slovenski čebelar Letnik LXXXI 1979 8 slovenski čebelar slovenski Čebelar glasilo Čebelarskih ORGANIZACIJ SLOVENIJE St. 8 1. avgust 197!) Leto 81 LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM Anton Rems: Organiziranost slovenskega čebelarstva (referat na 9. kongresu čebelarjev Jugoslavije) ..................................253 Lojze Kastelic: Čebelarjeva opravila v avgustu............................257 Dr. Jože Rihar: Ekonomski vidiki prezimovanja čebel v Primorju in na otokih ..............................259 Ing. Jože Babnik: Osnovne smernice za ugotavljanje čebelnih paš v Sloveniji...............................264 Lojze Kastelic: Katere sate bomo izločili in pretopili?.................2(i7 Ing. Franc Sivic: Čebele in opraše-vanje kulturnih rastlin .... 273 France Guna: Pregled čebeljih družin..................................276 Ing. Božidar Veskovič: Zakaj čebelarska proizvodnja v SFRJ zaostaja za poljedelsko (nadaljevanje) .....................................279 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Julij Mayer: Indijska čebela . . . 283 Maja Lavrič: Divji kostanj znatno pospeši pašo......................283 Maja Lavrič: Kako sliši voščeni molj ................................284 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Zakon o čebelarstvu v SR Hrvaški ZA ČEBELARSKE KROŽKE Karmen Zohor: Delovanje čebelarskega krožka .................... Vinko Zibelnik: Mladi čebelarji- krožkarji in njihove težave . . OSMRTNICE BILTEN »MEDEX« d. e. delo na domu in kooperacija Doprinos k mehanizaciji čebelarstva ing. Marija Mihelič: Raziskave navzočnosti cvetnega prahu v medu Mreža opazovalnih postaj v letu 1979 285 287 287 269 270 272 v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 200,00 din, «a prejmejo UDK 638.1(05) —ÖG3 List izhaja vsakega 1. zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/IL Telefon: 20-208. Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; člani: Ludvik Klun, Franc Magajna, Martin Menccj, Janez Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej, Joško Slander in Janez Terlep. Uredniški odbor: Inž. Jože Babnik, inž. Ludvik Klun, inž. Anton Kranjc, Martin Mencej, Anton Items, prof. Edi Senegačnik, dr. Nežka Snoj. Glavni urednik: prof. Janez Mihelič, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun. Lektor: Jože Kocbek Glavni in odgovorni urednik Biltena — Medex — exp.-imp, Franc StrumbelJ. Letna naročnina za nečlane 200,00, za tujino 250,00, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 120,00 dinarjev. Odpovedi med letom nc upoštevamo. Kdor plačuje naročnino v obrokih, sc s prvim obrokom zaveže, da Jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-4863G. Devizni račun št. 50100-G2O-1O7-O10-309G0-943. Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 Jc glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov. Tiskala tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana v 7100 izvodih. Rokopisov ne vračamo. UDK 638.15.-02/09 ORGANIZIRANOST SLOVENSKEGA ČEBELARSTVA ANTON REMS REFERAT NA IX. KONGRESU ČEBELARJEV JUGOSLAVIJE Za razumevanje sedanjega stanja čebelarstva v Sloveniji je potrebno navesti nekaj podatkov iz naše preteklosti. Čebelarstvo na Slovenskem ima kot dopolnilna kmetijska panoga večstoletno tradicijo. Naravni pogoji in delovna vnema slovenskega človeka so dovedli do prizadevanj za izboljšave pri pridobivanju medu in voska. Uspehi niso ostali skriti. Ne samo preprost kmet, ampak tudi vladajoči sloji — duhovščina in plemstvo so gojili to gospodarsko zvrst in ji namenjali svojo raziskovalno pozornost. V poznejšem času, zlasti v drugi polovici XIX. stoletja z razvojem ljudskega šolstva in drugih javnih služb so tudi pripadniki uradniškega sloja in podobnih poklicev prevzemali to gospodarsko panogo kot dopolnilno dejavnost. 2e v XVIII. stoletju je država prosvetljenega absolutizma ugotovila nujnost razvijanja strokovnosti v gospodarstvu. Primitivne oblike kmetijske proizvodnje niso zadoščale vedno večjim potrebam razvijajočih se mest in trgovine. Krepitev države in utrjevanje gospodarsko narodnih pozicij vladajočega nemštva so v obdobju prebujanja drugih, nedržavnih narodov povzročili v okviru nastajajočega meščanskega družbenega reda tudi nacionalna nasprotja, ki so se odražala tudi v nastajanju nacionalnih strokovnih organizacij, ki so postopoma postale sredstvo političnega boja med antagonističnimi gospodarskimi in nacionalnimi silami v nastajajoči meščanski državi. Učikovitost gospodarstva je narekovala poleg gospodarskega združevanja tudi strokovno združevanje, ki je bilo, dokler ni zašlo v državi nenaklonjene politične vode, celo po državi subvencionirano. Državne in poldržavne oblike združevanja gospodarskih subjektov po panogah so v svojem začetku imele pečat širšemu okolju tuje nemške osrednje in deželne pripadnosti v okviru obstoječe državnosti ob prevladi nemškega narodnostnega elementa. Ta organiziranost pa v pretežno slovenski narodni sredini ni mogla uspeti. Postopno uveljavljanje narodnih jezikov in kultur in na tej osnovi oblikovana politična borba za narodno enakopravnost sta na področju gospodarske organiziranosti privedli do diferenciacije združevanja, ki se je kazala z nastajanjem vzporednih nacionalnih združenj, najprej s pokrajinsko značilnostjo, ki so postopoma prešle nacionalni obseg. Glede na gornje ugotovitve tudi v čebelarski organiziranosti opažamo enak razvoj. Že leta 1873 so se čebelarji organizirali v Kranjskem društvu za umno čebelarstvo. To društvo je obstajalo le malo časa. 1875. leta je bilo ustanovljeno Slovensko društvo za umno čebelarstvo, ki je izdajalo list »Slovenska čebela«. Leta 1883 preneha obstajati društvo in z njim navedeno glasilo. 1889 začne z delom Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko na Jesenicah, ki tudi izdaja svoj list, vendar le zelo kratek čas. Čebelarska beseda pa ni zamrla, saj je dobila svoje mesto v strokovno političnem tisku. Nastalo vrzel v organizaciji čebelarjev je zapolnila iniciativa funkcionarjev Kmetijske družbe v Ljubljani. Priprave za ustanovitev slovenskega čebelarskega društva so se začele 1897. V začetku leta 1898 je bilo ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani, ki je prav tako začelo izdajati svoje strokovno glasilo »Slovenski čebelar«, ki izhaja še danes. V okviru avstrijske države so v posameznih deželah ob matičnem društvu v Ljubljani še nastajala pokrajinska društva in sicer leta 1903 Čebelarsko društvo za Spodnjo Štajersko, leta 1913 Slovensko čebelarsko društvo za Koroško in leta 1914 Slovensko čebelarsko društvo za Goriško. Po končani prvi svetovni vojni so se navedena čebelarska društva priključila Čebelarskemu društvu za Slovenijo, razen društva za Goriško. Delovanje tega društva pred in po prvi svetovni vojni je bilo delno deležno državne finančne podpore. V okviru prizadevanj za enotno slovensko čebelarsko organizacijo je bilo v letu 1920 v Ljubljani ustanovljeno Čebelarsko društvo za Slovenijo kot enotna organizacija. V danih družbenih razmerah se je društvena dejavnost razširila še na blagovno dejavnost in sicer trgovino s čebelarskim priborom ter proizvodnjo in prodajo panjev ter satnic. Bolj ali manj uspešno v organizacijskem in gospodarskem pogledu je društvo delovalo vse do konca druge svetovne vojne. Po osvoboditvi je postala naslednica Slovenskega čebelarskega društva Čebelarska zadruga Slovenije kot specializirana zadruga s podružničnimi enotami. Ta zadruga je svojo gospodarsko dejavnost nadaljevala vse do leta 1953, ko je morala gospodarsko dejavnost prenesti na novo