LETO XIV. ST. 3 (631) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. JANUARJA 2009 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Andrej Bratuž Obamainmi Po izvolitvi v začetku novembra 2008 je sedaj že zaprisegel novi predsednik ZDA Barack Obama. Ta izvolitev pomeni v resnici revolucionarno dejanje v sami zgodovini zvezne države, ki so ji George Washing-ton, malo kasneje Abraham Lincoln in drugi postavili temelje. V moderni zgodovini nastopa nato sredi 20. stoletja zlasti J. F. Ken-nedy z novo vizijo ameriške in svetovne družbe. To je sam plačal z življenjem po atentatu v Dallasu. Vse drugo je že sedanja zgodovina. Še pred njim general D. Ei-senhower, zmagovalec s Trumanom v drugi svetovni vojni, nato še vrsta republikanskih in demokratskih predsednikov. Nixon s svojim prisilnim odstopom po znani aferi Watergate, nato Carter in Ford do Reagena, Clintona in obeh Bushev. Revolucionarna pa je Obamova izvolitev prav zaradi dejstva, da je senator iz Illinoisa postal prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA. Tako je potomec ameriških črncev (ki še dobrega pol stoletja prej niso smeli stopiti v avtobus ali lokal za belce...) postal voditelj svetovne velesile, ki hoče zajadrati v nove smeri. Glavne smernice njegovega predsedniškega programa kažejo res vidne novosti. Gre za politično odprtost ZDA, iskanje novih mednarodnih odnosov, za podiranje predsodkov. Z vsem tem bo mladi politik dal Združenim državam nov obraz. Val ogorčenja je sicer v katoliških krogih na moralnem področju sprožila njegova liberalizacija splava. Politično je novi predsednik že ponudil roko zlasti islamskim državam za drugačno reševanje določenih kriz. Z drugo besedo, Amerika ne namerava več biti nekak svetovni policaj, kot se je to večkrat izkazalo, ko so prav ZDA sprožile razne vojne akcije (npr. Irak). Obama je že nakazal novo politiko tudi z namenom za postopni umik ameriških čet iz raznih kriznih področij. Kaj pa ima Barack Obama skupnega z nami? On sam je v nekem smislu manjšinec. To so namreč ameriški črnci vedno bili, čeprav tu ne gre za evropski pojem narodne manjšine. V ZDA je veliko drugih narodnih skupnosti, ki so se izselile zlasti iz Evrope. Tako lahko govorimo o ameriških Slovencih, Italijanih, Poljakih itd. Narodne in jezikovne manjšine so v Evropi zlasti deli matičnega naroda v drugi državi ali pa avtohtone etnične skupnosti. Sedanji ameriški presednik pa je sam pripadnik velike rasne manjšine, torej črncev, ki so v ZDA dospeli v raznih zgodovinskih obdobjih in so bili dolgo časa pravi sužnji. Vsekakor pa je zgodovinsko dejstvo, da je temnopolti politik zasedel vodilno mesto največje svetovne velesile. To je gotovo res revolucionarni premik ne samo za ZDA same, ampak pomeni tudi zasuk krmila v svetovnem merilu. S tem so se tudi uresničile sanje, ki jih je pred dobrim pol stoletjem imel že prvi borec za rasno enakopravnost v Ameriki Martin Luther King, kot Kennedy žrtev nasilja. Sam razvoj dogodkov bo pokazal, upajmo, pozitivno bodočnost. LJUBLJANA | Srečanje z nadškofom msgr. Uranom Vloga katoliških časnikarjev v času digitalnih medijev Internet je pravi dar za vse človeštvo in mora zato biti dostopen vsem ljudem, je zapisal papež Benedikt XVI. ob letošnjem, 43. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja, ki ga bomo praznovali čez nekaj mesecev. Sveti oče vse pogosteje govori o digitalnih tehnologijah in - prek njih - o možnostih spodbujanja človeške solidarnosti, miru in pravičnosti, spoštovanja življenja in stvarstva; pri tem pa je potrebno varovati človekovo dostojanstvo in vrednost osebe. V tem duhu se je Vatikan v zadnjih časih pojavil tudi na YouTube-ju, spletni strani, na katero lahko vsakdo naloži svoje video posnetke. Medijem, zlasti katoliškim, v novih časih in razmerah je bilo posvečeno tudi tradicionalno srečanje, ki ga je v sredo, 21. januarja, nekaj dni pred praznikom zavetnika sv. Frančiška Šaleškega priredil ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran za katoliške novinarje. Pri maši v stolnici sv. Nikolaja je navzoče najprej nagovoril mariborski pomožni škof msgr. Peter Stumpf, predsednik Komisije za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci. Naše poslanstvo je, da oznanjamo veselje Božjega kraljestva, je poudaril. Metropolit Uran, ki se je spomnil tudi molitvene osmine za edinost kristjanov, je v homiliji povedal, da možnost novih tehnologij kliče k zavzemanju in odgovornosti, da bi katoliški časniki in novinarji uresničevali svoje poslanstvo v našem času s tem, da bi prispevali k razvoju in ustvarjanju novega vzdušja, okolja, nove kulture, pristnejših odnosov. Pogled moramo imeti uprt v Jezusa Kristusa, da bi med vedno novimi in minljivimi stvarmi mogli razlikovati, kar je večno, pravično, resnično in lepo. Mediji lahko spodbujajo ozračje dialoga in zaupanja, zato naj razvoju novih tehnologij sledijo tudi novi odnosi, ki bi prispevali k skupnemu dobremu. Mediji igrajo ključno vlogo pri razširjanju idej in spodbujanju solidarnosti, lahko pa tudi vsiljujejo varljive modele življenja. Sporočanje katoliških novinarjev, ki gojijo osebni odnos s Kristusom, ustvarja pristne odnose v skupnosti. "Posredujte informacije in razmišljanja o življenju, zakonu in družini, o miru, pravičnosti, varovanju naravnega okolja. Izogibajte se nevarnosti, da bi mediji postali orodje ekonomskega materializma in etičnega relativizma". Ob 60. obletnici prenosa slovenskih oddaj Radia Vatikan, ki velja za most med vesoljno in krajevno Cerkvijo, je nato v prostorih nadškofijskega dvorca spregovoril dolgoletni direktor oddaj p. Janez Sraka. Najprej je na kratko orisal zgodovino in razvoj radia, ki danes s 47 programi v 38 jezikih s 75 urami programa na dan pokriva 85% človeštva. Obrazložil je tudi, kako se radio spreminja zlasti v zadnjih letih, vzporedno z digitalno tehniko, s sateliti in internetom, ne nazadnje pa tudi s spremenjenimi pričakovanji poslušalcev. "Vloga radia je odkrivati resnico in jo posredovati tako, da jo ljudje sprejmejo". Ni dovolj informirati, je radijske časnikarje pred tremi leti nagovoril papež; potrebno je, da kot kristjani tudi oznanjajo vero. Pomembno je živo pričevanje osebnega odnosa s Kristusom, zato je naloga katoliškega časnikarja poročati o tej dinamiki, o odnosu med Kristusom in ljudmi, med Kristusom in Cerkvijo. DD 'z Veseloiger LJUBiTeLjSk« OdRoV VELIKA DVORANA KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ Na vigilijo praznika sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika katoliških delavcev pri sredstvih družbenega obveščanja, se je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni tudi letos želel srečati s krajevnimi časnikarji, fotografi in tiskarji pri običajni maši v duhovniškem domu v Semeniški ulici v Gorici. Ker smo katoliški časnikarji v prvi vrsti klicani, da bi iskali dobro človeka, resnico in spoštovanje do ljudi, je prisotne nagovoril o tem, kako je Jezus "izučil" apostole, da so postali dobri posredniki veselega oznanila. Najprej so nekaj časa živeli z njim, izkusili dialog, sporazumevanje in delili življenje. Oblikoval jih je tudi kot skupino, da bi vsakdo razumel, da potrebuje tudi druge, čeprav ohranja vsak posameznik svojo istovetnost. Med dvanajsterimi, je še povedal msgr. De Antoni, so bili cestni- narji ("danes bi rekli: pripadniki desnice"), pa tudi zeloti ("pripadniki levice"); nekateri so bili tudi po vsej verjetnosti politično neopredeljeni. "V Jezusovi šoli je dovoljeno imeti za sabo različne zgodbe". Ti apostoli so imeli tudi moč izganjati hude duhove, sile, ki zasužnjujejo človeka in mu onemogočajo, da bi bil res človeški. S komuniciranjem vesele novice, da Bog je ljubezen, lahko tudi mi pomagamo ljudem, da bi bili res ljudje. Iz tega izhaja, da se katoliški časnikar s svojo osebnostjo opredeljuje, da ne piše anonimno, ampak odgovorno, v spoštovanju do vseh. Potrebna je modrost, torej sposobnost živeti in okušati to, o čemer se poroča. Nadalje sta potrebni še potrpežljivost in izkušnja, da bi doumeli, kako novica ni sama sebi namen. Torej: "informacija, znanje in modrost"! Po maši, pri kateri je somaševal msgr. Giuseppe Baldas, je navzoče pozdravil urednik tednika Voce Isontina Mauro Ungaro; voščila, da bi bilo novo leto za vse plodno in uspešno, pa je prinesel tudi naš glavni urednik Andrej Bratuž. Nato je nadškof blagoslovil ploščo, ki jo bodo postavili v sejno sobo uredništva škofijskega tednika. Spominjala bo na msgr. Maffea Zambonar-dija, prvega urednika tednika (od 1964-1978), ki je v visoki starosti umrl decembra lani. DD Od 3. februarja dalje Sončnica prireja niz predavanj Nova Gorica Kriza v Slovenskem narodnem gledališču v Z e pred jesensko premiero Krleževe Lede v režiji Mateje Koležnik je prišlo na dan, da igralci in tehnično osebje niso najbolj zadovoljni z razmerami v novogoriškem gledališču. Problematične so bile predvsem nove prevedbe plač, zaradi katerih je prišlo do razlik med samimi igralci v ansamblu in "teh- niki" in do poslabšanja njihovega odnosa do uprave gledališča. Kmalu za tem je del umetniškega ansambla, ki šteje 28 igralcev, podpisal nezaupnico direktorju gledališča Mojmirju Koniču, češ da po strokovni plati ni dovolj usposobljen za vodenje gledališča, ki pa mu je ni predal, in je, vsaj prejšnji teden je bila, še vedno "v predalu", saj nekateri podpisniki peticije ne želijo, da pride njihovo ime v javnost. Pri tem velja omeniti, da je bilo nekaj igralcev pripravljenih nezaupnico podpisati le, če bi bila naslovljena tudi na umetniškega vodjo in ne le na direktorja. Kakor koli že, prav ta nezaupnica, ki za zdaj še ni prišla do tistega, ki naj ne bi bil vreden zaupanja, je poskrbela za to, da se je kriza v gledališču še poglobila. V začetku letošnjega leta je direktor gledališča Mojmir Konič, ki je to mesto zasedel pred manj kot dvema letoma, napovedal, da resno razmišlja o zamenjavi umetniškega vodje. Razlog naj bi bila slaba organizacija dela in nezadovoljivo načrtovanje. Primož Bebler, ki mu je bila letošnja sezona že enajsta v vlogi umetniškega vodja SNG Nova Gorica, se je na to odzval s kritiko, češ da Konič ne upošteva specifičnosti gledališča in se preveč togo drži nekih birokratskih navad. O direktorjevem pisnem predlogu za razrešitev umetniškega vodje sta na sejah 12. januarja razpravljala strokovni svet gledališča in svet zavoda. Prvi je po zasedanju sklenil, da razlogi, ki jih je navedel direktor, ne zadoščajo za razrešitev, in izrazil mnenje, naj direktor še enkrat premisli o svoji odločitvi, Svet zavoda pa je odločil, naj direktor odloči po svoji vesti in v skladu s pooblastili, ki jih ima, ter tako, da bo lahko gledališče nemoteno delovalo naprej, ne da bi bila prizadeta njegovo delovanje in program. 19. januarja je Konič kljub vsemu Beblerja razrešil s položaja. Dan kasneje se je Bebler sestal z delom umetniškega ansambla, da bi predebatirali nastale razmere. Igralci so zahtevali sklic izredne seje strokovnega sveta, do katere je prišlo v četrtek, 22. januarja. Na njej sta bila prisotna tako Konič kot Bebler. Člani strokovnega sveta so obravnavali razrešitev umetniškega vodje, pa tudi poročilo o nezaupnici dela umetniškega ansambla direktorju SNG Nova Gorica. Na seji so izrazili prepričanje, da razrešitev sredi sezone ne more imeti dobrega učinka in da bi bilo najbolje, da se umetniški vodja, če že ne gre drugače, poslovi po sezoni, ali pa vsaj po premieri predstave, ki naj bi jo po programu režiral in ki naj bi jo začeli igralci študirati v prvih dneh februarja, premiera pa naj bi bila konec aprila. Bebler je pojasnil, da je direktorju predlagal možnost, da bi dal sam odpoved z mesta umetniškega vodje in tako prihranil vse zoprnije, povezane z zamenjavo, ni pa se strinjal s tem, da bi odstopil najkasneje do 1. februarja, kar se mu je zdelo prehitro. Konič je predstavnikom strokovnega sveta povedal, da bo do imenovanja novega umetniškega vodje to funkcijo poleg direktorske opravljal kar sam. Poudaril je, da se je tako odločil, ker misli, da je za gledališče to najboljše, ter pojasnil, da je bilo prav na dan izredne seje razpisano prosto delovno mesto umetniškega vodje. Poleg razrešitve je Bebler prejel tudi sklep o prisilnem dopustu in izredni odpovedi pogodbe, ki naj bi začela veljati s 26. januarjem. Na izredni seji so skušali člani strokovnega sveta direktorja prepričati, naj se v dobro gleda- lišča 26. januarja odloči drugače. V zvezi z razrešitvijo so sklenili, da direktorjevo neupoštevanje spravnih pobud strokovnega sveta in sveta gledališča ter to, da se direktor pred razrešitvijo umetniškega vodje ni posvetoval z umetniškim ansamblom, odpira vprašanja o smiselnosti in funkciji strokovnega sveta in tudi avtonomnosti umetniškega vodje. Izrazili so tudi prepričanje, da takšno dejanje s posegom onemogoča proces dela v gledališču kot prostoru dialoga in kolektivnega ustvarjanja, na ministrstvo za kulturo pa so naslovili pobudo za to, da se strokovnemu svetu da večja vloga kot zgolj posvetovalna funkcija. "Direktorju predlagamo, da se v prid gledališču, umetniškemu ustvarjanju in ansamblu z umetniškim vodjem dogovorita za spravno in sporazumno rešitev nastale situacije", so člani sveta zapisali v sklepnem delu, v zvezi s poročilom o nezaupnici dela umetniškega ansambla pa je strokovni svet sklenil, da se je s tem seznanil, ne more pa o tem razpravljati in se o tem izrekati, saj je za to pristojen svet zavoda. Strokovni svetniki so se strinjali, da je treba nezaupnico podkrepiti z utemeljitvami, ter zaključili, da, če bosta direktor in umetniški vodja znala najti ustrezen dogovor, bo to spremenilo tudi situacijo v gledališču. Direktor Konič po koncu seje ni želel odgovoriti na vprašanje, ali bo predloge po spravni in sporazumni rešitvi zapleta upošteval. Povedal je le, da varianta, po kateri naj bi Bebler do konca sezone ostal na mestu umetniškega vodje, ni bila nikoli predmet dogovorov. Po mnenju predstavnikov strokovnega sveta trenutna atmosfera v gledališču ni dobra, postavljalo pa naj bi se tudi vprašanje, ali je v takšnih razmerah sploh mogoče pripeljati sezono do konca. Nace Novak Izredna seja strokovnega sveta gledališča Kratke Janša ni kriv za Drevo brez imena Po branju Jančarjevega romana Drevo brez imena (Založba Modrijan) si bomo vendarle gotovi glede besedila znane “Kovači smo in naša sila skovala nam bo sreče ključ, ne svobode luč, pač pa... in iskra svetla izpod kladiva prižgala bo svobode luč”. Pa ne samo to, prešli bomo od spominov avstralsko slovenskega erotomana do krvi terencev in domobrancev pa kraljeve vojske v domovini in apelov v Auschvvitzu. Brnel nam bo v glavi skuter, ki je trgal mir na Dugem Otoku med Hrvaško vojno. Do konca nam ne bo dano, da bi zvedeli za pomen neke japonske besede. Ja, ni dobro, da se arhivarji in zgodovinarji preveč poglobijo v preteklost. Ta jih utegne posrkati. Tedaj se porodi Drevo brez imena. Odrešujoče drevo iz pohorske pravljice, ki rase iz brezna v nebo do livade, kjer se blešči v soncu rosa in... gladko reže naša kosa. Pa to so že zdavnaj odkrili Kitajci. V jedilnem listu kitajske restavracije v Ljubljani Lipnik zasledi: Mravlje plezajo na drevo - Ants climb the tree 6.40 evrov -1,53,7 Sit. Gre za tanke špagete z drobci mesa. Seveda išče globlji pomen, kije najbrž povezan s Koroškim kolodvorom, kjer Ivanka, žena umorjenega terenca, čaka na maščevanje nad morilci svojega moža. Dodal bi še, da se roman začne s 87. poglavjem do 95., ko nastopi prvo. Veliko je spretnosti pa tudi ustvarjalnosti in sočutnosti v tej knjigi. Delo velikega mojstra. Pomislite, da gre na kopanje na Miramar. Vseeno pa sam ne bi uporabil... veni Spiritus