje se je torej vršilo in se še vrši sicer skokoma, ali pojedini gib dostikrat ne preseže malo milimetrov. Zategadelj vsaki posebej ni viden, le skupni učinek pogrezanja in premikanja v dolgih geoloških dobah je ustvaril sedanji reljcf naših dežel, v poglavitnih potezah pač že mnogo prej, nego si je Človek iskal tod bivališča. Kadarkoli pa se velikanska gruda — recimo Trnovska in Na-noška planota — težka mnogo bilijonov kilogramov — skokoma pregane, bodisi še tako malo, se mora sama in nje okolica daleč na okoli bolj ali manj pretresti. Ako pa je človek priča takemu dogodku, začuti — potres. Ti obsežni pretresi so večinoma prav lahki. Le prav redkokdaj so tako silni, da trdna tla zemeljskega površja razburkajo ka1orbe Slovakov za narodni obstanek: „Olga Z i-1 ins k a". Spisal Jan Janča. Poslovenil Pohorski. — Hdlek je znan mojster v risanju čeških kmetiških značajev, in o tem njegovem mojsterstvu priča tudi ta, dasi kratka povest (50 str.). Ali ravno take povesti, ki slikajo priprosto, toda pristno, specifiško narodno življenje, je silno težko prevajali iz kateregakoli jezika. Kdor se loti tacega posla, bi moral temeljito poznali i oni narod, iz katerega literature prevaja, i oni, kateremu prevaja, a poleg vsega tega bi moral še mnogokaj prosto prevesti in lokalizovati. Veliko lajše je seveda prelagali umotvore s splošno, rekel bi, mednarodno vsebino. Kako težko bi bilo prevesti — da navedemo domač vzgled — „Martina Krpana" na katerikoli jezik, koliko lažje pa recimo „Zorina". Zato se ne bomo čudili, da tudi Anonym ni zmogel vseh težkoč in je ostalo v njegovem prevodu tu in tam kaj nejasnega nam in menda tudi — njtmu. — Gredoč naj opomninu, da je g. Anonym menda slabo tolmačil : „Stari Lovček je bil izkušen, kakor pokojui Nestor" (str. 16.) s pripomnjo pod črto: „Stari ruski letopisec". Pisatelj je pač imel v mislih Ilomcrjevcga Nestorja, ki grškim junakom pred Trojo vzpričo svoje starosti ni mogel dosti pomagati s svojo telesno močjo in hrabrostjo, tem več pa s svojo izkušenostjo. — Jeziku v „Olgi Žilinski" bi pa imeli tudi kaj prigovarjati. Istemu zvezku „Slovanske knjižnice" je bilo priloženo to-le „književno naznanilo": „Tekom maja t. 1. izide v naši tiskarni: „Bele noči". Sentimentalen roman. (I/, spominov sanjalca.) Ruski spisal Th. Dostojevskij. Poslovenil J. J. Kogej. Cena 25 kr. s poštnino vred." Izvestij muzejskega društva za Kranjsko je izšel 2. sešitek letošnjega (V.) letnika s to-le prezanimivo vsebino: 1. Konrad Črnologar : Grobni spomeniki v Stičini. 2. Janko Barlč: Obseg ljubljanske škofije pod škofom Hrenom. 3. I. Vrhovnik: Janez Debevec. 4. A. Koblar: Zemeljski potresi na Slovenskem. 5. A. Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1525 (Dalje.) 6. S. Robič: Kranjski lišaji (Lichenes). Dalje.) — Mali zapiski: i. A. K : Cene in mezde v Ljubljani 1. 1524. 2. I. V.: Kapelica na Friškovcu. 3. I. V.: Stare ljubljanske bratovščine. 4. Gozdarska prisega iz 1. 1769. 