Pošlr. (rja plačana v aotovini	Speti.	m	abbon.	posta.e	-	1	Gruppo
Polletna naročnina...............L 800
Letna naročnina..................L	1.500
Letna Inozemstvo.................L	2.500
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r 1 z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Leto XIV. - Štev. 37 (708)
Gorica - četrtek 13. septembra 1962 - Trst
Posamezna številka L 35
Deset vprašanj PO OBISKU GEN. DE 6AULLA V NEMČIJI
ravnatelju tiskovnega urada za vatikanski koncil
(Razgovor našega dopisnika z msgr. Vallaincom)
Monsignor, kot vsi katoličani na svetu, se tudi Slovenci v domovini in tisti, ki žive v svobodnem svetu, Zelo zanimajo za II. vatikanski ioncil. Kot urednik slovenskih radijskih oddaj in dopisnik slovenskih časopisov, ki izhajajo v svobodnem svetu, si Vam zato dovoljujem nekaj vprašanj, ki se tičejo koncila.
1. Vsi časnikarji smo Vam hvaležni za vzgledno tiskovno službo, ki ji predsedujete. V enem svojih govorov je sveti oče dejal, da bo ta služba še bolj izpopolnjena in razširjena. Ali bi nam lahko kaj povedali v tem pogledu?
Odg.: Za čas koncila bo prirejena za časnikarje na cesti Via della Conciliazione pri palači kongregacij nova prostorna dvorana, ki bo opremljena z vsem potrebnim: v njej bodo na razpolago pisalni stroji, telefonske kabine, radio, bilteni, poročila in podobno.
V	dvorani bodo tudi številne tiskovne konference. Tam boste dobili vse informacije, ki jih boste Želeli.
2. Vaš tiskovni urad nam je doslej nudil periodične biltene s podrobnim opisom dela pripravljalnih komisij in zasedanj glavne komisije, ki je sedaj končala s svojo nalogo. Prav tako smo prejeli zelo zanimive razlage in komentarje obravnavanih tem. Ali boste omenjene biltene v teku koncila izdajali dnevno?
Odg.: Koncilski tiskovni urad bo izdajal vse dni, ko bodo koncilske seje, ki jih bodo imenovali generalne kongregacije, poleg kratkih uradnih poročil, tudi obširne biltene v sedmih različnih jezikih. V njih bodo časnikarji prejeli vse potrebne podatke o poteku sej, obravnavanju vprašanj in podobnem.
3. Osservatore Romano je objavil skico notranjosti vatikanske bazilike, kako bo ta izgledala v teku koncila. Med drugim sem o-pazil, da bo za časnikarje na razpolago prostor na tribuni nad kipom sv. Helene. Ali nam lahko poveste , katerim proslavam bomo lahko prisostvovali?
Odg.: Časnikarji se boste lahko udeležili v baziliki sv. Petra, kjer se bo vršil tudi koncil, vseh javnih zasedanj, o katerih boste pravočasno obveščeni. Med njimi so gotovo otvoritveno zasedanje, zaključno zasedanje, beatifikacije in vsa druga javna zasedanja, ki jih bo določil sv. oče.
4. Ali bosta vatikanski radio in rimski radio in televizija prenašala kakšno proslavo neposredno iz bazilike?
Odg.: Poleg dnevnih oddaj, ki bodo v vatikanskem radiu v velikem obsegu posvečene poteku koncila, bosta-tako vatikanski radio kot rimski radio in televizija oddajala neposredno iz bazilike potek vseh javnih zasedanj koncila. Z vatikanskim radiem bo povezana tudi dolga vrsta evropskih in izvenevropskih radijskih in televizijskih postaj. Na ta način bodo mogli slediti vsem javnim koncilskim slovesnostim tudi vsi tisti trilijoni in milijoni vernikov, ki jim ne bodo mogli prisostvovati osebno v baziliki.
5. Kot je večkrat izjavil papež sam in za njim številni kardinali, *9ed njimi Bea in Suenens, sedanji koncil noče biti in ne bo kon-
cil za zedinjenje kristjanov. Glavno delo koncila bo posvečeno — kot je videti iz dela, ki so ga izvedle pripravljalne komisije — navku, disciplini in pastoralni službi Cerkve. Toda valorizacija episkopata, tako je dejal v nekem svojem predavanju v Rimu kardinal Suenens, bo lahko približala pravoslavne, valorizacija laištva pa protestante. Če upoštevamo, da bo o temah koncila in njegovih sklepih dokončno odločil papež sam, ali nam lahko daste kakšno izjavo v tem pogledu?
Odg.: Kakor ste prav povedali, ne gre za koncil zedinjenja kristjanov, kot je bil to n. pr. firenški koncil. Na sedanjem koncilu bodo obravnavali vero, moralo in pastoralno življenje katoliške Cerkve. Papež sam je navedel glavni namen sedanjega koncila v svoji okrožnici Ad Petri Cathedram: »Na njem bomo posvetili vso našo skrb povečanju vere, obnovi nravi in prilagoditvi discipline zahtevam novega časa.« Kar se pa drugih veroizpovedi in zbližanja z njimi tiče, pa Vam lahko izjavim tole: Katoliška Cerkev je sestavljena iz ljudi. Moderna tehnika in napredek sta zbližala ljudi med seboj. Še pred sto leii ne bi na primer niti vedeli za potres v Perziji; danes že naslednji dan hitimo tja in nudimo pomoč. Tako je moderni napredek tudi med različnimi veroizpovedmi ustvaril številne stike, skupne točke, sestanke in zbližanja. S časom in z božjo pomočjo bodo ti stiki in zbližanja še tesnejša in bodo ustvarila predpogoje za zedinjenje. Sedanji koncil bo na tej poti nudil dragocen prispevek.
6. Sveti oče je dejal, da bo koncil mogočen dokaz večne mladosti Cerkve in njene zvestobe božjemu Ustanovitelju in bo moral doprinesti k izredno mogočnemu povečanju katoliške vere. Udeležilo se ga bo okrog 2500 škofov iz vsega sveta. Ali bodo povabljeni nanj poleg teh tudi drugi cerkveni dostojanstveniki, strokovnjaki, profesorji in podobni?
Odg.: Koncila bi se moralo udeležiti okrog 2900 škofov; ker so nekateri bolni, drugi zadržani ali ovirani, računamo, da jih bo prišlo na sedanji vesoljni zbor, kakor ste že omenili, okrog 2500. V pogledu povabila drugih cerkvenih dostojanstvenikov in strokovnjakov pa vam lahko nudim že sedaj tele podatke pravilnika, ki bo objavljen prihodnje dni:
a) Pravico, da se udeleže koncila, imajo: kardinali, patriarhi, rezidencialni in naslovni škofje in nadškof je, opati in prelati nullius, opat-primas (je samo eden), opati predstojniki meniških kongregacij in glavni predstojniki redov in kleriških redovnih kongregacij, ki niso odvisne od škofov, kjer delujejo;
b) Kot taki nimajo pravice, pač pa se smejo udeležiti koncila, če so nanj izrecno povabljeni: teologi, izvedenci za cerkveno pravo in drugi strokovnjaki za različna vprašanja. Ti na koncilu ne smejo govoriti, razen ko so vprašani za mnenje. Tudi teh bo na drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru večje število.
7. Koncil je vzbudil veliko zanimanje tudi v nekatoliškem svetu. Vsi ga pričajujejo s posebno pozornostjo. Nekatere ločene cer-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Obisk, ki ga je pretekli teden napravil general De Gaulle v Zahodni Nemčiji, je naletel na velik odmev tako v Evropi sami kot v ostalem svetu. In to ne toliko zaradi dogodka kot takega, ampak predvsem spričo važnih in kočljivih okoliščin, v katerih je do tega zgodovinskega obiska prišlo. Dve dejstvi oziroma okoliščini sta dali uradno obeležje temu srečanju, ki je daleč preseglo meje običajne vrnitve uradnega državniškega o-biska in mu dalo pečat osrednjega evropskega političnega dogodka, kateri na drugi strani ne bo ostal brez odmevov v ostali svetovni politiki: pomembnost obiska kot takega ter sovpadanje z nemško-angleško polemiko o odnosih Vel. Britanije do Evrope.
V	prvi vrsti ne gre prezreti zgodovinskega dejstva, da je bil general De Gaulle prvi francoski državni poglavar, ki je šel na uradni obisk v Nemčijo. Zgodovina fran-cosko-nemških odnosov v vseh teh zadnjih stoletjih ne beleži sličnega primera. Znano je, kako sta si Francija in Nemčija v teku stoletij vedno stali na nasprotnih o-kopih in z maščevalnimi naklepi prežali druga na drugo. Tako je v teku stoletij to sovraštvo, ki se je dolga leta kujalo, večkrat izbruhnilo z vso silo na dan ter se izrodilo v vojno. Samo v zadnjih sto letih je Nemčija trikrat vdrla z vojsko v Francijo. Zaradi tega si je Francija vedno iskala zaveznikov bodisi na vzhodu (Rusija), bodisi na zapadu (Velika Britanija). Iz teh prizadevanj po zavarovanju pred nemško nevarnostjo je proti koncu prejšnjega stoletja nastala Dvozveza (Francija-Rusija), kot izraz tradicionalnega rusko - francoskega prijateljstva, na drugi strani pa znana prisrčna zveza (»entente cordiale«) med Anglijo in Francijo.
PREDMET FRANCOSKE POLITIKE
Vsa francoska zunanja politika od leta 1890 sem se je gibala v teh dveh smereh, ki sta tako postali dve nujni in stalni politični smernici. — Odločilno pa so se razmere spremenile po drugi svetovni vojni. Francija je še do leta 1948 upala, da bo lahko igrala vlogo posredovavke med sovjetskim in zapadnim blokom. Toda končno se je morala vdati stvarnosti, čeprav v srcu vedno nekoliko nezadovoljna. Problem Nemčije kot bližnje sosede žalostnega spomina jo je še nadalje vznemirjal. In ta zaskrbljenost, če že ne strah pred močnim sosedom je spremljala vse povojne francoske državnike, ki so zelo nezaupljivo gledali na porajanje nove nemške države v Bonnu. Prav iz te nezaupljivosti pred Nemci so Francozi skeptično gledali na vse evropeistične pobude, h katerim je bilo nujno poklicati k sodelovanju tudi Zapad-no Nemčijo. In to čeprav so omenjene pobude težile k odpravi nemške nevarnosti v Evropi. Najbolj hrupen primer predstavlja zavrnitev Evropskd obrambne zveze leta 1954 od strani francoskega parlamenta, zveze, ki je predvidevala združenje vseh oboroženih sil, tudi nemških, pod skupnim vrhovnim poveljstvom.
