Polfnin« platana t pofovl«! Spedizione in abbonamcoto paciale Prezzo • Gena Ur O.sti Štev. 39 F Ljubljani, v četrtek, 18. februarja 1943-XXI teto VIII. Izključna oooblaščenka ca Izvora U utone PubblleiU Itallana & oglaSevanje Italijanskega Id tujega Aid Milana Uredoiltte lo apra*Di Uopltarieva 0. Ljubljana. Bedazlone Ammtntatrazlooei Kopitarjeva & Lnblana. Jonceealonarla eeelnslva pet la pubbUelti dl provinienea Paliana ed oatera« Uniona PubbUelti llailana & A- Milana Vojno poročilo št. 998 Uničenje novih nasprotnikovih skupin | ■ «VV n ■ ■■■ na bojišču v Tuniziji Italijansko nradno vojno poročilo štev. 898. pravi: Včeraj so krajevni nastopi na t u n i z 1 j -skem bojiščn privedi* do uničenja osamljenih nasprotnikovih skupin, do zajetja novih vojnih potrebščin in do uničenja težkih tankov. Letalstvo je bilo delavno na obeh straneh. Protiletalsko topništvo je sestrelilo dve angleški letali. Pri poskusu napada na Castelvetrano so streli iz obrambe zadeli š'irimotorno letalo, ki je treščilo na tla blizu kraja Porto Palo. Ogorčene bitke ob Azovskem morju, pri Orlu in Harkovu Novi sovjetski napadi pri llmenskem jezeru, Volhovu in Ladoškem jezeru spodleteli — Hude sovjetske oklepne izgube — Odrezane zavezniške sile v Tuniziji so bile uničene Ilitlerjev glavni stan, 18. febr. Nemško vrhovno poveljstvo je včeraj objavilo tole uradno vojno poročilo: Na odseku severno od kubanskega mo stišča je bil močnejši napad zavrnjen s hudimi izgubami za Sovjete. , Na prostoru med Azovskim morjem in odsekom jugovzhodno od Orla, posebno v Ilarkovu inokrog njega, se nadaljujejo ogorčene borbe. Severno od Kurska je sovjetsko napadalno delovanje v primeri s prejšnjimi dnevi ne- Letonski tisk odgovarja sovjetskim trditvam o svoječasni »prostovoljni« priključitvi baltiških držav Rusiji Riga, IS. febr. s. Glavni ravnatelj v leton-skem notranjem ministrstvu general Dankers se v članku pod naslovom: »Letonskj odgovor na moskovske laži,< objavljene v najbolj razširjenem letonskeiin listu »Tevija«, bavi z_ zatrdili moskovske »Pravde«, po kateri se je le-lonski narod pred nekaj leti prostovoljno pridružil Zvezi sovjetskih republik. Noben Leto-nec, izjavlja general Dankers, ni želel uničenja letonsko države, kar je bila storila sovjetska zveza. Nihče ni bil za priključitev Sovjetiji. To so hoteli od vsega začetka le boljševiki. Posrečilo se jim je, da so znali spretno zakrivati svoje prave cilje in so uprizarjali »prostovoljne« volitve, pri katerih so bili vsi Letonci »prostovoljno« vrženi iz volilnih prostorov. Posledica tega glasovanja je bila, da so dobili v volilnih žarah celo vrsto glasovnic, polnih groženj na račun judov in boljševikov, ki se jim je posrečilo ponarediti volilni izid tako, da je število oddanih glasov za 20% preseglo število volilnih upravičencev. Moskva Di danes, tako pravi ciankar dalje, roda zabrisala preteklost in stvar zaobrnila tako, kakor da so bile tiste volitve izraz svobodne volje letonskega ljudstva, dnsiravno boljševiki sami tega niso niti prej ver jeli, niti ne verjamejo danes. To je bil tudi raziiog, zakaj so Rusi začeli takoj s prisilnim preseljevanjem velikega števila leton-»kih državljanov, kajti ljudstvo je pri volitvah pokazalo, kakšne »simpatije« goji do rdečih samosilnikov. Prava resnica, pravi general dalje, pa je ta, da je letonsko ljudstvo tudi pri tej priložnosti pokazalo svojo odločno in nepreklicno sovraštvo do sovjetskega režima. Ako pa Stalin in njegova »Pravda« zdaj zatrjujeta, da se je letonsko ljudstvo prostovoljno priključilo sovjetski zvezi, potem se dvigajo proti tej goljufiji prav visi letonski državljani in ponovno potrdijo svoje neugasljivo sovraštvo do Moskve in do vseh tistih, ki se mislijo s takšnimi lažmi okoristiti. koliko popustilo. Sovjetski sunki so bili odbiti, krajevni vdori pa zaustavljeni. Jugovzhodno od limonskega jezera ter med Volbovom in Ladoškim jezerom je nasprotnik nadaljeval svoje napade z novo privedenimi močnimi pehotnimi in oklepnimi silami. Tudi na tem bojišču so bojujoče divizije dosegle nov obrambni uspeh. Več sovjetskih skupin jo bilo popolnoma uničenih, topništvo pa je razbilo s strnjenim ognjem sovjetske rezerve že na izhodiščnih postojankah. Samo jugovzhodno od Ilmen-skega jezera je bilo uničenih 43 oklepnikov. Na vsem vzhodnem bojišču so sovjetske čete izgubile 101 oklepnik. Na prostoru napadalne akcijo na tuniškem bojišču so bile včeraj popolnoma uničene odrezane zavezniške skupine ter uničenega ali zaplenjenega še mnogo vojnega gradiva. Nemška brza vojna letala so izvajala nizke napade proti angleškim motoriziranim četam in lih razpršila. Pri dnevnih napadih ameriškega oddelka bombnikov na pristaniško mesto ob francoski atlantski obali je bilo v letalskih bojih sestreljenih 8 štirimotomih letal. Letalstvo je napadlo podnevi z dobrim uspehom neki pristaniški kraj v južni Angliji, preteklo noč pa so bojna letala s številnimi rušilnimi in zažigalnimi bombami obmetavala pristaniško in industrijsko področjo Swan-sea. Krajša bojna črta na vzhodu obeta silnejši naskok spomladi Miinehen, 18. februarja s. List »Milnchener Neueste Nachrichten« popisuje značilnosti trdega zimskega vojskovanja na ruskem bojišču ter pravi, da so morali Rusi po oddihu dveh dni, ki je bil potreben zaradi izčrpanosti napadalnih divizij, pripel jatti novo čete v prvo bojno črto. Pripeljali so jih z drugih odsekov in iz zaledja tet znova začeli napadati. Jasno je, nadaljuje list, da ei bo nasprotnik še dalje prizadeval pogaziti razporejene nemške čete; saj je v nekem smislu prisiljen, da vztraja pri svoji dosedanji taktiki. Ne sme namreč odnehati od napadov ter 6e mora za vsako ceno truditi, da ei osvoji svoje cilje, preden bo odjužilo, ker se bo vse dolgo bojišče tedaj spremenilo v blatno morje. Nemško vrhovno poveljstvo je imelo na izbiro dvoje: da se na določeni črti spusti v bitko ter številčno silnejšiin boljševiškim trumam postavi nasproti večji vojaški polet in hrabrost nemških čet, ali pa da se umika na bojne črte v zaledju ter nasprotniku prizadene kar najhujše izgube. Na bojni črti v zaledju bi lahko nastopila Razprave o razdelitvi angleške svetovne države in o novi kolonialni ureditvi sveta Lizbona, '18. februarja, s. Ali naj razkosamo imperij? — to vprašanje izčrpno preučuje v dolgem članku angleška revija »News Rewiew«. Od oktobra 1W0, oziroma odkar je Velika Britanija odstopila Združenim ameriškim državam v najem nekatera pomorska oporišča v Zahodni Indiji kol odškodnino za 50 rušilcev, ki jih ji je dala Amerika, angleški črnogledi neprenehoma trdijo, »da bo Amerika nadomestila angleški imperij«. \Ven-dell VVillkie naj bi bil tisti, ki naj končno reši to vprašanje, ko je pripravil Churchilla do tega, da jo odgo*"»ril na njegove pomisleke; Anglija bo obdržala, kar ima. Tudi južnoafriški ministrski predsednik Smuts je zavzel svoje stališče do tega vprašanja v nekem članku, ki ga je prinesla revija »Life«. On naj bi bil zagovornik naziranja, da je bil stari angleški imperij v zadnjih zdihljajih že konec 19. stoletja. Kolonije, ki leže ob križiščih v vojaškem oziru važnih žil, naj bi po vojni dobile še prav poseben pomen. Upravljali naj bi jih zaradi splošne varnosti tudi drugi narodi. Tako si Smuts predstavlja, da bodo v meddržavnem 6vetu, ki jih zanima usoda Zahodne Indije in Afrike, zastopane tudi Združene ameriške države. Združenim državam bi bilo treba dali enakopravno mesto pri urejevanju mednarodnih kolonij. Smuts pa ni edini, ki misli, da bi bilo treba angleški imperij razdeliti, pripominja dalje omenjena revija. Med drugimi je takšnega mnenja tudi bivši guverner združenih indijskih pokrajin lord Hayley, ki je še lani dejal Kanadčanom, da bo v bodoče treba razdeliti angleški imperij tudi med dfuge narode. Tudi on se ogreva za to, da se bstanovi meddržavni svet zainteresiranih narodov, podobno kakor se za to zavzema tudi Smuts v svojem omenjenem članku. Toda pri tem An-gHjo dejansko podpirajo Združeno ameriške države. Tako sta se že dve osebnosti, ki zavzemata Rodilna mesta pri izvajanju imperialne politike, izrekli, da sta za razdelitev angleškega imperija, la tudi Se drugi naravnost podpirajo misel na popolno likvidacijo imperija. Po njihovem mnenju bi bilo treba dati narodom jk> kolonijah samostojne vlade, dočim bi se Anglija umaknila na svoje otoke. • . ^'a.s'ednje vprašanje, ki nastaja v zvezi s lem, je: Ali bodo tudi drugi imperiji delili usodo britanskega? Ali ne bi bilo bolje znova porazdeliti odgovornost za kolonije med napredne narode ta-Ko, da bi ta delitev zajela ves svet? Če hočemo *e živeti v miru, je naravno, da bi takšno poprave morala bili udeležena tudi Amerika, ' Kako pa bo treba ravnali s Sovjetsko Rusijo? Tisti, ki zastavljajo to vprašanje, morajo prej odgovoriti na neko drugo vprašanje, namreč. Ali je današnja Sovjetska zveza sodobna izdaja včerajšnje carske Rusije, ali pa zveza svobodnih ljudi, ki imajo popolnoma enake pravice? Sicer pa, kakšen bo vpliv Sovjetske Rusijo na mirovna pogajanja? Angleži si morajo potem najprej zastaviti vprašanje, ali je njihov imperij res 'državna skupnost, ali pa samo »tovarna težkih delavcev, ki se znoje za Anglijo«. Nekaj pa je gotovega; Prerojenja britanskega imperija po starem vzorcu po vojni več ne bo. tudi večja sila v orožju, ki 60 jo med tem časom tamkaj nabrali. Ne vedo, kako in kje poteka obrambna črta, ki si jo je izbralo nemško vrhovno poveljstvo, toda že zdaj je jasno, da bo skrajšanje bojne črte nudilo vse prednosti krajših zvez in bolj koristne razporeditve nemških čet. Ilim, 17. februarja, s. »Times« posveča uvodnik vojaškemu pregledu nastojiov rdeče vojske, ki še vedno — tako zatrjuje omenjeni list — prodira dalje, čeprav bi bilo po mnenju mnogih vojaških strokovnjakov treba malo oddiha, da se preuredi služba. O nemški vojski »Times« priznava, da je bil njen umik na kavkaškem področju izveden po ukazu s pristojnih mest, ter piše: »Vsekakor smemo 6od>iti, da bo nemško vrhovno poveljstvo skušalo postaviti obrambno črto od Brijanska preko Dnje-provega kolena do Perekopske ožine, da bi na ta način tako skrajšalo bojno črto, da bi potem lahko izvajalo številne važne premike. Ce Rusi tega načrta ne bodo mogli preprečiti, — pripominja ugledni britanski poluradni list — bo treba zaupati zagotovilom predsednika Churchilla, ki je dejal, da bo storjeno vse, kar bo le v človeških močeh, da bodo britanske in ameriške čete z največjo naglico in silo ter na obsežnejšem področju udarile na sovražnika.