n
n
★
'k
★
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
o.
LETO III.
ŠTEV.
vwy
LJUBLJANA, 5. OKTOBRA 1935.
u,
PISMO STAREJŠI KATOLIŠKI GENERACIJI.
‘niverza stoji pred novim kulturnim bojem, katerega znaki napovedujejo, da bo enako žalosten, kot je bil prosluli dvoboj med liberalci in klerikalci pred nekaj desetletji. Ko je danes še v zarodku, obenem pa že kaže vse pogubne posledice, ki jih bo imel za ugled univerze, njeno delovanje in vzgojo mladine, smatramo za svojo dolžnost napram univerzi, da Vas nanj opozorimo, da Vam ga prikažemo v pravi luči in skušamo v zadnjem trenotku rešiti, kar se še da rešiti.
Novo nevarnost predstavlja mala skupina študentov, ki skuša v svoji vneti borbi za katoliška življenjska načela uveljaviti na univerzi metode borbe, ki niso v nasprotju samo z vsako katoliško moralo, ampak nevredne kulturnega človeka sploh. Tak boj je pričela lani »Straža v viharju«, list katoliške propagande na univerzi, v internem univerzitetnem življenju pa sega že nekaj let nazaj in siccr v 0110 dobo, ko so svojevrstna vladanja preteklih režimov metala svoje sence tudi na univerze. Med njimi sc je morala posebno ljubljanska boriti z mnogimi zunanjimi težavami. Dijaštvo je spoznalo težaven položaj, v kakršnem je bilo tedanje vodstvo univerze in se odreklo vsemu, kar bi moglo biti povod novim zapletljajem. V svojem delovanju se je omejilo le na akcije, ki bi nosile neposredne koristi, bodisi univerzi sami ali pa dijaštvu. Prvič v zgodovini slovenske univerze je bilo doseženo trajno sodelovanje vsega dijaštva, neglede na politično ali svetovnonazorsko prepričanje. Zunanji nasprotnik nas je notranje združil. V tem složnem skupnem delovanju je bila le mala skupina nekaterih tovarišev, ki so skušali vsepovsod izbijati svoje ozke strankarske koristi na škodo celokupnosti. Toda proti strnjenosti ostalega dijaštva so bili brez moči. Najbolj čudno je bilo to, da se niso mogli ogreti za nobeno pridobitev, ki bi bila v korist univerze in s tem Slovencev, dasi so politično pripadali k nekdanji največji slovenski stranki. Čas, v katerem živimo, je težak, da bi se morala kot akademska mladina strniti vsa naša javnost za skupno borbo za koristi in potrebe narodne celokupnosti. V javnosti do takega nastopa ni prišlo. Razbijati pa se je pričel tudi na univerzi.
Prav za prav ni jasno, zakaj je pričela mala skupina svoje razdiralno delo. Za razširjanje in utrditev cerkvene dogme ni treba onemogočati narodnostnega boja, posebno ne, če se sama proglaša za slovensko-katoliško. Njen boj je boj za popolno oblast na univerzi. Te pa ni mogoče doseči eni sami skupini, ker so na univerzi pač zastopniki vseh svetovnonazorskih opredelitev. Enotni nastop se je da! v preteklih letih doseči samo nn podlagi programa, ki je bil sprejemljiv vsem. To je mala skupina prezrla. In pričela je besno gonjo proti vsem in vsakomur, ki se ni podredil njenim nejasnim ciljem. Način, kako je to napravila, pa vzbuja odpor. Proglasila je za nenarodne vse, ki ji slepo ne slede, pa najsi so stali do danes ua čelu borbe za narodne stvari. Da je učinkovitejše, jim je še dodala v tisku oznako marksistični, v besedi in razgovoru pa komunistični.
Med napadene! je bil lani tudi »Akademski glas«. Početje se nam je zdelo nizkotno, da nismo hoteli niti odgovarjati. Ko je šlo le predaleč, smo 15. marca 1935 v svoji letošnji 10. štev. med drugim odgovorili:
»To je znani način, s katerim skušajo znani katoliški fanatiki razorožiti vse, kar ni ali njim neomajno vdano, ali pa vpisano v »Jadranu«. Pritisnejo ti žig in to javno oznanijo, češ: Pozor! Policija pazi!«
»Straža v viharju«, kjer je napad izšel, je na to molčala.
Letos se je gonja še razširila in zavzema obseg, ki sili k reakciji. Prevzel jo je od »Straže v viharju« »Slovenec«, glasnik političnega katolicizma na Slovenskem. Če se je ta odločil, da bo prevzel metode borbe nekaj agresivnih vročekrvnežev z univerze, je znak, da je stvar važna in resna in da ji moramo tudi mi posvetiti več pozornosti. In prvo, kar smatramo za potrebno, je, da pokažemo starejši katoliški generaciji, kakšne metode borbe uporablja skupina, katere delovanje prevzema.
Osnova te borbe sta spletkarjenje in intriga.
Naj to dokažemo kar konkretno z napadom na naš list.
Dne 23. septembra t. 1. je »Akademska zveza«, organizacija katoliškega dijaštva na univerzi, poslala rektoratu univerze dopis, v katerem sporoča, da »Akad. glas« ni več neopredeljeno glasilo, ker je stopilo v skupni konzorcij s »Sodobnostjo« in »Ljudsko pravico« in da se zato boji, da se bo v informacijski pisarni na univerzi vršila propaganda v namene, ki niso v interesu slu-šatcljev univerze. Ovadba nas je presenetila, ker je bila trditev o skupnem konzorciju brez vsake osnove in smo jo slišali prvič. Pri »Akademskem glasu« ni bilo preko poletja sploh nikakih izpre-meinb, razen nekaterih osebnih v redakcijskem odboru. Odgovor, katerega je »Akademski glas« poslal rektoratu univerze 24. septembra, je moral biti znan tudi »Akademski zvezi« — toda kljub teinu so se pojavila sledeča dejstva, katerih zveza je prozorna.