Polagoma pa se je Francija začela sprijaznjevati z novo Nemčijo in deloma tudi z evropeistično idejo. Kar se tiče zbližanja z Nemčijo, predstavlja obisk predsednika V. francoske republike gene-
rala De Gaulla višek, ki ga je mogel kak francoski državnik doseči. Obisk je bil skrbno diplomatsko pripravljen z vrsto neuradnih srečanj med kanclerjem Adenauerjem in generalom De Gaullom v zadnjih dveh letih. — Uradno gre sicer za vrnitev obiska, ki ga je kancler Adenauer opravil prve dni julija letos v Parizu. Toda tako Adenauerjev obisk v Franciji kot sedaj De Gaullov v Nemčiji tvorita organično celoto v procesu »zgodovinske sprave« med obema narodoma, ki je s posebnim poudarkom ob De Gaullovem obisku našlo tudi svoje formalno kronanje. — Francoski predsednik je poleg političnega dosegel tudi velik osebni uspeh. Tako v Bonnu kot v Kolnu in drugod so se na trgih zbrale več desettisočglave množice in mu navdušeno ploskale. De Gaulle je namreč obiskal razna večja mesta v Zapadni Nemčiji, od Diisseldorfa do Miinchena, in povsod govoril Nemcem po nemško. Nekaj podobnega se niti od daleč ni zgodilo ob Adenauer-jevem obisku v Parizu, kjer so Adenauerja sicer sprejeli vljudno, a brez vsakega navdušenja.
ODMEVI NA DE GAULLOV OBISK V BONNU
Vsi so z zanimanjem sledili bivanju francoskega državnika v Nemčiji, ki je brezhibno potekalo med političnimi razgovori, obiski raznih mest, turističnimi izleti, slavnostnimi večerjami, na katerih se je nazdravljalo francosko-nemški spravi. — S posebno zaskrbljenostjo so ta obisk v znamenju sprave med Parizom in Bonnom sledili v Londonu, ker je sovpadal z nemško-francosko polemiko glede pristopa Vel. Britanije v evropsko politično skupnost. Angleške kroge so posebno vznemirjale govorice, ki so se razširile v času obiska v Bonnu, da je general De Gaulle predlagal A-denauerju neke vrste politično zvezo med Francijo in Nemčijo kot zametek širše bodoče politične zveze med evropskimi državami. Če bi do take zveze res pnšlo, potem bi bil otežkočen pristop Velike Britanije v SET in prejudiciran njen pristop v evropsko politično skupnost. To iz prepro-
stega razloga, ker se sedaj Velika Britanija pogaja s »šestorico« držav, potem bi se pa dejansko morala pogajati z Nemčijo in Francijo, kateri si že sedaj hočeta zagotoviti vlogo v SET-u. Zaradi tega tudi zavirata pogajanja o pristopu Velike Britanije v kontinentalno Evropo. Z omenjenim predlogom pa niso zadovoljne niti ostale evropske države, ker praktično pomeni nazadovanje od »še-storice« na »dvojico«. — V evropskih krogih je vladala tolika vznemirjenost, da jo je moral nemški zunanji minister Schroeder pomiriti s posebno izjavo v nekem listu iz Hamburga.
NJEGOVA BODOČNOST
Dejstvo je, da je De Gaullovo potovanje v Bonn razgibalo evropske vode, ki so v zadnjem času začele zastajati. To dejanje sicer samo na sebi ni slabo, zna pa škoditi, če se bodo zaradi tega poslabšali odnosi med prizadetimi evropskimi državami ter se sprožila pogubna tekma za prevlado, ki bi je v skupni zvezi ne smelo biti.
Nihče ne more in tudi ne sme biti proti temu, da si dva sosedna naroda po stoletjih neprijetnih spominov bratsko podasta roke in skleneta dokončno spravo. To je res prvi predpogoj za bodočo združeno Evropo. Toda se zaradi tega oddaljiti od ostalih prijateljev ni politično modro. Danes gre morda prav tako, toda kako bo jutri?
De Gaullu in Adenauerju je treba priznati, da sta velika državnika, ki sta uspela zbližati francoski in nemški narod. Treba pa je tudi pomisliti, da sta to spravo dosegla predvsem po zaslugi svojih močnih osebnosti, dva človeka preko 75 let stara. (Adenauer ima 86 let in De Gaulle 78). Toda kako bo po njegovem umiku iz javnega življenja? Ali bo vse držalo, kar sta onadva zgradila? To je vprašanje, ki zaskrblja tiste, ki gledajo dlje v bodočnost in ki se
—	kot je nekdo zapisal — dobro zavedajo, da je tako general De Gaulle osebno vtisnil francoski politiki osebni značaj, ki ni običajno francoski, kakor tudi ni tradicionalno nemški oni Adenauerjev!
a. t.
Sporazum v Alžiriji
V	sporu med alžirskimi voditelji je končno le prevladala treznost. Potem ko je dežela že stala na robu državljanske vojne, (v sporadičnih spopadih med vojaki
3.	in 4. vilaje ter oddelki voditelja političnega urada Ben Bele o-krog Alžira je bilo tudi že več mrtvih), sta poveljnik omenjenih vilaj, Si Hassan in načelnik političnega urada Ben Bella dosegla sporazum, po katerem se mora na obeh straneh prenehati s spopadi. V ta namen sta se osebno podala na kraje, kjer so bili spopadi še v teku. Po istem sporazumu se 3. in 4. velaja umakneta iz mesta Alžira, ki naj postane demilitarizirano področje. Istočasno so sklenili, da bodo volitve v nedeljo 16. septembra.
Na podlagi je bil dosežen sporazum, katerega je zahtevalo alžirsko ljudstvo, ki je resnični zma-govavec v teh notranjih sporih med alžirskimi voditelji. Ljudstvo ni namreč kazalo nobenega zani-
manja za te spore, nasprotno jil je obsojalo. — Sedaj je le želeti da bi sporazum res pomenil za četek dobe pravega miru — in m le začasnega premirja — v deželi ki ima osemletne vojne s Francije več kot dovolj.
Odložitev ženevske konference
Kot smo že poročali, so 8. septembra odložili razorožitvena pogajanja v Ženevi do 14. novembra. Pri delu je ostal le pododbor za nuklearna vprašanja, v katerem se bodo tri atomske velesile še nadalje pogajale o problemih ustavitve nuklearnih poskusov. Glavni razorožitveni odbor pa je medtem sestavil poročilo o svojem delovanju za Glavno skupščino Združenih narodov, ki se bo pričela 16. t. m. v New Yorku.
Papeževa poslanica za koncil
Kraljestva božje 1963
ekumenski koncil bil nevaren in nekoristen.
Že v do sedaj povedani vsebini lahko uvidimo, da je zbornik na vrhuncu informacijske uslužnosti. 0 nadaljnji njegovi vsebini prinašamo samo naslove razprav:
Molitev. (Aleksej)
Ob 10-ietnici uničenja cerkvenega zedinjenja na Slovaškem. (M. Lacko)
Opisuje križev pot škofa Gojdiča, voditelja slovaških unijatov.
Misli o zedinjenju. (Glas iz Srbije) Krščanstvo je tista sila in ideologija, ki je edina sposobna postaviti temelje zedinjenja.
Zapiski s potovanja po srbskih samostanih. (Joško Markuža)
Opis krajev in cerkvene umetnosti po cerkvah.
Ohrid včeraj in danes. (Angel Kosmač) Pestra zgodovina ohridske cerkve in znamenitosti po cerkvah.
Mednarodni bizantološki kongres. (Mihael Lacko S. J.)
Od 10. -16. sept. 1961 je bil v Ohridu .mednarodni kongres za bizantologijo pod predsedstvom tržaškega rojaka dr. Jad. Fer-luge.
Ruski zavod pri svetem očetu. (Joško Markuža)
Sv. oče je poudaril, da čuti veliko ljubezen do te velike družine, ki pripada samo Kristusu.
Bizantinsko-slovanska liturgija v baziliki sv. Petra v Rimu. (M. Lacko S. J.)
13. nov. 1960 se je s papeškega prestola prvič v zgodovini razlegala liturgična slovanska beseda.
Vsepravoslavno zboro\’anje na Rodosu. (Stanko Janežič)
Vršilo se je od 24. sept. do 1. okt. 1961, ki bi moralo biti nekaka predsinoda vseh pravoslavnih cerkva. Navzoči so bdi pa tudi trije katoliški opazovavci. — Mnenje o razmerju do katoliške Cerkve in do bodočega koncila je bilo seveda dokaj različno; odklonilno od strani »tradicionalistov« (severnjakov), bolj naklonjeno od strani »pro-gresistov« (južnjakov).
Ob koncu zbornika je dodan še: »Od vzhoda do zahoda« - pregled vseh važnejših dogodkov, ki so se vršili v zadnjih dveh letih v zvezi z vzhodno Cerkvijo.
Vsak, kdor se zanima za koncil in za vzhodne kristjane, naj seže po tem zborniku, ki stane 300 -lir in ki se dobi po slovenskih knjigarnah.
L. N.
Deset vprašanj
V	iorek 11. t. m. je sv. oče Janez XXIII. imel po radiu in televiziji napovedani nagovor o koncilu. Vršil se je točno en mesec pred začetkom vesoljnega cerkvenega zbora, ki se bo začel 11. oktobra. Papeža so številni Italijani in tudi drugi Evropejci lahko videli po televiziji in slišali po radiu, saj so njegovo poslanico predvajali na evropski tv in govor prednašali po radiu celega sveta.
