R
MOJA PUNCA
MY GIRL
ID
režija:	Howard Zieff,
scenarij: Laurice Elehwany, glasba:	James Newton Howard,
igrajo:	Dan Aykroyd, Jamie Lee Curtis, Macauiay Culkin, Anna Chlumsky,
producent: Columbia Pictures, ZDA, 1991.
Nekaj preveč prijazno skrivnostnega, vseprisotnega in mimo-bežnega hkrati je bilo v soparnem in zadušljivem ozračju že zdavnaj končanih poletnih dni, ko so se v mladost ujete mladosti znali dotakniti kakor čas, ki seje ustavil. Šele čez leta, z oddaljenim pogledom nazaj, je postalo jasno, zakaj je bilo takrat tisto nekaj, kar se je bilo zgodilo, ne le zelo narobe, temveč nujno in neizbežno: nenadoma bi bilo treba odrasti, zato je bilo kruto in na določen način grozljivo. In v melanholični zazrtosti v omadeževano idilično preteklost, ki je tako
značilna za ležerno podeželje kjerkoli, je spomin še enkrat zaustavil čas, ga zamrznil v podobo s perspektivo in ga okviril z nostalgijo. Tak je bil pogled Stephena Kin-ga v The Body skozi pripovedni off-glas Richarda Dreyfussa v filmu Roba Reinerja Stand by Me. Z ljubeče in nežno režira-nim nostalgikom o poletnih dogodivščinah skupine najstnikov, ki v bližnjem gozdu naletijo na truplo umorjenca, ima My Girl navidezno marsikaj skupnega. Kajti mladostniško srečanje s smrtjo je travmatično tako za Reinerjeve junake
kot za enajstletno dekletce Vado. Kakor oni je tudi Vada pri hlastanju za skrivnostmi starejših prepuščena lastni domišljiji. Vendar deklica, ki ima enega samega prijatelja (Ma-caulay Culkin), ni več nad ničemer začudena, zato pa nič bolj srečna in odrasla od njih. V Stand by Me River Phoenix, Corey Feldman, Will Wheaton in Jerry O'Conell ob pogledu na truplo tako rekoč otrpnejo v svoji mladosti. Truplo postane njihova dogovorjena odgovornost, skrivnost, skratka nekaj, kar pripada samo njim in njihovemu času. Vada pa se ravno
nasprotno ne more soočiti s svojim otroštvom. Kako bi se tudi lahko, ko pa so mrliči pri hiši nekaj povsem običajnega, ko vendar mamo pozna zgolj kot angela v nebesih in je babica z duhom že povsem tam. Vendar so razlogi, zakaj Vada ne prenese pogleda na mrtve, povsem drugje. Medtem ko Reinerjeve fante fascinira in vznemirja samo truplo kot podoba in se jim zato ni treba spraševati, zakaj neki je truplo truplo, Vado skrbi prav slednje. In njena bolestna hipohondričnost, ki jo še dodatno podžiga očetovo (Dan Aykroyd) pogrebniško ukvarjanje z mrliči, ima preprost odgovor v njenem občutku krivde za materino smrt ob porodu. Tako se Vada, ki jo z ogromno divje, nevrotične, emocionalne energije igra Anna Chlumsky, sredi poletnih počitniških dni uči razlikovati žive od mrtvih, prijateljstvo od zaljubljenosti in od Culkina izterja svoj prvi poljub. Dejstvo, da Macaulay Culkin (Home Alone) v filmu mora umreti, na vso zgodbo sicer meče pretirano senco morbidnosti, vendar Vado pogled na njegovo mrtvo obličje dokončno odreši otroških bolezenskih zablod. My Girl je bolj črnohumorna kot pa otroško romantična zgodba, ki jo diskretno prepletajo stili poznih 60-ih in 70-ih let. Za deklico se namreč marsikaj spremeni, ko se oče zaljubi v bivšo hipijko (Jamie Lee Curtis) in ob njej odkrije, da je »prespal« celo desetletje, ko je svetu zavladala seksualna revolucija.
Duhovit cinizem in zdrav humor, ki vejeta iz Vade, opominjata, da je scenarij (Laurice Elehwany) za My Girl precej avtobiografsko obarvan. Dovolj agresivna režija Howarda Zief-fa (Hollywood Cowboy, Unfaithfully Yours) pa je spremenljiva prav zaradi tega, ker izjemno življenjski, realistični lik inteligentnega in radaživega podeželskega dekletca ne skuša popačiti s čustveno prenapetim, romanticističnim hollywoodskim ženskim stereoti-pom, namenjen ženskemu spolu.
CVETKA FLAKUS