ustanovljeno podjetje »Medex« ter proizvodno mizarsko podjetje na Vrhniki. Čebelarska zadruga se je preoblikovala v Zvezo čebelarskih društev Slovenije, na terenu pa so bila organizirana čebelarska društva. V tistem času je predsednik zveze ugotovil, da je zveza na robu propada, da so izpodkopani ekonomski te- melji organizacije, članstvo pa je bilo malodušno in razdvojeno. Težka politična kriza je bila premagana skozi daljše intenzivno delo na ponovni vzpostavitvi čebelarske organizacije in na vztrajnem prizadevanju za organiziranje vseh čebelarjev, tako poklicnih kot tistih, ki jim je čebelarjenje zgolj dopolnilna ali ljubiteljska dejavnost. Čebelarska organizacija je postala predvsem oblika združevanja zaradi strokovnega izpopolnjevanja, napredka tehnologije in selekcije ter vzbujanja zanimanja za čebelarstvo med mladino. Nova ustava v letu 1974 je na področju društvene organiziranosti tudi za slovensko čebelarsko organizacijo predstavljala določen organizacijski napor, saj je bilo potrebno ponovno registrirati vse obstoječe organizacijske enote in izdelati pravila, ki so ustrezala zahtevam republiškega zakona o društvih in seveda namenom strokovnih društev. Pred reorganizacijo so predstavljale osnovno mrežo čebelarske organizacije na nivoju občin, organizirane kot čebelarska društva, v katera so bile vključene posamezne čebelarske družine. Čebelarska društva so se združevala v Zvezo čebelarskih društev Slovenije. Ob dejstvu, da Zveza čebelarskih društev kot ustanovitelj neposrednih materialnih koristi od »Me-dexa« ni imela, pa je »Medex« iz povsem praktičnih gospodarskih razlogov pri razvijanju in utrjevanju svojega gospodarskega položaja deloma proizvajalca predvsem pa trgovca s čebelarskimi in drugimi proizvodi ter gostinskega podjetnika našel svojo korist v povezavi s čebelarsko organizacijo po eni strani, po drugi strani pa je razvijal neposredne kooperantske in delovne odnose s čebelarji na območju Slovenije za pridobivanje materialne podlage v neposredni proizvodnji, ki je sam ni imel in je kot družbena proizvodnja že davno, še v časih podjetja »Agromel«, končala s popolnim gospodarskim polomom. Sama na medsebojnih koristih povezana dejavnost čebelarske organizacije in gospodarskega podjetja »Medex« z ustavno preobrazbo delovanja društev ni bila prizadeta in ni imela nobenih pozitivnih ali negativnih posledic na povsem posloven odnos med obema oblikama na tem področju. Iz tradicije izhajajoča želja po materialni podlagi čebelarske organizacije so organi Zveze čebelarskih društev pred več kot desetletjem začeli akcijo za izgradnjo čebelarskega izobraževalnega centra, ki bi poleg vzgojnega dela opravljal še nekatere znanstvenostrokovne posle pa tudi gospodarsko dejavnost. Zamisel širše družbene podpore ni bila deležna in je ostala sredi gradnje doma na Brdu, brez prave perspektive za možnost izvedbe zasnove. Razbitost materialnih sredstev, ki se zbirajo iz čebelarske aktivnosti, brez ozira na nujnost širšega družbenega interesa, ki je splošno znan, pa ne materialno zadosti priznan, onemogoča akcijo; tudi novi čas nakazuje na možnost nastanka nove krize čebelarske organiziranosti. Uradna statistika, kolikor je točna, govori, da se število organiziranih čebelarjev v Sloveniji giblje med 6000 in 6500 člani, ki imajo ca. 120.000 pretežno AŽ panjev. Starostna struktura se v zadnjih letih sicer pri čebelarjih niža in je opaziti vedno več zanimanja med mladimi ljudmi, predvsem iz vrst zaposlenih delavcev, standardno kmečko čebelarstvo pa izumira. Organizacije čebelarjev po ponovni registraciji so se oblikovale na različne načine. Prej so bila v Sloveniji društva organizirana po občinah, temeljna oblika združevanja, ki so vključevale družine, organizirane na območju ene ali več krajevnih skupnosti. Po reorganizaciji so se številne družine preoblikovale v društva, na območju občin pa so se ponekod iz- Delegata na razstavi oblikovale občinske in medobčinske zveze. Tako je sedaj v številnih občinah ustanovljenih in registriranih več društev, kar je bilo prej izjema, sedaj pa postaja pravilo. Po podatkih zveze je sedaj preko 80 društev na območju 60 občin, in neugotovljeno število čebelarskih družin brez statusa pravne osebe. Močno se razvija proizvodno čebelarstvo bodisi v kooperantskem bodisi izvenkooperantskem delovanju. Pri tem nastajajo temeljne dileme, saj se delovanje gospodarskih organizacij s tega področja deloma prekriva s programi društev pa tudi zveze. Vzporedno nastajajo nove iniciative o združevanju v čebelarske zadruge. Program podjetja »Medex«, ki je podprt s sredstvi iz njegove gospodarske dejavnosti, se v srednjeročnem planu pretežno sklada s programom zveze na področju strokovnega izpopolnjevanja, tehnologije, selekcije in podobnega. Vprašati se moramo, kam vodi podvajanje programov in ločeno akumuliranje sredstev. Odsotnost družbene intervencije z neposredno finančno podporo v naporih zveze za strokovni dvig ob istočasnem investiranju sredstev iz dohodka čebelarske dejavnosti v ločene programe pred- stavlja razmetavanje družbenih sredstev. Če sledimo razvojnim tendencam v našem gospodarstvu, moramo priznati, da »Medex« kot naslednik gospodarske dejavnosti čebelarske zadruge Slovenije, samostojno v okviru svoje politike vodi določeno skrb za razvoj čebelarstva, vendar v osnovnem cilju poslovnih koristi. Menim, da so sedanje organizacijske oblike pritegovanja kooperantov v upravljanje »Medexo-ve« dejavnosti nedokončne in predvsem oblika, ki še ne vsebuje enakopravnega odnosa med neposrednim proizvajalcem in trgovino. Vsebinska preobrazba tega odnosa bi se morala odražati v krepitvi vloge čebelarske organizacije kot celote v poslovni politiki delovnih organizacij s tega področja in sicer s povezovanjem v proizvodno blagovne komplekse ali vsaj v oblike usmerjanja poslovne politike po ev. družbenih svetih. Ponovno je potrebno proučiti za panogo smiselnost obstoječega mešanja poslovnih predmetov v sprecializiranih gospodarskih organizacijah. Posebej bi morali imeti v skladu z družbenimi nameni predstavniki naših organizacij vpliv na uvozno-izvozno politiko, kjer je sedaj odsoten sleherni vpliv neposrednih proizvajalcev. Strokovnost pri delovanju na področju tehnologije in zdravstvenega varstva je strokovno premalo urejena in bolj rezultat upravnih prizadevanj, manj pa strokovnih potreb panoge. Nova organiziranost je postavila še vprašanje zavesti članstva za pokrivanje stroškov za strokovna in organizacijska prizadevanja. Ob izostanku sredstev iz neposredne gospodarske dejavnosti in iz družbenih sredstev se bo potrebno dogovoriti za oblikovanje sredstev glede na gospodarsko moč posameznih članov. Kljub očitno visoki stopnji organiziranosti, se naša zveza ne more pohvaliti z veliko materialno osnovo in zlasti ne z možnostjo kontinuiranega zagotavljanja sredstev za redno poslovanje izobraževalnih in drugih dejavnosti. Gotovo je iskati rešitev v zbiranju sredstev VIRI: Dr. Jože Beninger, Slavnostni govor predsednika ZČDS ob 80-letnici slovenske čebelarske organizacije, na enem mestu in v realizaciji dogovorjene politike na lem gospodarskem področju. Slovenski čebelar, št. 3/78, srednjeročni program podj. »Medex«, statistični podatki ZČDS za leto 1978, podatki sodnega registra Temeljnega sodišča v Ljubljani UDK G38.124.2 ČEBELARJEVA OPRAVILA V AVGUSTU LOJZE KASTELIC Kako lepo je bilo njega dni slovenskim čebelarjem! Brezbrižno so opazovali velikanske grozde čebel, ki so se hladile na bradah panjev v mrtvičnem brezdelju avgustovske vročine. Tudi narava je bolj ali manj omtrvela v sušnem