Sanctus. Klic se mogočneje glasi... veni Sanctus Spiritus. To ni isto kot napačno bianco vino. Spretnosti navkljub pa se morda avtor le ni zavedel podobnosti priimka stotnika Aleksija Grgureviča z oblikovalcem knjige, ki je Grgičevič. V glavi nam vsekakor ostane Janez Lipnik, morda dolgoletni tajnik osrednje slovenske založbe, ki je v mladih letih imel prste umazane od črnila kot moj prijatelj zgodovinar, ki pa nasprotno od avtorja prav ne mara Janše. Janša pa ni bil nič kriv, če je kupoval slabša peresa še pri Štoki. / Miro Oppelt Založba Mladika je izdala ponatis Pahorjevega dela Grmada v pristanu Pri tržaški založbi Mladika je konec minulega leta izšel ponatis Pahorjevega dela Grmada v pristanu. Gre za zbirko novel in kratke proze, ki je zadnjič izšla leta 1972 v Ljubljani in je že zdavnaj pošla. Mladikina izdaja objavlja tak izbor, kot je izšel leta 1972, tako da so ob novelah in črticah Grmada v pristanu, Metulj na obešalniku, Rože za gobavca in Orient ekspres odlomki iz romanov Parnik trobi nji in Nomadi brez oaze. Vsa dela, zbrana v knjigi, so med seboj povezana, saj jih veže pričevanje o narodnosti in materinem jeziku, vrednotah, ki so pisatelju Borisu Pahorju temeljnega pomena, čeprav ima zbirka na prvi pogled nehomogeno zgradbo, saj samostojnim novelam in črticam z zaokroženo zgodbo sledijo odlomki iz daljših pripovednih del. Prvotna izdaja knjige iz sedemdesetih let je bila namenjena predvsem šolarjem in dijakom, zato je bila opremljena s številnimi opombami, ki so v pomoč predvsem mlajšim bralcem. Nova izdaja ohranja opombe in tudi uvodno besedo Lava Čermelja, ki osvetljuje nastanek in razvoj fašizma in njegovo raznarodovalno politiko. Tržaška izdaja bo nedvomno razveselila vse ljubitelje slovenske besede in Pahorjeve bralce, koristna in zanimiva pa bo tudi za šolsko mladino tako zaradi svoje pričevanjske vsebine kakor zaradi umetniške vrednosti evropsko priznanega pisatelja. Zbirka novel Grmada v pristanu je doživela že več izdaj tako v italijanskem prevodu (z naslovom II rogo nel porto) kot v francoskem (z naslovom Arržt sur le Ponte Vecchio). Američani imajo najraje novice s spleta V ZDA je internet prehitel časnike kot glavni vir domačih in mednarodnih novic, po poročanju francoske tiskovne agencije AFP ugotavlja raziskava washingtonskega raziskovalnega centra Pew Research Center for the People & the Press. Najbolj priljubljen glavni vir novic za Američane sicer še vedno ostaja televizija. Sedemdeset odstotkov od skupno 1489 anketirancev, ki jih je zajela v času od 3. do 7. decembra 2008 izvedena anketa, je namreč kot svoj primarni vir domačih in mednarodnih novic navedlo televizijo. Na drugem mestu je internet, kot glavni vir novic ga je navedlo 40% anketiranih, na tretjem pa časniki. V slednjih večino novic pridobi 35% anketiranih. Članek o dr. Antonu Kacinu Dne 26. januarja je potekalo 25 let, odkar je umrl kulturni delavec, šolnik, jezikoslovec in politik dr. Anton Kacin. -Daljši članek bomo objavili v prihodnji številki. Boris Pahor Grmada v pristanu Drago Jandar Drevo brez imena V Izvestjih: pogled v lansko leto Prikaz delovanja raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici Predstojnik Raziskovalne postaje Znanstvenoraziskovalne postaje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Novi Gorici, prof. dr. Branko Marušič, in njegovi sodelavci so časnikarjem predstavili vsebino Izvestij, to je poročila o delovanju omenjene ustanove v lanskem letu. To so že peta Izvestja, ki jih je pripravila Raziskovalna postaja. Vsebina je pestra, raznolika ter z vidika znanosti in zgodovine pomembna. Temeljni prispevek je sestavek Neve Makuc o zgodovinarju prof. dr. Branku Marušiču ob njegovi 70-letnici. O predstojniku raziskovalne postaje je zapisala, "da prof. dr. Branka Marušiča ter njegovo znanstveno in strokovno delo odlikujeta natančnost in poglobljeno poz- navanje goriške preteklosti. Slednje se odraža v obsežnem opusu najrazličnejših člankov, razprav, prispevkov in monografskih del. Številna predavanja, članke in razprave je predstavil in predstavlja tako slovenski kot tuji, zlasti italijanski javnosti. Marušiča namreč označuje tudi izredna prodornost v italijanskem in zamejskem strokovnem in znanstvenem okolju". Sledi pogovor s slavljencem, prof. dr. Brankom Marušičem, nato pa so objavljeni članki: dr. Danila Zuljan-Ku- mar piše o leksemih romanskega izvora v briški vinogradni- ško-vinarski terminologiji; prof. dr. Branko Marušič obravnava odnose med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno; Jasna Fa-kin-Bajec piše o razvoju turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma; Špela Ledinek-Lozej pa v svojem članku podaja pregled poglavitne, predvsem etnološke strokovne literature iz druge polovice 20. stoletja, o stanovanjski kulturi v Vipavski dolini. O knjižnicah Raziskovalne postaje v Novi Gorici je napisala prispevek Petra Kolenc. Slednjič je v novi številki Izvestij objavljeno poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje v letu 2008. Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici bo letos nadalje razširila in povečala svoje delovanje, tudi v sodelovanju z Goriškim muzejem in Univerzo v Novi Gorici. M. Kratki 0der90 pred skorajšnjo premiero / Gospodična Papillon prvič v slovenščini Igralci 0dra90, ki deluje v SKPD Mirko Filej v Gorici, se vračajo na odrske deske v soboto, 31. januarja, ob 20.30, v nizu veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Zveze slovenske katoliške prosvete, s premiero celovečernega dela, Gospodična Papillon, sodobnega italijanskega avtorja Stefana Bennija, časnikarja, pisatelja in pesnika, rojenega v Bologni (1947). V slovenski jezik je delo prevedla časnikarka, avtorica in urednica raznih publikacij Erika Jazbar. Tokrat se je prvič spopadla s prevodom dramskega teksta. 0der90 se je gledalcem zadnjič predstavil poleti 2006 na Oslavju, na prostem, z glasbeno gledališkim prikazom S pesmijo v stare cajte. V naslednjih letih je z društvom Most postavil na oder lepljenko VVohein ob 100-letnici Bohinjske proge. Posamezni člani 0dra90 so sodelovali tudi drugje. Z Bennijevo igro se igralci ukvarjajo že od lanske sezone. Premierno sojo mislili odigrati že lani, a poglobljen študij ne ravno tradicionalnega dramskega teksta, predvsem pa podrobna izdelava in dograjevanje likov so prisilili izvajalce, da so premiero preložili na letošnjo sezono. Kot že nekajkrat jih tudi v tej novi odrski dogodivščini kot režiser vodi igralec Radoš Bolčina, poznani in za svoje stvaritve že velikokrat nagrajeni član SNG Nova Gorica. Kakor nam je razkril Robert Cotič, velik navdušenec 0dra90, je sam naletel na Bennijev tekst. Ta je v njem vzbudil precejšnje zanimanje, tudi zaradi maloštevilne zasedbe. Ko pa so se besedila lotili pobliže, so se pokazale vse njegove nianse, ki so narekovale bolj podroben pristop. Tekst je po Cotičevem mnenju kar kompleksen in vsak nastopajoči igralec je svojemu liku pridal nekaj svojega razmišljanja, tako da, čeprav so dosledno upoštevali izvirnik, so vendarle izpostavili nekatere odtenke nastopajočih dramskih oseb. Iz igre v slogu commedie delTarte se je razvila neke vrste razmišljujoča komedija, ki celo zaide v tragičnost, a se iz nje izvleče. V njej so tudi satirični in groteskni trenutki. Celota je zelo raznolika in zanimiva. Bennijevo delo bo krstno uprizorjeno v slovenščini prav v priredbi 0dra90; pri dramaturški obdelavi je pomagala dramaturginja iz SNG Nova Gorica Tea Rogelj. V igri je v središču pozornosti beseda v vseh svojih odtenkih. Avtorja zanima, kako beseda učinkuje na življenje ljudi. V delu nastopajo le štirje dramski liki, ki jih bodo odigrali Solange Degenhardt-protagonistka Rose, Nadja Šuligoj-njena “prijateljica’’-antagonistka Marie Luise, Manuel Pintar kot vrtnar-pesnik in Robert Cotič-narednik Armand Zrolani. V tehničnem zakulisju bosta Sara Terčič kot šepetalka in Marko Černič kot odrski mojster; za glasbo je poskrbel Matjaž Pintar, za luči pa Ivan Černič. Scenografska in kostumografska podoba igre je zamisel Radoša Bolčine. Z masko bo igralcem spremenila videz poklicna maskerka Maura Delpin. Video posnetke, ki bodo uvedli predstavo, in njihovo montažo je pripravil Maxi Šuligoj. Vaje kot za že nekatere druge uprizoritve so potekale v spodnjih prostorih Roman bara. / IK Robert Cotič Trst film festival Uspešna izvedba z grenkim sklepnim priokusom 20. izvedba filmskega srečanja Trst film festival bo kljub vsestranskemu uspehu ostala v spominu zaradi žalostne vesti, ki jo je na sklepnem večeru posredovala predsednica združenja Alpe Adria Ci-nema Annamaria Percavassi: kinodvorana Excelsior, prostor, v katerem že vrsto let poteka priljubljena filmska manifestacija, bo 31. januarja sklenila svojo dejavnost. Gre za veliko izgubo, za katero stojijo finančne računice velike zavarovalniške družbe, ki ima v lasti poslopje na koncu Drevoreda XX. septembra. "Srečamo se prihodnje leto v kakem drugem prostoru, ne vem pa katerem", je ganjeno dejala Percavassijeva. Kinodvorana Excelsior je bila za festival, ob katerem se Trst prebudi iz običajnega sna, najbolj ustrezna lokacija zaradi prostorske razsežnosti in zaradi namestitve v samem mestnem središču. Gospodarska logika pa ima bore malo skupnega s kulturnim pridihom filmske manifestacije in kulturo nasploh, kdo ve tudi, ali se morda za to potezo skrivajo učinki finančne krize, ki je lani prizadejala hud udarec finančno banč-niškemu sektorju. Kakor koli že, je letošnja izdaja Trst film festivala vlila obiskovalcem, ki so zvesto sledili številnim sekcijam dokumentarnih in kratkih filmov, celovečercem in stranskim pobudam, svežega elana in dragocen vpogled v kinematografijo, ki je ni mogoče zaslediti v običajnih pretokih filmske distribucije. Težko bo namreč drugod po Italiji opaziti npr. film z naslovom Wolke 9 nemškega režiserja Andreasa Dresna, ki ga je letošnja žirija proglasila za najboljši celovečerni film festivala in v katerem se avtor tankočutno dotika tematike ljubezni in spolnosti pri starejših osebah. Najboljši kratki film je bil A day's work Edwarda Feldmana. Nagrado Alpe Adria Cinema za najboljši dokumentarec je prejela Alj ona Polunina z delom The re-volution that wasn't. Nagrado Cei event je prejel film Kavijar konek-sn režiserja Dragana Nikoliča. Letošnji nacionalni pregled je bil posvečen grški kinematografiji zadnjega desetletja, ki priča o razpetosti te dežele in družbe med Balkanom in Vzhodom. Film K. Iannarisa "Apo tin akri tis polis" uprizarja npr. težavno soočanje skupine mladih emigrantov iz Ka- zahstana s sodobno zahodno kulturo, ki jo istovetijo z bližnjicami in stranpotmi lahkega nočnega življenja, izživljanja s prostitucijo, drogo itd. Retrospektivni del je bil razdeljen na kar tri izseke: glavni avtorski profil je bil posvečen poljskemu ustvarjalcu erotičnega filma Wa-lerianu Borowczyku, ki je znan po svojih zgodovinskih in sodobnih uprizoritvah ljubezenskih zgodb, a tudi po grafično zelo ekspresivnih risanih in animiranih filmih na isto vsebino. Zelo svoboden in skrajen koncept pri uprizarjanju spolnosti in vizualni analizi igre teles, ki za nekatere meji na pornografijo, je prišel do izraza v nekaterih klasičnih delih kot Con-tes immoraux (Nemoralne pripovedi) iz 1. 1974 ali njegov zadnji film Ceremonie d'amour iz 1. 1988. Francoski naslovi filmov izdajajo proizvodno poreklo, saj večji del opusa avtorja, ki izhaja od ene najbolj tradicionalnih katoliških dežel, je nastal v Franciji, domovini iluminizma in zelo sproščenega odnosa do erotike. Posebno vezan na Trst je bil niz pobud, namenjen Jamesu Joy-ceju: ekranizacije njegovih del, posvet, razstava in posrečen primer filmske arheologije, se pravi predstavitev nemih filmov, ki so jih 1. 1909 predvajali v dublinski kinodvorani Volta. Kino je odprla skupina tržaških podjetnikov na pobudo in s soudeležbo samega Joyceja; pri tem je zanimivo, da so priimki le-teh slovenskega izvora: G. Rebez, G. Caris, A. Machnic in tudi operater, ki je šel vrtet filme v Dublin, se je pisal L. Novak... Kustos razstave, ki bo v Costanzije- vi palači do 10. februarja, je Erik Schneider. Posvet je pripravila Trieste Joyce School, ki jo vodi John McCourt. Izvedenka za irsko literaturo in film Elisabetta d'Er-me, Rimljanka, ki živi v Trstu, pa je izbrala filme, povzete po mojstrovinah velikega irskega pisatelja: lepa je bila črno-bela verzija Uliksesa Britanca Josepha Strička, prenesena v Dublin 60. let; seveda tudi klasična uprizoritev novele The Dead iz Dublinerjev, prava nostalgična oporoka velikega Johna Hustona. Omenimo še Ulisses Nemca VVernerja, eksperimentalni filmski potopis skozi Homerjevo Odisejo, Joycejev roman in gledališko delo The Warp angleškega "psihedeličnega" pisca Neila Ora-ma, po oceni D' Ermove eden najbolj joycejevskih del v pregledu. Saj kot vemo, je skoraj nemogoče prevesti v filmski jezik njegov značilni notranji monolog in asociacijsko pripoved. V nizu Zidovi zvoka sta med razni- mi fleši evropskih alternativnih glasbenih scen, od Poljske in Belorusije do Nemčije in Bosne, prišla do izraza dokumenta o bendih, ki sta napovedala slovensko pomlad: Podgorškov zapis Laibachove turneje po ZDA leta 2004 Razdružene države Amerike in Zupetov film Pankrti - Dolgcajt, o razburljivih letih 1977-80. Svojo mednarodno misijo je TFF izpolnil tudi z novo pobudo Eastvveek, ki je zbrala v Trstu študente filmskih šol z območja SEP, ki so se udeležili seminarjev master-class velikih avtorjev, kot so Jerzy Stuhr in Andrzej Zulawski (Poljska), Madžarka Marta Meszaros in Srb Dinko Tucako-vič. Filmski molji pa so prišli na svoj račun tudi s prikazom opusa režiserja Giacoma Gentiloma, rojenega v Trstu in dejavnega v Cinecitt^ med 40. in 60. leti s solidnimi žanrskimi filmi, od melodrame do komedije, detektivke, zgodovinskih kolosov in celo grozljivk. Kot je bilo videti v intervjuju, ki ga je posnel Sergij Grmek (eden njegovih največjih poznavalcev), in v dokumentarcu Un gentiluo-mo al cinema prav tako Tržačana Fulvia Toffolija, je šlo za prefinjenega in kultiviranega izobražen- ca avstro-ogrske tradicije, ki se ni vživel v rimsko filmsko okolje, kljub uspehu njegovih del. Sredi 60. let se je povsem odrekel filmu in posvetil slikarstvu, fantastičnemu in nadrealnemu po Boschevem zgledu; nekaj Gentilomovih slik si je bilo moč ogledati med festivalom na razstavi na fakulteti izobraževalnih ved. Na koncu naj omenimo še program Območja filma, izbor del, ki se navezujejo na naš prostor, naj si bo vsebinsko, proizvodno (dela nastala ob sodelovanju Film Com-mission FVG), avtorsko. Nekako spekularna sta si bila obsežni zgodovinsko dokumentarni pamflet Filipa Robarja Dorina Veter se požvižga in manjši, bolj avtorsko zasnovan dokumentarec Tržačana Giampaola Penca Storia di un confine e di tante identit^. Z različnimi občutljivostmi sta oba skušala zabeležiti padec meje in pravzroke raznih zgodovinskih dogodkov, vojnih pretresov ter družbenih dinamik, tudi bolečih, ki so zaznamovali in še pogojujejo odnose ob meji. Prvi, ob vsej bogatosti dokumentarnega gradiva in pričevanj, je morda preveč poudaril slovenski vidik in omejil italijanskega na poetični citat Istranke Marise Madieri. Drugi pa, čeprav manj razčlenjen in bolj iz italijanske, tržaške perspektive, je morda bolje odgovarjal želji po dialogu in pomiritvi strasti ob meji. Prikazan je bil kratki film Kdo je rdeča kapica, ki ga je režiserka in časnikarka slovenskega tržaškega sedeža RAI Eva Ciuk posnela med otroki begunskega taborišča na Kosovu, z glasbo go-riške skupine Zuf de Žur, ilustracijami Žive Pahor in interpretacijo Nikle Petruške Panizon. Zanimiv je bil tudi dokumentarec v