« Tišji glasovi o angleškem napredovanju v Birmi Bangkok, 18. febr. s. Tukaj poudarjajo, da so zavezniški vojaški krogi v začetku zagnali grmečo propagando zaradi nekakšnega močnejšega angleškega napredovanja v Birmi Zdai so ti krogi dosti bolj tihi in so mogočno napredovanje zmanjšali na dosti skromnejšo mero majhnih tipalnih nastopov Začasni angleški vrhovni poveljnik zavezniških sil v Indiji, sir Allan Hertley. je namreč izjavil: “Z majhnimi tipalnimi nastopi v Birmi nadaljujemo in vemo, da Japoncev ne smemo podcenjevati. Spori v angleški zbornici zaradi mešetarjenja z načrti za izboljšanje socialnega položaja delovnih slojev Stockholm, 18. februarja, s. O seji angleške spodnje zbornice, na kateri so govorili o znanem socialnem načrtu lorda Beveridgea, je londonski dopisnik švedskega lista »Aftonbladet«, ki je bil navzoč na seji, napisal sledeče; Ta Beveridgeov načrt, ki naj bi zagotovil britanskemu ljudstvu po vojni boljše socialne pogoje, je in bo ostal vzrok burnih sej Razburjenje se je sprožilo, ko je John Anderson izjavil, da je vlada pripravljena v bistvenih točkah sprejeti Beveridgeov načrt, vendar pa je treba načrt nekoliko omiliti. Takoj so se dvignili in odšli iz zbornice nekateri delavski poslanci in se sestali v posebni sobi. Tam so sestavili spomenico, v kateri je bilo rečeno, da je delavska stranka v parlamentu zelo nezadovoljna s stališčem vlade. Posledica tega koraka je dvojna, kajti delavska stranka grozi z razcejx>m in bi se potem zveza Churchill, Athleez in Sinclair morala pripraviti na to, da bo doživela več nasprotnih glasov, kakor pa jih je imela na spomlad 1940, ko je Churchill prevzel oblast od Chamberlaina. Položaj sc mnogim zdi močno nevaren in težak. Liberalni Ust »News Chronicle« dolži vlado, da je izobesila belo zastavo pred zahtevami velikih britanskih kapitalistov. List »Daily Telegraph« pa ogorčen odgovarja in zatrjuje, da poskušajo laburisti uprizoriti upor v stranki. Položaj delavskih ministrov Atleeja, Be-vina in drugih v vladi je zaradi tega močno nejasen in mnogim se zdi, da bo potreben poseg Churchilla samega, in sicer s posebno izjavo v spod- njem domu. Vsej tej komediji v spodnjem domu je prisostvoval sovjetski veleposlanik Majski, zraven njega pa je sedel sestavljalec socialnega načrta lord Beveridge. Končno šfevilo žrtev zadnjega angleškega napada na Milan Rim, 18. februarja, s. Končno ugotovljeno število žrtev zadnjega letalskega napada na Milan je naraslo na 85 mrtvih ter 422 ranjenih, od tega 200 bolj ali manj hudo ranjenih, ki so jih spravili v mestne bolnišnice. Imena mrtvih in ranjenih bodo objavljena v mestnih dnevnikih. Kje je Anglija izgubila svojo največjo bitko? Stockholm, 18. bebr. s. Newyorški dopisnik lista »Daily Mirror« prinaša presenetljiv članek, v katerem osvetljuje sedanie razmere med Angleži in Amerikanci. List piše: Naša zlagana skromnost je največja ovira, da bi dosegli kak dejanski uspeh pri Amerikancih Rečemo lahko celo, da največji poraz, ki ga je Anglija pretrpela v tej vojni, ni bil v Franciji, ne na Kreti, ne na Malaji, temveč v Združenih državah Tam smo dejansko izgubili veliko propagandno bitko Šibka in nepomembna prizadevanja, s katerimi smo si hoteli pridobiti spoštovanje in sočustvovanje Amerike, so žalostno spodletela. Pravi zmagovalci v Ameriki so izo-lacionisti, tisti, ki sovražijo Angleže in vse ameriško ljudstvo, ki prav nič ne želi, da bi iz te vojne izšel angleški imperij zmagovit. »Dokazila o bedastočah« nasprotnikovih Rim, 18. februarja, s. Včerajšnja »dokazila o nasprotnikovih bedastočah« poročajo: Stockholm: iz Newyorka je dobil list »Aftonbladet« novico, naj bi papež privolil, da bo sprejel posebno sovjetsko odposlanstvo, ki naj bi že v prav bližnji bodočnosti prišlo na kratek obisk v Vatikan. Po tej novici naj bi bila italijanska vlada sovjetski komisiji že dala potrebno dovoljenje za orehod čez italijansko ozemlje. Izreden uspeh nemške vojne poštne službe Berlin, 18 februarja, e. Uradno poročilo nemške vojne poštne službe kaže, da so 1. 1942. vsak dan poslali z bojišč v domovino in narobe povprečno 12 milijonov in pet 6to tisoč pisem, dopisnic, brzojavk, zavojev in denarnih nakaznic. Poročilo govori tudi o napornem delu, ki eo ga imeli s tem, da eo kar moči pospešili poštno službo med raznimi bojišči in domovino. Dostava je Cesto za 12 ur prehitela čas. ki je bil poprej potreben za pošiljanje. Naposled govori poročilo še o uslužbencih vojaške pošte ter prikazuje njihovo požrtvovalnost pri opravljanju težke službe. Sleherni dan se morajo boriti s hudimi težavami, zlasti še tisti, ki morajo pošto dostaviti ali odnesti s prvih bojnih črt. Večkrat so se morali spoprijeti z oboroženim nasprotnikom. A poročilo zaključuje, da so bile izgube te zaslužne milice doslej zelo majhne: saj jih je padlo eairio 57, 9 od njih pa je bilo ranjenih in 25 jih pogrešajo. Japonski vojaki si pomagajo tudi na pustih Aleutskih otokih Tokio, 18. februarja, s. Japonski list »Jomiuri Hobi« je objavil dopis neke japonske vojne postojanke, ki prikazuje življenje japonskih vojakov na otokih Atsuta in Narugami. Megla, ki zavija Aleut-ske otoke v tej letni dobi, ko je dan dolg samo tri ali štiri ure, ne more ovirati stalno marljivih japonskih čet. Zdaj so zemljo toliko zrahljali, da so lahko nasadili nekaj povrtnine, tako da bodo japonski vojaki poleg obilnih rib imeli še kaj druge hrane. Sleparski nameni ameriških denarnikov Ankara,, 18. februarja, s. Egiptska vlada je zavrnila ponudbo ameriške vlade, ki je hotela s posojilom podpreti pridelovanje bombaža. S tem posojilom so računali ameriški denarniki, da si bodo za dobo po vojni osvojili popoln monopol nad egiptskim izvozom bombaža. Nasprotno pa vse egiptske zahteve, da bi Amerika nudila neobbodno potrebne surovine in premog za egiptovsko industrijo, ki je v zelo velikih težavah, niso rodile uspehov. Število podjetij, ki morajo zapirati obrate, 6e čimdalje bolj množi. Egiptovska vlada preučuje zdaj načrt, kako bi porabo potrebnih surovin omejila na podjetja, ki imajo za narod največjo važnost. Vesti 18. februarja Na Sredozemskem morju so osna letala potopila kanadsko korveto »Luisburg«, ko je spremljala neki konvoj. Osem mož posadke pogrešajo. To je enajsta edinica kanadske vojne mornarice, ki je bila |x>topljena. Skupne človeške izgube v kanadski mornarici znašajo 833 mož. Na seji indijskega državnega sveta v New Ofdhiju je izjavil sir Allan Hertley, da je 4. ;ska divizija v borbah zadnjih mesecev ulla 15.000 mož. Iz Alžira je prispel v Kairo francoski general Catroux, ki je dejal, da bo jx> njegovem dosežen sporazum med De Gaulleoin in Giraud-jem, čeprav pogajanja trajajo že več mesecev. Kljub angleškemu pritisku na Egipt, naj uvede redne diplomatske zvezo s Sovjetsko Rusijo, jo predsednik egiptovske vlade Nahas paša sporočil, da to vprašanje za njegovo državo ni tako nujno in da mora vlada posvetiti največjo jKizornost stališču egiptovskih strank do tega predloga. Vojni izdatki Švice so znašali do konca lanskega leta 5.7 milijard švicarskih frankov, od katerih jo plačanih že 1.1 milijarde švicarskih frankov. Ameriški vojni cilj: preprečiti zmago Sovj. Rusije Zahteve po številčiti enakosti ameriške vojske s sovjetsko armado Rim, 18. februarja, s. Zaveznike Sovjetov za- vojne prepreči nov spopad in ohrani mir, je potrebno, da ohranijo Združene države izredno vojaško silo, ki bo stala ob boku zastopnikom, poslanim na mirovno konferenco. Neizogibno po- trebno je, da preprečimo, dokler je čas, zmago Rusije, ki bi obvladovala Evropo ter narekovala svoje postave evropskim narodom. Po vojni bo Evropa dosti bolj potrebovala mogočnega ameriškega orožja kakor pa plamenečih govorov kakega Henrvia Wallaceia«. končuje člankar. februarja, s čenja skrbeti morebitna boljše viška nevarnost zaradi kake ruske zmage. Znani ameriški časnikar Arthur Crock je objavil v listu »Newyork Times« članek, v katerem trdi, da se ameriški vojaški voditelji upirajo zahtevam civilistov po zmanjšanju števila ameriške vojske, češ da to število ne sme znašati manj kakor 11 milijonov mož, to pa zaradi tega, ker ti vojaški voditelji hočejo, da mora imeti ameriška vojska po vojni enako številčno moč kakor ruska vojska, Da se po koncu sedanje Partizanski rabelj Šuligoj - prijet Zver v človeški podobi, ki je pobil nad sto ljudi Ljubljana, 18. februarja. Kronika o vaeh partizanskih krvoločnostih je tako grozna, strahotna in pretresljiva, da človek ne more najti več prave besede, niti pravega izraza, da bi mogel dovolj zgovorno popisati