Vsebina papeževe poslanice je v kratkem naslednja: Najprej je SV; oče potrdil, da se koncil začne
11.	oktobra. Udeležili se ga bodo škofje celega sveta in prvič v zgodovini vesoljnih cerkvenih zborov bodo zbrani zastopniki res vseh narodov in ljudstev. Koncil se bo po besedah sv. očeta dotaknil vseh važnejših moralnih in verskih problemov sedanjega časa: poudaril bo željo človeštva po miru znotraj v državah in na zunaj v mednarodnih odnosih. Sedanji rodovi so preživeli že dve svetovni vojni, zato si vsi možje, žene in mladina želijo trajnega miru, da bodo mo-
V	Čestohovi
500.000	vernikov je prisostvovalo 26. avgusta v Čestohovi slovesni pontifikalni sveti maši, ki jo je daroval kardinal Višinski za letni praznik Črne Matere božje. Verske slovesnosti letošnjega leta, ki je šesto v devetletnici, ki jo opravljajo pred proslavo tisočletnice pokristjanjenja Poljske, so bile posvečene predvsem mladini. Varšavski nadškof je povabil mladino, naj ostane trdna v veri, ki je podpirala narod v teku najhujših preizkušenj. Nato pa je poveličeval funkcijo, ki jo je vršila katoliška Cerkev v zgodovini Poljske, in poudaril voljo Cerkve, da bo nadaljevala s tem svojim poslanstvom. Cerkev, tako je dejal kardinal, je storila, da se je poljski narod uvrstil med druge narode. Po zaslugi Cerkve so Poljaki postali enoten narod. Cerkev, ki je združila poljski narod, tega ni nikoli zapustila. Mi ne potrebujemo nobene narodne cerkve. Poljska narodna Cerkev, tako je poudaril kardinal, je rimska katoliška Cerkev. Ko že ni bilo več kraljev, so škofje živeli med narodom in delali zanj. Danes nočemo, da bi nam s silo jemali svobodno verovanje. Nočemo, da bi kdo s silo prisilil narod, da ne bi veroval. Vsa naša zgodovina, vse do zadnje vstaje v Varšavi, dokazuje, da so se Poljaki vedno borili v imenu krščanskih idealov. Kardinal je nato povabil mladino, naj odločno nastopi proti demoralizaciji in brezbrižnosti v verskih vprašanjih, ter protestiral proti brezbožni propagandi, ki jo često podpirajo z upravnimi ukrepi in jo finansirajo s sredstvi, ki pripadajo vsej deželi in ki jih uporabljajo proti deželi. Tudi neprijateljski viri so morali priznati, tako je nadaljeval varšavski nadškof, da je nad 909-6 poljskega naroda katoliškega. Treba je spoštovati to silo, je poudaril kardinal Višinski, kajti jamči za notranjo edinost, katero potrebujemo in ki nam bo lahko služila v mnogih okoliščinah. Mi smatramo, da je brezbožna propaganda, ki se često poslužuje sile, nasprotna duhu in kulturi poljskega naroda. Razumemo, da lahko obstajajo osebe, ki so v borbi z Bogom. Ne bomo pa dovolili, da bi se tako stališče razširilo med vernim ljudstvom. Prepričani smo, da to predstavlja atentat na našo pravico do svobode vere, na pravico, ki nam je bila zajamčena ne samo z ustavnimi zakoni, marveč tudi z mednarodnimi pogodbami.
Umrl je krščanski junak
V	Litvi je umrl 20. avgusta nadškof msgr. Matulionis. Pokojni je bil rojen 4. julija 1873 v Kudoriskisu v Litvi. Leta 1900 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1910 je bil imenovan za župnika v cerkvi sv. Srca
v	Petrogradu. Leta 1922 je boljševiški režim odredil zaplembo cerkve, toda on sam ni hotel podpisati zapisnika, zaradi česar je bil obsojen na tri leta zapora, ki ga je prebil v Moskvi. Ko se je vrnil v Petrograd, ki je medtem postal Leningrad, je bil 1. 1929 v vsej tajnosti posvečen v škofa. Za božič istega leta pa je bil znova aretiran in po številnih mučenjih obsojen na deset let prisilnega dela, ki jih je preživel na severnih otokih Solovki. Leta 1933 sta sovjetska in litvanska vlada izmenjali jetnike. Proti volji msgr. Matulionisa so ga vključili v listo. Vrnil se je v domovino.
gli mirno delati in skrbeti tudi za zemsko blagostanje. Nadalje se bo koncil dotaknil vprašanja socialne pravičnosti in vsestranskega razvoja sodobne družbe, da si bo mogel človek že tu na zemlji ustvariti čim boljše pogoje življenja in da bo po časnih rečeh podpiran mogel tem bolj stremeti po večnih. Znova bo koncil prikazal božjo ustanovo sv. zakona in družine v vsej njeni čistosti in vzvišenosti, da bo zablestela tudi pred očmi sedanjega človeštva. Cerkev bo poudarila pravico do svobode, s katero je Stvarnik obdaril vsakega človeka in jo je Kristus dal tudi svoji Cerkvi, da v miru in svobodi oznanja njegov evangelij po besedah sv. Pavla: »Božja beseda ni vezana.« Zato ima Cerkev pravico ne samo do svobode bogoslužja, temveč vso pravico, da neovirano širi Evangelij in posvečuje ljudi, je poudaril papež. Koncil bo torej utrdil in razširil nauk Cerkve, poudaril njeno posveče-valno in učeniško službo, dvignil njen ugled sredi sedanjih rodov.
Ko so se leta 1944 približali Litvi Sovjeti, ni hotel zapustiti svojega mesta. Tako so ga zaradi pastirskega pisma na vernike, leta 1946, Sovjeti znova aretirali in obsodili na nadaljnjih deset let zapora. Takrat mu je bilo 73 let. Znova je romal iz enega zapora v drugega. Leta 1957 so ga bolnega vrnili v Litvo in mu določili prisilno bivališče v Seduvi, kjer je ostal do smrti.
Papež Janez XXIII. ga je v znak priznanja odlikoval z osebnim naslovom nadškofa. Zaradi pričevanja, ki ga je s toliko odločnostjo nudil katoliški Cerkvi, papežu, vernikom, ki so mu bili zaupani, in samemu dostojanstvu človeške osebe, si je pridobil prostor v zlati knjigi mučencev za katoliško Cerkev. Saj je prebil v zaporih 25 let.
Katedralo v San Franciscu je uničil požar
Nadškofijsko katoliško katedralo v San Franciscu je dne 8. septembra uničil silen požar. Škodo cenijo na dva milijona in pol dolarjev (približno eno milijardo in pol lir). Katedrale, ki so jo sezidali pred 65 leti in ki je kljubovala potresu in požaru leta 1906, ne bodo mogli več popraviti, temveč jo bodo morali znova sezidati. K sreči da v trenutku požara ni bilo v cerkvi ne cerkvenega zaklada ne dragocenih para-mentov. Več kot 300 ognjegascev se je več ur borilo s plameni, preden so požar zajezili.
Cigani so poromali v Lurd
Šesto romanje ciganov iz Francije, Španije in Italije v Lurd se je vršilo pretekli teden. Začelo se je s slovesno in slikovito procesijo k masabjelski votlini. V bližini Marijinega mesta se je utaborilo nad 3000 ciganov, ki so ostali tam pet dni. V tem času so podelili številnim navzočim zakrament svete birme in sklenili mnogo zakonov. V nedeljo 2. sept. dopoldne so v baziliki brezmadežnega Spočetja številni romarji prejeli prvikrat sveto obhajilo in bili birmani. Zadnji dan, v ponedeljek, so imeli veliko zborovanje pri masabjelski votlini in velik taborni ogenj v svojem taborišču. — Romanje sta vodila kaplana ciganov, patra D’Armagnac in Plery.
Prvi škofje odhajajo na koncil
Nadškof in šest škofov iz Nikarague je odpotovalo iz Manague v Rim, kjer se bodo udeležili drugega vatikanskega koncila Pred svojim odhodom so škofje pozvali politične voditelje dežele, naj izvedejo z mirnimi sredstvi narodno spravo in na ta način preprečijo ljudstvu morebitne bridke tragedije. Povabilo škofov k slogi in razumevanju je bilo izdano spričo političnih volitev, ki se bodo v kratkem vršile v Nikaragui.
Karmeličanke v Dachauu
Na pobudo monakovskega pomožnega škofa msgr. Neuhauslerja bodo zgradili na ozemlju bivšega koncentracijskega taborišča v Dachauu v Nemčiji samostan s strogo klavzuro. V samostanu bodo karmeličanke. Zgradili ga bodo blizu kapele, ki je posvečena umirajočemu Kristusu in ki so jo postavili v teku svetovnega evharističnega kongresa v Monakovem.
V	Rimu je izšel že XX. letnik tega vzhodnega zbornika; na naslovni strani nam pove, da velja za dva letnika, 1961 -1962. Kakor je bilo pričakovati, obravnava povečini zadeve, ki so v zvezi z vzhodno cerkvijo in predstoječim letošnjim cerkvenim koncilom. Že prvi članek prof. Janeza Vodopivca izčrpno opisuje vse dosedanje delo komisij, ki so iz odgovorov škofov celega sveta pripravljale snov, ki bo predložena koncilskim očetom v odločanje. Tudi pri delu za zedinjenje kristjanov bo no-
vi	zbor zastavil svojo izredno veljavo. Nazadnje nam še opiše, kakšen naj bo naš delež pri koncilu.
Dr. Stanko Janežič poroča o imenovanju škofa Akacija Coussa za tajnika vzhodne kongregacije. Temu je papež sam podelil škofovsko posvečenje v Sikstinski kapeli, in sicer v grškem obredu. Novi tajnik je doma iz Sirije. Pred enim mesecem je pa že umrl.
Prelat dr. Franc Grivec pa je spisal u-čen članek: »Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Sergejeviča Solovjeva«. V dobi sv. Tomaža je bil napravljen prvi veliki poskus za cerkveno zedinjenje leta 1274), nekako 600 let kasneje se je pa veliki ruski mislec in pesnik Solovjev po hudih notranjih in zunanjih bojih dokopal do spoznanja, da je edino prava Cerkev rimska. V tistih letih je obiskal tudi škofa Strossmaverja in je stanoval v kanoniški hiši v Zagrebu, kjer je dal tudi tiskati svojo knjigo: Istorija in budučnost teo-kratii.
Po tej učeni razpravi sledi ljubka pesmica o Materi božji, tolažnici trpeče Cerkve, naše pesnice Ljubke Šorli.