predahu pasjih dni. Tako čebelarji kot čebele so pričakovali prvih cvetov ajde, ki bo tam sredi meseca nekje zadišala na skoraj polovici obdelovalnih površin. Da, ajda! V kepe jo je treba vsejati in devetkrat mora preveneti, da bo medila. To so vedeli naši predniki in ni jih skrbela avgustovska vročina in suša. Ajda bo zanesljivo napolnila panje tako z zalego kakor tudi z zimsko zalogo. Ce pa bo medenje količkaj ugodno, bo še nekaj ajdovca iztočiti oziroma izpodrezati! Danes na ajdo ne moremo več računati, razen morda kot na dobro obnožinsko pašo, če imamo srečo, da jo kdo še poseje v bližini čebelnjaka. Zato pa mora čebelar bolj krepko pljuniti v roke v tem mesecu. Zdaj je čas, ko čebel nikakor ne smemo pustiti lenariti, v kar jih zelo pogosto prisili skopa narava. Zdaj je čas, ko moramo začeti misliti ne le na zimo, temveč in predvsem tudi na pomladni štart čebeljih družin. Izkušnje namreč učijo, da v avgustu zaležene in v septembru izležene čebele ob dobrem prezimljenju prepuste v aprilu, ko preminejo, skrb za nadaljnji razvoj družine svojim naslednicam v približno takem obsegu zaleženosti, v kakršnem so se same rodile. To pomeni, da mora čebelar v avgustu preskrbeti družinam to, kar jim je svoj čas preskrbela ajda, to je čim večji obseg zalege. Najmanj 6 do 8 zaleže-nih satov pred krajem meseca daje zanesljivo jamstvo za zdravje družine, dobro prezimljenje in — kar je najpomembnejše — dober pomladni štart. Kako to dosežemo? Predvsem moramo oceniti moč družine in ugotoviti, ali je za takšno obremenitev dovolj močna. Slabe družine moramo združevati zdaj, ne pa šele pred zazimljenjem, kot to nekateri radi zagovarjajo, češ, če se ne bo do jeseni izkazala, bom pa potem združil. Združujemo dve slabši družini tako, da pridružimo družino s slabšo matico družini z boljšo oziroma mlajšo matico. Pri tem moramo strogo spoštovati vsa pravila o združevanju družin, kajti v tem času je najbolj nevarno, da se začne medsebojno klanje čebel, ali pa stisnejo čebele matice v klobčič, iz katerega jo spuste šele mrtvo ali pa pohabljeno. Združujemo torej le s časopisnim papirjem na ta način, da pridruženo di-užino vstavimo v medišče, matično rešetko pa skrbno prekrijemo vsaj z dvojnim časopisnim papirjem. Pridruženi družini moramo seveda pred združevanjem odvzeti matico. Kolikor nismo že v juliju, je sedaj zadnji čas, da uredimo plodišča. Poleg starih, trotovskih, izkrivljenih, slabo zgrajenih in nedograjenih satov morajo sedaj iz plodišča tudi vsi še nezaleženi sati, čeprav so lepo izgrajeni. Sicer pa uredimo plo-dišče in medišče tako, kot smo opisali v navodilih za julij. Proizvodnja matičnega mlečka bo kmalu končana Zadnji čas jc tudi že, da ocenimo matice in to ne le starejše, pač pa tudi letošnje, kajti še jih lahko zamenjamo z boljšimi. Ocenjujemo jih po količini in kakovosti zalege. Lepo v krogih strnjena zalega je najboljše jamstvo za kakovostno matico. Tudi pri menjavi oziroma dodajanju matice moramo biti zelo previdni. Od avgustovske vročine in brezpašja razdražene čebele so v tem času vsega zmožne. Najbolj priporočam dodajanje v sladkorno oziroma medeno raztopino namočeno matico skozi žrelo 4 do 6 ur zatem, ko smo odvzeli družini prejšnjo. Ker s stood- stotnim uspehom pri dodajanju matice ne moremo nikoli računati, moramo uspeh čez kak dan ali dva kontrolirati. Ko smo ve to uredili, pristopimo nekje sredi avgusta k natančno takim spodbudam, kot jih je stoletja opravljala namesto čebelarjev ajda. Skrbno moramo kontrolirati morebitno medenje in če to ne prispeva vsaj 20 dkg dnevne teže po panju, ga moramo nadomestiti s »koritcem«. Kolikor smo dražilno krmili že do sedaj, vendar bolj pomanjkljivo ali samo s suhim sladkorjem, moramo vsak večer porcije povečati na najmanj pol litra bolj redke sladkorne raztopine. Sicer pa porcije prilagodimo paši: pol litra velja le ob izravnani tehtnici. Sicer pa manj, če je še kaj donosa oziroma več, če tehtnica pada. Dražilno krmimo vsaj 10 dni zaporedoma vsak večer. Prekratko ali samo občasno krmljenje nam ne da zaželenega spodbujevalnega učinka. Ob izravnani tehtnici pokrmimo na ta način za jesensko dražilno krmljenje le kakih 2 do 3 kg slad- korja po družini in — verjemite — v čebelarstvu ni bolj gospodarno naloženega kapitala, kot je ta, sicer res malenkosten izdatek. Povsem drugače moramo ravnati z družinami, ki jih imamo na paši. Tam nam mora biti poglavitna skrb prostor v plodišču. Posebno na gozdni paši je nevarnost pomanjkanja prostora za zaleganje v panju neprestano prisotna. Zlasti starejše matice čedalje bolj izgubljajo bitko za celice proti vnetim nabiralkam zimske zaloge. Komaj se iz celice izleže mlada čebela, že jo delavke napolnijo z medom in za ponovno zaleganje je izgubljena. Ob dobrih pašah se boj za celice stopnjuje, tako da preostane za matico le še kak kvadratni decimeter površine. Pravimo, da se družina utaplja v medu. Jasno, da se taka družina s pašo povsem izčrpa in za zimo ji zmanjka moči. Nevarnost blokiranja zalege in s tem v zvezi pešanja družine so poznali tudi stari čebelarji. Poznam starejše čebelarje, ki so sredi avgusta prepeljali čebele iz hojeve paše na otavino, pa čeprav je hoja dajala še 2 do 3 kg po panju na dan. Na ta način so — morda za žrtev celega točenja kakovostnega hojevca — r 'ili družinam vprašanje prostora v plodišču, hkrati pa jim oskrbeli obilico obnožine, > ko da je matica lahko zastavila maksimalno predzimsko zalego. Danes bi bilo morda pametneje, da bi nojevo paso izkoristili do kraja ob običajnem dodajanju praznih satov v plodišče, pa potem prepeljali čebele kam k morju, kjer bo še dovolj obnožinske paše in časa, da bo matica ob izdatnem dražilnem krmljenju oskrbela družino z mladimi zimskimi čebelami. Danes, ko imamo tudi Slovenci svoj del obale in nam je lahko dostopna cela Istra, taka rešitev niti ne bi bila tako draga. Jesenski prevoz k morju pa priporočam tudi vsem tistim, ki predolgo izrabljajo čebele za pridelovanje matičnega mlečka ali cvetnega prahu osmu-kanca, pa jim doma zatem zmanjka časa za temeljito obnovo čebeljih družin. UDK 638.132.124.5 EKONOMSKI VIDIKI PREZIMOVANJA ČEBEL V PRIMORJU IN NA OTOKIH DR. J02E RIHAR UVOD Nedvomno je zimska doba najbolj kritično obdobje v življenju čebelje družine. V pozni jesenski, zimski in spomladanski dobi so čebele navezane na utesnjeno bivališče z določenim režimom prehrane, prezračevanja in temperature. Družina se ne more obnavljati ne s preleganjem, ne z rojenjem. Neugodni dejavniki, ki vplivajo na čebele v naših krajih v času od začetka oktobra pa tja do sredine aprila, imajo lahko dve obliki škodljivih posledic: družine bodisi odmro ali pa oslabijo. Pri roki imamo podatke o znižanju številčnega stanja čebeljih družin v treh zimah 1951—1954. Tedaj je v zimskih mesecih, kot so poročali, propad- lo v Sloveniji poprečno 25 % zazim-Ijenih panjev (Rihar 1954). V pretekli zimi 1977/78 pa je bil ta odstotek očitno še višji. V zimah, kot so bile npr. 1946/47 in 1963/64, ki smo jih imenovali katastrofalne, pa so bile izgube prek zime in spomladi trikrat večje. Druga oblika škode so slabiči, ki zimo sicer prebijejo, a si do spomladanske paše ne morejo opomoči. Stanje čebeljih družin po prezimitvi vpliva odločujoče na uspeh vse sezone. Po stanju razvitosti čebeljih družin v začetku aprila bi lahko zanesljivo napovedali, kolikšen pridelek bomo — v primerjavi z drugimi čebelarji — v tem letu dosegli. Za posamezne obrate takratnega zavoda za čebelarstvo smo za zimo 1961/62 našli negativno odvisnost med odstotkom panjev, ki so pozimi in spomladi padli, ter pridelkom medu, ki so ga