BABICA Ivan  Cimerman
Babica, babica, osivela pahljača tvojilh sanj je že na bregu.
(Kakšna je večnost, ki jo kličejo tvoje mladostne oči?)
Tišina je zagrebla svoje koščene prste v tvoj sivi marmor misli.
Glej: Dan že kleči pred Nočjo in te svareče gleda.
Naglušna že,
malce sklonjena, ob robu odpovedi
neznansko blaga v darovanju
55
—  in 83 let, otožni ljudje! pošteno in pobožno (patemošter, Bog, večernice)
Ugaša
to čisto življenje
to čisto, deviško življenje,
da sd še vedro nebo ne upa
zastrmeti
V dekliško porogljive
mladostne oči.
CE ZDAJ NE. NE BO SVET NIKOLI TVOJ,
mi je dejala. Babica, nosijo me na ščitu prebodenega z neštetimi pesmimi
—  te moje nore sanje,
ti ubogljivi' in vdani vojščaki — medtem ko pomladne dežne kaplje kljujejo razprte dlani.
Nosijo me iz daljav.
Dober sem. In miren. Udomačen.
GREŠ IN PRIDEŠ.
Vmes pa šumijo srebrni topoli za hišo, prastari roženkranc, ki ga ljubiš.
Zapuščamo zlate stezice otroštva, a ti v samotni izbi prekladaš moja pisma,
—  Uvele lovke k neznanim, ozvezdjem —
56
Vmes se spozabi včasih država in ti trikrat v letu zviša pokojnino, petkrat zniža.
Med vzdihi prižigaš sveče
za srečno vrnitev
(zakaj so moji ubogi otroci
vrženi v ta gobasti atomski čas?)
In Bog ti dal
MIREN DOM in OTROKE,
šepečeš,
pod tvojim oknom
dirjajo zaljubljene mačke
in plešejo mlečnate lipe.
DRHTEČE  pišeš:
pusti tisti svoj smešni študij
in pridi k meni na okno,
da se skupaj nasmejiva — do solz
tem čudnim mačjim koncertom.
TAM KJER SI,
JE ISTA DLAN ŽIVLJENJA
IN ISTO TI NUDI...
Eh, jaz — staruha blebetava,
pravim ti:
SVET JE MAČKA Z NAJEŽENO DLAKO,
nikar več ne išči
NEKE SLONOKOŠČENE ŽENE,
take so izumrle že
v mezozoiku ...
57