DrncilD nom^nflitP netrendsetterskem smislu kajpak za- KrUbUIl, ^UHlCiyajLC, deva dostojnosti m gurujskovehement- Icritlk cpml nega določanja "pravosti", ne nazadnje tudi vztrajanje v nemalokdaj Igor Bratož mučni drži, ki jo je Dušan Pirjevec, napadajoč znamenito vidmarjevsko ge- Kar pravi zgoraj natisnjeni naslov, stikulacijo, označil kot tisti kriterij, pravi pisemska kartica, ki sem si jo ki na eni strani vidi zgolj lepo pre- uspel pred časom kupiti v simpatič- teklost, na drugi le grdo ali vsaj dvom- nem frankfurtskem antikvariatu. Na- ljivo sodobnost. Nenormativno "meto- lepil sem si jo na steno nad mizo v do", ki izhaja s takih izhodišč oziroma podjetju, kjer sem zaposlen, v upanju, tako definiranega večnega in nepo- da bi mene in morebitne obiskovalce tešljivega nezadovoljstva, sem že pred občasno opominjala na nekaj pomemb- leti poskušal opisati z nekaterimi pri- nih dejstev. Eno od njih je vsekakor bližki, namreč: da h knjigi pristopam to, daje pisanje kritik užitek, ki izziva kot h "gizdavi devojki", skoraj zmeraj in zahteva "dobro zasukano besedo", pričakujoč več od tistega, kar lahko Slogovni bonbonček, ki od časa do ča- ponudi katera druga; da poskušam sa lahko tudi zavda. torej zgodbi "skočiti v korak" in se Kar zadeva literarno kritiko, sem vsaj malo približati razrešitvi "che- sicer človek brez iluzij: v razmerah, stertonskega paradoksa", torej uzrtju ko literarno prizorišče v nasprotju z sprednje strani literarnega dela, ki minulimi desetletji vse bolj obvladuje mi kaže hrbet, odveč pa je na tem z nasilnim "piarom" podprti knjigotr- mestu ponavljati že splošno veljavno ško-založniški biznis, se seveda ni mo- vodilo, na katero namiguje Laurence goče slepiti, da bi utegnilo osamljlno Sterne, ko pravi, daje tisto, kar vsaka kritiško mnenjce kakor koli usodno knjiga potrebuje, razumevajoči bra- vplivati na avtorjevo kariero. Kritika, lec, saj resnično čuteč človek menda torej literarna kritika, kot jo dojemam zmerom prinese polovico razvedrila s ali vsaj želim dojemati, mora delovati seboj. kot nekaj vzvišeno tribalističnega, če Prej sem omenil, da so v igri, morda že ni mogoče brez motečega preostan- bi moral zapisati po angleško "at sta- ka zapisati elitnega, torej kot tisto, ke", ravno pisateljske "kariere"; o tem kar je - po Vidmarjevo - namenjeno že nekaj časa skoraj več ne dvomim, oni javnosti, ki ima v tem ali onem Te življenjske poti (a ni to res smešno času še nekaj "svobodnega čuta za slišati?), ki se v svoji praznosti in pro- čast in kulturo". Kritika je v tem vincialistični infantilnosti požvižgajo Sodobnost 2001 I 207 Se strinjate na nasprotna mnenja, pravzaprav na vse, kar ni tako rekoč stoodstotno usklajeno z njihovimi pogledi, hm, kaj bi se sprenevedali, kar puhlim samo-zrcaljenjem, so v resnici res kariere v čisto poslovnem pomenu besede: po-zerski vložek, ki kljub kreativni fri-gidnosti prinaša vpliv, socialno mobilnost, ne nazadnje lagodno življenje in prepoznavnost. Tble, boste morda pripomnili, zveni precej banalno, a včasih je taka manj prijetna dejstva oziroma umazane podrobnosti, ki zadeve postavljajo v malce drugačno luč od običajne, pač treba videti. Prepričan sem, da kritik na te zadeve nikakor nima vpliva. Zakaj ne, utegnete vprašati? Ker je iz drugega klana. Skoraj vse temelji na mnenjih pripadnikov posameznega literarnega klana, ne