ta nečloveška dejanja, ki j,ih pošten človek ne ntore doumeti in prisoditi ljudem z dušo, vestjo in srcem. Po že mnogih odkritih grozodejstvih, ki so jih izvrševali partizanski krvniki nad našimi ljudmi, prihajajo na dan še hujša zločinstva in še g rožne j ši umori. Tako so prijeli v Razoreki dolini pri Stari Vrhniki 32 letnega Šuligoja Emila, slovitega partizanskega rablja, ki je pri zaslišanju priznal nad sto umorov nedolžnih ljudi in do dna razgalil svojo podlo dušo, meneč, da bo rešil svoje življenje z ovajanjem svojih tovarišev-partizanov, s katerimi je prelival našo kri v lluzorski dolini. Krvnik Emil Šuligoj je služil kot hlapec v Blatni Brezovici pri posestniku Francetu Lavrinu, od predlanskega božiča dalje na Stari Vrhniki št. 78. Prvič je prišel s partizani v stik v Bevkah, kjer so sklicali »miting«, na katerem je govoril partizan »Ojuro« iz Borovnice, Takrat so mu dali letake, da jih je raznašal po Sinji gorici in nato Se trikrat po Blatni Brezovici. Tako je Šuligoj prehajal vedno bolj od dne do dne v partizansko službo ter partizanom delal vedno več uslug. Priznal jo dalje tudi. da je večkrat nosil krompir, ki so ga zbirali kmetje po partizanskih ustrahovanjih v Blatni Brezovici na določeno mesto blizu hiše »pri Jurešu«, kjer so ga nato prevzeli drugi. Vsega je bilo 400 kg krompirja, ki ga je nesel osemkrat po 50 kg. Partizan jo izdal svoje tovariše Slabeta Alojzija, Nagodeta Antona, Hladnika Antona, Gregorka Franca, Umeka Franca in Umeka Antona, ki so zbirali krompir. Poleti ga je spravil med aktivne partizane Ole Stanislav iz Notranjih goric. Najprej je bil v taborišču na Zaiarskih rupah, od koder so hodili pobijat, ropat in požigat v Podlipo, Zažar, Vrzenec, Horjul iin še drugam. Tamkaj je bil njegov poveljnik sloviti »Gad«. Udeležil se je napada na Št. Jošt, kjer so partizani oplenili zadrugo in zažgali prosvetni dom, pa so so morali kljub silni premoči v ljudeh in orožju umakniti in pustiti strojnico, prapor in Gadova znamenja. Kozolec gostilničarja Skvarče je Šuligoj 6am zažgal. Živila, ki so jih naropali v zadrugi, so odnesli na Rupe, kjer so jih hranili v podzemskem skladišču. Šuligoj je izjavil, da je pri tem napadu bilo mrtvih 12 partizanov, nekaj pa hujše ranjenih, katere so potem sami pobili. ,i Šuligoj — uradni rabelj Nekaj dni nato se je udeležil Šuligoj poboja Možinovo družine v Potoku pri Št. Joštu, katere je tudi pokopal. Od tod je odšel na Vranjo peč in bil zraven, ko so legionarji napadli partizanske položaje na Vranji peči. Takrat je partizanom poveljeval Krča »Cuč«. Šuligoj je priznal, da jo ustrelil ranjenega legionarja Modrijana Franceta iz Rovt in ga zakopal. Videl je tudi, kako so ubili župnika iz Zaplane. Zelo nazorno je popisal, kako so je pokojni župnik vedel pred smrtjo. Pravil je, da je bil nenavadno miren, hraber in neustrašen. Smrti se ni prav nič bal. Celo smejal se je, ko so mu na njegovo vprašanje, zakaj ga bodo ubili, odgovorili, da je izdajalec. »Obsodbo«, so izvršili tako, da so ga ustrelili, nato pa na pol mrtvega vrgli v prepad m nanj navalili skale. Z Vranje peči je odšel Šuligoj konec avgusta na Krim, kjer je opravljal službo rablja in grobarja. Njegovo pripovedovanje o tem njegovem poslu je tako grozno, da bi ne mogli verjeti, da se kaj takega sploh more dogajati, če ne bi bil kraj, kjer se je vso godilo, preiskan in vse te strahote potrjene. Gre namreč za znano krimsko jamo — 20 m globoko brezno — kamor so partizanske zverine pometale nad štiri sto nedolžnih slovenskih ljudi. Ta žalostni in gnusni posel je opravljal Šuligoj. Od svojih žrtev se spominja Janeza Šimnica iz Borovnice, Alojzija Novaka, Alojzija Buha iz Podpeči, Jožeta Rutnerja in Jožeta Novaka iz Notranjih goric. Glavni krimski poveljnik je bil po šuligo-jevi izjavi neki Štajerec s partizanskim imenom »Slon«. Eksekutivni vodja za »likvidacije« pa je bil dr. Cunder, ki je poveljeval pri ubijanju in je ljudi tudi sam streljal. Politkomisarji so bili: Ivan Pavlič iz Notranjih goric, Janez Tršar iz Bresta in Jože Ravnik z Iga. Poveljniki edinic pa so bili: Krča, Urnnek Ivan s štajerskega. Ignacij Pavlič iz Ljubljane (Vič) Skrivaj je Šuligoj odšel septembra meseca v Borovnico, kjer so po njegovi izjavi mučili partizani blizu vasi 52 ljudi, med njimi pet žensk, in jih pobili. Šuligoj je mučil 5 moških in pet žensk, feni je odsekal desnico v zapestju, eni odrezal uho, vsem petim pa porezal prša. Moške je zbadul z nožem po obrazu, nato jih pa poklal. Iz Borovnico je odšel na Ljubljanski vrh, kjer je bil njegov poveljnik Janez Kavčič, pair- Statvo-mchanične kupimo. Vse širine! Ponudbo je poslati upravi »Slovenca« pod »Statve-1030«. tižansko ime »Maček«, politkomisar pa Milan Leskovšek ali »Leskovec«. K Comu v Nazorsko dolino je Šuligoja poslal partizan Janez Lučnar iz Vnanjih goric z nalogo, da l>o nosil pošto in pazil, če se ne bližajo kje »beli«. Prišel je tja takoj po božiču in že dvakrat nesel pošto na žažarske rupe. Dne 9. januarja, je prišlo k Cornu okrog 20 partizanov, ki jih je vodil dr. Cene Logar. Tokrat je Logar obetal, da bo kmalu konec vojne in da bo zmagala SSSR. Vse to ie rabelj Šuligoj Emil pripovedoval vpričo več ljudi. Njegova priznanja so zasliše-valce kar _ pretresla, da mu niso mogli vsega niti verjeti. Ko pa so mu prebrali zapisnik njegovega pričevanja, ga je lastnoročno podpisal. Razumljivo je, da je Šuligoja doletela pravična kazen in da so ga ustrelili. Tako je končal partizanski rabelj, večna sramota za našo zemljo in kričeča obtožba zločinskih »osvoboditeljev«, ki so ljudstvu povzročili grmade gorja in ponižali v krvoločne zveri nevedne ljudi, ki so si poprej z delom znali služiti vsakdanji kruh. i Natečaj za propagandno turistični naraščaj Navodila: 1. Pokrajinsko poverjeništvo za tujski promet priredi razstavo propagando-turističnili plakatov, ki bo od 12. do 27. junija t. 1. v Jakopičevem paviljonu. 2. Na razstavi lahko sodelujejo vsi umetniki ljubljanske pokrajine z enim ali več deli, ki pa morajo biti podana učinkovito in razumljivo z umetniškega kakor tudi dokaznega stališča glede načina življenja ali pogleda na pokrajino ljubljanske pokrajine, tako da ie mogoče takoj oblikovati motiv propagando-turističnega pomena. Kompozicije v barvah, dimenzija 0.70 širine in 1 m višine morajo biti pripravljene za takojšnjo reprodukcijo za tisk in barve. 3. Oni, ki želijo sodelovati pri razstavi, morajo sporočiti svoj pristop Pokrajinskemu poverjeništvu za tujski promet, Ljubljana, Gledališka ulica 11„ do 20. maja z označbo števila del in naziva motivov, ki bodo predložena. 4. Dela morajo biti poslana v Jakopičev paviljon v terminu, ki bo šele določen. Na hrbtu morajo nositi plakati osebne podatke tekmovalca, naziv motiva in ev. prodajno ceno. 5. Razsodišče, sestavljeno iz treh članov, Pokrajinskega poverjeništva za tujski promet, Združenja umetnikov in profesionistov, Državne turistične ustanove, bo prej pregledalo in nepristransko izbralo odgovarjajoča dela, ki se bodo tudi nagradila. Odločitve razsodišča so neizpodbitne. 4. Razsodišče ima na razpolago za nagrade 4000 lir. Nagrajena dela preidejo v last prireditelja razstave. S štajerskega Zensko zborovanje v Mariboru. V dvorani tvrdke Rotex v Mariboru jo bil sklican zbor žensko posado tvrdk Rotex, Jugotextil in Jugo-Ekta. Predavateljice, so obravnavale kuhinjske točaje, v katerih se delavke uče pripravljati zdravo in izdatno hrano s preprostimi sredstvi. Nadalje šo govorilo o oblikovanju dnevnega življenja in o vzgoji otrok, ki so poverjeni posebnim negovalkam, s katerimi 66 igraje nauče nemškega jezika. Dekletom, ki niso preveč obremenjena z delom in skrbmi, je bilo naročeno, naj širijo vedro in prijetno razpoloženje. Podobna zborovanja so bila tudi v drugih večjih mariborskih podjetjih, kjer so večinoma zaposlene ženo in dekleta. V Slovenski Bistrici priredi domnči godalni orkester 16. t. m. zvečer svoj drugi koncert. Uspela premiera. V mariborskem gledališču so uprizorili znano Ziehrerjevo opereto »Potepuhi«. Poročila pravijo, da jo bila premiera skrbno pripravljena in da so vse predstave razprodano. Zlasti so odlikuje Dagmar Šumi v vlogi plesalke Mimi. Smrt pod tovornim avtom. Pretekli Četrtek zvečer se je primerila na klancu pred Slovensko Bistrico usodna smrtna nesreča. 