nabrali preostali panji prek leta 1962. Z drugimi besedami rečeno: pridelek medu v obratu je bil toliko manjši, kolikor več je bilo prek zime mrličev. Pojav je bil visoko signifikanten (r = = —0,757). Čebelarjem so te stvari dobro znane. Izkušnje govore, da na količino pridelka ne vpliva samo število družin, temveč predvsem njihova kondicija v štartni dobi. Ni moj namen, da bi na tem mestu razpravljal o vzrokih slabe prezi-mitve v Sloveniji. Vemo, da so objektivne in subjektivne narave. Izkušnje kažejo, da imamo opraviti z dvema glavnima vzrokoma zimskega in zgod-njespomladanskega odmiranja čebeljih družin v Sloveniji. Gre za neprimerno hrano v plodiščih panjev, ki jo kaj pogosto sestavlja delno ali v celoti gozdna ali listna mana oziroma kostanjevec. Posledica takšne hrane je spomladi grižavost, nosemavost ter končno odmiranje in slabljenje čebel. Drugi vzrok neugodnega prezimovanja v Sloveniji je narava podnebja v mesecih februar—maj. Za ljubljansko kotlino je znano, da ima do 150 dni temperaturne inverzije z meglo in brezvetrjem. Prenasičenost ozračja z vlago je po mnenju nekaterih avtorjev poglavitni vzrok, da se pojavi griža pri čebelah. Nasprotno pa imajo Primorje in otoki milo sredozemsko podnebje s toplimi zimami. V Primorje štejemo vso Istro — razen Čičarije — Hrvaško Primorje, Dalmatinsko Zagoro, otoke in priobalni pas vse Dalmacije in Črne gore, ki sega tu in tam tudi precej v notranjost, kot npr. v ustju Neretve. Najvišje in najnižje poprečne temperature v januarju se sučejo v Ljubljani med +6,6 do —15,0, v Puli pa med +11,5 do —3,6° C, kar pove, da so za 7 do 12" višje kot v Ljubljani. Za Lošinj se sučejo poprečne januarske in februarske temperature med 7 in 7,6°, v Črnogorskem Primorju znašajo v januarju poprečne temperature v obalnem pasu okrog 9", v Titogradu okrog 5,4°. Vzemimo za primerjavo preteklo pomlad 1978, ki nam je še živo pred očmi. Navajal bom svoje zapiske in pripovedi čebelarjev. Vreme nam jo je v štirih spomladanskih mesecih zagodlo štirikrat! 1. Konec februarja smo imeli dnevne temperature, ki so se gibale med 15—18°. Pregledani panj našega opazovalca v ljubljanski okolici je imel zalego na 4 A2 satih. Ob pregledu — krmljenju v Dalmaciji 12. februarja nismo ugotavljali števila zaleženih satov, pač pa število zasedenih ulic na stojišču s 35 panji. Našli smo poprečno 6 zasedenih ulic (točno (5,8). V pogledu števila zaleženih satov v panju iz okolice Ljubljane in v panjih v Dalmaciji v sredini februarja verjetno ni bilo razlike. Nato je v Sloveniji snežilo. 2. Drugič je zapadel sneg 19. marca. Res je, da smo imeli že 23. marca v Ljubljani 12° in da ni bilo bistvene razlike med temperaturami tu in v Dalmaciji, ker je bilo v Zadru 14° in na Hvaru 16°. Vendar v Dalmaciji ni bilo niti prvega niti drugega snega, niti pomembnejšega padca temperatur, ko je v Ljubljani snežilo. 3. Za 15. april imamo zapisano, da je bilo v Ljubljani 0°, na Zadrskem in v Šibeniku pa 13". Navedem naj tudi beležko, da je panj na tehtnici na Zadrskem do 16. aprila pridobil na teži z maraske skupaj 5 kg. Po 20. aprilu smo dobili v tretje sneg. Dne 25. aprila je bila Ljubljana pod sne-gkom, ob Jadranu pa je bilo 12 do 15". V tem času nas je naš opazovalec iz ljubljanske okolice ponovno opozoril, da je v drugo pogledal, koliko zalege ima kontrolni panj in ugotovil, da je je manj kot konec februarja, pred prvim snegom. 4. Muhavosti vremena pa s tem v pretekli pomladi, kot se spominjamo, še ni bilo konec. 11. in 12. in še 13. maja je snežilo v Zasavju, na Trojanah, na Toškem čelu. 12. maja je bilo v Murski Soboti —4°, v Celju pa —2". Omenim naj še zapisek, da je bilo 11. maja v Ljubljani 2", v Šibeniku pa 17°. S tem ni rečeno, da predstavlja pretekla pomlad glede muhavosti poprečje pomladi v Sloveniji, lahko pa rečemo, da so podobne pomladi pri nas kaj pogoste. Podnebju ustrezno je v Primorju tudi rastlinstvo, ki pa je na splošno bujno le jeseni in spomladi. Za večino teh krajev je značilno divje rastoče zimzeleno grmovje, makija, v kateri je tudi vrsta čebeljih rastlin, kot npr. rese (Erica sp.), planika (Arbutus unedo), rožmarin, lovorji, liguster, divja trta, razne plezalke, bodečec (drača), žepek, kadulja, kopinjek, šipek, Cystus. Med nasadi sadnega drevja najdemo mandljevce, ponekod češnje, maraske, oljke in ponekod morda še neke druge medeče rastline. Lahko rečemo, da so podnebne in pomladi z razmeroma časovno ostrim iztekom cvetenja narekovali načine čebelarjenja v teh področjih. Zaradi ponazoritve si oglejmo nekatere! 1. V Hrvatskem Primorju so čebele spomladi po končani paši na ka-dulji selili že od nekdaj na Velebit, kjer so jih imeli prek leta in kjer so izkoristile pašo na žepku. Drugi čebelarji, prav tako iz Hrvatskega Primorja, so prevažali čebele v Gorski ko-tar na travniško in gozdno pašo. V obeh primerih so jeseni premestili čebele k morju, kjer so v avgustu in septembru bile deležne še paše na belem žepku. Na njem so matice ponovno zalegale in dostikrat nabrale še zimsko zalogo. Tak način čebelarjenja se je pri domačinih v teh krajih ohranil še do danes. 2. Navedemo naj še drugo varianto iz Črnogorskega Primorja. Simič (1977) poroča o čebelarju Bečiru Agiču, ki živi v kraju Rožaje na nadmorski višini 1035 m. Čebele prezimuje v Črnogorskem Primorju. Po kaduljini paši jih odpelje v Rožaje, kjer imajo pašo na planinskih travnikih ter na jelki, kadar medi. Po mnenju Bečira Agiča — Šimica ima takšen način čebelarjenja zelo dobre uspehe. Kaže, da se je podoben način kot v navedenih dveh primerih, ustalil — z večjimi ali manjšimi inačicami — v vsej Dalmaciji in na otokih. 3. Leta 1961 sem poročal v »Slovenskem čebelarju«, kako čebelarijo v čebelarski zadrugi v francoski Juri, kjer so imeli tedaj 1800 panjev. Naj ponovim to, kar nas v današnjem razpravljanju najbolj zanima. Večino panjev razmeščajo na 50 stojiščih, ki so medsebojno oddaljena največ 100 km, od središča, tj. sedeža zadruge pa največ 30 do 40 km. Poleg tega vzdržujejo še čebelarstvo na jugu Francije, približno 450 km daleč, v Merindolu blizu reke Durance. Čebelnjake na jugu so imeli prvotno samo zaradi vzreje matic za svoje potrebe. Kasneje so začeli na jugu pridelovati tudi Paša v Primorju je včasih zelo izdatna matični mleček. Z vzrejo začno v pr- vi polovici marca, podobno kot drugi čebelarji v Provansi. Konec marca, ko sem si vzrejno postajo ogledal, je bila vzreja matic v polnem teku. Vsako leto pošljejo od tod prvi teden maja po 100 do 150 štirisatnih pra-šilčkov. Prašilčki so enake mere kot panji, s katerimi čebelarijo na severu. Pašne in podnebne razmere za zgodnji razvoj v marcu in aprilu so ugodne. 4. Navedem naj še nekaj naših skušenj o prezimovanju v Hrvatskem Primorju, na Zadrskem, na otoku Solti in v Dalmatinski Zagori. Jeseni 1968 smo zimovali prvič 31 panjev v Povilah, ostalih 123 panjev pa imeli še v Zasavju in pod Rožnikom. Prednosti zimovanja v Primorju so bile tako očitne, da smo odslej vozili jeseni v Hrvatsko Primorje vse panje. Navedemo lahko tri ugotovitve. 1. Težko je najti primerna stojišča za večje število panjev. 2. Paša se neha konec maja, prve dni junija. 3. Turizem in čebele niso združljivi. 