Šele nekaj dni kasneje, dne 26. septembra, ko je izšel obširen članek o univerzi v debelem tisku na drugi strani »Slovenca«, smo spoznali vso rafiniranost zgornje vesti. Članek obravnava življenje nn univerzi, razpravlja o katoliških dijaških organizacijah, o propadajočem liberalizmu, slabih vzgojnih sistemih na srednjih šolah in o ruševinah in idejnih zmedah, v katere je vrgel svoje mreže komunizem. Dijaštvo deli danes v dva tabora: v slovensko-krščanskega in ncnarodno-matcrialističnegn. Najmočnejši izraz medsebojnega boja je danes na eni strani »Straža v viharju«, na drugi pa »Akademski glas«, »ki je iz ,brezbarvnih4 prešel lani v marksistične roke in do konca junija letošnjega leta izvrševal svoje marksistično poslanstvo pod ,strokovno-informntivuo' firmo, pred kratkim pa se združil z marksistično ,Sodobnostjo1 in »Ljudsko pravico4 v skupen, neakademski konzorcij.« Informator je moral iziti iz akademskih vrst, okolice »Akademske zveze« in moral na vsak način poznati naš odgovor.
To trošenje neresnice je še izpopolnila »Straža v viharju« v svoji zadnji številki z dne
1.	oktobra t. 1., ko na podlagi zgornje izmišljene vesti ugotavlja, da je bila točna njena lanska napoved, da je »Akademski glas« obolel nn kroničnem mnterinlizinu z močno inklinacijo nn levo. Svoj sestnvek zaključuje:
»Pa še eno resno besedo: Ali je bila naša lanska ugotovitev glede »Akademskega glasa« res samo plod .fanatizma4 in ,blodnje4 (v takem
žargonu je skušal »Akademski glas« lani zavračati naše ugotovitve o njegovi usmerjenosti na levo)? ,Straža4 ni varala niti čitatelj-stva, niti ni delala krivice »A k a -de m s k e m u glas u«. Kar smo mi že lani dokazali je letos »Akademski glas sam z dejanjem priznal! — da je namreč marksistično usmerjeno glasilo ...«
To dejanje, s katerim se je »Akademski glas« sam priznal k marksizmu, je ustanovitev novega konzorcija, v katerega naj bi bil vstopil. Na tem konkretnem primeru vidimo vso odvratno taktiko skrajnega krila katoliške akademske mladine. Oprime se neresnične vesti, jo sporoči seveda tudi uradnim krogom, jo kljub formalnemu demantiju prizadetih in brez vsakih drugih dokazov lansira v nekaj svojih listih in nato na njeni podlagi zgradi sumnjo, ki jo že naslednjega dne proglaša za končno resnico, in je celo tako nesramno, da retorično vprašuje, kaj bo sedaj napravil »Akademski glas«! In da je sedaj dokazano, da mu ni delalo krivice!
Ne obračamo se več na svoje tovariše ua univerzi. Že lani smo bili nekoč prisiljeni, da smo se branili proti sličnemu napadu in prosili »Stražo v viharju«, da nam izda anonimnega pisca nekega svojega članka, da ga javno proglasimo za lažnika. »Straža v viharju«, ki sicer odgovarja nn vse, je tudi o tem molčala!
Obupani nad mlado katoliško generacijo, ki se ne straši tudi neresnice, smo ji takrat napisali :
»Boriti se hočete proti materializmu? Borite se! Borite se z vso silo mladega človeka, borite se z vso doslednostjo in odkritosrčnostjo, ker boj bo težak in spoznanje bridko: saj boriti se boste morali predvsem proti samemu sebi, proti lastnemu gledanju, zinaterializiranemu v najslabšem pomenu besede, ko mu je vse le gmota, oblast in pohlep, sovraži pa duha, njegovo svobodo in čistost. Borite se in imeli boste v tej borbi duha nad materijo, resnice nad lažjo, v nas iskrene in močne zaveznike.«
Danes se obračamo na vas, starejšo katoliško generacijo.
Ne, da Vam z očitki kažemo obraz Vaše mlade generacije. Ne, da bi izražali dvome v Vaše verske dogme. Ne, da bi Vas prepričevali o svoji dobri slovenski zavesti, ko se nam očita nennrod-nost. Tudi ne, da bi Vam zagotavljali, da smo proti svetovnonazorski borbi na univerzi, ker nasprotno mislimo, da mora biti svoboda na univerzi doma, kjer pa je svoboda, je tudi raznolikost prepričanja.
Obračamo se na Vas, da protestiramo proti nemoralnemu načinu borbe, ki se je od mlade generacije vtihotapila v Vaše glasilo, in izrazimo svoj dvom v notranjo vrednost načel, ki dovoljujejo za borbo izbiro nizkotnih sredstev. Naj bodo popisane cele strnni »Straže v viharju« o Kri-stovem nauku, če vidimo, da ne vodi ljudi, ki jo pišejo, težnjn po resnici, nam je njihovo pisanje hinavščina. Obračamo se na Vas s pozivom, da ne začenjate uvujati v slovensko kulturno življenje škodljivih metod preteklih desetletij.
Obračamo se nn Vas, ker slutimo v Vaših vrstah inicintorja in duševnega vodjo skupine, ki je pričela s takim delom.
Uredništvo »Akademskega glasu«.
IDEJNI OBRAZ SLOVENSKE AKADEMSKE MLADINE.
^Vkademska mladina predstavlja ali bi vsaj morala predstavljati po svoji strukturi najbolj plastično podobo svoje dobe, v ideoloških trenjih mladi! intelektualcev, ki žive v najožjih odno-šajih, se pokažejo idejni, socijalni, politični paradoksi, ki jih vržejo v svet družabni odnosi v določenem razdobju svojega razvoja. V sleherni inteligenčni generaciji pa žive in igrajo mnogokrat prav vidno vlogo idejni rekviziti iz preteklih ali polpreteklih dob. Te idejne usedline, ki jih mlada inteligenca ni mogla po potrebi časa in po življenjski nujnosti predelati in tistega, kar je v njih zastarelega in neprogresivnega izločiti, so mnogokrat značilnejše za dobro karakteristiko, kot še tako izčrpna analiza ideologije. Zato se bom na nekaterih mestih ustavil predvsem ob takih idejnih rekvizitih, ki danes zavzemajo v miselnosti velikega dela akademikov prav častno mesto.