pomaga niti, če kako delo z ustreznimi argumenti in dvomi zavrne večina kritikov, zmeraj se bodo našli tudi specialistično tolerantni klanovski hvali-savci in knjigo na vse pretege blagro-vali, možato kimali, da je njen avtor "v redu fant" in podobno, kritik pa nič drugega kot smet, gnida in kar je še podobne golazni. Negovanje te temeljne opozicije med avtorjem in kritikom (žalostno, a znano od nekdaj: pogosto so za to izrabljeni zunajliterarni razlogi) je ena od največjih tukajšnjih zablod, ki jo nesamozavestni avtorji ali avtorji manjšega formata, kot se reče z evfemizmom, tako radi ujčkajo. Prav to početje nenehno hrani avtorsko besnilo, ki kritike zamerljivo izključuje iz posvečenega kroga "ustvarjalcev", "umetnikov", jim cepetajoče očita vsakršno parazitstvo in v gnevu malega uma spregleduje, da gre obojim za isto "stvar". Marsikaj k tej vehementni prepotentnosti dodaja tukajšnja tako rekoč večna praksa, da umetniku kot "udarjenemu od bogov" in njegovim produktom nihče ne sme storiti nič zalega, ampak ga mora zgolj trepljati. Na prste ene roke bi lahko naštel slovenske urednike, ki se svojega posla lotevajo tako prekleto odgovorno kot večina tujih. Poznam le malo avtorjev, ki so rokopis pred izidom pripravljeni bistveno spreminjati po uredniških nasvetih, znani pa so mi primeri, da je užaljeni avtor nepopravljeno besedilo raje preselil k drugemu uredniku in dosegel izid nedotaknjene "mojstrovine". Življenje je - kot vemo - veliko prekratko za prebijanje skoz slabe knjige, to je hudo stereotipna, a žal nadvse veljavna ugotovitev. In tako se taki "ideali" in aksiološke marnje, kot sem jih navedel, seveda nujno bi-jejo z nonšalantnim brskanjem med novitetami, med katerimi mrgoli povprečnih ali pa sploh zanič naslovov, miselna obzorja njihovih avtorjev -in zadnja leta zaskrbljujočega števila nekompetentnih literarnih urednikov - pa so svetove stran od vsakršne duhovitosti, izvirnosti in moči. Kaj lahko kdo pri zdravi pameti verjame, da vsako leto v državi res izide toliko epohalnih in pomembnih naslovov, kot nam hočejo povedati nekateri? Poslušajte utemeljitve različnih nagrad; človek bi si lahko mislil, da bi v pod-alpski državici moralo kar mrgoleti svetovno pomembnih lavreatov. Ministrstvo za kulturo izdaja o odličnosti posameznikov uradne odločbe, ki pravijo, daje ta-in-ta strahovito, torej nacionalno pomemben. Priznam, nekaj let sem tak status premogel tudi sam, pragmatizem seveda zmeraj deluje, Sodobnost 2001 I 208 a nikdar nisem nehal dvomiti o smiselnosti tega iz socializma podedovanega sistemsko birokratskega mehanizma, ki ga - kot lahko vidimo -promptno nadaljuje in poskuša ohraniti vsaka nova generacija. Pol številke Sodobnosti bi bilo premalo, če bi hotel navesti in komentirati vse neumnosti, ki jih je mogoče prebrati na knjižnih zavihih. Kar zadeva ta žanr, je žalostno, da tukajšnji uredniki ali vsaj njihova večina "blurba" ne dojema kot marketinško orodje, ampak so očitno res prepričani o tem, da vsakršne hvalisavosti in reklamar-ske marnje vsakokrat ustrezajo resnici. Hej!? Ena od zadev, ki je pogosta v kritiškem poslu, je nesporazum o načinu: razbesnjeni avtor, ki mu je kritik pred javnostjo serviral tako ali drugačno bombico, največkrat noče razumeti, da drugega načina sprotne literarne higiene (tu seveda izključujem literarno zgodovino, ki se obdukcije