290
   Pogled na bojišče v Ercegovini in Bosni.
Oklic glavarjev Ercegovinskih ustajnikov,
ki so ga razposlali  kmalu  po  začetku ustaje,   se  glas> tako-le:
„Kdor turške divjosti in krutosti do kristijanov G| gledal z lastnimi očmi, kdor ni videl z lastnimi očm; muk in trpljenja krščanskega ljudstva v Turčiji} sj g površno ne more misliti, kaj je raja; to je nema stvar manj od živine, to je neka vrsta ljudi za večno robstvo rojenih, ki so na svet prišli s prokletstvom raje.
To ljudstvo ni nič druzega, ko veja velike in mnogobrojne slovanske skupine, — al najnesrečnejša veja je srbsko-bulgarska, ki usmiljenja vredno životari n^ sramoto našega razsvitljenega stoletja, ko drugi bra^ tovski narodi napredujejo in so deloma že dosegli s;, jajno razvitje. Čuda strašna je osoda, ki ta del naroda srbskega tako grozovito tare! In tem huja je ta osoda, ako se pomisli, da cel6 po krvi in veri sorodni narodi se obračajo proč od zaklete raje, namesti da bi jej podali roko v pomoč in rešitev, ki jo podajajo drugim, tujim narodom.
Utegnilo bi se reči, da naših pritožeb, naših klicev po pomoći niso čuli naši srečnejši bratje, da oni ne vedo za reve, v katerih poginjamo, in da se za to ne brigajo za nas.
Al o tem se je že toliko govorilo, pisane so že debele knjige o našem trpljenji in kri naša je tekla curkoma. Sama na-se navezana je raja sklenila za svobodo svojo zastaviti zadnjega moža ali pa za-njo pasti do zadnjega moža.
Tedaj priobčujemo mi podpisani glavarji borečega se naroda ta oklic pred vsem vsem svojim bratom po Turških deželah , ki enako nam zdihujejo v neprenes-Ijivem robstvu: naj vstanejo in se s svojim orožjem pridružijo nam, da dosežemo „što Bog da i sreča junačka". Za vsakega izmed nas je zares bolje umreti, nego dalje živeti tako, kakor smo morali živeti dozdaj.
Srbijo in Crnogoro prosimo nakloniti nam svojo pomoč. Kar storite za nas, to storite za-se in prihodnost svojo. Dalje prosimo druge Slovane, vse in povsod, kjerkoli živć, naj nam pomagajo, da dosežemo to, da se kmalu bode moglo reči: Turška raja je bila!
Sploh prosimo pomoči vsacega brez razločka vere in narodnosti, vsacega, ki je pravičen človek, ki ceni svobodo in spoštuje pravico.
Nadjaje se, da prošnje naše ne bodo razlegale se brez vspeha in da nam bo od pravičnih, poštenih ljudi iz obširnega sveta došlo dovolj podpore, pričakujemo nagle pomoči na krvavem bojišči."
V Ercegovini 31. (19.) julija 1875. V imenu glavnega odbora za osvobojenje raje: Sofronij Spremo, igumen samostana Zavalskega, Diordij Ra-dulović iz Mostara, Vucko Vuketić, Dioko Diur-tovič iz Trebinjskega Zagorja, Mihalo Gutič, Tripko Grubačić iz Nevesinja, Mujo Brstina iz Stolačkega
okraja.
Nadloge kristjanskih rodovin, ki bežijo iz Ercego-vine v Dalmacijo, so tolike, da so ganile srca blagih gospa v Dubrovniku (Ragusi), ki se zato obračajo do dobrotnic vseh jugoslavenskih dežela. Gorečo njih prošnjo izrazuje sledeči
Razglas.
„Punt v sosednji Ercegovini je prisilil preveliko število nesrečnikov, da si iščejo pribežališča pri nas. — Onemogli starci, slabe žene, nedolžni otroci na trope vsaki dan bežć, da se umaknejo vojskinim strahostim-Vćli,   strgani,  oslabljeni  pohajkujejo po  naših ulicah,
   oseči s pogledom ljudske ljubezni, bratovskega usmili1   :a    božjega milo&rčja. — Njihovo žalostno bitje jim *J   §e?težje, kedar pride zimski čas,   ker zoper zimske adloge   ne   brani   nobena   streha,   ne  zakriva  nobena C nia    ne  krepi nobena jed. — Pustimo   vladam    modrosti'iQ vesti ljudi,  naj   poskušajo  vse mogoče storiti, kako da bi stalno na bolje obrnili njihovo prihodnjo sodo; al m® žene, zložimo se, da priskočimo v pomoč °jihovi sedanji   žalosti.    Naši  glasovi ne  bodo  ostali ui^7 vspeha, ampak odjeknili bodo v srcu vsake matere, vsake  neveste,   vsake   hcen.    Oe   nas   tudi  previdnost božia ni  namenila za to,   da  ravnamo  z osodami ljud-flteVr    vendar nas je obilno nadarila s tem,   da nam je podeHla sladko opravilo,   olajševati ljudska trpljenja iz zgolj ljubezni, usmiljenja in požrtvovanja. V ta namen so mislile podpisane, da so dolžne razglasiti se za predvodnice združbe, ki bi skrbela na vse Mogoče načine,   kako   da   bi  se vsaj nekoliko zboljšal nesrečni stan teh žalostnih begunjcev. Vsaka kakoršna koli pripomoč v denarji, ki se ali izroči le na enkrat,  ali pa daje na obroke,   dokler revežem   ne bo   dopuščeno   vrniti   se   k svojim   domačim ognjiščem, — vsaka kakoršna koli obleka, da se ž njo pokrijejo, — vsaka kakoršna koli jed,   ki jih more nasititi, — vsako kakoršno  koli  pohištvo ali posoda,   ki bi mogla  služiti  materam   nesrečnih  otročičev, — vae, vse bode sprejeto  od   podpisanih  z enako hvaležnostjo, ter hitro in skrbno razdeljeno. Privoljenje dotičnih  oblasti  druzega   ne   bo   moglo storiti, kakor to, da potrdi podvzetje,  katero bo imelo svoje plačilo v zadovoljnosti svoje duševnosti, v hvaležni solzi tistih, ki bodo prejemali dobrodelstva; v blagoslovu tistega Boga,   ki je  razglasil ljubezen  do   bližnjega za poglavitno podlogo krščanske vere.
 V Dubrovniku 20. avgusta 1875. Ana Banac, Joža pl. Bersa, Toda Boškovič, Dragojla pl. Giulli, Fila Fabrovič, Ana grofica Pucič (omožena) za Grjgorgjića, Mila Grkavac, Dragojla Kaznačič, Ivanka baronica Lichtenberg, Matilda pl. Saraka, Ora Šarič, Križa Serragli, Luca Zore.
291