2e prej smo navedli, kam ondotni čebelarji prepeljejo čebele v začetku junija: v Gorski kotar ali na travniško pašo v višje lege Velebita, kjer lahko računajo tudi na žepek. Enako smo ravnali — in to z uspehom — tudi mi. Jeseni 1973 smo začeli prezimovati na Zadrskem, na področju »Agrozadar«, kamor so nas že ponovno vabili agronomi — upravniki breskovih in višnjevih plantaž, pa tudi naši prijatelji iz čebelarske zadruge Žalec. Mandljevci dajejo v februarju in marcu dražilno pašo, višnje (ma-raske) pa utegnejo dati tudi prvo točenje. V sredini aprila 1974 smo prvič in zadnjič natočili dobro tono medu višnjevca. Ravni Kotari oziroma Dalmatinska Zagora je planota, ki je na severu tik pod Velebitom. Neredko dvigne burja oblake slane vode iz novigraj-skega morja. Posolica ne poškoduje le nasade breskev, ampak utegne za strupiti tudi čebele, ki iščejo vodo. V letu 1975 smo imeli posolico dvakrat v marcu in enkrat v aprilu. To pomlad smo opravili vse priprave za vzrejo zgodnejših matic, vendar nam vreme ni bilo naklonjeno. Opazili smo tudi, da je razvoj cvetja na planoti za 7 do 10 dni kasnejši kot v zavetnih legah severneje ob morju. Tudi od tod smo vozili panje v začetku junija v Liko ali pa na hojo. Lahko rečemo, da je bil takšen način čebelarjenja ob razmeroma majhnem vloženem času in trudu še kar uspešen. Omenim naj, da je zavod za čebelarstvo v 6 letih 1970—1975 dosegal s poprečno 163 panji na leto poprečno 29,56 pogojnih kg medu, tj. 7.562 kg medu, 1136 kg cvetnega prahu, 34,3 kg mlečka, nekaj voska, pro-polisa in vzredil nekaj matic. (Pogojne kg medu dobimo tako, da posa- mezne čebelje proizvode z ozirom na tržne cene obračunamo kot med.) Jeseni 1975 smo prepeljali del panjev na otok Šolto, kamor so nas vabili prijatelji iz dalmatinske čebelarske zadruge v Splitu. Pri tem so računali tudi na zgodnejše matice, ki bi jih rabili 1500. Na Šolti je bil v septembru tega leta pravcati raj za oči in za čebele. V polnem cvetju sta bili dve vrsti rese (Erica multiflora L. in Erica verticillata Fork) ter rožmarin. Prva skupina 40 panjev je prišla še k polni mizi, druga skupina pa že prepozno. Resi cvetita v septembru, če je avgust deževen. V ugodnih letih natočijo po 30 do 50 kg svojstveno dišečega medu. Prav tako so rese razširjene tudi na otokih Vis, Hvar, Brač, Korčula, na polotoku Pelješac ter na nekaterih krajih pri Splitu, pri Dubrovniku in v Črnogorskem Primorju. Rožmarin cveti že septembra, če so padavine, v oktobru je lahko točenje. Rožmarin lahko točimo ponovno v marcu ali v začetku aprila, če je pomlad ugodna. Spomladi cveti še tretja vrsta rese velikanke (Erica arbo-rea L.). Moram pa reči, da je bila zima 1975/76 izredno neugodna in enako pomlad. Spličani so rekli, da tako neugodne pomladi ne pomnijo že 30 let. Priprave za zgodnjo vzrejo matic so tako same po sebi skopnele. Neugodno za vzrejo zgodnjih matic na otokih na splošno je, da traja spomladanska paša le nekako do zadnje dekade aprila, ko čebelarji zaradi nastopajoče suše odselijo panje na kopno na kaduljo. Neugodno vplivajo tudi težave s prevozi panjev po trajektih, zlasti, ko se prične turizem. Moramo reči, da je iztočeni rožmarino-vec — resovec s Solte komaj pokril prevozne stroške. Pritisk čebelarjev iz Vojvodine in Srema na stojišča na Zadrskem je postajal močnejši, število panjev na znanih stojiščih maraske se je večalo v geometrijskih stopnjah. Iskali smo si nova stojišča južneje, prav tako v Ravnih Kotarih. Tudi tod smo našli na obali in v zaledju, kjer v podobni meri deluje ugodna topla obmorska klima, medeče rastlinstvo, ki smo ga poznali že iz Zadrskega: mandljevce, sem in tja nekaj češenj, višnje, ka-duljo. Pašo zaključuje tudi tod bode-čec in drača (Paliurus spira christi Mili) v začetku junija. Teoretično bi bila tod možna — ob optimalnih vremenskih pogojih — kar tri točenja: prvo z višnje v začetku aprila, s kadulje v maju in z drače v začetku junija. Če točenja ni, vsekakor dosežemo silen razvoj. V maju smo našli v panjih tudi do 25 zaleže-nih satov. Naravno je, da taki panji v primeru paše, če se jih že prej ne loti rojilno razpoloženje, dajo bogato točenje. Moramo reči, da sta nam obe pomladi, 1977 in 1978, dali tudi srednje točenje, po vrhu tega pa orjaške družine, primerne za travniško pašo v Liki. Travniške paše v Liki v letu 1977 ni bilo zaradi dolgotrajne suše spomladi in poleti. Stanje je v letu 1977 rešil Gorski kotar, kamor smo prepeljali panje v začetku julija in imeli izdatno točenje. V letu 1978 je bila travniška paša v Liki zopet normalna in nam je dala dve točenji. Ob koncu lahko rečemo, da živimo v najboljših upih, da bo novo ustanovljena čebelarska zadruga Ljubljana pri čebelarjenju imela podobne cilje kot jih je imel zavod za čebe- larstvo in da bodo rodili uspeh tudi dosedanji posegi glede zgodnje vzreje matic v Dalmaciji. Težave, ki se pojavljajo s prevozi panjev na kamionu, bomo skušali olajšati s polprikolicami, s stalno nameščenimi panji. Na eno polprikolico naj bi šlo 70 LR panjev, naloženih v dve vrsti, s štirimi nakladami spodaj in tremi zgoraj. Lahko rečemo še to, da je prezimovanje v Primorju in na otokih ekonomsko utemeljeno in perspektivno. Pri tem se čebelarjem iz Slovenije in drugih severnih področij Jugoslavije nudijo silne možnosti v zvezi z izkoriščanjem paše na repici v aprilu, kateri sledi paša na akaciji. VIRI 1. Rihar, J. (1952): Prezimovanje in grižavost čebel. Slovenski čebelar, 209— 211, 239—241. 2. Rihar, J. (1954): Stanje in naloge slovenskega čebelartstva. Zapisnik konference Čebelarskega odbora z dne 20. decembra 1954, str. 16—37. 3. Rihar, J. (1961): Vtisi čebelarja s potovanja po Franciji. Slovenski čebelar, 1:12—20. 4. Rihar, J. (1964): Novejša dognanja pri prezimovanju čebel. Soc. kmet. in gozd. 16:403—404. 5. Rožman, M. (1947): Istra. Slovenski čebelar, 207—210, 235—240. 6. Simič, F. (1977): Na kraju godine. Pčela, 11—12:281—286. (POSVETOVANJE — POLJE 1979) PRODAM Zaradi prehoda na nov sistem panja prodam 30 naseljenih AZ panjev, stabilen čebelnjak in vse potrebno orodje. Zvonko Koplan, Dovje 47, pošta 64281, Mojstrana. OSNOVNE SMERNICE ZA UGOTAVLJANJE ČEBELNIH PAŠ V SLOVENIJI IN2. JOŽE BABNIK Vse kmetijske panoge so vezane na prostor in pogoje, kjer se lahko razvijajo in obstajajo. Tudi za obstoj in razvoj čebelarstva je osnovni pogoj čebelna paša. Od obsega in vrste če-belne paše sta odvisna način in smer čebelarjenja. Tako so se posamezna področja v Sloveniji opredelila že v zgodovini na čebelarjenje na roje, in to na predelih z zgodnjo spomladansko pašo, v nasprotju z gozdnimi predeli, kjer je bil poudarek na medu. Da bi podrobneje spoznali pašne razmere posameznega območja, moramo najprej pogledati, kaj vse vpliva na čebelno pašo. Za izdatno izločanje nektarja, in to v zadostni koncentraciji sladkorjev, morajo biti izpolnjeni tile pogoji (po Hrubyju): 1. zračna vlaga ob 7. uri zjutraj 75 do 80 %, a podnevi 34'%>, 2. rahli padec zračnega pritiska ob minimalnem vetru, 3. gibanje dnevne temperature med 14 do 32» C, 4. da čez dan ni padavin. Ko smo pregledali klimatske pogoje v posameznem področju med letom, lahko ocenimo, v kakšnem času med letom lahko pričakujemo medenje. Kar zadeva vremenske pogoje, so v Sloveniji izpolnjeni pogoji za čebelno pašo nekako v petih mesecih. V splošnem pa je potrebno za poprečno čebelarsko letino vsega deset do petnajst donosnih dni in celoletni trud je poplačan. Kdaj in v kakšnem obsegu bo nastopila čebelna paša, pa je odvisno predvsem od rastlinstva na posameznem področju. Slovenija je po svojem rastlinskem sestavu zelo raznolika. Na sorazmerno majhnem prostoru je zastopano rastlinstvo, ki je značilno za panonsko nižino, temu sledi širok pas predalpskega pogorja in na drugem koncu kraško-primorski pas. Poleg delitve čebelne paše po področjih delimo to še po namenu in času. Tako imamo v Sloveniji povsem razvojne paše, razvojno donosne in povsem donosne paše. Pri oceni posameznih vrst paš moramo vzeti v obzir naslednje vrste in skupine rastlin: RAZVOJNE PAŠE Spomladanska resa Področja s to pašo nudijo čebelam dokaj zgodnji spomladanski razvoj. Seveda je ta paša zaradi izredne zgodnosti zelo negotova in na njeno izdatnost vplivajo vremenske razmere. Najbolj je izdatna po sneženih zimah, ko pride do naglega topljenja na že dokaj toplem soncu. To pašo najdemo na vseh področjih z apnenčevo podlago, kot so to predeli vzhodno od Ljubljanske kotline, v širšem področju Idrije, Konjiške gore in srednjega dela Zasavja. Vrbe in ive V večjem obsegu so zastopane na bregovih glavnih rek. Dokaj pogosti plevel, a ne za čebelarje, je iva, zastopana na Kočevskem. Češnja Tu je mišljena predvsem divja češnja, ki najbolj medi od vseh vrst sadja. Njena razprostranjenost je ze- lo velika, le da se njena gostota zmanjšuje. Našli jo bomo na vseh vinogradniških področjih in tu tudi izdatno medi. Borovnica Koliko ne sovpada cvetenje z večjo pozebo, je paša na borovnici pravo Kostanjeva paša je močno odvisna od vremena v času cvetenja kostanja pomladansko poživilo za izzimljene družine. Njena razprostranjenost je vezana na škrilasto podlago, to je pravo nasprotje od spomladanske rese. V večini primerov nastopa v nižjih legah skupaj s pravim kostanjem. Oljna repica Kot poljščina se bo obdržala in ce- lo širila v ravninskih predelih, in to Dravsko polje in Prekmurje. Travnati svet Od gojenih in zgodaj košenih travnikov do pašnikov in opuščenih ko-šenic je travnati svet vse leto sicer skromna, vendar stalna paša. V posameznih obdobjih je skoraj edini vir cvetnega prahu. Izdatnos medenja je odvisna od števila in vrst cvetnic. V veliki meri pa vplivajo pri travniku vlaga in temperatura. Primer je medenje otave v sušnih letih na Ljubljanskem barju. RAZVOJNO-DONOSNE PAŠE Na teh pašah se pod vplivom ugodnih klimatskih pogojev in seveda že razvitih družin pojavijo lahko že prvi večji donosi, ali pa so dani pogoji za hitrejši razvoj družin. Na teh pašah so v večini primerov dani dobri pogoji za pridelovanje cvetnega prahu ali matičnega mlečka in za gradnjo novega satja. Akacija Ta spada med prve donosne paše in se zato mnogokrat njena izdatnost zmanjša zaradi ohladitev ali dolgotrajnega dežja. Glavna slovenska pasišča so na Goriškem in v Prekmurju. Za izkoriščanje obeh paš so potrebni nag- li premiki, ki vedno tudi ne uspejo. Smreka Akaciji sledi smreka, ki prične mediti v sredini junija in se pomika dnevno od 50 do 100 m v zgornje predele predalpskega pogorja. Ta paša zajema v Sloveniji dokaj široko področje. Glavna področja so Pohorje, Jelovica, Krimsko področje in nadalje proti Logatcu in Postojni do Trnovskega gozda. Nič manj ni izdatno širše področje Kočevske, od Dolenjskih Toplic, Ribnice in vse do Kolpe. Lipa ni v Sloveniji močneje zastopana. Največ je najdemo še na Kočevskem, kjer tudi medi zaradi ugodnih mikro-klimatskih pogojev. Ne predstavlja pa pomembne paše v raznih drevoredih, kjer je v večini primerov le za okras in za ublažitev močnih vetrov. Pravi kostanj Med zadnje poletne razvojne paše prištevamo pravi kostanj. Tu se prepletajo donosi cvetnega prahu v času nižjih temperatur do donosa nektarja, kolikor se temperatura dvigne oko- li 28 do 30° C v glavnem delu dneva. Razširjenost pravega kostanja je dokaj velika v Sloveniji. Zastopan je na vseh vinogradniških področjih in to tam, kjer prevladujejo škriljevci. Izdatnost medenja z nadmorsko višino seveda upada, tako da na zahodnih predelih Slovenije ne beležimo več zaznavnih donosov. Med to skupino lahko le še delno prištevamo ajdo. Ta paša je v zadnjem desetletju močno odpovedala. Kolikor je še ostala na Dolenjskem in delno na Štajerskem, jo lahko smatramo samo še kot pašo za naravno pripravo čebelnih družin za zimo. DONOSNE PASE Od povsem donosnih paš v Sloveniji lahko smatramo le hojevo in listno mano. Področja hoje se v mnogih primerih ujemajo s področji smreke. Na medenje hoje vplivajo poleg klimatskih pogojev tudi stadiji in obseg raz-množitve uši in kaparjev. Prav zaradi tega je zanesljivo izkoriščanje te paše vezano na lastna ali splošna opa- Paša se je pričela, čebele o njej obveščajo čebeljo družino s posebnimi plesi zovanja ter poročanja o pojavih tega medenja. Pri teh pašah tudi niso omejitve pri obremenitvah pasišč, seveda če so panji razporejeni po obsežnih gozdovih, ne pa, da so vsi samo na redkih gozdnih jasah. Da bi lahko za posamezne okoliše v Sloveniji podali podrobnejšo oceno medenja, je potrebno proučiti podatke dosedanjih opazovalnih postaj in poleg tega še anketirati čebelarje z večletnimi izkušnjami na tem področju. Šele na podlagi take preučitve bi lahko ocenili izdatnost medenja in tudi koliko je to medenje od leta do leta zelo različno. Tako navajam za primer svojo oceno pašnih področij v bivšem kranjskem okraju v letu 1955. Iz podatkov takratnih opazovalnic za leta 1946 do 1954 so bili zabeleženi naslednji letni čisti donosi. Virmaše 2,6 kg, Breg-Kriše 6,3 kg, Dražgoše 2,5 kg. Cisti letni donos je razlika med seštevkom mesečnih donosov in izven pašne porabe. Podrobna preučitev posameznih let in krajev je pokazala, da je pas v podnožju Karavank mnogo bolj zaneslqiv glede paše, kot je ravninski na Sorškem polju. Na drugi strani pa je v višji legi pod Jelovico v Dražgošah edina paša na smre- ki, ki pa je dokaj izdatna in stanovitna. Prav z izračunom pokazateljev stalnosti paš s pomočjo osnovnih statističnih metod, pridemo do meril za ocenjevanje primernosti področja za uspešnost čebelarjenja. Ta merila nam tudi nakažejo samo smer čebelarjenja. foaroono preučevanje pašnih oku-lišev bo postalo vse bolj potrebno, kajti prevozi čebel postajajo iz leta v leto dražji. Preostaja še edina rešitev v prevoznih čebelnjakih in klasični prevozi na manjše razdalje. Nadalje nas sili v čebelarjenje na stalnem mestu proizvodnja matičnega mlečka in delno cvetnega prahu. V ta način pa nas prisilijo tudi vse pogostejše zapore zaradi pojavov kužnih bolezni. Vse težji pogoji se nam pri izkoriščanju paš v širšem obsegu obetajo, kolikor se pri nas pojavi nova bolezen čebel — varoatoza. Vse te ugotovitve nam vsiljujejo zaključke, da moramo za čebelarjenje poiskati predele s čimmanj okrnjeno naravo, ker le tu so pogoji za zdrav obstoj in razvoj čebel. Seveda bomo s tem prizadeli intenzivni razvoj sadjarstva. Sadjarji bodo tako kaj kmalu spoznali, da je potrebno gojiti če- bele tudi kot opraševalce in jih v ta namen primerno čuvati. Da bi lahko izdelali podrobni pašni kataster za posamezno področje, bi morali zbrati vse dosegljive gozdarske karte o razširjenosti posameznih gozdnih sestojev, te pa dopolniti z medečimi poljščinami in travnatim cvetom v celoti. Hkrati bi morali obnoviti opazovalne postaje, da bi dobili bolj sveže podatke. Tak pašni kataster bi bil trdna podlaga za usmerjanje čebelarstva v posameznem okolišu. S katastrom bi prišli do novih še ne zadosti izkoriščenih predelov za čebelarstvo, kjer bi ga lahko močno razširili, nasprotno pa bi videli, da se povečuje število čebel v okolici mest, kjer so pogoji vse slabši. Obstoječe pašne izvore v Sloveniji je potrebno samo smotrno izkoristiti in s tem povečati narodni dohodek po enoti površine. V vseh kmetijskih panogah je potrebno skoraj dvojno vlaganje, dočim v čebelarstvu lahko samo izkoriščamo to, kar nam nudi narava sama in tako zbiramo za človeka vedno bolj dragoceno hrano in poleg tega še poživilo. Posvetovanje — Polje 1979 UDK 638.124.142.3 KATERE SATE BOMO IZLOČILI IN PRETOPILI? LOJZE KASTELIC Čebelni sat je tvorba, kateri bi težko našli premca v živalskem svetu. Po svojih prostorskih in statičnih rešitvah se kosa z najzahtevnejšimi tehničnimi