produkciji tržaške Cappelle Under-gound, ki sta ga Tržačana Andrea Magnani in Raffaele Rago posvetila kultnemu Caffe Trieste v San Franciscu, njegovim gostom in lastniku Gianniju Giotti. Svojsko kavarno, v kateri so se zbirali (in se še) umetniki in največja imena ameriške beat generacije Zahodne obale, od Gregoryja Corsa, Lawrenceja Ferlinghettija, do Jacka Hirschmana, režiserja F. F. Coppole itd., je Giotta odprl po vojni, potem ko se je od rodnega Rovinja odselil prej v Trst in nato odšel čez lužo... IG In Davorin Devetak Prizor iz filma Aide Begič Snje; Prizor iz dokumentarca We call it techno! V novogoriški galeriji Frnaža Razstava o obnovi v vojni uničene železnice na Goriškem Novogoriška galerija Frnaža je v januarju gostila razstavo fotografij Pretrgana železna cesta, ki je pričala o obnovi solkanskega mostu in drugih delov železniške proge med Solkanom in Volčjo Drago, uničenih v bojih na soški fronti. Gre za po naključju odkrite edinstvene posnetke, katerih avtor je neznani avstro-ogrski oficir češkega rodu. Razstava Pretrgana železna cesta je prinašala izbor 30 fotografij iz albuma, ki sicer obsega 80 po- snetkov. Ustvaril ga je avstro-ogrski oficir češkega rodu, ki je s fotografskim aparatom vestno zabeležil obnovo v bojih na soški fronti poškodovanega solkanskega mostu in drugih objektov na železniški progi med Solkanom in Volčjo Drago. Fotografije, ki so jih po naključju našli na enem izmed bolšjih sejmov v Pragi, v marsičem presenečajo tako v tehničnem pogledu kot v odnosu do zgodovinskih dogodkov, je za STA na odprtju povedal podpredsednik Društva Soška fron- ta David Erik Pipan. Društvo je razstavo pripravilo v sodelovanju s krajevno skupnostjo Nova Gorica. Vojna vihra na soški fronti med letoma 1915 in 1917 namreč na Goriškem ni prizadela le kraje in ljudi, ki so morali v izgnanstvo, ampak je povzročila tudi veliko gospodarsko škodo na številnih javnih objektih in infrastrukturi. Razdejana je bila tudi železnica, ki je avstro-ogrski vojski služila za dovoz prehrane, orožja in municije, pa tudi za vožnjo z oklepnim vlakom. Italijanski ar- tileriji in letalstvu je namreč uspelo poškodovati to prometno žilo. Po padcu Gorice avgusta 1916 in umiku avstro-ogrske vojske na bolj vzhodne položaje je tragična usoda doletela še solkanski most, ki ima s 85 metri razpona med železniškimi mostovi največji kamniti lok na svetu. Takoj po umiku frontne črte na reko Piavo so Avstrijci v novembru 1917 začeli z obnovo porušenih mostov, poškodovanih tunelov in tirov, o čemer je pričala razstava Pretrgana železna cesta. Še posebej je bila zanimiva obnova solkanskega mostu oz. postavljanje montažne konstrukcije. Postavili so jo med januarjem in majem 1918. Ker je bila to le zasilna rešitev, je popravljeni most dovoljeval hitrost le dveh kilometrov na uro. Marko Sosič Razpis natečaja SSG za novega umetniškega vodjo Umetniškemu vodji Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, pisatelju in režiserju Marku Sosiču, poteče 21. junija letos delovna pogodba, ki jo je podpisal z nekdanjim predsenikom US SSG, Borisom Kuretom. Ob nastopu nove predsednice Upravnega sveta SSG, dr. Martine Kafol, je US ponudil Marku Sosiču možnost, da podaljša svoj mandat z utemeljitvijo, da njegova prisotnost v SSG med drugim zagotavlja kontinuiteto v umetniškem razvoju. Marko Sosič seje kljub dobrim odnosom s sedanjim Upravnim svetom odločil, da bo ob koncu letošnje sezone vendarle zaključil svoje delo v SSG. Zato je Upravni svet sklenil, da objavi razpis. O izbiri novega umetniškega vodje, ki bo kot sodelavec Marka Sosiča deloval vse do konca njegove pogodbe, bo po določilih statuta odločal ravnatelj Tomaž Ban ob strokovni komisiji, kije bila za ta namen imenovana. Ravnateljev predlog bo potem potrdil Upravni svet gledališča. Komisija bo obravnavala prijave, ki bodo prispele na Upravo SSG do 20. februarja 2009. Razpis in vse podatke v zvezi z njim lahko preberete na spletni strani www. teaterssg. it Kratke Predavanje / Slovenci in svetovna kriza - kako jo preživeti V petek, 30. januarja 2009, bo prof. dr. Franjo Štiblar predaval o svetovni finančni krizi, o njenih vzrokih in posledicah ter predstavil svojo knjigo Slovenci in svetovna kriza, kije bila v decembru 2008 peta najbolje prodana knjiga v knjigarnah Mladinske knjige v Sloveniji. Predavanje, ki sodi v sklop seminarjev Kriza: Revolucija ali Rutina?, bo potekalo v konferenčni dvorani Zadružne kraške Banke na Opčinah (ul. Ricreatorio 2) ob 18 uri. Dr. Franjo Štiblarje diplomiral na Pravni fakulteti in Ekonomski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz ekonomije na Univerzi Pennsylvania v ZDA pri Nobelovem nagrajencu L. R Kleinu. Je redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in njen prejšnji dekan ter profesor na podiplomskem študiju univerze Bologna, znanstveni svetnik na Ekonomskem institutu Pravne fakultete v Ljubljani, član mednarodnega projekta OZN in univerze Toronto LINK, mednarodni raziskovalec na VVoodrovv VVilson Centru v VVashingtonu, član delovnih teles za finančni sistem CEPS v Bruslju ter član Sveta Centralne banke Črne gore. Božičnica v Brezovici Cerkveni pevski zbori, ki sodijo pod upravo g. Iztoka Mozetiča in g. Vida Premrla, Flrpelje-Kozina, Slivje, so tudi letos pripravili doživeto božičnico v čudoviti prafarni cerkvi sv. Štefana v Brezovici. Prizadevni brezovški župljani so se potrudili za pripravo lepih in sporočilnih jaslic. Dne 10. 1. 2009 so se zvrstili zbori iz Klanca, Rodika, Brezovice in laični zbor Slavnik iz Hrpelj. Vsebinsko bogat program je suvereno predstavila Marica Kljun, s poglobljeno božično mislijo je zbrane nagovoril župnik Vid Premrl. Sledil je nastop imenovanih zborov, ki so svoje programe vestno in dostojno izvedli. Snov so zajemali iz tradicionalne zborovske božične literature. Pokrovitelj prireditve so bile Občina Flrpelje-Kozina, Krajevna skupnost Brezovica in župnija Brezovica. Mentorji zborov so bili Bogdana in Andreja Hrvatin ter Edi Race. Zbore so pri orglah spremljali Iztok Cergol, Andreja Hrvatin in MaticŠtavar. Pomemben je doprinos Janje Konestabo, ki je s svojim solističnim nastopom oplemenitila božično dogajanje v Brezovici./JB Obnovljena 100-letna Marijina kapelica / Praznik Brezmadežne na Peslcu in Gročani Župnija na Pesku je letos slovesno proslavila praznik svoje zavetnice Marije Brezmadežne, saj je farna skupnost obnovila Marijino kapelico na Gročani iz leta 1908. Vaščani so samoiniciativno zbrali potrebna sredstva in lepo obnovili zunanjost ter notranjost kapelice, postavljene ob glavni cesti, ki povezuje Pesek z Gročano in služi vaščanom kot malo svetišče. Praznično mašo je v župni cerkvi na Pesku daroval bazovski župnik g. Žarko Škerlj, ki je domačine lepo pohvalil in se jim zahvalil za opravljeno delo. Svoje župljane je vzpodbudil k češčenju Matere Božje in k skrbi za ohranitev kulturnih spomenikov, ki pričajo o naši zgodovinski prisotnosti na Krasu. Pri bogoslužju pa je s petjem sodeloval Združeni zbor ZCPZ ob orgelski spremljavi Iztoka Cergola in pod vodstvom Edija Raceta. Po maši so mladi zbranim vernikom predstavili zgodovinski oris kapelice ter spomnili na prafarno cerkev sv. Tomaža, ki po razmejitvi sameva v razvalinah nad Vrhpoljami. Omenili so tudi zadnjega gročanskega župnika g. Janeza Zalokarja, doma iz Dobja pri Planini, ki je svojčas blagoslovil Marijin kip za kapelico. Sledil je ponovni blagoslov kapelice ter nastop omenjenga Združenega zbora in domačega otroškega zborčka. V vaškem domu pa so pridne domačinke pripravile prijetno družabnost ob dobri kapljici in obloženi mizi. Ob tem naj dodamo, da je g. Škerlj z izbranimi besedami pozdravil tudi zborovsko revijo Pesem jeseni, kije bila v soboto, 29. novembra, v Športnem centru Zarja v Bazovici. Pevce je spodbudil k odgovornemu delu za lepšanje in bogatitev liturgije v njihovih župnijah ter vsem zaželel blagoslova polne prihajajoče praznike./JB Tečaj za zaročence na Opčinah Tečaj bo potekal v prostorih Marijanišča pod vodstvom gospoda Bedenčiča. Ker je to edini slovenski tečaj v zamejstvu, so vsi, ki se želijo poročiti v cerkvi, vabljeni, da se ga udeležijo. Tečaj želi prispevati h kvalitetnejšemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter s spodbujanjem življenjskega optimizma prispevati k oživljanju naše narodne skupnosti. Prvo srečanje bo v sredo, 11. februarja, ob 20.30. Skupaj bo sedem srečanj. Srečanja bodo enkrat tedensko, in to ob sredah. Ostale podrobnosti dobi vsak pri prvem srečanju. PARITETNI ODBOR | Stališča predstavnikov SSO Kritike na račun odlokov o vidni dvojezičnosti v Čeprav je bila nedavna seja paritetnega odbora nesklepčna zaradi pomanjkanja števila članov (govor je bil, da je člane odbora zdesetkala gripa), sta predstavnika Sveta slovenskih organizacij Ivojev-nikar in Damjan Paulin izročila predsedniku odbora Bojanu Brezigarju pisno stališče, v katerem zelo kritično ocenjujeta odloka, ki ju je Ton do podpisal 17. oziroma 31. decembra lani glede izvajanja 10. člena (ki zadeva vidno dvojezičnost) zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Odloka po njunem mnenju ne spoštujeta duha in črke zaščitnega zakona, še posebej ne 10. in 28. člen o spoštovanju že veljavnih mednarodnih in italijanskih norm ter že sprejetih zaščitnih ukrepov. Tondo je v odloku z dne 17. decembra iz seznama krajevnih uprav, kjer naj velja vidna dvojezičnost, izključil namreč nekaj občin v FJK ter pokrajini Trst in Vi- dem. Z odlokom z dne 31. decembra sta se pokrajina Trst in občina Ronke na Goriškem sicer vrnili na seznam, nekatere druge uprave, med njimi pokrajina Videm, pa so še naprej ostale izključene. Tondo se je v odloku skliceval na spoštovanje avtonomnih odločitev uprav, kar pa je treba po Jevni- karjevem in Paulinovem mnenju razumeti v smislu, da prinaša odlok minimalne obveznosti in ne da je vsebina člena o vidni dvojezičnosti za krajevne uprave neobvezujoča. Predstavnika SSO v paritetnem odboru zato poudarjata, da 10. člena "ni mogoče razumeti tako, kot da gre za jedilni list, na katerem vsaka uprava izbere le tisto, kar ji ustreza". Jevnikar in Paulin še poudarjata, da so nekatere vsebinske omejitve v prvem Tondovem odloku odve- čne, druge pa kažejo na prekoračitev pristojnosti predsednika deželne vlade in na kršitev zaščitnega zakona. V odlokih je še nedoslednost pri navajanju krajevnih imen, ki so ponekod izpisana dvojezično, ponekod pa samo v italijanskem jeziku. Zato Jevnikar in Paulin predlagata, naj paritetni odbor seznani predsednika deželne vlade z vsebino omenjenih pripomb, Tondo pa naj z novim odlokom vključi v seznam izvajanja vidne dvojezičnosti tudi občini Špeter in Naborjet-Ovčja vas ter zvezo občin Ahten-Fojda v videmski pokrajini kot tudi pokrajino Videm ter da iz besedila odlokov odpravi vse vsebinske omejitve glede izvajanja člena o vidni dvojezičnosti. Predstavnika SSO sta tudi kritična do nesklepčnosti paritetnega odbora, ki je po njunem mnenju posebno huda, saj bi se moral odbor na seji opredeliti tudi do omenjenih Tondovih odlokov. Ravno tako kritična pa sta do pojava prepogoste odsotnosti nekaterih članov odbora, ki po njunih besedah kaže na malomaren odnos do javnih institucij in zaščitnega zakona. Foto IG V domu Ieralla na Padričah Bogat in prazničen december Pri nas v domu Ieralla na Padričah je bil ves december v znamenju praznikov. Začel se je v kapeli z devetdnevnico v čast Brezmadežni. Še posebno prazničen je bil god sv. Miklavža. Zjutraj je vse goste "doma" Miklavž presenetil z vrečico pisanih sladkarij -čakale so nas pri zajtrku. Popoldne pa je bil zares velik praznik. Odprli so razstavo likovnih izdelkov v prid tržaškega misijona v Afriki. To je bilo raznobarvnih in raznolikih predmetov na ogled! Oko se je lahko napaslo na pisanih izdelkih likovne delavnice, kjer barvajo gostje "doma" pod vodstvom dveh učiteljic. Barvajo na papir, tkanine, les... Tako si lahko kupil pobarvane prte, torbe, majice, lesene pladnje in škatle itd. Poleg tega je bilo na razpolago tudi nekaj pletenin in kvačkanih izdelkov, narejenih v prostem času. Vse so popestrile jadrnice v steklenicah, ki jih potrpežljivo sestavlja eden od gostov. Da je bilo odprtje še bolj slovesno, je pripomogla navzočnost tržaškega škofa msgr. Evgena Ravignanija. Nič čudnega, da je bil zraven, saj je dom škofijski in prispevki razstave so šli za škofijski misijon. Razstava je bila odprta cel teden. Slovesen je bil tudi 8. december, praznik Brezmadežne. Takoj za njim se je začela v kapeli devetdnevnica pred Božičem. Izven kapele pa so začeli z okraševanjem ambienta. Okrašena božična drevesa in drevesca so se pojavljala kar čez noč na hodnikih, v jedilnicah, dnevnih sobah, telovadnici... Na njih so se bleščali balončki, trakovi ter pentlje in med vejami so se utrinjale lučke. Po zavesah in na vratih so viseli angelčki in rdeče ter bele trojne pentlje. Ves dom je bil praznično okrašen. Popoldan 19. decembra je bil posvečen glasbi. Dva gospoda sta oblikovala bogat program z zbirko starih tržaških pesmi ob besedi, petju in glasbeni spremljavi. Bilo je zanimivo, zlasti zaradi zgodovinske razlage. Pri vseh teh pisanih drevesih in okraskih sem se spraševala: In jaslice? Ali jaslic ne bo? Pa mi je vstalo upanje, da bodo, ko sem prav 19. decembra videla na eni izmed miz nekaj belih ovčk... Kak dan pozneje me je moj nekdanji učenec Jure, ki zdaj dela v "domu" kot asistent, opozoril, naj pogledam skozi okno. Pod košatimi bori so postavili lesen hlevček. Nad njim se je bleščala v rumenih električnih lučkah zvezda repatica. Prešinila me je misel: Tudi tu ne bo sveta Družina našla prenočišča v gostišču, morala se bo zadovoljiti s hlevcem izven hiše... Pa sem se zmotila: sveta Družina je dobila dom tudi v notranjosti, v kapeli. Tik pred oltarjem so postavili nekoliko tesne jaslice, a umetniško dovršene, saj sta jih pripravili učiteljici likovnih umetnosti. Tako imamo v domu Ieralla kar dvojne jaslice. Svetega večera nismo praznovali, saj so nas kot po navadi spravili zgodaj v postelje. Jaz sem si pripravila osebni sveti večer. Najprej sem v postelji brala Naš vestnik in Novi glas, nato sem ugasnila luč in vključila radio, seveda s slušalko v ušesu, da ne bi motila spečih sosedov. Privoščila sem si prenos iz Mačkolj: koncert božičnih pesmi in polnočnico. Od ganjenja so se mi orosile oči, kajti slovenske maše drugače ne slišim. Ob nedeljah je namreč istočasno prenos slovenske maše po radiu in maša v naši kapeli, seveda v italijanščini. Na božični dan je bila maša še posebno slovesna. Pred mašo so skavti prinesli betlehemsko luč miru. Ravnatelj doma pa je izrekel vsem božična voščila. V jedilnici smo našli mize, pogrnjene z belo-rdečimi prti in prtiči so bili rdeči. Sredi vsake mize je stal šopek rdečih božičnih rož. Poleg prazničnega kosila so nam na Božič in na Štefanovo postregli s tipično božično slaščico "panettonom”, s kavo in penečim vinom. In Božični mož? Tudi ta je vtaknil svoje prste vmes, pravzaprav svoje kape. Skoraj vsi asistenti so si jih nataknili na glave, take rdeče kape, ki so imele na čelu žareče zvezde. "Da bo bolj veselo"! so rekli. Na Štefanovo pa je na vhod v veliko dnevno sobo nekdo obesil takega majhnega Božička, ki pleza gor in dol po vrvici po znani božični melodiji. Nada Martelanc /dalje MONIK) 'A/ION) >'<> iv o MONDO PREDAVANJE Ob dnevu sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika novinarjev meni golo poročanje o Odnos med informativno in versko etiko na pričevanju Papež Benedikt XVI. je na dan praznovanja sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika novinarjev, izdal poslanico z naslovom Nove tehnologije, novi odnosi. Promocija