PESMI Branko  Žužek
SEDIM NA KAMNITI OGRAJI.
potopljen v sonce.     *
Pod mojimi nogami
so dečki izkopali luknjico
in vanjo
bližajo frnikole,
bleščeče steklene kroglice . . .
Tudi jaz imam
stekleno kroglo,
veliko in majhno, v srcu.
Veliko,
kadar se ognjeno žareča
preseli v modrino neba;
kot zarja je,
kadar od nje rosijo
kaplje bolečine,
krhka je
in piš jo utegne zdrobiti,
in prosojna je,
kot zrcalo odseva
grozljive slike sveta.
Danes imam
majhno stekleno kroglico,
ker mi je dobro
in sem potopljen v sonce.
Dal jo bom dečkom,
ki imajo vesele oči
in jamico za frnikole!
Ne, ne morem je dati. Dečki so se razbežali. . . Sonce je našlo svoj vrh. V bleščeči in prazni ulici je ostala samo jamica, ki čaka.
857
VZNEMIRILA JE DEČKA
plamteča krogla čarovnice.
Srebrne krogle obletavajo
svet dandanašnji.
Laž je okrogla
in resnica je spolzka obla.
Sonce je okroglo
in atomi so okrogli
in novice krožijo
po okroglih poteh.
Oblina me boli,
čeprav ne zadenem
ostrih ogalov:
in privlači  me:
Kaj je v krogu?
Kaj je v krogli?
Hodimo pot,
ki je večno kroženje . . .
Nekoč pa prerežemo krog
in kroglo razpolovimo.
Bomo padli ali vstali?
*
VSE JE
steklena krogla.
tanka in svetla
in tako prekleto krhka!
Strmiš vanjo,
ko odseva kristalni dan
ali večer s prvim sojem
ledenega meseca.
In dobro veš:
samo dotik neke stvari,
samo rahel sunek vetra
in stekleno razkošje
se bo razletelo
na tisoč koscev . ..
858
In gledaš,
kako odseva tvojo lastno
izkrivljeno podobo.
slepo okno v zidu.
rožo.
In  potlej brez vzroka —
suneš!
In vendar se zdrzneš, četudi se je zgodilo natanko tako. kot si bil rekel: Vsa lepotija joče na črnili tleli . . . In zdaj ti je žal. Ne za črepinjami. 2al ti je, bi rekel, bleščečih odsevov, jasnih podob.
V gnevu
zmelješ z nogami nebogljene ostanke nečesa lepega in sram te je priznati, da si pohodil sebe. *
DESNE KLEŠČE
na severnem tečaju.
leve klešče na južnem  tečaju.
Tipalke plamenijo.
Kosmati trebuh cedi strup,
ogabni gobec hlasta ljudi:
neslišno,
brez vojne napovedi
se plazi čez hribe in reke,
kot da je jasno:
tudi ti boš moj.
tudi ti moraš zgoreti v meni,
tudi tebe bo konec!
859
Legije belih vojakov napadajo gnusno roževino in ne morejo načeti koščenih nog. ki gazijo, tipalk, ki sežigajo, gobca, ki ubija zavratno. neslišno, brez vojne napovedi.
Prihaja:
desne klešče premakne,
leve klešče premakne,
kosmati trebuh
prekobali hribe,
piš strupenih sap prinaša . . .
Bežiš, človek.
Nebo se maje
nad veliko, kužno oblo.
Kje je tvoja rešitev,
človek nebogljeni?
Velike škarje drsajo po dolinah. Iz ognjenih ust pošastno preti: Nikjer!
*
NE MOREŠ SOVRAŽITI,
četudi bi moral. Majhen si kot zrno semena. In seme požene k nebu! Majhen si kot črka besede; a beseda vzplamti v požar!
Zibal si se v pozabi.
govoril si rožam in metuljem,
in vendar človek
ni poznal tolažila.
Toda ne moreš sovražiti,
ker ljubiš;
860
veruješ
s široko odprtimi očmi
in pripravljaš pot:
Nekoč se snidemo v okopu
zadnjih sanj!
Ali bratje —
narahlo
nas polagajte na ščite,
če bodo naši pravični noži                                            i
zlomljeni do ročajev . . .
.v
CE BI BIL MOČAN, O BOG!
Pa ne moreš odrezati kosa kruha za daljnega brata. Preklinjajo izsušene žene, ker ne morejo dojiti; na prsi stiskajo negibne skelete otrok: Sladkih korenin ni več, in vode v močvirju ni več.
Ne moreš naliti latvice toplega mleka za izpite ustnice. Oči, velike, nabrekle, se bodo razlile od lačnega obupa!
Molim za otroške skelete in za velike, roteče oči. Sram me je, ko jem bel, vsakdanji kruh, in ti povem, o bog, če bi bil močan, bi vzel v roke to zemeljsko oblo in jo z veseljem zalučal v vesolje!
861