P. Pavel Leskovec S. J. nam v nadaljnjem obširnem članku »Vesoljni cerkveni zbor v nauku pravoslavnih teologov« daje zelo zanimiv vpogled o cerkvenem koncilu. Njih teologi si niso edini ne v tem, kdo ga ima pravico sklicati, ne kdo se ga mora udeležiti, še bolj se naslanjajo na protestantizem v vprašanju o veljavnosti dekretov koncila, to je, kdo je obvezan držati se dekretov. Do sedaj ima še največji vpliv med njimi teolog-laik Hom jakov, ki pravi, da se je hierarhija (na florenškem koncilu) »pohujšljivo izneverila« pravemu nauku, ki ga je branilo in varovalo ljudstvo; saj nezmotljivi varuh vere je bilo vedno le krščansko ljudstvo. Pravoslavni teologi so imeli leta 1936 v Atenah zborovanje (bili so tam zastopniki Grkov, Bolgarov, Srbov in Rumunov) in so resno pretresli sklicanje pravoslavnega koncila. Končno je prevladalo mnenje, da bi nov
iiiiMUMiiiiiiiiiiiiniiniiiiiiiiiMiiiMiiiiiiiiiiiiiiiHmiiiniiiuiMiiMiimuiiiiiiiim
Slavje Mii akademikov
Verjetno malokdo na Primorskem ve, da obstoja na Dunaju slovensko akademsko društvo ter da tudi aktivno deiuje. Prav letos slavi klub svojo štiridesetletnico, saj je nastal leta 1923. Za to priliko so koroški dunajski akademiki priredili v Št. Janžu v Rožu posebno slavje, ki se je vršilo v nedeljo 9. t. m. Ob obletnici so tudi izdali svoj zbornik, h kateremu se bomo še povrnili.
Srečanja v Št. Janžu se je udeležilo lepo število koroških slovenskih študentov tet zastopniki iz Gorice in Trsta. Proslava se je pričela z mašo ustanovnega člana dunajskega kluba, prelata dr. Bliimla. Po uvodnem nagovoru predsednika kluba Feliksa Bistra je bilo prvo predavanje, v katerem je ravnatelj slovenske gimnazije dr. Joško Tischler govoril o pomenu gimnazije za slovensko manjšino. Popoldne je imel prvo predavanje dr. Mirt Zwitter, in sicer o gospodarskih vprašanjih koroških Slovencev. Predavanja je zaključil prof. dr. Reginald Vospernik, ki je govoril o nalogah našega intelektualca in podal nekaj temeljnih misli za bodoče delo.
Veseli smo, da se tudi med koroškimi visokošolci na Dunaju razvija organizacijsko delo in goji zanimanje za rešitev vprašanj slovenske manjšine na Koroškem. To je poroštvo, da bodo prav mlade sile znale zavzeti odločilno stališče pri delu za narodno obnovo v zamejstvu, in na Koroškem posebej.
60 tisoč mrtvih na leto na evropskih cestah
Avstrijski socialistični poslanec Karl Cer-netz bo na občnem zboru evropskega sveta predložil žalostne rezultate svojih ugotovitev o cestnih nesrečah. Po natančnih proučitvah je Cernetz dognal, da zahtevajo cestne nesreče vsako leto po evropskih državah 60 tisoč mrtvih in poldrugi milijon ranjencev. 90 odstotkov nesreč so krivd vozači sami, za ostale pa nosijo krivdo slabe ceste in vozila.
(Nadaljevanje s 1. strani)
kve so že sklenile poslati nanj svoje delegate-opazovavce. Ali nam lahko kaj poveste o udeležbi predstavnikov raznih ločenih cerkva in veroizpovedi na koncilu?
Odg.: Tajništvo za zedinjenje kristjanov nam je izročilo tale spisek raznih cerkva, ki so prijavile do 5. septembra 1962 svoje opa-zovavce delegate, ki se bodo udeležili drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora: Anglikanska skupnost je prijavila tri predstavnike, svetovna luteranska zveza - dva, svetovna prezbiterijanska zveza - tri, nemška evangeljska cerkev - enega, svetovna konvencija Kristusovih cerkva - enega, svetovni odbor prijateljev (Quakers)
-	enega, svetovni svet kongrecio-nalistov - dva, svetovni svet metodistov - tri, svetovni svet cerkve v Ženevi - tri, starokatoliška cerkev,to je utrechtska zveza - enega, egiptska-koptska cerkev - dva, in sirska jakobinska cerkev - dva. Ti opazovavci bodo smeli, razen v posebnih primerih, prisostvovati ■ javnim zasedanjem in generalnim kongregacijam, ne da bi smeli govoriti ali glasovati. Ne bodo pa se smeli udeležiti zasedanj koncilskih komisij brez pristanka zakonitih oblasti.
8.	Po sklepu svetega očeta se bo ta zgodovinski dogodek katoliške Cerkve pričel 11. oktobra. Vemo torej za dan pričetka koncila. Znano nam je tudi, da bodo koncilski očetje razpravljali za zaprtimi vrati vatikanske bazilike, da bo občevalni jezik latinski in da bodo ves potek koncila stenografirali zapriseženi stenografi. Vprašanja, o katerih je razpravljala glavna komisija, so to zaposlile v sedmih zasedanjih; vsako je trajalo povprečno osem dni; skupaj torej okrog dva meseca. Koncilski očetje pa bodo na svoji skupščini gotovo rabili za razpravljanje o temah, ki jim jih bo predložil sveti oče, mnogo več časa. Sveti oče sam je dejal v nekem govoru, da bo koncil lahko trajal tudi še nekaj časa v prihodnjem letu 1963. Po drugi strani je ameriški episko-pat sklenil imeti svojo plenarno skupščino v Rimu v teku koncila, in sicer okrog 7. januarja 1963. Če pustimo ob strani dejstvo, da bo tudi o zaključku koncila odločil samo sveti oče, ali mislite, da se bo mogoče vsaj en del koncila končal pred 15. januarjem 1963?
Odg.: Kot ste že sami omenili, smo tu na področju domnev in verjetnosti. O poteku in zaključku koncila bodo udeleženci razpravljali s svetim očetom na prvih sejah koncila. Možnosti sta dve: ali bo prvi del zaključen okrog 15. decembra in bodo nadaljevali s koncilom po veliki noči 1963, ali pa bodo okrog 15. decembra koncilsko zasedanje za en mesec preki-
nili in znova pričeli z njim okrog 15. januarja 1963. V tem prostem mesecu bi imeli v Rimu, kot ste že omenili, ameriški, angleški in drugi škofje svoje letne škofovske konference. Domnevam, da bo bolj verjetna druga možnost, zlasti zaradi problema bivanja udeležencev v Rimu.
9. Nekateri škofje, zlasti v deželah s komunističnim režimom, i bodo imeli težave, če bodo hoteli priti na koncil. Po predvidevanjih pričakujemo, da bodo prišli škofje
s Poljske in iz Jugoslavije. Ali lahko upamo, da bodo prišli tudi škofje iz drugih dežel s komunističnim režimom?
Odg.: Omenili ste na jlirldke j še vprašanje. Ne vemo, kateri škofje bodo lahko prišli na koncil iz komunističnih dežel. Vsi so bili povabljeni. Iskreno želimo, da bi smeli tudi vsi priti. Papež in Cerkev molita za to in upata in bosta molila in upala do zadnjega.
10. Koncil bo tudi zunanji izraz edinosti in sijaja katoliške Cerkve.
Ali nam lahko kaj poveste o zunanjih proslavah, ki bodo v teku koncila?
Odg.: V nasprotju, kakor se splošno domneva, ne bo v teku koncila veliko zunanjih proslav. Morda bo prišlo med zasedanjem do ene ali dveh beatifikacij. Drugače pa bo veljalo načelo: ne motiti udeležencev koncila z zunanjimi prireditvami. Koncil bo posvečen predvsem delu in molitvi. Vsekakor pa bo na tistih zunanjih proslavah, ki bodo, prišle do polnega izraza edinost in večna mladost ter sijaj katoliške Cerkve.
*	* *
Monsignor, prisrčno se vam zahvaljujem za ljubeznivi sprejem in za Vašo dobrohotnost in pripravljenost odgovarjati na moja vprašanja. Rad bi, da bi tudi ta najin razgovor prispeval k notranji in zunanji pripravi mojih dragih slovenskih bravcev in poslu-šavcev na ta veliki dogodek. To željo je izrekel sveti oče večkrat v svojih govorih, posebej z okrožnico Paenitentiam agere z dne 1. julija 1962.
V	ostalem pa sem trdno prepričan, da bodo vsi Slovenci, ki so tako tesno povezani s katoliško Cerkvijo in tako globoko vdani svetemu očetu Janezu XXIII., v celoti odgovorili na te pozive Kri; stusovega namestnika na zemlji in darovali za dober izid koncila svoje molitve, žrtve in svojo po; koro. Tako se bo tudi slovenski narod pripravil in prispeval h koncilu, od katerega bo prejel — kot vsi katoličani — po besedah svetega očeta: »pouk resnice in kreposti, javnega in zasebnega bogočastja, discipline in misijonskega apostolata« in ga bo z veselim srcem uresničeval v življenju.
Roman Rus
St
Ce
življenja
	
14. marijanski shod na Primorskem Bazoviškim žrtvam
Osem tisoč Slovencev pred Marijinim oltarjem
Številni rojaki, ki niste od leta 1949. nikoli manjkali na naših marijanskih shodih, ali se spominjate iz prejšnjih let lepšega shoda kakor je bil zadnji preteklo nedeljo 9. septembra? V lepi vrsti štirinajstih marijanskih shodov je bil letošnji Prav gotovo najlepši, ne pravimo največji, ker prvega shoda ne bomo po številu verjetno nikoli dosegli. Vse, kar sledi, je le beseda, ki težko izrazi, kar smo doživeli.
V	prvih popoldanskih urah so se Opčine Zelo spremenile. Že pred napovedano uro so morali promet ustaviti, toliko ljudi se je okrog cerkve zbiralo za marijanski shod. Uradno poročilo, ki verjetno upošte-va tudi gledavce, govori o udeležbi deset tisoč prisotnih. Mi imamo po razdelitvi listov za skupno službo božjo bolj točno Poročilo in sodimo, da je je bilo prisotnih okrog osem tisoč vernikov. Če se spominjate na prvih pet, šest shodov, je to 'Zredno velik napredek.