kulture spoštovanja, dialoga in prijateljstva. V njej se sveti oče posveča predvsem mladim in njihovemu odnosu do novih tehnologij. Papeževa poslanica je bila iztočnica, na podlagi katere je urednik tiskovne agencije Sir Paolo Bustaffa razvil zanimivo razmišljanje o vlogi, ki jo ima katoliški novinar v današnji družbi. Srečanje je bilo v petek, 23. januarja, v tržaškem semenišču. Po uvodnem pozdravu tržaškega škofa Evgena Ravignanija je Bustaffa razčlenil odnos med informativno in versko etiko. "Novinarstvo je zahteven poklic, ki pa nedvomno pripomore k razvoju demokracije, svobode in pomaga resnici na dan. Novinarji so obenem sad in odraz družbe, v kateri živijo, njenih dobrih in slabih strani", je dejal gost ter izrazil kritično presojo sedanjosti, kjer se v novinarskem sektorju vse bolj bijeta spektakularnost, ki zasleduje kot končni cilj goli nič, in moralna drža. "Potrebujemo temeljito avtore-formo novinarskega poklica, žal pa poglaviten dejavnik tega procesa, politična oblast namreč, čedalje izgublja svojo verodostojnost", je pojasnil Bustaffa. Nove tehnološke zmožnosti in digitalna revolucija obenem odpirata vrsto vprašanj v zvezi z etiko novinarjev. "Novinarji doslej še nimamo jasnih pravil, kako naj dosledno in suvereno izrabljamo tehnološke novosti. Prav zato je nastala zamisel o državnem komiteju o medijih in etiki, v kateri bodo filozofi in drugi izvedenci osnovali jasna izhodišča, da bo v središču našega delovanja končno človek". Gre za temeljno vprašanje človekove zavesti, "novinarstvo pa naj postane zato prostor etičnega razmišljanja in doživljanja vsakdana. Nikakršno deontološko pravilo ni učinkovito, če je zavest v krizi. Bati se moramo tržišča, ki izrablja etiko v lastne namene". Sklepni del svojega razmišljanja na čim bolj širokega miljeja, ki mora ciljati na spoštovanje človekovega dostojanstva". Katoliški novinar je poklican zato, da bralcu posreduje potrebne elemente, s kater- je Bustaffa posvetil vlogi katoliškega novinarstva, ki nikakor ne sme drseti v getizacijo. "Poročanje o verskem življenju ne po- imi na čim bolj širok način prikaže razsežnost cerkvene skupnosti in cerkvenega etosa. IG NOVI SLOVENSKA SKUPNOST | Ob dnevu spomina S tako spravo se ne strinjamo! Pokrajinski tajnik stranke Slovenska skupnost Peter Močnik je na tiskovni konferenci, ki je bila v četrtek, 22. januarja, na sedežu stranke, ostro obsodil dogajanja, ki se še zlasti na krajevnem medijskem področju pojavljajo iz leta v leto pred Dnevom spomina. Gre za zmotno propagando, ki se je letos začela že po izjavi hrvaškega predsednika Mesiča: njegovo stališče glede sprave je italijanski politični kader podprl in se nato sramotno obregnil ob predsednika Republike Slovenije Danila Turka, ki je svoje mišljenje glede te teme sintetiziral v izjavi, češ da Italijani niso še metabolizirali fašizma. "Stališča italijanskih politikov so v nasprotju z resnico in z mednarodno politično prakso", je dejal Močnik. Simbolni spravni program naj bi se tako za Italijo izvedel v Rižarni in na ba-zovskem šohtu, kjer bi se predsedniki treh držav z vencem poklonili spominu padlim. "Mnenja smo, da je sprava čisto drugačna zadeva, ki bi morala imeti svojo osnovo v uradnem opravičilu ita- lijanske države in v priznanju kolektivne krivde celotnega itali- tokola: "Italija bi se morala zgledovati po nemško - češki spravi in dogajanju, ki je le-tej sledilo". Poprava nekdanjih krivic mora zato sloneti na čim bolj odkritem soočanju prizadejanih krivic, k čemur bi nedvomno pripomoglo poučevanje izsledkov slovensko-italijanske komisije v italijanskih šolah. "Simbolno dejanje pa bi moral storiti italijanski predsednik Giorgio Napolitano z javnim 0« m ar in igor Sergij Mahnič, Primož Sturman, Peter janskega naroda". Močnik je dejal, da bi morala pravična sprava temeljiti na objavi poročila slovensko - italijanske mešane zgodovinske komisije, "ki predolgo leži v predalih italijanske vlade", in na pravšnem izpolnjevanju mednarodnega spravnega pro- opravičilom slovenskemu narodu pred slovenskim parlamentom in s položitvijo venca v Gramozni jami pri Ljubljani". Vse ostalo so za Petra Močnika "floskule in igračkanje z ljudmi ter izigravanje zgodovinskih dejstev in osnovnih človekovih vred- not", kar je žal v Italiji na dnevnem redu. Težko si je namreč razlagati dejstvo, da je italijanska državna televizija odkupila dokumentarec Fascist Legacy (v njem je govor o fašističnih grozotah v Jugoslaviji in drugod) in ga nato skrbno bojkotirala zato, da bi tonil v pozabo; ravno tako se po italijanskih trafikah pojavljajo koledarji z Mussolinijevim obličjem, v nekaterih enotekah pa celo 'Duceje-vo vino': "Dvomim, da so v nemških trgovinah na voljo proizvodi, na katerih je mogoče zaslediti Hitle-jevo fotografijo", je pristavil Močnik in dodal, da je italijanski predsednik republike ob dnevu spomina že nagradil potomce žrtev, ki jih je OZN svojčas že vpisala na seznam vojnih zločincev. Italijanska politika pa žal transverzalno nadaljuje po poti nadutosti: Mesiča potemtakem jemlje za heroja, Turka pa za nadaljevalca nekdanjih pobojev. Da je Dan spomina trenutek, ko tržaški iredentisti strnejo vrste in izrabljajo mestni dnevnik II Piccolo za lastne interese, je mnenja tudi deželni svetnik Igor Gabrovec, ki je pred nedavnim že okusil, kako je II Piccolo bojkotiral njegov zapis ravno na to tematiko. IG ID 19. januarja o prvi svetovni vojni Mejnik slovenskega naroda Prva svetovna vojna je bila za Evropo in še posebno za naše kraje prava prelomnica, je v uvodni besedi podčrtal predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor na večeru v Peterlinovi dvorani ob 90-letnici konca vojne, gosta srečanja pa sta bila zgodovinar mag. Renato Podberšič in član društva Soška fronta Simon Kovačič. Na Slovenskem je bilo mobiliziranih od 150 do 180 tisoč mož, 35 tisoč jih je na bojiščih za vedno ostalo, je o tem, kako je prva svetovna vojna zarezala v slovenski etnični teritorij začel predavanje Podberšič, večer pa je bil posvečen tudi predstavitvi vojnega dnevnika Karla Jurce, ki je pred kratkim izšel pri Mladiki. Vojna pa je globoko zarezala tudi v tkivo civilnega prebivalstva. V Foto Kroma notranjost monarhije je bilo s soške fronte izseljenih preko 80 tisoč ljudi. Med vojno in po njej pa se je začela globoko spremin- jati še vloga ženske v družini, mnoge so namreč ostale vdove in morale so same skrbeti za družino ter se tako posledično začele vse bolj uveljavljati v družbi. Ker se niso Slovenci bojevali na strani zmagovalcev, ni bilo tiskanje dnevnikov ali spominov vojakov deležno velike pozornosti v novi kraljevini SHS, prvi spomini slovenskih vojakov so sicer začeli izhajati že v 20. letih prejšnjega stoletja, je Podberšič uvedel predstavitev Vojnega dnevnika desetnika Karla Jurca. Tudi po drugi svetovni vojni ni bilo tovrstnega posluha, tako da je do preobrata prišlo šele konec 80. let. Dnevnik je v prvi svetovni vojni edini primer svobodnega izražanja, vse ostalo je moralo preko cenzure, je na vrednost tovrstnih zapisov opozoril Podberšič. Karel Jurca, doma iz Rihemberka, po poklicu kmetijski strokovnjak, je v vojno moral star že 39 let kot sanitejec. Njegov dnevnik je imenitna slika življenja v prvem frontnem zaledju, Jurca pa je bil v vzhodni Bosni, Galiciji in na soški fronti pri Podgori. Njegov dnevnik se je ohranil zato, ker ga je na obisku doma junija 1916 pustil ženi. Potem ko se je vrnil na fronto so ga namreč pri Doberdobu zajeli Italijani in ga odpeljali v Chieti, kjer je umrl zaradi malarije januarja 1918. Dnevnik je leta 1921 prepisal njegov sin, takrat še študent, poznejši generalni vikar koprske škofije Leopold Jurca. V Peterlinovi dvorani je drugi ponedeljkov gost Simon Kovačič predstavil delovanje leta 1993 ustanovljenega Društva Soška fronta. Pokazal je vrsto fotografij iz tistega časa, predstavil pa je tudi edino slovensko revijo o prvi svetovni vojni Na fronti. Začela je izhajati leta 2001, do danes je izšlo pet številk. Zanimanje prisotnih pa je privabila tudi predstavitev spletne strani www. pro-hereditate. com. Gre za sad evropskega projekta, ki v treh jezikih predstavlja nad 400 spominskih napisov ali obeležij na območju soške fronte, seznam pri društvu tudi stalno dopolnjujejo. KD NAŠA SLOVENIJA 1 Pomembno priznanje Nagrajen tudi Etnološki muzej Kraška hiša Društvo Naša Slovenija je v soboto, 24.1., v okviru sejma Turizem in prosti čas podelilo prva priznanja ustanovam, posameznikom in muzejem, ki si prizadevajo za ohranjevanje slovenske kulturne dediščine. Med nagrajenci so bili tudi trije, ki so v sosednjih pokrajinah, in sicer Palčava šiša s Plešce na Hrvaškem, etnološki muzej na Kostanjah v Rožu in Kraška hiša iz Repna. V motivaciji nagrade je zapisano, da je Kraška hiša "skupaj s Kraško ohcetjo enkraten prispevek k prepoznavnosti neizpodbitne slovenske zgodovinske prisotnosti in aktualne stvarnosti na Tržaškem ter izjemna priložnost za celostno osveščanje slovenskih in tujih obiskovalcev". Pomen nagrade je takole utemeljil predsednik KD Naša Slovenija Slavko Mežek. "V Sloveniji nimamo priznanj, ki bi jih izven stroke ali državnih institucij podeljevali posameznikom, društvom, civilnim gibanjem, podjetjem in javnim ustanovam na lokalni ravni, ki dosegajo zgledne uspehe pri evidentiranju, varovanju, ohranjanju in promociji slovenske kulturne in naravne dediščine. Pri ohranjanju naše skupne dediščine so lastniki - posamezniki prepogosto prepuščeni vlogi samoumevnega skrbnika, kar je za mnoge prezahtevna naloga, prizadevne in uspešne tvorce 'privatnih' dediščinskih projektov pa povsem neupravičeno kaj hitro uvrstimo v kategorijo 'nestrokovnega' ljubiteljstva". Tovrstne aktivnosti predstavljajo tudi pomemben del prizadevanj kulturnih, turističnih, muzejskih ipd. društev, tudi mnogih oblik dela s šolsko mladino na osnovnih in srednjih šolah, ki pa jih redkokdaj in redkokje povezujemo, (strokovno) usmerjamo, beležimo, vrednotimo, uporabljamo. Obvestila SKD - Barkovlje, ul. Bonafata 6, s pokroviteljstvom ZSKD in Slovenske prosvete vabi v nedeljo, 1. februarja 2009, na dan slovenske kulture “Dragi Prešeren! Ob nastopu mladih violinistov iz razreda prof. Armina Seška iz Ljubljane sodelujejo učenci osnovne šole Finžgar iz Barkovelj. Začetek ob 18. uri. Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju z založbo Mladika vabi v ponedeljek, 2. februarja, v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 v Trstu na srečanje s tržaškim pisateljem Pinom Roveredom. Sodeluje prevajalka MagdaJevnikar, kije v slovenščino prevedla Ro-veredovo delo Mandami a dire -Sporoči mi (Mladika, 2008). Začetek ob 20.30. Sestre iz Sv. Križa pri Trstu vabijo na ogled jaslic v Postojni, Ljubljani, Kamniku in okolici Kranja, ki bo v soboto, 31. januarja. Program: ob 9. uri v postojnski cerkvi ogled jaslic, sv. maša; okrog 11. ure ogled ljubljanske stolnice in jaslic pri Frančiškanih, sledi ogled jaslic v Dravljah in Črnučah, kjer bo tudi kosilo, nato se bodo izletniki odpravili v Kamnik, kjer si bodo v dveh cerkvah ogledali zanimive jaslice - planšarje - in potem še v okolici Kranja, kjer bodo videli odrske jaslice. Avtobus bo odpeljal s trga Oberdan ob 7. uri, iz Sesljana ob 7.15, Sv. Križa ob 7.20, s Proseka ob 7.25 in z Opčin ob 7.35. Stroški romarskega izleta znašajo 35 evrov. Za vpis in podrobnejše informacije pokličite čim prej na tel. št. 040 220693 ali 347 9322123. Z Novim glasom v J užno Turčijo in Ciper od 20. do 29. aprila 2009. Vabimo Vas na to izredno zanimivo in bogato potovanje po poteh apostola Pavla. Za informacije: uprava Novega glasa v Gorici, tel. 0481 533177, uredništvo v Trstu, 040 365473. Program potovanja Vam lahko dostavimo tudi po elektronski pošti, naš e-mail: mohorjeva@gmail. com. Pohitite z vpisom. Slovenska skupnost prireja tradicionalni novoletni sprejem, ki bo v petek, 30. januarja, ob 19. uri v priznani gostilni Devetak na Vrhu Sv. Mihaela. Častni gost bo prof. Boris Pahor. LEOPOLD ANTONIČ osemdeset let obhaja. Naj trdnega zdravja in iz bistva vesel pri petju rad vztraja. To mu želijo Fantje izpod Grmade Gospodu župniku FRANCU POHAJAČU čestitajo ob štiridesetletnici mašništva in mu želijo še mnogo let uspešnega dela in zadovoljstva v openski župniji hvaležni farani župnije sv. Jerneja z Opčin BAMBIČEVA GALERIJA v sodelovanju z GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO abi SREČANJE OB PREŠERNU - razstava Mateja Susiča Zimska idila - nova književna dela Zore Tavčar sodeluje prof. Tatjana Rojc glasba: Aleksander Ipavec - harmonika in Piero Purini - sax sobota, 31. januarja 2009, ob 20.30 Opčine, Sklad Mitja Čuk, Proseška ul. 131 Otroški zbori na Opčinah Novoletna voščila mladih grl Vokalno-instrumentalna skupina Catticoro/ Katiz-bor s Katinare in otroški zbor Kraški cvet iz Trebč sta bila tudi letos pobudnika novoletnega koncerta mladih v cerkvi svetega Jerneja na Opčinah. Lani je bilo pevsko srečanje dobrodelnega značaja, letos pa je potekalo v znamenju izmenjave z zbori Contra' iz kraja Camolli-Casut blizu Pordenona. Povezava je nastala decembra na reviji Nativitas in niti mesec kasneje so tržaški pevci vrnili gostoljubnost furlanskih vrstnikov. V prvem delu so nastopili domači zbori, ki so izmenoma zapeli vrsto znanih božičnih pesmi v priredbah zborovodje in skladatelja Carla Tommasija. Marsikatero izvedbo je popestrila instrumentalna spremljava, ki je bila zaupana skupini mladih glasbenikov, ki so jo sestavljali Teodora Tommasi (harfa in kljunasta flavta), Carlo Venier (prečna flavta) in klarinetist Alessio Bergamasco. Tudi Tommasi je spremljal na klavir in je vodil samozavestne pevce, s katerimi se večkrat loteva precej zahtevnih programov (tokrat so zapeli tudi priredbo Gallusovega moteta Resonet in laudibus). Prepričljivo so se odrezali tudi pevci iz Trebč, ki so solidno zapeli pod vodstvom sestre Karmen Koren. Gostujoča zbora sta precej znana v naši deželi po kvalitetnem delovanju in usmeritvah. Prav gotovo sta obe zasedbi potrdili resnost pristopa, toda program, ki ga je zborovodkinja Daniela Nicodemo izbrala za otroški zbor, je bil vsebinsko in tehnično nekoliko prezahteven za pevce. Zborovodja Giulia-no Goruppi pa skoraj ni hotel tvegati večglasja s starejšimi in kultiviranimi pevkami mladinske skupine, ki so nastopile pretežno v čistem in ubranem enoglasju. S prvo skupino je sodeloval tudi An-drea Antonel na lutnjo, ki je zaigral tudi samostojni utrinek iz Dowlandovega opusa. Vsi zbori pa so sklenili koncert s skupno pesmijo, ki je bila tokrat najbolj tipični italijanski božični spev, Tu scendi dalle stelle. Openski župnik je ob koncu pozdravil in voščil vsem mladim nastopajočim, ki se s petjem učijo sodelovanja in medsebojnega povezovanja. PAL 29. januarja 2009 Koroška / Aktualno Ob 30-letnici smrti dr. Tischlerja Tischlerjeva nagrada župniku Zundru Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) so vpetek, 23.1., posebno svečano obeležili tridesetletnico smrti dr. Joška Tischlerja. Po polaganju vencev na grob v Žrelcu in spominski sv. maši so v večernih urah priredili še slovesnost, na kateri so podelili letošnje Ti-schlerjeve nagrade. Kot je uvodoma dejal predsednik NSKS Grilc, so za trideseto osrednjo Tischlerjevo nagrado izbrali župnika Poldeta Zundra, ki tako kot dr. Tischler (koroški Slovenci ga imenujejo tudi "očeta slovenske gimnazije") uspešno deluje na mladinskem področju. Po njegovi zamisli in zaslugi so namreč prav za mladinske potrebe preuredili komendo na Reberci, ki je sčasoma postala nepogrešljiva lokacija za izobraževalne tečaje, seminarje ali mladinska srečanja. Kot vsak začetek je tudi zgodba o nastajanju in uspehu Reberce pravzaprav