12 letni šolar Pu-šič Janko z Jožefovegaa hriba je šel iz šole domov. Nesreča pa je hotela, da ga je priklopnik tovornega avtomobila podrl in so mu sla kolesa čez trup in glavo. Obraz je bil kar stisnjen. Otroka so našli mrtvega v mlaki krvi. Poleg siro-mačka je v krvi ležala šlruca kruha, ki jo je nekaj minut prej kupil pri peku. Neznani vozač se ni zmenil za žrtev in je zdirjal dalje. Išče ga policija. Smrtna kazen za ljudskega škodljivca. Dne 28. januarja jo bil v Leobnu usmrčen 46 letni Anton Komernik, ki ga je posebno sodišče obsodilo na smrt, ker si je v okrilju zatemnitve prisvojil najmanj 300 jx>Stnih zavojev, med njimi tudi pošiljke za fronto. Izmena izrednega komisarja pri Rdečem križu v Ljubljani Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino na podstavi člena 3. kr. ukaza z dne 3. maja 1941-XIX št. 291 in ker mora izredni komisar pri Rdečem križu v Ljubljani prvi kapetan zdravnik dr. Franc Buc-ceri. ki je bil imenoval z odločbo z dne 20, novembra 1942-XXI št. 111, zaradi premestitve zapustiti svoje mesto, odloča: Na mesto prvega kapetana zdravnika dr. Franca Ruccerija se imenuje za komisarja pri Rdečem križu v Ljubljani kapetan zdravnik Italijanskega rdečega križa dr. Cattaneo Unkas. Ta odločba stopi takoj v veljavo in se objavi v Službenem listu za Ljubljansko pokrajino. Obvezrcosf poseka vzdolž zemljiškega poseka na ozemlju občin Kostanjevica—šf. Jernej— Orehovica in Brusnice Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino odreja: Člen 1. Obveznost poseka po naredbi z dno 8. maja 1942-XX št. 87 ee razširja nadalje na zemljiški pas vzdolž črte, ki poteka od reke Krke severovzhodno kraja Kostanjevica v južnozahodni smeri čez ozemlje občin Kostanjevica—št. Jernej— Orehovica in Brusnice, v smislu planimetričnega načrta, ki ga obmeji vojaško oblastvo z znamenji, postavljenimi v naravi vpričo predstavnikov prizadetih občin in ki se vriše v katastrski zemljevid, ta pa se razgrne na vpogled občinstvu pri uradih zadeanih občin. Člen 2. Vzdolž črte iz člena 1. določijo vojaška oblastva notranji in zunanji rob pasu; ki naj se izseka na srednjo globino 300 m, kar se lahko zoži ali razširi glede na potek tal in označijo to z znamenji, postavljenimi v naravi vpričo predstavnikov prizadetih občin. Člen 3. V 15 dneh od dne določitve poteka planimetrične črto pasu po načinu iz člena 1. se mora posekati ulica, globoka vsaj 30 metrov po črti, zarisani v naravi. V 60 dneh od istega dne se morata dokončati posek in odvoz losa z vse površine, ki jo zadeva obveznost poseka. Člen 4. S posekom pridobljeni les morajo lastniki, kolikor je za to prikladen, obdelati v partijah po merah, ki jih določi vojaško oblastvo ,kateremu se morajo te partije tudi ponuditi v nakup. Člen 5. Nespremenjeno veljajo za posek pasu iz prednjih členov določbe, za kršitelje teh pa kazni iz naredbe z dne 8 .maaj 1942-XX št. 87, kolikor ne nasprotujejo predpisom te naredbe. Lastnikom, ki bi lesa ne obdelali in partij ne izročili vojaškemu oblastvu po prednjem čienu 4., se les zapleni, kjer koli bi se našel. Člen 6. Ta naredba stopi v veljavo na dan objave v službenem listu za Ljubljansko pokrajino. Razpust telesno-kulturnega društva »Atena« Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino na podstavi člena 3. kr. ukaza z dne 3. maja 1941-XIX št. 291, proučivši stanje Telesno-kulturnega društva »Atena« s sedežem v Ljubljani in ki jo delovalo na vsem ozemlju bivše Jugoslavije, proučivši društvena pravila in smatrajoč, da je njegovo delovanje nepotrebno glede na novi položaj, nastali po razpadu bivše kraljevine Jugoslavije in zaradi ustanovitve drugih organizacij z enakimi nameni, za kakršne je bilo nekoč ustanovljeno to društvo, na ozemlju pokrajine, odloča: Telesno-kulturno društvo »Atena« se razpušča in se mora njegova imovina po členu 25. pravil v desetih dneh izročiti ljubljanski občini, ta pa jo izroči Italijanski Liktorski Mladini v Ljubljani, ki goji v svojem področju tudi »žensko telesno kulturo«. Ta odločba je takoj izvršna in se objavi v »Službenem listu za Ljubljansko pokrajino. Ljubljana, dne 16. februarja 1943-XXI. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino: Emilio Grazioli. Obvezno prijavljanje lesa za obdelavo Rim, 18. febr. s. Rimski uradni lisi objavlja ministrski odlok, ki ureja izdelovanje in razdeljevanje lesa za obdelovanje. Odlok določa med drugim. da morajo vsi — kmetje, trgovci, industrijci in obrtniki, ki imajo domač ali uvožen les za obdelavo na zalogi, za trgovanje z njim ali pa za porabo v domaačem podjetju, sestviti za vsako pokrajino, v kateri imajo skladišče lesa in žage, seznam prodaje in prejema, v skladu z vzorcem, ki ga je korporacijski odbor določil za razdeljevanje lesa. Tej obveznosti zapadejo tudi tisti, ki imajo v shrambi ali pod drugačnim naslovom les za obdelavo, ki je last drugih. Izjemo tvorijo le prevozna koncesionirana podjetja. Pokrajinski korporacijski sveti lahko v primeru potrebe ukažejo posameznim tvrdkam, da morajo voditi ločene sezname za vsako skladišče in vsako žago, ki jo imajo tvrdke v isti pokrajini. Vsi, ki neposredno izkoriščajo gozdove ali posamezna drevesa za pridobivanje lesa v kateri koli namen, morajo zapisovali v seznamu prejema in oddaje ves les za obdelovanje in ga mesečno prijavljati pokrajinskemu svetu tiste pokrajine, na kateri so rezani les pridobili. Vsi tisti, ki neposredno izrabljajo gozdove za pridobivanje lesa, morajo na vsako tri mesece prijaviti vse količine lesa. izvzemši les za kurjavo ali za predelovanjo v oglje. Prav tako morajo prijavljati les vse tvrdke, ki sekajo les v lastnih gozdovih. Ves les, ki ga imajo lastniki ali ohranjevalci prijavljenega, morajo imeti na razpolago za korporacijsko ministrstvo. Dve, tri z vrta Gospodarji in lastniki vrtov in vrtičkov že komaj čakajo, kdaj se bo zemlja prebudila in ogrela, da bodo lahko posejali in posadili prvo seme. Letos bodo izginile z naših vrtov rožice, namesto njih bo raslo zelje, solata in fižol. Ljubljančani smo že taki; radi gledamo cvetice, a še rajši imamo poln želodec. Ker ja v teh časih tudi zelenjava važno živilo, bo gotovo vsak nasadil čimveč povrtnine in le v bolj oddaljenih kotih, kjer bi zelenjava ne uspevala dobro, bomo videli skromne cvetice, ki so v prejšnjih časih bile na prvem mestu. Meseca februarja nimamo na zelenjadnem vrtu posebnega dela. Če gredic še nismo prekopali, naredimo to ob ugodnem vremenu čimprej. Zanimati pa se moramo bolj za seme. Ostanke semen lanskega leta in prejšnjih let skrbno pregledamo In preizkusimo njih kaljivost. Na plitev krožnik položimo okroglo izrezan pivnik, ki ga namočimo, nanj pa natresemo od vsake vrste po 50 ali 25 semen. Krožnik s semeni pokrijemo s stekleno ploščo, deščico ali trdim papirjem in skrbimo za stalno vlago. Ko prične seme kaliti, odstranjamo sproti izkaljena semena, na ostalih neizkaijenih pa izračunamo odstotek ka-ljivosti semen. Tako n. pr., če od 50 zrn vzkali 35 semen in ostane 15 neizkaijenih, je seme 70% ka-ljivo. Po odstotkih kaljivost! lahko izračunamo, koliko semena bomo porabili za setev. Čim manjša je kaljivost, tem gosteje moramo sejati. Po preizkusu kaljivosti lahko točneje naročimo svežega semenja, ker vemo, koliko ga bomo potrebovali. Seme naročimo čimprej, da ne bomo dobili ostankov! Le z dobrim semenom bomo dosegli boljšo žetev. Še nekaj lahko naredhno v tem mesecu, kar bo posebno veselilo one nestrpneže, ki bi že radi brodili po zemlji. Na vrtičku imamo gotovo nekaj drobnjaka Sedaj ga nekaj izkopljemo in posadimo v lončke ali zabojčke, ki jih postavimo na kuhinjsko okno in pravilno zalivamo. Drobnjak kmalu odžene in ga lahko že čez ne- kaj tednov prvikrat porežemo in uporabimo. Zelene bilke režemo tik pri tleh, da se lepše obrastejo. Drobnjak zalivamo z mlačno vodo in pazimo, da ne pride voda v porezana stebelca, ker bi ta drugače segnila. Za navadno gospodinjstvo zadostujejo 2—3 lonci drobnjaka. Lonci morajo biti na svetlem in Hoplem prostoru Doma pa si lahko pripravimo še eno delikateso, namreč rabarb»r6.’ Normalno pričnemo obirati rabarbarina stebla v mesecu maju. Ako pa rastlino silimo, dosežemo prvo žetev že v sredi ali do konca marca, lahko pa tudi prej. Sedaj v začetku februarja skopljemo na vrtu močne, dobro razrasle in večglave korenine rabarbare, ki jih prenesemo v temnejšo, a toplo klet (15—20 stop. C). Pri izkopavanju moramo paziti, da dvignemo korenine s čim večjo zemeljsko belo vred, da se ne potrgajo drobne koreninice V topli kleti napravimo v kotu majhno gredico iz dobre vrtne prsti. Sem postavimo korenine tesno drugo poleg druge in jih do vrha zasujemo z zemljo. Skrbeti moramo za stalno vlago. Radi toplote in vlage korenine kmalu odženo debele listne peclje, in ker so v temi, so lepo beli, mehki in jako okusni ter so res prava specialiteta. Seveda se nam bo to posrečilo, če so rastline dovolj močne in rasto na vrtu v dobri in gnojni zemlji. Rabarbaro lahko še na drug način primoramo, da nam da prej pridelek V ta namen poveznemo na korenine kar na prostem večji lonec, zaboj ali manjši sod in obdamo posodo okoli s svežim konjskim gnojem, ki ga pokrijemo z zemljo, da oddaja več toplote v notranjost. Gnoja, ki naj bo čimbolj slamnat, porabimo precej, saj mora obdajati posodo vsaj pol metra na široko. Toplota gnoja kmalu prisili korenine k življenju in odganjanju listnih pecljev. Vendar gre na ta način počasneje in ker je gnoj v sedanjih časih zelo drag, bo gotovo prvi način priporočljivejši Pri rabarbari uporabljamo samo listne peclje, ker vsebujejo listi, ki jih nekateri priporočajo za špinačo, preveč oksalne kisline, ki lahko izzove zastrupljenje. Zamažčaat @= 15 =© »V senci rimskega dvorca,« omenja Chateaubriand, »sta se dva starca (Pij VIL in kardinal Pacca) bojevala z močjo, ki je ves svet pehala na kolena. Človek, ki je pripravljen na smrt, je nepremagljiv... Sedemdesetletni duhovnik se je brez slehernega vojaka igral s cesarstvom.« Odlična ruska osebnost, ki je bila tedaj v Rimu, poroča o tem izrednem dogodku: »V Rimu je dvoje nasprotujočih si vlad. Pod | poveljstvom prve je vojaštvo, orožništvo, trdnjave, ječe: skratka vse,1 kar more pomagati naložiti poslušnost ter podkrepiti povelja in ukaze, toda te vlade nihče ne posluša, in če hoče doseči izvrševanje j povelj in ukazov, mora zmerom uporabiti silo. Nasprotno pa je druga vlada že ves čas brez vseh teh sredstev: zaprta je v nekem dvorcu { kakor v ječo, obdajajo jo sovražni oddelki, svojo voljo more objav- j Ijati ljudstvu samo s kratkimi sporočili; toda vsi jo brez nadaljnjega ' poslušajo.« Sicer pa se je sam Radet pritoževal zunanjemu ministru v Parizu, da »je papež veliko uspešneje poveljeval s svojim prstom, kakor Francozi s svojimi bajoneti.