Generacija, ki živi danes na slovenski univerzi, je soudeležena obenem z mladino po vsem svetu pri Hako odločilnem socialnem procesu, kot jih pozna malo zgodovina. Dasi so konflikti na zunaj radi posebnih političnih prilik, ki jih je ustvarilo propadajoče kapitalistično gospodarstvo, deloma hote, deloma nehote udušeni, vendar vsi, kar nas je, čutimo, da se idejna na-sprotstva zaostrujejo, poglabljajo, dobivajo vse bolj dokončno podobo. Vsakdo izmed nas, mimo katerega ne gredo problemi, ki jih meče iz sebe naša doba, čuti vedno ostreje, da ga danes doslednost postavlja pred neizogibno dejstvo pogledati z odprtimi, nezastrtimi očmi v mehanizem pokvarjenega stroja, ki ga imenujemo sodobna realnost.
Tako tudi opažamo, da se je zadnja leta izvršil v vrstah akademske mladine zanimiv proces, ki jo je idejno ločil v tri, za vse naše družabno življenje značilne tabore. V mislih imam idejne dediče slovenskega liberalizma, karikature liberalizma 19. stoletja sploh, ki je obenem s klerikalizmom vodil usodo prvih desetletij slovenskega političnega življenja. Slovenski predvojni liberalizem, ki se je jalovo izživljal v pro-vincijalnih političnih prepirih s klerikalci in se popolnoma odtujil ljudstvu, s katerim ga tako niso nikoli vezali skupni interesi, ki mu je bila farska gonja političen program in ki ni nikoli izčistil ozračja z jasno formulacijo svoje liberalne ideologije, je ostal do današnjih dni v bistvu neizpremenjen. Ideje mladih revolucionarnih jugoslovanskih nacionalistov, ki so jim idealizem razbile avstro-ogrske cesarsko kraljeve puške, so z Jugoslavijo postale legalno v uniformo oblečeno dejstvo. Bivši revolucionarji so postali okrajni načelniki, policijski (komisarji, cenzorji, advokati, poslanci, ministri, nekoč revolucionarni nacionalizem je postal državni aksiom, ki se mu mora umakniti vse ostalo.
Idejni dediči slovenskega liberalizma na univerzi so organizirani v jugosl. akad. društvu »Jadran«, ki se po svoji ideologiji skoro ni odmaknil od ideologije predhodnih meščanskih liberalnih generacij, iz katerih je vzrasel. »Jadran« je, kakor zatrjuje sam, najmočnejše akad. društvo. Vendar ima nepristranski opazovalec vtis, da je članstvo bleda, brezkrvna masa, ki ne kaže mladostne razgibanosti, ki je še v svojem najvišjem idealu, to je nacionalizmu, hladno ofi-cielno brez življenjske pozicije svojih predhodnikov, ki ga teža najelementarnejših problemov našega časa pušča brezbrižnega. Najbolj mučen vtis pa pusti človeku, ki se poskuša dokopati do neke objektivne fiziognomije današnje generacije
na univerzi dejstvo, da si mladi slovenski liberalci, ki jih združuje »Jadran«, nikoli ne osvoje svojega jasnega, konkretnega stališča do dejstev, ki naravnost izzivajo jasen odgovor, posebno še od ideologov, ki zastopajo vsaj po videzu najmočnejšo akad. organizacijo. Če ti ideologi ne odgovarjajo na najbolj pereča vprašanja, ki zadevajo slov. ljudstvo (kongres nacional. akademikov, zborovanje akad. akcije), bi človek sodil, da se jih ta vprašanja ne tikajo. Ali. če se jih vkljub vsemu vendarle tikajo, da je njih liberalistična ideologija za obravnavanje v živo sodobnost zarezanih problemov preveč nestvarna in nam kot taka odgovorov dajati ne more. Zato naj nas ne preseneča dejstvo, da si liberalistični nacionalisti ustvarjajo izmišljene probleme, da jih potem nategujejo na svoje kopito, pred razgaljeno sodobnostjo pa uganjajo nojevo modrost.
Ob analizi miselnosti nacionalne omladine prihajamo do zaključka, da je ta mladina s svojo okorelo ideologijo, ki odmira že dolga desetletju, povezana v skupno usodo z razkrajajočo se meščansko družbo, nezmožna zgrabiti sodobno življenje v vsej njegovi problematiki in mu zarezati nova pota v bodočnost. Tega ne čutimo samo mi vsi, ki to ugotavljamo, marveč po nekaterih pojavih sodeč tudi pristaši meščanskega liberalističnega nacionalizma sami, ki na eni strani iz strahu pred njegovo letargijo prehajajo v marksizem, po drugi strani pa, in to najčešče, v fašizem.	Kot	sem že prej naka-
zal, se iz t. zv. demokratičnega zatohlega ozračja, tudi oni del akademski mladine rešuje iskat izgubljene pozicije v nacionalni socializem. Akad. društvo »Edinstvo«, ki ga sicer ne loči od Jadrana« posebna idejna razlika, je omembe vredno radi radikalnejšega nacionalizma, ki ima svoje korenine ne več v demokraciji, temveč v poveličevanju države za najvišje dobro, kar pa je osnovna ideja fašizma. Sanje o autoritativni oblasti v državi pricurljajo včasih na dan izpod šovinističnega kompleksa v obliki izjav, da bo nacionalistična mladina, videč neznosne razmere na univerzi, sama prevzela vodstvo v roke in s silo napravila red. Karakteristično za ideologijo akademskega nacional-socializma je dejstvo, ki je značilno za ves nacionalsocializem sploh, da jo predstavljajo voditelji z veliki ambicijami in pomanjkljivim znanjem (ideologi nemškega rasizma).
»Jadran« izdaja tudi svoje posebno glasilo »Val«, ki pa ne pomeni mnogo ali nič, ker je prazen po vsebini.
