Robert BRUS - nov doktor gozdarskih znanosti Robert Brus je na Oddelku za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire Biotehniške fakultete dne 8. junija 1999 uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z I?Jeno variabi!nostjo v srednji in jugovzhodni Evropi. Robert Brus se je rodil 3. februarja 1965 v Ljubljani. Gimnazijo je z odličnim uspehom končal leta 1983 v Ljubljani. Univerzitetni študij gozdarstva je leta 1990 zaključil z diplomsko nalogo Bogastvo balkanske dendroflore in za solidno izdelan prispevek k poznavanju floristične in dendroflome pestrosti Balkanskega polotoka prejel Prešernovo nagrado. Leta 1992 je zaključil pripravniško dobo s strokovnim izpitom iz pedagoško~raziskovalnega področja dendrologije in žlahtnjenja gozdnega drevja. Leta 1995 je zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Vpliv onesnaževanja ozračja na genetsko strukturo bukovih populacij v Sloveniji. Pripravništvo, diplomsko nalogo in magisterij je Robert Brus opravil pod mentorstvom prof dr. Sonje Horvat Maroll. Kot magister in mladi raziskovalec je sodeloval predvsem pri raziskovalnih nalogah Populacijsko-genetsko proučevanje gozdnega semenja in drevesnih vrst ter Populacijsko-genetski premiki v ogroženih gozdovih. Doktorsko delo Roberta Brusa vključuje naslednja raziskovalna težišča: proučevaf\ie genetske strukture, variabilnosti in raznolikosti bukovih populacij v srednji in jugovzhodni Evropi ter posebej v slovenskem gozdnem prostom; primerjave in analiza genetskih struktur bukovih populacij iz drugil1 prostorov Evrope; ugotavljanje in spremljanje genetskih odklonov bukov ih populacij od severozahoda proti jugovzhodu na področju domnevne razšhjenosti mezijske bukve; genetske posebnosti mezijske bukve in dileme glede uvrstitve te bukve v ustrezen taksonomski rang. S pomočjo raziskovalnih izsledkov Robert Bms utemeUuje odsomost mezijske bukve v slovenskem gozdu. Zanimiva sta vloga in pomen ledenodobnih zatočišč bukve ua ozemlju današnje Sloveniji, na Balkanskem in Apeninskem polotoku pri ponovnem naseljevariju bukve v srednjeevropski prostor po ledenih dobah. Opravljene raziskave pojasnjujejo, da se parametri preučevane genetske variabilnosti bukve v srednji in jugovzhodni Evropi po velikostnem redu dokaj dobro ujemajo s tistimi, ki so jih zoanstveniki ugotovili v dmgih predelih Evrope. Analb..e 9 izoencimsk.ih sistemov bukovih popu lacij iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so bili kodirani z 12 lokusi, so pokazale, daje polimorfizem zastopan na vseh 12lokusih. Odkritih je bilo 43 različnih alelov oz. 3,6 ale!a na lokus, v Sloveniji pa 34 različnih alelov oz. v povprečju 2,8 alela na !okus. V srednji in jugovzhodni Evropi genetska variabilnost bukov ih populacij raste od severozahoda proti jugovzhodu. Po številu alelov in povprečnem številu ale lov na !okus so najbogatejša jugovzhodna območja bukovih populacij - Stara planina in vzhodno dinarsko območje - kar kaže na njihovo večjo genetsko raznolikost. Tudi v Sloveniji je ugotovljena izrazitejšagenetska variabilnost pri južnih bukovih populacijah. Na vsem obravnavanem prostoru so razlike v povprečni ugotovljeni beterozigotnosti (Ho) med geografskimi območji razmeroma majhne in je pogost pojav deficita heterozigotnosti. Genetska diferenciacija bukovi.h populacij je na vsem proučevanem prostoru, tudi v Sloveniji. razmeroma nizka. Kljub temu analize na območju srednje in jugovzhodne Evrope omogočajo izrazito geografsko pogojeno združevanje bukovih populacij v dve skupini Prva obsega populacije večjega dela srednje Evrope in sega na jugu do centralnodinarskega območja. Druga, manjša skupina pa se zajeda predvsem na vzhodnodinarsko območje, Staro Planino in Rodope, torej prav na ozemlje, na katerem je bukev največkrat identificirana kot mezijska bukev. Robert Brus meni, da diferenciranost mezijske bukve ni dovolj izrazita, da bi ji prisodi li rang samostojne vrste; primernejši bi bil rang pod vrste, in sicer Fagus sylvalica subsp. moesiaca (Maly) Czeczott. Na osnovi uporabljene gostote mreže analiziranih populacij v Sloveniji in ugotovljene genetske diferenciranosti ni mogoče odlaiti obstoja razl.ičnih ras oz. tipov bukve v Sloveniji. Študija v veliki meri potrjllje hi potezo o obstoju mikrorefugijev bukve na ozemU u današnje Slovenije, ki jo podpirajo tudi številna odkritja slovenskih palinologov. Pri nastanku in razvoju današnjih bukov ih gozdov v Stoveniji so omenjena bukova zatočišča bolj pomembna, kot smo misllli do danes. V prid lokalnemu nastanku bukov ib gozdov na jugovzhodnem območju Alp govo1i več odkritij, med njimi tudi podatek, daje bila koncentracija bukovega peloda še pred 9.000 leti najvišja na Balkanskem polotol