« Res je zanimivo in značilno, da se je upal razoroženi, nebranjeni in stari papež pogumno, vztrajno in nepremagljivo upirati Napoleonu, medtem ko so se mu oborožene evropske sile uklanjale. Je pa tudi | žalostno poučno in ponekod nič prida spodbudno ngotavljati, kako na vsem svetu ni bilo sile, ki bi si upala izreči eno samo besedo v prid papežu, dvigniti se v njegovo obrambo ali se samo postaviti na' njegovo stran. Kakor omenja neki znamenit žlvljenjepisec Pija VII., so se knezi celo jezili spričo papeževega odpora, ki je bil v očeh njihovih podložnikov zasmehovanje njih samih, ki niso znali drugega, kakor podlo in hlapčevsko izkati naklonjenosti francoskega cesarja, i Dopolnjeno jel Lahko si mislimo, kako je bil Napoleon jezen, ko je zvedel o pogumnem in nepremakljivem papeževem vedenju. Samo španska vojska in vojska, ki mu jo je napovedala Avstrija, sta mogli za nekaj časa zadržati izbruh njegove jeze. Vendar na to ni pozabil in po zavzetju Dunaja je dne 17. maja 1809 iz SchSnbrunna poslal dvoje odlokov. S prvim odlokom jo priključil papeško državo francoskemu cesarstvu, Rim je bil razglašen za »cesarsko in svobodno« mesto, ljudski davki niso prihajali več v papeško, ampak v cesarsko blagajno, ki je medtem našla način, da je ie papeških gospodstev utriila letno dva milijona, vendar pa dvorci, posestva in zasebno papeževo premoženje niso spadali pod davke in francosko sodstvo. Z drugim odlokom je uredil, da je tako imenovani svet, ki mu je predsedoval general Miollis, s prvim junijem prevzel vlado papeške države in da je s prvim januarjem 1810 dobila oblast ustavna vlada. Dne 10. junija so po vsem Rimu med veselim streljanjem razglasili cesarski odlok, ki so ga potem tiskanega razdeljevali po cestah, medtem pa so z Angelskega gradu sneli papeško zastavo in jo nadomestili s francosko. Ko Je kardinal Pacca prinesel papežu enega izmed listov, ki so jih delili po cestah, sta oba ponovila besede, ki jih je spregovoril naš Gospod na križu: »Dopolnjeno jel« Protestantski zgodovinar Thiers pripominja« »Napoleon je drzno dosegel vrh svojih nezaslišanih ravnanj, ko je sklenil vreči Pija VII. s prestola, mu vzeti žezlo in mu pustiti samo tiaro.. • Tako se je torej vedel pobudnik sporazuma!,.. Največji človek je samo še otrok, kakor hitro se da voditi svojim strastem.« Cesar je v nekem pismu z dne 10. junija pisal Miollisu; »Ne trpite nikakršnega upiranja. Tudi v papeževem domu zaprite vse tiste, ki spletkarijo zoper javni mir in varnost mojih vojakov, Ta duhovnik (tako je imenoval papeža!) zlorablja svoj položaj, toda zasluži manj prizanesljivosti kakor kateri koli drug.« V nekem drugem pismu z istim dnem je cesar ukazal neapeljskemu kralju Muratu: »Nobenemu pribežališču ne smete prizanašati (tu je jasno namigovanje na papeževo stanovanje), če ne bodo pokorni mojim odlokom, in pod nobenim t pogojem ne smete trpeti nobenega upiranja. Če bo papež zoper duha svoje države in evangelija pridigoval o vstaji in se hotel posluževati nedotakljivosti svojega doma, da bi dal tiskati okrožnice, ga morate zapreti.« V nekem drugem ukazu knezu Gaudinu, finančnemu ministru, je še tale cesarjeva misel: »Ravnajte s papežem prizanesljivo in pazljivo.. Lahko mu pustite pohištvo, podobe, orodje, dvorce, ki bi jih rad obdržal, in posestva, ki jih bo sam imenoval, sicer pa nikakor ne trpite nikakršnega upiranja.« Edino pepeževo orožje. Papeški dvor je zaradi večnega preganjanja, krivic, nasillja in plenjenja, ki so se po 2. februarju 1808 neprenehoma vrstila, imel razlog za strah, da bodo tudi papeža prijeli. Zato'so po velikem teflnu leta 1806 sestavili pismo, ki naj bi ga objavili zadnfi trenutek pred skrajno stisko, da bi se posvetilo trpljenje Cerkve v pravi lučL Se-s*«y°. *eSa pisma so zaupali kardinalu Di Pletru, papež pa ga je potrdil in ga dal tudi natisniti. Pismo o izobčenju je bilo torej že I. 1806 pripravljeno. Vendar je papež zmerom odlašal in ni uporabil tega duhovnega sredstva, medtem so dali vse iztise pisma celo sežgati. Nazadnje pa je papež sprevidel in začutil, da je posoda polna in da ni mogoče več nadaljevati. Kardinal Di Pietro je znova spisal pismo o izobčenju in v noči med 10, in 11. junijem so ga »v večen spomin« nabili na navadnih mestih, Pismo je zelo obširno. Papež najprej navaja krivice in kršitve prava, ki so jih prizadejali Francozi,, omenja, da je zmerom upal v izboljšanje razmer, »toda,« se sprašuje, »kaj je bilo iz našega upanja? Kakšne sadove je nazadnje obrodila tolikšna popustljivost in od-nehljivost?« Potem se pismo loteva kršitev prava, ki so jih prizadejali po 2, februarju 1808. »Ker samozvanci,« je zapisal, »niso nič dosegli z grožnjami, so se odločili za drugačno ravnanje: s počasnim, toda silno nevarnim in zelo brezbožnim preganjanjem so si prizadevali spodkopati naše življenje. Zato nas imajo zaprta v našem dvorcu kakor v ječi in po 2. februarju ni minil dan. da se ne b< pridružila kaka nova žalitev Svete stolice ali napad na našo zavednost.« IX. letni občni zbor Prirodoslovnega društva V kratkem bo izšel tretji zvezek Prirodoslovnega zbornika Ljubljana, 18. februarja. V predavalnici mineraloškega zavoda na vseučilišču je podal odbor Prirodoslovnega društva obračun dela v pretekli poslovni dobi. Skupščino ja vodil predsednik vseučiliški profesor dr. Alija Košir, Muzejsko društvo pa je zastopal namesto predsednika vseučiliškega rektorja dr. Kosa podpredsednik ravnatelj dr. Mal. Po počastitvi spomina 6 pokojnih članov vseuč, prof. Nikitina Va-siljeva, dr. Cbolewa, ki sla mnogo znanstveno delovala v društvu, dalje dr. Srečka Puherja, vseuč. prof. dr. L. Ehrlicha in višjih šolskih svetnikov Alfonza Pavlina in Ferdinanda Seidla, ki sta bila društvena častna člana, je predsednik poročal o društvenem delu ter zlasti podčrtal razveseljivo dejstvo, da so stiki med Akademijo znanosti in umetnosti ter Prirodoslovnim društvom poživljeni, kar je posebna zasluga predsednika dr. Vidmarja. Ti stiki so se pred prejšnjim oljčnim zborom nekoliko prekinili, vendar je uspelo, da so priznali zapisnik glede predajo Prirodoslovnega vestnika. Sedaj je odbor sklenil, da se stari zapisnik spet uveljavi. Nato je poročal o Zborniku. Pred koncem koledarskega leta naj bi namreč že izšel 3. zvezek Prirodoslovnega zbornika. Ko je društvo dobilo od Visokega komisariata lepo podporo 5000 lir, je odbor sklenil, izdati ta zvezek, četudi bi stroški s to podporo ne bili krili. Zvezek naj bi izšel na G ali 7 polah. Po nalogu upravnega odbora je stopil uredniški odbor v stik z znanstveniki, razposlal vabila in tako je upati, da bo zbornik izšel že v nekaj mesecih. Prof. dr. Kral je stavil formalni predlog, da prevzame izdajo znanstvenih del Akademija znanosti in umetnosti. K besedi se je oglasil g. Peternel rn načel vprašanje učinka izdaj poljudnoznanstvenih razprav za javnost. Urednik Zbornika (lr. Mario Rebek je pribil, da jo važno delo Zbornika tudi oblikovanje znanstvenega jezika (terminologija). Tajnik prof. dr. Maks Vraber je poročal, da ja imel odbor 3 seje, na katerih je obravnaval važnejše društvene zadeve, tako vprašanje društvenega gospodarstva in ureditev razmerja med Akademijo znanosti in umetnosti ter Prirodoslovnim društvom ter v zadevi prirodoslovnih razprav, v čemer je pokazalo predsedstvo Akademijo široko razumevanje in se je tako dosegel časten in koristen sporazum. Odbor jo nadalje razpravljal o 3. izdaji Zbornika Prirodoslovnega društva, za katerega so priprave že v teku in je Visoki komisariat že odobril 5000 lir podpore. Manj važnejše ali pa nujne zadeve je reševal ožji odbor. Ob koncu poslovne dobe (1941) jo Prirodoslovno društvo Stelo 239 članov, od teh 224 rednih. 3 častne in 12 ustanovnih, lani pa so umrli 4 redni in dva častna člana, tako da šteje društvo danes 220 rednih, 1 častnega in 12 ustanovnih članov. Po poročilu blagajnika ima društvo za 43 tiso!: 124.50 liro čistega premoženja z vsemi zalogami in inventarjem. Dohodki s podporo so znašali 6498 lir, izdatki pa 4627.52 lire. Skupen saldo jo znašal 5435 lir, aktiva 5714, zaloga 15.438 in inventar 1138 lir. Čisto premoženje brez zalogo vrednosti 26.228 lir. Članarino jo plačevalo 31 članov. Posebnost društva je, da nima nikakih pasiv. Knjižnica sprejema le nekaj domačih glasil in revij, dobila pa jo 3 knjige prirodoslovnih Uradna objava CONI-ja št. 7 Športni zdravniki. Odreja s« da morajo biti zdravniki športnih društev vključeni v odbor istih. Telovadna aktivnost. Društvo, ki nameravajo ustanoviti bodisi moške ali ženske oddelke artistične telovadbe so vabljena, da to sporočijo, medtem pa morajo poskrbeti primerne lokale za telovadno udejstvovanje. Udejstvovanje boksarjev. Društva, ki nameravajo ustanoviti baksarske oddelke, so vabljena, da to sporoče. Košarka. Društva, ki nameravajo ustanoviti bodisi moške ali ženske oddelke za košarko, so vabljena, da to sporoče. Važna obvestila. Vsa društva se opozarjajo, da ne smejo organizirati nobene prireditve, če niso predhodno dobila odobrenja sporeda s strani pristojne športne zveze ali športnega komisarja, dostopoma bo treba vložiti prošnjo za dovoljenje za prireditev na Kr. kvesturo preko urada CONI-ja. Prošnjo je treba vložiti v»aj pet dni pred prireditvijo. Športnih prireditev, ki se prirejajo pod okriljem CONI-ja, se ne morejo udeležiti druga društva, kakor tista, ki so redno vpisana v športne zveze ali športne komisariate in vsi atleti morajo imeti dovoljenje za nastop« za tekoče leto. Dijaki-športnikL Določa se, da smejo stopiti v športna društva pod okriljem CONI-ja