5. I. V.: Rodoljubje za francoske okupacije. »Slovenski citrar«. Pod tem naslovom je izdala podjetna knjigarna L. Sc Went-nerja v Brežicah dve skladbi za citre kot prvi dve številki zbirke, katera se bo nadaljevala v nedoločenih rokih. Prvi zvezek obseza Josipa Mešička »Pozdrav slovenskim citrarjem« (cena 40 kr.); to je koračnica, sestavljena iz štirih dobro harmoni-zovanih narodnih pesnij: ,Vojaški boben', ,Prcšmentane citre', ,Pobič sem star šele osemnajst let' in ,Nedeljo jutro vstala bom'. Fr. S. KoZeljskega »Na vasi« (cena 45 kr.) prinaša kot drugi zvezek tele narodne pesni, spretno v ven ček zvezane: .Slovensko dekle4, ,Vinčice bi pil', ,Zdravo očka, mamca' in ,Men' se dekle smili'. Ista knjigarnica objavlja, da izda v kratkem x. zvezek Fr. S. Koželjskcga »Poduk v igranju na citrah«. —oe—. Slovensko - nemškega slovarja Wolfovega je izšel devetnajsti sešitek, obsegajoč besede od spisnik — šeste ro plosk. S tem se nagibljc h koncu ogromno delo, ki šteje že doslej 624 stranij. Kakor se nam je povedalo, je dvajseti sešitek že tudi gotov, in potem je gradiva še za trinajst pol, in to bo dalo s popravki vred zopet tri sešitke. Vsega skupaj bode torej triindvajset sešitkov. Ilustrovani modni listi skladišča dunajskih oblek. Izdajatelja Grüar MejaČ. Odgovorni urednik: Ivan Mejaš. Izhajajo v marcu in septembru vsakega leta. — Doslej je izšla I. letnika št. i., obsezajoč pomladno in poletno sezono. 1895. — Čitatelji bodo morda z glavami majali in se čudili, kako zaidejo modni listi, četudi samo njih naznanilo, v leposlovni in znanstveni časopis. Toda mi smo teh mislij, da je ravno (a prvi ihutrovani modnik „Signum temporis« in jako zuačilno in zanesljivo merilo za naš — vsestranski napredek. Pred dvajsetimi leti, ko so imeli naši dnevniki semtertja kak skromen inseratek, se pač ni nikomur izmed nas sanjalo, da se kdaj popnemo do — ilustrovanih modnih listov. Knjižnice za mladino četrti zvezek, katerega naznanilo smo čitali v nekaterih slovenskih listih, nam doslej ni došcl. Iz hrvatskih leposlovnih časopisov. -- Nesreča, katera je zadela" Ljubljano, je pobudila tudi zanimanje hrvaških ilustrovanih novin. Tako prinaša 10. številka »Dom i s vie ta« opis potresa in pet podob, ki prikazujejo različna mesta Ljubljane, ki so po potresu močno poškodovana. Tudi »Prosvjeta» ima v 10. broju člančič o ljubljanskem potresu in 10 slik. Tudi sarajevska »N a <1 a« se spominja simpatično nesrečne Ljubljane V 9. številki »Prosvjete« poroča znani glasbenik g. F. Š Kuliač o Ipavčevi operi »Teharski plemiči« in hvali smer Ipavčevega skladanja, ki jc slovensko-narodno. Zatem navaja sodbo brnskih listov, ki govore o predstavi te opere, ki se je vršila v Brnu dne 5. aprila 1895. 'eta- Vsi listi sodijo jednako, da Ipavčeva opera sicer nima virtuvoznih pevskih partij, niti sijajne instrumentacije, ali hvalijo ljubkost melodij in to, da je skladatelj izvrstno pogodil značaj narodnega petja. — Kako se po nepotrebnem cepijo književne moči pri naših južnih bratih, se ne vidi samo v tem, da se pisatelji in čitatelji, ki pišejo in čitajo cirilico, prav nič ne ozirajo na one, katerim rabi latinica, in obratno, nego tudi v tem, da prinašata istodobno dva hrvaška lista, ki izhajata v Zagrebu, prevod istega dela. Najnovejše delo Tolstega »Gospodar i sluga« je prevel za »Dom i sviet« neki brezimenjak, za »Vienac« pa je oskrbel prevod neki Is. V. — V »Viencu« opisuje brezimni pisatelj, starinom Bošnjak, prav zanimljivo Sarajevo in sarajevske prilike. » — V 16. št. »Napredka«, časopisa za učitelje, nahajamo začetek dveh zanimivih razprav. Dr. J. Tu rid razpravlja o vprašanju, morc-li se pomisliti pedagogija, ki bi v redila za vse narode in vse čase. Namen ji je pokazati neupravičenost opozicije, ki se upira posnemanju tujih vzorov. Milan A. Miholjevič pa piše o Tolstem kot pedagogu. R. P. Češka književnost. II. »Naše doba«. — Masarykove »Časove smC'ry a tuzby.