Druga skupina, ki ni nič manj zanimiva in mnogo bolj goreča kot prva, je skupina katoliških akademikov. Ker bi nas podrobno opisovanje in analiziranje zavedlo predaleč, podajamo samo kratek pregled značilnega procesa, ki se je izvršili zadnja leta v vrstah katoliških akademikov. Dasi v osnovah zgrešenem in brezupnem delu generacije t. zv. križarjev, ki so hoteli katolištvo osvoboditi togega oklepa formalizma, neživljenjske dogmatičnosti, rešiti iz katolištva predvsem njega duhovno vsebino, ki je hotela življenje poduhoviti — po tej generaciji, ki je rodila vrsto katoliških kulturnih delavcev, pisateljev in pesnikov, je sledila reakcija, ki je voditelje križarskega pokreta proglasila za protestante in heretike, in ki se jih je pod vplivom cerkvenih in posvetnih autoritet posrečilo vpo-staviti v katoliške mladinske vrste red in pokorščino. Seveda se je mlado-katoliški pokret, ki ni bil osamijnn v Evropi, razbil tudi ob brezupnem početju dahniti novega življenja okosteneli cerkveni hierarhiji. Danes je rezultat katoliškega pokreta zadnjih dveh generacij približno tak: brodolomci križarjev so se zatekli ali v varno zatočišče prav te cerkvene hierarhije, ali pa so
ostali zvesti svojemu reformatorstvu, ki so ga izgubljajoč stik z realnim življenje, pognali v docela dekadentne hipertranscedentalne sfere in so si ustvarili cel leksikon besednih nesmislov, ali pa so se kot razpuščena »Borba« katolištvu docela odtujili in preko krščanskega socializma prešli v marksizem. Večji del katoliške mladine pa je danes popolnoma ortodoksen, oznanja sto-procentno dogmatično katoličanstvo, meče ogenj in žveplo na predhodno heretično generacijo a idejno na univerzi, kakor tudi v javnem življenju ne pomeni mnogo, ker se pod vplivom političnega klerikalizma predaja dnevnim političnim praskam. »Straža v viharju«, ki jo j e lani začela izdajati kot svoje glasilo katoliška akademska mladina, radi svojega okorelega pisanja, ki meji mnogokrat na naivnost, ne pomeni mnogo. O veliki razliki, ki obstoja med katoliško ideologijo in prakso tudi med mladino, se ne čutim poklicanega govoriti. Omenim naj mimogrede, da je to dejstvo samo naravna posledica drugega dejstva, namreč, da krščanstvo že dolgo ni več merilo dejanja in nehanja evropskega človeštva, čemur je iskati vzrok v nemoči krščanstva samega, ne pa v materijalizmu 19. stoletja, kakor trdi »Straža v viharju«.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
KONGRES ZA OBRAMBO KUL T U R E.
Da omogočijo profite, uničujejo žito in živino. Destrukcija kulture nima nobene-nega drugega zmisla.	B.	Brecht.
Od 21. do 25. junija t. 1. se je vršil v Parizu prvi mednarodni pisateljski kongres za obrambo kulture. 250 pisateljev z vsega sveta se je zbralo, da pokaže svetu nevarnost, v katero je zašla sodobna kultura. Sešli so se, da vzamejo kulturo iz rok onim, ki jo uničujejo in jo izroče tistim, ki so je lačni in žejni. Prišli so pisatelji iz 28 dežel. Naj naštejemo le nekaj imen. Iz Nemčije izgnani lirik J. R. Becher, dramatik B. Brecht, kritik A. Kerr, romanopisec H. Mann, reporter E. E. Kisch in pisatelj-rudar H. Marschvvitsa; iz Anglije romanopisca E. M. Forster in A. Haxley iz Danske H. Andersen Nexii in K. Michaelis; iz Francije A. Gide, H. Barbusse, A. Malraux; iz Sovjetske Unije: Rus A. Tolstoj, ukrajinski pesnik Mikitenko, Malorus Kales, uzbekiški pisatelj Lahuti. Bili so tudi pisatelji iz U. S. A., s Kube, iz angleške Indije, iz Latinske Amerike, iz Evrope od Skandinavskih dežel pa do Bolgarije in Turčije. R. Rolland in M. Gorkij sta kongres pismeno pozdravila. R. Rolland piše v pozdrav: Moja teza je: treba je pisati za vse. Zdravje in moč umetnosti sta v njenem masovnem značaju... Nepoznan nemški pisatelj iz tretjega carstva izjavlja: Iz dežele pesnikov in mislecev je nastalo cesarstvo hinavcev in rabljev.
Delo kongresa je bilo posvečeno referatom in diskusijam iz sledečih tern: kulturna dediščina, vloga književnika v družbi, individuum, humanizem. narod in kultura ter problem ustvarjanja in veličina misli.
Od množice govorov naj navedemo le nekaj odlomkov iz izvajanja Andrea Gidea o temi »individuum«.
»Danes bom skušal pojasniti nekoliko zmot... Nacionalisti so dali besedi »patriot« tako ozek, omejen in oduren pomen, da se je več ne upamo uporabljati. Nekaj nas je, veliko nas je, ki ne moremo dopustiti, da bi ljubezen do naše domače zemlje obstajala predvsem v mržnji do drugih dežela. Kar se mene tiče, trdim, da morem biti
A. K.:
S POPOTOVANJA PO SLOVENSKI DEŽELI.
Kje, o domovina si, ali v poljih teli? še pod Triglavom, okrog Karavank?
O.	Župančič.
Telesni in duševni počitek je ena izmed osnov človeškega življenja. Po napornem delu si človek želi, da bi se za kratek čas odtrgal od dnevnega delovnega orodja in se v naravi naužil solnca in zraka. Kdor si v planinah ali ob planinskih jeze-
rih ali na kmetih ali ob morju okrepi telo in duha, začne delo z novo voljo in novimi silami.
Slovenska dežela velja zaradi svojih naravnih lepot za eno najlepših dežel na svetu. Morje, mogočni gorski vrhovi, doline z vodami in jezeri. Kras s podzemskimi jamami, gorice in ravnine
—	oblikujejo obraz slovenske zemlje in povzdigujejo njeno lepoto. Dani so vsi pogoji za razvoj tujskega prometa, ki je Sloveniji že danes čisto poseben in izredno važen vir življenja. Mnogo je krajev na Slovenskem, ki premorejo zemlje le malo več kot za nekaj vrtičkov okrog hiš in ki nimajo nobene industrije, tako da žive od tujskega prometa. Neizmerno bolj pa bodo prišle na-
ravne lepote Slovenije do veljave v dobi urejenega gospodarstva in prenovljene družbe .
Danes živi slovenska zemlja in ljudstvo, ki biva na njej, zelo težko življenje. Temu ni vzrok samo splošna gospodarska kriza, ki je zajela ves svet, temveč pridejo za Slovenijo še posebej v poštev meje, ki so jih potegnili preko nje in s katerimi so raztrgali enotno slovensko telo.