plod dolgoročne zamisli človeka, ki je tudi v letih, ki niso bila najbolj naklonjena Slovencem na Koroškem, znal izoblikovati prijeten kraj srečanja in druženja mladih. K temu je nedvomno prispeval tudi sam značaj župnika Zundra, ki se je mladim znal približati ne le z besedo, ampak tudi s skupnim igranjem nogometa na bližnjem igrišču! Pisatelj Stanko Wakounig je pri delovanju župnika Poldeta Zundra poudaril pomen, ki ga ima kultura pri delu in delovanju nagrajenca. Kultura je nekakšna vezna nit celotnega njegovega dela. Na- grajencu v čast sta zapela cerkveni pevski zbor iz Železne Kaple in MoPZ Valentin Polanšek z Obir-skega. Poleg podelitve osrednje nagrade so na petkovi prireditvi podelili tudi dijaške nagrade, in sicer zmagovalcem govorniškega in literarnega natečaja. S tem želita prireditelja Tischlerjeve nagrade na gimnazija in Zvezna realna gimnazija so že pred letom dni hoteli po eni strani osvetliti zlasti mlajšim rodovom nastajanje in pomen slovenske gimnazije v Celovcu, po drugi strani pa je bil prav lik dr. Tischlerja povod za analizo tudi drugih vidikov njegovega delovanja. Knjigo sestavljajo tri večje enote, in sicer Dr. Joško Tischler in šolstvo, Zgodovina-kultura-politika ter razdelek, posvečen spominskim zapisom. Knjiga je zanimivo pričevanje ne samo za koroške bralce, ampak za širši slovenski kulturni prostor. O VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE spodbuditi mlajše rodove k aktivnemu sodelovanju in nastopanju, za kar se je zavzemal in si prizadeval tudi dr. Tischler. In prav gimnaziji oz. nastajanju slovenske gimnazije je posvečen dobršen del zbornika o dr. Tisch-lerju. O knjigi je spregovoril že v petek predsednik KKZ Janko Zer-zer, v ponedeljek, 26.1., pa so knjigo podrobneje predstavili na tiskovni konferenci še Jože Wakou-nig, Miha Vrbinc, Hanzi Filipič ter Martina Piko-Rustia. Gre za zbornik predavanj in prispevkov, ki so se zvrstili na lanskem simpoziju v Celovcu in Tinjah. Prireditelji simpozija, in sicer NSKS, KKZ, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik terZvez- stikih s Slovenci v Italiji lahko beremo zanimiv zapis, ki ga je prispeval dr. Drago Štoka, Danijel Grafenauer pa se je zaustavil pri stikih, ki jih je dr. Tischler imel s Klubom koroških Slovencev v Ljubljani, prav tako zanimivi pa so prispevki koroških zgodovinarjev, ki predstavljajo z različnih zornih kotov idejno-politični razvoj in boj na Koroškem. Med spominskimi zapisi pa velja na tem mestu izpostaviti zapis Tischerjeve hčerke Anice, ki je že kot otrok dojela, da je bilo delo in poslanstvo očeta nekaj posebnega, saj je bila njihova hiša vedno polna obsikov, ali pa očeta, zaradi dela, kratkomalo ni bilo do- ma... PeterRustja Alojz Rebula, sodobni ples in človeška ratio Živim v središču mesta in v tistem, kar je lahko zares prosti čas, vedno iščem izoliranost. Mikajo me odročne vasice, stik z naravo, veter na obrazu in pok zaledenele plošče na potki v gozdu, kamor vedno znova zahajam, da se prečistim skozi ritem in način, ki mi ga narekuje izključno narava. Včasih pomislim, kako je čudno to iskanje odklopa od civilizacije, morda smo res tako zasičeni z vsem tem, kar "naj bi bilo prav, kar naj bi bilo potrebno, kar moramo vedeti, prečitati, slišati in videti". Da smo aktualni. Hecno, v mislih imam pomenljiv stavek o kulturi, ki ga je nekdaj izrekel kulturnik visokega statusa, moj takratni profesor Alojz Rebula: "Kultura sama po sebi ne osreči človeka". Spominjam se, da je potem nadaljeval misel z obrazložitvijo, kako lahko kulturi daje resnični smisel le spojitev s srčno kulturo in kako lahko človeka resnično napolni le vera. Tokrat bi se pa rada zaustavila pri tistem prvem stavku. Včasih imam občutek, da stalno in vedno znova pitamo izključno našo ratio, skorajda izključujemo vse druge dimenzije. Morda pride do trenutkov, ko jih odkrivamo v stiku z otroki. Danes sem s štiriletno nečakinjo prisostvovala krajši predstavi sodobnega plesa. Želela je z mano. Vedela sem, da bo predstava osredotočena na binom člo-vek-božje, na iskanje človeka po nečem, kar je izven njega. In sem bila, resnici na ljubo, skeptična, kako bo lahko predstava učinkovala na malo dekletce. Ko sva potem skupaj sedli na blazine pred stoli, zraven, nepričakovano, še drugi otroci, sem odkrila, kako nas lahko vse tako zelo preseneti. Kako je z začetno sugerirano sugestijo otrok bil zmožen ek- statično slediti gibom dvojice plesalk in iskati v njih vedno novo žival in emocijo, ki jo lahko izražajo. Takrat sem pomislila, koliko je prirojenega v nas, kakšne neslutene dimenzije lahko raziskujemo, tudi kot štiriletni otrok, na svoj način. V tistem trenutku sem razumela Rebulov stavek. Kultura sama po sebi ne osreči človeka. Morda je le neko sredstvo na poti k sreči. Ni pa cilj in ne subjekt, ki stopa na poti k njemu. Pravimo, da "nam otroci prikličejo na dan nekaj, česar običajno ne kažemo" oz. nekaj, česar se v resnici sploh ne zavedamo. Morda ravno občutek varnosti tudi v popolnem predajanju, v zavestni odklonitvi popolne kontrole nad vsem. Naše življenje je itak večno iskanje kontrole nad nečim ali nekom: v prvi vrsti nad časom, nad položnicami, grmado perila, telefonskimi klici, službenimi zadolžitvami; kontrola nad samim sabo, da bi ja ne izrazili kakega prevelikega odmerka emocij. Življenje nas seveda prej ali slej nauči, da ne moreš (in ni koristno) držati vsega pod kontrolo. Ne moreš nadzorovati svojih otrok, ravno tako ne toka dogodkov, ker bi s tem rad jezdil naravo. V resnici pa narava jezdi tebe, ti pa moraš usločiti hrbet in prisluhniti koraku, ki ti ga je izbrala. Vsakdanja govorica ima zelo slikovit izraz: "lahko se ti utrga". Od prevelike težnje po kontroli, namreč. Dejansko je verjetno ravno tole: ta napeta nit, na katero si obesil res veliko težo raznoraznega, se lahko strga. Preveč teže, preveč burje, včasih bi lahko morda perilo obesil v mirnejši notranji prostor. V sebi. Postavljamo si in se v raznorazne kletke, obsedeni smo od produktivnosti, ne dovoljujemo si v zadostni meri začutiti, da je človek tudi nekaj več kot le ratio. Ob ustanavljanju zasebnih šol v Sloveniji Križarska vojna proti pluralnosti družbe Neevropskost gonje proti zasebnemu šolstvu V Sloveniji smo že dalj časa priče pravi križarski vojni proti ustanavljanju zasebnega šolstva, s poudarkom na katoliškem. Sem sodijo npr. verižni napadi na Jambrekovo "Novo Univerzo" ali pa nedavni poskusi preprečitve ali vsaj upočasnitve sprejetja novele zakona o visokem šolstvu, ki med ostalim ureja financiranje zasebnega šolstva s strani države in hkrati postavlja pravno podlago za ustanovitev Evrosredozemske univerze (EMUNI). Ob širšem javnem zgražanju so se pred časom tej križarski vojni pridružili tudi predstavniki Študentske organizacije Univerze Primorske (SOUP) s skrajno neokusnimi opazkami, da EMUNI, "ni ustanovljena kot mednarodna univerza, ampak kot politično skrpucalo slovenske vlade" (mišjeno Janševe), pa da je bila slovesnost ob podpisu ustanovne listine "smešna" in da gre pri tem za "zavajanje javnosti z medijsko pompoznim dogodkom". Ob široki in izjemni odmevnosti dogodka so glasniki ŠOUP-a, ki bi se, nasprotno, kot predstavniki mladih morali razveseliti novih študijskih možnosti, s svojo defetistično reakcijo delovali pritlehno oz. kot trobilo tistih sil, ki se že dolgo zaganjajo proti zasebnemu šolstvu. Očitno se del slovenske levice, ki je do včeraj povsem obvladovala celotno šolstvo in predvsem univerzitetno sfero, zlasti pa njen družboslovni del (zgodovina, sociologija, novinarstvo ipd.), ne more sprijazniti s tem, da ji ta nadzor z ustanavljanjem zasebnih šol uhaja iz rok. Pri EMUNI-ju pa je šlo verjetno še za zavist, da je uresničitev tega projekta padla v roke dosedanje vladajoče pomladne opcije. Pri tem jim njihova slepota preprečuje, da bi uvideli celo pre- prosto dejstvo, da se vlade izmenjujejo, univerze pa ostajajo. Ob alarmantnih sloganih, da želimo z zasebnim šolstvom Slovenijo katolicizirati, bi opozoril na podatek (Delo, 7. 6.2008), da obiskuje npr. v Franciji 16,60% šolarjev in dijakov katoliške šole, v Španiji 20%, na Nizozemskem 29%, v Belgiji 68,19%, v Sloveniji pa vsega 1,9%. Pa da je npr. katoliških univerz na svetu okrog 1.300 s približno 4.700.000 študenti. Ni mi znano, da bi kdo zaradi tega obravnaval navedene in druge zahodne države kot katolicizirane oz. ne-sekularizirane, ampak veljajo, nasprotno, prej za zibelko svobodomiselnosti. Očitno ima del slovenske levice Evropo, njeno pluralnost in svobodo duha predvsem na ustih, v glavi pa kar še naprej nekdanjo predstavo monolitnega le-voliberalnega enoumja, oz. je pripravljena tolerirati zasebnega šolstva le za kak ščepec, zgolj v demokratični okras. Duhovne, družbene in materialne posledice enoumja V zvezi s tem je pisatelj Boris Pahor zapisal, da smo Slovenci zaradi vsiljenega enoumja po vojni izgubili zgodovinsko priložnost za uresničitev neponovljive slovenske izvirnosti, da bi namreč iz novonastalih povojnih družbenih razmer "ustvarili novo duhovno vstajenje, ki bi črpalo navdih in moč iz sožitja in dialektičnega razmerja dveh svetovnih nazorov, dveh etik, dveh eshatologij... in ki bi lahko bili v srcu Evrope zgled edinstvenega družbenega in hkrati kulturnega koncepta oz. projekta”. V nasprotju s to vizijo pa je, preprosto rečeno, ena opcija pregnala drugo v katakombe in sama objestno zagospodarila nad družbo, do njenega poslednjega podsistema. Ni bilo več pravega nadzora nad njo, ni bilo družbenih zavor. Voz je tako pol stoletja veselo drvel v napačno smer, ker ga ni imel kdo ustaviti, dokler se ni stvar sesula sama vase. Na našo srečo brez prevelikih žrtev, a s posledicami, ki jih bodo generacije občutile še desetletja. Zahodni svet pa se je tej nesreči ognil po zaslugi svoje žlahtne konservativnosti in globoko zakoreninjene pluralnosti, znotraj katere se opciji neprestano nadzirata in medsebojno korigirata in na ta način, prek pluralnega šolstva in medijev, izmenične menjave na oblasti, razpršene kapitalske moči itn. vzdržujeta družbeno ravnotežje in z njim tudi blagostanje in sproščeno počutje ljudi. Pluralnosti naše družbe pa ne uspe se primerno artikulirati in utrditi, ker premočna levoliberalna opcija še vedno prevladuje v družbenih podsistemih, od gospodarstva naprej, prek šolstva, medijev in civilne družbe, ter se to stanje po sili inercije kar še naprej reproducira. S svojo križarsko vojno proti zasebnemu šolstvu pa se dobesedno zaganja v same korenine pluralnosti in demokracije. In kot nas uči naša bridka zgodovinska izkušnja, gre to v škodo duhovnega in materialnega razvoja, blagostanja in dobrega počutja ljudi, ki se lahko bogato napajajo samo iz sožitja in sproščenega dialektičnega razmerja "dveh svetovnih nazorov, dveh etik, dveh eshatologij". Milan Gregorič EM3 Danijel Bajt "V uredništvu NG sem se počutil kot doma" Si se na uredništvu dobro znašel in kaj te je najbolj presenetilo? Na vašem uredništvu sem se počutil že od vsega začetka kot doma. Ves kolektiv deluje v sozvočju, drug drugemu si pride na roko. Ob resnem delu se osebje zna tudi pošaliti, tako steče delo lažje in bolj sproščeno. Zelo me je presenetilo, koliko dela predstavlja obdelava intervjuja. Jurij mi je zaupal intervju s podpredsednikom goriške Oiym-pie, ob katerem sem imel možnost se soočati z raznimi težavami, kot so predelava audio posnetka v pisno obliko, piljenje jezika in druge. Boš svojim vrstnikom priporočil delovno prakso pri nas? Gotovo bom, saj je bil teden res enkraten. Priporočam pa jo predvsem dijakom, ki jih svet časnikarstva zanima in privlačuje. Z izkušnjo bodo gotovo zadovoljni, saj bodo od nje odnesli veliko delovnih in življenjskih izkušenj. Rad bi se še posebno zahvalil uredniku in prijatelju Juriju za topel sprejem in za možnost, ki mi jo je nudil, da sem se vsestransko obogatil. Hvala pa tudi vsemu ostalemu osebju Novega glasa. V našem uredništvu v Gorici smo minuli teden imeli v gosteh v redakciji dijaka Danijela Bajta, goriškega klasičnega liceja Primož Trubar. Prof. Nadja Marinčič nas je pred tedni prosila, da bi dijak v našem uredništvu opravljal tako imenovano delovno prakso, in z veseljem smo Danijela sprejeli, kot vsako leto gostimo enega ali več dijakov. Povedati moramo, da imamo odlične izkušnje z njimi, pred leti je bila prav tako na praksi pri nas takrat še dijakinja Majda Sibelija, ki je po maturi postala naša sedanja cenjena sodelavka in oblikovalka. Tudi z Danijelom smo takoj dobili skupni jezik in smo ga zato zaprosili, da nam pove nekaj več o sebi. Bi se lahko predstavil našim bralkam in bralcem? Sem Danijel Bajt, dijak drugega klasičnega liceja Primož Trubar, stanujem vSteverjanu. Izvenšol-sko pa se ukvarjam s karatejem dvakrat tedensko. Kako ocenjuješ svojo izkušnjo? Delovna izkušnja na uredništvu Novega glasa je bila pravo presenečenje, saj si nisem pričakoval tako prijaznega in prijetnega delovnega okolja. Obenem sem imel možnost opazovati koliko dela in koliko napetosti se dnevno ustvarja in rešuje na sedežu vsakega časopisa. Sloveniia ^ M- Minister za pravosodje je ugotovil, da je v državi nad sto sodnikov preveč Po mnenju opozicije se Slovenija vrača v čase totalitarne preteklosti Maša in koncert v Mirnu Poklon Hubertu Bergantu in Marku Vuku V Sloveniji se vlada kot najvišji organ nove izvršilne oblasti sooča z opozicijo skoraj v vseh zadevah s področja notranje politike oz. razvijanja in utrjevanja družbe in države. Pri tem je značilno, da premier Borut Pahor na različne načine kaže voljo za sodelovanje vlade z opozicijo, pri tem pa mu ostro nasprotujejo druge stranke, udeležene v vladni in parlamentarni večini. Sicer pa je, opozarjajo v nekaterih okoljih, omenjena pripravljenost predsednika vlade lahko le navidezna, saj Borut Pahor velja za politika, ki pogosto menja svoja stališča in izjave. To mu očitajo tudi v koaliciji, kjer je njegov največji nasprotnik Gregor Golobič, minister in predsednik stranke Zares. Nekdanji najbližji sodelavec pokojnega predsednika države dr. Janeza Drnovška naj bi si nasploh prizadeval, da Boruta Pahorja izrine s položaja predsednika vlade in vodje koalicije in sam prevzame njegov položaj. Vlada sedaj hkrati sprejema ali pa napoveduje ukrepe za premagovanje finančne krize in zamenjuje funkcionarje in pogosto tudi tajnice in druge uradnike na nižjih ravneh, ki v največjem številu primerov niso člani ali članice nobene politične stranke, toda, ker novim predstojnikom niso všeč, morajo oditi. Zaradi omenjenih kadrovskih sprememb, pa tudi nekaterih drugih ukrepov vlade, opozicija zatrjuje, da nova oblast Slovenijo vrača v čase totalitarne preteklosti. Predsednik Slovenske demokratske stranke in nekdanji premier Janez Janša je v intervjuju, objavljenem v tedniku Reporter, menil, "da pod Pahorjevo vlado nastaja politično in gospodarsko okolje, ki je več kot očitno naklonjeno velebogatašem, t. i. tajkunom. V Sloveniji imajo še vedno preveč oblasti tisti, ki lahko iz ozadja vplivajo na vse njene dejavnosti. Državo upravlja kapital, tudi s pomočjo politike, ki ji je pomagal do oblasti. To izhaja iz narave slovenskega prehoda v novo družbeno ureditev, kjer se je prejšnja ideološka in zatiralna moč enopartijskega režima enostavno preoblikovala, pravzaprav prisvojila nekdanjo družbeno lastnino, in si na ta način v veliki meri zagotovila realno kapitalsko in podtalno moč in s tem vpliv na vse veje oblasti. Razni sveti, ki delujejo pri vladi, dajejo masko in opravičilo staremu načinu kadrovanja. To spominja na položaj pred letom 1990, ko so imeli v sklopu tedanje Socialistične zveze delovnega ljudstva razne kadrovske komisije in svete za izbiranje kadrov, ki