dosežki človeka. Ob najmanjši uporabi »gradbenega materiala« — voska, grade čebele satovje po domala idealnih izračunih, ki jim zagotavljajo največji prostorski izkoristek ter vso potrebno obremenitev. Sat je sestavljen iz celic, ki služijo čebelam kot zibelke za bodoči naraščaj, hkrati pa tudi za pripravljanje in skladiščenje hrane. V celice leže matica jajčeca, iz njih se izležejo ličinke, ki se, ko dorastejo, zabubijo in po približno treh tednih celotnega razvoja prilezejo iz njih odrasle čebele. V celice okrog zaleženih celic kopičijo čebele hrano zase in za naraščaj, tj. med in cvetni prah. Normalno izkoriščen sat je potemtakem napolnjen približno dve tretjini z zalego, eno tretjino pa z medom in cvetnim prahom. Sat.nice morajo biti izdelane kvalitetno V modernih panjih s premičnim satovjem lahko urejamo proporce polnjenja satovja z deli panja. Tako imamo v njih plodiščni prostor, ki je namenjen zalegi, in mediščni prostor, ki služi za skladiščenje medu. V plodišče sodijo torej sati, ki so primerni za zalego, v medišče pa sati, ki ustrezajo medenim zalogam. Po vsakem izleženju mlade čebele prevlečejo delavke stene celic s tanko propolisno prevleko — čebelarji jim pravimo srajčke — preden jih matica ponovno zaleže. S tem se stene celic debelijo in prostor v njih zmanjšuje. V tako zmanjšani celici je premalo prostora za normalen razvoj če-belne ličinke in bube, zato se iz njih izležejo kakovostno slabše čebele, ki so življenjsko manj sposobne in manj odporne proti boleznim. Da bomo ime- li delovne in zdrave čebele, ne smemo torej trpeti v vališču starih satov. Starost sata najlažje določimo po prosojnosti. Novozgrajen, še nezaležen sat — pravimo mu tudi deviški sat — je skoraj povsem prozoren. Že po prvem izleženju opazno potemni, zatem pa po vsakem bolj, vse do popolne neprosojnosti. Hkrati tak sat pridobiva na teži — od slabih 10 dkg pri Žnidaršičevi meri, pa tja do pol kilograma in več. Poleg zmanjšanih celic, neprosojnosti in teže, predstavlja tak star sat, ki ga čebelarji imenujejo tudi podplat, pravi vir najrazličnejših okužb. Za plodišče, tj. za zaleganje, so sati še primerni, dokler so še lepo prosojni. Le taki imajo dovolj velike celice za normalen razvoj čebelnega naraščaja. Pozneje jih lahko uporabljamo v medišču, kjer so zaradi večje trdnosti bolj vzdržljivi kot novi in se nam pri točenju medu manj lomijo. Ko pa postane sat popolnoma neprosojen, ga moramo na vsak način izločiti in nič več uporabljati. Večkrat imamo med zalego sat, ki je sicer še lepo prosojen, vendar so opazni na njem rdečkasti odtenki. Tak sat je že močno propoliziran zaradi daljše rabe v medišču in ga čebele zelo nerade sprejmejo za zalego. Bolje ga je še naprej uporabljati v medišču ali pa ga pretopiti. Z izumom satnic in premičnega satovja je dobil človek možnost najbolj grobega vmešavanja v sicer prislovičen red čebeljega doma. Z dodajanjem satnic nekako prisilimo čebele, da grade satovje na teh osnovah. S tem jim morda res pomagamo, vendar pri tem ne pomislimo, kaj vse se dogaja z dodanimi satnicami. V panju, kjer je praviloma višja temperatura, se začno raztezati in na vse mogoče načine kriviti. Tem krivinam, vzbokli-nam in udrtinam se morajo čebele prilagajati in tako izgrade namesto lepega, ravnega sata, vsega izkrivljenega z nepravilnimi in različno globokimi celicami. Jasno, da na takih VI. letnik 1979 številka 8 bilten medex exp.-imp. delo na domu in d. e. kooperacija DOPRINOS K MEHANIZACIJI ČEBELARSTVA Tako kot v vseh panogah gospodarstva pomeni tudi za čebelarstvo uvajanje mehanizacije pomemben prispevek k njegovemu hitrejšemu razvoju, h gospodarnejšemu pridobivanju čebeljih pridelkov in k večjemu vključevanju mladih v čebelarstvo. Največje zanimanje med čebelarji je za mehanizirano točenje medu, saj pomeni točenje na električni pogon veliko olajšanje težavnega dela in prihranek časa, ki ga ravno v pašni sezoni najbolj primanjkuje. Da bi ne bilo reševanje tega problema prepuščeno čebelarjem samim, smo organizirali v sodelovanju z elektro-strojno industrijo razvoj takega električnega gonila za točilo, ki ga je mogoče vgraditi na točila z ročnim pogonom. Ta točila čebelarji že imajo, obenem jim preprosta medsebojna zamenjava gonil omogoča uporabo točila v vsakem primeru. Menili smo, da razvoj elektromotorja in ostalih sestavnih delov ne bo predstavljal problema naši industriji, vendar so stroški razvoja posebnega (repul-zijskega) elektromotorja tako veliki, da bi zaradi majhne serije proizvodnja ne bila gospodarna. Zato so nam predlagali tako konstrukcijsko rešitev, pri kateri bi uporabili elemente iz serijske proizvodnje, ki bi jih prilagodili za opravljanje osnovnih funkcij pri točenju medu. Tako je nastalo električno gonilo MEG-78, ki ga prikazuje fotografija. Gonilo je sestavljeno iz treh enot: — elektromotorja, Elektromotor je kolektorski. Obratuje na enofazni priključek 220 V. Glavno-stična vezava omogoča velik vrtilni moment pri zagonu koša in pri malih vrtljajih, pri zmanjševanju bremena pa vrtljaji naraščajo, kar ustreza naravi točenja modu. Vhodna moč motorja je 150 VA. Izbira smeri vrtenja je izvedena s preklopom vzbujevalnega navitja. Reduktor vrtljajev s polžastim zobatim prenosom prilagodi visoke vrtljaje motorja malim vrtljajem koša. Reduktor je vgrajen v kovinsko ohišje in pritrjen na ohišje motorja. Krmilna enota omogoča ročno regulacijo vrtljajev koša in izbiro smeri vrtenja. Regulacija je elektronska, preklop smeri vrtenja je izveden s stikalom. Elementi so vgrajeni v plastično ohišje. V njem je vgrajen še filter za odpravo radijskih motenj (RSO). Vse tri enote so vgrajene na kovinsko prečko, ki jo z dvema vijakoma pritr- — reduktorja vrtljajev in — krmilne enote. dimo na nosilno prečko točila, ko odstranimo ročno gonilo. Vsem uporabnikom električnega gonila želimo, da bi pogosto vrtelo medene sate, obenem jih naprošamo, da nam spo- ročijo morebitne pripombe ali sugestije in s tem pomagajo pri izpopolnjevanju in modernizaciji naše čebelarske opreme. RAZISKAVE NAVZOČNOSTI CVETNEGA PRAHU V MEDU V raziskavah o prisotnosti cvetnega prahu v medu so dosegli pomembne rezultate tudi poljski znanstveniki. Proučevali so 63 vzorcev medu iz 52 rastlinskih vrst, ki pripadajo 23 rastlinskim družinam. Vzorce medu so dobili tako, da so z mrežo izolirane parcele velikosti med 36 m2 in 84 m2 posejali z eno samo rastlinsko vrsto, kjer je nektar nabirala ena čebelja družina in tako pridobila čisti sortni med. Vzorce medu so tako zbirali 13 let. Ti vzorci medu so kazali v odvisnosti od rastlinske vrste zelo različno stopnjo zaprašenosti s cvetnim prahom, ki znaša od 0 (Asclepias syriaca) do preko 17 (Myosotis silvatica) milijonov zrn v 1 gramu. Določili so tudi koeficiente cvetnega prahu razredov za posamezne vrste medu. Na podlagi števila zrn cvetnega prahu v enem gramu so sortne vrste medu razdelili v 19 razredov. Pri tem je bilo določeno, da vsak naslednji razred vsebuje dvojno število zrn cvetnega prahu predhodnega razreda: 0. — razred vsebuje od 0 do 74 zrn cvetnega prahu; 1. — razred vsebuje od 75 do 150 zrn cvetnega prahu; 5. — razred vsebuje od 1201 do 2400 zrn cvetnega prahu; 10. — razred vsebuje od 9,830.401 do 19,660.800 zrn cvetnega prahu. Procentualni delež medu, ki ima znan koeficient, so izračunali po naslednji XM — procent čiste vrste medu v celotni količini medu; P • 100 formuli: X5[ =---------- K med; P — absolutno število zrn cvetnega prahu ustrezne rastlinske vrste v enem gramu vzorca medu; K — koeficient cvetnega prahu razreda, h kateremu spada med. Najvažnejši poljski sortni med