Bival sem kratek čas v krajih, ki veljajo za središče tujskega prometa v Sloveniji in videl in občutil sem marsikaj. Zaradi važnosti, ki ga ima tujski promet v življenju Slovencev, bom zapisal nekatere doživljaje, ki so lep prispevek k temu, dasi predstavimo resnično podobo razmer na Slovenskem.	(Dalje.)
popolnoma internacionalen, dasi ostanem v popolni meri Francoz. Enako povdarjam, da ostajam skrajni individualist v popolnem soglasju s svojim novim gledanjem na družbo (ideologijo) in vprav s pomočjo tega gledanja. Zakaj moj temeljni stavek je bil vedno: S tem, cla razvije vsako živo bitje kar najmočneje svdje posebnosti, najbolje služi skupnosti.
Govorim kot pisatelj in hočem govoriti le o kulturi in literaturi; prav v literaturi se realizira najbolj dovršeno ta triumf splošnega v posebnem, človeškega v individualnem. Kaj je bolj špansko kot Cervantes, bol j angleško kot Shakespeare, bolj rusko kot Gogolj, bolj francosko kot Rabelais in Voltaire — in kaj je bolj splošno in kar najgloblje človeško, sem govoril že pred več kot 30 leti. V tem, da je vsak od teh velikih avtorjev razvil svoje posebnosti, je prišel do globokega splošno človeškega. Zato bom govoril kot Francoz in mislim, da je najbolje, če raziskujem težki problem, pred katerega smo postavljeni s tega stališča.
Če izgubi umetnost stik z resničnostjo, z življenjem, postane hitro umetnija. Literatura mora črpati moč le iz temelja, iz tal, iz ljudstva.
Kdor pravi literatura, pravi skupnost. Danes je važno vedeti, s kom ima literatura kaj skupnega.
Danes pa se obrača vsa naša simpatija, vsa naša zahteva in potreba po skupnosti k ponižanemu in trpečemu človeštvu. Toda ne mogel bi trditi, da nas človek preneha zanimati takrat, ko ni več lačen, ko preneha trpeti in biti ponižan. Verujem celo, da trpljenje često podeli veličino, kadar nas ne vrže ob tla, ampak kadar nas prekuje in prekali. A vendar sem vesel, kadar si predstavljam in hočem tako družbo, v kateri bo veselje vsem dostopno, — in ljudi, ki jih bo moglo veselje povišati.«
Ob koncu kongresa je 112 pisateljev ustanovilo zvezo pisateljev za obrambo kulture. Izvolili so si sledeče predsedstvo: za Anglijo E. M. Forster. A. Huxley in B. Shaw; za USA: Sinclair Lewis; za Švedsko S. Lagerlof, za Španijo Valle Inclan; za Nemčijo: Heinrich in Thomas Mann; za Sovjetsko Unijo: M. Gorkij; Za Francijo R. Rolland in H. Barbusse. Zveza bo skrbela za objavo in prevode pomembnih in v domovini avtorjev prepovedanih rokopisov in knjig, gmotno bo podpirala izgnance ter se bo borila proti vsaki nevarnosti za civilizacijo.
PO RAZSTAVI EDA DERŽAJA.
IPrvo, kar človek na Deržajevi razstavi z veseljem spozna je, da mu manjka vsakega smisla za teater in pozo, na kakršno pogosto naletimo na naših slikarskih razstavah. V tem in v nekaterih slikah je toliko preprostosti in svežosti, in če bi to krstil za talent (ki si ga navadno izmislimo iz zadrege), ne bi s tem še ničesar povedal. V barvi, svetlobi, zraku — skratka — v občutku nekaterih Deržajevih slik je nekaj slikarskega, česar prav-tako velikokrat manjka na naših slikarskih razstavah.
Drugo pa je dejstvo, da napolni nekdo sam samcat štiri dvorane s krajinami, motivi, skicami in gorami; to navda človeka s pomisleki. Zakaj več ko enkrat te pozdravi iz te množice nerodna, brezizrazna slika s svojo puščobnostjo in z obupom se spomniš na šolo in amaterstvo.
*
Pri vsakomur, ki se svojega posla loti, odločuje njegov nazor — ali če hočete — pogled na stvar samo. Od tega tudi za visi cena in zmisel njegovega dela. In pri Deržaju se mi zdi ta pogled značilen, — ne toliko zanj, kakor za sredino, v kateri je po vsej priliki še doma, iz katere prihaja in ki bo njegovo delo sprejela.
Mislim namreč na tisto čudovito meščansko razmerje do nature, ki ni veliko več, kakor sentimentalno geslo in se izživlja v svoji brezmiselni idili. To je svoje vrste udobna, izletniška psihologija, ali drugače: beg od stvari v letargijo.
S tem kajpak nočem reči, da so Deržajeve slike temu razpoloženju popolni sorodniki; — krepkejše so, odkritosrčnejše in iz njih lahko razbereš študij docela slikarskih elementov. Še večkrat pa so slike zaradi slike same.
lo so asocijacije; lahko, da so predsodek, am-
pak tega predsodka se ne moreš iznebiti, če si pregledal vse štiri prostore Jakopičevega paviljona.
*
Alpe in kar je z njimi v zvezi, poznamo še od Segantinija. To so ljubke slike: zrak na njih je prozoren, njihove barve so polne in čiste in živali v pokrajini imajo odnos do svoje okolice — takorekoč svojo poanto; — skratka — Segantini je na SAroj način izpolnil svoj čas in prostor v slikarstvu.
*
Precej Deržajevih slik pomeni izraz povprečnega — ne pravim okusa — ampak počutenja in razmer. Ta zadeva je nerodna in če jih vidiš razvrščene na šestnajstih stenah, postane celo mučna.
Tri četrtine razstave zavzemajo domače pokrajine in gore, ki pa — in tukaj si oddahneš,
—	niso folklora. Ostalo četrtino izpolnjujejo krajine, motivi in ulice iz Anglije in Škotske.
Med akvareli in olji je pomešana vrsta natančno in čisto izdelanih lesorezov.
*
Največ je menda Deržaju do njegovih gorskih slik. V odnosu, ki ga ima do teh gmot in motivov, je veliko samosvojega izraza. — Zdaj v snegu, soncu, pomladi ali megli — v tem ni ne patosa, ne dekorativnosti — so pa že zaradi svežih barv in štimunge polne neprisiljene iskrenosti. Tako je tudi v nekaterih Deržajevih pokrajinah, ki so mehke in zračne, svoje vrste lirika.