dijaki, ki morajo prositi za dovoljenje pri pristojnih šolskih oblasteh. To prošnjo je mogoče vložiti tudi preko tega urada. Sodniški zbor za tekme. Določa se, da je zbor sodnikov tehnično in disciplinsko kakor tudi glede sojenja odvisen od pristojnih športnih zvez. razprav, ki jih je darovala Akademija znanosti in umetnosti. Urednik Zbornika je poročal, da je odbor stopil že v stik z gospodarskimi krogi, ki so obljubili podporo za izdajo Zbornika. Dozdaj se je prijavilo že 10 znanstvenikov, ki so pripravljeni sodelovati pri izdaji Zbornika, liar je po tako kratkem času lep uspeh. Proračuna niso sestavili, ker je vse delo itak odvisno od podpor. Lelna članarina oslano tudi v bodoče 10 lir. Pri volitvah je bil izvoljen stari odbor s predsednikom vseuč. prof. dr. A. Koširjem na čelu, ki je pristal na soglasno izvolitev le za leto dni. pravila pa predvidevajo izvolitev za 3 leta. V odboru so naslednji gg.: dr. Maks Vraber, dr. inž. Anton Kuhelj, dr. Simon Dolar, dr. Mario Rebek, dr. Božo Škerlj, Franc Premrl, dr. Valter Bohinec, dr. inž. Dušan Avsec, Rafael Bačar, dr. Jovan Hadži, dr. inž. Alojzij Kral in dr. inž. Janko Kavčič, za preglednika pa sodnik kasacijskega sodišča docent dr. A. Munda in odvetnik dr. Josip C. Oblak. Skupščina je potekla v najlepšem soglasju in rodila odlične sklepe, ki jih bo Prirodoslovno društvo tudi izvedlo. Na ribniških kolinah »Ko zebajle zmanka«, prašiči cvilijo po ribniških vaseh Ljubljana Spomini na lepe domače praznike, zlasti na koline, »ko zebajle zmanka«, so lepi. Takrdt, ko po vaseh prašiči cvilijo, je v ribniških vaseh posebno prijetno. »Tok iitr boste pa hudi pr’ vas, kti vid’m,< s temi besedami je nagovoril sosed očeta, sedečega na nizkem stolčku za vratmi. V rokah je držal nož, preko kolena je imel privezano zaplato, po kateri je potezal tanke jelove ce-panice. Pripravljal je »špine«. »Ja bot’r, naj drgač', zebajle nam je zmankalu, pa smo se odločil’, de ga bomo dajl’ ukraj.« Te besede so zadostovale obema, meni pa se je »za malo« zdela taka govorica o »domačem prazniku«. Možaka sta se pomenkovala o gospodarskih poslih in kolin sploh nista več omenila. Pramen sončni žarkov se je usul izza sosedove strehe in napolnil sobo, ki je bila naenkrat Vis« prečudno svetla, kot bi se kopala v zlatil. Moja drobna glavič’ca je bila vsa zaposlena z jutršnjkn »domačim praznikom«, ko ne bo treba iti v šolo. Sneg, ki je blestel na soncu v vseh mavričnih barvah, se mi ni zdel še nikoli ta.ko nenavadno krasen. Opazoval sem vrabce in siničke, ki so med porednim živ-žav in čin-ča-ra-ra posedali na okno. Mimo hiše so švignile sani skoraj neslišno; le zvonenje zvončkov je bilo čuti v daljavi. Ležal sem na peči. Zdela se mi je velika in prostrana, da bi bilo prostora na njej za vso družino. Užival sem ob pogledu na zasneženo naravo. Med te vrste užitek so se mešali prijetni občutki že vnaprej doživljanega jutrišnjega dne. Sosed se je poslovil. Oče je zbral špine v šop, jih povezni z ličjem in postavil v zapeček. »Na j se n’man pos’šijo, bodo pole j b’l krlikje ze lom’t. — Ti pa le prid’n ’buad na pjač’, če č’š, de boš iitr ze rjep’k držou.« To rekši je odšel v hlev k živini. Postal sem nestrpen in nisem mogel zlepa dočakati jutra. V. spanju sem slišal prašičevo hreščanje. Mežnar je zvonil »k dnevu«; kmalu za lem je družina vstala,. Mati so pripravili minogo kuhane kaše za v klobase. Voda je vrela v kotlu in vse je bilo pripravljeno. Čakali so le, da se je popolnoma »razvidlo«. Zunaj je bilo strupeno mrzlo, kar me pa ni moglo zadržati, da bi ne prijel za repek, s>aj mi je vendar oče rekel tako. Noži so bili zapičeni v okvir hlev-nega okna. »štakounce« tudi pripravljene... Po zajtrku so močne roke šestih mož zgrabile mirnega, nič hudega slutečega prašiča. Cvilil je in brcal, a so ga le ukrotili. Zvlekli so gia na »trugo« in pritiskali z vso silo. Oče mil je tedaj ovil vrvico okrog rilca, nategnil glavo in že je tičal nož z ročajem vred v prsih uboge žrtve. Kri je tekla v škaf v debelem curku in se kadila v jutranjem hladu. Jaz sem držal za repek: zadnjič je še brcnil prašič in negibno obležal na tleh, kamor so ga zavalili. Odnesli so ga v trugi pred vežo in poparili z vrelim kropom. Ošopali so ga prav do golega in zanes-Ii na mesnico v hišo. Sosedje so odšli; oče SI je zavihal rokave in pričel z »neduja dajvajinaim«. Debele plasti slanine so viselo na strani, ko je jemal drobovje iz njega. Jetrca je oddal ka*r materi in kmalu je prijetno zadišalo po vsej hiši. »Raztelešenje« je bilo gotovo. Na mizi e4 bili zloženi udje, slanina položena na deske in nasoljena. 1 Ne odlašajte, ampak takoj kupite Gogoljeve »Ukrajinske povesti« »Toku, taglaunu ja zdaj pr’ kraji; kar jetrca pr’nes’, tastara, de s’ bomo mau dušo prvezal’, potlej pridejo klobase na vrsto;« tako je odločil ope. Da je za klobase potrebno sesekljati pljuča itd., o tem ne bom pravil, ker se mi po njih preveč sline cedijo; prav tako ne o »delanju« krvavic; raje sedimo za mizo, na katero so mati prinesli skledo toplih koruznih žgancev, pokritih s »ta debelimi ocvirki« in skledo kislega zelja zraven. Rarame se samo po sebi, da smo bili deležni tople pečenke in ostalih do- brot, združenih z domačim praznikom. Krvavice so bile šele za večerjo, potreba jih je najprej skuhati v kotlu, nakar šele pridejo v ponev. Mislite, da je malo dela, kadar »so hudi« pri hiši? Spomnim «e starega očeta, kako je bil nekega takega dne nataknjen. Kavno je polnil krvavice, pa ti pride na lepem ciganka z bisago v hišo. Ven spraviti jo, je bilo nemogoče, dal ji je krvavico, pa je odšla. Čez dobre četrt ure je bila že spet na vratih, misleč, da jo stari ne bo poznal. »Ti sajme pokvarjena ti, misPš vse spod ruak odnest’!« se je razjezil; prosila ga je tuko lepo, da ji ni mogel odreči. Vse svetnike, priprošnjike in pomočnike je prosila, naj mu dajo f»rečo itd. Res se je »odločil«, da ji d& še eno. Napolnil je črevo z redko godljo, jo zašpi-nil in poklical ciganko bližje. »Samu gljed\ de jo skrijaš, de te ne bo mat’ vidla,« ji je dejal. Ciganka bi za klobaso skočila v votlo sredi zime, zato je bila pripravljena na vse. Odpela je ogrinjalo in jo spustila za obleko. Tedaj pa — o joj, klobasa je bila slabo zašpinjena in se je razlila po ciganki..Ta je kriknila in zbežala iz hiše, da jo je komaj utegnil vprašati, kaj naj pomeni njen beg. Videl je s>kozi okno, da drži roke od s*"be in teče k vaškemu vodnjaku, kar ga je spravilo v tak smeh, da so solze tekle iz oči. Taki in podobni trenutki dopolnjujejo domači praznik in blažijo nataknjenost klavcev. Kaj se hoče, tudi to spada zraven. Škoda pri vsem tem je edino ta, da prehitro minejo leta pod domačo 6treho, kjer življenje tako mirno teče dalje. Še danes prav tako doživljajo otroci vso tisto radost, katere smo bili deležni včasih. Ravno tako sosedje izvlečejo žirtev iz_ svinjaka in prelijejo njeno kri za blagor domačije. Edina razlika je morda v teni, da ciganka spravi klobaso na varnejše mesto kot jo je tedaj, kajti tudi cigani gredo s časom naprej. Berite Gogoljeve »Ukrajinske povesti« S štajerskega Prosvetno zborovanje je bilo 6. in 7. f. m. v Marenbergu, kamor so bile sklicane dekliške voditeljice vsega mariborskega deželskega okrožja. Obravnavale so delovni načrt za prihodnje mesece, še prav posebno za prosvetni teden v marcu. Prirejena je bila vzorna lutkovna predstava. Dekleta so se"vežbala v petju in ljudskih plesih. Silirtnn kosa. V Mari boru so umrli; 73 letni upokojenec Ivan Vučak, livarjev ein Adalbert Janežič, mali Rajmund Koritnik. 69 letna Alojzija Prikl, 45 letni sprevodnik Karl WetM(ngerhoIz, 48 letna krojačica Elza Petek, delavčevi hčerka -Marija Cer-če, 74 letni vodovodni mojster Franc Ornik; v Studencih železničarjev 6inček Karl Dobnikar iz Pobrežja, 38 letni skladiščnik Heinrich Engelbert Ji-ricka iz Dunaja, 49 letni pocestnik Ivan Kovačič iz Vintarskega vrha pri Vintarovcih, posestnikov sinček Mihael Vrhovnik iz Selnice ob Dravi, 19 letna gospodinjska pomočnica Ana Župec iz Zgornje Slov. Bistrice, 25 letni čevljarski pomočnik Peter Logar iz Gornjega Verania pri Sv. Trojici, 9 letni šolar Dušan Marevič iz Poljčan, 15 letna viničarjeva hčerka Terezija Ledinek iz Rošpoha pri Kamnici. 