Točno ob štirih se je začela razvijati ’narijanska procesija. Ko je prišel na shod tudi letos naš prevzv. tržaški g. škof, ta-kf<tt je bil pn>i del procesije že urejen. Kftialu za tem so zazvonili zvonovi, godba le intonirala »Ti o Marija« in takrat so Prinesli fantje fatimski Marijin kip iz Cerkve v spremstvu okrog 30 duhovnikov. Od tega trenutka dalje se je cesta spre-nienila v cerkev in povsod, tudi med gle-davci na pločnikih, je vladala lepa zbranost, resnost in pobožnost. V prvem delu Procesije so poleg skavtske mladine zbujale pozornost številne narodne noše, zlasti niladi naraščaj iz Mačkovelj. V drugem delu procesije smo letos opazili ‘ vzoren recl med tisoči žen in mater. Od vsega Začetka pri cerkvi je menda prav v tem delu vladala največja pobožnost in zbranost. Ala več mestih so tukaj vodile molitev in petje čč. šolske sestre in proseški Župnik g. Šibenik, ki s svojim prodornim Stasom obvlada velik prostor. V procesiji sta igrali dve godbi, svetoivanska in pro-seška. Ena godba se je ob tramvajski postaji ustavila in tam na mestu ves čas igrala Marijine pesmi.
Višek shoda je bil, ko se je vsa mno-tica zgrnila na vaški trg. Tu je imel sveto "Hšo letošnji novomašnik g. Bojan Ravbar ‘Z Dutovelj. Cerkveni govor je imel še-m-polajski župnik g. Mirko Mazora. Mestno občinstvo so zastopali svetovavca dr. Ve-nier in dr. Simčič ter krajevni občinski delegat g. Tavčar. Vsi prisotni so imeli v rokah liste za molitev in petje. Pesmi ie odlično spremljala proseška godba. Sodelovanje tisočev je bilo nad vse zadovoljivo. Veliki trg, poln vernega ljudstva, služba božja pod milim nebom, resnično kakor ogromna katedrala vernosti in najbolj zbrane molitve! Kakšen, ki je že videl Po svetu podobne slovesnosti, je izjavil, da je naš celotni shod odlično uspel lepega uspeha pri tolikem številu udeležencev sploh ni mogoče misliti.
Na koncu sv. maše smo prejeli novo-**ašniški blagoslov in nato je g. ravnatelj toarijanišča, ki je vodil službo božjo, predal sklepne misli 14. marijanskega shoda, zmolili smo vsi skupaj po nasvetu Mnogih molitev za dež, tržaški g. škof nam je dal svoj nadpastirski blagoslov ln med zaključno pesmijo »Marija skoz
Življenje« so fantje nesli Marijin fatimski kip nazaj v cerkev. Mnogi so Marijo spremljali v hišo božjo, mnogi pa so ostali še na trgu, kjer sta obe godbi priredili kratek koncert za slovo.
Tako smo po božji dobroti tudi letos doživeli velik in lep marijanski shod. Vsi, ki smo se ga s pravim namenom udeležili, na njem sodelovali, sprejeli krasne in globoke misli glavnega govornika, lahko mirno rečemo, da smo veliko pridobili in fatimsko Kraljico v naših razmerah lepo počastili. Velik 14. shod, ki se je po odličnem sodelovanju tisočev, spremenil v pravo marijansko manifestacijo, je tako resnično zlata stran v knjigi našega Marijinega naroda!
NAŠA IZPOVED NA 14. MARIJANSKEM ZBORU SHODU:
Slovenski primorski katoličani, zbrani na 14. marijanskem shodu na Opčinah pred Bogom izpovedujemo: zvestobo in ljubezen sveti materi Cerkvi —
zvestobo in ljubezen svetemu očetu Janezu XXIII. — zvestobo in ljubezen našim krajevnim škofom, tržaškemu in goriškemu —
II.	vatikanski cerkveni zbor naj spremlja božji blagoslov tudi po naših molitvah!
Slomškova beatifikacija, srčna želja vsega našega naroda, naj se po božji dobroti kmalu izpolni!
Skavtska straža ob spomeniku
Akademski zbor »Vinko Vodopivec« v Arezzu
Več je bilo letos stvari, ki so me vabile v Arezzo na polifonično tekmovanje. Eno je bila desetletnica te pomembne manifestacije in z njo združena kvalitetna udeležba pevskih zborov, druga pa udeležba zborov iz Jugoslavije, še posebno iz Slovenije. Slovenske pevce je zastopal zbor »Vinko Vodopivec«, ki ga sestavljajo primorski akademiki v Ljubljani. Ni prvič, da se srečamo s tem zborom. Poznan mi je bil že iz svojega nastopa v Gorici pred kakimi petimi ali šestimi leti. Dirigent zbora je sedaj g. Brane Demšar iz Ljubljane, ki svoj zbor res mojstrsko obvlada.
Kot je bilo že zadnjič omenjeno, je nastopil zbor »Vinko Vodopivec« v drugi in četrti kategoriji, t. j. za moške zbore in folklorno petje. Zelo pomembno zmago je odnesel zbor v tekmi moških zborov, ko je zasedel tretje mesto, takoj za španskim Easo iz San Sebastiana. Kot drugi zbori v tej kategoriji je odpel obvezni »O Domine Jesu Christe« skladatelja Josquina Des Preža ter obrtniško pesem »II Cati-naio« neznanega skladatelja iz 16. stol. Kot pesem proste izbire pa so primorski akademiki zapeli Gallusovo »Ante Juciferum«. Vse pesmi je zbor odpel z veliko prepriče-
valnostjo in gotovostjo ter vlil vanje veliko finega čutenja in rafiniranega podajanja. Že pri teh tekmovalnih nastopih je tudi odnesel izredno navdušene aplavze občinstva.
Isti večer je sledil koncert zmagovitih zborov prejšnjih let, in tako je moral nastopiti tudi »Vinko Vodopivec«. Na koncertu so nastopali še zbori Psalette d'Or-leans, Kaufbeuren Martinsfinken, Easo in Wiener Madrigalkreis. Program slovenskega akademskega zbora je bil tokrat kaj pester. Začeli so z Gallusom, katerega so zapeli motet »O rnagnum Mysterium« za dva zbora ter vedno lepo »Ecoe quomodo«. Posebno izvedba prve je zelo težka in delikatna, ko se mora zbor razdeliti na dva dela in je drugi zbor pravzaprav odmev prvega. Tu so res krasno podali Gallusa in pokazali svojo domačnost s polifonsko glasbo in njeno interpretacijo. Od polifonije pa so potem prešli na slovensko pesem in zapeli Venturinijevo »Nocoj pa, oh nocoj!« ter Vodopivčeve »Žabe«. Ne bom posebej navajal občutkov, ki sem jih imel, ko sem poslušal pristno slovensko pesem sredi tuje mednarodne publike. Na vsak način pa moram reči, da so slovenske
/ *!‘
yy. n r
r- Kt- y V -
A':y
Zbor »Vinko Vodopivec« na odru gledališča Petrarca v Arezzu
^ERRE L’ERMITTE	37
oJIajtoljša
POVEST DOBRIH LJUDI 111 ■ 111 1111 in 111111111111111111111 m n
In res je kmalu nastala prava huda 'lra: žvižgi, kriki, najgrše kletvine. Vse 80 misijonarju izrekli: Galilejec, inkvizd-itd., kar je končno izzvenelo v skupen klic: V morje duhovnike, potopimo jih v Seni...
2 galerij, ki so bile polne ljudi, je fr-^lo proti misijonarju vse, kar so imeli v rokah ali našli v žepih. Nekateri so pohabili stolice in grozili z njimi, da jih Vržejo v dvorano.
Misijonar je stal na govorniškem prostoru
mimo s prekrižanimi rokami. ča-je in tu pa tam vprašal kričečo mno-«ico:
'‘Ali se res tako bojite, da bi slišali No besedo?«
S svojo, vztrajnostjo je res uspel, da so kateri začoli miriti d m ge in zahtevali llolk.
In res je misijonar spregovoril:
»Nisem prišel, da bi podžigal savraštvo, ker sem duhovnik Boga ljubezni. Sovraštvo napravi vsakega človeka nesrečnega, ljubezen pa človeka osrečuje. Ce bi se vsi ljudje ljubili, bi bila res zemlja že del nebes... Zmotno je pehati ljudi v boj, naravnost nora je trditev, da je treba poklekniti pred delavcem. Samo pred Bogom se poklekuje in pred onimi, ki ga na zemlji predstavljajo. Ali ste že kdaj slišali zgodbo o človeških udih in želodcu? Zdravje človeka ni v boju, ampak v soglasnem delovanju vseh organov telesa. V človeški družbi je isto. Vi dvigate pesti proti bogatinom, a bogatinov ne boste mogli nikoli iztrebiti z zemlje. Tudi to morate pomisliti, da i>e za bogastvom pogostoma skriva veliko telesnega in duševnega trpljenja bogatinov in da so mod bogatimi dobri in hudobni, kot so dobri in hudobni med revnimi. Vi pravite, da je duhovnik zagovornik bogatih. Duhovnik je zagovornik vseh. Kolikokrat išče pomoči pri bogatih prav za revne; in kolikokrat sam postane ubog med vami ubogimi. Tu imate zgled poleg mene. Ta mladi duhovnik, ki ste grozili, da ga vržete v vodo z menoj vred, je sin bogate družine in bi lahko
ostal v svojem lepem stanovanju sredi Pariza, poročil bi se bil in živel lagodno življenje daleč proč od vaših stisnjenih pesti; a je žrtvoval vse, da bi skrbel za vas, ker vas ljubi vse kot brate v Kristusu...«
V	dvorani je nastala že večja tišina in delavce je začela vedno bolj zanimati misijonarjeva beseda.
»Vi pravite, da je delavec na svetu vse; a kaj bi delavec delal, če bi ne bilo možganov, ki mislijo zanj; če bi ne bilo inženirjev, ki zgradijo tovarne, znanstvenikov, ki iščejo novih poti v industriji in novih sredstev proti boleznim, ki se pojavljajo pri delu? Po vašem mnenju slavni Pasteur, ki je z glavo delal 18 ur na dan, ni bil delavec? In koliko umetnikov, profesorjev in drugih izobražencev je na istem kot on? Poglejte npr. mene: spat pojdem ob dveh po polnoči in vstal bom ob šestih, da nadaljujem z delom. Ali nisem tudi jaz delavec? In še kako! Vi lahko pokažete svo-* je žuljave roke, ali če bi mi lahko pokazali svoje možgane!...«
Med množico so se že začeli slišati znaki odobravanja. Misijonar je zato nadaljeval še z večjo navdušenostjo:
(Se nadaljuje)
skladbe, posebno še »Žabe«, silno navdušile občinstvo, ki z aplavzi ni in ni hotelo prenehati, tako da so morali naši pevci zapeti še eno, in sicer »Kolo« V. Mirka.