jih je dejansko imenovala Komunistična partija. Zdaj se bo dogajalo podobno. Gre za obliko zamegljevanja in odvračanja pogledov od tistih, ki dejansko odločajo". Razmišljanja in ocene Janeza Janše je potrdil oz. poglobil dr. Boštjan Marko Turk, politični analitik in publicist. Zapisal je, "da Borut Pahor sicer ves čas govori o socialni državi, vendar je model njegove družbe predpotopen, je socialističen. Gre za razrahljani socializem iz začetka osemdesetih let, vendar za socializem. Ponudba socializma pa je vsiljevanje bede kot standarda, modela družbe, v katerem bodo imeli državljani nekakšnih 400 evrov mesečne plače in v kateri bosta iniciativa in osebna prodornost kaznovani, nedelo, nezainteresiranost, predvsem pa parazi- tarstvo na državnih jaslih pa nagrajeni". Vlada je v sklopu varčevanja, ki ga uvaja, pozvala k znižanju plač, ki so zlasti v bankah in gospodarskih družbah v lasti države, zelo visoke. Širok odmev in zgražanje v javnosti je vzbudil primer predsednika uprave Nove ljubl- janske banke Marjana Kramarja, ki naj bi ob odhodu s tega položaja prejel kar milijon evrov nagrade "za dobro opravljeno delo". Temu sta nasprotovala premier in minister za gospodarstvo, Kramar pa je deležen tihe podpore drugih prejemnikov visokih plač in nagrad. Kaže pa, da predsednik uprave Nove ljubljanske banke zaradi nasprotovanj javnosti in vlade omenjenega milijona evrov vendarle ne bo dobil. Ob tem prejemku so v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije sporočili, da po njihovih podatkih v Sloveniji pod pragom revščine živi kar 250.000 zaposlenih. Sekretar omenjene sindikalne organizacije Milan Utroša je ponovno opozoril, "da se bodo lahko tudi pri nas zgodili protivladni protesti, kakršni so bili v Grčiji. In takrat bomo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije stopili na čelo takih gibanj". Neresnična trditev, da Slovenci gojimo pohlep po hrvaški zemlji Novi slovenski minister za pravosodje Boštjan Zalar je povedal, da je v slovenski državi sedaj več kot sto sodnikov preveč. Ne bodo jih odpuščali, ker jim zakon zagotavlja t. i. trajni mandat. Zato pa je mogoče nižanje števila sodnikov tako, da ne bodo nadomestili tistih, ki se bodo upokojili, in sodnikov, ki se odpovejo sodniški službi. V komentarju z naslovom Prinašalci razdora ali miru?, objavljenem v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina, je Rafko Valenčič kritično ocenil prispevek v dveh nadaljevanjih, ki ga je objavil zagrebški katoliški tednik Glas koncila. Pisec dr. Fran Glavina mu je dal naslov Istrski duhovniki v obrambi Istre. V njem piše, "da smo Slovenci - tako družba kot Cerkev - vedno gojili pohlep po hrvaški zemlji". Avtor članka v Družini v odgovoru na omenjeno trditev oz. obtožbo poudarja, "da nekateri bolj prilivajo olja na ogenj, kot pa prižigajo pipo miru T.i. izbrisani ponovno aktualna politična tema v Sloveniji Slovenskega državljanstva niso hoteli/ zdaj pa bi radi odškodnine za svoje "trpljenje1 jr V Sloveniji se nadaljuje zgodba o t. i. izbrisanih, to je o tistih ljudeh z območij nekdanje Jugoslavije, ki ob osamosvojitvi Slovenije niso hoteli zaprositi za njeno državljanstvo. Zdaj navajajo razne razloge za svoje ravnanje, se opravičujejo in od države zahtevajo ureditev svojega statusa vse od 26. februarja leta 1992, ko so bili na osnovi zakona vpisani v register tujcev. Ta zgodba traja že skoraj 18 let in nova vlada jo poizkuša zaključiti in premostiti. Izbrisanih naj bi bilo po prvih podatkih nad 18 tisoč, na notranjem ministrstvu pa so v preteklih dneh ugotovili, da naj bi jih bilo skoraj 24 tisoč. Ustavno sodišče je izdalo dve odločbi, da je treba izbrisanim priznati njihove domnevne krivice, se pravi ugotoviti in priznati njihov status. Nova notranja ministrica Katarina Kresal je tudi skladno s tistim, kar je zapisano v koalicijskem sporazumu strank vladne koalicije, sklenila, da je treba t. i. izbrisanim vročiti dodatne odločbe o tem, da jim država vrača pravice in položaj oseb, kot so jih imeli pred izbrisom iz registrov, dne 26. februarja leta 1992. Celotna zadeva je zapletena in za mnoge nesprejemljiva, saj je veči- na izbrisanih pozneje pridobila status tujcev ali pa državljanstvo Slovenije. Vlada bo v Državni zbor kmalu vložila predlog novega zakona o izbrisanih, pri čemer zagotavlja, da v zakonu ne bo nobene o-membe ali zagotovila, da bi izbrisanim priznavali pravico do odškodnine, domnevno zato, ker so zaradi neurejenega statusa v pre- teklosti zelo "trpeli, ker niso bile priznane njihove človeške pravice". V opozicijskih strankah ob tem opozarjajo, da izbrisanim sploh ni do nekih dodatnih odločb o njihovem položaju v prete- klih skoraj osemnajstih letih, marveč do odškodnin. Menijo nadalje, da je treba preučiti ravnanje in položaj vsakega izbrisanega državljana z območij nekdanje Jugoslavije posebej, ker so med njimi tudi posamezniki, ki so delovali proti osamosvojitvi Slovenije. Tak je tudi primer nekdanjega generala jugoslovanske vojske Milana Aksentijeviča, ki je govoril in deloval zoper slovensko osamosvojitev, zdaj pa to zanika. V oddaji javne TV o izbrisanih so gledalcem postavili vprašanje, ali naj izbrisanim, ki bi dokazali krivico, ki jim je bila povzročena, priznajo odškodnino ali ne, so odgovorili na način, ki kaže odnos slovenske javnosti na zadevo o izbrisanih. Okoli 12% gledalcev bi se strinjalo s plačilom odškodnin, kar 88% pa jih je bilo proti. Kritičen do sedanje politike je nekdanji notranji minister Dra-gutin Mate. V pogovoru, objavljenem v tedniku Demokracija, je zatrdil: "Dodatnih odločb t. i. izbrisanim ni treba izdajati. Trdim, da v Sloveniji oseb, ki si niso uredile statusa, ni več. Vsi so si bodisi uredili stalno prebivališče v Sloveniji, bodisi so dobili državljanstvo, se odselili ali umrli. Nimajo več nerešenega statusa. Tu gre za popolnoma drugo vprašanje, to pa je, da osebe, ki bi si morale urediti status, tega niso naredile. Zakaj ne, je drugo vprašanje. Ali so to storile nalašč, iz preračunljivosti ali iz nevednosti, ne vemo. Nekateri si statusa v novi državi pač niso uredili, čeprav bi si ga morali, zato so zašli v težave. Nato pa so posamezniki v tujini poskušali ustvariti vtis, da so ostali brez državljanstva. Slovenska država je sprejela zakon, po katerem je sprejela kot državljane več kot 170 tisoč ljudi brez kakršnih koli težav, 18 tisoč pa si tega ni uredilo. Zaradi tega je težko sprejeti razlago, da tako majhno število ljudi, gre namreč za desetino vseh, ni bilo poučenih, da morajo napraviti vlogo, če pa je bilo 90% drugih poučenih in so slovensko državljanstvo tudi dobili. Ta argument je zelo težko sprejeti. Objavljajo se podatki o visokih odškodninah, ki naj bi jih že zahtevali t. i. izbrisani. Zneski so od nekaj deset tisoč pa do pol milijona evrov. Vloge za odškodnine so bile na ministrstvu za notranje zadeve že ob koncu leta 2004. Večina t. i. izbrisanih pa zneska odškodnine v svojih vlogah sploh ni navedla, ampak se zanaša na uspeh ali neuspeh tistih, ki so svoj znesek navedli v vlogi". M. V nedeljo, 25. januarja, sta bila v župnijski cerkvi v Mirnu spominska maša in koncert ob 10. obletnici smrti Huberta Berganta in 5. obletnici smrti Marka Vuka. Cerkev sv. Jurija so povsem napolnili mirenski župljani, sorodniki in prijatelji obeh pokojnih. Glasbeni program med mašo in koncert so izvajali člani mešanega in moškega pevskega zbora župnije Miren pod vodstvom pevovodje Andreja Budina. Na orglah jih je spremljala mlada organistka Eva Dolinšek, ki je na koncertu izvedla še solo skladbo "Noel varie" skladatelja Lesebure Welyja. Mirenski župnik Ciril Cej se je z izbranimi besedami spomnil Huberta Berganta in Marka Vuka. Marko Vuk, umetnostni zgodovinar in priznani raziskovalec likovne umetnosti na Primorskem ter aktivni kulturni in družbeni delavec, je že od svojega 15. leta dalje igral na orgle pri vsaki nedeljski jutranji maši v Mirnu. Bil je velik ljubitelj orgelske glasbe in orgelskega mojstra Huberta Berganta, ki je začel s svojo redno koncertno dejavnostjo prav v Mirnu oktobra 1.1967. Spomin je tako veljal tudi temu velikemu glasbenemu virtuozu, ki se je kljub številnim, odmevnim turnejam doma in po svetu odzival povabilom na koncertiranje ljubiteljev orgelske glasbe v Gorici in tudi v manjših krajih Goriške, kot je Miren. DM Marijan Diobež Kratke V Sloveniji je med zaposlenimi za določen čas največ mladih V Sloveniji v obdobju finančne in gospodarske krize narašča število brezposelnih, ki pajim država z raznimi ukrepi pomaga, da lahko preživijo to hudo obdobje. Pri tem socialne podpore niso glavni cilj, čeprav brez njih ne gre, temveč težijo, da bi brezposelnim zagotovili drugo zaposlitev. V velikih težavah so mladi, ki komaj stopajo v delovne procese. Med njimi jih največ dobi delo samo za določen čas. To je negotov način, ki vzbuja stalno zaskrbljenost, saj mladi pogosto ob prvih težavah v podjetjih izgubijo delo. Slovenija je vtem na prvem mestu med državami članicami EU. Kar6,3% mladih vSIoveniji dela za določen čas, med njimi pa je 7,8% mladih žensk. Ta skupina ima tudi nizke in negotove plače in nima skoraj nobenih možnosti za pridobitev stanovanja. Dragan Isajlovič naj bi postal svetovalec finančnega ministra V slovenski javnosti je povzročila osuplost in zgražanje, v političnih strankah pa nekakšno nelagodje, vest, da je finančni minister Franc Križanič za svojega svetovalca nameraval imenovati Dragana Isajloviča. Slednji je bil leta 1988 član skupine agentov državne varnosti, ki je aretirala Janeza Janšo in Davida Tasiča. Isajloviča so pred časom predlagali tudi za člana nadzornega sveta družbe za avtoceste (Darsa). Po osamosvojitvi Slovenije je omenjeni pripadnik nekdanje varnostne službe postal podjetnikter naj bi zdaj bil prijatelj finančnega ministra Križaniča. V primeru je posredoval premier, ki je povedal, da Isajlovič ne bo imenovan za svetovalca finančnega ministra, tako da je ta primer zanj zaključen. Zoper nameravano imenovanje je odločno protestirala SDS, ki jo vodi Janez Janša. V stranki menijo, “da se v Slovenijo na zelo široki fronti vračajo svinčeni časi”. Zasebno podjetje goji orhideje za Slovenijo in Evropo V Dobrovniku v Prekmurju zelo uspeva zasebno podjetje Ocean Orchids, v katerem v rastlinjakih gojijo orhideje in druge rastline. Pri tem uporabljajo obnovljive vire energije. Pomurska pokrajina je nasploh zelo primerna za gojenje orhidej in drugega cvetja, pa tudi zelenjave. Vrtnarstvo z uporabo obnovljive energije naj bi bilo v prihodnje poleg klasičnega kmetijstva in turizma v Prekmurju najbolj obetavna gospodarska dejavnost. Omenjeno podjetje v Dobrovniku je edino v Sloveniji, kjer poklicno gojijo orhideje. Vsak teden jih vzgojijo okoli 23 tisoč, kar pomeni 1,2 milijona orhidej na leto. Podjetje jih prodaja v Sloveniji, veliko teh rož izvozijo tudi v razne evropske države. V slovenski obrti 144 novih mojstrov V Sloveniji je obrt morda najbolj uspešna gospodarska dejavnost, tudi zaradi kakovosti njenih izdelkov in storitev. K visoki tehnološki in strokovni ravni veliko prispevajo obrtne mojstrice in mojstri, kijih imenuje in jim podeljuje diplome Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Letos je slovenska obrt bogatejša za 144 novih mojstrov. Od ponovne uvedbe mojstrskih izpitov so diplome podelili že osmič, tako da je v Sloveniji že 2.174 obrtnih mojstric in mojstrov. Delajo v več kot petdesetih različnih obrtnih poklicih. Nasploh se obrtniške dejavnosti in druga manjša podjetja v Sloveniji hitro prilagajajo zahtevam trga ter naj bi zato tudi občutno prispevala k premagovanju sedanje finančne in gospodarske krize. Družba Hit ni brez denarja in redno izpolnjuje svoje obveznosti Družba Hit seje odzvala na pisanje nekaterih občil otem, daje vfinančni krizi, ali, kot so zapisali v Magu, "daje Hit brez ficka”. Magazin Mag je objavil pojasnilo Katje Kogej, iz službe korporativnega komuniciranja igralniške družbe, “da trditev, da je Hit brez denarja, dokazljivo in argumentirano ne drži. Družba namreč normalno in tekoče izpolnjuje vse obveznosti, poleg vseh drugih dajatev pa plačuje še obsežne igralniške dajatve, ki jih je bilo v letu 2008 skoraj 60 milijonov evrov. V decembru lani pa je družba v skladu z dogovorom z zaposlenimi izplačala tudi božičnico vsem zaposlenim, z izjemo uprave Hita. Gospa Kogej je v odgovoru na pisanje Maga potrdila, da bodo v Hitu število zaposlenih zmanjšali za okoli 200 ljudi. 29. januarja 2009 Goriška / Aktualno STEVERJAN 140. obletnica vaškega glasila Števerjanski vestnik Glasilo, ki povezuje in bo še povezovalo N/ teverjan je Števerjan", smo slišali na osrednji L-J proslavi ob 40. obletnici glasila briške vasi, Števerjan-skega vestnika, ki je potekala v Sedejevem domu v petek, 23. januarja. Društvo Frančišek B. Sedej je namreč pripravilo pravi praznik, ki so ga - poleg priložnostnih govorov in pričevanj - popestrili otroško petje, recitacija, gledališki prizorček in video-po-snetek, ki je - malo za šalo, malo zares - predočil lepote Števerjana, njegovih prebivalcev in sadov njihovih snovanj. Jubilej so sicer že obeležili z zahvalno mašo, uredili so arhiv glasila, pripravili lično publikacijo, ki s fotografijami in pričevanji pripoveduje zgodbo lista, vse letnike digitalizirali in pripravili dvd-ploščo za kulturne ustanove v zamejstvu in domovini, sploh pa so ob tej priložnosti zasnovali širok projekt, posvečen Primožu Trubarju ob 500-letnici njegovega rojstva; očeta slovenskega knjižnega jezika je na platnici jubilejne številke vestnika in publikacije upodobil eden izmed pobudnikov glasila, Marjan Terpin. S tem poudarkom so prireditelji želeli dokazati svojo navezanost na jezik in pripadnost slovenskemu narodu, kot je to na akademiji izrecno poudaril urednik Marjan Drufovka. Trubar ostaja tudi danes vzornik "v našem kulturnem, družbenem in političnem vsakodnevnem delovanju", učitelj miru, strpnosti in sožitja, spodbujevalec izobrazbe, kulture in šolstva. Z ganjenostjo so se prisotni spomnili pred kratkim umrlega odgovornega urednika Edija Hledeta; Drufovka ga je označil kot velikega moža, ki se je s svojim vsestranskim delovanjem razdajal za celotno števerjansko skupnost v športu, kulturi in politiki. Pri vestniku je bil vseskozi gonilna sila, eden tistih "prešernih fantov, ki so daljnega 12. januarja 1969 verjeli v ta načrt". V zvočnem posnetku, prek katerega je "duša" vestnika za trenutek spet oživela, se je Edi Hlede zahvalil trem generacijam sodelavcev in srčno misel posvetil mladim, ki naj nadaljujejo začrtano delo. Drufovka je tudi poudaril geslo projekta in jubileja "Da bi čimbolj povezovali", ki želi ohraniti in ovrednotiti delo mladih ter omogočiti poznavanje Števerjana tudi v širši jav- nosti. Tudi navidezno majhen delež posameznika lahko nadgrajuje zgodovinsko blaginjo prostora, v katerem živi, je povedal urednik. Skrivnost uspeha glasila, kot so večkrat poudarili, je verjetno tudi v prostovoljnem delu sodelavcev, ki se vztrajno žrtvujejo; zadoščenje so jim - poleg osebne obogatitve - hvaležnost in spodbudne besede ljudi. Na večeru, ki ga je zrežiral Franko Žerjal, je predsednik društva Sedej Matej Pintar povedal, da je Števerjanski vestnik dokument, ki dokazuje navezanost Števerjan-cev na jezik, zemljo in kulturo. Prizadevanja društva se prilagajajo časom in navadam, v sebi pa ohranjajo zametke temeljnih vrednot, iz katerih je nastalo močno in zdravo vaško jedro. To je praznik ljudi, ki nosijo v srcih za- metke zdravih krščanskih vrednot, ki se borijo za dobre medsebojne odnose, za pošteno in prijateljsko sobivanje, je povedala Martina Valentinčič, ki je sproščeno povezovala večer; v imenu uredništva