« Preidimo k najnovejšim časopisom. V prvi vrsti naj omenimo /a danes praški mesečnik »Naše doba«. Stopil je letos v drugo leto, izdajatelj mu je dr. Josip La ich ter, urednik pa prof. T. G. Afasaryk. »Naše Doba« je smotra za vedo. umetnost in socijalno življenje, v prvi vrsti za življenje in duševno delo češkega naroda. »Naše Doba« je plod češke literarne revolucije, ki pregleduje in premotruje stoletno delo preporoda, ki je torej kritiška revolucija. Poglobitev narodne prosvete bode njen sad. Češki narod mora ne le fiziški, ampak tudi duševno rasli; le narod, ki je probujen, in katerega vsaki pojedini Član čuti, da je soodgovoren za narodni napredek, le tak narod se bode vzdržal in napredoval. Znamenito je pogodil ta program kritiške revolucije T. G. Afasaryk s svojo študijo »Časovč smčry a t u ž b y « (časovne smeri in težnje), katero prinaša letošnja »Naše Doba«. Le-ta spis je aktuvalne važnosti tudi za naše življenje, in zato podamo iz njega vsaj aforistiški nekaj njegovih globokih in obče zanimivih mislij. Masa-rykova študija pregleduje osnovne in temeljne ideje narodnostnega programa, da se razvidi, kaj je v njih zdravega, kaj ne, kaže, ob kakih idejah da sc razvija narod, ter uči, s kakimi pripomočki da se dado najgotoveje doseči ideali češki. Masaryk sega logiški in kritiški v početke preporoda češkega naroda, preiskujoč in kažoč, kje da je najti izvor »našim smerim in težnjam,« kaj da je v njih narodnega in starejšega, kaj-li tujega. V svesti si je, da še ni končan preporod češkega naroda, da je marveč nova doba le nadaljevanje onega historijskega razvitka, ki ga imenujemo preporod. Preporod Češkega naroda se jc pričel v drugi polovici osemnajstega stoletja, in njegovo prvo obdobje sega do leta 1810. Značilen je za to dobo Dcbrovsky. Leta je osnoval narodni program na idejah humanizma in prosvete 18. stoletja, torej na filozofski ideji humanitarnosti; temeljni obseg tega programa je: buditev narodne zavesti v Slovanih vobče in zlasti v Čehih. Drugo obdobje sega do leta 1848. in je označeno po Kolldrju in Jungmanmt. Kollarjcva domoljubna ideja je filozofski zopet osnovana na humanitatnosti in siccr tisti, ki se pojavlja v nemški literaturi, posebno pri Herderju. Utemeljila se je z njo narodnostna ideja, narodnost češka pa je obsežena v Širjem okviru narodnosti slovanske. Ideja slovanska je ideja KolMrjeva in sploh cele dobe. Literarnemu delovanju je geslo slovanstvo in domoljubje. Narodnjakom je bilo vodilo: slovanska sedanjost in češka ter slovanska minolost, čeprav le nekritiški in nepopolno proučena. Doba tretja jc doba Havlilka in Palackega in sega od prevrata 1. 1848. tja do osemdesetih let; v tej dobi se je popolnil narodni program literarni in teoretiški s politiškim programom. Tudi Palackega politiški program ima svoj vrhunec v humanitatni ideji in je na le-tej logiški utemeljen; toda pojem češke narodnosti se razumeva manj splošno in abstraktno, nego v prejšnjih dobah. »Čeh, ne Slovan« je Havličku geslo. Ilavličkov literarni in politiški program je bolj ljudski, nego Palackega; le ta je nasprotno ustvaril program historijskega prava, to je, on hoče v soglasju s humanitatno idejo najti narodno in politiško sporazumljenje z Nemci. Naravno je, da je priznal s tem prednost plemstva kot dotedanjega nositelja politiških pravic. Naše obdobje (počenši z osemdesetimi leti) pa se ne odlikuje toliko po politiškem, ampak zlasti po liberalnem in socijalnem gibanju. (Dalje prihodnjič.)