je razvrščen v naslednje razrede: med lipe v razred 2 s koeficientom cvetnega prahu 225; med repice v razred 5 s koeficientom 3600 itd . .. Metoda določevanja sortnega medu omogoča tudi ovrednotenje izdatnosti paše rastlin. Na podlagi medu, ki so ga čebele nabrale na neki površini, so lahko ocenili donos medu rastlinskih vrst. V tem pogledu se je Asclepias syriaca izkazala kot najboljša rastlina za čebeljo pašo, ker je njen donos medu znašal 95 kg/ha (leta 1962); sledila je Ruta gra-veolens z 82,2 kg/ha in Phacelia tanaca-etifolia s 63 kg/ha. Določili so tudi dva nova faktorja, ki vplivata na spekter cvetnega prahu v medu in sicer: 1. velik dotok nektarja v panj ima ugoden vpliv na povečanje cvetnega prahu v medu, ker čebele obdelajo med manj skrbno, 2. zrna cvetnega prahu, ki imajo manjši premer, ostajajo v medu, ker jih medni želodčki čebel ne izločijo. Ravno v majhnem premeru zrn cvetnega prahu je vzrok, da precenjujemo na primer Myo-sotis kot medovito rastlino. Nadalje so ugotovili, da lipov med pri identifikaciji povzroča določene težave zaradi prisotnosti kristalov kalcijevega oksalatia, ki v količini od posameznih pa do nekaj deset kristalov spremljajo vsako zrno cvetnega prahu lipe. Poljski čebelarji so imeli lipo za zelo medovito rastlino in to mnenje se je ohranilo do danes. Vzrok za to dajejo rezultati doseženi s tehtanjem kontrolnih panjev. Vendar pa tega mnenja čebelarjev niso mogli potrditi z mikroskopsko analizo, ker razmeroma velika zrna cvetnega prahu z navzdol visečih lipovih cvetov le v zelo majhnih količinah pridejo v nektar in s tem v med (186 zrn/g medu). S časom 'cvetenja lipe pa sovpada tudi cvetenje repice, katere med vsebuje devetkrat več cvetnega prahu (1786 zrn/g) kot pa med lipe. Takih primerov je veliko tako pri cvetličnih kot pri gozdnih vrstah medu. Do podobnih ugotovitev smo prišli po številnih analizah cvetnega prahu v medu tudi v razvojnem oddelku DO Medex, zato smo pri sestavi internega normativa za posamezne sortne vrste medu upoštevali poleg procentualne sestave cvetnega prahu v medu še organoleptično oceno in vrednost električne prevodnosti. Šele vsi trije navedeni faktorji skupaj določijo vrsto medu. A. Marija Mihelič, dipl. inž. MREŽA OPAZOVALNIH POSTAJ V LETU 1979 •acmsnik m FALA tmtM %BagNA uses* »jnečfiHoš.poHonj* • leNMr V/MNJt ZAVRH r/ROSFK VOttAAH %NfNC/ h •K*HICA . • ZAVWC.VW * ßOi/Nf • KAMNIH PODKMl* LOS AT E C STRMCA m • VA/f£ w“ • t>£BW K A MN C*N0* %ce wtM^™7c * SVIBNIk tvhism STRANE • % CRNll1 čebelnjakih. Osmrtnice PETER KRANJC S težkim srcem smo se dne 11. septembra 1977 na Ponikvah pri Tolminu za vedno poslovili od Petra Kranjca. Rodil se je 8. decembra 1909 na Ponikvah v revni in številni družini. V družini ni bilo dosti kraha za vse. Se kot deček je moral z doma za pastirja. Svoj vsakdanji kruh si je služil pozneje kot hlapec in delavec na kmetijah. Bil je zaveden Slovenec. Dne 6. oktobra 1943 se je vključil v NOB in zavestno deloval do konca vojne. Kot ve- sten kurir je vzdrževal zvezo med Matajurjem in Krnom. Po vojni si je ustvaril družino. Delal je na 'kmetiji, ki jo je imel v najemu. Njegov oče je bil vesten čebelar. Tudi Petru so se čebele priljubile. Z velikim veseljem se je ob prostem času ukvarjal z njimi. Zadnja leta je posebno rad posedal pred čebelnjakom ter opazoval marljive živalice. Clan našega društva je bil od leta 1964. Vsi čebelarji, ki smo ga poznali, ga bomo ohranili v lepem spominu. Čebelarsko društvo Tolmin MARIJA POTOČNIK Pred dobrim letom, 5. aprila 1978, se je poslovila od nas in svojih dragih čebel edina ženska članica čebelarske družine Mežica. Rojena je bila 25. septembra 1897 v Mežici in je bila zvesta sodelavka svojemu možu, ki ji je zapustil čebele, katerim je po njegovi smrti posvetila vso svojo ljubezen. Vztrajno in z veliko volje je uspšno čebelarila do svoje smrti. Naj v miru počiva v domači zemlji! Svojcem pa iskreno sožalje. Čebelarska di-užina Mežica FRANC TRATNIK Dne 2. februarja 1979 nas je za vedno zapustil naš član Franc Tratnik. Rojen je bil leta 1901 v Zagradu pri Celju. Izhajal je iz delavske, enajstčlanske družine in je tako že v rani mladosti občutil grenkobo takratnega delavskega življenja. Saj se je že moral kot mlad fant zaposliti pri težkem delu v apneniku Pečovnik. Starostni pokojninski staž je dosegel v celjski tovarni Aero kot kvalificirani kurjač parnih kotlov. Kljub težkim takratnim delavskim razmeram in gradnji lastnega doma v letu 1928, je še našel čas za udejstvovanje na kulturnem področju. Na njegovo pobudo so leta 1931 ustanovili društvo »SLOGA ZAGRAD«, ki je imelo tri sekcije: dramsko, pevsko in tamburaško. Bil je tudi njen dolgoletni predsednik. Društvo je delovalo do razpusta po okupatorju. Cebelariti je začel leta 1938. Pri čebelah je prebil ves svoj prosti čas. Med dolgotrajno boleznijo je ure in ure prebil ob svojih čebelicah. Pogosto je poudaril, da ob čebelah pozabi na vse telesne težave in tegobe. Njegovo čebelarstvo ni prekoračilo števila desetih družin, je pa bil edini čebelar med 85. člani celjske družine, ki je čebelaril v DB panjih. Z dosežki v teh panjih je bil zelo zadovoljen. Svoje znanje si je izpopolnjeval s čebelarsko literaturo in predavanji. Saj se je bil vedno udeleževal članskih sestankov in predavanj. Ljubezen do čebel je znal vcepiti obema svo- k jima zetoma in je tako oskrbel svojim čebelicam usposobljena oskrbnika. Ob grobu se je v imenu čebelarske organizacije od njega poslovil predsednik družine. V imenu čebelarske družine izrekamo sožalje njegovi družini! Čebelarska družina Celje Predsednik Ivan Fegeš MILAN ŠUŠEL Neizprosna usoda je spet posegla med nas čebelarje in iztrgala iz naše sredine mladega in navdušenega čebelarja. Pokojni Milan je bil rojen 3. oktobra 1927 v Podpeci, bil je aktivni udeleženec narodnoosvobodilnega boja, pozneje seje usposobil za pilota inštruktorja. Velika ljubezen do domačega kraja in do čebel ga je pripeljala nazaj v domači kraj. Tu si je ustvaril družino in začel čebelariti. kot je znal le on. Zaposlen v rudniku Mežica kot rudarski mojster je preživel ves prosti čas pri čebelah. Dolga leta je bil odbornik družine in ima veliko zaslug pri izgradnji čebelarskega doma v Mežici. Zahrbtna bolezen mu je preprečila njegove načrte in je komaj 51 let star moral v prerani grob. Po značaju tih in skromen je bil vesten in natančen družbeni delavec, v družbi pa prijeten družabnik. Čebele je po smrti moža prevzela žena skupno s tremi otroci, ki danes če-belarijo s skupnimi močmi. Te vrstice naj bodo v njegov trajen spomin, njegovi družini pa izrekamo globoko sožalje. Čebelarska družina Mežica PRODAM 20 AŽ panjev s čebelami. IVAN AHLIN, Taborska 23, 61290 GROSUPLJE, tel. 771 032 Grosuplje * * * Prodam 10 čebeljih družin, čiste sivke, v AŽ panjih na 20 satov, Gromovo izdelave. Cena po ogledu in dogovoru. GliADIŠAR FRANCE, Prešernova 25, 61310 RIBNICA ČEBELARJI POZOR! Vsako količino voščin in v vsakem letnem času vam prekuham v vosek. Imam nove naprave, novo tehnologijo in 40-lctne izkušnje. Specializirana kuha voščin — IVAN RUPNIK, Vojskarslia 25, 65280 IDRIJA OBVESTILO ČEBELARJEM IN ČEBELARSKIM DRUŠTVOM SLOVENIJE Zveza čebelarskih društev Slovenije sc je dogovorila z odvetnikom tov. Jožetom Stanovnikom iz Ljubljane, Dalmatinova 6, da bo zastopal čebelarje in čebelarska društva pri odškodninskih zahtevkih, ki jih bodo imeli člani čebelarji prot)1, povzročiteljem škod (zastrupitve itd.). Stroške odvetnika bo krila ZCDS. Oškodovanci uveljavljajo to pravico preko svojih čebelarskih društev. Vzrok in obseg škode mora podati izvedenec. ZCDS