Tudi v četrti kategoriji za folklorno petje se je akademski zbor iz Ljubljane lepo odrezal in odnesel peto mesto na 35 zborov. Tu so Vodopivčani odpeli dve južnoslovanski narodni, in sicer I. rukovet S. Mokranjca ter Skalovskega Makedonsko oro. Podali so jih res s pravim ognjem balkanske folklore. Škoda pa je, da niso slovenski pevci predstavili tudi slovenske narodne pesmi, čeprav je južnoslovanska folklora morda bolj učinkovita, a manj naša.
Firenški dnevnik »La Nažione« piše: »Jugoslovani so nekaj čisto posebnega. Ritem, izrazna moč, religiozno pojmovanje: orgiastični značaj njihovih pesmi je vedno podzavestni gospodar, tudi v komornih skladbah. To se dogaja, tudi če pravila omilijo, ali če kanon omeji interpretacijo. Poslušati Jugoslovane in spoznati jih, je eno in isto.«
Kaj naj še rečemo o akademskem zboru in njegovem dirigentu? Zbor sam je pel z veliko zlitostjo in med pevci smo opazili tudi lepe solistične glasove. Dirigent Brane Demšar je znal iz zbora izvabiti tako čisto religiozno podajanje polifoničnih mojstrovin, zlasti našega Gallusa, kakor tudi pristno doživljanje balkanskega folklornega melosa. Dirigentov nastop sam je bil prav lepo odkritje. Pri vsem tem bi si lahko samo želeli, da bi ta odlični zbor mogli poslušati tudi v Gorici.
*	* *
Lepo je potekel letošnji deseti polifonični natečaj. Organizatorji so ob desetletnici lahko povsem zadovoljni, da je mesto velikega Gvidona Areškega privabilo v svojo sredo toliko izbranih pevskih skupin in potrdilo s tem svojo željo po ohranitvi in nadaljevanju te visoko kulturne tradicije.
Mnogo stvari bi se dalo še zapisati ob robu areškega tekmovanja. Vsekakor postaja to vsakoletno srečanje že srečanje med starimi prijatelji, kot je zapisal firenški »II Giornale del Mattino«. Želimo si lahko le, da bi se taka umetniška srečanja z enako vnemo nadaljevala tudi v bodočnosti.	Andrej	Bratuž
Veliki Repen
Romanje v Padovo in Vlcenzo
V	Velikem Repnu nimamo veliko pismenih ljudi, kajti tako redko kdo kaj pošlje v KG. Zato pa hočemo vsaj danes kaj povedati o »veselem dogodku, ki nam je še vsem v prijetnem spominu; mislimo na romanje, ki smo ga v družbi z Openci in Banovci napravili v Padovo in v Vi-cenzo dne 27. avgusta. Romanje je vodil g. Jože Vidmar.
Odpotovali smo dovolj zgodaj, da smo ob 8" že imeli sv. mašo v Marijinem sve-tišču v Motta di Livenza. Od tu smo se podali na Monte Berico pri Vicenzi, kjer je prav tako zelo slavna Marijina božja pot. Tudi tukaj smo imeli sv. mašo in nato kosilo. Popoldne smo se kmalu dvignili in odpeljali proti Padovi, da počastimo sv. Antona, ki je patron raznih naših romarjev in romaric, še več pa je njegovih Častilcev. V svetnikovi baziliki nam je bil za kažipota in razlagavca g. Vidmar. Zato smo si svetišče zelo dobro ogledali in marsikaj nam je ostalo dobro v spominu. Ker so že mnogi pred nami bili v Padovi in v cerkvi sv. Antona, ne bomo tu opisovali, kaj smo tam videli; če pa kdo
»Z ljubeznijo in molitvijo bomo najlepše počastili naše padle, naše žrtve . . .«
Tako je govoril v bazoviški župni cerkvi po sv. maši za padle bazoviške žrtve župnik Marijan Živec.
In tako so se res zbrali z Ba-zovci pred oltarjem predstavniki demokratičnih Slovencev na Tržaškem. Po molitvi so odšli pred spomenik žrtev, kjer so položili vence. Čustva hvaležnosti naroda so izrazili predstavniki demokratičnih političnih strank ter kulturnih in mladinskih organizacij v naslednji resoluciji:
Danes je preteklo 32 let, odkar je kri štirih mladih slovenskih fantov pordečila naša kraška tla. Ob tej priložnosti se podpisane slovenske politične in kulturne organizacije klanjajo spominu bazoviških junakov in jim zagotavljajo, da se bodo vztrajno prizadevale, da se bodo s sredstvi, ki jih daje demokratski ustroj, borile za uresničenje tistih svetlih idealov pravice in svobode, za katere so dali svoja mlada življenja.
Slovenska katoliška skupnost, Slovenska krščanska socialna zveza, Slovenska demokratska zveza, Skupina neodvisnih Slovencev', Slovenska prosveta, Slovenska prosvetna matica, Slovenski kulturni klub, Krožek mladih izobražencev, Slovenska dijaška zveza.
Radio Trst A
Teden od 16. do 22. septembra
Nedelja: 9.30 Slovenske zborovske skladbe. — Prenos maše iz stolnice sv. Justa.
— 11.30 Oddaja za najmlajše: »Skopulja in cekini«. — 12.15 Vera in nač čas. — 14.45 Sekstet Boruta Lesjaka.
Ponedeljek: 18.30 Skladbe jugoslovanskih avtorjev. — 19.00 Violončelist Adriano Ven-dramelli, pri klavirju Roberto Repini. — 20.30 Vincenzo Bellini: »Norma«, opera v dveh dejanjih.
Torek:	18.30	Italijanski	operni	pevci:
(38) »Giacomo Lauri Volpi«. — 91.00 Flavtist Boris Čampa, pri klavirju Pavel šivic.
— 19.25 »Pot do kraljice sreče«, pravljica.
— 21.00 Obletnica tedna: »Pred 25 leti je umrl Tomaž Alva Masaryk«. — 21.35 Klavirske sonate Ludvviga van Beethovna: Sonata št. 17 v d-molu, op. 31 št. 2. — 22.00 »Zgodba Pavla Diakona«, po njegovi Hi-storii Langobardorum - 3. oddaja.
Sreda: 18.30 Skrjabin: Simfonija št. 3 v C-duru, op. 43. — 19.05 Pianist Fabio Peressoni. — 19.30 Turistični razgledi. —
21.00	»Človeško življenje«, radijska drama.
— 22.30 Druga mednarodna revija pevskih zborov v Loretu - 6. oddaja.
Četrtek: 18.30 Iz italijanskega glasbenega ustvarjanja: Glasba v Florenci za časa Medičejcev - 5. oddaja. — 19.00 Baritonist Marcel Ostaševski, pri klavirju Dana Hubad. Na sporedu so Savinovi samospevi.
— 19.30 Za Valvasorjem po naši deželi -
12.	oddaja. — 21.00 Simfonični koncert.
Petek: 18.30 Iz simfonične glasbe 19. stoletja. — 19.00 Koncertna sezona Tržaške ljudske univerze 1960-1961. — 19.30 Človek in cesta: (12) »Tudi pešca je treba vzgojiti«.
Sobota: 14.40 Jugoslovanske ritmične popevke. — 18.30 Skladbe julijskih avtorjev: Mala suita za sedem instrumentov. — 19.00 Pianist Gabrijel Devetak: Hindemith: Sonata št. 2; Reger: Dve humoreski op. 20; Preludij. — 19.20 Goriški obiski: (11) »štandrež«. — 20.40 Zbor »Vinko Vodopivec«. — 21.00 »Pantograf«, radijska drama.
ni še bil, naj se ob priliki poda tja, ker mu ne bo žal.
Iz Padove smo krenili proti Benetkam. Lepe, krasne poti so speljane od Padove do Benetk, polje je skrbno obdelano, ali žal tudi tam smo opazovali isto podobo kot drugod: suša pa suša. V Benetke smo prišli, ko se je že bližal večer. Zato smo si ogledali le glavni trg sv. Marka in nekaj dragih zanimivosti. Nato pa smo zopet zasedli naše avtobuse in se v nočnem hladu vozili preko beneških in furlanskih nižin nazaj proti našemu Krasu. Ob ll11 zvečer smo že bili zopet v Velikem Repnu, kjer smo za slovo zapeli še nekaj naših domačih, predno smo se razšli na domove. Sedaj obujamo spomine in delamo nove načrte. Za enkrat je na vidiku Barbana.
Romar
^ustite naj govori far!« so klicali, res je spregovoril.
^'“»iiiiiiiiimiiiiiminmiii   im »Milini           im    ..................................................................................mihmihiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiii iiiiiiiiiiiiiiiiiih .
V nedeljo 16, sept. ob 16h Jesensko slavje v Steverjanu,
I lORIŠKE LJ	NOVICE
Slovensko katoliško prosvetno društvo iz Števerjana
priredi v nedeljo 16. septembra 1962 ob 16h med Borovci
v Števerjanu
JESENSKO SLAVJE
Sodelujejo briški moški zbor, oktet »Planika« ter Slovenski oder iz Trsta s komedijo v treh dejanjih »Postržek«, ki jo je napisal Dario Nicodemi, prevedel pa Jože Peterlin.
Avtobus iz Gorice vozi izpred Ribijeve postaje ob 14.30 in 15.30 Posloval bo odličen buffet, založen z domačini kruhom, kranjskimi klobasami in pristnim briškim tokajcem  :-----------
V PRIMERU SLABEGA VREMENA SE BO SLAVJE VRŠILO PRIHODNJO NEDELJO ——--------------------------------------
Pomoč denarnega zavoda Goriška hranilnica prizadetim po suši
Na sobotni seji, ki jo je imel upravni odbor denarnega zavoda »Cassa di Ri' sparmio« v Gorici, so proučili tragičen položaj, ki ga je prizadela naši pokrajini izredna suša tega poletja. Škoda je velika in nepopravljiva tako za pridelke kakor za živino, ki bo ostala brez sena.