posameznega dela loteva na drugačen način in ima drugačen smoter) ni, namreč da se o kritiki ne da kaj prida pametnega navreči ne v verbalnem soočenju ne v javnem odgovoru nanjo, saj gre na obeh straneh za samozadostno formo in formaliziran sistem, smiselna komunikacija pa tako ali tako poteka na neki drugi ravni. No, če sta je "nasprotnika" sploh zmožna. Moje petnajstletne izkušnje z avtorji so raznovrstne, ugotavljam, da so morda nekatere zavrnilne kritike, v katerih sem se loteval svojih generacijskih kolegov in kolegic, kljub dobro-namernosti, včasih celo sočutnosti (A ni to lepo?) sprožile opazno več gneva, Sodobnost 2001 I 209 zmerjanja in groženj kot opozarjanje na literarne šibkosti kakega uveljavljenega starejšega avtorja. Kaj si misli kritik? Zgolj to, da ni njegovo početje nikdar kaj posebej opazno. Tb najverjetneje drži, opazen si lahko le znotraj ne precej številnega krožka firbcev, poznavalcev in seveda avtorjev, tudi tistih, ki se jih nisi "lotil". Kot od nikogar ustoličeni bralec po stanu pogosto - to pač očitno sodi zraven - pravzaprav izgubljaš čas čisto po nepotrebnem, prav tako kot si s prigodnim skribomanstvom, ki občasno vendarle daje užitek, prav tako po nepotrebnem povečuješ število nekdanjih prijateljev. Ampak v tem ni nič žalobnega in nič posebnega. Naj sklenem: pisanje o prebranem utegne biti slogovni protokol, ki je pravzaprav enak pisanju proze, vsekakor torej izbrani način bivanja, malce kaotičen način preverjanja svoje identitete in stanja sveta ali - kot Se strinjate Se strinjate______________________________________________ je pred časom zapisal nekdanji likovni Kaj pa drugi motivi? Ali avtorje kritik časnika NewYork Times Michael sploh zanima, da kritik morda hoče Brenson - položaj kot da si nenadoma izraziti svojo naklonjenost temu ali oslepel in šele začenjaš videti, pri tem onemu tipu pisanja, nemara občasno pa poskušaš biti pošten do preteklosti celo kar njim? Se jim zdi kakor koli in odprt za zdajšnjost in prihodnost. relevantno, da morda hoče pokazati Časopisna kritika je igra dveh, izro- na smer, ki jo kaže večina pisanja v cena ogleduštvu javnosti. Newyorški kakem času, da torej poskuša detek- profesor Wayne Koestenbaum je pred tirati "okus" in nima sam pri tem nič časom zapisal še bolj natančno: kri- opraviti oziroma le toliko, kolikor sta tika je prizor razglašanja grešnega povezana sel in slaba novica? kozla, edini užitek ob branju kritike Jim je lahko vsaj delno razumljivo, pa je po njegovem zgolj atavistično da prostor kritike v boljših primerih uživanje ob opazovanju trpljenja dru- deluje kot "simpozij" v že zdavnaj iz- gega. Kritika je morda res igra dveh, gubljenem pomenu in da je avtorita- a avtorji imajo v njej neprekosljivo tivna kritika (tako kot zaresno umet- prednost, da - kot sem že omenil - niško delo, če lahko zapišem tako kritiku lahko prav zmeraj zabrusijo, da pompozno) javno dejanje, ki pač zah- je parazit, nebodigatreba (in temu mne- teva ustrezen navdih, pripadajočo mu nju prav rad pritrdi tudi manj razgle- imaginativno moč in seveda odgovor- dani in predvsem konzervativnejši del nost? Odgovornost, ki se je morda za- javnosti), njegovo početje pa da je v veda le elitni del kritikove publike, a odnosu do literature podobno razmer- ne sme biti zato nič manjša in nič ju med pornografijo in spolnostjo. manj pomembna.