Iz dnevnika malega Šiškarja
Sreda
Moja teta je v službi na občini in jaz sem vedno sitnaril, da ne vem, kaj je to občina, nakar jc zadnjič popustila in sklenila, da rae lepega dnc popelje s seboj v službo.
Jaz bom šel na občino, jaz bom šel na občino, sem skakal od veselja. Komaj sem čakal, da mi je mama oblekla praznično obleko in že sva s teto stekla proti zgradbi skupščine občine, kot se ji uradno reče.
Ko sva prispela <lo občine, sva si nekaj časa ogledovala krasno hišo, nato pa sva sklenila vstopiti. Teta je prijela za kljuko in odrinila vrata. Nič. Potem je prilisnila močneje in je bilo spet nič. Meni se je zde-lo hecno. Jasno, da ni mogla odpreti vrat, ko pa je bila avla nabasana i, delovnimi ljudmi in občani. »Kaj so vsi prišli gledat občino?« sem vprašal teto. »Nak«, je rekla, »občina jih figo briga, radi bi plin, danes delijo ku-pone«.
»Kam pa rineš?« se je zadrl močan mo-žakar v usnjenem suknjiču.
»Noter!« je pojasnila teta, jaz sem pa po-kimal, ker se mi je zdelo, da ji ne verjame.
»Si zniešana? Jaz čakam tu že dve uri, ti pa prideš in hočeš kar noter?« je bil us-njeni ata zelo hud. Vprašal sem teto, če je to njen kolega, ker sta si tako bli/u, pa je samo odkimala.
»Ampak, tovariš, moooram naprej!« je rekla teta in ji je šlo že na jok.
»Jaz tudi moooram naprej, ampak so bili drugi že pred mano in rnoram stati v vrsti. Počakat!«
»Ampak jaz sem tukaj v službi!« je teta ubrala drugo vižo.
»Aha. S takšnimi fintami me hočete. V službi tukaj, a? Jaz sem pa predsednik ZlSa, prosim.«
Potem se je iz gneče pojavil tetin znancc in je usnjenega moža prepričal, da je žen-ska res v službi na občini in naju je spustil naprej. Ampak le za nekaj dccimetrov, kajti gneča je bila tolikšna, da se ni dalo naprej.
Teclaj je nekaj zazvončkljalo in nekdo je zavpil: »Tule hočejo neki tipi izstopiti iz lifta.«
»Nič. Kar nazaj naj gredo. Ni prostora!« se je zadii nazaj in oni so se odpeljali spet nazaj v višave.
Potem sva čakala še nekaj časa, nakar sem se občine naveličal in odšel domov.
Ata sem spraševal, zakaj se ljudje tako drenjajo, ko je pa vendar delovni dan in bi morali biti v službi. Ata se je tisti hip počil po čelu in zarjul: »Pliiiiin!« Nakar je stekel po stopnicah. Ne vem, kaj mu je, saj imamo pri nas doma mestni plin, toda on je že vi-hral proti občini...
Naslednji dan je v časopisih pisalo, da je že dopoldne zmanjkalo kuponov in da sq tisti, ki so prišli popoldne, iz službe, ostali praznih rok.
Jaz teh odraslih ne razumem. Zakaj so se drenjali tam tisti, ki plina ne potrebujejo? Zakaj niso stvar organizirali lako, da bi do-bil plin samo tisti, ki ga potrebuje?
Ko bom velik, bom najbrž že razumel. Ali pa tudi ne ...
^.              ^ % A                                  <   >'     .