se je zahvalila nekdanjemu župniku Cirilu Sedeju, ki je veliko pripomogel, da se je slovenska beseda ohranila v najtežjih časih, pa tudi kasnejšim dušnim pastirjem, med njimi sedanjemu, g. Lazarju. "Danes smo mi poklicani, da čuvamo svetinjo naše narodne identitete", dediščino, "ki so jo tako vneto gojili naši predniki". Števerjanski vestnik, ki tudi prek svojih priljubljenih rubrik pripoveduje o življenjskem utripu svežega in vitalnega občestva, želi še vedno povezovati ljudi; to željo je že pred 40 leti izrazil tedanji predsednik društva Dominik Humar: list naj bi obveščal, bil pa naj bi tudi vezni člen med ljudmi. Izbor poezij vaških pesnikov, ki jih je objavljal vestnik, sta prebrala Jasmin Kovic in Jurij Klanjšček. Veliko veselja so na oder prinesli otroci pevskega zbora osnovne šole Alojz Gradnik, ki so pod vod- stvom mentorice Michele De Castro ob spremljavi orff instrumentov zapeli nekaj pesmic. Pepče in Tonče (Martin in Simon Komjanc) sta s svojo gledališko žilico ob preletavanju starih letnikov vestaika natrosila nekaj dovtipov o starosti, vrednotah, globalizaciji in internetu. Hijacint Iussa pa je pripravil desetminutni videoposnetek o Šte-verjanu in "veselih ljudeh, ki radi delajo v vinogradu in nabirajo češnje" ter s svojim življenjem delajo ta kraj "fantastičen". Naš urednik Jurij Paljk je kot priložnostni govornik pohvalil prizadevanja, da bi povezovali, saj so v času interneta in FaceBook-a medosebni odnosi "krhki, fiktivni, namišljeni, neobvezujoči in tekoči". Lepo je videti zagnane mlade, ki so tako ponosni na "nebeško lepa Brda". Njihovo delo bodo cenili zanamci že čez nekaj let, nato pa tudi zbiratelji narodnega blaga in zgodovinarji. "V malem biti zvest je največja stvar v življenju"! Urednica Briškega časnika iz občine Brda Lucija Prinčič Terpin je pohvalila devetletno sodelovanje med listoma in zaželela, da bi Brda še bolj zaživela kot celota. "Z veseljem bomo poročali o skupnih projektih". Oglasil se je tudi eden izmed "botrov" vestnika, Marjan Terpin, kije opisal, vkakš-nih razmerah in s kakšnimi sredstvi se je - v kleti - začela pustolovščina, ki naj jo še nadalje vodijo mladi. Vsem sotrudnikom je čestital župan Hadrijan Corsi, v imenu ZSKP in SSO pa je Walter Bandelj izročil društvu plaketo. Proslava se je končala z Zdravljico, ki jo je zapel Nikolaj Pintar, na kitaro pa ga je spremljal Jan Leopo-li; praznik pa se je nadaljeval ob obloženih mizah, kakršne znajo pripraviti samo naši Števerjanci. DD liMttrm Valentin Devinar O štmavrskem društvu in letošnjih jubilejih NOVI GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 GLAS Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^ Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 27. januarja, ob 14. uri. ter Koliko časa ste že aktivni v društvu? V društvu sem aktiven že približno petnajst let. Najprej sem bil dva mandata podpredsednik, lani pa so me izvolili za predsednika. Kako se počutite v vlogi predsednika? V našem društvu ni pomembno le delovanje, pač pa tudi druženje. Včasih pride do majhnih težav, a jih vedno rešimo skupaj. V takem društvu, kjer je veliko sodelovanja, ni težko biti predsednik, saj imam pridne odbornike, ki vestno opravljajo svoje naloge in jim lahko zaupam. Katere so glavne dejavnosti društva? V društvu delujejo dva zbora, otroški in moški, mladinski odsek. Ukvarjamo se z mnogimi zadevami. Naj najprej omenim vsakoletno nagrajevanje jaslic. Komisija si ogleda jaslice, prijavljene na natečaj, in najboljšim dodeli nagrado. Radi imamo pust, zato že nekaj let pripravljamo pustni voz in z njim sodelujemo na najrazličnejših sprevodih. Med letom prirejamo kulturne večere in gledališke predstave. Zelo odmevna sta tudi jesenski pohod na Sabotin in praznovanje sv. Valentina. Leto 2009 je pomembno za naš zbor, saj praznujemo petdeseto obletnico ustanovitve. Pomladi imamo v načrtu dva koncerta, enega z nabožnimi, drugega pa z ljudskimi pesmimi. Zbor je najprej vodil Gabrijel Devetak, nato pa je vodstvo prevzela Nadja Kovic. Novembra je na Cecilijanki marsikateri izmed naših pevcev prejel Gallusovo priznanje, devet jih je bilo nagrajenih s ča- stno Gallusovo značko. Kako je bilo s praznovanjem sv. Valentina nekoč? Pred ustanovitvijo društva je praznovanje sv. Valentina potekalo nekoliko drugače. Popoldne je bila v cerkvi maša, nato pa so se ljudje veselili, kaj prigriznili in popili v različnih osmicah v Štmavru. Vedno so ob tej priložnosti štmavrske žene pripravljale domače štruklje, ki so značilni za to praznovanje. Kako je prišlo do tega, da ste se letos odločili za večje praznovanje? Najprej smo preverjali, koliko stroškov bi imeli z večjim praznovanjem. Ugotovili smo, da je finančno nekoliko zahtevnejši projekt, a smo se vseeno odločili, da tvegamo in ga poskusimo izpeljati. Z dobro voljo in z nekaj finančnimi prispevki smo dosegli uspešen rezultat, tako da bo letos "ša-gra"potekala kar tri dni. Pravzaprav smo se za tako večje praznovanje odločili, ker smo hoteli počastiti dvajsetletnico društva, ki smo jo pravzaprav praznovali leta 2008, in petdesetletnico zbora. Kako bo potekalo praznovanje? V soboto, 31. januarja, bo kulturni večer. Odprli bomo razstavo mizarskega orodja Zdravka Grudna in si ogledali dokumentarni film o Solkanu in solkanskih mizarjih Mirana Brumata. Nastopila bosta tudi št-mavrski moški pevski zbor pod vodstvom Nadje Kovic in solkanski mešani pevski zbor Slavec, ki ga vodi Miran Ru-stja. Teden kasneje pa se bo začela "šagra". V petek, 6. februarja, bosta nastopili skupini The M. A. F. F. in Simplex, v soboto, 7. februarja, pa Happy day. Petkovo in sobotno praznovanje se bo pričelo ob 20.30. V nedeljo bomo kioske odprli že ob 10.00, ob 14.30 bo tradicionalna sveta maša, uro kasneje pa bo nastopil pihalni orkester Goriška Brda pod vodstvom Boštjana Vendramina. Ob 18.00 bo na vrsti skupina Mega mix. Kakšna pričakovanja imate? Upam, da nas bo obiskalo veliko ljudi in da se bodo v naši družbi imeli lepo. Sami smo vsekakor ponosni na to, kar smo doslej naredili, saj je za nas zelo pomembno, da ohranjamo in utrjujemo tradicijo. Nazadnje bi rad povabil vse, mlade in starejše, da pridejo na pokušnjo tipičnega štmavr-skega štruklja, drugih jedi in pijače. Hvala lepa za pogovor! Slavica Radinia SOL V KAVI Teorija relativnosti Priznam vam, da neskončno rad govorim o kratkovidnosti in neumnosti politikov ali samozvanih strokovnjakov s katerega koli področja. Toda dejstva so dejstva, pa naj si še tako močno zatiskamo oči. Razlog za kratkovidnost pa lahko najdemo, med ostalim, tudi v Einsteinovi teoriji relativnosti. Temeljno Einsteinovo odkritje je bilo v tem, da je odpravil eno izmed osnovnih ideoloških prepričanj Newtonove fizike, in sicer, da je čas absoluten. Čas je namreč relativen in je odvisen od pozicije opazovalca. Preprosta razlaga: povejte mi, koliko časa traja trideset sekund, vi (opazovalec) pa stojite pred zaklenjenimi vrati zasedenega stranišča in vas močno tišči. Celo večnost, kajne? In v čem se kaže neumnost politikov, ekonomistov itd.? V absolutni prepričanosti, da je njihova misel pravilna. Politik se pusti prepričati, da je pomemben, da ima visoko funkcijo, znanstvenik se ošabno prepriča, da je doktor znanosti, magister kajjazvemčesa in od tega trenutka dalje ima vsako svojo besedo za sveto, absolutno veljavno in neizpodbitno. Tudi Einstein je bil ustvarjalen samo v mladih letih; ko pa se je uveljavil v svojih prepričanjih, se je njegov pogled na svet malo preveč utrdil in postal nesposoben dojemati stvarnost, ki je dinamična in živa. Zaradi vsega tega pa danes živimo v svetu, ki je postavljen na glavo, vendar vam zagotavljam, da ga lahko spet postavimo na pravo stran, tako da ga začnemo spreminjati pri sebi doma oz. najprej v svoji duši. A o tem pozneje. Problem pri ekonomistih in politikih oz. pri ekonomsko-političnem modelu, ki nam je vsiljen pod imenom demokracija in tržno gospodarstvo, je v kratkoročnosti tega modela, ki je neizprosno obsojen na samouničenje. Današnje gospodarstvo namreč razmišlja takole: ročno obiranje sadja je drago, zato bomo raje naredili stroj, ki bo porezal veje in pobral sadje, mi pa bomo krasno zaslužili in se še pohvalili z učinkovitostjo. Seveda bomo dolgoročno ostali brez sadja, vendar je "dolgoročno" še v neki nedoločeni prihodnosti in nas preveč ne skrbi. Politiki, ki so sedaj na oblasti, bodo "dolgoročno" v opoziciji in bodo lahko obtoževali svoje politične nasprotnike za pomanjkanje jabolk. Za ekonomiste pa veljajo brutalno lahkotne besede Johna Maynarda Keyne-sa, enega od očetov današnjega pogubnega gospodarskega modela, ki je izjavil, da nas dolgoročni rezultati ne smejo zanimati, ker bomo "dolgoročno tako ali tako mrtvi". Rad bi le vedel, če so Key-nesovi potomci hvaležni svojemu predniku za to, da je mislil le nase. Vsi ti izredno pametni ljudje pa se verjetno ne zavedajo dejstva, da se dolgoročno obdobje vendarle prej ali slej tudi doseže. Samo diete se lahko neskončno prelagajo na "jutri”, ki nikoli ne pride. Narava tega ne pozna. Enkrat, dvakrat, trikrat "jutri" postane prej ko slej "danes". Ni res, da bomo "jutri” ostali brez čiste vode, čistega zraka, fosilnih goriv in tudi denarja. Napočil je "jutri”, ki mu pravimo "danes", in začenja se razpad svetovnega finančnega modela (ja, ostali smo brez denarja), ljudje so brez pitne vode (ne, vojna za vodo ni le v Darfurju, saj pitno vodo tudi goriška občinska uprava vsako poletje kupuje od Nove Gorice) in erozija rodovitne zemlje je pojav, ki je nastal samo zaradi človekove neumnosti. Zdi se mi, da bo kmalu (jutri) nastopil čas, ko bodo ljudje po vsem svetu začeli nič kaj nežno dokazovati ekonomistom in politikom, da je zanje prišel tisti dolgoročni čas, v katerem bodo mrtvi. Bojim se, da bodo tisti politiki, ki ne bodo sprejeli svoje politične smrti, prekmalu doživeli fizično. Ne pretiravam, stvari postajajo dobesedno smrtno resne. Peter Szabo Temni oblaki nad našim svetom Besede, besede, samo besede... Besede, besede, besede, to so samo besede... tako nekako je zvenelo besedilo stare popevke, ki jo je prva, mislim, pela italijanska pevka Mina. Na misel mi prihaja te dni, ko sledim televizijskim poročilom in gledam osuple obraze palestinskih otrok. Tele velike črne oči, ki vedo veliko preveč o življenju, ki se ne znajo več smejati in je v njih zapisan velikanski ZAKAJ. Televizijski dnevniki nam vsak dan radodarno posredujejo prizore iz Gaze: medtem ko mi kuhamo ali pomivamo posodo, medtem ko brskamo po spletu, medtem ko ob kozarčku klepetamo s prijatelji in od časa do časa prisluhnemo novicam, po televiziji predvajajo, kako umirajo otroci, kako odvažajo ranjence na zasilnih nosilih, kako pod selektivnim ognjem umirajo civilisti, predvsem ženske in mladoletniki. Tile prizori so nam prišli nekako v podzavest, postali so stvar navade, saj smo jih že spremljali med "inteligentno vojno" v Afganistanu in Iraku, nekoliko manj smo bili seznanjeni, kako umirajo ljudje v Darfuju in v Afriki nasploh, saj je Afrika nekako pozabljena celina, kjer sta lakota in trpljenje ljudem pisani na kožo. In tile krvavi prizori, ki jih spremljamo na ekranu, so postali del našega vsakdana. Vajeni smo jih, a obenem vemo, da se to dogaja nekje daleč, da se pri nas to ne more zgoditi, da bomo čez nekaj ur zlezli v toplo in varno posteljo, še prej pa sledili televizijski nanizanki ali glasbenemu varieteju, ki bo sledil dolgočasnim poročilom. Časopisi in mediji seveda poročajo tudi o nasprotovanju naših politikov krvavim spopadom, o sestankih, srečanjih, prizadevanjih za mir. O prizadevanjih, ki slonijo na dolgih razpravah, na obljubah in zagotovilih, na besedah, ki ostajajo vsekakor le abstraktne besede, medtem ko so smrt, trpljenje in beda konkretna dejstva, še posebej za vse tiste nedolžne žrtve, ki iz trpljenja ne vidijo izhoda in jim je vsaka minuta dragocena. Včasih se sprašujem, zakaj svet, v katerem živim, ki ga lahko imenujemo svet bogatih, zahodni svet, razvite države, Evropa in Severna Amerika, napredna družba ali kakor že hočemo, ne naredi tistega odločnega koraka in postavi konec temu trpljenju. Zakaj ne preide z besed na dejanja. Zakaj ne pomaga, zakaj ne postavi konec umiranju in trpljenju. Seveda, oni so odgovorni za streljanje in poboje. Ampak orožje, od kod orožje, ko pa ga sami ne proizvajajo? Od kod protipehotne mine, ki žrtve izbirajo med otroki, od kod rakete, ki jih mediji imenujejo inteligentne? Naše so, nastale so v tovarnah razvitega, demokratičnega sveta in zanje je naš čudoviti svet dobil tudi plačilo. Denar, ki ga bomo lahko uporabili za naše razkošno življenje, za naše potrebe, največkrat pa za naše razvade. Pred dnevi, ko sem v slovenskem dnevnem tisku prebirala intervju s profesorjem zgodovine na kalifornijski univerzi Irvine, dr. Markom Le Vinejem, me je presunila njegova ugotovitev, da je bila Evropa ob napadu na Gazo čisto ohromela. Evropa ni naredila nič, čisto nič, je povedal ameriški znanstvenik. Povedal je, da je sam začuden nad to odločitvijo, saj bi Evropa lahko prevzela vodstvo procesa, ki bi Bližnji vzhod pripeljal k miru. Odločila pa se je, da ne bo imela nobene teže, tudi zato, prebiram, ker vidi Le Vine v Evropi predvsem ekonomski klub za elite, ki jih skrbi v prvi vrsti povečanje lastnega bogastva. Žalostno. Žalostno predvsem, ker začne televizija takoj za krvavimi prizori iz TV dnevnika predvajati variete "Ballando con le stelle" (Plešimo z zvezdami). Vsak nastopajoči je za prisotnost na tejle oddaji, za nekaj puhlih nasmehov in dovtipov, prejel honorar 100.000 evrov, marsikdo pa je udeležbo celo odklonil, ker se mu je zdelo plačilo prenizko. No, in to v času, ko se politiki pritožujejo, da ne vedo, kako državno ekonomijo rešiti iz krize, da ne vedo, kako pomagati tistim, ki jih gledanje televizije ne veseli več, ker se bojijo za službo, za družino, ker se bojijo jutrišnjega dne. Besede, besede, spet samo prazne besede. Ko poslušam o ukrepih, ki naj bi preprečili še večji propad ekonomije, se sprašujem, zakaj ne zagrabimo za krmilo in spremenimo smer, v katero plujemo. Zakaj ni denarja za vse tiste, ki jim grozi dopolnilna blagajna, obenem pa prejema nogometaš David Beckham 31 milijonov evrov čistega zaslužka. Na nekem blogu so izračunali, da bi morali mi navadni smrtniki delati 2000 let, da bi z našimi plačami prišli do iste vsote. Zakonca Beckham, ki sta sedaj v Milanu (Beckham bo namreč za tri mesece igral pri Milanu), bosta samo za luksuzno hotelsko nastavitev porabila 15.000 evrov (to je dejansko letna plača italijanskega delavca), sprejem, ki sta ga bila deležna ob prihodu v Italijo, pa bi jim lahko zavidala vsaka hol-lywoodska zvezda. Pa ne gre tu samo za Beckhama, gre za ogromne denarne vsote, ki jih požira ekonomski velikan, ki mu pravimo nogomet. Nekdanji junak italijanskih stadionov Fran-cesco Coco je pred nekaj leti prejel 250.000 evrov za prisotnost na resničnostnem šovu "L'iso-la dei famosi" (Otok slavnih), vsota, ki jo italijanski nogomet letno porabi za plače nogometašev in tehnikov, pa je med najvišjimi v Evropi. V sezoni 2007/2008 je npr. nogometni klub Inter porabil celih 180,5 milijonov evrov. Grozno, kajne! Morda imajo prav vsi tisti, ki trdijo, da je naša družba očitno zašla predaleč in je probleme, ki so nastali kot posledica pohlepa in razsipnosti, mogoče rešiti samo s korenitim preobratom, z zlomom kapitala in z vrnitvijo k etičnim načelom. Pa se bo to lahko zgodilo, dokler nam bodo vladali ljudje, ki odhajajo Beckhamu naproti z luksuznimi limuzinami in rdečimi preprogami, ravno v trenutku, ko v Gazi in drugod umirajo nedolžni otroci, v Italiji in povsod po Evropi pa zapirajo tovarne? Ne vem, nič