Dopisi. Iz Vitanja. (Poduk v sadjereji.) Dne 14. majnika po prvi božji sluibi smo se zbrali v prav obil- nem številu v našem »bralnem društvu«, da smo poslušali poduk gosp. Janeza Bel6, učitelja na sadjarski in vinarski šoli v Mariboru. Gospod učitelj nam je v domači besedi razlagal, katere vrste sadja kaže po naših krajih saditi; kako se drevo sadi, kako je treba z drevesom ravnati pozneje, da rase vspešno in obilo rodi in pa: kateri so sovražniki sadnega drevja in kako jih pokončevati. Naposled so nekateri kmetje gosp. učitelja popraševali o marsikaterih sadjerejo zadevajočih stvar6h. »Bralnemu druStvu«, kakor gosp. učitelju smo prav hvaležni za ta poduk. Veseli nas, da je gospod učitelj obljubil za letos še enkrat svoj prihod v Vitanje. Iz Ljutomerske okolice.. (Svoji k svojim). V četrtek 4. majnika sem bil v Ljutomeru, da sem pogledal svečanost, kakoršne še ni bilo nikjer na Spodnjem Stajarskem. Nad sto slovenskih gasilcev je na toti dan pokazalo, da so verni katoličani, zvesti Avstrijanci in neomahljivi sinovi slovenske domovine. Ok6 mi je porosila solza od velikega veselja, ko sem videl, kako se prebuja naše slovensko ljudstvo. To je pač živi dokaz, da pri nas niso tla za prajzovsko-židovski šulverein, da pri nas ni torišča za brezversko nemškutarijo. Na tisoče in tisoče sem videl ljudstva, kateremu se je bralo z lica, da mu v prsih bije živo srce za pravično slovensko reč. Ko pa sem šel se sprehajat malo po trgu, videl sem tu in tam marsikaj še gnilega. Najprej sem opazil napise na hišah štacunarjev, krčmarjev in rokodelcev. Zdaj so pokazali ptički svoje pravo perje, po katerem jih lahko spoznamo. V srce me je res zabolelo, ko sem našel toliko nemškutarskih napisov. Iz tega se jasno vidi, da imajo nemčurji še zmeraj zadosti korajže. Saj si mislijo, da je slovcnski kmet Se sploh tako neumen in zabit, da ne gleda ne na napis, ne na narodnost. Precej še je resnice na tem. Mi še srao vedno tako grozenski bedaki, da nosimo nemškutarjem rado\ oljno šibe, iz katerih pletejo biče za nas. Nas pohlevne ovčice je osoda z veliko neumnostjo in zaslepljenostjo udarila. Tu in tam se pa vendar že dani. Naši možje in tudi žene prihajajo do spoznanja, da je res neumno, ako podpiramo brezverske nemškutarje. Neprenehoma je treba skrbeti, da se to spoznanje širi od hiše do hiše, od vasi do vasi. Zdaj pa je posebno lepa prilika, da vsaki s svojimi lastnimi očmi vidi, kje je nemčursko gnezdo. Svoji k svojim! Kaj nam pomaga, ako vedno kričimo, da smo slovenski narodnjaki, nosimo pa svoje krajcarje v nemčurske jasli! Najbolj še v tem grešijo naše žene in dekleta. One grejo rajrajši tja, kjer sejim dobrikajo in sladkajo in to nemškutarji dobro znajo. Za hrbtom pa jim kažejo dolge nose in jih imajo za bedaste »hempe«. Poučimo torej naše žene in dekleta, navdušimo tudi nje za našo sveto pravično stvar! Za par krajcarjev pa že ne smemo prodati svoje narodnosti. Mi imamo več slovenskih štacunarjev, krčmarjev in rokodelcev, idimo k terau ali k onemu, k nemškutarskemu naj nas ne nese nikoli noga! In ako tudi vidimo, da ima nemčur to ali ono blago ceneje, to nas ne sme preslepiti. Naš sveti boj proti židovskemu nemčurstvu je več vreden in je dražji, kakor tistih par krajcarjev. Tako delata pravi Slovenec in prava Slovenka. Ako prideš okoličan ali okoličanka v naš trg, odpri najprej oči, potem pa se spomni svoje zatirane domovine, katero ti hoče nemčurstvo vničiti. Spomni se svoje nedolžne dečice, kateri hočejo nemčurski brezverneži iztrgati sv. katoliško vero. Spomni se na vse to in dobro premisli, potem še le idi v štacuno, v krčmo in k rokodelcu! Ako pa vse to nič ne pomaga, potem si črni izdajalec domovine in sv. katoliške cerkve, popolnoma vreden, da se živ pogrezneS v zemljo. Naš božji Izveličar pravi: Kdor ni z nami, je proti nam. Ravnajmo se po svetih ryegovih