Da nekoliko ublaži težak položaj gori-ških kmetov, je administracija določila vsoto 5 milijonov lir za najnujnejše slučaje, 20 milijonov pa je določila za brezobrestna posojila.
S tem lepim dejanjem je Goriška hranilnica pokazala svoj globoki čut solidarnosti z goriškim kmetskim slojem, tako zelo prizadetim po letošnji suši.
Prišel je dež
Redkokdaj smo se dežja tako razveselili kakor v soboto zjutraj, ko se je zlil nad presušeno zemljo kar v precejšnji meri. Dež je segel 10 cm globoko in nekaj bo Je zaleglo vsaj za povrtnino. Za mnoge nasade pa je prišel prepozno.
Od letošnje suše so imeli korist le turistični obrati, saj delujejo nepretrgoma in z riajvečjo paro že tretji mesec. V Gra-dežu že 70 let niso imeli tako ugodne sezone kot je letošnja. Zabeležili so rekordno števnlo prenočitev po hotelih in sicer čez milijon.
Ukrepi za prizadete po suši
Po suši prizadeti kmetje na Goriškem lahko vložijo prošnjo za odpis zemljiških davkov. Goriški prefekt je o tej možnosti že .obvestil razna županstva. Prošnjo je treba napraviti najkasneje 30 dni po ugotovljeni škodi.
Za pomoč kmetom
V okviru posvetovanj in ukrepov za pomoč kmetom-oškodovancem zaradi suše, je pokrajinski upravni odbor povabil na sejo vse župane z Goriškega. Seja je bila na sedežu pokrajinske uprave v Gorici in jo je vodil predsednik pokrajine dr. Chientaroli.
Kar se tiče dodatnih krmil na osnovi koruzne moke z 20 odst. primesi protein so na posameznih županstvih najbolj prizadetih krajev že dobili navodila za sprejemanje naročil. Oškodovani živinorejci bodo lahko naročili največ do 50 kg takega dodatnega krmila na vsako glavo govedi. Cena za to krmilo je določena za sedaj na 3950 lir za stot, ker bodo razliko plačali iz posebnega sklada.
Zavod sv. Družine
V Gorici v prijetni, tihi ulici Don Bosco še. 66 (prej 32) stoji Zavod svete Družine (Slovensko Sirotišče). Njegova zunanjost ni ravno lepa, nekateri pravijo celo, da je grda; vendar je v njem toliko tople, pristno slovenske domačnosti, da je življenje v njem prijetno.
Zavod že dolgo vrsto let sprejema gojence in gojenke od 5. leta dalje, tudi in zlasti uboge, ki želijo obiskovati slovenske šole v Gorici.
Skrbi za harmonično vzgojo vseh duševnih in telesnih sil gojencev. Po versko nravnem nauku evangelija in po navodilih sv. Cerkve skuša blažilno in odločilno vplivati na njih srce in voljo. Skupno s šolo pomaga bistriti njih razum in graditi temelje za njihovo bodoče življenje.
Zavod vodijo slovenske šolske sestre, ki se požrtvovalno trudijo za vsestranski pro-speh zaupane jim mladine.
Krščanski starši, zavod vam je v veliko pomoč pri vzgoji vaših otrok. Ker je pred durmi začetek šolskega leta, pohitite in vpišite čimprej svojega otroka v Zavod sv. Družine!
Vsa potrebna navodila dobite pri vodstvu zavoda v ulici Don Bosco, 66.
Števerjan
Izlet v Slovenijo in drugo
Poletni čas je čas potovanja. To velja v posebni meri dandanes vsled pomnožene motorizacije. Toda večina izmed nas si ne more privoščiti daljših potovanj, želi si pa vsaj krajših, da bi mogla spoznati bližnjo in daljno okolico. Da ustreže tej želji svojih članov, prireja SKPD vsako poletje kak pomembnejši društveni izlet.
Lansko leto smo si bežno ogledali Koroško. Letos pa smo se usmerili v Slovenijo, lepše povedano v Ljubljano in na Gorenjsko. Odpotovali smo z avtobusom v zgodnjih jutranjih urah v nedeljo 26. avgusta. Bilo nas je kar čedno število, več kot petdeset.
Bila je že ura pet, ko so bile opravljene vse formalnosti na prehodu v Rožni dolini. Ob 8. in pol smo prispeli na Brezje. Na nas vse je naredila nepozaben vtis ogromna množica romarjev ter lep zgled možate pobožnosti naših bratov onstran meje. Dve uri smo prebili pri Mariji Po magaj.
Na Primorskem smo pustili jasno vreme, na Kranjskem pa dobili oblačno. Oblaki so nam zakrivali pogled na Julijske velikane s Triglavom na čelu; res škoda, ker mnogi izmed nas še niso videli Triglava, razen na razglednici.
Odpravili smo se proti Bohinju, in zdr-čali mimo Bleda. Medtem ko smo mi občudovali divjo lepoto soteske, kjer se vijeta pot v Bohinj in Sava Bohinjska, je moral naš šofer paziti, da bi se na ozki cesti pri srečanju z drugimi vozili kaj ne zgodilo. Še posebno težavna je bila zanj pot od Zlatoroga do Doma pri Savici.
Mogočni Slap pri Savici nas je prevzel. Med poezijo se je vrinila prozaična misel na Števerjan. Nekdo je rekel, da bi zadostovala polovica Slapa v števerjanu in bi imeli števerjanci, kronično žejni, več kot dovolj vode zase in za svojo živino.
Nazaj grede smo postali na Bledu. Vsakdo si ga je hotel ogledati po svojem okusu: nekateri iz gondole, drugi pa z blejskih taksijev na konjski pogon.
Toda čakala nas je zadnja postaja našega potovanja: Ljubljana.
Bilo je treba odpotovati, ker so nas na trgu pred Uršulinsko cerkvijo že čakali številni znanci in sorodniki iz mesta. Ob 6h zvečer smo bili v slovenski prestolnici. Naši izletniki so se razpršili na vse strani.
Odhod je bil določen za 9. uro zvečer, toda ob 9 in pol je bilo še malo ljudi zbranih pri avtobusu. Kje jih iskati? V Rio? na nebotičniku?
Pa so vendar pričenjali prihajati skupaj. Ob 9 in četrt smo se pomaknili proti Tržaški cesti s pesmijo na ustih. Pesem nas je spremljala do doma. Starejši so bili utrujeni in bi radi počivali, toda bili so v manjšini in so morali poslušati. Pa naj bo, samo enkrat je človek mlad!
In danes: Še bo treba tja, pravijo. Ce nam Bog da zdravje in mi dodamo svojo dobro voljo, —■ zakaj pa ne? — Seveda prihodnje poletje!
* * *
Da nas je letošnja izredna suša hudo prizadela, ni treba poudariti. Upajmo, da plohi, ki nas je v soboto osvežila, bodo v kratkem sledile druge, da se reši vsaj dober del glavnega pridelka naših kmetov: trgatev.
*	* *
Po tolikem času, razpravah, pisanju, načrtovanju... so se vendar pričela dela pri števerjanskemu vodovodu. Za sedaj je v gradnji rezervoar, kjer bo nastavljena motorna črpalka na Oslavju. Še v tem tednu
Prisrčno se zahvaljujemo dobrotnikom, sodelavcem in vsem onim, ki so kakorkoli pomagali pri prireditvi in tako omogočili, da je tabor zamejske mladine kar najlepše potekel.
Odbor SKADa
se bodo baje pričela širša dela pri gradnji vodovoda.
Drugo javno delo, ki je omembe vredno, je asfaltiranje poti iz Grojne do Bukovja. Dela vodi in tudi dobavlja material za asfaltiranje podjetje »Spal m obit« iz Milana. Dela pa vršijo domači delavci.
Kdor bo prišel v Števerjan prihodnjo nedeljo na jesensko slavje, se bo že lahko vozil po asfaltirani poti... za sedaj samo do Bukovja.
Šolske vesti
Uspeh izpitov na učiteljišču
Čez I. učiteljišče: Bregant Marija, Hvala Stanislava. — 2 zavrnjena.
Čez II. učiteljišče: Carrara Zmagoslava, Komjanc Anka.
Čez III. učiteljišče: Barbarino Irma, Ce-scutti Metoda, Nabregoj Iva. —• 1 odsoten.
Na višji gimnaziji
IV. gimnazija: Cescutti Ana, Dornik Ne-da, Legissa Zvonko, Mervič Leopold, Pa-cor Marija, Visintini Marija. — 2 zavrnjena.
I. licej: Braini Miroslava, Figelj Antonija, Knez Helena. — 1 zavrnjen.
II. licej: Figelj Ivan, Pintar Daniel.
Sprejemni izpit v I. licej
Černič Karel, Miklus David, Terpin Robert, Valentinčič Slavka. — 1 zavrnjen.
Nižja srednja šola
I. gimnazija: Cemič Venceslav, Jarc, Benjamin, Kiede Severin, Legissa Marij, Ož-bot Zdenko, Radetti Jordan, Ressi Walter, Vižintin Istok, Devetak Lidija, Florenin Silvana, Legisa Bruna, Nanut Marija, Pe-cor Danila, Persic Marija. — 2 dijaka zavrnjena, 2 odsotna.
II. gimnazija:	Černič	Marijan,	Figelj
Stanislav, Gergolet Silvo, Gulin Zdravko, Mozetič Rudolf, Pahor Miroslav, Plesničar Evgen, Stanič Bogdan, Tomazinčič Martin, Tomšič Bruno, Uršič Jožef, Klavčič Franka, Lavrenčič Vida, Mozetič Nataša, Niko-levčič Ingrid, Quinzi Marija, Stanič Rajka, Troha Sonija.
