96 TRETJI DAN 2018 1/10 NINA DITMAJER, ROBERT TITAN FELIX, DENIS ŠKOFIČ Rezultati literarnega natečaja revije Tretji dan za kratko prozo Religiozno, kakor smo ga razumeli pri tem razpisu, moramo ločiti od mističnega in duhovnega. Mistično se navezuje na posamično izkušnjo stika s transcendentnim, ki šele z dogmatično umestitvijo postane del splošne religiozne izkušnje, duhovno pa, bodimo odkriti, zaradi inflacije splošne uporabe postaja bolj ali manj neuporaben termin, ker se uporablja vse počez za vse, za kar se le komu zdi primeren. Religiozno tako moramo razumeti povezano s konkretno konfesionalno podobo, v našem primeru katoliško vero. Religiozno pa se, kljub temu da pomeni našo vero v troedinega Boga, ki se je ute- lesil, trpel za nas in se, ko je premagal pasijon in vstal od mrtvih, povzpel v nebo, da bi nam tam pripravil prostor, izraža na dva načina, ki imata oba socialno konotacijo. Prvo je splošno vprašanje, s katerim se večina religij bode tako rekoč od začetka človekove zavesti. Kako lahko dober Bog dopušča tako slab svet? Če naše življenje poteka pod budnim očesom Očeta, kako lahko potem ta Oče dopušča toliko trpljenja, predvsem trpljenja ponižanih, razžaljenih, ubogih? Druga socialna konotacija religiozne izkušnje pa pride posebej do izraza, ko učinkovanja svoje vere in božje prisotnosti v svetu ne vidimo več samo kot izključno božje dejanje – kakor je to v primeru dokazanih in potrjenih čudežev – ampak se zavedamo, da Bog deluje preko nas, da smo mi roka Božjega delovanja v svetu in da lahko z lastnim social- nim angažmajem postanemo njegovo orodje. V tem primeru odgovornosti za svet ne prelagamo izključno na božja ramena, ampak svet postane nekoliko manj slab in bolj božji zaradi naše aktivnosti in žrtvovanja za druge. 1. MESTO: BENJAMIN LÜLIK – ŽIVA VODA Živa voda je zanimiva prenovitev svetopi- semske zgodbe o srečanju pri vodnjaku, ki se z jasnimi namigi navezuje na dogajalni tok in idejo osnovne zgodbe, čeprav posa- meznih motivov ne obnavlja neposredno. Postavljena je v nekakšno postapokaliptično okolje, v katerem protagonistka prvoosebne pripovedi ponovno sreča svojega ‘učenika’, skritega v podobi skromnega človeka v težavah, kar je značilen religiozni motiv. Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd 96 3/6/2018 5:48:04 PM 97KRŠČANSKO LEPOSLOVJE Božje se ne kaže (samo) v slavi, ampak tudi v podobi šibkosti kot nagovor in preizkušnja našega socialnega čuta. 2. MESTO: SARA KRNC – NA DRUGI STRANI TREBUHA Na drugi strani trebuha postavlja v ospredje eno bistvenih vprašanj, s katerim se v zadnjem času ukvarja tako religiozno pisanje kot religiozna refleksivna misel, to je vpraša- nje o vrednosti življenja in kdo in s katerega prostora izjavljanja lahko o tem ne samo razpravlja, ampak celo razsoja. Zgodba je v žlahtnem pomenu termina transcendentna, saj poroča o dogajanju ‘z druge strani’, in sicer iz notranjosti trebuhov, iz katerih na splav (in s tem smrt) obsojeni otroci premlevajo mero svoje krivde oziroma jo bolj doživljajo na sebi primeren način. S tem stopa v ospredje predvsem socialna komponenta tematike, ki smo jo v tem razpisu iskali. 3. MESTO: ROK KASTELIC – STAROMODNA ZOE Staromodna Zoe je po svojem osnovnem vzorcu znanstveno-fantastična zgodba, postavljena v ‘krasni novi svet’ prihodnosti, v katerem je v popolnosti poskrbljeno za človekovo srečo, cena za to pa je popolna dehumaniziranost posameznika, zredu- ciranega na osnovne potrebe. V takem svetu prostora za Boga, dušo, predvsem pa spraševanje o dejanski meri obstoja seveda ni, zaradi česar ne preseneča končna usoda protagonistke, ki zavrne srečo novega sveta in da prednost včasih tudi mučnim in bolečim, a ključnim vprašanjem iz preteklo- sti. Razkorak med starim in novim svetom, ki je v osnovi razkorak med dvema različnima odnosoma do vprašanja obstoja, je v zgodbo vstavljen preko dialoga med protagonistko in zasliševalcem. Zgodbi Živa voda in Na drugi strani trebuha lahko preberete na naslednjih straneh, Staromodno Zoe pa bomo objavili v prihodnji številki. Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd 97 3/6/2018 5:48:04 PM