besedah. Kdor podpira nemšku- tarja, tisti je nemškutar in ako tudi stokrat reče,. da je Slovenec. Ne verujmo takemu, ogibajmo se, izbacnimo ga iz naše družbe, naj gre k onim, katere podpira. Okoličani in okoličanke, pokažite zdaj enkrat v djanju, kaj ste! Iz Murskega polja. (Gasilna društva.) V Ljutomerskem okraju se snujejo zaporedoma gasilna društva in sicer s slovenskim poveljnim jezikom. Zahvala za to gre najbolje okrajni posojilnici v Ljutomeru, ki tako blagohotno podpira te ustanove. Najprej se je osnovalo gasilno društvo na Gvenu, potem pa po vrsti pri Sv. Križu, v Lokavcih in v Ključarovcih. V poslednjem času se začenja gibati najbližja okolica Ljutomera. Gasilno društvo v Pristavi ima že potrjena pravila in si je že izvolilo svoj odbor, v katerem vidimo same zavedne narodnjake. Načelnik je Franjo Vraz, posestnik v Pristavi, namestnik Ivan Puconja, posestnik v Stročji vesi. Prepričani smo za trdno, da bo tudi to najmlajše gasilno društvo v čast našemu slovenskemu okraju. 0 Ljutomerskem gasilnem društvu ne moremo ničesar zanesljivega povedati. Obstoji namreč iz samih takih udov, katerim se pretaka po žilah slovenska kri, srce jim pa bije po nemškem taktu. Toto drevo je sicer prava slovanska lipa, saj na njej ne najdemo niti enega hrastovega lista, razven takrat, ako si ga kateri gasilec sam vtakne za klobuk. To slovansko lipo so presadili v tuja, nerodovitna tla in zato se zdaj suši sirota, akoravno ji podlivajo, včasi pre celo z vinom. Ako ste možje, presadite jo v tla, iz katerih je izrastla in videli bote, kako bo zopet pognala! — V četrtek 4. maja so se vdeležila štiri gasilna društva sv. maše v Ljutomeru na čast sv. Florijanu, samo Verženska je izostala. Tega res ne moremo razumeti. Zdaj je tam načelnik Martin Ostrc, od katerega smo pričakovali, da bo odpravil nemčursko sramoto. Poznamo ga kot moža, ki ne pluje v svojo skledo, ki se ne sramuje svojega slovenskega roda. Vedno še upamo, da se bo postavil neustrašljivo na noge. Posebno ga spomnimo na to, da je stopil zdaj v zvezo s čislano rodovino, ki je spoštovana po vsem Ljutomerskem okraji zaradi iskrene narodne zavednosti. Od Martina Ostrca za trdno pričakujemo, da bo strl nemčurski kači ostudno glavo, ki je veliko sramoto že toliko časa narodnemu trgu Veržeju. V to pomozi Bog! Iz Braslovč. (Nekaj o živinoreji.) Kmetje in živinorejci, poprimite se prav skrbno in pogumno živinoreje, kajti skoro edini pripomoček v Savinjski dolini je za kmeta le živinoreja zoper res obiltio revščino. Da pa kmet in živinorejec ve in zna živino prav vzrejevati, treba je temu pravega poduka, ali temu, mislim, ne more nihče ugovarjati, da nima priložnosti se v tem kaj učiti. Družba sv. Mohorja nam je izdala zlata vredo knjigo, »Domači živinozdravnik«. Iz nje si človek lahko veliko koristi; pa tudi drugih enakih naukov nam ne manjka. Ni dolgo tega, kar je poučeval naš živinozdravnik g. M. Jelovšek v tej stroki, le škoda, da je izvolil Letuš za tako imenitno opravilo. Zal, da se ,je tako malo pravih živinorejcev tega vdeležilo, saj bi jih bil Iahko na prste ene roke naštel. Da je pa g. .Telovšeku odločil ravno Letuš, naj bi tam širil živinozdravniško prakso, temu je več uzrokov; tukaj navedem samo dva: pcvič, ker je gospod vedel, da se tam te slavnosti ne bodo vdeležili naši gg. duhovniki, do kojih je njegova oseba najbolj našoperjena; drugič pa zato, da se je Letuščanom dostojno zahvalil, da so pri volitvi v občinski zastop v Braslovčah po njegovem nasvetu in agitiranju volili nasprotno častilim duhovnikom. Pri c. kr. okr. sodniji na Vranskem pa je bil — nasledek volitve — Matija Pnncer radi žaljenja časti obsojen na štiri dni v ječo, poojstreno z enim postom. Želeti je torej, da si g Jelovšek v prihodnje izvoli pripravniši prostor za to, kjer se bodo vdeležili zares pravi in pošteni živinorejci Savinjske doline.