65 letni brivec Peter Veselič iz Ljutomera. — V.Celju so umrli: 44letna Antonija Novak, roj. Brvar iz Ostrožnega pri Celju, upokojeni železničar Ivan Kolenc, 81 lelna Marija Mirnik, roj. Ribeželj, 41 letna Justina Zupančič, loj Globočnik iz Pernove pri Vel. Pirešici, poljedelski delavec Ivan Jerneje. — V Gradcu je umrl znani kočevski mlinar in žagar Andrej Peče, 6tar 60 let. ki se je presilil v Mostec. V Celju je umrla Ana Reber-6chagg, vdova po pred kratkim umrlem gostilničarju »Pri zeleni trati*. Na Pragerskem je umrla Ana Koren. V Tuniziji je padel 20 letni Ivan Ku-govnič iz Velenja, na vzhodnem bojišču pa 60 žrtvovali 6voje življenje dobrovoljec Karl Ciuha iz I tuja, grenadir Franc Zaletel, steklar iz Hrastnika J1) Herman Held, desetnik v polku gorskih lovcev, ki 6i je na Kreti priboril železni križec II. etopnje, doma iz Limbuša pri Mariboru. Koledar Četrtek, 18. svečana: Simeon, škof in mučenec; Flavijan, škof; Prepedigna, mučenca. Petek, 19.. svečana; Konrad, spoznavalec; Mansuet, škof; Gabin, mučenec; Julijan, mučenec. NoSno službo imajo lekarne, mr. Leustek, Resljeva cesta 1; mr. Bahovec, Kongresni trg 12, in mr. Komotar, Vič, Tržaška cesta 48. Pogreb pospe Videnič Marije, ki je bfl pomotoma objavljen za pol štirih popoldne, se vrši v četrtek, dne 18. t. m. ob pol p^tih izpred farne cerkve na Viču na viško pokopališče. Roža in Boža, ljubki zdravnikovi hčerki, se zaljubita... V koga? V »lažnivca«! Kako se pletejo benečanske pustolovščine in kdo dobi končno mesto v srcih zdravnikovih hčerk, boiste videli in slišali v nedeljo na Rokodelskem odru v izvrstni Goldonijevi veseloigri »Lažnivec«. Za tako prijetno razvedrilo si morate oskrbeti vstopnice v predprodaji na dan predstave od 10 do 12 dopoldne in popoldne dve uri pred pričetkom v društveni pisarni, Pefrarkova 12/1. Kupujte Gogoljeve »Ukrajinske povesti« Jutrišnji klavirski koncert bosta izvajali dve domači umetnici, gdč. Silva Ilrašovec in ga. Marta Bizjak. Eno in drugo ime je že dokaj znano v našem koncertnem življenju, 6aj sta obe umetnici priredili že več zelo lepo uspelih koncertov na dveh klavirjih, znani pa sta tudi kot odlični spremljevalki naših solistov. Jutri bo nastopila vsaka samostojno, in sicer bo odigrala pianistka llrašovčeva prvi del, gospa Bizjakova pa drugi del koncertnega sporeda. Vsak dol jutrišnjega koncerta tvori zaokroženo celoto, ki obsega najrazličnejša dela. napisana za klavir od raznih priznanih mojstrov. Opozarjamo na koncert domačih umetnic, ki bo jutri, v petek, dne 19. t. m. ob pol 7 zvečer v mali filharmonični dvorani. Predprodaja v knjigarni Glasbene Matice. Gospe in eospodične! 1. marca začnemo s poukom o šivanju perila za domačo porabo. Prijave sprejemajo: Sestre sv. Križa v Marija-nišču — dvorišče levo, vsak dan od 10 do 12 in od 16 do 18. Tam dobite tudi vse potrebne informacije. VIII. simfonični koncert letošnje sezone, pod vodstvom dirigenta Draga Maria Šijanca, bo imel naslednji spored: \Veber: Kuryflnthe, predigra. Liszt: Prvi koncert za klavir in orkester v Es-duru. Puccini: Tntermezzo iz opere »Ma-non Laseaut«. Fibich: Podvečer, idila. De Micheli: Jutro se prebuja, glasbena slika. Čajkovski: Rajanje cvetk, baletna glasba. Lisztov klavirski koncert bo ob tej priliki izvajal s spremljevanjem orkestra znani, mladi pianist Bojan Adamič. Opozarjamo, da bo začetek točno ob pol 7. Predprodaja vstopnic v knjigarni Glasbene Matice. Pričarani ženin, burka v treh dejanjih, bo v nedeljo, 21 februarja ob petih popoldne napolnila frančiškansko dvorano 9 smehom in dobro voljo. Lenka 'in njena copata Urh, njen mož, sosedi Neža in Meta, ter vaški poštar bodo zavozljali in razvezali vozel okoli Lenkine hčere Urške, Metinega Tončka, Nežine Cilke in Amorikanca, ki je iz drugega svet« prišel po nevesto v stari svet. Za igro je mnogo zanimanja. Preskrbite si vstopnice v predprodaji pri dnevni blagajni v čefrtek, petek in soboto od 17 do 19. na dan predstave pa od 8 dalje. 1, hifrljansleo f/ledali&če Drama: Četrtek, 18. februarja ob 17.30: »V Ljubljano jo dajmo!« Premiera. Red premierski. Petek, 19. februarja ob 14.50: »rrimer dr. Ilir-na«. Izven. Zelo znižane cene od 12 lir navzdol. Ob 17.30 »Veliki mo«. Izven. Cene od 20 lir navzdol. Sobota. 20 februarja ob 17.30: »Mirandolinn' Izven. Cene od 20 lir navzdol. Opera: Četrtek, 18. februarja ob 17: » Beg iz seraja«. Red Četrtek. Petek, 19. februarja: Zaprto. (Generalka). Sobota, 20. februarja ob 17: »Janko in Metka«. Premiera. Red premierski. ROKODELSKI ODER: Nedelja. 21. febr. ob 3 popoldne: Goldoni: »Lažnivec«. Veseloigra v treh dejanjih. Opozarjamo na predprodajo vstopnic, ki Ik> na rliiu predstave od 10 do 12 in dve uri pred pričetkom v društveni pisarni, Petrarkova 12/1. Edgar VVallace: Žabar s krinko »Neki gospod ,nihče*! Litnow je bil po pošti poklican, da izvrši to delo. Dobil je tudi sporočilo za sestanek z ostalimi. To pismo je imelo podpis — številko 7. Kot sem vam že povedal, mislim, da je številka 7 najvažnejši član Žabarjev, razen številke 1, seveda. To je njegov pomočnik in izvrševalec njegovih zapovedi. Prav tako sem mnenja, da je ta mož Karlo, ki je povedel Genterja v »mirt. Litnovv mi je dejal, da ni videl nobenega Žabarja, odkar je sklenil prijateljstvo z njiliovim poglavarjem in jim obljubil sodelovanje. Kje je prisegel, kje je bil sprejet in komu je prisegel, ne ve. Avto je last Žabarjev, ki mu plačajo toliko in toliko na teden, da ga vzdržuje, čisti in upravlja. Sicer pa je nameščen v Ileronovem klubu, kjer šofira tovorni avtomobil. Dalje je tudi izpovedal, da je v Londonu še okrog dvajset podobnih voz, katerih lastniki so Žabarji. Te vozove imajo skrite v garažah. Vsak avtomobil ima svojega šoferja. čigar naloga je le ta, da pride t.edon enkrat v garažo, da avto očisti in čaka navodil.« i t , . eod inšpektor,« jc rekel eder stražnikov. Elk ra-tje, ki jih je na milijone in ki poganjajo zaplefeno sestavljeni ruski državni stroj. V sedanji Rusiji — tak vtis je dobil omenjeni ameriški opazovalec — so različne skupine ljudi, katerih življenjski pogoji so dokaj različni. Prvo skupino predstavlja ruska armada, ki je — kakor pravi omenjeni ameriški časnikar — dobro opremljena in dobro oborožena. Preprosti Rus živi za žično ograjo odredb in prepovedi , Drugam ne sme, kakor samo od svojega stanovanja do tja, kjer je zaposlen. Najeti si ne sme sobe v kakšnem hotelu. Te so na razpolago samo za častnike, državne uradnike in za redke uglednejše umetnike in pisateflje. Po večjih mestih lahko dobiva hrano samo po javnih kuhinjah. Restavracije so zanj zaprte. V Moskvi je le ena sama izjema, namreč kavkaška l-estavracija Aragvi v bližini Leninovega zavoda. 'l’u, pravijo, da je hrana odlična, a 'kosilo stane nič manj ko 60 švicarskih frankov. Vračanje Turkov z Turčija in Grčija sta bili prvi v o izmenjavi 1 Eden najzanimivejših pojavov, ki so se odigrali v zadnjih dveh desetletjih — piše dopisnik CE iz Aten — je brez dvorna stalno vračanje Turkov z Balkanskega polotoka v domovino. Že pred revolucijo, ki jo je v Turčiji izvedel Kemal Ataturk, se je turška vlada pogosto morala poleg drugega ukvarjati tudi z vprašanjem Vrnitve številnih tarskih beguncev, ki so se bili v prejšnjih časih naselili po Balkanu, v domovino. Ta njihova vrnitev ni bila samo v interesu beguncev samih, pač pa naj bi koristila tudi turški državi, ki ji gotovo ni vseeno, koliko prebivalstva ima. Prvi pomembnejši načrt za vrnitev turških izseljencev v domovino pa je izdelala šele republikanska vlada po krvavih osvobodilnih bojih. Komal Ataturk je bil tisti mož, ki si je zamislil ta velikopotezen načrt in ga sklenil tudi izvesti. Izseljeni Turki naj bi sc po tem njegovem načrtu vrnili v domovino na podlagi dogovora o izmenjavi prebivalstva. Grki, ki so ostali na turških tleh, naj bi se vrnili v Grčijo, Turki, naseljeni v Grčiji, pa v Turčijo. Glavni nmmen tega načrta je bil. odstraniti iz Anatolije, to se pravi Male Azije, pripadnike grške narodne manjšine, zato pa naj bi se potem vrnili v Turčijo pripadniki turške narodne manjšine na Grškem. To j«? bila v vsej zgodovini prva izmenjava prebivalstva med dvema državama. Bila pa je to tudi nadvse modra politična poteza, zakaj na eni strani naj bi zamašila luknje, ki jih je povzročila vojna med turškim prebivalstvom, na drugi strani pa pretečenem 'letu komaj deset na vsakih tisoč Kusov moglo kupiti en sam oblačilni izdelek. 95 odstotkov živil je strogo racioniranih, druga živila pa prodajajo na črnem trgu po strahotnih cenah. Walter Graebner je ob priliki svojega obiska na moskovskem trgu sam videl, da so tam prodajali jajca po 10 šv. frankov kilogram medu pa po 400 šv. frankov. Dajati blago za blago je pod smrtno kaznijo prepovedano, vendar pa te vrste trgovina zelo cvete. Od kod imajo privilegirani sloji v Rusiji toliko denarja, je ameriškemu časnikarju uganka in se je spričo tega zadovoljil samo z ugotovitvijo dejstva saimcga. Uspehi nemških vojnih vrtov Berlin, 18. februarja., s. Velike uspehe so tudi v Nemčiji dosegli s tem, da so po mestih in njihovi okolici obdelali doslej neobdelane površine. Pod vodstvom pristojnih oblasti so povsod uredili vojne vrtove, in tako zdaj lahko vidimo, da so različno velike površine, ki so jih prej zanemarjali, do skrajnosti izkoristili, jih obdelali ter na njih mnogo pridelali. Samo na »vojnih vrtovih« v dvanajstih pokrajinah so pridelali: 16.940 kg fižola, 675.976 kg krompirja, 17.677 kg repe, 103.913 kg zelja, 7.932 kg razne zelenjave, med drugim 73.625 kg špinače, 105.225 kilogramov paradižnika in 87.74-1 kg ohrovta. Poleg tega so pridelali znatne količine kumar, korenja, zelene in čebule. Vojni vrtovi v neki pokrajini so slednjič da.li, kakor se je zvedelo, 226.225 kg razne povrtnine. Omejitev števila tiskarn in Hsmv v Franciji Pariz, 18. februarja, s. Na podlagi neke odredbe, ki je bila izdana v zasedeni Firenciji, je bila izvedena združitev tiskarn, ki v Parizu tisikajo dnevnike in periodične časopise vseh vrst. Število tiskarn so od 130 skrčili na 15. Od 5.200 delavcev po tiskarnah jih je zdaj nad 1.500 na razpolago vojni industriji. Balkana v domovino zgodovini, ki sta sklenili dogovor prebivalstva naj bi enkirat za vselej preprečila nesoglasja med Grčijo in Turčijo. Leta 1923. je Kemal Ataturk ustanovil posebno ministrstvo za. izmc' . njavo prebivalstva, •ki je začelo takoj z vnetim delom. Po zaslugi te nove ustanove se je še isto leto vrnilo v domovino — kakor pravi poročevalec »CE« iz Aten — 50.259 turških družin oziroma 196.430 oseb. Vsi so prišli iz Grčije. Približno enako število Grkov pa se je istočasno vrnilo s turškega ozemlja spet nazaj v Grčijo. Naslednje leto se je število Turkov, ki so se vrnili v domovino, še zvišalo in prav tako seveda tudi število Grkov, ki so po dolgih letih lahko 6pot videli svojo domačo