Spominjam se še karikatur nekaterih slovenskih slikarjev v njihovih tehnikah in z njihovimi rekviziti. Domislek in okus je sam po sebi svojevrsten, toda te karikature imajo dosti vsebine in v njih je skoraj že program.
*
V	Derž ajevi slikariji je predvsem še veliko naivne, skoraj otroške vneme: slikati, slikati zaradi slikanja, slikati takorekoč brez koncepta. Da mu pri tem še zmanjkuje ne samo sape, ampak tudi čisto rokodelskih pogojev, je tudi povod, da je nekaj njegovih slik praznih in vodenih in da njihovi motivi nimajo kontakta z mislijo. Pri vsem tem, kar sem povedal že v začetku svojega poročila, pa se mi zdi, da ima Deržaj dosti zdrave podlage.	—c.
DELO MEDDRUŠTVENEGA ODBORA O POČITNICAH.
T. Odbor strokovnih klubov je sklical 15. junija t. 1. širši meddruštveni sestanek z motivacijo. da nalog, ki si jih je zastavil, ni mogel izvršiti radi svoje šibkosti. Zato naj se odbor strokovnih klubov razširi tudi na zastopnike kulturnih društev. Pereče naloge so:
1. preureditev šolnin in taks,
2. ustanovitev reprezentance,
3. nova univerzitetna uredba,
4. menza.
Glede šolnin je bila na sestanku znova po-vdarjena zahteva iz resolucije, ki je bila dne 16. marca t. I. sprejeta na štud. zborovanju na univerzi.
Sklepi tega sestanka so bili: 1. da se bo izdala brošura o šolninah,
2. da se bo informirala javnost preko časopisja o problemu šolnin,
3. da se bo stopilo v stik s korporacijami in društvi, zlasti z društvom »Šola in dom« ter srednješolskimi društvi,
4. končno naj gre s točnim predlogom depu-tacija vseh treh univerz na ministrstvo in zahteva spremembo šolnin.
TT. Na naslednjem sestanku 26. VI. že ni bilo zastopnikov društva slušateljev medicinske fakultete, Jadrana, Njive in Akad. zveze. Sklepi so bili: 1. zbrati statistični material o plačevanju šolnin, taks in davkov od 1. 1932. dalje;
2. ugotoviti, koliko so se znižale dotacije univerzi od 1. 1932.
3. na podlagi tega gradiva sestaviti spomenico najmanj v 3 tednih in jo popularizirati preko časnikov in organizacij.
III.	Na tretjem sestanku, dne 20. VII. ni bilo zastopnikov Akad. zveze. Njive, Ml. Triglava, medicincev, juristov in teologov. Ugotovilo se je,
da so zbrani podatki o plačevanju šolnin, ni pa še podatkov o zmanjšanju dotacij.
Nadaljnji sklepi: 1. Zbrati je treba še materi-jal o socialnem stanju študentov,
2. Treba je dobiti uradne podatke o plačanih šolnina in taksah na naši univerzi.
IV. Nadaljnje seje so pokazale nezanimanje delegatov in so dobile značaj privatnega razgovora, ker so se jih udeleževali največ trije zastopniki od enajstih.
V. Na sejo dne 24. septembra so prišli samo zastopniki tehnikov, filozofov, Ml. Triglava in Jadrana.
VI. Seje dne 28. septembra so se udeležili zopet vsi razen zastopnika teologov in juristov.
Ugotovilo in kritiziralo se je omalovaževanje dela odbora s strani zastopnikov Akademske zveze, Jadrana, teologov, juristov, medicincev itd., ki se niso udeleževali sej odbora in s tem povzročili, da je delo odbora zastalo.
Seja je pretresala predlog spomenice. Črtale so se točke 1. o upoštevanju zadolženosti, z utemeljitvijo, da jo pri odmeri davka upoštevajo davčni odbori;
2. o upoštevanju rentnine, ki jo plačujejo denarni zavodi za svoje vlagatelje z motivacijo, da to predlog komplicira in je praktično neizvedljivo;
3. o plačevanju šolnine onih, ki se sami živijo, z isto motivacijo kot v prejšnji točki.
V	predlogu torej ostanejo tele zahteve:
1. da se pričenja davčna lestvica za odmero šolnine pri 1000 Din;
2. da se plačujejo šolnine začenši z 10 odstotki neposrednega davka m da se ta procent zviša pri vsakih nadaljnjih 1000 Din za 1 odstotek;
3. da se upošteva pri odmeri šolnine število nepreskrbljenih bratov in sester slušatelja in sicer tako, da se šolnina deli s številom nepreskrbljenih bratov in sester.
4. da se otrokom posestnikov novih hiš odmerja šolnina	po njih faktičnih davkih, ne pa	po
onih,	ki	bi	jih plačali, če bi bila hiša stara;
5.	da	se	vpisna taksa zniža od 100 na 5 Din;
6.	da	so	davčna potrdila prosta kolka;
7.	da	se	šolnina plačuje v celoti letno, ali	pa
polovično semestralno.
Na seji se je razpravljalo o možnosti zainte-resiranja srednješolcev in staršev za problem šolnine; o ostališču zagrebških in beograjskih akademikov, ki je v splošnem isto kot naše, toda še ni precizirano. Dalje o postopanju univ. oblasti, ki niso dovolile v avli objaviti poziva na udeležbo današnjega sestanka in o novem načinu plačevanja obrokov šolnine z zastavljanjem spričeval.
Sklepi so bili:
1. da se pošlje naš predlog na vpogled beograjskim in zagrebškim akademikom;
2. da vsa društva objavijo apel slušateljem, da plačajo samo prvi obrok šolnine.
Prihod nja seja, na katero ima dostop vsak akademik, bo v soboto 5. t. m. ob 10. uri na tehniki.
O SOCIALNEM POMENU RAZISKOVALCA.
V avgustu je zboroval v Leningradu in Moskvi XV. mednarodni fiziološki kongres. Otvoritvena govora dveh vodilnih fiziologov, predsednika kongresa prof. Pavlova in Američana Can-nona sta preko ožjih strokovnih mej zanimiva za vso kulturno javnost, ker se v njih jasno odraža elementarna reakcija kulturnega človeka pri gledanju na sodobno civilizacijo, namreč strah za pridobitve kulture, predvsem za sadove tru-dapolnega znanstvenega dela — pred izrodki civilizacije.