III. gimnazija: Bastiani Vladimir, Bre-sciani Peter, Cotič Vojko, Devetak Severin,
Bazovica
Z žalno sveto mašo smo se spomnili v četrtek 6. septembra v župni cerkvi Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, mladih junakov, ki so tragično padli pod kroglami totalitarnega režima, da bi ohranili nepopačeno podobo te naše kraške zemlje. Neugodna večerna ura in težave s prometnimi zvezami so marsikomu preprečile, da bi se udeležil svete daritve, vendar so bile klopi bazoviške cerkve polno zasedene. Med prisotnimi je bilo, razen domačinov, tudi mnogo gostov iz drugih krajev pokrajine in iz mesta. Vabilu Katoliške skupnosti so se odzvale demokratične politične organizacije ter kulturna in mladinska društva in poslale na počastitev bazoviških žrtev svoje predstavnike. Videli smo lahko zastopnike Slovenske katoliške skupnosti, Krščansko-socialne zveze. Demokratske zveze, Skupine neodvisnih Slovencev, Kulturnega kluba, Slo venske prosvete, Dijaške zveze, Prosvetne matice. Slovenskih izobražencev. Marsikateri domačin je na poti z dela prisluhnil pred odprtimi cerkvenimi vrati, skozi katera je donela slovenska liturgična pesem, za trenutek neodločen obstal in nato krenil v praznično razsvetljeni božji hram. Žalne obrede je opravil župnik, gospod Živec, ki je spregovoril o ljubezni do bližnjega, o krščanski »pietas«, ki ne dopušča maščevanja in vidi v sočloveku le brata.
Po maši so zbrani zastopniki odšli pred spomenik na bazoviškem strelišču. Ob pla-■polajoči luči dveh plamenic skavtske častne straže je občinski svetovavec dr. Teofil Simčič za Katoliško skupnost položil ob vnožje kamenitega stebra spominski venec. Za njim so se zbrano in brez vsakega neprimernega patosa poklonili žrtvam tudi ostali prisotni predstavniki.
Repentaborski občinski tajnik
Repentaborski občinski svet se je postavil proti imenovanju »začasnega« občinskega tajnika, ki ne obvlada slovenščine. V tržaških političnih krogih sodijo
Drufovka Branko, Ferletič Satnislav, Bra-nini Femanda, Devetak Milojka, Klede Darinka, Marassi Dima, Marega Helena, Marega Loreta. — 1 dijak zavrnjen.
Kvatrnica na Mirenskem Gradu
V	nedeljo 23. t. m. bo na Gradu pri Mirnu praznovanje žalostne M. B..
Spored bo naslednji:
Na predvečer (22. sept.): ob 19.30 večernice, nato spovedovanje romarjev.
Na kvatrnico (23. sept.): ob 6” prva sv. maša, ob 7h sv. maša z govorom, ob 10h slovesna sv. maša z govorom.
Popoldne: ob 4K sv. maša z govorom, po sv. maši litanije M. B. in sv. blagoslov.
Pri glavnih mašah darovanje okrog oltarja za cerkvene potrebščine.
SVETI ODPUSTKI
1. Popolni odpustek prejme ta dan na Gradu, kdor prejme sv. zakramente, obišče cerkev ter zmoli 6-krat očenaš, zdravamarijo in častbodi;
2. Kdor gre po svetih stopnicah po kolenih, prejme pri vsaki stopnici 9 let odpustka, če medtem premišljuje trpljenje Gospodovo ali moli karkoli.
RAJBELJ — Še vedno nesreče
Nesreč v naši dolini pa noče biti konca. Tako smo pretekli teden, dne 3. sept., imeli novo nesrečo, ki je zahtevala življenje mlade deklice. Ta dan je vozila ko--riera podjetja Ribi iz Rajblja v Trbiž ter se kot po navadi ustavila na postaji v Mrzli vodi. Tu je izstopila mati Solidea Varutti s hčerko, ki je bila gluhonema. Ko je mati jemala iz koriere svojo torbo in drugo ropotijo, je hčerka nenadoma stekla preko ceste do brata, ki je čakal na drugi strani. Nesreča je hotela, da sta tisti trenutek privozila na motorju dva orožnika, uslužbena v Rajblju. Zaletela sta se v otroka in ga do smrti povozila. Pogreb je bil nato 5. septembra ob silno veliki udeležbi ljudi.
Ta nesreča ni prva te vrste. Prej se je že dvakrat zgodilo, da so orožniki iz Rajblja zaradi neprevidne vožnje povzročili slično nesrečo: enkrat je neki orožnik povozil 12-letnega dečka, drugič pa sta dva orožnika zletela preko ceste in se je eden ubil. — Obakrat je bila krivda na orožnikih, ki so prenaglo vozili. Ne vemo, ali je to prav, da ravno možje postave zagrešijo take prekrške. Ali ne bi kazalo, da jih brigadir vzame bolj strogo v roke? Bili bi mu vsi hvaležni.
o zadevi, da gre le za popolnoma »začasno« rešitev, ker je gospod Euro Pasqua-lini le odpravnik poslov tajnika, zato da ne ostane prazno mesto. Menijo pa, da je v občini, kjer bivajo italijanski državljani slovenskega jezika, kot je to prav na Re-pentabru, znanje slovenščine bolj kot potrebno, koristno. —
Naše mnenje je pa, da je v slovenskih občinah zelo potrebno, da tajnik zna slovenski.
Barkovlje
Lepo sončno jutro nas je 2. septembra zvabilo v kraljestvo Julijskih Alp. Naš cilj je bila dolina Trente, v njej pa izvir Soče. Hiteli smo ob Soči, dokler je nismo zagledali prav ob njenem izviru, vso čisto, nežno in močno. Celo naše najstarejše mame so se povzpele do vrha, po skalah, po zavarovani stezi. Mlinarica pa je prevzela slehernega izmed nas. Ozek, majav most, ki služi za prehod čez Sočo, nam je pomagal do neslutene lepote, ki jo skrivajo strmo padajoče, vdolbene skale, iz katerih privre čista in žuboreča planinska voda. Veselje se je sprevrglo v jodlanje in vriskanje. Nikomur ni bilo žal ne ogleda teh čudov božje narave ne daljšega odmora ne daleč pod mogočnim Triglavom, v gozdu ah ob Soči, saj smo vsi potrebni pravega oddiha, kakor Bog celo zapoveduje za vsaj en dan v tednu
in sicer na nedeljo.	Le	to nas	je	bolelo,
da niso mogli z nami	vsi, ki	so	se bili
vpisali, in to zaradi nepredvidenih težav na predvečer našega	izleta. Bo	pa	drugič
prilika za kak izlet	in	romanje,	ki nas
povezuje v skupno družino in bodri k delu za vse, kar je lepo in dobro. Pesem, ki nas je spremljala vso pot in nas združila v cerkvi, je bila izraz veselja nad prekrasno naravo, ki jo je Bog za nas ustvaril.
Skedenj
V soboto 8. t. m. je nepričakovano umrla gdč. Angela Sancin. Pogreb se je vršil v ponedeljek 10. t. m. iz domače hiše na škedenjsko pokopališče.
Stopila je pred božjo sodbo z velikimi zaslugami. Močno je čutila verski in narodni problem in je v tem smislu veliko dala in žrtvovala. Predvsem se je velik® trudila za cerkveno petje, kateremu je posvetila svojo največjo skrb in je zato sedaj zapustila veliko praznino.
Zadnje čase je bila blagajničarka novo ustanovljenega škedenjskega Kulturnega društva in je vestno ter skrbno vršila to svojo dolžnost.
Blaga pokojnica počiva sedaj na ške-denjskem pokopališču.
Konkonel
V nedeljo se je vršil na Konkonelu p Opčinah posebni likovni nagradni natečsl ex tempore. Umetniki s Tržaškega, z Goriškega in Vidma so bili povabljeni, da slikajo s Kankonela razgled na Trst. Natečaj je imel velik uspeh, saj se ga je udeležilo okrog sedemdeset umetnikov. Nagrado za 100.000 lir je dobil Perizzi, med drugimi nagradami je bil nagrajen tudi Klavdij Palčič s 50.000, Marijan Černe je dobil grb tržaškega mesta, Avgust Černigoj pa je dobil srebrno kolajno trgovinske zbornice.
Ta natečaj bo zelo pripomogel k turističnemu razvoju Konkonela, ki je ena najlepših razglednih točk v okolici.
O B V E S T I L A
VPISOVANJE na vseh osnovnih šolal1 s slovenskim učnim jezikom se prične dne 17. in se zaključi 29. septembra.
Naproša se starše, da osebno vpišejo
njihove otroke, ker bodo pri vpisu dvigni posebne kupone za brezplačno nabavo šolskih knjig in prejeli tozadevna pojasnila.
Pri vpisu se mora predložiti izpričeval0 dovršenega šolskega leta. Za vpis v PrVj razred (letnik 1956) sta potrebna rojstni list in potrdilo o cepljenju koz. Tell B' stin ni potrebno predložiti otrokom r°" jenirn in bivajočim v območju občine Gorice, ker bo zanje urejeno uradno. J® dovolj, da se vpišejo pravočasno na njim najbližjo slovensko šolo.
DAROVI
Za Marijin dom v Rojanu: J. U. 1.0001 H robat 1.000; Ščuka Antonija 1.000; Kod1 Alojzija 3.000 v spomin pok. Dore Furlafl' Emil Švagelj ob poroki 2.000; Kariž Z* obletnico moževe smrti 1.000; Ivan Furlan v spomin pok. žene Dore 5.000 lir.
Bog plačaj!
Za Alojzijevišče: V spomin dragega strica č. g. župnika Krištofa Tomšiča daruje**3 nečaka Rado in Santina 5.000; N. N. 2.500« A. K. 500; g. Šuligoj 1.000; F. Č. 2.000! Milka Velikonja 1.000; Čevdek Alojzij mesto cvetja na grob pok. župnika č. &• Krištofa Tomšiča 3.000 lir.
Bog povrni dobrotnikom, rajnemu P3 nakloni zasluženo plačilo v nebesih.
Za Katoliški dom: Jakob Žakelj - Cleve1 land 12.410; N.M.P. 2.000; N. N. l.OOOi A. K. 4.000; N. N. 500; N. N. družbenih
10.000	lir.
   '
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpe*' trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7^ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Moč*$ Tiska tiskarna Budin v Gorici
V soboto 8. t. m. je po kratki bolezni nepričakovano umrla škedenjska i®-jakirija
ANGELA SANCIN
Pogreb se je vršil v ponedeljek 10. t. m. iz domače hiše na škedenjsko pokopališče. Žalostno vest sporoča
svakinja PAVLA SANCl^ in ostalo sorodstvo
Skedenj, 10. septembra 1962
NOVICE