zemljo. Število Turkov, ki so se vrnili, se je dvignilo na 208.886 ljudi, ki so pripadali 52.221 družinam. Tudi tokrat so vsi ti prišli po veliki večini iz Grčije. Konec leta 1924. je nulo veliko izmenjavanje prebivalstva med Grčijo in Turčijo v glavnem končano, vendar pa se je tudi še v poznejših letih to preseljevanja oziroma vračanje v domovino nadaljevalo, čeprav v dokaj manjši meri kot v letih 1923 in 1924.. Do leta 1929 6e je vsako leto vrnilo v domovino približno še kakšnih 30 do 40 tisoč Turkov. Medtem pa so v Turčiji ukinili ministrstvo za izmenjavo prebivalstva, namesto njega pa so ustanovili poseben urad pri notranjem ministrstvu. Od leta 1934.. dalje so vračanje Turkov v domovino uredili po načelih čim večje koristi, ki bi jih imelo od vrnitve rojakov^ v domovino turško nairodno gospodarstvo. Dočim prvotno niso imeli pred očmi drugega kot le to, da bi HENRIK SIENKIEWICZ ROMAN V SLIKAH I i i 24T. Toda reda Še vendar ni bilo. Požar je naredil konec sleherni oblasti. Vojakov ni bilo zadosti, zalo ni bilo moči brzdati tolpe, ki se je bila natepla v prestolnico z vseh strani sveta. Dogajale so se reči, kakor si jih ni moči misliti. Vsako noč so bili poboji in umori, vsako noč so posilo-ma ugrabljali ženske in otroke. Vsako jutro je obrežje Tibere bilo polno utopljencev, katerih ni nihče pokopaval. Trohneli so na soncu in kmalu so se začele po taborih po-gorelcev oglašati kužne bolezni j® 242. Mesto je pa Še vedno gorelo Šele šesti dan, ko je požar dosegel širno praznoto na griču Eskvilinu, je ogenj začel pojenjavati. Samo požgane hiše so se tu pa tam podirale ter metale v višavo silen plamen ter morje isker. Od štirinajslih rimskih mestnih okrajev so ostali samo še štirje Vse drugo je bilo eno samo velikansko, sivo pogorišče, iz katerega so štrleli samo neštevilni dimniki, podobni kamenitim nagrobnikom na pokopatiiču. Pod njimi Je bilo videti tolpe ljudi, ki so fskali po pepelu dragocenosti alt morda kosti svojih dragih, ki so zgoreli. svojce, lci so bili v tolikšnffln številu raztreseni po tujih deželah, nekaiko rešili, da se ne bi v tujini poizgubili, so od leta 1934. dalje storili vse, kar se je le dalo, da bi tem svojcem dali novo,, boljšo eksistenco. Vsaka družina je dobila svojo hišico s tremi sobami in hlevom. Dali so ji potrebnega poljskega orodja in kos zemlje v obdelavo. Čim slabša je bila zemlja, ki jo je kdo dobil, tem več so mu jo dali. Tako so Turki svoje rojake, ki so se vrnili v domovino, naredili v najkrajšem času za koristne člane narodne skupnosti. Odkar so na ta način podpirali 6voje rojake, ki so se odločili za vrnitev v domovino, ter skrbeli za njihovo človeka vredno življenje, se je začelo vračati v domovino vedno več Turkov tudi iz drugih baTkan«kili dežela, kakor na primer iz Bolgarije in iz Romunije. Vsako leto se je vrnilo v Turčijo 30 do 40 tisoč ljudi, leta 1935. pa celo okrog 50 tisoč. Od tega leta dalje pa je to ‘ pres.eljevanje začelo počasi pojemati. Leta 1939. jih je bilo samo še 21, leta 1940. le 15 tisoč, v 'letih 1941. in 1942. pa približno 10 do 2 tisoč. Točnih številk sicer še ni na razpolago, vendar računajo, da se je lani in predlanskim vrnilo iz balkanskih dežela morda le nekaj več ko 10 tisoč oseb, V celoti se je od leta 1934. do danes vrnilo iz Bolgarije 110.000, iz Romunije pa kakšnih 90.000 Turkov. Turški urad za vračanje turških rojakov v domovino računa, da se bo tudi še v bodočih letih preseljevanje Turkov iz balkanskih dežela v domovino nadaljevalo, čeprav ne v tolikšnem številu kakor v zadnjih letih. TONE GLAVAN:^ " ----------- ui Ul irr Ul 11! THt' 111 vat IZVIRNI ROMAN 15 Naslednji dan je odpovedal službo, nakupil, kar je potreboval, Sel na konzulat po dokumente, se poslovil pri prijateljih in znancih ter sedel proti večeru na vlak, ki ga je peljal do New Yorka. lam se je naslednje jutro vkrcal na ladjo, namenjeno v Evropo. Kakšna razlika med prvim in sedanjim potovanjem! Takrat je z bolečim srcem gledal bežeče valove, danes bi najraje plesal po njih, jih sam odrival, da bi brzela ladja čim hitreje. Vse se mu je zdelo prepočasno. Mornarji so bil leni, kapitan brezbrižen, potniki nestrpni. O, če bi vedeli, da se pelje Boštjan Jerneje domov, bi vse bolj pohiteli l Radovali bi se z njim. Ko je gledal v morje, opazoval galebe, spremljajoče ladjo,^ je občridoval ljudi, ki so govorili o lepoti morja in mornarskega življenja. Da, tudi sam je nekoč sanjal, da bo mornar, a mu je načrt vzela iz glavo mladostna premenljivost. Kaj vse bi bil rad^ človek v mladosti, posebno v otroški dobil To so čudovita leta! Boštjan so je na tihem smejal svojim načrtom. Takrat še ni vedel, kaj je zemlja, čutil je samo neko povezanost z zemljo, ker je bil otrok kmečkih staršev, več ni doumel. Polagoma mu je ta navezanost prehajala v meso in kri, dokler ji ni našel izraza v ljubezni do rodne grude, do zemlje... Mnogo je premišljal o zemlji, o domačih ljudeh, jih primerjal s tujci, in videl, da so domači ljudje čisto nekaj drugega kot Američani' O tem so govorili tudi v društvu in bili so istega mišljenja. Naše ljudi je izoblikovala zemlja. Spoznal je Gorenjce: te so oblikovale planine, da so močni, ponosni, samosvoji, Štajerce so napravile njihove gorice nekoliko preveč nežne, Notranjce je strdil Kras, da so kakor iz,granita, o Dolenjcih pa si nikakor ni mogel priti na jasno, ker je bil sam Dolenjec. No, dobri ljudje so, nič ne more reči. Lahko bi jih označil za dobre in ustrežljive in še najbolj pristne. Čo prideš k hiši, te ne bodo sprašali, kdo si, kaj si, temveč postregli ti bodo s kruhom in vinom... Da, taki so Dolenjci. Dolga je bila vožnja z ladjo. Boštjan je večinoma presedel na palubi in premišljal. V Ameriki ni utegnil. Tam si je nabral samo bežnih misli in 6edaj jih lahko v miru in zadovoljstvu razrešuje in daje prave obraze in končne zaključke. Čisto prav je bilo, da je šel v Ameriko. Ne, nič se ne kesa. Ako bi ostal doma, bi bil morda neuk kmet, polgruntar, če ne kajžar, delal bi po starem načinu, ker bi novega ne znal in toliko izkušenj bi ne imel. Tudi zemljo bi sicer ljubil, a tako je spoznal, kaj je kmečki človek brez zemlje. Da, marsikaj mu je dala Amerika, 6vet, in vsakomur bi nasvetoval, naj^ pogleda malo po svetu. Le nikar se zapirati za planke! To silno škoduje! Poglej po svetu, oglej, kako delajo drugi, in če so pametnejši od tebe, jih posnemaj, sicer pa si misli, da so tepci in ti sam napravi bolje od njih. Če boš tako delal, je Boštjan živahno dokazoval samemu 6ebi — zdelo se mu je, da ima pred seboj človeka —, boš vse dobro napravil. Zastran njega, o kar brez skrbi, opravil bo svoje! Nikogar se ne t>o bal. Svoje izkušenje, dognanja, misli — vse to bo združit v resničnost, ji dal zagon in šlo bo. Mora iti, ni zlodej! — Sicer pa so v Ameriki prazni ljudje, o tem je bil prepričan. Sprva jir> .e imel za čudake, za ljudi iz spačene pripovedke. To bo imel praviti 'vaščanom ob dolgih zimskih večerih! Kar videl jih je pred seboj, ko ga poslušajo z odprtimi usti, da bi jim le ne ušla kakšna nje-j gova beseda. Potlej pa modrujejo ter ocenjuje to in ono... In * svojim otrokom bo pravil, svoji krvi... Ob teh mislih ^a je popol-i uoma prevzelo. Končno je ladja le pristala. Po temeljitem pregledu — premetali so mu vse — so ga spustili. S prvim vlakom je krenil domovin i naproti. Bil je bolj sproščen, vesel in srečen obenem, saj se ie vozil po evropskih tleh, vsak trenutek bliže domu, Minki in GvojeTT.u občestvu. Skozi okno je motril bežečo pokrajino. »Lepo!« ja včasih vzkliknil v začudenju, s> ko je pomislil dalje, je spoznal, da bi tu ne mogel strpeti. Vozil se je po neznanih krajih in nič se jih ni spominjal s prejšnje poti... Kako mu je zavrisnilo srce, ko je švignil vlak pod planinami na domača tla! Najraje bi zavrisnil na glas. Če bi ga kdo po-vorašal po njegovih čustvih, bi mu ne znal odgovoriti. Približno takole bi bleknil: »Doma sem doma. Zato sem srečen« Zapletel 6e je v pogovor s starini očakom. »Kako je, očka?« »Dobro, dobro,« se je smejal starček. »Kmalu bo tcels umreti. Mladi so nas že prerasli.« Boštjan se je na široko zasmejal: »Tako hudo p^ menda ni. Saj ste še čili in zdravi.« »E, star sem ko naše gore. Zdravega pa se ne čutim voč. Res, kar mislim na smrt,« je starček resno razlagal, ko ;e videl, da ima opraviti s pametnim in poštenim človekom. Pogledal jo po njegovih kovčegih. »Od daleč prihajate, kakor vidim.« - >(^d daleč, od daleč, očka. Iz Amerike,« je ponosno povecTal. >Tako, tako. Amerika je daleč.« >Pa kakol Jo kaj veliko novega?« »Mh, mh, novega? Veliko in nič. Saj na svetu ni prav a prav nikoli nič novega... Pravijo, da se svet vrti. I, naj a* vrti, mi se pa z njim, hi, hi... in vse stvari se povračajo, nam pa t se zde, da so nove, v resnici pa so samo postane, hi, hi...« Smejal Ise je dobrovoljno, prekipevajoče. »Saj me razumete? Naši ljudje me ne razumejo več. Pravijo, da sem otročji. Kajpak, oni bi zmeraj radi učeno govorili, ker so otroci. Nas pa, ki govorimo, kakor mislimo, ne razumejo. Vidite, tak je svet, tako se vrti. I, pa saj veste, po svetu ste bili in več ste videli kot jaz, ki sem bil najdlje v Ljubljani.« L|ud*kn tiskarno f Ljobljanl: JoJ« Kramarič. - Izdajatelj: Inl 8od|a. - Urednik: Mirko la»ornlk. - R«kopl»ov oe rr.famo. - >Slote«»ki dom« ubaja ob delatnikib ob 12. - Mestna >čuina 11 lir, *a InozcmsUo 20 lir, » OredaiStfo; Kopitarje*# ulica G, Dl, naditropje, — Oprata; Kopitarje?« ulica 6, Ljubljana, — lelclon «teT. 40 01 do «0 05. - Todruiotca; Koto men«. Za paroiuiua