V	prelestnem okviru, v sijajni veliki dvorani zgodovinske (prej taurijske) palače Urickega, je pred 2000 poslušalci govoril akademik I. P. Pavlov, 86 letni, še vedno živahni, še vedno delavni, še vedno nove poizkuse snujoči fiziolog. Gotovo nobena prirodoslovna veda nima trenutno moža, ki bi bil od vseh njenih pripadnikov tako brez pridržkov priznan kot veliki voditelj, tako spoštovan, naravnost ljubljen od -vseh kot »otec in ljubi deduška« Pavlov. Poseben aplavz so izzvale njegove besede o miru in vojni. »Morem razumeti veličino osvobodilne vojne.
Danes je
vidna svetovna želja in stremljenje izogniti se
AKADEMSKI GLAS
■■ Aljine za fiLmstvo dobavlja
3?A>ML0C»
v—-J Ljubljana,V/olfovo 1, tal. 3 4 56
.4. ‘gr^S* . ■
.
fioiniina fu*e*a dobavlja 2 popravila
*	..	.	f?"'
'
V, \tf
JvsUmoir
vojni, in to s primernejšimi sredstvi kakor do-sedaj. V ponos mi je, da je vlada moje mogočne domovine v borbi za mir prva v zgodovini proglasila načelo: »niti pedi tuje zemlje!« — Kot iskalci resnice smo dolžni doseči, da v mednarodnih odnošajih brezizjemno docela nadvlada spravljivost.
Otvoritveno znanstveno predavanje je imel sloviti ameriški fiziolog profesor Harvardske univerze Walter B. Cannon o nekaterih posledicah dokaza za kemijsko prenašanje živčnih impulzov. Dobra polovica oratorično sijajnega predavanja je bila posvečena splošnim problemom. Listi so mnogo pisali o njegovih izvajanjih pod naslovi kot: Kako se je spremenil svet, ključ k boljšim dnevom itd.
V	Rimu se je pred tremi leti odlični predsednik tega kongresa, prof. Pavlov, poizkusil v pro-rokovanju. Rekel je, da je imel takrat poslednjo priliko za govor pred skupščino tovarišev fiziologov. Veselimo se vsi, da se je izkazal kot nezanesljiv prerok vsaj v enem oziru, ki je za nas največje važnosti, da smemo uživati radost zopetnega svidenja, ko ga vidimo v polnem zdravje in poslušamo prijazno dobrodošlico iz njegovih ust. Zbrani tu iz vseh dežela in vseh krajev sveta prinašamo našemu predsedniku poklone občudovanja in spoštovanja ne le od fiziologov, temveč tudi od svojih tovarišev v psihologiji in sociologiji in sorodnih vedah, katerih prizadevanja so bila oplojena po idejah, metodah in opazovanjih, ki so potekala obilno iz njegovih najvišjih živčnih dejavnosti.«
Redkokedaj more znanstvenik pokazati produktivno strokovno delo dalje od pol stoletja. Prof. Pavlov je obhajal zlato petdesetletnico svoje prve znanstvene razprave pred sedmimi leti. Tekom skoraj šest decenijev delavnosti za fiziologijo je posvečeval svoje talente in svojo neutrudljivo energijo razkrivanju svojih pomembnih odkritij. Z nepodkupno znanstveno krepostjo, z navdušilo preprostostjo in vnemo in z občudovanja vredno poštenostjo hotenja je živel in iskal razlago naravnih procesov v živih bitjih. Uspeh njegovih genijalnih metod in tehnične spretnosti, je znatna sprememba našega znanja o funkciji prebavnih žlez in o funkcijah najzamo-
KONGRESNI TRG
Knjigarna - znanstvena in leposlovna literatura.
Tehnične in pisarniške
potrebščine-risalna orodja kotomeri, logaritmična računala, prizmatična ravnila, risalni papir, nalivna peresa.
V naši založbi je izšla dr. ing. M. Kasala Gradjevinska mehanika v teoriji i praksi.
(I. knjiga: Statički i odredjeni sistemi)
(11. knjiga: Statički odredjeni rešetkasti sistemi i opšta teorija statički ne-odredjenih sistema.)
tanejših delov živčevja. V ozadju teh vidnih sadov njegovega mišljenja in truda pa je bilo trd no prepričanje, da se v iskanju znanstvene resnice pokaže najbolj hvalevredni način človeškega stremljenja in da rezultati takšnega prizadevanja nudijo trdnejše zagotovilo za boljšo bodočnost človeštva.
Ko govorim o nekaterih značilnostih našega predsednika — s svobodo, ki se mi, upam, ne bo zamerila — želim opozoriti predvsem na vzor, ki ga je postavil on sam v teh zmedenih časih za vsakega, ki ga tarejo težkoče in nevšečnosti. Pa naj se je zgodilo na svetu karkoli, on je vztrajal v svojih raziskovanjih, prepričan, kot je pisal sam 1. 1923, da »samo znanje«, eksaktno znanje o človekovi naravi sami in pa najvernejša pot do njega s pomočjo vsemogočne znanstvene metode, bo rešilo človeka vladajoče teme in ga očistilo grdobije sedanjih medčloveških razmerij.« Takšno ravnanje in takšno prepričanje dokazuje jasno in čvrsto priznavanje veličanstva znanosti, nadvladujoče sile, ki jo izžareva znanstveni ideal, in pa vero v pomembno vlogo, ki jo mora igrati znanstvenik pri vpostavitvi izboljšanega družabnega reda.
Kako globoko in nepričakovano se je izpre-menil svet v zadnjih letih! Nacionalizem se je silovito razbohotil in se prevrgel v bridko sovraštvo. Vladavine, katerih moč se je zdela globoko ukoreninjena v utrjenih tradicijah, so izginile kot prividi in odstopile mesto novim čudnim oblikam in novim faktorjem. Svetovna ekonomska depresija je znatno znižala materijalno podporo znanstvenih prizadevanj; kot posledica je že blizu ohromelost in grozi paraliza. Plodoviti raziskovalci svetovnega slovesa so bili ponižani in pahnjeni v pomanjkanje. Nekatere univerze so se zaprle, druge so bile oropane idealne socialne funkcije, da nudijo znanstvenikom svetišče, v katerem bi bilo iskanje resnice svobodno in neovirano in kjer bi bile nove ideje dobrodošle in cenjene. Za nas znanstvene raziskovalce, ki smo običajno navezani na univerze, imajo te razmere resen pomen. Stavijo vprašanja, ki so vsiljiva in vbadajoča. Kaj je socialna vrednost fiziologa ali pa biokemika? Kateri pogoji pospešujejo in kateri ovirajo njegovo najboljše službovanje družbi? Ali prevladujejo sedaj takšni pogoji? Če ne, kaj je treba storiti, da se obvarujejo, da se ne izgube in pozabijo?