konkretnega ne vidim na obzorju. Samo besede, besede, besede..... Suzi Pertot Košarka, nogomet, odbojka Možni kandidati za prestop v višjo ligo Tri osrednje moštvene panoge, tri naše članske ekipe na vrhu lestvice v svoji kategoriji. Srčno upamo, da bo sledil tudi srečen konec - majsko napredovanje na višjo raven. Bralci, ki pozorno spremljajo naš šport, so že doumeli, da govorimo o Krasovih nogometaših, Sloginih odbojkarjih in Bregovih košarkarjih. Tri povsem različne zgodbe, ki pa jih druži zlasti veliko zanesenjaštvo neutrudnih športnih delavcev. Začnimo pri nogometu, promocijska liga. Po kakovosti prvenstvo številka dva pri amaterjih, za elitno ligo. Protagonist je repenski Kras Koimpex, v letošnji ligi pravi "babau", nepremagan in očitno skoraj nepremagljiv v tej konkurenci. Juriš repenskih nogometašev se je začel pred petimi leti, ko je družina podjetnikov Kocman, ki je pred leti že podpirala druge športne projekte (odbojka, jadranje), sklenila priskočiti na pomoč domači stvarnosti. Dve zaporedni bliskoviti napredovanji (iz druge amaterske v promocijsko ligo), nato pa dve leti na sicer uglednih položajih, vendar kljub investicijam v Mikuša in celoAlej-nikova brez želenih rezultatov. Letos so spet zaupali prijaznemu, skoraj milemu Tržačanu Sandru Musolinu, akterju s klopi obeh prestopov, in dodatno okrepljena ekipa je očitno našla primerno ke- mijo. Poraja se vprašanje, kako to, da ni Musolino ostal v Repnu že tedaj, po dveh zaporednih napredovanjih... Kakorkoli že, navidezno je to tista perfektna sezona, ko se nikoli nič ne zatakne. Moštvo navdušuje in je zaradi ogromne prednosti pred vsekakor bojevitimi in kakovostnimi zasledovalci na zelo dobri poti, da pristane v elitni ligi (v kateri bi že letos najbrž igralo nadvse dostojno) brez večjih težav. Prvouvrščena napreduje neposredno. Če bi Krasu uspelo, bi trije prestopi v komaj petih sezonah pomenili dosežek, ki mu v zamejskem športu že dolgo ni para. Pa še v nogometu, kjer je peklensko težko uspeti. Finančni vložek je bil velik, vendar očitno se je izplačalo, ne samo zaradi prve ekipe pretežno italijanskih igralcev (pravi stebri so sicer domačin Dimitri Batič iz Repniča, Matej Bagon iz Jamelj in Sežanec Radenko Kneževič, ostrostrelec v enajsterici), pač pa tudi zaradi po- membnega mladinskega gibanja, ki ga je marljiva uprava postavila na noge. Neposredno napredovanje, sicer iz nižje deželne D lige v C2, se nasmiha tudi Bregovim košarkarjem. Zadnja tri leta so svojo pot končali tik pred ciljem (v play-offu) in se nato žrli zaradi neuspeha. Letos so že tako solidni garnituri dodali dva ključna člena, trenerja Toma Krašovca in igralca Elvisa Klarico (ilegalno orožje za četrtoligaško, skoraj rekreativno raven), človeka s slovenske obale, ki sta v preteklosti skupaj že zmagala (Jadran, Milje). Moštvo je predvsem zelo izkušeno, tudi tu je prispevek domačih sil omejen (če izvzamemo "župana" Boruta Klabjana, "podžupana" Sandija Žerjala in v Dolini že posvojena Vasilija Kocjančiča in Mitjo Jevnikarja), skratka, sestavili so peterko, zgrajeno za uspeh. Za ekipo ne stoji kak večji podjetniški projekt, pač pa skupina navdušencev, na čelu katere je prvi mož košarkarske sekcije Boris Slavec, zobozdravnik s športom v srcu. Tudi tu ne prezirajo dejavnosti z najmlajšimi. Značilnost Bre-govega naraščaja je številčnost, razpolagajo pa tudi z izkušenimi vzgojitelji. Za konec še najbolj "domača" in perspektivna od treh celot, katero pa čaka na poti do ambicioznega cilja tudi objektivno najtežja naloga. Odbojkarji Sloge Tabor Te- levita vodijo v deželni C ligi, v kateri ugledno nastopajo že celo vrsto let. Moštvo sestavljajo v klubu vzgojeni igralci (z dvema okrepitvama, ki pa sta se v ekipi že zdavnaj popolnoma udomačili), ki nosijo belo-rdeči dres že od otroških let. Prva ekipa je sad plodnega dela v društvu, ki ima dve članski vrsti (v C in D ligi dejansko izključno s svojimi močmi) in tri svoje igralce drugje na poklicni (Damir Kosmina v A2 ligi) ali polpoklicni ravni (Kristjan Stopar v BI, Ambrož Peterlin v B2). Postava zna povleči skupaj še deset uspešnih sezon, saj igrajo že danes v vodilni vlogi dvajsetletniki (Kante, Slavec, Veljak idr.), ki bi znali biti učinkoviti tudi na B2-ligaški ravni s kako ojačitvijo oziroma vrnitvijo. Pod taktirko nepopustljivega, toda hkrati pokroviteljskega mladega trenerja Edija Božiča (fante je sicer vzgojil profesor Peterlin, duša in motor kluba) šesterka veliko trenira in to zelo resno in načrtno. Prvo mesto na začasni lestvici torej ni naključno, ni pa niti samo po sebi umevno (kot je lahko v primeru Krasa in Brega), saj je liga zelo izenačena in razlike v točkah so minimalne. Pot do B2 lige pa je še presneto dolga in strma preprosto zato, ker niti prvouvrščena ne prestopi direktno, pač pa igrajo najboljše štiri play-off v obliki polfinala in finala. Napreduje pa le ena. Prvi cilj - spet sploh nelahek -Riolina in kolegov je zato najprej preboj med četverico, nato pa spomladi hud boj v odločilnih tekmah za napredovanje. Povsem neobremenjeno in z mirno dušo, saj - če poznamo Slogin sistem dela - bodo prišli fantje v končnico primerno pripravljeni in z zavestjo, da so v mejah svojih zmogljivosti naredili vse, kar je bilo v njihovih močeh. NOGOMET Promocijska liga: Kras - Capriva 3:0, Santamaria - Vesna 1:2, Juventina - Centrosedia 1:1 1. amaterska liga: Sovodnje - Medea 0:0, Primorec - San Canzian 1:1 2. amaterska liga: Primorje - Breg 0:2, Torre -Zarja/Gaja 1:4 KOŠARKA C liga: Moniebelluna - Jadran 78:64, Padova -Bor 69:62 D liga: Breg - Villesse 102:69, Kontovel - HC Poggi 83:75, Tržič - Dom 56:55 ODBOJKA Ženska C liga: Sloga - Cordenons 3:0 Moška C liga: Soča - Val 2:3, II Pozzo - Sloga Tabor 3:1, Olympia - Prata 0:3 Ženska D liga: Bor/Breg - Mossa 3:2 Moška D liga: Mossa - Sloga 3:2 NAMIZNI TENIS Moška B2 liga: Kras - Abano 5:0 BALINANJE Moška C liga: Rauscedo - Gaja 7:9 Na študijskem bivanju v Rimu (7) Vtisi iz večnega mesta, v katerem se prepleta pisanost kultur Zašli sva v svet rimskih galerij, ki je nama še popolnoma tuj, obenem privlačen in odbijajoč. To sem najprej občutila, ko sva z nesamozavestnim korakom vstopali v prostore, kjer so bili še drugi obiskovalci ali pa tudi ne. Tu pa tam je naju kdo pogledal, nezaupljivo, vzvišeno ali brezbrižno, ali pa tudi ne. Svet galerij, in galeristov, ki se kot ustaljen vzorec ponavlja kjerkoli. Človek dobi občutek, da ne sodi najbolj zraven. Vedno je treba koga poznati. Res hecno. Zelo rada opazujem te družbene dinamike. Ne dogaja se vedno, nikoli ni nič absolutno, vendar pogosto. Prej sem opazila to kot razstavljena dela. Mogoče zato, ker me niso pretirano prevzela. Ogledali sva si kar nekaj razstav, vendar niti polovice, čas pač gre po svoje. V eni galeriji je naju kustos zelo prijazno sprejel - da zamajem temelje svojih prejšnjih trditev - in nama z vso naklonjenostjo razložil razstavljene fotografije. Te niso bile nič posebnega (vedno sem hiperkritična), celotna situacija pa zelo zabavna. Nama dvema in še dvema fantoma, skoraj smo se že stiskali v edinem mikroskopskem prostoru, je gospod predaval o tem, kako je fotograf opazoval impro- vizirane oblike, ki so nastajale v umazani kopalnici. Ženske smo na ploščicah videle samo umazanijo, moški pa obline nagih žensk. Preden sva odšli, sva celo pustili elektronski naslov. Na neki drugi Info točki, točneje na Piazza del Po-polo, sva spet delali malo družbe hostesi in šoferju, ki sta čakala na obiskovalce. Na "busu" sva bili edini, in ker sva bili tujki, nama je šofer seveda razlagal, da je Rim najlepše mesto na svetu (to Rimljani zelo radi poudarjajo). Kljub temu si želi živeti na kakšni domačiji v Toskani, kjer ne bi bilo semaforjev. Tako se je zaključil najin večer in sklenili sva, da si bova naslednjega dne ogledali še nekaj galerij, ki so naju zanimale. Resnično sva verjeli v ta načrt, dokler se nisva v soboto popoldne odpravili na avtobus, ki je zamujal eno uro. Rim ne bi bil Rim (najlepše mesto na svetu), če ne bi bilo kakšne manifestacije. Center so zasedli protestniki z zastavami (ne bom povedala katerega političnega prepričanja) in ustvarili kaos ter zastoje. Tako se je končal najin Art VVeekend, vsekakor zabavno. Pred kratkim sem na internetu brala, kako zelo so organizatorji zadovoljni s prvo izvedbo projekta in da vsekakor že razmišljajo o naslednji. Razne že prej omenjene avtoritete so navdušeno hvalile veliko število obiskovalcev in bogato ponudbo. Najverjetneje so govorili o soboti. Baje se je prikazalo kar 25000 ljudi. Po pravici povedano, upam, da je bilo res tako, ker mi je bila ideja všeč in zelo rada sledim dogajanju na področju sodobnega ustvarjanja. Upam tudi, da so bile razstave v galerijah, ki jih nisem obiskala, boljše, ker mislim, da zelo potrebujemo dobro sodobno umetnost, ki je sposobna prevzeti in presenetiti. Ob vsem tem sva z Urško razmišljali, kako bi se zdel tak projekt pri nas. Art VVeekend Gorica - Nova Gorica: organiziran prevoz od Kromberškega muzeja do Mestne galerije, Hit paviljona, Galerije Artes, Mostovne, Tunela pod Kostanjevico in čez mejo do Galerije Ars, Kulturnega doma, Centra Bratuž, Palače Attems tja do Goriškega gradu. Sem še koga pozabila? Razstave do polnoči s prigrizki in aperitivi. Kakšen bi bil odziv? Katarina Brešan novič in Marta Bizjak kot prava raz-našalka kvant in spletkarka, ki ga rada srkne, in to jo še bolj podžiga v njenem "poslanstvu". Spoštljivo, ponižno, v gospodarjevo voljo vdano služkinjo Kajo je izrisala Polonca Cijan, ki se je kot debitantka dobro odrezala. Mlajšo služkinjo Ano, ki je pravo Kajino nasprotje, je s tršimi potezami poosebila Roberta Marussi. Strica Martina, posrednika pri izbiri ženina, je odigral Egon Cijan. Drobno vlogo kratkovidnega ženina Stojanoviča je z izostrenim komičnim poudarkom zelo posrečeno naslikal David Vižintin. V vlogi postreščka sta se prvič na odru pokazala zelo delavna brata Joško in Franko Kogoj, ki za vsako predstavo mojstrsko izdelata sceno in vztrajno spremljata skupino doma in na vseh gostovanjih. Lepo izdelani scenski elementi so realistično zrcalili spremembo v protagonistovi hiši. V predstavi gre posebej poudariti kostume, ki so čudovito dopolnjevali vizualno podobo celote. Natančno jih je s skromnimi sredstvi kot veselej izdelala in odbrala Snežiča Černič, ki je svojo domišljijo in ljubezen do kostumografije razkošno sprostila pri izbiri klobukov, torbic, rokavic... Njena spretnost se je izkazala tudi v nekaterih zelo lepih pričeskah. Mirko Vuksanovič je uvodoma opremil predstavo z razigranimi char-lestonskimi, ob koncu pa bolj mrkimi toni, ki so se uglašeno spajali z vsebino. Šepetanje Foto DP ii- ■ ■ za kulisami je spet pripadlo nadvse zvesti Marinki Leban. Za tehniko so bili zadolženi Sonja Bastiani, Andreja Bizjak (prvič dve ženski!) in Simone Lamo. Novo uprizoritev kot zmeraj spremlja lep, z dragocenimi podatki in mnogimi fotografijami opremljen gledališki list. Uredil ga je Damjan Paulin, izdala pa PD Štandrež in ZSKP. Nastopajočim in vsem, ki so pripomogli k uresničitvi predstave, ki jo je sobotna in nedeljska do zadnjega kotička zasedena dvorana izredno toplo sprejela, gre vsa pohvala za trud, ki so ga vanjo vložili. Pohvale vredno je seveda delo Jožeta Hrovata, ki se je med študijem Nušičevega dela trudil tudi, da bi iz ust štandreških igralcev čim bolje zazvenela slovenska beseda in se otresla narečnih značilnosti, ki so zelo dobrodošle v narečnih uprizoritvah, a delujejo moteče v ostalih. Vsi pa so si prizadevali, da bi jim gledališka umetnost, seveda upoštevajoč ljubiteljske meje, čim bolj zlezla pod kožo. Za to pa jih je poplačalo dolgo, navdušeno ploskanje gledalcev, ki so uživali ob skoraj dveurnem komedijskem spletu v primernem tempu, brez odvečnega odmora. m Kaj se zgodi, ko mir v družini skalijo govorice, ki nasilno vdrejo v zasebno življenje in spremenijo njegov vsakdanji tok in navade, da se družinski člani ne prepoznajo več, prikazuje komedija Kaj bodo rekli ljudje...? izpod peresa srbskega dramatika Branislava Nušiča (1864-1938). Komedijsko delo vsebuje vse prvine avtorjevega humornega načina odslikavanja človeških slabosti, ki ostajajo v času nespremenjene in zato kažejo vso aktualno moč. Kako nespametno je ozirati se na to, kaj bodo mislili in rekli ljudje ob naših izbirah, so tisti, ki ljubijo gledališko ustvarjanje na ljubiteljskih deskah, spoznali na premierni uprizoritvi Nušičevega dela v župnijski dvorani A. Gregorčič v Štandrežu v soboto, 24., in na prvi ponovitvi v nedeljo, 25. januarja, ki je sklenila letošnji abonmajski niz getih predstav ljubiteljskih skupin Standrež 2008. Dramski odsek PD Štandrež je spet prijetno presenetil domačo publiko in goste, med katerimi so bili tudi igralec Dramski odsek PD Štandrež / Premiera Ko govorke prevladajo nad zdravo pametjo SNG Nova Gorica Bine Matoh, no-sitelj Borštnikovega prstana, Bole-slav Simoniti, nekdanji dolgoletni predsednik ZKD Nova Gorica, in predstavniki ljubiteljskih gledaliških skupin z raznih koncev Slovenije, ki imajo tesne stike s štan-dreškimi igralci. V zadnjih petih letih 44 let dolge gledališke pustolovščine, ki je štandreški skupini navrgla kar precej priznanj in na- grad, igralce režijsko usmerja Jože Hrovat, poklicni igralec, član SNG Nova Gorica, ki prav v tem času še sam iskrivo nastopa v Nušičevi komediji Gospa ministrica. Z jasno razčlenjenim režijskim konceptom, ki je učinkovito osvetlil Nušičeve humorne odtenke, je od- ločno, premišljeno in dosledno vodil igralce po dramskem loku, ki se preko komičnih zapletov razpne do "tragikomičnega" epiloga, ko glavni protagonist Toma spozna, da ne more zaustaviti radovednega toka ljudi, ki brezvestno vtikajo nos v njegove družinske zadeve. Ker se jih ne more več otresti, jih ob koncu v bolestnem kriku vabi, naj pridejo in zagospodujejo v nje- govi hiši. Hrovat se je držal slovenskega prevoda Slavka Belaka in čas dogajanja je ostal začetek dvajsetega stoletja, a kljub temu se je predstava razživela v sodobni luči, saj v ubogem Tomi ni težko zaslediti lastnih težav in pomislekov ob strašljivem vprašanju, kaj bodo rek- li ljudje...? Toma je z običajnim spretnim igralskim izrazom doživeto upodobil Božidar Tabaj, s tem da je prikazal njegovo postopno preobrazbo iz družinskega očeta, ki mirno živi kot upokojenec ob ljubljenih hčerkah in ženi, pa do vedno bolj živčnega in zaradi govoric in spleta okoliščin razdraženega moža, ki ga so-sledica dogodkov "spravi ob pamet". Njegovo kljub življenjskim spremembam uravnovešeno ženo je trezno in zrelo orisala Daniela Puja. Zvestega pritatelja Sima, ki Tomu odpusti, da ga je krivično nagnal iz hiše, je prepričljivo odigral Marko Brajnik. Starejši hčerki je najprej bolj sramežljive, potem drznejše poteze dala Chiara Mucci, mlajšo ljubeznivo in še otročje naivno, ki se romantično zaljubi v učitelja glasbe, pa je prikupno poosebila Nikol Kerpan. Učitelj violine in kopice drugih glasbil je bil izvrsten Matej Klanjšček. Svoj lik je naslikal kot šarmantnega mladeniča, ki ga francoski r, galantne geste ter mimika delajo izrazito komičnega. Zunanji svet, ki neusmiljeno buta v Tomovo hišo, sta imenitno predstavljali Vanja Bastiani kot "fina", le navidezno diskretna gospa Živa- 'I T i NAROČNINA ZA LETO 2009: za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 85,00 evrov EU Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige: m - KOLEDAR CMD 2009 - Anamarija Volk Zlobec, Magda Starec Tavčar: MUCA PREDE - Marija Ščuka Kerže: MOJ OČE ZORKO m -H , S'*-'A ~=-~ Na naši spletni strani www.novialas.eu najdete še druge članke, ankete, foto, video itd. V našem blogu pa povejte, kaj mislite glede aktualnih tem.