Sistematski eksperimentator je relativno nov pojav v človeški zgodovini, relativno novejši v biologiji kot pa v fizikalnih vedah. Mi fiziologi tvorimo le malenkosten drobec celokupnega ljudstva. Na Britskih otokih šteje fiziološko društvo okrog 340, v populaciji 45 milijonov. V Zedinjenih državah imajo združenja za eksperimentalno biologijo, ki vključujejo fiziologe, biokemike in farmakologe, članstva manj od 1000 v ljudstvu 125 milijonov. Razmerje v vsaki skupini je 1 fiziolog na blizu 130.000 soljudi. Tako danes. V preteklosti jih je bilo še manj. Čeprav so naši predhodniki stopili na oder pozneje kot fiziki in kemiki, vendar kdo bi pri pregledu zgodovine civilizacije hotel trditi, da niso igrali važne vloge pri dovršitvi čudovitih sprememb, ki so nam dale udobnosti in varnosti, ki jih naši dedje nikdar niso poznali? Zakopali smo se v skrivnostna dogajanja, ki se odigravajo v globoko skritih organih — v srce, v mozeg, v obisti, v želodec, v jetra in v druga tkiva — in prinesli smo na dan znanje o funkcijah vseh delov telesa, znanje, ki omogoča praktičnemu zdravniku v vsaki deželi, da more preiskati in zdraviti bolnika z uvidevnostjo in razumevanjem namesto z ugibanjem in praznoverjem prejšnjih dob. Ustanovili smo temelje za razumno uporabo hranil v osnovnem procesu prehrane. Pomagali smo pri odstranjenju nevarnosti ruhitide, pelagre in be-riberi, diabetesa in perniciozne anemije. Podali smo ostro razločujoče metode za ugotovitev zamotanih organskih nerodnosti. Dali smo industriji razlago o faktorjih, ki omejujejo uspešnost dela. Osvetili smo temne vire utrujenosti, lakšni so nekateri od važnejših prispevkov, ki so jih fiziologi poklonili družbi. In še dosti več izsledkov podobnega, da, celo večjega pomena, pričakujejo od nas. Kontrola žlez z notranjo sekrecijo z njihovim silnim vplivom na telesni razvoj in na osebnost in ponašanje je naravnost izzivajoč, nad vse važen problem.	(Dalje prihodnjič.)
K. U. S. P.
Pod imenom »Kulturno udruženje studenata pacifista« se je na zagrebški univerzi osnoval klub študentov, ki si je nadel nalogo, delovati za mir. Značilno je protivojno razpoloženje večine tamošnjih univerzitetnih profesorjev, ki pri tem delu akademsko mladino krepko podpirajo. Pri nas se temu gibanju posveča odločno premalo pažnje.
IZGON UČENJAKOV IZ NEMČIJE.
Na kongresu za svobodo znanstvenih raziskovanj, ki se je vršil v Oxlordu na Angleškem, je prof. Norman Bentwich podal obširno poročilo o preganjanjih, ki so jim izpostavljeni učenjaki, ki odklanjajo vrhovno kontrolo nacionalnega socializma nad svojini delom.
Po podatkih, ki jih je objavil imenovani angleški profesor, je doslej izgubilo svoja mesta 1200 profesorjev in drugih znanstvenih delavcev. To je v zgodovini največji izgon učenjakov v masi, odkar so 1. 1453. Turki zavzeli Carigrad in iz njega izgnali vse učence Bizantince.
Pri tem je zanimivo omeniti, da je od 650 učenjakov, ki so prosili za pomoč tuje vlade, sprejela turška vlada 50 in jim podelila stolice na univerzah v Carigradu in Ankari.
REKTORAT ODOBRIL OBROKE.
Zastopniki študentov so dosegli na rektoratu plačevanje šolnine v treh obrokih, pač pa univerzitetne oblasti pri tem zahtevajo v jamstvo zrelostno izpričevalo ali izpričevalo o državnem izpitu. Zakaj še to, ko vendar študentu, ki ni plačal šolnine, ne testirajo semestra?
IZ UPRAVE.
Ker je ob novem šolskem letu mnogo naših naročnikov-študentov menjalo stanovanja, prosimo vse, ki žele list prejemati na novi naslov, da pismeno sporoče izpremembo naslova upravi lista, Ljubljana, Erjavčeva 24, ali pa osebno informacijski pisarni Akademskega Glasa, ki posluje do 10. t. m. v avli univerze. Izvodi, ki smo jih vsled tega prejeli nazaj, so prizadetim na razpolago pri vratarju univerze.
Zmanjkalo nam je položnic. Razposlali jih bomo v najkrajšem času. Naročnike, ki stanujejo v Ljubljani, pa prosimo, da do takrat poravnajo naročnino pri informacijski pisarni našega lista v univerzitetni avli.
IN UREDNIŠTVA
Vsa strokovna in kulturna društva prosimo, da nam pošiljajo poročila o svojih sestankih, občnih zborih in predavanjih.
Akademski glas se je preselil. Naslov uredništva in uprave je odslej: Ljubljana, Erjavčevu cesta 24.
D" A. KANSKY
KEMIČNA TVOBNICA
KEMIJA
FIZIKA
MEDICINA
HIGI3ENA
LJUBLJANA, KREKOV TRO:
Urejuje uredniški odbor. Za uredništvo odgovarja Evgenij Ravnihar. — Izhaja vsak teden. — Naročnina: akademiki 4 Din, vsi drugi 5 Diu mesečno. — Ček. račun: Ljubljana, štev. 16.465. — Izdaja konzorcij, predstavnik Viktor Turnšek. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Erjavčeva cesta 24. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. Vsi v Ljubljani.